Kako so se sedanje avstrijanske dežele skupej zbrale
| Kako so se sedanje avstrijanske dežele skupej zbrale anonimno |
| |||||||||||||
V današnjih časih se je Avstrija skazala posebno mogočna in čversta, zmagvavska in nepremagljiva, takó de Avstrijani po pravici, svoje veljavnosti si svesti, lahko glave povzdigujejo, in de marsikterimu ptujimu deželjanu, še celò nekimu angležkimu ministru obraz od nevošljivosti rumenkasto prepaden postaja. Torej bo gotovo vsaciga rojaka mikalo zvediti: kdaj in kakó so si posamezne sestriške dežele roké podajale, in stopile v to družinstvo, kteriga vlani vse prekucíje in silnosti nevošljivcov in sovražnikov niso mogle raztergati. Zgodovinske bukve nam kažejo, de je sedanji veliki hrust zbranih deželá, imenovan Avstrija, bil ob svojim rojstvu v létu 983 majhino detice, le ena krajna grofija v današnji četertini nad Dunajskim gojzdam (Viertel ob dem Wiener-Walde), le ena pokrajna straža Nernškimu zoper Ogre, ki so se tačas okoli klatili, in kterim je mogel še pred Melk odvzet biti, de je pervi krajni grof Leopold Svetli iz frankovske rodovine Bamberžanov zamogel si tu sedež napraviti.
V létu 1043 je Avstrija, de pri začeti priliki ostanemo, sprehodíla, se začela širiti, kar se je godilo pod tretjim krajnim grofam Adalbertam Zmagovavcam, ki je bil današnjo četertino pod Dunajskim gojzdam, na desni strani Donave do reke Lajte od Ogerskiga privojskoval, in to reko v mejo odločil, kakor je še do zdaj ostalo. Do potlejšnjiga stolétja (1156) je Avstrija ostala krajna grofija, v ktero so nemški cesarji pravíco imeli poglavarje staviti; bila je takó rekoč podveršnica ali nedolétni otrok, pod nemškim višim oskerbništvam. Rečeno léto jo je bil pa cesar Friderik Rudečobradec v enim svojim milopisu dolétno ali dorašeno in svobodno spoznal, jo z nad Anižo ležečo krajno pomnožil, in povzdignil v nadvajvodstvo z nadknežjim dostojanstvam. Zraven ji je bil dal imeti lastno deželsko nadoblastjo, sodnijo, pravíco denarje kovati, in z vsim tém skorej celo samostalno najviši oblast. Pervi vojvoda Henrik Jazomirgot je bil tedej svoj sedež na Dunaji napravil, ravno na tistim mestu, kjer zdaj poslopje vojaškiga ministerstva stoji. Pod njegovim vladanjem so bili začeli svetiga Štefana cerkev zidati, somostan Šotenkloster se ima za svoj začetek njemu zahvaliti. V kakšni častí je bila Avstrija že tačas, se vidi iz zgor omenjeniga cesarskiga milopisa; v njem je Avstrija imenovana skit in serce svetiga rimsko-nemšiga cesarstva.
Naslednji vojvoda Leopold Bogaboječi je bil že konec tega stolétja (1192) po dedšini zadobil od štajarskiga vajvoda Otokarja VI. Štajarsko, ktero se je bilo skorej ob enim času z Avstrijo začelo, z njo zmirej tudi po bratovsko v sosešini ravnalo, in ž njo tudi prijazne pogodbe, glede na nasledstvo, napravljalo.
Zadnji vojvoda iz Bamberške rodovine Friderik Borovest (Friedrich der Streitbare) je bil na Krajnskim že toliko v posést pridobil in nakupil, de se je „krajnski gospod“ imenoval. Ko je Rudolf, pervi nemški cesar iz Habsburške rodovíne, v létu 1282 z dovoljenjem nemških knezov svojima sinovama na Avgsburškim deržavnim zboru dajal dežele, ktere so bile pred avstrijanske, tačas je bilo že zedinjeno zgornje in spodnje Obanižje, Štajarsko, Koroško, Krajnsko, Slovenja pokrajna (Windische Mark) in Pardenovo (Pardenone na Beneškim). Pred je vse te dežele kralj Otokar II. pod - se spravil, on, ki je imel tudi Česko, Moravsko, in kos Silezije; pa v boji zoper cesarja Rudolfa na Moravskim polji, je bil premagan in ob življenje prišel 1278. V létu 1363 je bila tudi poknežena grofija Tiroljska prišla k Avstrii, kakor tudi še nekteri kosovi Krajnskiga, in ob ti priložnosti se je bilo začelo imé „krajnski vajvoda.“ To se je zgodilo, ko je zadnja lastnica Tiroljskiga, Marjeta Širokoustnica (Margaretha Maultasche), z avstrijanskim vojvodam Rudolfam VI. zavolj svojiga nasledstva bila pogodbo napravila, in od teh krajev že ob času svojiga življenja odstopila.
V létu 1422 je bil Žiga Ogerski in Česki kralj avstrijanskimu vojvodu AIbrethu V. dal upanje na svoje dežele, ko mu je bil namreč Žiga svojo edino hčer Elizbeto v zakon dal. Ob tem času je bilo pa že zedinjeno Horvaško in Slavonsko z Ogerskim; h Českim je pa Moravsko in en kos Silezije spadalo. Albreht je bil torej tudi léta 1438 v stolnim Belim Gradu, to je v mestu takratniga kronovanja za Ogerskiga kralja, in v Pragi za Českiga kralja spoznan in kronan. Ko je bil umerl Albrehtov sin, Ladislav Posmèrtni (Posthumus) to je po očetovi smerti rojeni, sta znala deržavni namestnik Juri Podjebradski in kralj Matjaž, s perimkam Korvín, vsak za se kroni oberniti; pervi Česko, drugi pa Ogersko; tode v boju s Turkam, v létu 1526, kjer se je bil Ogerski kralj Ljudvik pri mestu Mohači v močirje pogreznil in umerl, so bili spet Avstrijanskiga vojvoda, Ferdinanda I. s Česko kraljičino Ano oženjeniga, za praviga kralja obéh dežel izvolili in kronali. Od tistiga časa ste ti dvé obe deželi z Avstrijo zedinjeni ostale.
Med časam teh vojská ‒ v létu 1500 ‒ ko je bil Maksimilijan, prederzni gamsji strelec, v Tirolih na Martinjo Peč (Martinswand) zašel, ste bile tudi Goriška knežija in Gradiška, po poprejšnjih pogodbah k Avstrii spadle. Cesar Leopold I., ko se je bil s Turkam v Karlovcih pomiril léta 1699, je bil dobil tudi Erdeljsko (Siebenbürgen), kar so s Turškim dovoljenjem in pomaganjem pred domači podtikovti imeli. V Španjski vojski, ki je bila za pravíco nasledstva, je bil cesar Jožef I., po svojim vojskovodji Evgenu v létu 1707 dobil vojvodstvi Milan in Mantovo. O pervi razdelitvi Poljskiga 1772 je bila dobila cesarica Marija Terezija izhodnjo Galicijo in v létu 1774 ji je bil Rus tudi Bukovino prepustil; v létu 1779, zadnje léto nje cesarenja pa so ji Bavarci pripustili Unjo četertino (Innviertel), kar so ji bili vzeli ob času vojske, ki je bila zavolj pravíce nasledstva peljana. O tretji delitvi Poljskiga je bila tudi zapadna Galicija avstrijanska postala. Dve léti potlej je bil med cesarjem Francam in Napoleonam mir na Polji Formiškim (Kampo Formio) na Laškim sklenjen; tù je mogla Avstrija, kar je bilo njeniga Laškiga, popustiti, zató ji je bila pa Benečija in Dalmacija dana, in v létu 1815 v Dunajskim kraljevim zboru Solni Grad, ki je bil dolgo časa duhovska nadnačimba (Hochstiff), v létu 1802 je pa nehal to biti, in je bil dan v odškodvanje Ferdinandu Este, kér je bil ta nadvojvoda prišel ob Toškano. Nar mlajši déte med družino avstrijanskih dežela je Krakovo, ki je bilo, po doméni Rusov in Borusov, Avstrii izročeno.