Kakoršna ljubezen, tako plačilo!
| Kakoršna ljubezen, tako plačilo! Vacl. Kosmak |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 1 (4. januarja) v rubriki Cerkev in šola
| |||||||||||||
Pri Dognalovih je bilo. Na dvorišči nasproti glavnemu poslopju stoji majhna koča »č slamo krita. V njej prebiva atari oče — zakotni k. Sobica je temna, in vlažna Na postelji leži ftkopnik slame pod strgano, debolo rjuho, polog posteljo polomljen stol, v kotu majhna mizica in klop. Nad mizico visi črnkasti križ, dve podobici na steklu in ura; na peči vidiš skleclico in nekaj loncev. Na oknu je lampica, dva kozarčka in par starih knjig. Smeti jo po tleh toliko, da bi jih lahko grabil s periščem. To jo cela hišna oprava.
Jeseni popoldan je sedel pri mizi alaboten starček z rumenim, suhim obrazom in je bral iz stare zaveze Ura je hripavo ropotala, včasih je zahrenčala kaka muha ali potrkala hruška na vrtu z vejico na okno — aicer je bilo v sobi tiho kakor v grobu. Zakotnik jo bral in bral, dokler se mu niao oči zaprlo in siva glava jela je kimati na mizo. V tnn tolebi utež pri stari uri na tla. Starček se zbudi, zmanc si oči, pogleda na uro, zapre hukve, vstane, obleče star kožuh, posadi čepico na glavo in gre ven Zapre vrata, kljuko dene v žep, sklene roki na lirlitu ter stopa počasnih korakov čez dvorišče na vrt. Nihče se ni zmenil zanj, le stari »Orehe, hišni čuvaj, zagledavši ga vstane, -zazija, so stegne in strese in stopa počasi za njim Stari Dognal je pogledal na vrtu čebele, privezal nekaj drevesc h kolom ter š«-l skozi zadnja vrata ven. Sel jc za vasjo ob potoku k »rudečemu križu.« Tu se je vsech-l ua klopico in gledal krog sebe. I'o suhem travniku jo nosil veter suho listje, na okrog jo zelenela ozimska rei, kakor upanje z neha, na katerem ao ae podili sivi oblaki. Solne«' je že zahajalo za »poftganim hribom«, in od leve strani je klical ovčar ovce, tla bi jih gnal domov. Starček je sedel precej časa, potem vatane, (»oljulii razpelo, obriše si solze iz očij in gre po stezi čez travnik na drugo stran vasi. Tam stoji lepa hiša, kjer stanuje posestnik Prohazka. Dognal stopi na dvorišče.
Stari Prohazka je stal na pragu oprt ob palico in je ukazoval: »Prancek, voz porini naprej pod streho, da ne hode moker, ako bi deževalo po noči, nič se ne brigaš. — Mica, ali bodeš še dolgo časa zijala prodajala v — O, pozdravljen, Jo ie! Le naprej!« kliče Dognalu in mu seže v roko. potem pa gresta v sobo.
Prohazka jc bil žo ludi »zakotnik«, prepustil ju kmetijo svojemu ainu, toda pri njem je bilo vse drugače kakor pri Dognalu. Imel je prijazno, lepo sobico. Njegova »stara« s« jc še brhko sukala po hiši in vse snažno imela, da so jo lesketalo kakor zrcalo. Proliazka je ukazoval, kakor hi bil še on gospodar, in vse ga jc ubogalo. Hvalil je Boga. da mu jo dal tako zadovoljno starost in otroke, ki so tudi »starega« radi imeli. Stara prijatelja sedeta k mizi; mati Prohazkova je prinesla kruha in soli, Dognal je odrezal kos kruha in jela sta se pogovarjati.
»No, kaj si pa tako žalosten danes, Jože?«
»Za trenutek sem bil aunaj na travniku pri križu, glodal Bcm po njivah, kako vse vene; rad bi, ako bi tudi jaz kmalu zvenel in sklenila »Oho! žo zopet staro pesem poješ? Ne greši zoper Boga!«
»Lepo tc prosim, kako naj bi bil rad na svetu, ko sem tako zapuščen7! Doma se nihče no zmeni za mo; dolgo moram čakati, preden mi kaj jesti prineso, in še to je za nič. Ako sem bolan, nihče me ne vpraša, kaj M je? — nihčo mi no pomete in no osnaži sobice; vsem sem na potu, ker ne morem voč za nje delati. Vse sem jim dal, kar sem imel. In sedaj t . . . Najbolje tedaj bode, če grem!«
Dragi mi tovarift, da ti resnico povem — ti ai ••m t«-ga kriv. Zakaj ai dal otrokom vae in ničesar niBi eebi prihranil, da bi boljo živel na atara leta; otroci bi bili i« lahko čakali. Vidii, jaz sem ai preskrbcl lepo življenje, in kar mi oatane, dam ainu, potem imam njivo, vrt — vei otroci mo spoStujejo in mo ubogajo, ako bi me nc, ničesar nc dobijo .«
»Spoitovali bi naju, č« bi tudi ničeear no imela«, eeže Prohazkovka v govor.
Amen«, odgovori Pndia/.ka »Moram ti pritrditi, atara. da je mir «
Sedaj j« ž« prepozno«, t«>ži Dugnal, »vae jo v bukvah zapisano in jaz atojim tu a praznima rokama • Kar je. je, a jaz moram trpeti.*
Prohazka griv po pipo. nahaie jo. zažge, premika čepko na glavi in pogledava pomenljivo Dognala:
Bratec, nikar nc toži; pomagal ti bodem!«
Ti?«
Da, jaz'« •
Pa kako ta
Zvečer, ko ec IKHIC zmračilo, pridem k tebi in ti vse razložim. Stara, princai nama vina. da ec nokoliko poživimo.* Prohazko\ka jo odila.
Vei. prijatelj, pred ženakami ne amemo vsega povedati. Ljubim sicer svojo Bcto, pa — reva jc izgu bila vae zobe in tako ae zgodi večkrat, da ji \ kljub trdnemu aklepu uide čez brezzobe čcljuati beseda, katera bi ne bila smela na dan. Zato pridem zvečer k tebi; kjer bodeva aama
Prohazkovka je prinesla viru, starca ata si napila, kadila tobak, ter ec pregovarjala o starih srečnih časih, in o angrljevcm čcičicnju je Dognal odkl domov. Ko je odiel. prinesel jc Prohazka izpod strehe majhno ikrinjlco, S«l v shrambo, napolnil ikrinjioo e* starim železjem. pnbil pokrov in zvečer v temi jo je nesel k Dognal u.
Dolgo časa sta govorila. Dognal je zmajeval z glavo, da ne, da ne Prohazlu je govoril, govoril in na zadnje jezno rede: »če noče* — pa trpi'« in gre ob palk-i domov. Dognal jc eodcl pri lampici, gledal iknnjtro. m*l čelo. kar udari z roko ob mizo: »Naj bode! Naredim tako! Vaaj mi nc bode Oospod t< ga za grvh Mel'«
Čez nekaj dnij. ko jo prinesla dekla staremti I)og. nalu kosilke. sedel je na poatelji.
Kaj vam je, očka?«
Marjana, nekaj alabo mi je. Bodi Uko dobra in reci Martinu, da naj acm pride, da imam 2 njim nekaj važm-ga pogovoriti sc in potem skoči k IVpcluharjcvim, da pride Katra.«
Martin in Katra sta bila njegova otroka, Martin je imel hiAo, Katra ec jc k sosedu omožila. Dekla je povedala. da jc očetu slabo in v pol uri BO bili že Martin z ženo in otroci, inj<atra z možem pri njem. Niso Ali prav radi — a bali ao ec ljudskih jezikov, da ftc bolnega očeta obiskali niso in zato »o Sli precej.
»Kaj pa vam je, oče?« vpraša hči.
•Slabo mi je, alabo, nič moči nimam «
»Saj ne more biti drugače, ker vedno žganje pij« te«, zbada ga Martinova žena. »Ako bi mi poslali gorke juhe, nu bilo bi mi treba piti žganja «
»Kdo vam jo nc poSilja«, brani ae ainaha. »No ti!« reče zbadljivo hči. »Ko bi bila vedela, da \as tako zanemarjajo — moj Bog, kakšno jc tukaj' imam tri majhne otroke, a vkljub temu bi vam mma stregla «
»$c jokati se začni«, vjezi sc mlada, »kdo bi bil moral za njega skrbeti, kakor ti, lastna hči V Jaz, jaz acm tuja'«
IVpcluhar je »trcecl pipo in ae nasmejal; mlatil Dognal je hodil po hiSici gori pa doli. •Puetitc to, otroci, pustite!« reče starček. »Kes jc, da sc niste zame brigali, kakor bi sc bilo spodobilo, ali vae je |>ozabljeno. Glejte, slaliega sc čutim : zdi sc mi, da bode kmalu po meni — in vi ate vendar moji otroci — nikogar nimam razun vas, zato posluSajte: Prihranil sem si nekaj za staro dni — vam tega So nisem povedal. Tu pod posteljo v Skrinjici je vse. Ko umrjem. razdelite si bratovski med seboj kol v spomin na očeta.«
»Za B«>ga. oče, nikar nc govorite Ao o amrti !• zakliče Katra »Vi nas ne smete tako hitro zapustiti'«
Kaj vam v glavo pade! — vi ste Sc krepki in o amrti govorite!« lile ec ainaha — »vaaj ate kakor jabolko.«
Kaj hote govorili«, mrmra Martin. »Oče so stari, imajo čudne misli. Baje pojdite in skuhajte jim kaj boljjega. Mi možje ne moremo za take reči skrbeti Ako se vam je alabo godilo — odpustite: sedaj bodem jaz skrbel, da bode drugače «
»Da, ti bodcS skrbel!« odreže sc žena. »Ako bi mene ne bilo, lakote bi bili umrli.« Otroci, mirujte — aedaj jc vse dobro. Povedal sem vam, kar sem imel na arcu in sedaj mir.« »Zvečer pridemo zopet « — Poslovyo ec in gredo. Na dvorilči ec ustavijo in ec debelo gledajo. »Vaaj sem vam vedno pravil, da mora stari imeti Sc kake aUre tolarje«, r«čc IVpcluhar.
»Da bi imel za žganje, kaj ne'« zavrne ga žena. Franka potegne svojega m«;2a za suknjo, da bi Sel. Ituzidejo se. Pepel uharica pa Šepeta možu: »Ti. Franka z očetom slabo ravna. Vei kaj V Poiiljala jim bodem — znabiti nama vae dajo. Jaz žc vem, kako naj ž njimi govorim.«
»Ti, Martin«, pravi zopet mlademu.D«»gnalu žena, »Katra jc lastna hči in mi očita, da sc za star« ga n« brigam in sama nikoli nc pride. Le čakaj! Jaz jim bodem kuhala in ko bodo videli, da jim strežem, dali nama bodo vue iu Katra sc bo obrisala — pod nosom'« Kmalu jnato je že prinesla očetu kavo in dve žcmlji, kar se prejo nikoli ni zgodilo.
»Oče, prinesla »cm vam malico. Nc bode vam Škodovalo.« Dognal je jedel in gospodinja je pometala sobo.
Zvečer pride Katra, prinese lonoc z rižem in pečeno kokoA. Tako ae jc od sedaj vedno godilo. Dognal se je popravil, stara lica so ae porodila in kadar KO Inli otroci pri njem, je gledal zopet veselo kakor poprod. »Nobene ljubezni, nama lakomnost!« mrmral je H turi Dognal in HO amejal.
PriScl je advent, božič, predpuat, na potoku je pokal led, sneg je kopnel, zemlja je zelenela, pa «tari Dognal ni slišal več kukavice. Veliki četrte k HO prišli k njemu gospod župnik z Najsvetejšim, in čez teden so zvonili v zvoniku z vaemi zvonovi. Starega Dognala ao spremili v grob. Ljudje HO »e jokali ob grobu, posebno ainaha — in stari Probazka. ko je bil vrgel tri perišča ilovke v grob in ni oči obrinal, obrnil »e je rekoč: »V imenu rajnega zahvaljujem vas vse za ljubezen, katero ate mu skazali. da ste ga Rprcmili do groba.« Po pogrebu ao Ali Dognal iu žena, Pcpehihar in žena v eobico rajtu-ga očeta. Dognal je prinesel kladivo in dleto ter začel odpirati Akrinjico. Hotel jo jc aiccr precej po amrti starega odpreti — kar pa ni dovolila Katra: oporoka je sveta — apolniti jo je treba. Ko je pokrov odletel, nagnejo se Štiri glave in — ženski vskiknete, moža obledi a V Skrinjici ao bile stare podkve in žeblji. Zgoraj je ležal papir z napisom: »KakorAna ljubezen, tako plačilo!« Pepcluhar se je smejal, Dognal ni rekel ničesar, ženske pa so se kregale.
Seveda nikomur niso besedice zinili in svet jih je hvalil, da ao bili vsaj na zadnje dobri, pridni otroci. Meni je to pripovedoval atari Probazka in jaz molčim, kakor bi bila molčala stara Prohazkovka, ako bi bila kaj vedela o tem.
Mladi zapomnite si: Kakoršna ljubezen, tako plačilo!