Kako srečaš kenguruja

Kako srečaš kenguruja

»Hm,« je rekel Hubert. To je rekel zato, ker je ob poti zagledal kenguruja, ob njem pa nočno omarico. Hubert je stopil s kolesa. »A veš, kako srečaš kenguruja?" je vprašal kenguru. »Hm, ja ... Takole, ne?« je rekel Hubert. »Ne. Lej, srečaš ga takole,« je razložil kenguru. »Ko ga srečaš, rečeš: Zdravo, kenguru.« »Zdravo, kenguru,«je rekel Hubert. »Lahko ga pokličeš tudi po imenu,« je pojasnil kenguru. »Jaz sem Ciril.« »Zdravo, Ciril,« je še enkrat rekel Hubert. »Jaz sem Hubert.« »Zdravo,« je odvrnil Ciril in nadaljeval: »Potem ga vprašaš: A imaš mogoče glavnik?« »Zakaj pa to?« je vprašal Hubert. »Ja, no, tako pač srečaš kenguruja, ne?« »Prav. A imaš mogoče glavnik?« »Seveda.« »Pa zdaj?« je vprašal Hubert. »Nič. To je vse. Tako srečaš kenguruja.« »Zakaj pa prenašaš s sabo nočno omarico?« ga je vprašal Hubert. »Da hranim v njej glavnik vendar,« je razložil kenguru. »In zakaj hraniš v njej glavnik?« je bil radoveden Hubert. »Ja kako naj me pa kdo sreča, če nimam glavnika?« »Aha, saj res,« je rekel Hubert. Vtem je priletela kavka Izolda. »Zdravo, Ciril,« je rekla. »Imaš mogoče glavnik?« In kar takoj odletela naprej. »Da ne bova takole stala sredi poti in delala gneče,« je rekel Hubert, »bi stopila k meni na čaj?« »Pridem popoldne,« je odvrnil Ciril. »Zdajle moram okrog, če bi me slučajno se kdo hotel srečati.« In si je zavihtel nočno omarico čez ramo in hop hop zginil za nabrežnino.