Kakor mana ...
| Kakor mana ... Matija Malešič |
| |||||||||||||
Kislega jesenskega vremena sem bil že več ko sit, prazni želodec je bil pa že več ko lačen.
Na opazovališču sem bil s tremi možmi: Ivetom, Markom in Savo. Ni bila težka služba: daleč pred nami je bila naša rojna vrsta v boju; naša naloga je bila samo opazovati potek boja, premikanje izza sovražne rojne vrste, predvsem pa paziti na globoko drago, ki sega od tu doli vse v sovražne vrste. Lahko bi se namreč splazila kaka manjša sovražna patrulja tu skozi in nam postala neprijetna. S stotnikovim daljnogledom sem mogel zapaziti vsako premikanje daleč naokoli, sedaj sem ga že odložil, zakaj oči so me že pekle, in lahna megla, ki je začela padati na vrhove dreves, je zastirala pogled. Vsak čas se je moralo zvečeriti, z večerom je naša današnja naloga končana. Vrnemo se nazaj v tabor, kjer je stotnija v rezervi, in dobimo menažo.
Oprtili smo že tornistre in se pripravili na odhod, čakal sem le z nestrpnostjo, da se začne temniti in pride malo na desno od mene poljska straža, ki bo čuvala v noči.
Ležali smo na hrbtu, naslonjeni na tornistro, in gledali v tisto drago pred nami. Po sredini drage teče mal potok, ob obeh straneh potoka so raztresene bele, zidane hiše in lesene bajte.
Na te bele, zidane hiše in na te lesene bajte smo gledali vsi štirje brez izjeme in si mislili vsak svoje, ali ako bi govorili in povedali vsak svoje, bi se vendar pripovedovanje strnilo v eno mnenje.
Naši želodci — v vojni je že tako — so narekovali to mnenje. Tihe želje so plavale do tistih hiš, jih obkroževale in vstopale v nje; stopile pred prebivalce in jim pokazale svetle krone in govorile tiho govorico; ako pa ni prebivalcev, ki so se poskrili ali pobegnili, postanejo želje pri vstopu oblastne in prešerne: v naglici je odkrito skrivališče, v katerem se skriva poln čaber slastnega domačega sira, ali posoda medu, ali meh koruzne moke, ali celo kos prekajenega mesa, debel kos slanine; morda ni tudi kurnik dosedaj popolnoma izpraznjen ...
Hipoma smo se zganili vsi štirje in napeli ušesa. V gozdu pred nami smo začuli šum. Hitro smo se dvignili na kolena in prijeli puške.
Začuli smo kruljenje.
In Sava je naglo nataknil bajonet na puško in dregnil Marka.
V tistem hipu je stopila iz gozda debela svinja in tekla naravnost proti nam, za njo je teklo pet ali šest malih pajckov.
Tudi Ive je naglo nataknil bajonet na puško. Vsi trije so se naenkrat vprašaje ozrli name,
»Hvala Bogu!«
»Kakor mana Izraelcem v puščavi!«
»Ali smemo?«
»Zdaj tako ni več časa, da bi pekli!«
»Vse pride prav!«
»Pa jutri ali pojutrašnjim!«
»Teh malih meso je slaščica!«
In Sava se je dvignil v vsej svoji dolgosti in prijel puško ko da gre na juriš.
Stara svinja nas je zapazila in je okrenila svoj tek. Zdelo se je, da nam uteče s svojo družino po polju.
»Ali si neroden!« se je jezil Marko in tekel v velikem loku, da prestriže beguncem pot.
»Kaj neroden! Hitreje, hitreje! Da bi te, tako je ne dohitiš!« je kričal Sava in drl ko za stavo ob robu gozda, da prestriže od te strani svinji in pajckom pot.
»K meni jih poterajte! Halo ... Marko ... sem, sem k meni ...« je vpil Ive in tekal po polju semintja, staro svinjo in njen tek vedno v očeh.
Svinja se je zbala Marka in se je obrnila proti Savi. Ali i tu ji je grozila nevarnost, Sava je dvignil puško — naglo je zopet spremenila smer svojega teka in hitela z družino proti meni. Sava je zalučal puško ko osti na ribo — ali zastonj.
»Držite, ne dajte ...« je vpil meni.
»Udarite ...« je vpil Marko k meni.
»Sem k meni jo poterajte!« je vpil Ive.
Pripravil sem puško, da udarim s kopitom, če se približa kateri pajckov k meni.
Svinja se je preplašila in jo udarila naravnost proti Ivetu. Sava in Marko sta drla kolikor sta mogla, krog se je zoževal. Svinja je postala zbegana, poskusila zdaj na to, zdaj na ono stran, da uteče, še bolj zbegani so bili pajcki, ki so se hoteli verno držati matere, pa so tekali cvileč semintja in niso niti mogli tako naglo spreminjati smeri ko mati, ki je nevoljno in grozeče krulila.
»Udri ...«
»Kaj čakaš ?«
»Uš, uš, kam hočeš, ne utečeš!«
To vpitje in cviljenje in kruljenje je delalo tak hrup, da sem se že bal, da bo odkod prihitela kaka patrulja pogledat, kaj se tu godi.
»Tak ne vpijte toliko! — Hitro izvršite!«
Ive je zagnal puško — ko osti na ribo — pa ni zadel. Ker ni imel sedaj ničesar v rokah, je svinja udrla mimo njega. Zdelo se je, da nam uteče,
»Za vraga vendar ... « se je jezil Sava in vrgel svoje osti od daleč kakor je bil in zgrešil cilj.
Ali v istem hipu je smatral Marko trenutek za ugoden, zalučal svoje osti, in zadel. Naravnost v drob se je zapičil nabrušen bajonet in je obstal v njem. Pujsek je bolestno zacvilil in se zvijal na tleh.
»Zakolji ga, da se ne muči!« sem rekel.
Ive je priskočil, Marko je priskočil, v hipu je pujsek prenehal z bolestnim cviljenjem. Ali stara je razumela bolestno cviljenje, obrnila se je in drla naravnost na Iveta in Marka, njen zarod za njo.
»Le počakaj!« je rekel Sava ko da ga je naenkrat obšla strast poklati ves ostali njen zarod, in vrgel svoje osti.
»Dosti nam je eden!«
Ali i Marko i Ive sta vrgla še enkrat svoje osti — breuspešno.
»Kaj ste obsedeni! Ali vam ni dosti eden? — Kam bomo z drugimi?«
»Prilika, prilika!« je rekel Sava.
Medtem se je začelo mračiti.
Kaj bomo sedaj s tem plenom?« sem vprašal.
»S seboj ga bomo vzeli!«
»Ali kako?«
»Razrezati ga je treba!«
Ive — doma gostilničar in mesar — je vedel prijeti mesarski nož — v tem slučaju bajonet — pri pravem koncu in je hitro razrezal pujsku potrbušino, izvlekel mal drob in ga vrgel malomarno od sebe; potem je prerezal pujska na dva dela in odločil: »Sava, ti vzameš zadnji del v tornistro, stvari iz tornistre daš meni in Marku. Ti, Marko, vzameš sprednji del v vrečo za kruh, stvari iz nje daš meni. Ali ker ne moreš vsega spraviti, vzamem jaz glavo in prve noge!«
Hitro so vrgli tornistre s hrbta in začeli ročno z delom, da izvrše Ivetov načrt.
Ali že med delom se je bližala tista straža, ki bo čuvala tu čez noč. »Ali je prišla pošta?« sem vprašal že oddaleč.
»Prišla!«
»Pa menaža?« je vprašal Sava.
»Tudi! Čaka vas na stotniji!«
»Hitro!« sem rekel tiho, glasno pa:
»Ali je prišlo kaj zame?«
»Pa zame?« je rekel Ive.
»Ne vem! Videli boste, ko pridete na stotnijo!«
Prvi je začel prtiti Sava tornistro na hrbet, znamenje, da je gotov.
»Gremo!«
»Takoj!« je rekel Marko in še potoma neprestano popravljal nekaj v vreči za kruh.
»Jaz pridem za vami!« je rekel Ive, ki še ni bil gotov.
Šli smo molče, jaz v skrbi, kako bi prišli najlaže in najceneje do kakega ognja, da bi spekli pujska.
»Ali Sava! Zadnje noge gledajo iz tornistre!« sem rekel, ko sem to zapazil,
»Nisem mogel drugače! Tema je, nihče ne bo zapazil!«
»Le kako bomo spekli?« sem skrbel.
»Bo že kako!«
Prišel je i Ive za nami.
»Kako misliš, Ive: da bo z mesom?«
»Nekaj dni lahko stoji! Medtem se bo že kako in kje nudila prilika, da bomo skuhali!«
»Skuhali? Ne, pečenka je boljša ko kuhano meso!«
»Ali od tako mladega praseta meso je stokrat boljše kuhano ko pečeno! Če bi ga pekli, bi se kar manjšalo in cvrlo; kuhano bo se samo raztopilo v ustih ko med!«
»Le da bi prišli kmalu do ognja!«
»Poskusil bom zvečer, ako bi se mogel splaziti do artiljerijskega trena, ki je blizu. Tam gore vedno ognji!«
»Hm, to bo težko! — Veste kaj, najbolje bi bilo, da me jutri zjutraj pošlje gospod stotnik na to opazovališče!« »In vi vzamete nas s seboj!«
»Seveda!«
»Jaz mislim, da vas bo poslal!«
»Jaz tudi!«
»Bomo videli! — Ali, Sava, glej, da nihče ne opazi nog, ki mole izpod tornistre!«
»Brez skrbi, gospod enoletni prostovoljec!«
In res me je drugega jutra še v poltemi pozval stotrnk k sebi, mi dal svoj daljnogled in rekel: »Vzemite tri može in pojdite na mesto, kjer ste bili včeraj!«
»Takoj, gospod stotnik!«
In že sem hitel od njegovega šotora. »Počakajte vendar, saj nisem še vsega spregovoril!«
»Povelje, gospod stotnik?«
»Naloga je ista ko včeraj! Opazovati zlasti tisto drago, ali i drugo ne zanemarjati, zlasti premikanje izza sovražne črte, če bo mogoče kaj opaziti! Vse, kar opazite, takoj in natančno naznaniti! Ste razumeli?«
»Da, gospod stotnik!«
»Pokličite torej tri može!«
Pogledal sem naglo in neopazno stotnikov obraz. Pa vendar ne misli, da nastopijo tudi tisti trije izbrani pred njega in čujejo pouk.
Zadnje noge tistega pujska, ki jih ni mogel Sava skriti v tornistro, so mi prišle na misel.
Zaskrbelo me je.
»Ive, Marko, Sava! Tornistre na rame! Greste z menoj!
Vsi trije so že pri mojem odhodu, ko so zvedeli, da me zove stotnik, pomolili glave iz šotora in mi dali neko znamenje, ki sem ga pač zapazil, ali sem se delal ko da ga ne razumem. Vse dokler se nisem vrnil, niso vtaknili glav nazaj v šotor. Pomenljivo sem jih pogledal, zlasti Savo.
»Za mano!«
Ive je nosil v posodi za kuhanje vodo, Marko je korakal ravnodušno in nedolžno, Sava je šel vedno nekoliko obrnjen na levo, da je desna stran, na katero so molele noge iz tornistre, bila kolikor mogoče zakrita in varna pred stotnikovimi pogledi.
Ali — o smole — stotnik se je splazil iz šotora in se pretegnil pred njim.
»Gospod stotnik, pokorno naznanjam svoj odhod!«
Stotnikov pogled je splaval preko mene na tiste tri.
»Kaj nosi ta mož v kuhalni posodi?«
»Vodo, gospod stotnik!«
»Vodo?«
»Gospod stotnik, pokorno naznanjam, ves dan smo včeraj trpeli žejo! Vode tam ne moremo dobiti!«
»Že dobro! Morete oditi! — Strogo paziti!«
Sedaj je odkritje neizogibno, sem mislil, Ako gre Sava kakor mora iti mimo stotnika, mora slednji zapaziti iz tornistre moleče noge; ako se pa Sava potuhne ko da bi ga nekaj tiščalo na desni strani, bo gotovo vprašal stotnik, kaj to pomeni, zakaj tako hodi.
Šel sem hitro in nemirno, vsak hip sem pričakoval, da me pozove stotnik nazaj. Nazaj ozreti se nisem hotel, ker se ne bi rad srečal s stotnikovim pogledom, ki bo odkril naš po prepovedanem potu pridobljen plen.
Stotnik se ni oglasil. Še bolj sem pospešil korake, zakaj za bližnjim ovinkom se bom čutil varnega. In ko smo se bližali ovinku, smo že kar hiteli.
Za ovinkom sem obstal in se ozrl z dolgim in pomenljivim pogledom na tiste tri. Videl sem, da jim igra veselje v očeh, čutil sem, da mi igra veselje v srcu.
»Dobro je, Sava!«
»Saj sem vam že včeraj rekel, da bo dobro!«
»No, veš, tako gladko pa le ni šlo! Za las je manjkalo!«
»Če bi človek vedno na to mislil, bi bil vedno lačen!«
»Ti, Ive, ali res misliš, da bo bolje kuhano ko pečeno?«
»Prav gotovo! Zato nosim vodo s seboj!«
»Mislil sem, da bi bilo bolje na ražnju pečeno!«
»Prase je premlado, da bi ga na ražnju pekli! Boste videli, da boste bolj zadovoljni s kuhanim! Kar topilo se bo v ustih!«
»Pa naj bo po tvojem! Bolj se razumeš na take stvari ko jaz!«
Tiho smo šli dalje in že uživali v mislih slastno mlado svinjino. Dan se nam je obetal vesel in zadovoljiv. Na stotniji bodo dobili samo pod večer menažo — mi bomo jedli bogat obed, in ko se zvečer vrnemo na stotnijo, nas bo čakala menaža; na stotniji je vedno toliko in toliko podrobnosti, ki so zabranjene, če jih vendar kdo stori, ga takoj zapazi predpostavljeno oko. Tu smo sami, tu sem jaz paša.
»Ali z ognjem bo križ! Če zapazi sovražnik dim, nam lahko pošlje par pozdravov iz topov!«
»Le brez skrbi! Ogenj brez dima bom kuril!« je rekel samozavestno Ive.
»Veš Ive, prazaprav moraš biti ti še najbolj vesel! Boš vsaj zopet enkrat mesar kakor doma!«
»Saj sem tudi vesel!« In Ive se je nasmejal in si zasukal dolge črne brke.
»Dobro je, da te imamo, ker se tako razumeš na mesarske stvari!«
»Kaj mislite, da bi jaz ne znal v potrebi?« je vprašal Sava.
»Jesti!« je rekel Marko.
Nasmejali smo se, Sava je začel prepir z Markom, pravzaprav ne prepir, samo izmenjavo različnih mnenj, zakaj za prepir so bile naše misli prevesele. —
Ko smo prišli na mesto, se je popolnoma zdanilo. Pristavil sem daljnogled k očem in opazoval na spredaj. Nič opasnega nisem zapazil.
»Torej, Ive ...«
»Najbolje bi bilo, da zakurim tu doli v gozdu pod tistim hrastom! Niti mal oblaček dima ne bo prodrl skozi goste veje!
»Le delaj kakor veš in znaš!«
»Ali eden mi mora pomagati!«
»Jaz!« je rekel Sava.
»Kaj ti!« je oporekel Marko.
»Katerega hočeš?« sem vprašal Iveta.
»Marka!«
»Torej Marko! — Ko bo kuhano, naju pokličita. Sava, ti boš pazil z menoj, oči imaš tako dobre, da boš morda zapazil več ko jaz z daljnogledom!
Sava se je moral vdati, odložil je tornistro in s tiho svečanostjo in junaškim samozatajevanjem, ker ne bo sam zraven, ko se bo kuhalo, predal polovico pujska Ivetu. Potem se je vsedel na tornistro in se zazrl po dragi in na bližnje hribe, kjer se je bil boj. Ive in Marko sta hitro stopila pod tisti hrast in se začela okretno in ročno sukati.
Pristavil sem zopet daljnogled k očem in pogledal na hribe pred seboj. Naša rojna vrsta je bila na tistem mestu ko včeraj, sovražna se je le nerazločno videla in sem mogel samo sklepati, kje je. Pogledal sem po dragi: prav na dnu, nad potokom in okoli njega leži še vedno plast megle in deloma zakriva hiše; le bližnje hiše, na pobočju proti nam, se razločno vidijo.
Te hiše! ...
Tesneje sem pritisnil daljnogled na oči. Videl sem dva vojaka, ki sta zanetila mal ogenj; eden je očividno skrbel samo za ogenj, drugi je držal polovico mladega praseta za zadnje noge nad ognjem in palil na njem ščetine. Odložil sem daljnogled in pogledal na Sava.
»Ali kaj vidiš?«
»Nič opasnega!«
Prižgal sem cigareto in se zagledal v daljavo.
Ko sem zopet pristavil daljnogled k očem, sem videl, da se situacija na hribih ni še prav nič izpremenila, da se je megla v dragi nekoliko dvignila in odkrila več hiš; dva vojaka strgata z bajonetom po počrneli koži mladega praseta, kateremu sta popalila ščetine.
»Veste kaj?« je rekel naenkrat Sava. »Ako bi zlezel na tisti hrast, bi videl stokrat bolje! Meni bi podali daljnogled, da bi vam sploh ne bilo treba gledati.«
Samo pogledal sem ga, ali izraz na licu in v očeh je bil pošten in miren, da bi mu nihče ne mogel očitati, da je izrekel predlog zaradi tega, da bi bil bliže tistih dveh in bi mogel natančno videti, kako in kaj delata.
»Prav gotovo bi videl bolje s hrasta ko od tu!«
»Pa zlezi v božjem imenu gori! Ali ako i najmanjšo spremembo opaziš, me takoj opozori!«
»Seveda!«
Pomaknila sva se doli do hrasta, Sava se je natančno prepričal, kako daleč že stoje stvari.
Ive je natančno po predpisu — ko doma — razrezal prase: srce, jetra, obisti in pljuča so ležala v njegovi jedilni skledici; dvoje malih pleč in dvoje malih gnati je postavil na čisto listje; z rebri je imel ravno dela, ko sva midva prišla. Marko je čistil krače.
»Kaj, niti vode nista pristavila?«
»Pa ti delaj, če bolje znaš ko midva!« »Skoprnel bi človek od gladu, preden bosta gotova!«
»Včeraj sploh nisi ničesar imel ves dan! — Ali si skoprnel?«
Sava mi odgovoril, začel je plezati na hrast.
»Podajte mi puško in daljnogled!« jo rekel, ko je sedel na prvi veji. »Ali se more zapaziti kaj dima?«
»Niti trohice!«
Naslonil sem se na hrast in gledal, kako spretno suče Ive svoj bajonet, in s kako ročnostjo oprošča Marko parklje od koščenine.
»Marko, vreži dva kolca, da ju zapičimo ob strani in enega za počez, na katerega obesimo kuhalno posodo!«
Marko si ni dal dvakrat reči, ali vrnil se dolgo ni, Ive je bil z vsemi pripravami že gotov, pa se še ni vrnil. Že je metal pripravljene koščke v kuhalno posodo.
»Ali si osolil?« sem vprašal.
Ive se je nasmejal. »Najprvo je treba imeti soli, potem se lahko osoli!«
»Ali nima nihče soli pri sebi?«
»Odkod le? Ko smo se včeraj vrnili na stotnijo, je kuhinja že davno odšla nazaj, danes zjutraj tudi nisem imel časa in prilike, da bi jo kje dobil!«
»Škoda!« sem rekel in naredil kisel obraz, zakaj na jeziku sem naenkrat začutil okus ko da sem jedel pred hipi neslan kruh.
»Ni pomoči, ali videli boste, da se ne bo toliko opazilo pri tem mladem mesu!«
Tedaj je prišel Marko.
»Pa kje si bil toliko časa?«
Marko je naredil važen obraz. »Ko nisem mogel najti v bližini dveh vilastih kolcev, sem šel dalje doli po pobočju in prišel do lepega vrta!«
»Vrta?« je vprašal Sava.
»Potem mora biti v bližini i hiša!« je rekel Ive.
»Seveda je hiša sredi vrta, ali da z lučjo iščeš, ne najdeš ničesar užitnega v njej. Je že imela obisk! — Ali vrt je poln sadnega drevja. Slive se šibe pod težo!«
Iztresel je iz žepov par pergišč debelih, sočnih sliv.
Sava je bil v hipu s hrasta na tleh.
»Zlata duša, Marko! Ti imaš nos!«
»Pa ne samo za tebe, lakomnost! Misliš, da sem samo tebi prinesel?! Na tri dele si razdelite!«
Kar veselje je bilo gledati in poslušati, kako so pokale zrele, napete slive pod našimi prsti in kako so frčale koščice na vse strani.
»Jaz mislim ... « je začel Sava s hrasta.
»Ti pazi!«
»Saj pazim, ali vseeno mislim, da bi bilo dobro, če bi poslali Marka še enkrat po slive! Slive so za glad in za žejo!«
»Ne bi bilo napačno!« je pripomnil Ive. »Vode nam tako in tako manjka! Ko vdrugič napolnim kuhalno posodo, bom moral kuhati s to vodo, v kateri se sedaj kuha!«
»Pa pojdi, Marko, ali glej, da te nihče ne zaloti!«
»Ne bojte se!«
Marko je izpraznil svojo in Ivetovo vrečo za kruh, ju vrgel preko rami in odhitel,
»Ko se vrneš, bo skuhano!« mu je dal Ive veselo zatrdilo na pot.
Ko sem gledal na razrezano meso, ki bo prišlo pozneje na vrsto, zakaj samo polovica je mogla naenkrat v kuhalno posodo, mi je stopilo živo in z vsemi podrobnostmi v spomin, kako je bilo doma, kadar smo klali.
Dokler sem bil majhen, sem se že tedne prej veselil tega dneva, mislil na slastna jetra, ki se jedo ob tej priliki predpoldne, in dobre klobase, ki se jedo popoldne in zvečer pri praščini. Kako nemiren innestrpensem vselej vstal tisti dan, ko smo klali, in najprvo vprašal mater, če me niso prepozno vzbudili, če so že zaklali! — ln v snegu in zimi sem zmrzoval na dvorišču, dokler niso prišli sosedje, da so pomagali držati svinjo. — In na sto in sto vprašanj mi je moral odgovoriti mesar, ki je razsekaval v hiši meso, vse sem hotel videti, vse znati. Navadno so me zapodili ven, da jim nisem delal napotja, ali nisem se dal tako zlahka odpraviti, ker sem vedel, da morajo priti jetra vsak čas na vrsto. Ker se ni dal mesar motiti, so morali imeti mati pri ognjišču opravka z menoj.
Klanje je pri nas hišni praznik; kaj mi je bilo mar, koliko dela in opravka so imeli drugi — jaz sem čutil praznik in ga praznoval od leta do leta svečaneje in zadovoljneje . . .
Ive pomeša redno zdajinzdaj z žlico v kuhalni posodi, podtika ogenj, je slive, ali govoriti noče, morda se sprehajajo njegove misli po domači vasi ...
Kadar pogledam na Savo na hrastu, hitro obrne pogled od Ive ta in ognja, pristavi daljnogled na oči in gleda na hrib in po dragi.
»No, če bi se kdo na tebe zanesel ...«
»Saj ni ničesar, kar bi bilo vredno omeniti in pogledati ...«
»Daj mi daljnogled, opazovati hočem sam!«
»Jaz ne vem, zakaj pravzaprav tu opazujemo, dasi so naši daleč pred nami!?«
»Potem te prihodnjič, ko me zopet stotnik pošlje na kako tako mesto, kratkomalo ne vzamem s seboj!«
»Že vem, zakaj moramo opazovati, mislil sem samo, ker so naši spredaj ...«
Odšel sem nazaj na svoje prejšnje mesto, hotel sem biti sam s svojimi mislimi.
Ko sem odložil daljnogled od oči, ker nisem zapazil ničesar, kar bi bilo potrebno naznaniti nazaj na stotnijo, so vselej stopile mehko in otožno v glavo, se igrale na lahnih perutih in plavale v daljavo, vasovale doma in obkrožale rodno streho in sledile materinim stopinjam in poslušale, da-li bi mogle ujeti njeno besedo ...
Iz misli me je vzdramil prepir med Ivetom in Savo. Slednji je trdil, da bo Ive vse sam pojedel, kar je tega jezilo, ker je le pokušal, če je meso že kuhano. Verjel sem Ivetu, Sava ni črhnil besedice več, menda se je bal, da izvršim svojo grožnjo in ga prihodnjič ne vzamem s seboj, kar je v vsakem oziru bolje ko ostati na stotniji.
In zopet so vstopile mehke in otožne misli, ki so nestrpno čakale ob strani, da jim dovolim vstop ...
Prehitro je prišel Marko s slivami, misli so izstopile, želodec je godrnjal. Srce, jetra in obisti je postavil Ive predme, majhno je bilo vse troje, vendar se mi je srce smejalo, ko sem nesel v usta; mislim, da sploh nisem opazil, da ni osoljeno.
Brez besedi smo jedli, samo spogledali smo se parkrat, pa so pogledi govorili.
»Da je osoljeno ...« je rekel čez nekaj časa Ive in zacmakal z jezikom in ustnicami.
»Da je samo košček kruha za prigrizek ...« je menil Marko.
»E, da je požirek črnega vina, domače kapljice, za poplakniti grlo!« je pristavil Sava.
Kar razjezilo me je, da prihajajo s takimi željami na dan, katere jaz s silo zatiram v sebi, samo da mi ne kvarijo dobrega okusa in vesele zadovoljnosti.
»Da je ...! Da bi vas, niti sedaj niste zadovoljni! Kaj bi le rekli da ni tega?«
— »Smo že zadovoljni, mislil sem samo, koliko bolj bi nam teknilo, da je osoljeno!« je rekel Marko.
»Smo že zadovoljni, Bog človeka ne pusti od gladu umreti!« je modroval Sava s polnimi ustmi.
»Baš umrl bi od gladu, da nismo ujeli tega pujska!« se je obregnil Marko ob njega.
»Kdo le govori, da bi umrl od gladu?« »Ravnokar si rekel!«
»Ti čuješ in razumeš vse narobe kakor je mišljeno in izgovorjeno!«
»Mir!«
»Jaz sem le mislil, da nam je Bog poslal to prase ko mano Izraelcem v puščavi! Tako je razumeti tisto o gladu, ne pa ...«
»Ali bo mir, ali ne?«
Umolknili so, brez besedi smo nadaljevali bogat obed.