Kakor boš meril, tako se ti odmeri
Kakor boš meril, tako se ti odmeri |
|
Falaris, kralj siciljanski, je bil tako krut in neusmiljen, da je dal sežigat ljudi v železnem, razbeljenem volu, ko se je pa ljudstvo naveličalo teh grozovitostij, napadlo je kralja in ga sežgalo prav v tistem volu, v katerem je sežgal on toliko drugih.
Dijomed, kralj traški, pobil je vse potnike in tujce, ki so prišli v mesto Tirido. Mrtve je potem razsekal na drobne kosce in jih dal v pičo svojim konjem. Tedaj pa je potoval po svetu Herkul, največji grški junak, in prišel je na svojem potovanju tudi v Tirido. Čuvši o krutosti kralja Dijomeda, razsrdil se je in ga razsekal na drobne kosce, katere je nametal potem konjem v jasli mesto ovsa.
Rozamunda, kraljica longobardska, se je omožila po smrti prvega moža, kralja Albojina, z Emelhildom. Toda tega se je bila kmalu naveličala in hotela je imeti drugega, Longina po imenu. A kako bi to napravila, dokler jej je še živel mož? Premišljevala je mnogo o tem, slednjič je pa sklenila, da moža zastrupi.
Nekega dne, ko se je vračal kralj z lova, hitela mu je nasproti z zlato čašo ter mu dala, da bi si ugasil žejo. Kralj je malo pokusil in takoj spoznal, da je strup. Razjarilo ga je, da ga je hotela lastna žena tako hudobno preveriti, in prisilil jo je, da je morala sama popili strup, kateri je pripravila njemu.
Kdo se bo upal reči, da je bil kralj Kambiz preoster, ker je zapovedal, da živega odero sodnika, ki ni bil pravičen, temveč je preganjal vdove in sirote in bi bil tudi – dejal bi – kožo raz nje potegnil, če bi bil smel? Kdo poreče, da je krivično ravnala cesarica Irena, ki je zapovedala, da oslepe njenega sina Konstancija, ker je dal on oslepiti radi majhne zamere veliko žlahtnikov?
Zatorej prijatelji, ne bodimo kakor ribe, ki so tako požrešne, da druga drugi ne prizanese in ne odpusti, ampak večja požre manjšo, pa pride druga še večja in požre ono večjo i. t. d. Pokažimo vendar v dejanju, da smo nad živalmi. Ne preganjajmo, ne zatirajmo, da, ne morimo brata, kakor bi nam ne bil brat. Saj smo vsi od Boga in za Boga. On nam je začetek in konec; zato delajmo samo, kar njemu dopada, živimo, kakor nas on uči. »Ljubi svojega bližnjika, pravi, kakor samega sebe. Ne koplji torej bližnjiku jame, da sam ne padeš vanjo. Ne napravljaj strupa drugim, da ne boš moral nazadnje popiti sam!«