Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo
| Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo Ida Mlakar |
| |||||||||||||
Za Zarjo, Sonco, Kresno, Jana in Izidorja, s katerimi sem prekolesarila košček sveta...
BIBI JE ŽE NAVSEZGODAJ ZJUTRAJ PLESALA PO KUHINJI IN PREPEVALA ŠMENTANAMUHA, DA JE ŠLO SKOZI UŠESA. »NEHAJ, BIBI!« JE ZAKRULIL GUSTI. »ŠMENTANAMUHA ME ŽGEČKA, DA NE MOREM SPATI.« AMPAK BIBI NI NEHALA. PELA JE IZ DNA DUŠE IN STEPALA BLAZINE. POTEM JE UTIHNILA, KIHNILA ZARADI OBILICE PRAHU IN VPRAŠALA: »GUZTI, VEŽ ČEZA SEM SE DOMISLILA DANEZ? »JA, VEM,« JE ZAKRULIL GUSTI, »URA ZAMUJENA, NE VRNE SE NOBENA!« »NE, GUZTI,« JE POSMRKALA BIBI, »LAHKO BI ŠLA IZKAT ŽTIRIPEREZNE DETELJIZE.« »O, TO PA NE«, JE UGOVARJAL GUSTI ODLOČNO. »NIKAMOR NE GREM. DANES BO NOGOMETNA TEKMA.« »AMPAK, GUZTI,« JE REKLA BIBI PRITAJENO. »NI NUJNO, DA GREVA PEŽ. LAHKO BI UDOMAŽILA KOLO.« »KOLO?« GUSTI JE ODPRL ENO OKO IN BUDNO SEDEL. »KAKŠNO KOLO?« BIBI SI JE DONEČE OBRISALA NOS IN SE ZVITO NASMEHNILA: »NO, BICIKEL, SAJ VEŠ!« KOT BI MIGNIL, STA STEKLA ZA HIŠICO, V MAJHNO LESENO LOPO, KJER JE IMELA BIBI SPRAVLJENE CEKAR, LOPATO, KANGLO ZA ZALIVANJE, OBTOLČENO VEDRO IN STARO PREDRTO NOGOMETNO ŽOGO. GUSTI JE BIL ČISTO IZ SEBE, TAKO DA MU JE OD RAZBURJENJA GLASNO TOLKLO SRCE. CELO BRČICE NA SMRČKU SO SE MU MALO TRESLE. SKLONIL SE JE K BIBI IN PRAV POTIHO VPRAŠAL: »BIBIBI, ALI BOM LAHKO PRVI?« »PSST, DA SE NE PRESTRAŠI!« JE BIBI NESTRPNO ZAMAHNILA S TAČKO. ZA SKLADOVNICO DRV, ČISTO ZADAJ V KOTU, JE STALO NOVO KOLO Z VELIKIM PRTLJAŽNIKOM IN S ŠPORTNIM KRMILOM TER SE UŽALJENO KUJALO. NJEGOV SREBRNI ZVONČEK JE UPORNIŠKO MOLČAL IN MAČJE OKO SE JE MULASTO OBRAČALO STRAN. GUSTI SE GA NI IN NI MOGEL NAGLEDATI. KAR MEDLEL JE OD VESELJA IN LOVIL SAPO. »BIBIBI,« JE REKEL, »LAHKO BI MU BILO IME SREBRNI KONJIČEK?« BIBI JE NAVDUŠENO PRIKIMALA IN POTEM STA STOPILA BLIŽE. »GUSTI, ZELO PRIJAZEN IN PREVIDEN BOŠ MORAL BITI Z NJIM. ŠE NI UDOMAČENO,« GA JE POSVARILA BIBI. GUSTI JE RESNO POKIMAL. POTEM STA GA ZAGRABILA: BIBI SPREDAJ ZA KRMILO, GUSTI ZADAJ ZA PRTLJAŽNIK, IN GA ZVLEKLA PRED HIŠICO. KOLO JE BILO TEŽKO IN SE JIMA JE Z VSO SILO UPIRALO. POŠTENO UPEHANA STA GA POSTAVILA NA CESTO. »NO,« JE REKLA BIBI, »ZDAJ PA POSKUSI.« GUSTI JE PREVIDNO SEDEL NA KOLO, SE MOČNO ODGNAL IN SE ZAPELJAL PO CESTI, DA SE JE PRAH DVIGAL ZA NJIM. »BIBI,« JE ZAKRULIL OD NAVDUŠENJA, »ALI ME VIDIŠ? SAJ JE ČISTO LAHKO!« BIBI JE NA VRHU KLANČKA MAJHNA MAJCENA, KAKOR NAJMANJŠA PIKA, POSKAKOVALA IN PLOSKALA OD VESELJA. SREBRNI KONJIČEK JE POTREBOVAL NEKAJ ČASA, DA SE JE UTEKEL. NATO SE JE OBJESTNO POGNAL PO KLANČKU NAVZDOL TER RAZPOSAJENO POSKAKOVAL SEM TER TJA IN PRI TEM ZVONČKLJAL IN ŠKLEPETAL, KOT DA JE VES SVET NJEGOV. GUSTI SE JE MALO PRESTRAŠIL. KOLO JE PREDRZNO POBLISKAVALO S SVOJIMI BLEŠČEČIMI ODBOJNIKI, DA JE GUSTIJU ODNAŠALO NOGE S PEDALOV. IN TAČKE S KRMILA. JOJ, KAKO HITRO JE SVET ZAOSTAJAL ZA NJIMA. VRTOGLAVO. »BIBIBI, KAKO SE GA PA USTAVI?« JE ZAKLICAL GUSTI PRESTAŠENO. »SREBRNI KONJIČEK ME NIČ NE UBOGA. DA NI POBEZLJAL?« »MOČNČO GA STISNI ZA ZAVORO,« JE KRIČALA BIBI, »AMPAK HITRO, DA NE BO PREPOZNO!« GUSTI NI IMEL POJMA, KJE JE ZAVORA, ZATO JE ZAPRL OČI IN DRVEL, DOKLER SE SREBRNI KONJIČEK NI UPEHAL. NIČ VEČ SE MU NI LJUBILO BEZLJATI NAOKROG. TRMASTO JE ZAVIL S CESTE, SE ŠE NEKAJ ČASA OPOTEKAL, POTEM PA SE JE NAVELIČANO VRGEL NA TLA IN OBLEŽAL Z OBEMA KOLESOMA, OBRNJENIMA V ZRAK. GUSTI JE NEKAJ ČASA LEŽAL NA TLEH IN ČAKAL, DA SE MU SVET POSTAVI NAZAJ NA SVOJE MESTO. NATO SE JE MALCE ZASKRBLJENO POBRAL. MALO GA JE BOLELA NOGA. MALO JE TUDI ZASTOKAL. ŠE SREČA, DA STA PRISTALA NA MEHKI TRATI BLIZU NOGOMETNEGA IGRIŠČA. »TI, KONJIČEK,« JE REKEL GUSTI STROGO, »ZAKAJ PA TAKO DRVIŠ? ALI NE VEŠ, DA JE TO ZELO NEVARNO?« SREBRNI KONJIČEK PA NIČ. KOT DA BI GUSTI PRIDIGAL SAMEMU SEBI. MALO SKESANO IN MULASTO JE STRMEL V NEBO, ŠTEL OBLAČKE IN SE DELAL, KOT DA SE GA VSE SKUPAJ SPLOH NE TIČE. »ČE BOŠ TAKO DIVJAL, SE LAHKO ŠE POLOMIŠ,« GA JE POSVARIL GUSTI. »GUSTI, GUSTI,« JE ZADIHANO PRISOPIHALA BIBI ZA NJIMA, »ALI JE VSE V REDU?« »JA,« JE REKEL, GUSTI, »Z MANO JE, AMPAK SREBRNI KONJIČEK JE KAR OBLEŽAL. DA SI NI ČESA POLOMIL?« BIBI IN GUSTI STA SE SKLONILA H KOLESU IN GA POBRALA S TAL. RAZEN NEKAJ ODRGNIN JO JE ´KONJIČEK´KAR DOBRO ODNESEL. NEKAM KROTKO IN POHLEVNO JE STRMEL V SVET. SEVEDA, ZDAJ KO SE JE PA DO KRAJA UPEHAL. ALI PA ZATO, KER GA JE GUSTI OŠTEL. »UH, IMAVA PA RES SREČO,« JE REKLA BIBI IN POBOŽALA KOLO. »NIČ NE SKRBI, GUSTI, SREBRNI KONJIČEK SE BO ŽE NAVADIL NA NAŠE KLANCE IN CESTE, BOŠ VIDEL. SAMO MALO MORAVA POTRPETI Z NJIM. JUTRI GA BOVA DO KONCA UDOMAČILA.« GUSTI JE POKIMAL. »PA IMAVA RES SREČO. POGLEJ« »JUHU,« SE JE RAZVESELILA BIBI. »ŠTIRIPERESNE DETELJICE. PA TAKO DOLGO SEM JIH ISKALA.« »SREBRNI KONJIČEK JIH JE NAŠEL,« JE REKEL GUSTI IN POBOŽAL KOLO S TOPLIM POGLEDOM. PUJSA STA SE SKLONILA IN JIH ZAČELA VNETO NABIRATI. »TA BO ZA NAŠE,« SE JE RAZVESELIL GUSTI, »ZA NOCOJŠNJO TEKMO«. »TA PA ZA NAŠE,« JE POSKOČILA BIBI. »ZA ZMAGO.« »TA BO ZAME,« JE REKEL GUSTI. »TA PA ZAME,« JE HITELA BIBI. »TA BO ZA VSE, KI PRIDEJO NAVIJAT,« JE ODLOČIL GUSTI. »TA PA ZA BABICO VIKO, KI NE MORE NA TEKMO, KER JO BOLIJO NOGE,« JE DODALA BIBI. »TA BO ZA ROKA, KI GA ČRVIČI PO TREBUHU, KER SE JE NABASAL S SLADOLEDOM,« SE JE DOMISLIL GUSTI. »TA PA ZA GOSPODIČNO HILDO,« JE ZAŠEPETALA BIBI, »KI JE ZALJUBLJENA V VRATARJA NASPROTNE EKIPE. ZA SREČO.« BIBI IN GUSTI STA SI ZAROTNIŠKO POMEŽIKNILA IN LJUBEČE POTREPLJALA SREBRNEGA KONJIČKA PO KRMILU. »KAJ PA TALE...« JE TUHTALA BIBI. »NO, PA NAJ BO TALE NAJBOLJ ZELENA ZATE, SREBRNI KONJIČEK. DA SE TI NE PREPIČI ZRAČNICA NA KAKŠNI RAZDRAPANI CESTI IN DA NE TELEBNEŠ NA TLA, KER SI ŠE TAKO NEUMEN. BIBI IN GUSTI STA SE PRIJAZNO SPOGLEDALA, ZATAKNILA ŠTIRIPERESNO DETELJICO KOLESU ZA LUČ, POTEM PA SO VSI SKUPAJ PRAV POČASI ODŠKLEMFALI PROTI IGRIŠČU NA TEKMO. IN VES ČAS JIM JE MEŽIKALO SONCE S POLETNEGA NEBA.