Kako si je koza zgradila bajtico

Lonček, kuhaj Kako si je koza zgradila bajtico Ruska pravljica

Kaj je na svetu najboljše →

Spisano:	Urška Kadunc
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

KAKO SI JE KOZA ZGRADILA BAJTICO

Nekoč je živela ženička-govorička. V hlevu je imela belo kozo s kozlički. Zjutraj, ko so drugi ljudje vstali in poprijeli za delo, je ženička poležavala na peči. Vstala je šele opoldne za kosilo, pojedla je, popila je in, hej, začela je govoriti. Govorila je s sosedami in z mimoidočimi in nazadnje še sama s seboj. Koza in kozlički pa so ostali zaprti v hlevu. Niso mogli na pašo, da bi si trave nasmukali, se vode napili in iz hlevčka pobegnili ...

Pa je koza nekega jutra rekla svojim kozličkom: »Kozlički-otročički, ni nam več obstanka pri ženički-govorički. Odpravimo se v gozd, zgradimo si bajtico in v njej bomo živeli.«

Ko je ženička-govorička popoldne iz hleva spustila kozo s kozlički, so vsi pobegnili in ženička je videla le še kozje repke. Koza in kozlički so pritekli do gozda in koj so začeli iskati prostor, kjer bi si lahko postavili bajtico.

Mati koza je šla k divji jablani in jo vprašala: »Jablana, jablana, ali si lahko pod tvojimi vejami zgradimo bajtico?«

»Nikar ne gradite bajtice pod menoj,« je odgovorila divja jablana. »Jeseni z mojih vej padajo jabolka in lahko bi ranila tvoje kozličke. Pojdite naprej po gozdu in povprašajte kje drugje.« Koza s kozlički je šla naprej in prišla je do smreke. »Smreka lepa, vedno zelena, ali si lahko pod tvojimi vejami zgradimo bajtico?«

»Nikar ne gradite bajtice pod menoj,« je odgovorila zelena smreka. »Z mojih vej padajo storži in ranili bodo tvoje kozličke. Poišči si boljši prostor za kozjo bajtico.«

Koza s kozlički je šla naprej, zagledala je hrast in ga vprašala: »Hrast, hrast, ali si lahko pod teboj zgradimo bajtico?«

»Nikar ne gradite bajtice pod menoj,« je odgovoril hrast. »Na jesen padajo želodi z mojih vej in ranili bi tvoje kozličke. Ti sama se boš kesala!«

Koza s kozlički je šla naprej in prišla do trepetlike.

»Trepetlika, trepetlika, ali si lahko pod teboj zgradimo bajtico?«

Trepetlika je zatrepetala z vsemi vejami in listki.

»Moji listki šume podnevi in ponoči, tvoji kozlički pod menoj ne bodo mogli spati. Poiščite si drugje prostor za bajtico.«

Koza s kozlički se je odpravila naprej po gozdu in prišli so do šipkovega grma.

»Šipek, šipek, ali si lahko ob tebi zgradimo hišico?«

»Kaj boš, koza, kaj boš? Poglej, kako ostri so trni na mojih vejicah. Če bodo tvoji kozlički skakali okoli mene, si bodo vso dlako potrgali in kožo ranili. Pojdite naprej in poiščite si boljši prostor za bajtico.«

Koza je šla k brezi.

»Breza, brezica, ali si lahko ob tebi zgradimo bajtico?«

»Le zgradite si bajtico ob meni,« je prikimala breza z vejami. »Tvoje kozličke bom varovala pred vročino, skrila jih bom pred dežjem in ubranila pred vetrom. Le zgradite si bajtico ob meni.«

Koza se je razveselila, pod brezo si je postavila bajtico in v njej je srečno živela s svojimi kozlički.

Ruska pravljica