Kako se sovražniku odpusti
| Kako se sovražniku odpusti? Dogodba iz življenja g. nadlogarja Y. |
| |||||||||||||
Zbrana je bila večja družba na gosp. župnika godovanji. Če pa rečem večja družba, nikar ne mislite, da je bilo kakor pri kakem banketu, temu ali onemu slavljencu na čast, ko je miza pogrnena za 60 do 100 oseb. Na kmetih smo. Kje boš tu zbral toliko izobraženih gostov? Kakih 10 duhovnikov iz okolice, kaj pa, da gosp. dekan ne izostane, domači g. nadučitelj, g. nadlogar in še par drugih prijateljev, — to so vsi gosti. Ko se je zmerno kosilce nagibalo h konci, prižgala sta si že dva gosta smodke. To pa je bila neizrečeno huda skušnjava gosp. nadlogarju. Bil je hud tobakar, pa za smodke ni maral. Iz pipe ga je pa rad vlekel, in včasih tako močno, kakor kak turški paša. To je bilo posebno takrat, kadar je morala pipa iz važnih vzrokov dlje časa v žepu počivati. Bil je mož toliko omikan, da vpričo gospôde ni hotel s pipo na dan. Zdržal se je kadenju, če tudi je bilo težko, ko mu je dim žlahtnih smodk šegetal nosnice. Njegovo načelo je bilo v takih okoliščinah: „Le potrpimo, s tem še nič ne zamudimo, bo pa pozneje tudi prijetneje dišalo.“
Tudi danes je hudo občutil videč dva gosta že kaditi. On bi tudi zelo rad, pa smodke mu ne dišé in pipa se pa v taki družbi ne spodobi. Kaj bi rekli gosp. dekan? On pa ravno na njih desnici sedi! Ko bi bil tam-le bolj na konci mize, kjer so mlajši gospodje zasedli prostore, to bi že še šlo. Zgovorni mož postal je naenkrat molčeč.
„No, gospod nadlogar! Kaj ste pa tako utihnili?“ opomni gosp. dekan. „Povejte nam kaj iz svojega življenja. Skusili ste veliko, torej gotovo ne boste v zadregi. Kako dogodbo iz vašega lovskega življenja smo vedno radi poslušali.“
„Kaj bi jaz vedno govoril? Gospodje ste tako veliko že slišali iz mojih ust, naj pa mlajši kaj povedó, govor jim gladkeje teče.“
„Veste gospôda, to je le izgovor. Gosp. nadlogar ni že dolgo časa kadil, to mu je gotovo težko, zato je umolknil,“ opomni neki gost.
„Prosim, gosp. nadlogar, vzemite smodke! Če vam je pa ljubša pipa, pa kar zapalite!“
„Hvala vam lepa, gosp. župnik! To vendar ne gré. Kaj bi rekli? V tako odlični družbi pa je tako neotesan ta starina?“ — in po strani pogleda g. dekana.
„O zdaj pa le s pipo na dan, če zajec za tem grmom tiči!“ opomni gosp. dekan.
„Prosim, kar po domače! Saj nas vse poznate!“
„Veselice so najbolj razvedrilne, če so po domače, ali kakor g. katehet Kržič v svojih „osmih blagrih“ priporoča, če so družinski domače osnovane. Prisiljena reč ni nobena dobra,“ opomni neki gosp. župnik.
„Jaz pa vse eno vem za eno posiljeno reč, ki izvrstno ugaja.“
„In ta je?“
„Posiljeno zelje, posebno še takrat, ko je človek prejšnji dan malo pregloboko v kupico pogledal.“
Občni smeh. Ne povem, kedo je to opombo pristavil.
Gosp. nadlogar zažge v pipi tabak. Le parkrat potegne, pa je ves drugi.
„Torej jaz naj vam kaj povem? Kakor izvolite gospôda. Pravil sem vam zadnjič, kateri dan sem se največ smijal, in kateri dan sem največ prestal.
Danes sam o sebi pač ne smem zopet govoriti, hočem pa vam neki dogodek svojega nekdanjega tovariša, nekega logarja povedati. Najbrž da je umrl, saj je bil 20 let starejši od mene.“
„Ko sem bival še na Češkem, bil je moj bližnji sosed logar Ivan M. Mož je bil silno ljubezniv in postrežljiv. Posebno moja žena je rada hodila k njegovi družini. Navadno se sicer ne zgodi, da bi dva logarja blizo skupaj stanovala. Tam pa sta bila gozd in polje tako razdeljena, da sem jaz stanoval na mali pristavi, a starejši moj tovariš v gradu, komaj pol ure v stran. Večkrat sva bila skupaj na lovu iu po opravkih. Kedar smo prodajali poljske pridelke ali oddajali les, morala sva vsak posebej zaznamovati v svoj zapisnik svoto, imena kupovalcev in prodano reč. To sva zopet vsak posebej pošiljala vodji, in tako je on spoznaval, ali sva natančna v svoji službi ali ne. Zagotovim vam, da ni imel nikoli priliko nama pregrešek naznaniti.
Neki dan imela sva obilno opravka s kmeti, in drugi dan bilo je enako delo odločeno. Povedal sem ženi, da me na večer skoraj gotovo ne bo domú. Naj torej ne bode v skrbi, če k večerji ne pridem.
Pozno v večer sva odpustila ljudi, zdaj sva morala še natanko zapisovati in zračuniti. Ko sva bila gotova, povabi me tovariš k večerji.
„Saj danes boš tako pri meni spal?“ uljudno pristavi.
Ne bila bi za-me kaka težava pol ure daleč korakati domú, če tudi v temi, pa vedel sem, da doma že speče dobim. Zakaj ne bi eno noč izostal, ko sem tako vedno sam doma.
Vesel sprejmem ponudbo. Po večerji spravila se je družiua spat, midva pa šla v posebno sobo, tam si zapalila pipe in si žejo s pivom gasila. Na spanje pred polunočjo tako nobeden ni mislil.
„Kaj ne, kako prijetno je logarsko življenje?“ opomni tovariš. „Kako sem si jaz že v prvi mladosti želel biti logar, kar sem zdaj, pa kako malo je manjkalo, da bi se bil popolnoma izgubil!“
„Glej no! Še nikoli mi nisi pravil kaj iz svoje mladosti. Mene tako poznaš. Ko sem dovršil spodnjo gimnazijo, šel sem v šolo za logarje in kmalu sem po dovršenem izpitu dobil službo.“
„Da, pri meni je bilo pa to vse drugače. Ker si moj najboljši prijatelj, razodenem ti vse natanko. Hodil sem v domačo šolo. Izvršil sem jo dobro. Da bi bil svoj uk nadaljeval v mestu, za to je bil moj oče preslab v dvojnem oziru. Prvič ni bil tako premožen, da bi me bil s potrebnim oskrbel, drugič se je bal, da bi se mladi sinko med tujimi ljudmi ne spridil. Meni je to ugajalo. Sedeti mirno na šolskih klopeh tako ni bilo moje posebno veselje. S puško okoli hoditi, ukazovati delavcem, kakor naš logar, to bi bilo za-me. Porabil sem vsako priliko, da bi se logarju prikupil, in mož me je s časoma toliko rad imel, da me je v tej ali oni reči poučil. Tako sem se izvežbal pri njem v pisanji, računstvu in tudi v nekaterih drugih rečeh, ki jih mora ravno logar dobro znati. Jaz bi bil pač rad postal njegov lovski pomočnik, pa ni bilo nobenega mesta praznega. Ko sem se hotel malo priporočiti za tako službo, ni hotel o tem dosti slišati. „Saj boš tako vojak, reče mi. Krepke in močne si postave, take ljudi cesar potrebuje. Ako dvanajst let služiš, dobiš lahko drugo, cesarsko službo, potem ti ni treba v slabem vremenu zasledovati gozdnih tatov.“
„To me je malo poparilo. Če že moram biti vojak, grem pa raje kar sam, prostovoljno. Če prej odslužim, tem bolje, in če prej cesarsko službo dobim, prej bom na trdem.
Svojemu očetu razodenem sklep iti prostovoljno k vojakom. Malo čudno so me pogledali; pa udali so se, saj so spoznali, da za kmetijo nisem. Ko pa so mati to čuli, oh, to je bil jok! „Kaj, zato sem tolikrat vstala po noči, ko si mi kot malo otroče jokal, toliko skrbi in dela imela sem s teboj, zdaj pa greš v smrt! V vojsko boš šel, krogle bodo ti okoli glave žvižgale in gotovo te katera zadene. O, tega pa ne in ne!“
„Mati! Ko bi vsaka krogla v vojski zadela, že davno bi ne bilo nobenega vojaka več na svetu, tudi se o vojski nič ne sliši; če pa prej odslužim svoja vojaška leta, prej bom zopet pri vas.“
Ni šlo tako gladko, kakor sem pričakoval. Vendar čez leto dni sta se oče in mati udala, in jaz sem bil vojak.
Če sem pa mislil dobiti pri vojakih prijetno življenje, zelo sem se zmotil. Ubogati vsacega višjega, in sicer točno pri tisti priči ubogati, ko ti zapove, to je začetkoma silno mučno prostosti vajenemu mladenču. Pa imel sem trdno voljo prestati ta leta, saj večno tako ne bodo trajala.
Ko smo bili v mestu, zahajal sem večkrat v vojaško krčmo. Ne vem, kaj me je tako tje vleklo, ali dobra pijača, ali pa prijazne oči krčmarjeve hčere. Bil sem dve leti pri vojakih, star še le dvajset let in že sem se popolnoma zatelebal v tisto dekle. Ko je njen oče to opazil in na tihem poprašal po mojem obnašanji in domačih zadevah, še ni bil preveč hud. Rekel sem mu, da bom kmalu desetnik prve vrste, ker me ima stotnik zelo rad, potem sem odredjen v pisarno, kjer mi je dovoljeno se oženiti. Služba je že taka, da bova ta leta prav lahko shajala in potem tako dobim primerno cesarsko službo. Ko je oče tako spoznal mojo trdno voljo, je privolil.
Lahko si misliš, da zdaj ni bilo bolj pridnega, natančnega in vestnega vojaka pri četi od mene. Postal sem res desetnik. Ko sem tako imel po tri zvezde na ovratniku in si pripel malo daljši meč ob strani, bila je prva pot v znano mi vojaško gostilno. Moja nevesta sprejela me je z veseljem. Kar nagledati se me ni mogla, tako dobro pristojala mi je ta nova čast. Postreže me z dobrim vinom, katero so navadno le častniki dobivali. Mi, podčastniki, smo bili prelahki za take pijače. Pivo bilo je bolj po ceni, in tega smo se držali.
Zdaj vstopi v gostilno naš činovnik Pečuh. vojaško krčmo. Hudo ga je zadelo, ko zapazi naji v tako prijateljskem pogovoru, zakaj tudi on je malo mislil na krčmarjevo hčer. Že zdavnej bi se bil lahko oženil, pa dekle ni maralo zanj. — Jaz ga takoj nisem opazil, kramljala sva z nevesto naprej.
„No Ivan M.! ali je on že pozabil, kaj vojaška postava pravi, ako višji stopi v sobo? Kaj ga je njegova nova čast tako prevzela, da ne pozna več svojega predstojnika? No, ali bo on vstal in pozdravil spoštljivo svojega činovnika?“
Ta ogovor ni bil nič kaj ljubeznjiv. Precej me je zbodlo, pa premagal sem se.
„Kaj se boste tako postavljali, kakor bi bili stotnik naše čete! Tisti „on“ si pa jaz kratko malo prepovem. Če se že podčastnik prve stopnje kliče „Vi“, mislim da naslov „on“ nikakor ne pristoja podčastniku druge vrste.“
To ga je razkačilo. Kar sopihal je pretrgoma.
„Kaj? On se bo meni ustavljal? ... Li ne vé, s kom on govori? ... Precej on zapústi gostilno! ... Pri tej priči on odlazi.“
Da nisem odšel, lahko si misliš. Odgovoril sem mu osorno, in on zopet nazaj. Mene je tako razburilo, ko mi je dajal imena, za katera bi ga šel vsak lopov tožit, da sem nazadnje meč potegnil, hoteč si z orožjem zadoščenje iskati. Navzoči gostje so naji razmerili, in nasledke mojega neprevidnega ravnanja si lahko misliš. Pri vojakih le višjemu obvelja. On je bil le eno stopinjo pred menoj; pa kar je on rekel, je obveljalo. Dobil sem celo leto zapora. Ko so me izpustili, bil sem zopet prostak, in moja nevesta je med tem časom postala žena činovnika Pečuha.
Kako življenje hočem zdaj začeti? Vse mi je mrzelo. Od vojakov sem bil kmalu odpuščen, cesarsko službo sem si moral izbrisati iz spomina. Kaj naj zdaj začnem? Kmetije sem se bil odvadil, tudi prej do nje nisem imel posebnega veselja. Za hlapca služiti nisem maral, in pri očetu je premalo dela in jela za-me. Za logarskega pomočnika bi bil lahko prišel, pa moj prejšnji dobrotnik, naš logar, me ni hotel več poznati. Kaj se bo on s človekom pečal, ki je presedel leto dni v ječi!
V naši vasi so se ta čas zbirali tihotapci, ki so prepovedano blago prenašali čez mejo. Vsak močen in mlad človek jim je bil po godu, zato so tudi mene kmalu vabili v svojo družbo. Nisem sicer maral veliko za nje, ali kaj vse ne stori sila?
Neki kupec delal je velikanske dobičke s prodajo prepovedanega blaga. Prav dobro je plačeval tihotapce. Bil je to sicer nevaren in težaven posel. Hoditi po skrivnih potih, v slabem vremenu in temni noči, ni posebno prijetno, pa denar veliko premore.
Meni so bila pota dobro znana, močan sem bil za dva, zato so me vabili in vabili, naj se jim pridružim. Precej se jim sicer nisem udal, pa ko so mi nekaj srebrnjakov naprej odšteli, bil sem novi službi ves udan.
Prestali smo veliko, in posrečilo se nam je skoraj vedno. Imeli smo posebne ogleduhe, ki so pazili na stražnike, kje so. Tako smo jim ušli po drugi stezi čez mejo, kjer so ravno oni nas čakali.
Ko so pa na višjem mestu spoznali, da je ravno v našem okraji največ prepovedanega blaga, pomnožili so straže. Premestili so vodjo stražnikov, Pečuha, mojega nekdanjega predstojnika, ravno v naš kraj.
Sčasoma sem bil tudi jaz postal vodja, in sicer vodja tihotapcev. Ako je hotel namreč kupec spraviti dragoceno blago čez mejo, obrnil se je do mene, tudi je meni odštel polovico plače, in drugo polovico vselej meni poslal, ko je že bila roba na svojem mestu. Tako sem moral jaz skrbeti za pomagače, in ker sem jih tudi jaz plačeval, bil sem tako njih načelnik, če me tudi sami niso za takega izvolili.
Preskrbel sem si bil dobrega psa. Ta nam je izvrstno služil. Ako je slutil v obližji stražnike, vlegel se je na tla, poslušal, tiho zagrčal in se pomenljivo ozrl na mene. Tako sem spoznal, v katerem razpotji stražijo, in velikokrat sem jo tako srečno upihal nevarnosti. Pregovor pravi, da z vrčem se hodi toliko časa po vodo, da se ubije. Tudi mene so enkrat zasačili. Pobrali so nam blago in dva meseca sem moral v ječi premišljevati, kar sem zagrešil.
Vodja stražnikov, Pečuh, je tisti večer naenkrat svoj načrt spremenil. Naznanjeno mi je bilo po posebnih ogleduhih, kje so lovci. Po drugi poti mahnil sem jo jaz s svojimi tovariši; pa ko pridemo čez mejo, nas stražniki spredaj in zadej obkolé. Kam boš siromak zdaj bežal? Pot je ozka, ob strani prepad, na drugi strani strmeče pečevje, ako jo vbereš naprej ali nazaj, imajo te v rokah. Pomečemo blago v grapo, stražniki pa nas obkole, uklenejo in odpeljejo v ječo. Kako so se žarile Pečuhu oči, ko je meni trdo verižico okoli rok zaklepal! Spoznal sem, da staro sovraštvo do mene ga še ni pustilo. Moj pes hotel mi je priskočiti na pomoč, a Pečuh ga udari s svojim mečem tako močno, da je obležal. Pozneje se je splazil vendar na dom, okreval je pa še vse jedno prej, kakor sem jaz prišel iz ječe. Ta nesreča me je nekoliko zmodrila. Sram me je bilo pred ljudmi, ker mislil sem: vsak mi bere na obrazu, da sem bil zaprt. Pa naši vaščani so bili kaj tacega navajeni. Nobeden mi ni očital.
Kaj sem hotel zdaj začeti? Poštenega dela sem se odvadil. Kdo mi bo skrbel za obleko, hrano in druge potrebe? Kdo se bo čudil, če sem bil v par dneh zopet tihotapec. Le to sem se naučil, da sem sklenil za naprej še bolj previdno ravnati. V ječi celi mesec presedeti, bilo je le predolgo časa. Sprejemal sem sedaj prenašanje blaga, kedar sem bil popolnoma varen.
Kar pride k meni nekega dne tisti kupec in mi prigovarja, naj še ta teden spravim nekaj robe čez mejo. Jaz sem mu sicer dopovedoval, da ob tem času je to nemogoče. Dospel je k stražnikom še njih nadzornik s peterimi možmi. Zdaj bodo še bolj pazili, ker se bojé predstojnika. Potrpite le še deset dni. Naveličali se bodo čakati, in ko bodo tako sprevideli, da se v tem kraji več toliko ne prenaša, odšla bo polovica lovcev drugam, in takrat se bo lahko vse zvršilo.
Pa kupec si ni dal dopovedati. On se je zavezal drugemu trgovcu še ta teden nekaj blaga poslati, tudi doma ne more imeti tolike zaloge dlje časa, lahko pride na sum, da se on s temi rečmi peča. Obljubi nam veliko nagrado; ko se le še ne udam, odjenja za nekoliko; sili me pa, naj mu pomagam iz zadrege, ker on drugače veliko škodo trpi. „Samo pet vreč v dveh dneh prenesite, drugo naj se še odloži,“ in je primaknil še par goldinarjev. — Denar me je premotil, udal sem se.
Le tri ure daleč je bilo nesti blago. Zgovorila sva se s kupcem, da bode šel on naprej, ali pa da nam pošlje zanesljivega človeka, ki nam bode naznanil pretečo nevarnost. V gozdu je bila namreč neka ogljarska bajta in do tje naj mi prenesemo, od tam naprej bo že on vse preskrbel.
Bilo je meseca decembra, ko se vzdignemo na pot. Snega ni bilo, le mraz je hudo pritiskal. Zdaj je pa že dva dni gorki južni veter pihal, zato je bila nam pot zelo težavna. Nosili smo težko, in noga nam je polzela po blatnatih tleh. Prišli smo do bližnje vasi. Skozi selo ni bilo varno hoditi, tam je bila stražnica in gotovo nekaj lovcev domá. Gremo v temi daleč na okoli in nič sumljivega se ne prikaže. Dospeli smo v malo vrbovje, tù smo se hoteli malo oddahniti. S kakim veseljem je odložil vsak breme, lahko si misliš. Bili smo zeló utrujeni in najbolj nevaren kraj smo srečno obšli. Čutili smo se tako varne, da je sleherni izvlekel pipo iz žepa in kakor domá brez skrbi zažgal, zraven tega je imel še vsak steklenico žganja.
Ko smo tako skoraj pol ure počivali, odpravili smo se zopet na pot.
Že smo razločili temni gozd, še pol ure in bili bi v zavetji.
Kar obstane moj pes in čudno tiho zagrči. Vsi obstanemo.
Ozremo se na vse strani, od kod neki nam preti nevarnost.
Glej, tam iz vasi hiti nekaj lovcev za nami in od gozda sém dere drug oddelek ravno nam nasproti!
Kaj je storiti? Pometati vreče na stran in se razkropiti, bi še najbolj kazalo. Pa kateri tihotapcev bi privoščil stražnikom nagrado, ko jeden del vlovljenega blaga njim pripade? Tudi ni bilo kam bežati, ker nas obdajajo od dveh strani.
Na levi strani tekla je velika reka, ta čas bila je zamrzla, ker je pa že dva dni bilo zelo južno vreme, ni bilo varno po ledu se čez reko podati. Droben dež prevotlil je na mnogih krajih led, in ker je voda vsled topečega se snega v hribih zelo naraščala, pršala je skozi take odprtine kakor vrelec za čevelj visoko. S tem je malo luknjico še bolj razširila. Naj človek zabrede v tako špranjo, lahko si zlomi nogo, ali še kaj hujega naleti. Tudi je bilo vsak čas pričakovati, da bo led začel pokati in se v kosovih drviti naprej.
Dolgo časa nismo imeli za premišljevanje. Lovci so našo zadrego zapazili in še hitreje pihali za nami. Ko pridem do struge, stopim prvi na led. Imeli smo dobro podkovane čevlje in dolge palice. To nam je po tako gladki poti dobro služilo. Lovci so imeli le gladke podplate in preskrbljeni s puškami in noži. Vendar smo le počasi in oprezno stopali čez reko. Jaz sem bil tudi tacega pota že vajen, zato sem bil tovarišem kažipot.
„Stojte ali ustrelim!“ zaupije znani glas od zadej. Spoznali smo svojega najhujšega protivnika, četovodjo Pečuha.
V temi se ne more dobro meriti, bili smo tudi kakih 50 korakov pred lovci, torej nismo obstali, ampak le pospešili korake. Moj pes stopal je tik mene, ko pa zasliši grožnjo in spozná glas, obrne se k bregu nazaj.
„Tiras, tù sèm!“ zakličem, pa pes me ne uboga, naravnost proti lovcem hiti. Odkar ga je Pečuh vsekal z mečem, ni ga mogel trpeti. Enkrat se mu je stražnik dobrikal, ponujal mu celó košček slanine, pa Tiras je zarežal in mu pokazal svoje ostre zobe.
Pečuh je prvi dospel k reki. Pa tudi Tiras bil je ob tistem časi pri njem. Kakor bi vedel, da je njegov gospodar v smrtni nevarnosti, plane naravnost na Pečuha. Pa stražnik je moral biti na kak napad že pripravljen. Zagrmelo je iz puške, bolestno Tiras zalaja, vse potihne, le strel odmeva iz gozda.
Kako me je zabolelo, ti ne morem popisati. Moj zvesti spremljevalec se je žrtvoval za mene. Tolikrat me je spremila zvesta žival po nevarnih potih in zdaj je končala! Ko bi ga zdaj le imel v pestéh ubijalca, to bi mu potrl kosti, da bi nas nikoli več ne zalezoval.
„Kaj, ste kakega tihotapca podrli, g. Pečuh?“
„Le psa tihotapca Ivana M., g. nadzornik. Ta pasjek jim ne bo več služil na prepovedanih potih.“
Torej tudi nadzornik je zraven? Spoznali smo, da so vsi lovci za nami. Gotovo nas je kedo ovadil! Te misli smo bili vsi.
Ko sem pa slišal, da je Tiras ustreljen iu da me je Pečuh spoznal, vskliknil sem nehoté:
„Čakaj, lopov! Enkrat prideva skupaj, ko bom nad teboj maščeval ustreljenega psa.“
Pečuh se divje nasmeja, potem pa zaupije:
„Čakaj, še tebi posvetim, potem pa se le maščuj!“
Jeden tovarišev ozrl se je nazaj.
„Urno na tla, Pečuh bode streljal!“ in mene potegne k sebi na led.
Res, par sekund žvižgala je kroglja nad nami. Dobro smo še čuli, kako je puško z novega nabil, potem pa skočil za nami čez reko.
„Gospod Pečuh! Kaj počenjate, vendar ne pojdete čez led za tihotapci?“
„Kaj pak! Ako nobeden ne gré za menoj, zaslužim si sam 100 goldinarjev nagrade, gospod nadzornik.“
Vsi stražniki na bregu obstojé. Bilo je preveč nevarno v južnem vremenu podati se čez široko reko.
„Gospod Pečuh, za Boga vrnite se! Ali ne slišite, kako ob bregu zgoraj led poka, in voda se bo kmalu razlila čez strugo? Kmetje še to noč povodenj pričakujejo, ali ne veste?“
„Ne bo tako nevarno še, ne!“ odgovori Pečuh in hiti za nami.
Sedaj pa le urno, kar noge premorejo! Le ena pot nam je še odprta, in ta je bila po reki navzdol, da dobimo nizek breg, kjer lahko izstopimo. Pač smo imeli do kraja le še kakih petdeset korakov, a tam je bilo prestrmo. Predno mi pridemo na vrh, je lovec že tako blizo za nami, da nas lahko vse s krogljami podere.
Lahko bi se bili ustavili, počakali in premagali stražnika. Pet zoper enega bi ne bila posebnost. Pa mi smo imeli le dolge palice, on pa dvocevko, gotovo še samokres in dolg meč, kako se bomo branili?
Bližali smo se že kraju, kjer smo mislili stopiti na breg, kar zaslišimo, da jeden za nami kliče na pomagaje. Bil je Pečuhov glas.
„Pečuh se je ponesrečil pri kaki votlini,“ opomnim jaz.
„Naj si zlomi obe nogi, vsaj nas potem ne bo več preganjal,“ opomni tovariš.
„Da bi le utonil, potem imamo jednega sovražnika manj,“ pristavi drugi.
Jaz sem pa le obstal. Človek v smrtni nevarnosti, če tudi moj največji sovražnik, ni malenkost.
Zopet se čuje bolesten krik: „Pomagajte, pomagajte!“
Sto korakov od brega bil je v reki mal otok. Na tega je prišel Pečuh, da bi nas bolj videl. Navzdol gredé pa je izpodrsnil na gladkih tleh in prišel z nogama v luknjo. K sreči je držal puško pred seboj in ta ga je obvarovala gotove smrti pod ledom. Vse njegovo truplo zginilo je pod ledom v vodo, le z rokami se je krčevito držal puške, ki je obstala na vrhu, in se k sreči tako položila čez razpoklino, da je na obéh koncéh segala čez led. Mislil bi si človek, vsaj si bo lahko pomagal na vrh, ker je imel še proste roke. Pa voda jo naraščala in postala vedno bolj deroča in ta je vlekla Pečuhovo truplo seboj. Tudi ni bilo varno preveč z rokami poskušati, lahko se led vlomi, voda ga odnese in grozna smrt pod ledom je gotova.
To je tudi Pečuh dobro vedel, zato je le klical na pomagaje, vse drugo pa opustil, da bi se tudi prehitro ne utrudil.
Njegovi tovariši ob bregu so pač slišali klice: na pomoč! pa kedo se bo upal na led. Pečuh je to poskusil in zdaj vidi sam, kam ga je ujegova predrznost zavlekla.
Nadzornik pošlje nekaj lovcev v vas, naj prinesó vsaj vrvi, bakle in lestve seboj, morda se jim tako posreči, pomagati nesrečnežu. V vasi to noč ni šel nobeden možak k počitku, bali so se namreč povodnji. V takih slučajih odgnali so živino, pospravili iz spodnjih prostorov svoje imetje, da jim voda ne odnese. Ko so torej možaki čuli, kaka nesreča se je pripetila na reki, hiteli so vsi na breg.
Kmalu je bilo razsvetljeno ob vodi. Zdaj so pa še le spoznali nevarnost. Led se je zibal sem in tje, vsak čas se lahko razpoči, in voda ga odnese. Vendar bilo je še nekaj srčnih mladenčev, da so si upali na reko.
V tem trenutku zagrmi na zgornjem konci, kakor bi iz topa ustrelil.
„Povodenj je tù!“ oglasi se star možak.
Res se ni motil. Voda je naenkrat za čevelj visoko narasla, vzdignila led, ter ga ločila od brega.
Zdaj je bila vsaka pomoč zastonj.
Mladenči, ki so se upali na led, rešijo se s težavo na suho. Pečuh je ostal še vedno v tako nevarnem stanji. Vesela nada ga je obhajala, ko je videl nekaj pogumnih rešilcev hiteti proti njemu, a ko zdaj zapazi, da so urno zopet poskakali na breg, začel je tako bolestno in obupno klicati na pomoč, da je mrzel pot prešinjal gledalce.
„Ali ni nikakor mogoče ga rešiti?“ praša nadzornik.
Možaki so nemo odmajali z glavami.
„Vsak čas bode začel led ploviti naprej,“ oglasi se eden.
„Kdor bi se sedaj upal na reko, poiskal bi si gotovo smrt v mrzli vodi,“ pristavi drugi.
„Bog bodi milostljiv njegovi duši!“ Vsi so spoznali, da bo kmalu po njem.
„Bog mu bodi milostljiv!“ to smo ponavljali tudi tihotapci. Če smo ga tudi črtili, vendar se nam je smilil v tako groznih trenotkih.
Ko je na gornji strani reke led počil, hiteli smo mi na nasprotni breg. Pa za nas še ni bilo take nevarnosti. Ravno tam je voda delala velik ovinek in globočina je bila na onem kraji, kjer so stali ljudje. Na ono stran je voda močno drla, tu je le bolj leno tekla. Zato se je tudi tam led prej odtrgal brega, nego tu. Ko smo tedaj spoznali, da ni za nas še tako nevarno, postali smo na ledu še nekoliko časa; bili smo vsi radovedni, kaj se bo s Pečuhom zgodilo.
„Glejte, nobeden mu ne pomaga, celo tovariši ga zapusté. Le kedar so nas preganjali, takrat se niso bali smrti. To so bojazljivi!“ opomnim tovarišem.
Pa govoriti nisem mogel dalje. Na oni strani brega čul se je nov glas. Žena Pečuhova zvedela je nesrečo svojega moža in prihitela na breg.
Dobro sem jo videl, kako je stegovala roko proti možu in klicala: „Jože! Dragi moj Jože! Kaj, tako se bova ločila?“
Prosila je okoli stoječe tako milo, da bi se bil trdi kamen omečil.
„Ali morete mirno gledati, ko je vaš sosed v smrtni nevarnosti? Ali nima nobeden toliko poguma, da bi se upal do njega?“
Vse molči. Nadzornik jo hoče tolažiti, pa zastonj. Pomiga svojim podložnim, naj jo odvedejo v vas nazaj. Pa ona se jim iztrga, stopi zopet k vodi in z novega joka in prosi ljudi.
„Pet sto goldinarjev imava prihranjenih za svoje otroke, tistemu jih dava, ki se upa k njemu.“
Pa tudi ta ponudba ne gane nobenega. Žena poklekne, pri Bogu hoče dobiti pomoči, katere ji ljudje ne dajo.
„Moj Bog! usmili se mojega nesrečnega moža. Saj si naš dobri Oče, ki nas v nadlogah ne zapustiš!“
To je bilo zame preveč. Če ga njegovi prijatelji zapusté, tedaj se ga jaz usmilim, njegov sovražnik.
„Vzemite moje blago seboj in nesite na odmenjeni kraj,“ zakličem tovarišem in hitim k Pečuhu.
„Ivan! se ti meša ali kaj? Si se mu ti smilil, ko te je pustil zapreti? Danes ti je ustrelil zvestega psa, tudi za tabo je svinčenko poslal,“ ugovarjajo tovariši.
„On je storil le svojo dolžnost, in jaz hočem zdaj svojo,“ jim v naglici odgovorim, ter urno, pa varno stopam po ledu nazaj.
Z one strani so me zapazili. „Glejte, eden hiti na pomoč!“ zakliče nekdo.
„Je-li morda kateri tihotapcev? Nemogoče!“ opomni nadzornik.
„Ivan M. je, njegov največji sovražnik!“ reče ob enem več ljudi, ki so me zdaj spoznali.
Slišal sem dobro vse te opombe, pa se za nje nisem zmenil. Pridem do Pečuha. Bil je že revež ves trd, celo govoriti ni več mogel, le z rokami se je krčevito oklenil puške. Par minut pozneje bi bila vsaka pomoč zastonj.
Počasi ga izvlečem iz razpokljine in zadenem na ramo, hoditi tako ni mogel.
Ko so naju videli bližajoča se k bregu, zvezali so možaki urno dve lestvi skupaj ter jih položili s suhega čez vodo na led. Vrgli so mi še vrv, s katero sem ovil in prevezal Pečuha. Vlekli so ga polagoma na suho, jaz pa sem po kolenih se pomikaje pazil, da ni zdrsnil z lestve. Revež je bil skoraj nezavesten in moči so ga popolnoma zapustile.
Kako so naju ljudje sprejeli, ne bom nikoli pozabil. Vse je mahalo z rokami, vsak bi mi bil rad stisnil roko, ali me celó objel, vse pa je klicalo: „Živio! Dobro! Ivan M.!“ Gotovo so se zveri v gozdu od tega krika zbudile. — Prišla je k meni tudi žena Pečuhova, vjela me za roko in jo poljubila s solzami veselja v očeh.
To mi je bilo zoprno: „Pustite me vendar, saj sem storil le svojo dolžnost, skrbite za Pečuha, saj vidite da je skoraj zmrzel.“
Za tega so pa že zdaj skrbeli njegovi tovariši. Odnesli so ga v vas.
Tudi jaz sem hotel na tihem oditi, pa ni šlo. Mladenči, moji vrstniki, me niso pustili iz svoje srede, kakor kak vojskovodja obdan s svojo armado vračal sem se domu.
Svojim tovarišem tihotapcem, ki so prišli malo pozno v ogljarsko kočo, dal je kupec še vsakemu po en tolar na vrh. Močno ga je že skrbelo, bodo prišli to noč ali ne. Kaj pa, da našega nevarnega položaja niti slutil ni, še-le ko mu razodenejo, kje da sem jaz in zakaj da sem jih na poti zapustil, spoznal je, v kaki nevarnosti je bilo tudi njegovo dragoceno blago.
Štiri tedne po tem dogodku razglasilo se je po vasi, da pride v nedeljo popoludne nekaj gospôde iz mesta v našo vas. Snidemo naj se vaščani pred hišo našega starešine, ker nekaj važnega se nam bo dalo na znanje. — Omenjeni dan res pride svetovalec deželne vlade, nadzornik stražnikov, naš logar in nekaj meni neznanih gospodov k starešini. — Kaj pa, da vaščani smo bili vsi pred hišo, celo male otroke so matere prinesle na rokah.
Mene je poklical moj prejšnji prijatelj in učitelj logar ter se prav prijazno o različnih stvareh z menoj razgovarjal. Popraševal me je to in ono, hotel me je zadrževati in ohraniti pri sebi. Spoznal sem, da je mož mržnjo do mene popolnoma opustil.
Ko še govoriva, pride gospôda. Svetovalec deželne vlade stopi bolj na vzvišen prostor, ter začne prav slovesno proti meni obrnen govoriti:
„Junaka ste se skazali pred nekimi tedni, g. Ivan M. Kar se nobeden ni upal svojemu tovarišu in prijatelju storiti, to ste vi učinili svojemu nasprotniku. Sami ste šli v veliko nevarnost, da bi sovražnika smrti rešili. Naš presvetli vladar zvedel je Vaše velikodušno in pogumno dejanje in on kot skrbni oče svojim podložnim, hoče se Vam tudi sam zahvaliti. Pošlje Vam ta le srebrni križec za zasluge. Naj lepša Vaše junaške prsi in naj oznanuje vsem, kako pogumno in neustrašljivo hiteli ste človeku v nesreči na pomoč. Le eno željo še imam, in ta je, da bi Vi svoj tihotapski posel zapustili ter se poštenega dela poprijeli, ki je bližnjemu na korist.“
Ko je še govoril, potiskal me je logar naprej in počasi sem tako res stal blizo govornika. Končavši svoj govor pripne mi svetovalec križec na prsi. — Pričakoval sem sicer, ko me je logar tako prijazno sprejel, da današnja slavnost kolikor toliko meni velja, najbrž dobim kako zahvalo od vlade. A da bodem križec za zasluge dobil, o tem se mi še sanjalo ni. Bil sem ves zmešan; nisem vedel, kaj odgovoriti. Šele besede: naj popustim tihotapce ter naj se poštenega dela lotim, so me zdramile.
„G. svetovalec!“ odgovorim, „do tihotapstva sem bil skoraj prisiljen. Nobeden me ni hotel sprejeti v službo, ker sem celo leto bil pri vojakih v ječi, tem manj pa še zdaj, ko sem bil zopet zaradi prenašanja prepovedanega blaga zaprt. Kdo bi raje pošten, meni primeren posel opravljal, kakor jaz!“
Zdaj pristopi naš logar k meni in mi poda roko:
„Imate res trden sklep, pošteno si svoj kruh služiti?“
„Bog mi je priča, da govorim, kakor mislim!“
„Vodja stražnikov, g. Pečuh, in jaz sva za Vas govorila pri grofu W., naj Vam prepusti izpraznjeno logarsko službo. Ko je slišal vse o Vas, in ko je tudi g. Pečuh rekel, da niste slab človek, ko je celó obstal, da je on sam nekoliko kriv Vašega življenja, in sem še jaz zatrdil, da ste dobro poučeni v logarstvu, Vam je précej ponudil pismeno službo logarja, ako le tem gospodom obljubite, da jo boste tudi vestno opravljali.“
S temi besedami mi logar izroči pismo grofa W., v katerem me res imenuje svojega logarja.
Da sem z veseljem storil to obljubo, lahko si misliš; že od mladih nog sem želel kaj takega biti. Vse mi je iz srca privoščilo najvišje priznanje, kakor tudi stalno službo. Kmalu sem se oženil in živel prav zadovoljno v svoji hiši. G. Pečuh bil je zdaj moj najboljši prijatelj, in njegova žena je kakor mati nas večkrat obiskala in preskrbovala, kar je nama začetkoma pri gospodarstvu manjkalo. Par let pozneje preselil sem se v ta grad, kjer sem tudi tebe spoznal.“
Ura odbila je že eno. Izprazneva kozarce, voščiva si lahko noč in greva k počitku.