Kako so se rešili trije vojaki iz zlodjeve sužnosti

Kako so se rešili trije vojaki iz zlodjeve sužnosti
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Rujno vince so pili trije bratje vojaki v neki gostilnici,pili so tako dolgo, da so zapili vse denarje,katere so premogli.A jenjali niso piti, pili so še več, in čim več so pili, tira bolje jim je dišalo vino.A kedo bo plačal, kedo nas rešil, da ne zapravimo cesarske oprave? Tako so se jeli prašati, ko se je bližal mrak, ko jim je že jelo vino mešati pamet.„Vesta kaj?" pravi najstarejši bratov, pokličimo hudirja in on nam prinese denarja. Nič druzega nas ne reši sramote in vojaške kazni."„Dobro!" pritrdila sta mu mlajša dva in klicali so ga. Na prvi klic je zagrmelo pod njimi, na drugi klic se je odprla zemlja,na tretji klic se je prikazal zlodej v vojaški obleki.Bratje sicer junaški vojaki, so se vender prestrašili prikazni, a kmalu jih je minila groza.„Dam vam denarja, kolikor hočete," pričel je zlodej, „a povem vam, da pridem čez dvajset let po vas. Ali ste zadovoljni?"„Kaj pa, moramo biti!" odgovorili so bratje jednoglasno in vrag jim je dal obilo denarja. In tako so prišli trije bratje v njegovo sužnost. Pa niso bili nič kaj zadovoljni. Za to so mislili, kako bi se oprostili.Pustili so vojaško službo in podali so se križem sveta, vsak na drugo stran, iskat rešitve pomenivši se,da se snidejo čez tri leta na jednem in istem prostoru.Dolgo je že hodil najmlajši brat in prišel je v velik gozd. Sredi gozda je stal velik grad, ki je bil odprt na vseh straneh, kakor da ne bi bilo nikogar v njem. Ker se je že mračilo, stopil je v grad, da bi V njem prenočil. Srečal je zelo starega moža in prosil ga je prenočišča. Starček ga je vprašal, česa išče tukvj,kajti tu je deveta dežela. Brat mu je povedal, da išče odrešenja iz sužnosti zlodjeve poprosivši ga, naj mu pove, če vé, kako bi bilo mogoče rešiti se. Starček mu reče na to, da naj gre dalje, da bo prišel do druzega gradu, morda bo tam zvedel, kar želi. Na to se vleže brat v odkazano mu posteljo in sladko zaspi.Drugi dan, še ni bila zora na nebu, napotil se je dalje, zahvalivši se starčku za prenočišče. Hodil je cel božji dan in zvečer je prišel v velik gozd, v katerega sredini je našel visok grad. Da bi prenočil v njem, stopil je vanj in našel je starčka, ki je bil starejši,a manjši od prvega. Poprosi ga prenočišča, a starček ga vpraša, česa išče v deveti deželi. Brat mu odgovori tako, kakor je odgovoril prvemu. Starček pa mu reče, da mora iti dalje, morda zve v tretjem gradu,ki je dan hoda od tukaj. Na to mu odkaže posteljo in brat se vleže k počitku. Ni se še zora prikazala druzega dne, a brat je bil že po konci. Zahvalivši se starčku za prenočišče, odpotoval je dalje. Hodil je cel dan in na večer je prišel do visokega gradu, ki je stal sredi velikega gozda.Tudi tukaj se mu je tako godilo, kot prvo in drugokrat, le starček, katerega je srečal v gradu bil je starejši in manjši od prvih dveh.Prenočivši tukaj, napotil se je v četrti, peti in šesti grad. Od jednega do druzega je hodil po jeden dan in starci so bili vedno starejši in manjši. V šestem gradu je bil starček tako majhen, da je sedel v škafu.Tudi tega je prosil prenočišča, kot prejšnja in povedal mu je na njegovo vprašanje, česa da išče. Starec mu ni rekel iti dalje, ampak velel mu je, naj se skrije v sobi, katero mu je odkazal v prenočišče, naj budi do polunoči in pazno posluša.Kakor mu je starec naročil, tako je tudi storil.Težko je že pričakoval polunočne ure, a prišla je kmalu.Odprla so se vrata in pridrvela se je množica malih škratov v sobano. V njihovej sredini je bil njih gospod.Spoznal ga je brat, ki je tičal za odprtimi vrati gledajoč skozi špranjo (razpoklino), kaj se godi v sobi.Vrag je pričel svojim služabnikom tako:„Jaz imam v svoji mreži tri brate vojake. Oni iščejo rešitve, a ne bodo je našli, kajti oni ne vedo,kaj bi je rešilo."„Kaj pa bi je rešilo?" vprašali so jednoglasno lvražji sužabniki.„Pokazal jim bom na dan, ko pridem ponje",-— nadaljeval je njihov glavar — „uro iz zlata in vprašal jih bodem, kaj da je ta ura? Noben mi ne bode znal odgovoriti, da je konjska glava. Pokažem jim pa še potem leseno mizo vprašajoč je, kaj je ta miza, in nobeden mi ne bode znal odgovoriti, da so človeške kosti. V tretjič pa jim pokažem belo rjuho, vprašajoč je, kaj je ta rjuha, in noben mi ne bo znal odgovoriti, da je človeška koža."„Dobro!" — zavpili so zlodjevi služabniki „bratje so tvoji." Na to so krohotaje zapustili sobano in brat je vesel legel v posteljo ter si dobro zapomnil, kar je videl in slišal. Drugi dan na vse zgodaj se je podal vesel nazaj iskat svojih bratov, da bi jima povedal, da so rešeni vražje podložnosti. Čez dolgo časa je prišel na omenjeni kraj in našel je svoja starejša brata žalostna na torišči, kajti pretekla so ravno tri leta, ko so se razišli. Naznanil jima je vse in pregnal jima je žalost in strah.Kmalu pa je prišel čas, ko bi se morali po pogodbi vdati popolnoma vražji objasti. Zbrali so se na omenjenem prostoru čakaje hudiča.Hudoba se ni nič zakasnela, prišla je o pravi uri ter seboj prinesla zlato uro, leseno mizo in belo rjuho.„Kaj je to?" vpraša vrag najmlajšega brata držeč mu zlato uro pred oči — „Kaj je to? Ako uganete, rešeni ste moje sužnosti!"„MI kaj bo to?" — odgovarjali so jednoglasno bratje — „to je konjska glava!" Vrag se je stresel.„Kaj pa je to?" vpraša srednjega brata, kazoč mu leseno mizo, — ako še to uganete rešeni ste!"„I kaj bo to?" — odgovarjali so jednoglasno bratje — „to so človeške kosti!"Vrag se je še huje stresel.„Kaj pa je to?" vpraša najstarejšega brata, držeč mu belo rjuho pred oči.„I kaj bo to?" odgovarjali so bratje jednoglasno;„to je človeška koža!"Zlodej se je stresel tako, da se je pretresla zemlja. Vrgel je vse ob tla tako, da se je razneslo na solnčni prah in odbežal je rjoveč kakor ljuti lev.Tako so bili bratje rešeni hudičeve sužnosti. J. K. Poljanec.