Kako so Zaplankarji konja kupili

Kako so Zaplankarji konja kupili Joža Vovk

Spisano:	dopolnila in uredila Mirjam Resman
Viri:	Vrtec, 1936/1937, letnik 67, številka 2, 3, 4/5, http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27keywords%3dKako+so+Zaplankarji+konja+kupili%27&pageSize=20&sort=date&sortDir=ASC
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Cigan Kavka je bil cigan. Namesto s je vedno izgovarjal š, konje je kupoval in prodajal, goljufal, kjer je le mogel, navadno je čikal ali pa kadil kot sedetn Turkov. Najbolj hud je bil na otroke, ker so mu radi malo ponagajali včasih. Hudega pa nikomur ni storil, samo kričal je, kot bi mu kožo slačil, in kar naprej ponavljal v svojem nerazumljivem jeziku prav tako nerazumljive besede — menda je preklinjal po cigansko. Črn je bil pa, kakor da so ga pripeljali s kakim cirkusom iz sredine Afrike. Dolgi lasje so mu pokrivali zamazan tilnik.

Kadar so cigani prišli v Zaplanke, so se utaborili pri Dolgem mostu pod vasjo. Tedaj je navadno kmalu Kavka prikrevsal skozi Zaplanke in ponosno gnal kako kljuse, da se mu je moral čuditi ves svet. Otroci so drli z vseh strani skupaj in ga gledali, samo gledali. Vedeti moramo, da naši Zaplankarji konja niso videli vsak dan. Samo stari stric županove botre je svoje čase — tako so vsaj pravili — imel kobilico, s katero se je včasih peljal po svetu, pa mu je potem menda poginila, ker jo je skoraj tri tedne pozabil krmiti, potem mu je pa nazadnje nesrečno kobilico lisica vzela...

Tisto jesen so cigani spet po dolgem času obiskali Zaplanke. Kavka se je moško podal na vas s svojim konjem. »Kavka, Kavka, tvoj konj ima pa tri ušesa...« so kričali otroci.

»Benk, šalabolški pobje, jaž vaš bom že nakleštil, rumba, hošta, benk, benk, še bošte vi norča delali, vaš bom štolkel ko pše, benk — —!« Benk menda v ciganskem jeziku pomeni toliko kot vrag in je ena najhujših in najgrših ciganskih kletvin.

Tako se je vselej treslo, kakor bi vrečo orehov stresel, vsipalo se je iz njegovih ust brez konca in kraja. Nekaj časa so ga razumeli, potem pa nič več. Otroci so se podili za njim prav do gozda pri Dolgem mostu, potem pa so se obrnili, ker so se bali — drugih ciganov.

Nikakor pa ne smete misliti, da je bil Kavka kar tako ali pa še celo malo prismojen. Najbolj neumen cigan je bil bolj preprisan kot vsi Zaplankarji. Kavka je bil tako presneto nabrit, da se ni dal ugnati od nikogar, od Zaplankarjev pa še celo ne. Saj je bil tudi cigan!

Nekoč pride Kavka k atu Telebanu, županu v Zaplankah. Kar tako brez kakih posebnih namenov ali podrobnejših načrtov, saj gre cigan v vsako bišo.

»Gošpod župan, nekaj ža vaš, nekaj prav ža vaš! Konja imam, reš takega konja, čeli švet nima takega. Pa počeni ga vam dam, gošpod, počeni!«

»A, pojdi se solit, oba, ti in tvoj ciganski konj! Bi me pa že spet rad naplahtal, kakor si me s tistimi zajci in morskimi prašički. Kar pojdi, če ne, te dam zapreti in ukleniti!«

»Švoje oči ši dam iždreti, če ni reš dober konj! Bošte videli, tri vože vam pelje po klanču, kar teče. Pa še bošte ž njim lahko žapeljali v mešto, namešto v štirih urah bošte prišli tja v dešetih minutah, tako žna moj konj teči!«

Župan Teleban se so popraskali za ušesom. Konj, konj... Če človek malo pomisli, je to res imenitna stvar. V mesto bi se peljal kot gospod, koliko bi samo na času prihranil; potem pa doma za delo, koliko bi zalegel konj, vse bi zvlekel, ves trud bi bil prihranjen. ln to še ni vse! Postavil bi se gospod župan s konjem, postavil! Ves svet bi kmalu vedel, da ima gospod župan v Zaplankah konja, da ga ima samo on...

»Hm, hm, Kavka, ti me boš ogoluznil, saj kar naprej vem. Prelovito, če me boš res, potem ti dam glavo odžagati, da veš. Ogofjufati zaplankarskega župana, kaj misliš, da je to kar tako?«

»Kar glavo vam žaštavim, če ni reš najboljši konj! Šaj vam povem, gošpod župan, da takega konja še švoj živ dan nište in ga tudi ne bošte videli. Jaž še šploh čudim, kako morete vi šhajati brež konja...« Kavka, zvit kot je bil, je svetlo gledal župana Telebana, hitro vrtil oči, nagovarjal pa tako lepo in ganljivo, da se je župan Teleban nazadnje res že zdel samemu sebi neumen, da še nima konja. Vendar pa je omahoval, ker je pač vedel, da je cigan pač cigan in da bi ga znal nazadnje pošteno napleškati kakor že včasih. Misel na konja je bila pa vendar le toliko zapeljiva, da bi se bil najrajši kar odločil.

»Bomo videli, bomo videli, ljubi moj Kavka, to ne gre kar tako, kot bi muho ujel. Kar malo še počakajmo.«

»Gošpod župan, moj konj je naprodaj všako šekundo in dal ga bom tištemu, ki mi bo prvi žanj kaj ponudil, jaž rabim denar. Pa šo me že špraševali, če ga prodam. Ševeda ga prodam, šamo najprej ga moram pokažati gošpodu županu v Žaplankah!«

»A tako? Potem gre pa kar zares. Mhm, mačka v žaklju pa tudi ne bom kupil! Kje pa imaš tisto svojo prikazen?«

»Pri Dolgem moštu! Jutri bomo šli že naprej, lahko pridete konja pogledat, bošte videli, kakšna iškra živalča je to!«

»Dobro, Kavka, jutri!« so se odločili ata župan Teleban in cigan Kavka jo je urnih krač pobral proti Dolgemu mostu. Preden bo kupčija gotova, ga čaka še mnogo dela...

I

Ves vesel je Kavka pritekel v cigansko šotorišče. Nikogar ni pozdravil, nikomur ničesar rekel, šel je naravnost k drevesu, kjer je imel privezanega konja. Odvezal ga je in potegnil za seboj. Toda uboga žival se je komaj prestopala. Tega konja mu je dal neki kmet daleč nekje. Kruncal je na zadnjo desno nogo in ni se hotel pozdraviti, zato ga je pa dal ciganu, ki je rekel, da ga bo pozdravil. Seveda se šepasti konj v ciganovih rokah ni prav nič bolje počutil, še slabše kakor pri kmetu, ki mu je vsaj jesti dajal, pri ciganih je pa največkrat za zajtrk imel post, opoldne ničesar, za večerjo je bil pa kar lačen. Zato se pač ni redil, včasih se je kje napasel, da je pokonci še stal, hodil je pa že precej težko.

»Jutri žjutraj bo konj že ždrav!« je rekel Kavka. »Da bi jaž konja ne poždravil, to bi mi pa tudi bilo pod čast, pa ga bom! Benk!« Privezal je konja k drevesu, pograbil korobač in začel neusmiljeno udrihati po konjevih zadnjih nogah, da je uboga žival začela stopicati, poskakovati in od silnih bolečin se je kar penila. Revica, nič si ni mogla pomagati...

Pot je pritekel Kavki od čela, tako je tolkel preplašeno žival. Kričal je na vso moč, preklinjal in govoril tako na gosto, da ga še cigani niso razumeli. Vsi cigani so pridrli skupaj in gledali njegovo početje. Mislili so, da se je nekje napil in da bo konja pobil. Ubogi konj se njihovim ciganskini dušam ni nič preveč smilil, šele prav se jim je zdelo. Če ga pobije, bo pa konjska pečenka, so si mislili...

Slednjič se je pa kljuse od silnih udarcev in bolečin zgrudilo. Kavka se je oddahnil. Obrisal si je pot in sedel v travo, da se odpočije po težkem delu.

»Jutri bo pa kupčija!« je rekel Kavka in cigani so se mu smejali. »Konja bo kupil žaplankarški župan Teleban!«

»Ha, ha, ha,« so se smejali cigani. »Samo to nam povej, Kavka, kdo je teleban, ti ali zaplankarski župan?«

»Bošte videli, jaž bom jutri konja prodal!«

»Kdo bo pa kupil takega šepastega konja?«

»Župan Teleban! Pa ne šepaštega, šaj šem rekel, da bom konja oždravil, da ne bo več šepal. Poglejmo, morebiti je že ždrav!«

Kavka je stopil h konju in ga brcnil v vamp, da je žival poskočila in se s težavo dvignila na noge. Vse jo je bolelo, vendar ni več šepala. Počasi se je prestopala, šlo je pa le.

»Ali šte videli, kako je ždaj konj ždrav! Ne krunča več. Treba je žnati, pa gre, benk!«

»Živijo Kavka!« so zavpili cigani in mu ploskali. Konj res ni več šepal, ker mu je Kavka potolkel in ranil še drugo nogo, da se res ni poznalo, da konj šepa. Dokaj nerodno se je konj prestopal, s težavo je šlo, bil je pa le »zdrav«...

Tisti večer je Kavka tako negoval konja, da se je v mraku odpravil v Zaplanke, splazil se na županov hlev in ukradel polno naročje sena, da ga je kot priboljšek nesel svojemu konju...

Ko je Kavka odšel, so ata župan Teleban ostali vsi zamišljeni. Sedli so za mizo in si dolgo belili glavo s težkim vprašanjem, ali naj kupijo konja ali ne. Odločitev res ni bila lahka in imela je dalekosežne posledice. Konj je konj, lepa stvar, denar je denar, redka stvar, župan v Zaplankah je gospod župan, to je res, cigan je pa cigan, to je pa še bolj res... Vse to se je žunapu Telebanu mešalo po glavi in jim ni dalo miru. Prav za prav pa to ni samo njihova osebna zadeva, to se tiče celih Zaplank, zaro so za prvo silo sklenili, da morajo še nocoj sklicati občinsko sejo... Šli so torej na vas in poklicali občinske može.

»Vsi in točno, silno važna, nujna in neodložljiva zadeva!«

Zvečer so se zbrali pri atu županu Telebanu vsi zaplankarski in odličnjaki in veljaki. Razume se, da so bili zelo radovedni, kaj neki imajo gospod župan, da so jih tako nemudoma sklicali na sejo. Vse mogoče so ugibali, a uganiti seveda nihče ni mogel.

Ata župan Teleban so slovesno in z zaskrbljenim obrazom sedli za mizo in pritisnili na zvonec. Nastala je grobna tišina, nihče se ni ganil.

»Otvarjam občinsko sejo in pozdravljam vse občinske odbornike, ki ste se tako polnoštevilno odzvali mojemu vabilu. Program današnje seje je kratek in resen. Stvari nikakor nisem mogel urediti sam, ker je preveč resna in važna za našo občino. Dobili smo namreč lepo ponudbo, kupili bomo — konja! Vsi se moramo prav živó zavedati, da bi bil to ogromen napredek naše vasi in slavne občine in da bi bila ta pridobiteva največja, kar smo jih doživeli kdaj v naših slavnih Zaplankah.«

Občinskim možem so se zjasnili obrazi in globoko so si oddahnili. Oči so se jim posvetile, kakor da jih je obsijala topla luč. Pred njimi je v mislih vstajala podoba nečesa lepega, nepojmljivega, nedosežnega — konj... O srečene Zaplanke, niste še videle tega čuda! Svojega konja bodo imeli. Zdaj je samo cigan na redke čase prignal nekaj, kar je bilo podobno nekakšnemu konju.

»Pomisliti je treba, možje moji, kako nam bo v prvi vrsti olajšan promet. Konj lahko pelje tri voze hkrati. Četrt ure, pa sem v Ljubljani. Pa postavili bi se kot še nikoli. Seveda, ta reč pa stane denarja, pa bi že občina zmogla nekaj stotakov. Res ni to majhen denar, bomo pa drugod črtali. Ali je prav, možje?«

Možje so samo modro prikimali, kajti ni se še zgodilo, da bi ata župan ne uganil prave. Vsi so živeli samo v sladki misli, da bodo zdaj imeli konja...

»Kje pa imate tistega konja, ata župan?« si je drznil nekdo vprašati. Vsi so dvignili glave, ata župan so se pa nasmehnili.

»Kje? To je pa moja stvar. Človek je bil tukaj in mi ga je ponudil. Jutri, če vam je prav, ga bomo pa imeli!«

»Bravo, ata župan! Živio konj!« so vzkliknili možje in vstali.

»Zaključujem današnjo sejo. Konja bom imel jaz za svoja uradna pota, drugače bo pa z njim lahko vozil vsak pošten Zaplankar!«

»Tako je, živio konj!« so pribili možje.

II

Ko so drugo jutro zaplankarski petelini komaj odpeli Zaplankarjem dobro jutro in ko so še vse Zaplanke spokojno počivale, je cigan Kavka potrkal na vrata pri atu županu Telebanu. Župan Teleban so se prestrašili. Kdo neki jih išče tako zgodaj? Vstali so in tekli na prag, še prej pa pogledali skozi okno, če niso nemara neki nepridipravi...

Bil je Kavka.

»Za božjo voljo, kaj pa je vendar?« so ata župan vzdihnili precej nejevoljni.

»Jaž šem, jaž, ata župan, nič še ne ražburjajte. Konja šem pripeljal, konja, lepega, ždravega, mladega, šele štiri leta je štar, kakor nalašč ža vaš!«

Ko so se ata župan spomnili na konja, jih je v hipu minila vsa slaba volja, čez zaspani obraz jim je šinil prijazen smehljaj. Oh, je vendar enkrat napočilo tisto jutro, ko bodo dobili konja, vso dolgo noč so ata župan v sanjah vozili s konjem v lepi kočiji po Zaplankah in po Ljubljani, ljudje so jim ploskali in se jim čudili, da imajo takega lepega konja in da se tako lepo vozijo. Imeli so neko sejo v Ljubljani. Veliko ministrov, poslancev, županov je bilo, pa nihče ni imel konja, sam ljubljanski župan je prišel peš, ata župan Teleban iz Zaplank so se pa z vozom in konjem pripeljali prav v velikansko dvorano, kjer je bila tista seja. Vsi v dvorani so vstali in mu navdušeno ploskali, viharnega navdušenja ni hotelo biti konec, zborovalci so ata župana Telebana takoj izvolili za predsednika ali kaj že in to samo zaradi konja!

Smejali so se torej, da se jim je tresel trebušček, a nenadoma jim je šinila v glavo sumljiva misel:

»Ti, Kavka, poslušaj!«

»Poslušam, ata župan!«

»Kje si pa konja ukradel?« 

»Kaj? Jaž? Ukradel? Bog naš varuj, ukradel ga pa nišem! Naj me na meštu muha požre, če šem ga ukradel! Pošteno šem ga kupil in drage novče šem dal žanj! Tako konji nišo žaštonj! Med brati je vreden dvajšet tišoč, jaž ga vam dam ža en šam tišoč, pošteno!«

»Kje ga pa imaš?«

»Šaj reš, šaj reš, še pokažem ga ne. Tamle ža hišo še malo paše, kar pojdite pogledat!«

Zavila sta okrog ogla in tam se je res pasel konjiček, ki ga je pripeljal Kavka. A ta pogled je bil žalosten. Žival se je res pasla, a komaj je stala na nogah, najbolj močna je še bila v kosteh, ki so se ji povsod videle, posebno rebra so bila skoraj zunaj kože. Konj je dvignil glavo in pokimal kakor pozdrav proti ata županu. Ata župan so gledali in skimali z glavo.

»E, ljubi Kavka, ta konj je pa komaj vreden svojega imena! Poglej ga, saj komaj stoji, mršav je, da se Bogu smili. Kaj naj počnem z njim! Pa še prodajal bi ga! Ti cigan ciganasti, vesel bodi, če bi ga kdo hotel zastonj!«

»Da vam rečem, nište še videli tega konja! Reš da prav rejen ni, šaj ne more biti pri meni, nimam mu kaj dati. Pri vaš bo pa drugače. Dobro ga nahranite in čež tri dni bo to najlepši konj na švetu. Šaj je ždrav in vše jé, kar mu dašte. Če ga vam dam ža tišoč, je to toliko kot žaštonj, mi lahko verjamete, šaj to ni prvi moj konj. Do šmrti še bošte kešali, če ga ne vžamete. Neki bogat trgoveč, tri dni od tukaj, me je tako lepo prosil, naj mu ga prodam, in dva tišoč mi je ponujal žanj, pa ga nišem hotel puštiti, ker šem rekel: Gospod župan v Žaplankah bo dobil tega konja in nihče drug na švetu!«

Konj se je atu županu v resnici zdel nekam sumljiv, a so se kmalu potolažili. Če še ni debel, pa še bo! Pri ciganu se res ne more rediti, župan mu bodo pa znali drugače postreči. V peči se bo kuhalo zanj! Če vse Zaplanke stradajo, konj se bo zredil in potem mu res ne bo para na celem svetu. Strah je kar odveč, še strmele bodo Zaplanke, strmel bo svet nad čudovitim konjem!

»Koliko pa zdaj hočeš zanj?«

»Koliko, šaj šem že povedal!!? Oni mi je ponujal dva tišoč, vam ga dam ža šmešno čeno, žadnjo čeno šamo tišoč. Prav žadnjo čeno!«

»Ali si neumen, Kavka? Tri sto je preveč.«

»Ne morem, ne morem, gošpod župan, pa ne morem! Jaž šem ga plačal draže. Vešte koliko šem dal žanj? Petnajšt što! Pod tišoč ga ne morem dati pa amen! Benk, ali mišlite, da še taki konji na češti pobirajo?«

»Ne bodi no tak! Ali misliš, da ti bom dal za to kljuse kar cele Zaplanke? Naka, Kavka, gospod župana pa ne boš naplahtal! Dam ti tri sto pa sva zgovorjena!«

»Ali še nič ne bojite, da vaš božja štrela udari, ko tako govorite! Šedem što!«

»Štiri sto!«

»Šešt sto!«

»Pet sto!«

»Benk, pa petšto, dobro je!«

Pogodba je bila gotova. Ata župan Teleban so šli v hišo in poiskali ključe od mizice. Odprli so in šteli denar. Vsak stotak so sproti pobožali in ga ogledovali. Skoraj vse je šlo, v občinski blagajni ni ostalo denarja niti za cel stotak več. Škoda je denarja, toda ata župan imajo sladko zavest, da imajo konja, in to pomeni več kakor nekaj stotakov v občinski blagajni! Previdno so spet zaklenili in odšli ven. Kavki so se roke kar tresle, ko je vzel denar, saj toliko deuarja še videl ni nikoli, zdaj ga pa ima v svojih rokah!

»Prepočeni, ata župan, prepočeni šem ga dal,« je vzdihoval Kavka, a srce se mu je smejalo kot še nikoli. Stisnil je denar v žep in se prijazno poslovil. Počasi je zavil proti oglu, potem se pa ozrl nazaj, če ga ata župan morebiti še vidijo. Pa so se že umaknili nazaj v hišo. Tedaj pa Kavka pot pod noge in je tekel, tekel na vso moč, kar so mu dale stare kosti. Ustavil se je šele pri šotorišču in tam ves zasopljen začel kričati, da so drugi cigani, ki so še spali, planili iz svojih šotorov in vsi preplašeni spraševali, kaj neki se je zgodilo. Kavka je pa kričal na vse grlo, da bi si bil usta kmalu do ušes pretrgal:

»Hitro, hitro! Vše škupaj žmečite, vše brž pošpravite, da gremo naprej! Takoj moramo naprej!« 

»Tak povej nam, Kavka, kaj se je zgodilo? Ali gredo žandarji?« 

»Konja šem prodal županu ža pet što, konja! Hitro odtod!« 

»Živio Kavka, živio župan, živio konj, zbogom Zaplanke!« so kriknili cigani in se hitro pričeli odpravljati. Čez pol ure so bili cigani že daleč od Zaplank in ni jih bilo več nazaj...

Ata župan so torej imeli konja. Na teščè so se morali smejati, tako dobro se jim je zdelo. Brž so poklicali svojo ženko Uršo.

»Urša, brž vstani, v mesto pojdeva danes!«

»Trap neumni! Še nikoli nisem šla s teboj in tudi danes ne pojdem! Saj sem prestara in dela je doma dovolj. Moči mi pešajo, Ljubljana je daleč!« 

»Nič ne maraj, ljuba ženka, tako še nisi nikoli šla v mesto, kakor boš danes! Peljala se bova, s konjem se bova peljala!«

»Aaah, s kooonjem...?« se začudi mati županja.

»Da, s konjem, kar hitro se pripravi! Najlepšo obleko si nadeni, jaz grem napregat.« In je odšel.

»Možiček, kje si pa dobil konja?« je vpila za njim in ni mogla verjeti v ta čudež. Mislila je, da se ji še vedno sanja.

»Ti bom že povedal, brž pridi!« 

Preden so ata župan konja napregli, je sonce priplavalo že precèj visoko nad lepe Zaplanke, po vasi se je pričelo vsakdanje življenje. Ljudje so prilezli iz hiš in počasi odhajali na delo. Počasi, ker se Zaplankarjem ni nikoli mudilo, še pri jedi ne.

Nenadoma je nastal na vasi neznanski vrišč.

»Živijo, ata župan, živijooo...«

Staro in mlado. dedci in babe, vse, kar v Zaplankah leze, hodi, caplja, krunca in gre, vse je pridrlo skupaj.

Ata župan Teleban s svojo milostno soprogo Uršo so se pripeljali po sredi vasi.

»Živijo...!« so klicali Zaplankarji. Kaj takega še niso doživeli, odkar svet stoji. Ata župan se peljejo s konjem, s konjem, s pravim konjem! Zaplankarjem kipi kri v velikem navdušenju. Neprenehoma vzklikajo in dvigajo roke, z robci mahajo.

Nenadoma pa se je nekaj zgodilo, česar ni nihče pričakoval. Vsi so namah onemeli in sapa jim je zastala.

Konj se je ustavil. Prav počasi je še naredil tri korake, potem pa nobenega več ne.

Kaj bo zdaj? Ata župan so sicer skušali obdržati mirno kri, dvignili so šibo in konja udarili, da bi spet šel naprej. Še enkrat, še dvakrat, pa ni nič pomagalo.

Grobna tišina...

Tedaj pa konj nenadoma dvigne glavo visoko v zrak, žalostno pogleda po Zaplankarjih, kakor da prosi usmiljenja, potem se pa zgrudi v ojnicah na tla, da je voz kar zaškripal.

Mati županja so se tako prestrašili, da so obupno kriknili in zacvilili in nezavestni obležali na vozu...

»Vode!« so zavpili ljudje.

Nesrečni konj je še trikrat brcnil s prednjo nogo in bilo je po njem. Poginil je vpričo vseh Zaplank — — —

Atu županu so pritekle solze...

»Konj je bil vendar lačen, ves ranjen, pobit in bolan! Kako ste pač mogli, ata župan, kupiti takega konja?« 

»Saj sem ga kupil z dovoljenjem občinskega odbora,« so zastokali ata župan in žalostno gledali pred seboj poginulega konja, na svoji desni pa nezavestno soprogo Uršo, ki so jo močili z vodo.

»Zaplankarji moji!« so rekli ata župan Teleban, ko so si malo obrisali solze. »Pojdite k Dolgemu mostu in tam vse cigane obesite na vrbe! Ti so mi prodali konja. Vse obesite!« 

»Huraaa!« so zavpili Zaplankarji in zdrveli proti Dolgemu mostu. Toda tam niso dobili drugega kakor malo povaljane trave, kjer so cigani šotorili čez noč...

Pri vsi ti žalostni zgodbi so se prav za prav še najbolj hrabro odrezali mati županja Urša. Resnici na ljubo bodi povedano, da so zjutraj, ko so padli v nezavest, že malo gledali s konjem na drugi svet, a to je bila malenkost. Zvečer so se jim spet vrnile stare moči, pograbili so težek korobač in svojega moža župana Telebana tako namlatili, da so ata točili bridke solze kesanja in potem niso nikoli več mislili na konja.