Kako se mi ženimo
| Kako se mi ženimo Ivan Tavčar |
| |||||||||||
Kobalov Toma je ležal na travniku ter poslušal brenčanje muh in čebel, ki so se obešale po cvetju okrog njega.
Ko pa je Kobalov Toma obrnil svoj pogled proti tako zvanim slepim linam na vaškem stolpu, je obletavala ravno mnogobrojna tolpa črnih kavk cerkveni ta stolp. In potem so sedale kričeče ptice na stolpovo streho, na »rože« okrog lin, na jabolko nad linami, na križ nad jabolkom in še celo na petelina nad križem. Tu sedeč so izpuščale tožne svoje glasove proti sinjemu nebu, sedele ena pri drugi ter se pritiskale ena k drugi. Časih sta poleteli dve pa dve v zrak, se zibali v modri višini ter končno kakor kamen se izpustili v globočino med čebljajoče krdelo na stolpa svetli strehi.
»Ženijo se!« je zdihnil Toma.
In iz slepih lin sta jo zavila v istem hipu dva vitka sokoliča, šinila v ozračje ter se ondi kakor streli podila semtertja.
»Ženita se tudi!« je zdihnil Toma.
Tako zdihujoč je imel prepričanje, da bi morda ne bilo napačno, če bi se ženil tudi sam, kakor se ženijo kavke in sokoliči po zraku. Bil je edini sin, dolga niso imeli, ali oča je bil star, in gotovo se ne bode branil odložiti bremena, katero je že tako težko prenašal na svojih plečih! Star mož in hud mož je bil in dobri naš Toma se je tresel pred njegovo besedo, kakor se trese pri najmanjši sapici trepetlika v logu. Pa ženitev je končno potrebna vsakemu človeku, kdor hoče pustiti kaj otrok za seboj, kadar umrje. V tistem trenutku je našemu Tomi nehote prešinila prijetna misel možgane (ki niso bili prebistri!), da ima Primoževa Rezika lepše oči kakor katerokoli dekle v vasi. In čimbolj je premišljeval, tembolj se mu je videlo potrebno, da mora ravno Reziko vzeti. Dote ne bode pri naši hiši imela, ali kdo po ti vpraša! V hladno mehko travo je položil kodrasto svojo glavo, zatisnil oči in v ti stvari se mu je vse tako naravno zdelo, da je pričel glasno govoriti.
»Vzeti jo moram! Sedaj že ne morem drugače, da jo vzamem! Kaj pa, da jo bom vzel! Nespameten bi bil, če bi je ne! Že njena usta so mi všeč, kadar jih pogledam. Prav taka so, kakor grah, cvetoč spomladi. Bog ve, kje je dobila te oči! No, pač jo moram vzeti!«
Tedaj je prihajal nekdo po stezi. Ko se je Toma z zadovoljnim, širokim svojim obrazom vzdignil, je stala ravno tik njega — Primoževa Rezika, z belim predpasnikom in belimi rokavci, lepa in rdeča kakor cvetoči mak! Tomi pa se je raztopil ves pogum, v lase je šinil s široko svojo roko ter zastokal nerodno: »Vroče je, Reza, vroče!«
Obstala je pred njim. In da je imel količkaj razuma v zapuščenih svojih možganih, bi bil moral iz bliščečega njenega pogleda soditi na to ali ono.
»Ni mraz, ne!« je dejala sladko.
»To bode rastlo žito, če malo dežja porosi!« In zopet si je mešal z roko po gostih laseh.
»Dober bi bil dež, dober!«
Debelo je gledal in ni vedel, kaj bi govoril.
»Če dežja ne bo, bo pa — suša!«
»Že mogoče!« je odgovorila tiho.
Oni skoro jezno pravi: »Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je, kot ona sama! Pa saj vem, da se ti mudi! No, jaz bom pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in dobro mi de!«
In zopet je legel v travo in jezen je bil sam na se in solze so mu stopile v oči, ko je gledal za dekletom, katero je počasi odhajalo po travniku.
Ali nikar ne mislite, da je bil naš Toma vedno tak. Prišlo je poletje. Neko nedeljo se je napil v gostilni, pretepel Polonovčevega Matijčka, opraskal lica Kovačevemu Pavlihi, končno pa zlezel na skladovnico pri Primoževih ter Reziki povedal, da jo hoče vzeti. In dekle se ni ustavljalo in prepričana sta bila oba, da se morata vzeti.
Drugo jutro je Toma prav zelo glava bolela. Klavrno je sedel tik mize in še jesti ni mogel. Stari Kobal pa se je grdo držal.
»Lepega otroka imava, Neža!« je dejal srdito, »pretepača, ponočnjaka, in grdega malopridneža! No, pa tako se ne bo živelo več; če ne, sva berača, preden prideva v grob, Neža!«
In hlastno je zajemal iz sklede ter gledal kakor osat.
»Po jedi se praznično napravi! Lazarjev Jakope pride takoj in potem gresta k Zakobiljekarju pod Goro. Včeraj sem govoril s starim in dejal je, da ti da svojo Franico. Imela bo dvanajststo dote. Hotel sem imeti še dva letna voliča, a o teh se še nisva dogovorila. Dal jih bo tudi!«
»Zakobiljekarjevo Franico! To naj vzamem?« je zaječal Toma. »Koze so ji razrile obraz in grda je tudi!«
»Ali bodeš z njenim obrazom davke plačeval?« se je zatogotil oča. »Grde so vse, kadar so stare! O lepoti se nihče ne redi!«
»In tudi rasena ni, kakor ...«
»A meniš, da jo boš zavolje njene rasti jemal? Vzel jo boš zavoljo tistih dvanajststo in zavoljo letnih voličev, ki ti jih pripelje pod streho. Zdaj je konec besedi; glej, da zlezeš v praznično obleko!«
In Toma je tiho odšel, mehak kakor poparjen kruh ter zlezel v praznično obleko. Kmalu potem je prišel tudi Lazarjev Jakope. Bila je to dolga, koščena prikazen, z zvitim obrazom. V mladosti je godel, a sedaj so mu bili izpadli zobje, tako da več gosti ni mogel. Po vsi fari je slovel za imenitnega snubača. Kjer sta se hotela dva vzeti, je vteknil Lazarjev Jakope gotovo svoje kosti vmes ter porahljal pot, vodečo do cerkvenega oltarja.
Tudi danes je bil prišel, in kmalu sta jo rezala z našim Tomo po dolini proti Zakobiljekarju pod Goro. Po poljih je bila dozorela ravno pšenica, in v dolgih vrstah so žele vaška dekleta zlato klasje. Stopivši iz vasi si je dejal Jakope klobuček »po strani«, tlesknil z dlanjo ob dlan ter izpustil iz svojega grla ponižen poskus skrhanega ukanja.
»Tako, zdaj vsak ve, da se ženiva, Toma!« Ravno tik pota so želi na farovški njivi. Med ženjicami je opazil Toma z bistrim svojim očesom po svetlobelih rokavcih Primoževo Reziko. Hotel je hitro mimo. Ali Jakope, ki je imel slabo navado, da je rad burke uganjal na račun svojih »ženinov«, je postal pri njivi.
»Hoj, dekleta!« je vzkliknil, »predzadnje leto svojega življenja rad izgubim, če bi vas smel takole gledati do sodnega dne! Toma, sem glej in bodi svojemu očetu pokoren! Dekleta, poglejte ga, danes je tak, jutri bo pa — tak! Ženiva se in zala sva oba! Pod Goro nama raste rožmarin, in midva sva pa taka, da ga utrgava, kaj ne, Toma! No, k Zakobiljekarju greva po lepo Franico in v adventu smo doma! Juu!«
In kolovratil je dalje. V tistem trenutku se je pa Primoževa Rezika prav globoko s srpom urezala. In ko je držala prstek kvišku, je kapala rdeča kri od njega in obrazek ji je postal tako bled, da so tovarišice menile, zdaj pa zdaj jo mora zapustiti zavest.
Kadar pridejo snubači v pogorju v hišo, tedaj se dela vse, kakor bi nihče ne vedel, čemu so prišli. Z resnim obrazom se govore najnespametnejše laži.
Dospevši pod Zakobiljekarjevo na holmu stoječo hišo, je postalo resno obličje Jakopetovo. Na njivi pod vrtom so želi Zakobiljekarjevi. Ko sta naša znanca prišla mimo, je dejal Jakope važno: »Noo!«
In mati Zakobiljekarica je vzdignila suhotni svoj obraz iz klasja ter nedolžno pogledala.
»Kam pa?« je vprašala.
»Na Ščetino!« je odgovoril Jakope. »Menda greva prav?«
»Prav gresta, prav!« In skonila se je zopet v klasje in pridno žela, kakor da sta to dva tujca, ki ji ne napravljata nikakih skrbi. In vse drugo je tudi želo in se delalo, kakor bi ničesar ne vedelo, dasi je prejšnji večer oča Zakobiljekar glasno povedal, da pride jutri Kobalov »našo Franico snubit.«
V nizki sobi je čepel Zakobiljekar. Pri oknu je prežal, kdaj prideta snubača. Ko ju je videl prihajati, je izvlekel izza podobe na steni staro Blaznikovo pratiko in prebiral jo s tako pazljivostjo, da niti ni čul, ko sta onadva vstopila.
Že v veži je kričal Jakope svoj »noo» in stopivši v sobo je dejal še enkrat: »Noo!«
Nato je pa Zakobiljekar tudi dejal: »Noo!«
K mizi sta sedla, a Tomi je oblil pot čelo in lice. Hišni gospodar pa je ročno odhitel iz sobe ter dolgo časa izostal. Končno je zopet prišel in prinesel veliko skledo suhega mesa in mogočen hleb belega kruha. In to vse je postavil pred naša znanca ter ju potem resno vprašal: »Kam pa vendar gresta?«
Povedati moramo tudi, da se je bil v tem preoblekel in da je nosil sedaj praznično belo srajco.
»Kam greva?« je odgovoril Jakope. »Pogledat sva prišla, kako pri vas sonce sije.«
Nato pa je z resnim obrazom pričel: »In živina? Ali se Vam dobro ravna?«
»Bo že!«
»In letina? (Tu si je Jakope odrezal velik kos kruha.) »Ali ste zadovoljni ž njo?«
»Bo že!«
»Kaj pa zdravje pri hiši?«
»Bo že!«
»Od hiše seveda ničesar ne prodaste?«
»Ne vem.«
Tedaj so se vrata odprla, in Franica je pogledala sramežljivo v sobo.
»Oča, zakurila bom!« je rekla tiho.
»Le zakuri, le!«
In zginila je zopet.
V tistem trenutku pa je Jakope sprevidel, da se ima pripraviti na napad. Brez vsacega uvoda je zakričal hipoma: »Oča, dvanajststo bo premalo! Voliči morajo biti!«
»Ne vem!«
»Kaj?« — in Jakope se je delal strašno srditega — »Vi jih ne daste? Toma, pojdi sem! Vi jih ne daste? Toma, pojdi vun!« In Toma je odšel in stopil v vežo. Ondi je sedel na ognjišče. Dekle je nalivalo lonce ter sedaj pa sedaj obračalo željne poglede k njemu. Toma je bojazljivi svoj obraz sukal proti okajenemu, sajastemu stropu.
»Pravijo, da bi se vzela!« je zdihnil in pot mu je stopil na čelo.
»Se pa!« je odgovorila ona sladko ter izlila korec vode v velik lonec pred sabo.
»Ali bo za krave!« je vprašal tesno. »Junico imamo in tej vsak dan kaj skuhamo!«
»Tako, tako! Moj oča bi imel rad pri doti še dva letna voliča! A tvoj ju neče dati!«
»Kaj? Neče dati!«
»Pravi, da ju ne da!«
»Bomo videli!« In dekle vrže togotno korec v škaf ter srdito odide v sobo.
»Ali je res, da ju ne daste, voličev, oča?« Potem pa se ji vlije studenec hitrih besed iz ust in našteva, koliko mu je vsako leto prislužila, koliko poslov mu prihranila, koliko je trpela, koliko vode prenesla, krav pomolzla, rezanice pripravila; kako je kopala, žela, stradala, slabo obleko nosila, in Bog ve, kaj še vse prebila! Svoj dokaz pa sklene s solzami, ki so se ji kot lešnik debele vsule po licih, tako da je stari končno vendar dejal: »Naj bo, naj gresta še voliča!«
Pred adventom potem se je praznovalo glasno ženitovanje in zakon je privezal Kobalovega Tomo za večno k Zakobiljekarjevi Franici!
Dve leti kesneje sva stala jaz in Toma na vrtu pod našo hišo ter zrla v vas, kjer se je zopet praznovalo šumeče ženitovanje. Piskali so godci, in vse je hitelo k cerkvi, kjer se je poročala Primoževa Rezika z Brentačevim Janezom. Bogat ženin je bil to, nevesta pa revna, in prav ničesar mu ni prinesla k hiši. Govorilo se je, da že več let ni bilo tako zale neveste. Med svati je bil tudi Lazarjev Jakope; ukal je in bil dobre volje. Vtikal je piščal med svoje čeljusti, da bi kaj zagodel — a tudi danes se mu ni hotelo posrečiti. Ukal je in pravil vsakemu, kdor je hotel slišati, da je tudi to ženitev »napravil».
»Ali si zadovoljen v zakonu?« sem vprašal Tomo.
Gledal je proti cerkvi v dolino. Ko pa se je k meni obrnil, mu je prilezla debela solza iz očesa.
»Kaj hočem? Franica res ni najgorših ena. Ali če pogledam otroka, ki ga imava, ima ravno taka lica kot drugi ljudje!«
Obrisal si je oči ter odšel. Gospod Bog pa se ga je usmilil in obsul ga je s celo tolpo lepih, dobro rej enih otrok, katerim se čisto nič ne vidi, kakšno lice ima mati, ki jih je rodila.