Kako sem porabil svoj dopust

Kako sem porabil svoj dopust L. F.

Izdano:	Planinski vestnik 25. junija 1898, leto 4, štev. 6, str. 90-91
Viri:	dLib 6
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prosil sem za dolg dopust, a dobil le tri tedne, češ mali uradniki ne potrebujejo mnogo počitka, ker imajo premalo plače. Vsled tega so šli vsi moji načrti po vodi; napravim pa hitro novega, vsedem se na vlak ter hajd v Benetke, kjer sem ostal nekaj dni. Od tod sem se peljal v Bologno, pregledal mesto, cerkve, galerije slik, nagnjene stolpe, vseučilišče itd,, od tod pa naprej v Florenco. Tu sem ostal tri dni ter begal po cerkvah, galerijah, muzejih in palačah, da mi je kar sape zmanjkovalo. A tudi okolice nisem popolnoma zanemaril. Peljal sem se v Fiesole, od koder ima človek nepopisno krasen razgled po Toscani, posebno na Vallombroso. Peš sem obhodil najkrasnejši tlorentinski sprehod Viole dei Golli in pa tlorentinski božanstveno krasni Prater Cascivi.

S težkim srcem sem se ločil od tod ter krenil proti severu in sicer v P i s o, potem pa ob morski obali skozi italijansko Biviero v Genovo. Lepota teh krajev se skratka ne da opisati, to treba videti! V Genovi sem ostal dva dni ter napravil izlet v Pegli, v par ur oddaljeno kopališče proti francoski meji s krasnimi nasadi. Ogledal sem si velikanski park kneza Pallavicini-ja, ki je menda lep kakor malokteri na svetu. Od tod sem se odpeljal v Milan, tu razgledoval nekaj dni ter se podal potem na severoitalijanska jezera Vozil sem se nekaj časa po Lago maggiore, peljal se potem na Lugansko jezero ter ga prevozil po vsi dolžini. Od tod sem se podal po železnici na Lago di Como v Belloggio, kamor sem dospel baš ob solnčnem zahodu. Neizmerno rad bi bil ostal tukaj, a moj sopotnik me je prisilil na daljno potovanje s parnikom in potem po železnici, in spal sem že v goratih krajih. Drugi dan se peljem s pošto v Bormio, starodavno že Rimljanom znano kopališče, ležeče na 1500 m visoki planjavi in obdano z visokimi gorami.

Od tod sem šel čez Stilfski prelaz v Trafoi. Tu pod visokim Ortlerjem (3902 m) se pa nisem mogel premagati, tako me je vleklo na gore. Poslovil sem se od sopotnika ter krenil z dvema vodnikoma tak, kakor sem begal po Italiji, na goro. Samo čevlje sem si dal malo podkovati Popoldne ob 21/« smo odrinili ter prispeli ob 7. uri zvečer v kočo. Drugi dan ob 4. uri zjutraj smo šli na vrh, korakajoč 3 ure po snegu in ledu. Gora je sicer zelo strma, ledenik tu pa tam sila razpokan, toda nevarnosti ni prav za prav nobene. Ob Vsi sem bil že zopet v Trafoiu, pokosil sem hitro ter se odpeljal v Meran, ogledal si ta divni kraj ter od tod šel v Bolcan in v Inomost, ogledavši si mesto in grad Ambras.

Moj dopust je bil pri kraju, a tudi deževati je začelo in šel sem domu. Videl sem mnogo lepega, a skozi najlepše kraje sem takorekoč le drvil. Sedaj vsaj vem, kje so rajski kotički v bližini, katere zopet poiščem, ko mi bode dopuščal čas in denar. Doma sem čital potem popis ture Dr. Beera na Matterhorn in bilo me je svojega Ortlerja skoro sram. Le to me je tolažilo, da sem šel nanj v navadni izprehodni obleki.