Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli

← Kako so Lemberžani cerkev nategnili

Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli Šaljive zgodbe o Lemberžanih Niko Kuret

Kako so se Lemberžani v lanu kopali →

Spisano:	Katja Žnideršič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako so Lemberžani bika v zvonik vlekli

Nekega dne so Lemberžani opazili, da jim trava raste v žlebu pod zvonikovo streho. To jim nikakor ni bilo všeč. Ali kako priti do trave in kako jo spraviti v kraj?

Pokositi se ne da, pustiti je pa tudi ne kaže. Najpametnejši med njimi se domisli, da bi jo bilo najbolje popasti. Tako bi bila vsaj nekomu v prid. Ali kdo naj jo popase. Odločili so se za občinskega bika. Temu so vsi brez ugovarjanja privoščili slastno pašo. Brez pomišljanja so se lotili priprav. Najprej so trden tram porinili skozi cerkveno streho, na koncu trama pritrdili škripec in skozenj spustili močno vrv. Na koncu vrvi so naredili zanko, zanko pa nataknili biku za vrat. Krepke pesti so zgrabile za drugi konec vrvi in ga začele vleči. Bik je bil težak, kaj ne bo, saj je bil krepke pasme in dobre reje. Počasi, počasi, z glasnimi vzkliki so vlekli Lemberžani težko žival k višku. Bik je hudi bolečini kmalu začel rjuti in debelo gledati, ker mu je začela sapa pohajati. "Glejte ga, glejte kako se veseli mastne paše!" So vpili Lemberžani. Ko so privlekli bika do škripca, ga je vrv že toliko davila, da je pomolil jezik iz gobca. Zdaj šele so zagnali Lemberžani vesel krik! "Jo že voha, travo! Glejte, že jezik steza po njej!" Bik je bil tik ob žlebu. Samo šavsnil bi. Toda ni se več ganil. Lemberžani so mu začeli prijazno prigovarjati. Zaman. Trmasto je iztegnil noge in se dokončno umiril. Tedaj je eden izmed Lemberžanov zlezel v line, da bi bika od blizu pogledal. Dregal ga je in dregal, nazadnje se mu je pa zazdelo, da je bik poginil. Lemberžani so bika počasi spustili spet na tla. Priznati so si morali, da so ga zadavili. Odtistihmal so pustili travo v žlebu, da je rasla kakor jo je bila volja.