Kako te čakam
← Kako te čakam (odgovor A. Gradniku) | Kako te čakam Vera Albreht |
|
Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir,
a mene si pozabil vzeti s sabo,
da zatonila družno bi v pozabo,
ko se zaprla je za tabo dver.
Kako te čakam sleherni večer,
pripravljena za pot ob zori, mraku,
da skupaj, v novem domu na oblaku,
se vključiva v vesoljnih krogov tir.
Preveč zaorale brazde so globoko,
da bi lahkó jih zemlje plast zakrila,
da bi lahkó semena še vzkalila.
Zato ne čakaj, dragi, pridi pome,
naj s tabo v nič še moja bit potone!
V gluhote prazne prožim svojo roko …
Opombe urednice
urediFran Albreht (17. 11. 1889, Kamnik - 11. 2. 1963), mož Vere Albreht.