Kako svet skrbi za reveže

Kako svet skrbi za reveže anonimno

Objavljeno v Domoljub 1894, št. 24 (20. decembra) v rubriki Podobe iz življenja

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V stekleni dvorani znano gostilne napravilo je »podporno društvo« veliko veselico s plesom. Vao polno goapode. večina seveda »jare« Ro«pode, se jo zbralo v prostorni gostilni. Glava med njimi bil je gospod Mrmralec, prodsednik »podpornega društva«, vedno vinjeni širokopleči gospod. Znamenite osebe so še dalje: gospod tllavač, pravi patrijot, gospod Čebular, kaj vestni tajnik »podpornega društva«, gospod Stiskač, blagajnik i. dr. — Na levi atrani dvorane stoji oder, prirejen za govornike nocojšnjega večera, in ves ozaljšan z zelenjem in narodnimi trakovi. — Skozi stekla pa zijajo in preže onemogli starci in sključeno ženice.

»Potepuhi tam zunaj, mirujte in 110 bijte na steklo!« "« oglasi mogočni predsednikov glas »Gospod Čebular. pričnite slavnostni govor!«

Gospod Čebular, tajnik podpornega društva«, precej trebufinat gospod, počasi vstane in so oprezno vali proti olepšanemu odru. Kakor višnjevkasto-rudeča krog- Ijioa sredi krasne majolike, ee je lesketal rudečkasti tf°«pod Čebular v lepej prestolici. Vinjena lica vse goapode ae obrnejo v slavnostnega govornika.

»Gospoda mojs, sešli smo se tu nocoj, da pros i m o desetletni obstanek našega prekoristnega in velezaelužnega društva. Res, ponosno so lahko oziramo na dolgo dobo let, v kateri se je preplavilo in ovekovečilo našo društvo, za vse mesto in aploh za vso domovino neizmerno koristi. Kmalu bi se moral zjokati, da, dragi moji, bridko zjokati, če pomislimo na ubogo in zapuščeno naše n i ž j o ljudstvo« Raztrgani berači in seelradane vdove se začno drenjati in suvati. Nekje je celo steklo počilo.

»Mir, mir, lenuhi, umazanci, potepuhi!« ae čujo med gospodo. iMenda je goapod Mrmralec odprl neskončno modra usta svoja.)

Po presledku gospod Čebular nadaljuje: »Grdo vedenje nepoklicanih goetov me ovira, da bi dalje govoril. Torej k glavni stvari! Nikdo ne more tajiti, da ima največje zaslugo za naše društvo — gospod prodsednik. (Gospod Mrmralec si pogladi hrado.) Njemu se je prvemu v srco usmililo sestradano ljudstvo v mestu, a on je tudi prvi pričel snovati »podporno diufttvo«, da bi malo vsaj uboštvu v okom prišli.

Pričel jo nabirati milodare. in teh se je v desetih letih nabrala lepa svota 1200 kron. Gotovo jih ne bi mogli bolje obrniti, kakor če jih obrnemo v korist gospoda predsednika, volozaslužnega ustanovitelja našega društva. Nasvetujem torej, gospoda, da napravimo kip gospoda predsednika, kateri naj bi krasil društveno sobo.

»Dobro, dobro, dobro!« zadoni od vseh stranij.

Gospod Mrmralec si pa zadovoljno smehljaje hrado pogladi, vstane, vzame čašo v roke in pravi: »Srčno se vam zahvaljujem za preveliko čast, katoro mi izkazujete. Glavna stvar pa je mestno uboštvo kateremu sedaj napijem, torej živeli siromaki!«

»Živeli, živeli,« zakriči vse povprek in čaše zazveni). Zunaj prod salonom pa zahrume reveži.

»Kaj vam jo. lenuhi, capini, malovrednuAi f« Toda hrum nastane Se večji.

»Poberite se Btrani, pijavko nenasičene!« Toda steklo zabobni, kakor bi toča bila vanj,

»Tako lepo nam vračate, ker se tako za vas trudimo. in smo ustanovitelji društva Vam v korist!«

»Saj nam še niste dali ničesar!««

»Tako torej pare nehvaležno! Kje jo policija? Odženite to potepuhe, vlačugarje, ki ne dajo nikdar mirti!«

In poklicani redarji so razpodili lačno druhal, katero je tako neizrečeno podpiralo prekoristno in za vao domovino velezaslužno »podporno društvo.«