Kako so bratje našli očetni zaklad
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je na svetu živel možak. Imel je tri sinove. Sam je bil prizadeven in marljiv človek, nikoli ni sedel prekrižanih rok. Delal je od ranega jutra do poznega večera, ne da bi se kaj spomnil na utrujenost. In vse mu je šlo v klasje.
Njegovi sinovi so bili postavni, močni in krepki, delali pa niso radi.
Oče je garal na njivah in na vrtu in v hiši, sinovi pa so sedeli v senci pod drevjem in klepetali, ali pa so na Dnjestru lovili ribe.
»Zakaj nikoli ne delate? Zakaj očetu nikdar ne pomagate ?« so jih vpraševali sosedje.
»Zakaj bi delali?« so odgovarjali sinovi. »Saj skrbi oče za nas — vse napravi sam!«
Tako so živeli leto za letom.
Sinovi so zrastli, oče pa seje postaral, oslabel je in že ni mogel več tako delati, kot je delal poprej. Sadovnjak okoli domačije je bil zanemarjen, njive je prerastel plevel.
Sinovi to vidijo, pa ne marajo delati.
»Zakaj sedite križem rok, sinovi?« jih vpraša oče. »Ko sem bil jaz mlad, sem delal jaz, zdaj ste pa vi na vrsti!«
»Se bomo že še nadelali,« odvrnejo sinovi. Starca je zaskelelo pri srcu, ko je videl, kakšni lenuhi so njegovi sinovi. Od gorja je zbolel in legel.
Tedaj je družina čisto obubožala. Sadovnjak je bil ves zaraščen in zapuščen, v njem so pognale koprive in tako visoka trava, da se hiše skoraj ni več videlo iz nje.
Nekega dne je starec poklical sinove in jim rekel:
»Sinovi, moja smrtna ura je udarila. Kako boste živeli brez mene? Delati ne marate in ne znate.«
Sinovom so se stisnila srca, zajokali so.
»Povej nam, očka, reci nam kaj za slovo, nasvetuj nam kaj!«je zaprosil najstarejši sin.
»Dobro!« reče oče. »Razodenem vam skrivnost. Vsi veste, da sva z vašo pokojno materjo kar naprej delala, ne da bi si privoščila minuto počitka. V mnogih letih sva nakopičila bogastvo za vas — pisker zlata. Ta pisker sem zakopal blizu hiše, samo ne vem več prav, kje. Iščite moj zaklad in potem boste živeli, da za revščino še vedeli ne boste.«
Oče se je poslovil od sinov in je izdihnil.
Sinovi so pokopali starčka in požalovali za njim. Potem je rekel najstarejši brat:
»Bratje, velika revščina nas tare, ko še za kruh ni¬mamo! Še pomnite, kaj nam je pred smrtjo rekel oče? Poiščimo pisker z zlatom!«
Bratje so vzeli lopate in so začeli kopati tik ob hiši. Kopali so in kopali, ali piskra z zlatom niso našli.
Tedaj je rekel srednji brat:
»Bratje! Če bomo tako kopali, nikoli ne najdemo očetnega zaklada. Prekopljimo vso zemljo okoli hiše!«
Brata sta privolila. Znova so vsi prijeli za lopate in preobrnili vso zemljo, piskra z zlatom pa še niso našli.
»Eh,« pravi najmlajši brat, »še enkrat prekopljimo zemljo, pa globje! Morda je oče pisker z zlatom globoko zakopal!«
Brata sta privolila. Strašno ju je imelo, da bi že vendar našli očetni zaklad!
Znova so vsi pljunili v dlani.
Najstarejši brat koplje in koplje, in iznenada z lopato trči v veliko, trdo reč. Srce mu je močno udarilo, razve¬selil se je in je poklical brata:
»Brž sem k meni! Očetni zaklad sem našel!«
Pritekla sta srednji in najmlajši brat starejšemu na pomoč.
Naprezali so se in naprezali; in so izkopali težek kamen, ne pa pisker z zlatom. Pobesili so nosove in rekli:
»Kaj naj le napravimo s tem kamnom ? Tu ga ne bomo pustili! Kar najdlje proč ga odnesimo in ga vrzimo v prepad!«
Tako so tudi napravili. Pobrali so kamen, ga spravili proč in začeli spet razkopavati zemljo. Ves dan so delali, na jed in počitek so čisto pozabili! Še enkrat so vse prekopali. Zemlja je postala rahla in prhka. Piskra z zlatom pa še niso našli.
»Veste kaj,« pravi najstarejši brat, »če smo že razkopavali zemljo, je ne bomo pustili prazne! Vinograd si zasadimo na njej.«
»Saj res!« sta rekla brata. »Naš trud vsaj ne bo zaman!«
Zasadili so trto in jo negovali.
Minilo je nekaj let, in razrastel se jim je velik in lep vinograd. Dozorelo je sočno, sladko grozdje. Bratje so nabrali lep pridelek. Sebi so pustili, kolikor so potrebovali, ostalo pa so prodali in so veliko izkupili. Tedaj je rekel najstarejši brat: »Nismo zaman razkopavali vse naše zemlje: v njej smo našli dragoceni zaklad, o katerem je bil pred smrtjo pravil oče.«
Molelarska pravljica