Kako so si Lemberžani magistrat delali
| ← Kako so Lemberžani župana volili | Kako so si Lemberžani magistrat delali Šaljive zgodbe o Lemberžanih Niko Kuret |
Kako so Lemberžani cerkev nategnili → |
| |||||||||||||||
Kako so si Lemberžani magistrat delali
"Postavimo si magistrat, kakršnega nikoli nikjer nimajo. Brez oken naj bo in zmerom bo svetlo v njem. Vsi nam bodo nevoščljivi zanj in naša pamet bo zaslovela daleč naokoli. Saj hiše, ki bi bila brez oken svetla, ves svet ne premore." Rečeno, storjeno. Pokličejo tesarje in kmalu je bila hiša brez oken pod streho. Kako pa zdaj s svetlobo? Prava reč. Treba jo je bilo samo nanositi v hišo. In so se zbrali Lemberžani vsak s svojo vrečo v roki, ko je poldan odzvonilo in je sonce najlepše sijalo. Vsak je vrečo odprl in jo podržal proti soncu, potem pa jo hitro zavezal in odnesel v magistrat. Tam jo je odvezal in stresel svetlobo iz nje. Vse je gomazelo na trgu kakor mravljišče, med vrati pa so se gnetli tržani, ki so hiteli ven in noter. Svetlo pa v magistratu le ni hotelo biti. Pač. Eden izmed najpridnejših se je v temi z glavo zaletel v stenc, da se mu je posvetilo pred očmi. Ves srečen je zavpil: Možje, kmalu bo dosti svetlobe – se že bliska! To je podžgalo Lemberžanom pogum, da so še pridneje nosili. Pa imeli so smolo. Najbrž jim je vsa svetloba pri vratih spet ven uhajala. V magistratu je ostala tema. Ni jim drugega kazalo, treba je bilo napraviti okna. Ali kako? V tej zadregi pride tesar v Lemberg in se jim ponudi, da jim pokaže, kako se okna napravijo. Reče jim samo, naj ga pustijo samega, čez dva dni pa naj se oglasijo v magistratu. Čez dva dni se zbero vsi Lemberžani v magistratu. Tesar stopi prednje, se obrne proti steni in se - meni nič teti nič – zaleti vanjo. In glej, pri priči se je v steni naredila luknja, za okno dosti velika. Prebrisanec je namreč ponoči, ko ga nihče ni videl steno toliko nažagal, da je bilo le majhnega truda treba in je izrezek odletel iz stene. Lemberžani ostrmijo, tesar jim pa reče: "Glejte možje, vsak naj se takole z glavo zaleti v steno, kakor sem se zdaj jaz, pa bodo okna kmalu narejena in vas ne bo veljalo ne krajcarja ne. Mizar vam bo potem vse drugo izdelal, česar je še za okna treba." Lemberžani srečni pokimajo, se postavijo ročno v vrsto okoli in okoli ob stenah in jamejo z vso močjo z glavami v stene treskati. Kako dolgo so to delali in ali so kaj opravili, pa stare bukve ne povedo.