Kalvarija ljubezni
| Kalvarija ljubezni Roman iz naših dni. Pavel Brežnik |
Izdano pod P. R., okrajšano obliko Brežnikovega psevdonima Paul Ripson.
| |||||||||||||
Prvi del: Osveta prevarane
urediI Prva ljubezen
uredi»Do svidenja, očka!«
Majhno plavolaso dekletce, nežnega, bledega obraza, ki so mu zlatorumeni kodri zakrivali čelo, se je vzpelo na prste, iztegnilo ročice in pritisnilo s svojimi rožnatimi usteci poljub dr. Cirilu Milavcu, ki se je s smehom očetovske sreče na svojem moško lepem obrazu sklonil k otroku.
»Do svidenja, Boža!«
Prav takrat je mladi mož začutil drugo ročico, ki ga je skušala potegniti nazaj. In še drobnejši glasek, ki še ni znal prav izgovarjati, je počasi zlogoval:
»Jaz tudi do svidenja, otka!«
Ciril se je obrnil k sinčku. Tako majčken je še bil, da je komaj segel do mize; temni laski so mu obrobljali zagorela ličeca, ki so sijala v nedolžni otroški sreči. Oči je imel prav takšne kakor njegov oče, črne, žametaste, in v njih je gorel ogenj mlade otroške ljubezni.
»Ti moj zlati, dobri moj Marko!«
Prijel je z levico svojo hčerkico, z desnico pa sinčka, ju dvignil od tal in pritisnil na prsi.
»Do svidenja, otročička ... do svidenja, ljubčka moja!«
Cirilov pogled se je odtrgal od otrok in se obrnil k mladi ženi visoke, vitke rasti in čudovito nežnega obraza, iz katerega so ljubeče gledale tople sinje oči.
V somraku tistega meglenega novembrskega popoldne je takrat mladi mož uzrl globoko brazdo, ki se je zarezala v belo marmornato čelo mlade žene. Videl je tudi, kako njene ustnice drgečejo in trepalnice nervozno trzajo, kakor da hočejo skriti ... kakor da hočejo utajiti neko otožnost, ki je kakor tenčica zastirala njene lepe oči.
Ciril je položil otroka na tla. Stopil je k mladi ženi in jo prijel za roke. In njegov glas je bil skoraj očitajoč:
»Zakaj je moja Ljudmila spet tako malodušna?«
»Res sem malodušna, Ciril«, je odgovorila z globokim vzdihom. »Če pomislim, da te spet ne bom videla celih štiri in dvajset ur ... ali kaj morem za to, če se mi krči srce? Mi vsi, najina otročička in jaz, smo tako srečni, kadar si pri nas, in kar strah me je vselej, kadar odhajaš.«
»Strah ... zakaj? Saj vam ne grozi nikaka nevarnost!«
»Človek nikoli ne ve!«
Mlada žena je vztrepetala. Glas ji je drhtel, in zdajci je, kakor bi pri njem iskala zavetišča, naslonila svojo plavolaso glavo možu na prsi. Tudi Ciril je vztrepetal. Nastala je tišina, ki jo je kalilo samo enakomerno tikanje stare stenske ure v kotu. Potem pa je vprašal:
»Kaj naj pomenijo take besede, Ljudmila?«
In ker mu ni odgovorila, je nadaljeval:
»Zakaj molčiš? Od kod ta nemir? ... Tak povej vendar, kaj ti je, Ljudmila? ... Ali mi mar kaj prikrivaš? ...«
»Ciril! ...«
Hotel ji je pogledati v oči. Hotel ji je privzdigniti glavo. Ona pa se je branila.
»Ne, ne ... nič ni, verjemi mi, da nič ni, Ciril ...«
»Pač ... Že več dni opažam, da postajaš nekam zamišljena, kakor bi te neka skrb tiščala ... Včeraj si videla, da te opazujem, in si prišla k meni, kakor bi mi hotela nekaj zaupati. Potem pa si stisnila ustnice in mi nisi nič rekla ... Kakšna je torej ta skrivnost ... skrivnost tvojega srca ... da se mi je ne upaš priznati?«
Posrečilo se mu je razkleniti njene roke, ki so se ovile okoli njegovega vratu. Zdaj je prav razločno videl na njenem ljubkem obrazu bledico, ki je prej ni bilo. Ko je dogovoril, je pa nenadoma zasijal v njenih očeh odločen sklep.
»Ker že hočeš, Ciril ... dobro, povedala ti bom ...«
Videlo se je, da ji gredo besede le nerade z jezika. In ko je zdaj dvignila svoje oči k možu in je zagledala njegov bledi in prepadli obraz, se ji je priznanje vnovič zateknilo v grlu.
»Govori! Tak govori vendar!« je malone sirovo velel Ciril.
Iznova so se trepalnice mlade žene pobesile, iznova je sklonila glavo in jo zakopala svojemu možu na prsi. Potem pa je premagala poslednje pomisleke in dejala:
»O, Ciril, saj dobro poznaš skrivnost mojega srca! Kolikokrat sem ti že rekla, da me grize ljubosumnost, ki se zaman trudim, da bi jo izruvala iz srca. Vidiš, še zmerom me tišče v duši isti strahovi kakor nekoč. In to pomanjkanje zaupanja do tebe, Ciril ... o, verjemi mi, to nezaupanje me teži kakor zločin ... Oh, Ciril ... ne obsojaj me!«
Čim delj je govorila, tem bolj se je Cirilu jasnil obraz.
»Ali je res samo to?«
Ljudmila je premagala poslednji drget:
»Mar ni zadosti? Ali moreš oprostiti svoji sirotni ženici?«
»Srček, potolaži se!«
»In ji boš hotel spet ponoviti ... neprestano ponavljati, da jo ljubiš ... samo njo ... da jo boš ljubil do konca? ...«
»Tisočkrat ... milijonkrat ti to zatrdim: ljubim te, tebe edino: ti si moje vse ...«
»Vidiš, Ciril, hočem te imeti samo zase, kakor sem tudi jaz samo tvoja: samo tvoja, razumeš, nikogar drugega!«
In napol sama zase je zamrmrala:
»Nikoli ne bi prenesla, če ...«
Ciril se je smehljal. Težak kamen se mu je odvalil s srca. Stenska ura je bila štiri.
Ciril je stopil v kot obednice in vzel z naslanjača aktovko in suknjo.
»Moja ura je prišla«, je dejal, ko se je vrnil k Ljudmili.
Žena se je prisilila k nasmehu.
»Pa ne boš jutri zamudil vlaka?«
»Kakšne skrbi si delaš, srček! Potolaži se! Če opravim svoj opravek pri sodišču, kakor računam, ob enajstih, se odpeljem iz Zagreba že opoldne.«
»A če ne?«
»Če ne ... potem ti pa takoj brzojavim. V tem primeru se odpeljem z brzim o pol petih, tako da bom ob devetih že doma.«
Še en objem, še en poljub, in potem so se vrata zaprla za Cirilom Milavcem.
Večer je legal na zemljo. Iz somraka bi bila postala tema, da niso švigali iz priprte peči rdeči odsevi po sobi. Mlada žena je odvedla svoja otroka nazaj v njuno sobo k igranju.
Nato se je vrnila v obednico in sedla kraj peči v naslanjač. Zdaj ko je bila sama, je bil na njenem obrazu spet prejšnji izraz nemira in skrbi.
»Nisem prav storila«, je zamrmrala. »Morala bi bila Cirilu povedati ...«
Ali je bila mar neka usodna skrivnost v življenju te žene, ki je svojega moža oboževala — kdo bi mogel o tem dvomiti? — in ki ji je mož njeno ljubezen prav tako vračal?
Usodna skrivnost? Ne. Samo nemir ... nemir, porojen iz nepričakovane izjave ljubezni, ki jo je zbudila njena lepota. Znanec njenega moža, mladi kirurg dr. Emerik Horvin, ki je bil kljub svoji mladosti že zdaj znan daleč naokoli, jo je neprestano zalezoval s svojo ljubeznijo. Ko ji je zadnjič odkrito priznal, da jo ljubi, je bilo Ljudmili, ki je bila poštena in nepokvarjena do dna duše, kakor bi jo opsoval. Z ogorčenjem je zavrnila njegove izlive; on ji je pa odgovoril:
»Kar sem si vtepel v glavo, gospa, sem še zmerom dosegel. Ura, ko boste moji, pač še ni prišla. Prav; zato hočem počakati.«
Mirni in odločni pogled, ki je spremljal te besede, je Ljudmilo bolj zadel kakor njegove besede. In že takrat se je vprašala:
»Ali naj povem svojemu možu?«
Toda po daljšem premišljevanju se je odločila, da mu ne pove. Zanesla se je sama nase in zato so se ji grožnje tega človeka zdele jalove. Vedela je, da je Ciril vročekrven in čuvstven človek; če bi se mu izpovedala, bi ga samo vznemirila in zbegala, za to se ji pa povod ni zdel dovolj tehten.
Ciril in Ljudmila sta še zmerom živela v neskaljeni novoporočenski harmoniji, čeprav sta bila že pet let poročena: Boži je bilo štiri leta, Marku pa tri. S kirurgom sta se seznanila pred kakimi šestimi meseci na neki večerji. Bil je še mlad, komaj v tridesetih, krepke atletske postave z nemirno svetlikajočimi se očmi, ki so zdaj žarele v mrzlem kovinskem siju, izdajajočem neupogljivo voljo, drugič spet v kalni sivini, ki ni mogla docela utajiti viharjev strasti, besnečih v njegovi duši. Pred osmimi meseci je šele prišel iz Banata, kjer je bil doma; bil je po očetu Madžar, po materi pa Slovan. Cirilu Milavcu je bil izprva antipatičen, toda Horvin je bil z njim vedno ljubezniv in preračunano prijazen, in tako se je mladi odvetnik kmalu skoraj popolnoma otresel prvotnih predsodkov in začutil do njega malone prijateljsko nagnjenost.
Horvinova preračunljivost je veljala mladi Milavčevi ženi; že ko jo je prvič zagledal, se je zaklel, da mora biti njegova. Ljudmila ga je zavrnila, toda dobro je vedela, da kirurg ni tiste vrste človek, ki ga z besedo odpraviš. Ravno snoči jo je spet na samem ogovoril in ob njegovem grozečem vročem pogledu jo je po vsem životu izpreletel mraz.
Temne slutnje so navdajale mlado ženo ... slutnje pred bližnjo nevarnostjo, pred strašno nevarnostjo, ki preti od tega človeka njej in njeni mladi zakonski sreči. Kakšna nevarnost? Tega niti sama ne bi bila mogla povedati ... to nevarnost je samo slutila, v zraku jo je čutila ... Strah jo je bilo. Da, če se tega človeka ne bi tako nepojmljivo bala, o, kdaj bi že bila svojemu možu vse povedala, da se bo varoval njegovega lažnivega prijateljstva ...
Toda vselej, kadar jo je hotela premagati izkušnjava, da bi se možu izpovedala, vselej ji je pred očmi zaplavala kri in krvav privid ji je vselej iznova zadrgnil vrat, da ni mogla izustiti usodne besede. Tako velika, tako neskončna je bila njena ljubezen do Cirila, da jo je bilo že same misli groza, da bi ga mogla s svojim priznanjem spraviti v nevarnost.
V vlaku, ki je vozil skozi novembrsko noč, je mladi odvetnik sam sedel v svojem oddelku in premišljeval.
Misli so se mu neprestano vračale domov v Ljubljano. Zdaj je bila ura, ko spravlja Ljudmila otroka v posteljo. Videl ju je v duhu pred seboj, tako ljubka in srčkana, v dolgih srajčkah, ko sklepata ročice k večerni molitvi. In pobožno je zašepetal:
»Otročička moja! O, kako vaju imam rad!«
Potem so se mu nenadoma obrnile misli drugam. Šle so nazaj v prošlost, v malone že pozabljena leta. Zdaj je spomin nanje spet z vso ostrostjo stopil predenj.
Bilo je pred šestimi leti, ko je ravno končaval pravne študije na Dunaju. Stanoval je v zelo skromni sobici v petem nadstropju predmestnega hotela. Od narave nagibajoč k samotarstvu in otožnosti, je živel najrajši sam zase in za svoj študij.
Toda nekega dne, ko je prišel z univerze domov, se je moral v veži hotela umakniti mladi dami, ki je prihajala z nekim starčkom po stopnicah. Njuna pogleda sta se srečala in Cirila je izpreletelo, kakor bi električna iskra šinila vanj. Neznanka je imela velike črne oči, ki so se zdele, kakor bi živ ogenj gorel v njih. Njena polt je bila zagorela, lasje in obrvi črni ko oglje, ustnice pa rdeče ko mak.
Ciril je zavil na stopnice kakor mesečen, tako zelo ga je oslepila prikazen te ženske.
»Vražja ženska, kaj, gospod Milavec?« je občudovalno zamrmral kraj njega vratar Franc in dlesknil z jezikom.
»Krasna je!«
»Starec, ki je z njo, je njen oče. Madžarka je, se mi zdi. Ali niste videli, kako se je obrnila za vami?«
»Bežite no!« je zajecljal Ciril in obraz mu je zalila kri.
Drugi dan se je spet srečal z mlado damo. To pot je bilo neutajljivo, da je njen pogled obstal na njem. In Cirila je še slaje izpreletelo kakor prvič.
Teden dni nato je našel pretvezo, da jo je ogovoril. Povabil jo je s seboj v hotelski salon, kjer sta sedla v teman kot. Drget njunih glasov je izdajal, kako jima je v duši. Mlada Madžarka mu je povedala svoje ime: Ilona Adelina Matoš. Ciril ji je povedal svoje. Besede so drhtele na njunih ustnicah. Še neizgovorjeno priznanje je trepetalo v zraku.
In potem, čez nekaj dni, v istem salonu ... Sama nista vedela, kdaj se je zgodilo, tako neugnano je prišlo. Ilona je odkrila mlademu možu svojo dušo; njegov mirni, otožno resni obraz jo je osvojil. Ciril je takrat mislil, da jo resnično ljubi ... Izpovedal ji je svojo ljubezen ... In nekega večera ... nekega večera, ko je pomlad pela svojo mlado pesem skozi pol priprto okno Cirilove študentovske sobice, je prišla deklica k njemu in zaljubljenca sta se izpozabila v vekovni greh.
Ko se je Ilona osvestila, ga je obvezala, da se z njo poroči. Ugovarjal je, da je siromak. Zaprla mu je usta s poljubi: saj je ona dovolj bogata za oba! Njegovo bogastvo je njegova mladost, njegovo znanje. Le eno zapreko bo treba še premagati, a ta zapreka je bila v Iloninih očeh malenkost. Oče ji je namreč že govoril o načrtih, ki jih ima z njo. Toda bila je prepričana, da bo starčka pregovorila. Treba bo le nekoliko potrpljenja.
Pred Cirilom in Adelino se je odpirala rožnata bodočnost. In na nebu njune sreče ni bilo oblačka.
Dokler ni stopila v Cirilovo življenje druga ženska, ki ga je s svojo lepoto oslepila. Bilo je ob božičnih počitnicah v Ljubljani. Srečala sta se v gledališču. Ljudmili Lokarjevi je bilo takrat dvajset let. Bila je prav tako plava, kakor je bila Ilona črnka, prav tako plaha in boječa, kakor je bila Madžarka drzna in izzivajoča. Čar ene je bila milina in nežnost; čar druge je bila neugnanost in čutnost.
Ko jo je Ciril prvič zagledal, mu je bilo, kakor bi ga nekaj zbodlo v srce. Občutek kesanja ga je obšel. Postavil si je vprašanje, ki ga je že delj časa vznemirjalo: ali res ljubi, iz srca ljubi Adelino? Ni se upal odgovoriti na to vprašanje, ki si ga je sam zadal. Še drugo vprašanje je vstalo v njem: in Ljudmila? Zvrtelo se mu je v glavi. Izprevidel je, da se je bil zmotil, da je njegovo srce šlo krivo pot: pot v življenje mu je le ob strani Ljudmile.
Vedel je, da ga tudi ona iskreno in odkrito ljubi. Ljudmila je bila revna in iz skromne rodbine, prav tako kakor on. Kadar je prišel v Ljubljano, je preživel ure neskaljene sreče ob strani ljubljene deklice. Toda kadar se je vrnil na Dunaj, ga je vselej pekla vest. In začel je omahovati med srcem in razumom, med ljubeznijo in dolžnostjo. Meseci njegovega študija so bili poslej meseci duševnega trpljenja. Potem je pa nepričakovano dobil vest, da mu je oče umrl. Moral je domov na Gorenjsko k užaloščeni materi.
In tedaj je našel pretvezo, da je končal z Ilono. Njegova žalost nad očetovo smrtjo je bila globoka in iskrena. Pisal je Iloni ... Adelini, da ga je katastrofa tako pretresla, da je sklenil ostati samec. Prosil jo je, naj mu oprosti. Mora ga razumeti ...
Njegovo pismo je moralo Madžarko strašno pretresti. Že dva dni nato — Cirilu so pozneje povedali njegovi prijatelji — je z očetom zapustila Dunaj, in od tistih dob ni mladi mož nikoli več slišal o njej.
Šest mesecev nato se je poročil z Ljudmilo. Izprva sta skromno živela, toda mladi odvetnik si je kmalu napravil ime. Ko ga je potem ženica še osrečila z Božo in Markom, drobno plavolaso hčerkico, ljubko in srčkano kakor mati, in kostanjelasim dečkom, resnim in otožnim kakor oče, je pozabil vso prošlost in živel samo še srečni sedanjosti.
Mladi odvetnik pa vkljub temu ni mogel docela pozabiti nje, ki jo je izdal, nje, ki je slepo verovala vanj in ki ji je s svojim sklepom strl srce. Dostikrat se je je spomnil, preden je zaspal, in takrat ga je vselej zapekla vest in časih ga je tudi strah stisnil za prsi:
»Kaj če se še kdaj srečava ... če naju življenje pripelje drugega drugemu na pot? ... Če izve, da sem ji lagal ... Kaj bo takrat storila? Ali bo njeno sovraštvo prav tako neutešljivo kakor je bila njena ljubezen?«
Tudi nocoj je stopilo predenj to vprašanje. Zaman ga je Ciril skušal odgnati. Med tem pa je vlak privozil na zagrebško postajo. Ciril je izstopil.
Drugi dan je bil s svojimi opravki še pred enajsto uro gotov. In ko je privozil brzi vlak proti Ljubljani, je Ciril že čakal na postaji.
Nekaj trenutkov nato je sedel v kupeju drugega razreda. Bil je zaenkrat sam; le na prtljažni mrežici je zagledal potni kovčeg in na klopi ženski plašč s kožuhom.
Ciril je pomislil, da njegova sopotnica najbrž obeduje v jedilnem vagonu. Razgrnil je list, ki ga je kupil v Zagrebu.
Pa ni bral. Njegov pogled je obvisel na kovčegu, ki je ležal na mreži. Mehanično je prebral na njem nalepljeni hotelski listek. Zakaj se je zdrznil, ko je bral ta listek?
In potem je zdajci vztrepetal in čudna groza ga je stisnila za srce. Listek je bil od nekega hotela iz Budimpešte. Na vogalu kovčega pa je uzrl tri začetnice. Začetnice, ki jih je bil prvi trenutek prezrl:
I ... A ... M ...
Kaj se je doslej zgodilo.[1]
Sunkoma ga je vrglo kvišku. Njegov obraz je pokrila mrliška bledica. Prav takrat se je prikazala pri polodprtih vratih kupeja ženska postava. In iz stisnjenih Cirilovih ust se je izvil pridušen krik:
»Adelina!«
Neznanka se je osuplo obrnila.
»Adelina!« je ponovil mladi mož kakor okamenel.
Šest let, ki so minila od tistih dob, ni prav nič prizadelo Madžarkine lepote. Iz deklice je postala žena. Nekdanja vitka postava se je umaknila polnim okroglim oblikam čudovite harmonije. Polt je ohranila svoj nekdanji jantarjev ton, črne oči svoj mamljivi lesk. Le ustnice so postale bledejše in nekatere črte v njih kotih so izdajale prestano bolest in grenkobo.
»Ciril!« je zajecljala.
In z glasom, ki se je lomil od presenečenja in vznemirjenja, je hlipnila:
»Vi ... vi ...«
Oh! Kako je čutila, da nekdanja ljubezen še ni umrla v njej ... Da še zmerom živi ... še mogočneje kakor nekoč! Nepremagljiva sila jo je vlekla k Milavcu in njene roke, njene ustne so se razklenile:
»Moj Ciril ...«
V njenih plamenečih črnih očeh se je zdelo, kakor bi bila zagorela nenadna blaznost ... Blaznost od veselja ... od upanja ... blaznost, ki jo je odnašala v čudovit sen.
»Moj Ciril! ... Previdnost je milostna, ko te mi je poslala na moji prvi vožnji po tvoji domovini na pot ... O, saj sem si rekla da ni mogoče, da te ne bi nikoli več videla!«
Ciril jo je poslušal z nagubanim čelom, s stisnjenimi ustnicami, s trdim pogledom. Odmaknil se je od nje.
»Gospa!« je vzkliknil očitaje.
Toda ona, kakor ga ne bi bila slišala.
»Ah! ... Če bi vedel, koliko sem morala pretrpeti, ko sva na mojo željo zbežala z očetom z Dunaja, kamor sem prišla iskat veselja in razvedrila, pa sem našla samo bolest in razočaranje. Mislila sem, da mi je zblazneti. Prizadevala sem si, da izrujem tvojo podobo iz srca ... iz življenja. Vse zaman!... Že ob prvem srečanju s teboj se mi je neizbrisno vtisnila v srce ... In tako sem vlekla s seboj svojo nesrečno, breznadno ljubezen, kakor vleče obsojenec svoje verige.
Nekega dne — oh, vse ti moram povedati, in ti mi boš odpustil, saj si bil zmeraj tako dober, Ciril moj — nekega dne je prišel nekdo drugi in mi šepetal na uho besede ljubezni. Nisem ga hotela poslušati. Take besede so mi bile zoprne. Toda minevali so meseci in meseci ... Moj oboževalec se ni naveličal ... Prisegel mi je, da je pripravljen dati zame svoje življenje ...
Pred osemnajstimi meseci je ta človek odpotoval v vašo deželo, da tam poskusi svojo srečo. Preden je odšel iz Budimpešte, se mi je zaklel, da mi na veke ohrani zvestobo: prisegel je, da se z nobeno drugo ne poroči, da bo živel z nado v srcu, da mi nekega dne otaja srce. Od tistih dob mi je večkrat pisal, in vsa njegova pisma so polna nežne ljubezni.
Toliko vztrajnosti me je ganilo. In potem mi je prejšnji mesec nenadno umrl moj ubogi oče.
Vedel je za to ljubezen in zaobljubil me je, da bom vzela njega, ki je v njem že dolgo videl izpolnitev moje sreče.
Še poslednjič sem se skušala upreti. A naposled sem le podlegla njegovim prošnjam in pristala. Prodala sem posestvo, kjer sva stanovala, in pripotovala s svojo sobarico, ki sem jo pustila bolno na meji, da izpolnim obljubo, ki sem jo dala očetu na smrtni postelji.«
Vse to je govorila v presekanih stavkih, z glasom, ki je drgetal od vznemirjenja. Še zmerom je iztezala svoje roke proti mlademu možu.
»In zdaj ... zdaj sem našla tebe.
Tebe, ki te niti za trenutek nisem prestala ljubiti ... Tebe, po katerem moje srce že vsa ta leta koprni ... tebe, ki si moja vera in moje življenje. Ah! Moj ubogi oče mi mora oprostiti, da prelomim besedo ... In ti, ki si dober, ti mi boš odpustil greh, ki sem se ti ga izpovedala ...«
»Ničesar ti nimam odpustiti«, je odgovoril Ciril.
Ob hripavem in trdem glasu je mlada žena vztrepetala. Bilo je, kakor bi se bila šele tedaj zavedla, kje je, kakor bi se bila šele tedaj zbudila iz sna, ki jo je dotlej uklepal. Segla si je z roko po čelu, ki je bilo mokro od znoja. Senca ji je pokrila obraz. In iz njenih črnih zrenic je udaril blisk.
»Ciril!«
»Prepozno! Prošlost je mrtva!« je rekel mladi mož.
Mehanično je za njim ponovila:
»Prošlost je mrtva!«
In potem, zdajci se ji je izvil krik ... kakor pridušeno ihtenje ... Bodeča slutnja se ji je zarezala v srce. Oči so se ji razširile in se s smrtno tesnobo in z neizrekljivim strahom uprle v mladega moža.
»Kaj to pomeni, Ciril?« je zaječala.
In videč, da ji ne odgovori ... da je prebledel ... da njegova zmeda čedalje bolj narašča, je Adelina začela razumevati. Nehote se je odmaknila za korak in se z roko oprla ob vrata. Zakaj čutila je, da jo prijemlje vrtoglavica ... Opotekla se je. In potem se ji je nenadno utrgal vreščeč smeh:
»Tak ste mi lagali ... vi, ki sem vam neomajno zaupala, vi, ki sem vam pravkar vse odpustila!«
Ciril je še zmerom molčal.
»Ah! Ne odgovorite! Torej je res ... Izdali ste me! ...«
Cirilu se je polagoma jela vračati hladna kri. Če že ni več ljubil te ženske, je spričo neizmernosti njene bolesti čutil vsaj usmiljenje z njo. Stopil je k njej in dejal:
»Poslušajte me, Adelina ... Ne sodite me poprej, dokler me niste slišali. Nisem toliko kriv, kakor morda mislite. Ko naju je usoda pred leti prvič vrgla drugega drugemu na pot, me je vaša lepota res zaslepila. Do takrat nisem še nikoli ljubil ... Zato tudi nisem vedel, kaj je ljubezen ... Mislil sem, da je to, kar čutim za vas, pravo čuvstvo ljubezni. Verjemite mi, da sem iskreno mislil. Ko sem se osvestil in videl, da sem se zmotil, je bilo že prepozno, da bi vam priznal. Vi ste me ljubili z vsem svojim bitjem ... dokazali ste mi to ... Izprva sem se zato mislil žrtvovati ... izpolniti svojo prisego. A potem ... potem mi je zmanjkalo poguma ... strah me je postalo ... Vse drugo vam je znano.«
Poslušala ga je z drgečočimi ustnicami in prsi so ji burno plale. Zdajci pa se je njena roka skrčila v pest. Oči so se ji še bolj razširile in bliski so udarili iz njih, ustnice pa so ji posinele. Zagledala je bila na Cirilovem prstancu zlat prstan ... poročni prstan! ... Z blazno kretnjo je dvignila roko in jo iztegnila proti temu dragulju, ki ji je na mah razodel vso strašno resnico.
»Ah! ... Zdaj razumem, zakaj ste me sunili iz svojega življenja! Zato, da ste mogli drugo vzeti za ženo!
Da ste mogli drugo ljubiti! ...«
Neprestano je ponavljala to besedo in obraz ji je pokril izraz tolikšne bolesti, tolikšnega srda, tolikšnega sovraštva, da je Milavec vztrepetal.
»Drugo ... drugo ... ha, ha ... gotovo ste jo srečali potem, ko sva se midva že ljubila ... Zakaj prve dni najine ljubezni ste bili iskreni ... Šele potem ste se izpremenili ... Kaj ne, ta ženska je stopila med vas in mene? Ukradla mi vas je, ukradla vaše misli, ki sem bila nanje toli ponosna, vašo nežnost, ki sem bila tako srečna, meneč, da je namenjena samo meni ... In potem ... ko sem dobila vaše pismo, nisem niti sekundo dvomila o vaših besedah, mislila sem, da mi je umreti od bolesti. Z zlomljenim srcem sem zapustila Dunaj ... Mesece in mesece sem trpela najhujše duševne bolečine ... Vi ste se mi pa ves ta čas smejali, vi in ona, meni nesrečnici, ki ste jo tako dobro izigrali ... ki ste jo tako lepo pustili na cedilu ...«
Zgrudila se je na blazine in si podprla brado s sklenjenimi rokami, srepo zroč pred se. Ciril je nekaj časa molčal, nato je pa prisedel k njej.
»Oprostite mi!« je zamrmral.
Nekaj trenutkov je vladala popolna tišina. Slišalo se je le udarjanje koles ob tračnice. Prijel jo je za roke in jo prisilil, da je dvignila glavo ... Pogledala ga je in videla, da je njegov obraz skesan in žalosten. In verjela mu je, da mu je žal, kar ji je storil.
»Oprostite mi, Adelina«, je ponovil.
Deklica je vzdihnila ... Njene trepalnice so mrzlično trzale. Potem se je pa nenadoma obrnila k njemu in mu globoko pogledala v oči.
»Oprostila vam bom, če je vaše kesanje iskreno ... če ste pripravljeni z eno samo besedo odgnati to strašno môro, ki me teži ... Malo prej sem vas še preklinjala, a zdaj, ko počivajo moje roke v vaših, postajam spet slabotna ... Glejte, Ciril, pripravljena sem zatajiti svojo žensko čast, svoje dostojanstvo ... pripravljena sem vse pozabiti ... vse odpustiti ... če pristanete, da me boste spet ljubili.«
Milavčeva roka se je sirovo odtrgala iz žgočega stiska Madžarkinih prstov. Odstopil je od nje.
»Vaša zahteva, Ilona, je neizpolnjiva!«
»Neizpolnjiva?«
»Da, neizpolnjiva. Ženo imam.«
»Kaj mi to mar! ... Misliva samo drug na drugega!«
»Dva otroka imam, ki ju obožujem. Ženo, ki sem ji vse ... ki bi jo moje izdajstvo še umorilo ... Pa tudi sicer ne maram ... Ne maram ... razumete?«
»Ah! ...«
Madžarka je spet planila pokonci. Prijela se je za prsi. Oči so se ji zalile s krvjo. Na njen lepi obraz je spet legla krinka žalosti, krinka mržnje in osvete ... Počasi je stopila proti oknu in sedla na klop. Glavo je naslonila nazaj. Njene roke so se krčile v pest. Ciril jo je gledal z grozo. Mislil je na to, da je on vzrok njenega neizmernega trpljenja, in tudi sam je od tega trpel.
Dolgo je bilo vse tiho v oddelku. Noč je legala na zemljo; v kupeju se je jelo že irtračiti. In tedajci iznenada strašen sunek ... in potem strahovit tresk, za tem pa sekunda tragične tihote, smrtne tišine. Neznana sila je vzdignila Ilono in Cirila in ju kakor lahki peresci vrgla ob tla.
Katastrofa! Brzi vlak je trčil v tovornega, ker je vlakovodji megla zastrla signal.
Neutegoma so se začela reševalna dela. Minile so strašne minute, preden je železniško osebje, ki so se mu pridružili neranjeni potniki, moglo spraviti Madžarko iz kupa železja in desk, ki jo je zasul. Kakor po čudežu je mlada žena ostala neranjena. Potem so potegnili iz vagona še Milavca, vsega krvavega in nezavestnega. Prenesli so ga do bližnje čuvajnice, kjer so stokali že drugi ranjenci na blazinah, ki so jih v vsej naglici razprostrli po tleh.
Ilona je s klecajočimi nogami in srepim pogledom sledila nosačem. Nemo se je ustopila kraj čuvajnice ob znožju blazine, kjer je ležal Ciril Milavec, strahotno bled in še zmerom brez zavesti.
Takrat je prišel zdravnik, ki se je slučajno vozil v vlaku in je nekaj ranjencev že pregledal. Preiskal je Cirila, ki je bil po obrazu in vratu ves oblit s krvjo. In Ilona je slišala, kako je zamrmral pred se:
»Počena lobanja ... Od tod ta mrtvičnost. Najbrž vsaka pomoč zaman ... Vprašanje nekaj ur ...«
Mlada žena je vztrepetala ... Bilo je, kakor bi se bila šele zdaj zbudila iz te čudne omotice, ki jo je bila vanjo vrgla katastrofa.
»Torej smrt?« je votlo vprašala.
Zdravnik jo je pogledal. Sekundo je pomislil, nato je pa dejal:
»Skoraj gotovo, gospa ... Potrebna bi bila takojšnja trepanacija lobanje ... In še potem ... Toda taka operacija se lahko izvrši šele v Ljubljani, ko pride posebni vlak, ki je že naročen. A dotlej ...«
To rekši je pomembno zmignil z rameni ... Nato je stopil k drugemu ranjencu in ga jel pregledovati.
Ilona je zdrknila na kolena. Ljudje so jo imeli za ranjenčevo ženo ... ali pa za sestro. Sočutno so jo pustili pri miru. Ni jokala. Samo premišljala je:
»To je kazen... To je osveta.«
In potem tiše, vsa drgetaje, na dnu svoje duše:
»Osveta... ne! Zakaj še zmerom ga ljubim, še zmerom ga obožujem ... Ljubil me je ... še danes bi me ljubil, da ni ona druga stopila na njegovo pot ... Ah! Ona je kriva! Njo sovražim!«
Zdajci se je Ciril zganil ... Premaknil je roko. Mlada žena je udušila krik. Na Milavčevih senceh je zijala široka rana in njegov obraz je bil pokrit z že strjeno krvjo. Njegove ustnice so trznile ... toda oči so ostale zaprte.
»Ciril! ... Ciril! ...« je zajecljala Adelina.
Ali je slišal ime, ki ga je izgovorila mlada žena? Mogoče, zakaj nov drget je izpreletel njegov obraz. Sklonila se je k njemu:
»Ciril ... jaz sem pri tebi ...«
Toda on je zajecljal besedo, eno edino besedo ... besedo, ki je prvi mah ni razumela. Morala se je še bolj skloniti k njemu.
»Ljud ... Ljud ... mi ... la ...«
Ljudmila! ...
Ugenila je ... Ime one druge! ...
Iloni so se nabrale obrvi ... Čelo se ji je stemnilo.
»Ljudmila ... ljubezen moja! ... Samo tebe ljubim ... veruj mi ... ljubosumnica ... Bodi srečna ...«
Ranjenčeve ustnice so se sklenile. Madžarka je vstala. Njen obraz, ki je bil še malo prej nežen in ljubeč, je postal trd in grozeč.
Ljudmila! ...
To ime ji je bobnelo v ušesih. Tako je moralo biti ime oni drugi ... srečnejši tekmici, ki je imela vso njegovo ljubezen, vse poljube, vse objeme ... oni drugi, ki je bila še umirajočemu poslednja misel ...
Kako jo bo prizadel ta udarec! Toda ostala ji bo zato velika tolažba, nepoplačljiva zavest, da jo je ljubil, da ji je bil zvest do poslednjega trenutka, še v smrti ...
In spet so prišle Iloni v spomin besede, ki jih je zašepetal umirajoči:
»Samo tebe ljubim ... Veruj mi ... ljubosumnica ... Bodi srečna ...«
In tedaj jo je prešinila neka misel ... misel, ki je ob njej vztrepetala po vsem životu. In iz oči se ji je utrnil nov blisk sovraštva in nečloveške okrutnosti. Spomnila se je, kaj je malo prej rekel zdravnik:
»Vprašanje nekaj ur ...«
In sama pri sebi je rekla:
»Nič več ne bo govoril ... Ne bo se mogel opravičiti ... in ljubosumnica ... saj mora biti ljubosumna, drugače je ne bi tako imenoval ... ljubosumnica bo verjela izdajstvu!«
Kakšen mračen načrt osvete je vstajal v njej?
Nekje daleč se je zaslišalo zamolklo bobnenje ... Nato oster pisk. Bobnenje je prihajalo vse bliže in nato polagoma odnehalo: privozil je posebni vlak za Ljubljano ... Železniški čuvaj je stekel iz čuvajnice.
Ilona se je spustila na stol. V očeh se ji je zabliskal neomajen sklep. Vzela je iz torbice zapisnico, ki jo je zmerom nosila s seboj, in iztrgala iz nje parfumiran list.
Pokleknila je, segla v torbico po srebrn svinčnik in v medli luči svetilke hlastno vrgla na papir nekaj vrstic ... Potem je papir zgenila, vstala in stopila k Cirilu, ki se še zmerom ni zavedel.
— — — To je bilo ob uri, ko je na Cvetlični cesti v Ljubljani mlada plavolasa žena z dvema otročičkoma nestrpno čakala povratka svojega ljubljenega moža. — — —
Takrat je neki glas v bližini Ilone dejal:
»Ostanejo le še ranjenci, ki so v čuvajnici.«
Ilona se je sklonila k Cirilu, mu odpela suknjo in naglo spustila popisani papir v žep njegovega suknjiča, mrmraje skrivnostne, grozeče besede:
»Kdor je drugim prizadejal trpljenje, naj tudi sam trpi! ...«
II V pričakovanju
urediTam doli hropenje umirajočih, mržnja in žalost ... tu v Ljubljani, na Cvetlični cesti, pa mir in pokoj ... in celo veselje. Da, veselje ob tej uri ... za Ljudmilo, ki s smehom na ustnicah hodi iz sobe v sobo, vse okrašene s cvetlicami in v lučih, čeprav se zunaj še ni popolnoma spustila tema ... Na pragu spalnice postoji: takšna je kakor svetišče, tako je razsvetljena ... kakor ljubko svetišče ljubezni. In zadovoljna, sijoča od sreče, šepeče sama pri sebi:
»Zdaj je vse pripravljeno, zdaj Ciril lahko pride.«
Še srečnejši postane njen smeh:
»Ali se bo nocoj spomnil obletnice najine poroke? ... Lani je bil pozabil ... Toda za to se ne smem nanj srditi. Preveč skrbi ima, siromak! Ko samo na to misli, kako bi nam olepšal življenje!«
In prav tiho, tako tiho, da je še samo sebe komaj slišala, je šepnila:
»O, dobri moj možek ... Kako te imam rada!«
Da, samo veselje vlada ta večer v hiši na Cvetlični cesti ...
Zakaj Ciril mora kmalu priti. Ni brzojavil. Čez eno uro bo že tu. In vse zle slutnje, ki so jo mučile včeraj ob njegovem odhodu, so pozabljene ob misli na njegov povratek.
Da, te zle slutnje! Še davi so jo spel obletele, ko je srečala na cesti dr. Horvina, ki je moral očividno prežati nanjo ... Pozdravil jo je in njegov pogled je spet s čudnim ognjem obvisel na njej, da je vsa vztrepetala. Da, strah jo je bilo, zelo strah ...
Toda ko se je vrnila domov, jo je že čakala druga slaba vest, da je v trenutku pozabila to srečanje. Marko je že ves čas, odkar je bila Ljudmila z doma, ležal na zofi in se ni maral igrati s svojo sestrico. In Ljudmili, ki jo je nenadno prešinil blazen strah, se je zazdelo, da ima vroče ročice in da je v njegovih črnih očeh, teh ljubkih žametastih očeh, nenavaden lesk ... vročičen lesk, brez dvoma. O, kolikokrat se je že tako prestrašila, odkar je deček lansko leto prestal črevesno vnetje in je zdravnik dejal:
»Na fantka boste morali paziti! Če le kako morete, je dobro, da ga vsako leto pošljete za dva ali tri mesece v gore.«
Oh, brž! Niti preobleči se ni utegnila. Vzela je sinčka v naročje in si ga pritisnila na prsi. In vsa v strahu ga je jela milovati:
»Srček moj ... ljubezen moja ... kaj ne ... saj ni hudega? ... Preveč bi to bolelo tvojo mamico!«
Deček se je ljubeče stisnil k njej.
»Malko ne mala, da je mamica žalostna«, je izjavil z resnim obrazom. »Malko hote, da je mamica doble volje! ...«
In res se je takoj spet začel igrati s sestrico in po kosilu ni bilo več govora o kaki bolezni. In ko je okoli pol treh krščenica Marijana, ki je bila že pet let pri hiši, vrla ženska, ki je ljubila Marka in Božo, kakor bi bila njuna lastna otroka — ko je tedaj Marijana okoli pol treh predlagala, da pelje otroka, čeprav je bilo megleno, malo na sprehod v Tivoli, je fantek dlesknil z ročicama.
»Malijana, Malijana! V Tivoli glemo! ...«
»Nu, vidite, gospa,« je veselo dejala krščenica, »vidite, da ste se po nepotrebnem vznemirjali ...«
Kaj se je doslej zgodilo.[2]
Iz predsobja so se zaslišali glasovi. Marijana se je vrnila z otrokoma. In že se je začul Markov glas:
»Mamica, mamica!«
Skoraj istočasno so se odprla vrata in otroka sta planila k materi, ki ju je ljubeče dvignila v naročje in stisnila k sebi. Nato se je obrnila K Marijani:
»Kako jima je del sprehod?«
»Prav dobro, gospa! Vidite kako sta dobre volje!«
Ljudmila je odložila otroka na tla.
»Marijana, čas bo, da začnete pripravljati večerjo ...«
»Da ... gospa ... Takoj! ... Nocoj mora biti gospod posebno zadovoljen z večerjo ... Boste videli, gospa, kako imenitno bom skuhala in spekla! Takih jerebic še niste jedli in tudi ne tako okusno prirejenih rakov ... Zakaj nocoj,« je dodala samozavestno, »nocoj slavimo preveč pomembno obletnico, da ne bi tudi kuharica skuhala česa posebnega!«
Zdaj je bila Ljudmila spet sama s svojima otrokoma v malem salonu, ki ga je skromno razsvetljevala električna stropna svetiljka.
»Povej, Marko, ali še znaš svoje voščilo?« je vprašala Boža svojega bratca.
»Seveda ga znam ... Otka, želim ti ...«
»Ne, ne!« ga je ustavila Boža.
In ker jo je začudeno pogledal s svojimi lepimi velikimi očmi, je povzela:
»Rekel si ‚Otka‘ in ‚želim ti‘ ... To ni prav ... Očka, se reče, in želim ti ... želim ...«
»Želim ti ...«
Ljudmila si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Te sladke minute z otrokoma! Te prelestne minute — kako hitro so minevale in se izgubljale v brezdno časa ...
O, če bi Ljudmila vedela, kaj se je tisti večer, prav ob tisti uri dogajalo nedaleč od Zidanega mosta! Če bi vedela, da ji je takrat Ciril umiral! Toda mlade žene niso mučile črne slutnje ...
Kako bolestno presenečenje jo čaka čez nekaj trenutkov! Njo, ki živi že vsa ta leta v sami sreči in še ni okusila gorja ... In kolikšna mržnja ji grozi! ...
Tako so minevale minute in približala se je ura, ko je imel priti vlak. Ljudmili je jelo srce burneje utripati in v lica ji je šinil rahel val krvi. Ustnice so ji zadrgetale.
Tedajci zazvoni zvonec v predsobju.
»To je očka!« zavpijeta otroka.
In Boža se živahno obrne k Marku:
»Zdaj pa dobro pazi, Marko ... in ne pozabi, kaj sem ti rekla.«
Toda namestu očka, ki so ga vsi trije tako hrepeneče čakali, se je prikazala izza pol odprtih vrat Marijana.
»Gospa, slaščičar je prišel in prinesel torto. Pravi, da jo je gospa davi naročila ... Toda ker mi niste nič omenili ...«
»Res je, Marijana ... Pozabila sem vam povedati. Kar vzemite torto in jo odnesite v kuhinjo.«
Vrata so se zaprla. In nastala je tišina. Mlada žena je prisluškovala. Stregla je na voz, ki se bo z njim pripeljal njen mož. Toda ko je malo nato pogledala na stensko uro, se ji je zarezala črta skrbi v lepo čelo.
Šest je že! Tri četrt ure je minilo, kar je moral zagrebški vlak že privoziti na postajo. Kako to, da Cirila še zmerom ni? Ali ima nemara vlak zamudo?
Spet minevajo minute. Vse daljše postajajo. In Ljudmila hodi po sobi sem in tja, prestavlja stole, popravlja mizo. Ne more več obstati na mestu. In njeni koraki se neprestano obračajo k oknu; zaveso odgrinja in gleda na ulico, kjer naglo hite redki pasanti svojo pot. Popoldanska megla se je izprevrgla v dež.
Tedaj spet vstopi Marijana.
»Ali naj pogrnem, gospa?«
»Da, pogrni«, odvrne Ljudmila, ki postaja čedalje bolj vznemirjena, čedalje bolj razdražena.
»Čuden nemir me obhaja, Marijana«, se obrne h krščenici. »Moj mož bi bil moral biti že pred pol ure doma, pa ga še zmerom ni ... Te zamude si ne vem razlagati.«
»Mogoče je gospod doktor zamudil popoldanski vlak ...«
A potem bi mi bil vsaj brzojavil, kakor mi je obljubil.«
Kdo ve, kaj je prišlo vmes. Veste, gospa, človek dostikrat ne more tega napraviti, kar bi rad. Gospa naj se nikar ne razburja. Saj ste bili že dopoldne dosti v strahu zaradi Marka! Nič hudega ne more biti: gospod doktor bo prišel vsak trenutek, boste videli!«
To rekši odide Marijana v obednico. Takoj za njo pride Ljudmila z otrokoma. Mlada žena je silno bleda. Črne slutnje jo izpreletavajo in ne more jih odgnati. Čedalje bolj se v njej utrjuje prepričanje, da se Ciril ni odpeljal s popoldanskim vlakom. Torej bo prišel šele ob devetih. A zakaj ji potem ni poslal brzojavke, kakor ji je bil obljubil? Zakaj, zakaj?
Njen nemir rase od trenutka do trenutka. In ta nemir se izpreminja v tesnobo in strah.
Marijana je pogrnila mizo. Zunaj bijejo ure sedem.
»Ali naj prinesem na mizo, gospa?« vpraša spoštljivo stara krščenica.
Ljudmila ji ne odgovori. Pri oknu stoji in negibno gleda na ulico.
»Kar prinesla bom ... Marko in Boža sta že lačna.«
Mlada žena se obrne. Dve solzi sta se zalesketali na njenih očeh. In s tihim, trepečočim glasom odgovori:
»Kar prinesite, Marijana ...«
Nekaj sekund nato se je v mali obednici, okrašeni in pripravljeni za veselo obletnico, začela mučna in tesnobna večerja. Nihče ni govoril. Čul se je samo ropot skled in krožnikov in žvenket nožev in vilic.
Zdajci pa Ljudmila vstane. V njej je dozorel sklep. Na postajo pojde! Večerni zagrebški vlak pride o pol devetih. Takrat mora biti na postaji! Boža in Marko bosta dotlej že potrpela. Marijana ju bo slekla in spravila v posteljo. In če še ne bosta zaspala, ko se vrneta očka in mamica, jima bosta še pritisnila večerni poljub na nedolžna usteca ...
Takrat se zaslišijo kriki z ulice. Neki deček kriči s hripavim glasom:
»‚Novice‘! ... Posebna izdaja! Železniška nesreča pri Zidanem mostu ... Strahovite podrobnosti ...«
»Pri Zidanem mostu! ...«
Ljudmilo je vrglo od okna in iz ust se ji je izvil zamolkel krik, krik neznane groze. Ta nesreča se je morala zgoditi popoldne ... Zidani most je na progi Zagreb—Ljubljana. To bi bil tedaj razlog, zakaj se Ciril ni vrnil ... zakaj mlada žena tudi ni dobila brzojavke od njega!
»O, moj Bog! O, moj Bog!« ječi Ljudmila vsa iz uma.
Nato steče k Marijani, ki je takisto razumela in je topo stala za njo pri oknu:
»Brž! ... Oh, brž, stecite dol in kupite to posebno izdajo!«
Bleda ko mrlič je Ljudmila planila k otrokoma in ju strastno pritisnila na prsi.
»O, siroti ubogi ... otročička moja ...«
Otroka nista vedela, kaj se godi. Toda videla sta, da njuna mamica trpi, videla, kako bled je njen obraz, in tudi njima so se vsule solze iz oči.
»Nikar ne jokaj, mama, ne bodi žalostna ... saj se bo očka vrnil ... boš videla, da se bo vrnil ... nikar ne jokaj ...«
Med tem se je Marijana vsa zasopla vrnila z listom, ki jo je ponj poslala gospa. Ljudmila ga ji hlastno iztrga iz rok. Na vrhu prve strani zagleda velik kričeč naslov:
»Strašna železniška katastrofa. Več mrtvih in ranjenih.«
In nato kratko poročilo, a zato tem strašnejše za Ljudmilo:
»Danes popoldne okoli štirih se je pripetila strašna železniška nesreča nedaleč od postaje pri Zidanem mostu. Brzi vlak iz Zagreba je trčil v tovorni vlak, ki se je moral ustaviti, ker se mu je nenadno pokvaril stroj. Več potnikov je mrtvih in ranjenih. Iz Ljubljane je takoj odpeljal posebni vlak; nanj so naložili ranjence, ki jih prepeljajo v Ljubljano, in druge potnike, ki so se vozili z zagrebškim vlakom.«
Ljudmili je padel list iz rok. Kolena so se ji zašibila.
»O Bog! O Bog!« je neprestano ječala, naslanjaje se na stol, da ni omahnila na tla.
Tudi Marijana je prebrala strašno vest.
»Nikarite obupavati, gospa! ... Nikjer ne piše, da bi se bilo tudi gospodu doktorju kaj hudega pripetilo. Ne obupujte, gospa! Boste videli, da je cel in zdrav ...«
Toda Ljudmila je ni poslušala.
»Hitro moj klobuk!« je kliknila.
»Ali gre gospa na postajo?«
»Da, zvedeti moram ... Zvedeti čim prej. Ta negotovost je strašna, še ubila me bo. Brž, klobuk!«
Še poslednjič je objela in poljubila svoja oboževana otroka, ki sta jo nemo in s solzami v očeh vsa prestrašena gledala.
»Spravite ju v posteljo, Marijana ... In molita naj, molita za ... saj razumete, Marijana ...«
Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih; žena ima temne slutnje. Drugi dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matoč ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka je bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu, ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice: I. A. M.
Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati. Pove ji, da je oženjen in da ima dva otroka. Toda Madžarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril odkloni. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, Iloni se pa ni nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep.
V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža. Črne slutnje jo obhajajo. Naposled se ne more več premegati: na postajo pojde!
Tudi Marijana se ni mogla več premagovati. Tudi njej so zablestele solze v očeh. In z ihtečim glasom je odgovorila:
»Razumem, gospa ... razumem ...«
Na ulici je Ljudmila poklicala izvoščka. In ko jo je pogledal z velikimi očmi, osupel nad njenim strahovito bledim obrazom, je kliknila:
»Na postajo! ... Samo brž, rotim vas, brž!«
III Ranjenec
urediTisti dan okoli pol petih popoldne se je pred glavno postajo ustavil voz in iz njega je stopil mlad mož kakih tridesetih let, srednje postave, širokopleč, z zagorelim, gladko obritim in mrzlim obrazom, tenkimi ustnicami in jeklenosivimi očmi, ki so se skoraj skrile pod košatimi črnimi obrvmi.
Obrnil se je k izvoščku.
»Počakajte me!«
Nato si je zavihal ovratnik svojega dragocenega kožuha in krenil proti vratom. A še preden je napravil tri korake, ga je ustavil neki glas:
»Glej, glej, dr. Horvin! Kam pa, dragi moj?«
K njemu je stopil drugi mlad mož, visok in eleganten, bledega, že nekam utrujenega, lahkoživega obraza z drobnimi brki in monoklom v desnem očesu.
»Nič ne rečete?« Govoril je nemški. »E, saj si lahko mislim. Prišli ste nekoga čakat na zagrebški brzi vlak ... kakor jaz ... Prišli ste pol ure prezgodaj ... Kakor jaz ... To pomeni, da je ta nekdo ženska ... drugače bi bila tolikšna točnost nenavadna in si je ne bi vedel razlagati.«
Droben nasmešek je zletel čez tenke ustnice možu, ki ga je drugi imenoval dr. Horvina.
»Pogodili, dragi moj Lerchenfeld.«
»Tak priznate?«
»Priznam.«
»In ta ženska?«
»Ta ženska ...«
»Upajmo, da ni kakšna igralka ... Nu, odgovorite vendar!«
»Ne, igralka ni ... Toda ne razumem ...«
»Da vas toliko izprašujem? Nič čudnega. Jaz na primer čakam malo Evo Müllerjevo iz Celja. Če ste tudi vi prišli zaradi nje ...«
»Bi bilo močno čudno ... Toda potolažite se!«
»Tak ne hodite po mojih sledovih?«
»Nikakor ne ...«
»Nu, potem je vse v redu.«
Lerchenfeld je prijel Horvina pod roko.
»Kar vesel sem, da mi vas je dano po dolgem času spet videti ... zakaj, ne zamerite, živ krst vas nikjer več ne vidi ... na nobeni zabavi vas ni ...«
»Pretiravate, prijatelj ...«
»Nikakor ne! Glejte, ravno snoči so pri Kordinovih govorili o vas. Mala rdečelasa Alma, saj jo poznate, je trdila, da ste morali izgubiti svoje srce pri Bog ve kateri lepi dami, in da zdaj z njo jeste sladke ljubezenske bonbončke. Če je res, kar je pripovedovala, vas je že dvakrat videla na Bleiweisovem trgu, na vogalu Cvetlične ulice, kako ste stali na pločniku in nekoga čakali ... koga drugega kakor neko damo!«
Blisk je šinil v Horvinove oči, nagel blisk, ki se je prav tako hitro utrnil. Na njegovih drobnih ustnicah se je prikazal prisiljen usmev. Toda odgovoril ni.
»Dajte no,« je povzel Lerchenfeld, »meni bi pa res lahko zaupali, saj sem vam prijatelj ... Kaj ste se mar res zaljubili?«
Dr. Horvin še zmerom ni odgovoril.
»Če že hočete vedeti,« je dejal po kratkem premolku, »da!«
»Tedaj nesrečna ljubezen?«
Naj je bil Horvin še tako gospodar samega sebe, ob tem vprašanju se je stresel, in še bolj prisiljen usmev mu je skrivil ustnice.
»Mislim, da ne bo več dolgo tako,« je odgovoril s trdim, mrzlim glasom, kakor bi odsekal.
»Kaj ne poveste! Človek kakor vi, mlad kirurg, ki je v kratkem času zaslovel po vsem mestu, vi, ki se ženske pulijo za vas, vi, ki vsi vedo, da ste bogati — ali je mogoče, da ste naleteli na okrutnico, ki vas noče uslišati? Kaj se je torej usoda maščevala in hoče zapeljivca kaznovati za njegove grehe?«
Horvin se ni spustil v šaljivo-zbadljivi ton svojega tovariša. Na dnu njegovih jeklenosivih oči je gorel plamen sovraštva, jeze in besa.
»Na krivi poti ste s svojim ugibanjem, dragi moj. In tisto, kar je govorila vseh časti vredna gospodična Alma, je abotno. Vse, kar domnevate, je netočno. Če ljubim, ljubim to pot zares, in vem, zakaj.«
»Ni mogoče! Tak mislite prav zares pokopati svoje samsko življenje?«
»Da, tak je moj namen.«
»Kdaj?«
»Čim prej.«
In z rezkim, porogljivim glasom je dodal:
»Dva in trideset let mi je, prijatelj. Mislim, da je to tista starost, ko mora človek misliti na to, da napravi spodoben konec ciganskemu življenju, če nič drugega. Toda povedal sem vam, da imam za to še drugi razlog.«
»Ljubezen?«
»Natanko ste zadeli.«
Nervozno se je zasmejal.
»To vas čudi?«
Lerchenfeld je prijel svojo palico na sredi in jo začel zamišljeno tehtati.
»Ljubezen ne ... pač pa to, da se mislite oženiti ... Hudiča! ... Če naj bom odkrit, moram reči, da vam takih misli nikoli ne bi bil pripisal ...«
»Imeli ste me za nepoboljšljivega lahkoživca in ženskarja, kaj ne? Nu, moj dragi, če naj bom iskren, vam moram priznati, da sem tega življenja že sit. Človek se mora vendar že izpametovati in pogledati stvari takšne, kakršne so ... Moj položaj, ki ste se malo prej blagovolili o njem tako laskavo izraziti, bi mi utegnil splavati po vodi, če bi še nekaj časa nadaljeval dosedanje življenje.«
»Splaval po vodi — zakaj?«
»Gotovo si lahko mislite, da sem si moral mnogo denarja izposoditi, če sem si hotel postaviti lasten sanatorij in vsaj malo proslaviti svoje ime. Moral sem se kajpak zateči k oderuhom ... saj veste, kako je to.«
Lerchenfeld je z izrazom nehlinjene iskrenosti vzdihnil in pomembno prikimal:
»Na žalost!«
»Ko sem lani ustanovil sanatorij na Posavju, sem si moral izposoditi sto tisoč kron. Dični oderuhi so mi zaupali denar na moj talent. Mislim, da ga nisem slabo izrabljal.«
»Recite rajši, da ste ga odlično izrabljali! Vaš instinkt, ki z njim zadenete diagnozo, je čudovit. In bistrost vaših oči, kadar zarežete v človeško meso — dovolite mi tak izraz — vas bo še daleč spravila. To vsi vedo. Mislim, da oderuhom ni treba biti žal, če so vam zaupali svoj denar.«
»Motite se. Dva meseca je tega, kar je eden od njih hotel imeti denar nazaj. Dejal je, da je slišal, da strašno potratno živim ... Izprosil sem si nov rok, toda moral sem se mu zavezati, da mu v kratkem vse vrnem.«
»A če je tako, se ne boste ...«
»Iz lastnega nagiba poročil, ste hoteli reči? Pač! Dekle, ki jo ljubim, je zelo lepa, in tako rekoč moja rojakinja, v Budimpešti je doma. Stvar sega že več let nazaj, toda reči vam smem, da se zaradi tega ni prav nič ohladila.«
Lerchenfeld je za trenutek pomolčal, potem je pa vprašal:
»In to dekle ste danes prišli čakat?«
»Da, prav to.«
»Od kod prihaja?«
»Iz Budimpešte.«
»Nalašč zaradi vas?«
»Zadeli ste. Tam se je začela najina ljubezen. O, v začetku je bila zelo plaha ta ljubezen, zakaj bila je edina hči bogatega posestnika in zato je stala visoko nad menoj, siromašnim študentom. Toda ona tega ni hotela videti. Samo da jaz sam nisem maral, da se poroči z menoj, dokler si ne napravim imena. To se mi je tu, v Ljubljani vsaj nekoliko posrečilo. Živel sem ves čas samo v hrepenenju, da se poročim z oboževanko. Dopisovala sva si ... Nu, prejšnji mesec ji je umrl oče. Ostala je sama na svetu. Spomnila me je moje obljube in me pozvala, da jo izpolnim. Nemudoma sem ji odgovoril. In te dni sem dobil pismo, da je odpotovala iz Budimpešte in da prihaja k meni, kjer hoče poslej živeti. Nu, in davi sem dobil brzojavko, da se pripelje s popoldanskim brzim vlakom.«
»Saj to je cel roman!«
Črne Lerchenfeldove oči so se zlobno zasvetile in njegov glas je zvenel nekam porogljivo. Horvinu to ni ušlo, toda napravil se je, kakor da ne bi bil opazil.
Njegovo pravkaršnje pripovedovanje ni bilo na besedo resnično. Toda poroka z bogato Madžarko ... ta poroka, ki je tako dolgo hrepeneče čakal nanjo ... desetkrat več bo vredna, če jo že zdaj napove!
Ne, Horvin ni maral razkriti temu človeku, ki bi že jutri razbobnal po vsem mestu, da je ta poroka zanj samo kupčija. Dobro pretehtana in pripravljena kupčija. Spretno pripravljena. Zakaj Ilona Adelina Matoš — tako je bilo njegovi izvoljenki ime — ni niti trenutek dvomila o njegovi dobri veri ne o njegovi ljubezni.
Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih; žena ima temne slutnje. Drugi dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matoš ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka je bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu, ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice: I. A. M.
Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati. Pove ji, da je oženjen in da ima dva otroka. Toda Madžarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril okloni. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, Iloni se ni pa nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep.
V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža. Črne slutnje jo obhajajo. Naposled se ne more več premagati: na postajo pojde!
Že pol ure pred prihodom vlaka sta se pripeljala na postajo, vsak z druge strani, dva mlada moža. Eden od njiju je kirurg dr. Horvin, drugi pa je Lerchenfeld, znan lahkoživec in ženskar. Prvi čaka Ilono, ki mu je pisala, da pride z zagrebškim brzim vlakom, Lerchenfeld — Horvinov znanec — pa neko Evo Mullerjevo iz Celja.
Da, toda on sam je prav dobro poznal dekličina čuvstva! Vedel je, da skriva njeno srce bolečo skrivnost. Ilona je bila preveč odkrita, da bi mogla skriti razočaranje nad nesrečno ljubeznijo, ki je očividno bila vzrok njeni žalosti.
Toda ker je Horvin ni ljubil, tudi ni čutil ljubosumnosti. Bilo mu je samo za njeno doto, za velikansko imetje, ki mu bo omogočilo izvedbo visoko letečih načrtov. Za denar, ki se z njim dosti prej kakor še s tolikšno nadarjenostjo dokoplje do slave in priznanja ... Denar, ki si bo z njim lahko utešil vse želje in vse razbrzdane strasti. Ne, takih stvari človek ne bobna v svet ... take reči človek zase ohrani.
»Očividno,« je spet povzel Horvin, »očividno zadoščajo čenče blebetave ženske, kakršna je Alma, da ljudje verjamejo še tako abotne bajke, kakor tisto, ki ste mi jo malo prej povedali. Zato vas prosim, da jo v mojem imenu prekličete in da poveste resnico, ki sem vam jo pravkar zaupal.«
»V redu, dragi Horvin ... Že jutri bom razglasil vaše zakonske naklepe ... s primernimi poetičnimi cvetkami, kakor se spodobi.«
Ah! To pot Horvin ni mogel preslišati bodečega poroga. Čelo se mu je nabralo, in trda zareza v njegovih tenkih ustnicah se je še poglobila.
»Norčujete se, Lerchenfeld ... čeprav sem vam govoril popolnoma resno.«
»Nikar se ne razburjajte ... Ne norčujem se, čeprav se morda tako vidi. Samo nevoščljiv sem vam in nekoliko ljubosumen ... Zakaj, tako mi duše, zaradi mojih lepih oči ne bi nobena ženska prišla iz Budimpešte ... Vašemu življenjskemu romanu želim samo ene stvari: srečnega konca.«
Horvina je spet streslo, kakor človeka, ki ga kaj zbode. Te čestitke so bile zanj najhujša ironija.
Kajti če ga čakata premoženje in slava, po katerih je tako hlepel, mu ju prinese žena, do katere ni ničesar čutil, ki je ni ljubil, in ne ona, h kateri ga je že od prve minute, ko jo je spoznnl, blazno gnal pohlep ... Ne ona, do katere je njegova strast rasla od dne do dne in postajala tem bolj divja, čim manj je imel upanja, da si jo kdaj pribori.
Zakaj ta žena ... ta Ljudmila Milavčeva ne bo radovoljno nikoli njegova. Sama mu je to rekla ... In takrat si je v navalu blaznosti srdito dejal sam pri sebi:
»Če človek ne more izlepa dobiti ženske, ki jo ljubi, si jo mora pač osvojiti s silo ...«
Ah! On, ki dotlej nikoli ni hotel priznati, da obstoji ljubezen, ki zgrabi človeka za srce in možgane, ki ga z neodoljivo silo potegne za seboj, da tava kakor suženj za sledovi žene, ki jo ljubi — tudi on je moral priznati vsemogočnost ljubezni. Brez uspeha se je upiral tej strasti, ki je rasla od dne do dne. Prividi blaznosti so ga obhajali ... prividi umora ... prividi zločina ...
In če s poroko z bogato Madžarko — tudi ona je lepa! — doseže glavni smoter svojega življenja, mu ostane njegova druga želja še zmerom neutešena. Želja, ki mu je venomer silila v možgane in na jezik vprašanje:
»Kako naj zlomim odpor te ženske?«
In vselej se je ob teh mislih utrnil zlovešč blisk iz njegovih mrzlih jeklenosivih oči. S perona so se zaslišali razburjeni glasovi. Čedalje glasnejši so postajali. Nekaj se je moralo zgoditi. Moža sta naglo krenila na peron. Prav takrat je prišel iz ravnateljstva neki železničar z nekakšnim papirjem v roki. In še preden je utegnil kaj reči, je že šlo od ust do ust:
»Velika železniška nesreča ... Pri Zidanem mostu sta trčila dva vlaka ...«
Prijatelja sta stopila k železničarju, ki ga je bila že zagrnila gruča ljudi.
»Da, železniška nesreča se je zgodila,« je pripovedoval. »Blizu Zidanega mosta. Postajenačelnik je pravkar dobil brzojavko.«
In ko so posebno ženske, vse vznemirjene in v strahu, silile vanj z vprašanji, je dodal:
»Da, huda nesreča ... Več ljudi je mrtvih in ranjenih.«
Ljudje so zavreščali. Vsakateri je imel v tem vlaku, čigar prihoda je čakal, sorodnika ali vsaj znanca. Vse je hitelo proti pisarni postajenačelnika, ki bi edini mogel dati podrobnejša pojasnila. Horvin je bil bled. Lerchenfeld ga je skušal pomiriti.
»Upajva, da midva ne bova prizadeta.«
Toda kirurg ga je komaj slišal. Če je Ilona med žrtvami! Potem je konec njegovih lepih sanj. Z množico, ki je naraščala od trenutka do trenutka, sta mlada moža prišla pred pisarno postajenačelnika. A tudi on še ni vedel drugega povedati kakor tisto, kar je že železničar oznanil. Čakal je nove brzojavke in obljubil je, da bo takoj, ko jo dobi, sporočil njeno vsebino.
Tako je minilo tri četrt ure. Tedaj je prišel iz pisarne drugi železničar. Tudi on je imel v rokah papir. Bila je obljubljena brzojavka, brzojavka z imeni mrtvih in ranjenih. Med njimi sta bili samo dve ženski in ne Horvin ne Lerchenfeld ju nista poznala.
Obema je bilo, kakor bi se jima bil težak kamen odvalil s prsi. A že prihodnji trenutek se je iz kirurgovih oči utrgal blisk. V obraz mu je planila kri.
Zagledal je bil v seznamu mrtvih in ranjenih neko ime!
»Ciril Milavec ...«
In zraven besede:
»Nalomljena lobanja ... stanje zelo resno.«
»Oh!« je zamrmral Horvin.
Pred očmi mu je vstal privid.
Privid Ljudmile ... ljubljene žene ... žene, ki je na vse njegove prošnje imela samo eno besedico: »Nikoli!«
Krut usmev, zlovešč in ciničen hkratu, je skrivil njegove tenke ustnice.
Tudi Lerchenfeld je opazil ta usmev, toda pripisoval ga je očividno veselju, da se osebi, ki jo je Horvin čakal, ni nič pripetilo.
Kirurg je pogledal v množico, kakor bi koga iskal. In v drugo se je oddehnil.
Iskal je dobro znane postave Ljudmile Milavčeve. In ni je zagledal.
Če se je njen mož vozil v tem vlaku, bi bilo prirodno, da ga je prišla čakat na postajo. Pa je ni bilo.
Lerchenfeld je potegnil Horvina s seboj v čakalnico. Zamišljeno sta moža sedla na klop. Posebno mladi kirurg je bil videti vznemirjen. Zdajci je vprašal:
»Ali poznate ubogega dr. Milavca?«
»Doktor Milavec ... Milavec ... Čakajte ... Ne spominjam se ...«
»Odvetnik Milavec ...«
»Aha, nekaj se mi zdi. Da, dvakrat ali trikrat sem čul o njem govoriti. Toda osebno mi je popolnoma neznan.«
In po kratkem premolku:
»Zakaj ste me vprašali po njem?«
»Ker je nesrečnež tudi med ranjenimi.«
»Ali je mar vaš prijatelj?«
»Moj prijatelj ... ne bi ravno rekel. Poznam se z njim, to je vse.«
In čez trenutek je dodal: »Nalomljena lobanja, njegovo stanje zelo nevarno, pravi brzojavka.«
»Siromak! ... Toda to bo ravno nekaj za vas! Operacije te vrste so vaša posebnost!«
»Saj sem že mislil na to ... Toda ... Milavec še ni v Ljubljani ... In ko ga pripeljejo, utegne biti nemara že prepozno.« »Mislite? Po mojem so morali brez odlaganja sestaviti posebni vlak, da nalože vanj ranjence. Mogoče nama bo postajenačelnik vedel kaj o tem povedati ...«
»Prav gotovo ...«
»Pojdiva k njemu!«
To pot je bil Horvin tisti, ki je svojega tovariša potegnil s seboj ... Horvin, ki se mu je že prej kakor Lerchenfeldu pojavila misel o operaciji!
Postajenačelnik je Lerchenfeldovo domnevo potrdil. Ta trenutek mora posebni vlak že biti na kraju nesreče. In čez dve uri najkasneje bo v Ljubljani.
»Ali ste odredili, da se pripne tudi bolniški voz?« je vprašal dr. Horvin.
»Vse je poskrbljeno, da se ranjenci čim prej in čim udobneje prepeljejo v Ljubljano.«
Moža sta se uradniku zahvalila za informacije in se vrnila v čakalnico. Tam je dr. Horvin naglo preletel zbrane ljudi. Neprestano je bil v strahu, da ne bi zdaj zdaj zagledal Milavčeve žene. Toda ni je bilo. Zakaj njena navzočnost bi prekrižala temne naklepe, ki so se jeli nejasno oblikovati v njegovi glavi.
Tako je bil zatopljen v svoje misli, da je čisto pozabil na Lerchenfelda. Le-ta je ravno pogledal na uro in se obrnil k njemu:
»Prijatelj, oprostiti mi boste morali, da vas zapustim. Domov moram.«
»Tak ne mislite čakati svoje prijateljice?«
»Ne ... Saj sem jo tako mislil samo spremiti domov, ker drevi nisem prost. Ostati moram doma. Enkrat vsak teden imamo namreč skupno večerjo. Bilo bi silno lahkomiselno, če bi prelomil to tradicijo. Taka lahkomiselnost bi me utegnila stati kateri stotak na mesec. In ker oče z denarjem že tako dovolj skopari, mi pač ne kaže drugega, kakor da se lepo pokorim in se enkrat na teden žrtvujem.«
Zasmejal se je.
Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih: žena ima temne slutnje. Drugi dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matoš ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka je bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu, ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice: I. A. M.
Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati. Pove ji, da je oženjen in da ima dva otroka. Toda Madžarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril okloni. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, Iloni se ni pa nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep.
V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža. Črne slutnje jo obhajajo. Naposled se ne more več premagati: na postajo pojde!
Že pol ure pred prihodom vlaka sta se pripeljala na postajo, vsak z druge strani, dva mlada moža. Eden od njiju je kirurg dr. Horvin, drugi pa je Lerchenfeld, znan lahkoživec in ženskar. Prvi čaka Ilono, ki mu je pisala, da pride z zagrebškim brzim vlakom, Lerchenfeld — Horvinov znanec — pa neko Evo Müllerjevo iz Celja.
Ali mar ni pametno tako? ... Eva vem, da mi ne bo zamerila ... Torej do svidenja, dragi doktor!«
Že odhajaje se je še enkrat obrnil, in ne misleč več na nesrečo, nekam porogljivo vzkliknil:
»Saj res, skoraj bi bil pozabil — glejte, da me povabite na pogreb!«
In ker se je Horvin nehote stresel in ga osuplo pogledal, je dodal:
»Nu, na pogreb svojega fantovstva!«
In že je z dolgimi koraki odhitel, smejoč se svojemu dovtipu.
»Tepec!« je zagodrnjal kirurg.
Kar odleglo mu je, ko je ostal sam. Lerchenfeldovo blebetanje ga je dražilo, ker ni mogel zbrano misliti. Saj so pa misli, ki so šele pred nekaj trenutki navalile nanj, bile dovolj težke in usodne! Spustil se je na stol in se zamislil. Tako je nekaj časa sedel, nato ga je pa nenadoma streslo, kakor bi bila električna iskra šinila vanj. Skočil je pokoncu in zamrmral, kakor bi si odgovoril na neizgovorjeno vprašanje:
»Da, tako bi jo mogel dobiti v roke!«
Z naglimi koraki je odšel iz čakalnice na peron. Njegov nemirni pogled se je ustavil na vsaki ženski, ki je čakala na vlak. Gledal je in iskal, ali ne bi kje zagledal tiste, ki so je bile vse njegove misli polne, ki je pa zanj imela samo prezir, morda celo gnus. Ni je našel. To ga je očividno navdalo z zadoščenjem.
Toda ko je tako gledal po gledalcih, je zdajci uzrl v gruči moža kakih petdesetih let, z resnim in simpatičnim obrazom, ki ga je obdajala gosta siva brada. To je bil doktor Starec, kirurg splošne bolnice. Ko je Emerik Horvin prišel v Ljubljano, je bil nekaj mesecev pod njim v praksi. Dr. Starec je pristopil k njemu.
»Upam, gospod doktor, da niste tudi vi prizadeti pri tej strašni nesreči?«
»Neposredno res ne, gospod profesor, toda neko osebo čakam, neko sorodnico, ki se pripelje s tem vlakom. Hvala Bogu, njenega imena ni med imeni žrtev, ki so jih brzojavili postajenačelniku.«
»Torej niste preveč v skrbeh. Nu, to je še dobro. Mene so pa telefonsko poklicali. Zunaj že čakajo bolniški vozovi; takoj ko prispe vlak, se odpeljem skupaj z ranjenci v bolnico. Pravijo, da jih je kakih deset.«
»Med njimi več smrtno nevarno ranjenih ...«
»Da. Toda bolnica je že obveščena in moji tovariši že čakajo, če bodo potrebne operacije.«
Dr. Horvin je nagubal čelo.
»Ali bi vas smel prositi, gospod profesor, za neki nasvet?«
»Za nasvet? Zakaj ne! S čim vam lahko postrežem, dragi doktor?«
»Stvar je takale. V seznamu mrtvih in ranjenih res da nisem nikogar odkril, ki bi mi bil blizu kot sorodnik, zato sem pa zagledal ime nekega prijatelja, mladega odvetnika, ki je bil v Zagrebu in se je s tem vlakom vračal v Ljubljano. Druga brzojavka, ki jo je dobil postajenačelnik, pravi, da je ta moj prijatelj smrtno nevarno ranjen, ker mu je sunek nalomil lobanjo. Očividno mora biti v vlaku kak zdravnik, da je to ugotovil. Prepričan sem, da bo moj prijatelj, če ni izgubil zavesti — kar je pa na žalost le malo verjetno — zahteval, da ga jaz zdravim. In tudi sam bi ga rad prevzel v svojo oskrbo, seveda če ne bo že prepozno.«
»Saj tega vam nihče ne bo branil, gospod doktor! ... Razen ako bi rodbina imela kaj proti temu.«
Pri teh besedah se je dr. Horvin stresel. Saj ravno to je bilo tisto! O, le predobro je vedel, da mu Milavčeva žena, ki ga mrzi in prezira, nikoli ne bi dovolila, da bi on zdravil njenega moža. Toda če je ne bi bilo na postaji, ko privozi vlak — kdo bo potem mogel braniti kirurgu, da izvrši svoj načrt ... peklenski načrt, ki bi spravil Ljudmilo v njegove roke?
Iz teh misli ga je zmotil dr. Starec.
»Če želite, vam dam rade volje enega izmed bolniških voz na razpolago ...«
»Z največjim veseljem ga vzamem, gospod profesor. Najlepša hvala za ljubeznivost!«
Moža sta nato prešla na svoje strokovne pomenke. Toda dr. Horvin se je neprestano oziral okoli sebe, boječ se, da ne bi Milavčeva žena prihitela še v poslednjem trenutku.
Zdajci so se pojavili na peronu stražniki in začeli delati red v gnečah. Z naslednje postaje so bili namreč že signalizirali vlak.
Doktor Starec je bil še zmerom z dr. Horvinom v pogovoru. Pridružil se jima je še tretji zdravnik. In zdajci se je skozi megleno noč in zloveščo tišino razlegnil dolg, zategel žvižg. In iz megle je vstala luč lokomotive, kakor velikansko rdeče oko, ki je postajalo od sekunde do sekunde večje. Vlak je prihajal, tiho, skoraj neslišno, brez tresljajev počasi in rahlo.
Dr. Horvin je še poslednjič pogledal k vratom, kjer so stražniki odrinjali čedalje bolj naraščajočo množico radovednežev.
»Ni prišla,« je zamrmral s čudnim usmevom. Potem se je spomnil Ilone.
»Gledati moram, da se je vsaj za nekaj časa odkrižam.«
V tem so se potniki že jeli vsipati iz vagonov na tla. Doktor Starec je hitel izpraševati:
»Kje so ranjenci?«
Neki uradnik mu je pokazal na dva vagona:
»V obeh vagonih prvega razreda in v prtljažnem vozu, ki je priklopljen na koncu vlaka.«
»Ali pojdete z menoj, doktor?« se je profesor obrnil k Madžaru.
»Takoj, gospod profesor. Samo poprej bi rad odpravil osebo, ki sem jo prišel čakat.«
»Prav.«
Doktor Starec in zdravnik, ki se mu je malo prej pridružil, sta odhitela k naznačenima vagonoma. Horvin je pozorno gledal po oknih, napeto iskaje znanega obraza. In res je kmalu zagledal Ilono. Stekel je k njej. Obraz je nabral, kakor se spodobi za take okoliščine, v skrbi in strah, zakaj od tistega trenutka je moral igrati vlogo zaljubljenca.
»Hvala Bogu, Ilona, da ste prišli! Ne morete si misliti, v kako strašnem nemiru sem živel. Takih ur ne privoščim nikomur.«
Ilona je obrnila k njemu svoj bledi obraz, ki se je zdel, kakor bi bil brez krvi; le velike oči so gledale iz njega kakor dve veliki črni krogli.
»Hvala vam, prijatelj!« je zajecljala.
Ponudil ji je roko in ji pomagal pri izstopu. Njen obraz je bil spačen od bolesti in komaj se je držala na nogah.
»Kako bledi ste! Ali ste ranjeni?«
»Ne, ne! ... Toda bilo je tako strašno ...«
Ko je bila na tleh, se je instinktivno obrnila nazaj in pogledala po vlaku. Očividno jo je strahotni prizor še zmerom uklepal v svoje spone. Vsaj Horvin je tako mislil.
V resnici je pa pogledala po vagonu, kjer so bili ranjenci. Po vagonu, ki je v njem ležal Ciril Milavec ... krivoprisežnik ... in umiral. Morda je ta trenutek že mrtev ... In potem se je njen pogled impulzivno odvrnil od vagona proti čakajoči množici. Obletel jo je, kakor bi nekoga iskal ... žensko, ki bi morala biti na postaji, strta, polmrtva od bolesti ... Žensko, ki jo je tako neusmiljeno mrzila ...
Toda Ilona te ženske ni poznala. O, gotovo je bila že pri svojem na smrt ranjenem možu. Pri tej misli se je lepi Ilonin obraz spačil od peklenskega zadoščenja. Njena osveta pojde svojo pot. Ni ji treba čakati nanjo. Razvoj dogodkov jo bo sam prinesel, ko pride zanjo čas.
Ilona se je obrnila k možu, ki je stal pred njo.
»Oprostite, draga Ilona,« je tedaj izpregovoril mladi zdravnik, »da vas moram takoj zapustiti. Dolžnost me kliče k ranjencem ... Postrežček vam bo odnesel kovčege v čakalnico. Prosim vas, da me tam počakate; v nekaj minutah bom spet pri vas.«
Ali ga je čula? Težko; preveč je bila zaverovana v svoje misli. Horvin je to raztresenost pripisoval živčni odrevenelosti, ki tako rada nastopi po hudem razburjenju. Pomignil je nosaču.
»Pokažite gospodični čakalnico prvega razreda,« mu je velel,
»Prosim, gospod.«
»Čez pet minut se vrnem, srce moje,« je šepnil Horvin s pogledom, ki naj bi izrazil obžalovanje, da jo mora zapustiti.
»Čez pet minut ...« je mehanično ponovila Madžarka.
In kakor v snu je šla za postrežčkom, ki je nesel njeno prtljago. V njenih mislih je pa neprestano kovalo:
»Kako mora njegova žena zdajle trpeti! ...«
Dr. Horvin je naglo stekel k zadnjim vagonom vlaka. Mrtvece so bili položili v prtljažnem vozu na tla. Pet jih je bilo ... Trdi, nepremični so ležali, s strahotnimi ranami na obrazih, na rokah, na prsih. V obeh vagonih prvega razreda so ječali in hropli ranjenci. Bled, z znojnim čelom in stisnjenimi ustnicami se je dr. Horvin vzpel v prvi voz. Tam je našel dr. Starca, ki je dajal navodila nosačem.
»Počasi! ... In previdno! ... Odnesite najprej tegale! ...«
Zraven njega je stal zagrebški zdravnik, ki se je vozil s tem vlakom. Predstavil se je svojima tovarišema in dejal:
»Zasilne obveze sem že jaz oskrbel. En ranjenec je med vožnjo podlegel. Prenesli smo ga v sosednji oddelek. Stanje drugih dveh se mi zdi brezupno. Prvi umira, ker mu je ranilo hrbtenico; drugi ima nalomljeno lobanjo in pada iz nezavesti v nezavest.«
Dr. Starec je pogledal Horvina.
»Vaš prijatelj?« je vprašal.
»Očividno,« je pritrdil mladi kirurg in se obrnil k Zagrebčanu:
»Kje je zdaj?«
»V sosednjem oddelku, prvem ali drugem, ne vem več prav.«
»Hvala, gospod kolega.«
Dr. Horvin je stopil v drugi oddelek, kjer so bili bolničarji že pri delu. In prvi ranjenec, ki ga je zagledal na blazinah, mrliško bledega in okrvavljenega, je bil Milavec ... Njegov »prijatelj«... Na prvi pogled se je zdelo, kakor bi komaj še živel ... Toda prav takrat je po dolgi omedlevici spet odprl oči.
Kirurg se je sklonil k njemu. Ranjenčeve zrenice so se obrnile k došlecu. Gube, v katere se je Horvinu za trenutek nabralo čelo, so spet izginile.
»Saj me poznate, gospod doktor?«
Nesrečneževe ustnice so se zgenile ... toda glasu ni bilo iz njih.
»Da, spoznali ste me ... In jaz blagoslavljam naključje, ki me je nocoj pripeljalo sem ... Zakaj dalo mi bo priložnost, da vam dokažem svoje prijateljstvo, da vas vzamem v svojo oskrbo in vas rešim ... če mi zaupate ...«
Spet so se ranjenčeve ustnice zgenile ... S silnim naporom je hotel izpregovoriti ... Toda samo ena beseda mu je prišla iz ust ... ena sama ... Beseda, ki je je Emerik Horvin, sklonjen k njemu, tako željno čakal:
»Da.«
Nato je še z večjim naporom, z naporom obupa zbral svoje sile.
»Moja ... moja žena ...« je zajecljal.
»Takoj jo obvestim ...«
Izčrpan od silnega napora je ranjenec vnovič omahnil v nezavest. Horvin je bil zdaj miren. In v njegbvih očeh je spet zasijal zlovešč ogenj, in na ustnicah se mu je zarisal neopredeljiv usmev. Zdaj je krit, in nihče mu ne more ničesar očitati.
Prav takrat je vstopil dr. Starec.
»Kako je?« je vprašal.
»Moj prijatelj se je za trenutek osvestil. Vprašal sem ga, ali ga lahko vzamem v svojo oskrbo, in vpričo bolničarjev je odgovoril, da lahko.«
Nato je pomembno zmignil z rameni in tiše dodal:
»Zdi se mi, da je njegovo stanje zelo nevarno ... Zato se bojim, da bo vse moje prizadevanje zaman.«
»Ali mu mislite trepanirati lobanjo?«
»Da. Še nocoj ... če mi moj nesrečni prijatelj med prevozom ne umre.«
»Če je tako, ga morate brez odloga odpeljati s seboj. Kakor sem vam že rekel, vam dam rade volje svoj bolniški voz na razpolago.«
»S hvaležnostjo ga vzamem in se vam še enkrat najlepše zahvalim, gospod profesor.«
Moža sta si stisnila roko. Bolničarji so Cirila oprezno naložili na nosilnice ... Deset minut nato ga je bolniški voz vozil proti Posavju.
Horvin je v naglici napisal nekaj besed, da jih bo bolničar, ki se je vozil z ranjencem, izročil njegovemu asistentu v sanatoriju. Dal je navodila glede ranjenca in sporočil, da se bo tudi sam kmalu vrnil. Potem je poklical postrežčka in mu dal vizitko za gospo Milavčevo. V kratkih besedah ji je sporočil, kaj se je zgodilo. Nato se je vrnil v čakalnico in pozval Ilono s seboj na voz. Vprašal jo je, v katerem hotelu se hoče nastaniti, in nato velel izvoščku:
»Hotel ‚Pri labodu‘.«
Minilo je komaj pol ure, ko se je pred postajo ustavil drugi voz. V njem je sedela Ljudmila. Nesrečnica je prišla pol ure prepozno, da bi mogla preprečiti peklenski načrt, ki ga je zasnoval dr. Horvin.
Na postaji je stopila k prvemu železniškemu uradniku, ki ga je zagledala.
»Oprostite, gospod, « je dejala s trepečočim glasom, »ali bi mi lahko povedali, ali je posebni vlak iz Zidanega mosta že prišel?«
»Da, gospa ... Kake pol ure bo že tega. Mrtvece in ranjence, ki jih je pripeljal s seboj, so že odpremili v mrtvašnico in bolnico. Seznam mrtvih in ranjenih je pri postajenačelniku.«
»Ali bi ga lahko videla? ... Moj mož,« je dodala, s težavo premagovaje ihtenje, »moj mož, dr. Milavec, bi se bil namreč moral pripeljati s tem vlakom ...«
»Dr. Milavec, ste rekli?«
Uradnik je izgovoril te štiri besede na tako čuden način, da je Ljudmila instinktivno začutila, da mu je to ime znano ... Čudno zlovešča slutnja jo je izpreletela. Prodirljivo je pogledala možu v oči ... možu, na čigar obrazu se ji je zdelo, da bere neki strah ... in sočutje.
»Ah! Vi nekaj veste o njem ... Vaš nemir mi to razodeva ... Oh, gospod, govorite! Povejte vendar! ... Usmiljenje, gospod, kaj se je zgodilo z mojim možem? ...«
In ker uradnik ni takoj odgovoril, ker se je zdelo, da je še v večji zadregi, je komaj slišno hlipnila:
»Mrtev! ...«
»Ne ... ne, gospa ... Pomirite se!« je ugovarjal uradnik. »Vaš mož ni med mrtvimi ... Njegovega imena nisem videl v seznamu mrtvih, temveč med ranjenci ...«
»Ali prisežete?«
»Prisežem!«
»Ah!«
Težak vzdih olajšanja se ji je izvil iz prsi.
»Bog bodi zahvaljen!«
In čez trenutek molka, ki se ga je uradnik spričo tolikšne bolesti, spričo tolikšne neizrekljive tesnobe, ni upal kaliti, je povzela:
»Ranjen, pravite, da je ... Potem mi pa lahko poveste, kje je zdaj ... kam so ga prepeljali?«
Uradnik je počasi odkimal.
»Na žalost, gospa, vam tega ne morem povedati. Zakaj ranjence so v vsej naglici odpeljali v bolnico in sanatorije ... Toda morda bi vam postajenačelnik vedel kaj več o tem povedati.«
Takrat je pristopil bolničar, ki je spremljal poslednji bolniški voz.
»Jaz, gospa, bi vam lahko kaj povedal ... Zakaj bil sem med tistimi, ki so spremljali prevoz ranjenca, čigar ime ste imenovali.«
»Ah, bodite tisočkrat zahvaljeni, gospod! ... Ali je nevarno ranjen?«
Mož se je obrnil stran, hoteč se ogniti pogledu mlade žene. In nekam obotavljaje se, je odgovoril:
»Nevarno, gospa ... Ne smem vam tajiti ...«
»A ne smrtnonevarno ... kaj ne da ne?«
»Upam, gospa, da ne ... Upam zanj in za vas ...«
Ljudmila je še bolj vztrepetala in njene ustnice so postale še bledejše.
»V kateri bolnici je?«
»Ni v bolnici, gospa. Odpeljali smo ga v sanatorij doktorja Horvina na Posavje.«
Ljudmilo je vrglo nazaj.
»Kako ste rekli?«
Zdelo se je, kakor ne bi bila prav razumela.
Bolničar je ponovil:
»Na Posavje ... v sanatorij znamenitega kirurga Horvina.«
»To ni mogoče!«
»Oprostite, gospa — zakaj ne bi bilo mogoče?« Mlada žena se je morala nasloniti na zid.
»Dr. Horvin ...« je topo mrmrala pred se. In z mrzličnim drgetom je zajecljala:
»Ciril ... pri tem človeku ... pri tem lopovu ... ki mi je še pred nekaj dnevi grozil ... da se bo maščeval nad menoj ...«
Bolničar je povzel: »Kar sem vam povedal, gospa, je resnično, saj sem bil v oddelku, kjer je ležal vaš mož, ko je prišel dr. Horvin. Pogledal je ranjenca, ki se je prav takrat za hip zavedel. Rekel mu je, da ga bo on zdravil in rešil. Vaš mož je s težkim naporom pristal, da sprejme njegovo pomoč. To je vse, gospa, kar vam lahko povem.«
Ljudmila je bleda ko smrt poslušala bolničarjeve besede. Nič več ni mogla dvomiti, da je vse res, kar ji je povedal. Nepopisna groza ji je razširila oči.
Kakšne naklepe je imel dr. Horvin, ko je dal Cirila prepeljati v svoj sanatorij? Ta človek! ... O, nikoli ne bo pozabila njegovega obraza in njegovih oči, ko je s prezirom in ponosom zavrnila njegove sramotne predloge ... Da, ta človek je vsega zmožen!
Ljudmilo je obšla smrtna tesnoba.
In potem jo je zdajci prešinila nova volja. Vrgla je glavo nazaj in v njenih črno obrobljenih očeh, razširjenih v izrazu neskončne bolesti, se je zalesketal odločen sklep.
K Cirilu pojde! K njemu pojde, da bo pri njem, če bo potreben njene pomoči!
Jecljaje se je zahvalila bolničarju in uradniku in naglo odšla proti izhodu, obupno mrmraje sama pri sebi:
»O, Bog, kaj sem ti storila, da me tako tepeš!«
IV Odkritja
urediV vozu se je dr. Emerik Horvin čisto izpremenil. Zdaj mora igrati svojo vlogo, vlogo zaljubljenca ... In igrati jo mora dobro.
Vsa trepečoča in s pol priprtimi trepalnicami se je Ilona stisnila v kot. Takoj ko je prišel Horvin ponjo, ga je bila vprašala:
»Koliko je mrtvih, gospod doktor? Če sem prav slišala, jih je pet!«
»Šest,« ji je bil odgovoril, »eden izmed ranjencev je namreč med prevozom podlegel.«
Ilono je streslo. Toda ko je Horvin dodal, da je podlegel tisti, ki mu je zdrobilo prsni koš, se je oddehnila.
Vse dekličine misli so bile pri Cirilu ... pri Cirilu, ki zdaj daleč od nje najbrž umira ... Pri Cirilu, ki ga je kljub njegovemu izdajstvu še zmerom ljubila. Da, vse njene misli so pri njem, in zato ne čuje glasu svojega spremljevalca ... a če ga čuje, ga ne razume.
»Kako hvaležen sem vam,« ji govori ta glas, »da ste se me naposled usmilili! Usmilili človeka, ki je tako dolgo trpel, ko je moral živeti tako daleč od vas! Toda ni mi žal tega trpljenja ... Zakaj moja radost bo zato poslej toliko večja in moja sreča popolnejša.«
»Vse sem storil, ljubljena Ilona, vse poskusil ... oh, ne zato, da bi vas postal vreden, nego zato, da bi se vsaj malo povzpel, da bi skrčil razliko med vami in seboj. Vi ste bili bogati, jaz pa siromašen ... Zato sem delal, delal z vero, z vnemo, z upanjem, da se boste nekoč vrnili v moje življenje. In čim hujše je bilo trpljenje, tem bolj je rasel v meni pogum, v mislih na vas.
»Tako sem počasi prišel naprej. Priboril sem si tu v Ljubljani svoje mesto. Moj sanatorij, ki sem ga ustanovil s podporo nekaterih ljudi, postaja od dne do dne znamenitejši. Moje ime postaja slavno.
»Toda tega vam ne govorim, draga Ilona, zato, da bi se hotel bahati. Nobene zasluge nimam ... Samo upanje, ki sem ga kljub vsemu imel v vas ... samo to upanje je vse to storilo.«
Te besede je govoril z nežnim, ganjenim glasom. Toda Ilona ni odgovorila. Še zmerom se je zdelo, da ga ne čuje. Horvin jo je začudeno pogledal. Nemir ga je prešinil.
Ilona je opazila ta njegov pogled.
»Oprostite mi«, je zamrmrala, trudeč se, da bi prisilila nasmeh na svoje blede ustnice.
Kar videlo se je, kako trpi. Črte njenega obraza so bile spačene. V njenih temnih, široko odprtih očeh so odsevale otožne misli. Horvin si je rekel, da je to reakcija na strašno doživetje v vlaku. To ga je pomirilo.
»Jaz vas moram prositi oproščenja, draga moja Ilona«, je ponižno dejal. »Dolgočasim vas s svojim pripovedovanjem ... Trudni ste, zlomljeni od strašne nesreče, ki ste ji morali biti priča ...«
Poiskal je njeno roko. Prvih mah mu jo je hotela odtegniti, z instinktivno kretnjo je trznila. Ko mu jo je nato voljno pustila, je Horvin začutil, kako drgeta.
Deklica se je obrnila k mlademu zdravniku. Z vsem naporom svoje volje se je iztrgala iz mrtveče jo odrevenelosti. Na njenem obrazu je zasijal nenaden sklep. In z resnim, trdnim in odločnim glasom, ki je bil v čudnem nasprotju z njeno pravkaršnjo zasanjanostjo, je dejala:
»Poslušajte me, Emerik ... In oprostite mi, če vam prizadenem gorje. Toda dolžnost mi zapoveduje, da vam povem, kar vam hočem povedati, da vam odkrijem nekatere važne stvari, ki vam še niso znane.«
Hotel je ugovarjati:
»Ilona! Tajnosti, ki jih utegnete imeti v svojem dosedanjem življenju, so izključno vaše. Sicer pa, ali mi niste že nekaterih izmed njih izdali? ... Drugih ne maram poznati; naj bodo kakršnekoli, moje brezdanje ljubezni do vas ne morejo izpremeniti ...«
»Emerik, oprostite, ne morem se pridružiti vašim besedam. Imela bi se za krivo, če ne bi izpregovorila ... Razen tega je to, kar vam moram povedati, samo priprava za prošnjo, ki jo imam do vas ... Toda vidim vas tako srečnega, da se mi zdi to, kar vam imam povedati, dvakrat kruto, ker vam moram pripraviti razočaranje in žalost ...«
»Razočaranje ... žalost ... Kaj naj pomenijo te besede, Ilona?«
Nemirno je privzdignil glavo. Ona je pa s prav takšnim glasom povzela:
»Odkrita hočem biti ... lojalna ... Samo to je moje opravičilo ... Zato vem, da se ne boste srdili name ...«
Mladi kirurg je izpustil dekličine roke. Tesnoba ga je prevzela. Kaj mu bo povedala? Na kaj ga pripravlja? Ali se je premislila in opustila načrt, ki je nanj polagal vse svoje nade?
Sklonil je glavo in odgovoril, skušaje utajiti drhtljaj v glasu:
»Poslušam vas, Ilona ...«
Deklica se je zdrznila. Nato se je z muko zbrala in začela govoriti:
»Preden ste me zapustili v Budimpešti, Emerik, sem se vam izpovedala svoje srčne skrivnosti. Povedala sem vam, da sem doživela ljubezen, ki me je razočarala im mi pustila ost v srcu; toda namestu da bi se bili name srdili, ste mi, plemeniti in dobri, kakor zmerom, prisegli, da me boste še bolj ljubili ... ker sem toliko pretrpela.«
Drget, ki je stresel mladega moža, to pot ni bil hlinjen. V njegovih očeh je zasijal strah.
»In zdaj vam vnovič prisežem, Ilona. Smilite se mi in niti v mislih mi ni, da bi se srdil na vas. Nihče ni odgovoren za prošlost ... Nihče ne more trditi, da je gospodar svojega srca, ker smo vsi sužnji ljubezni.«
Vzdih se mu je izvil iz ust ... In v njegovih očeh se je utrnil čuden ogenj ... ogenj, ki se je že večkrat zasvetil v njih.
»Vaša velikodušnost je moje nagnjenje in spoštovanje do vas še povečala. Mislila sem, da se bo to nagnjenje sčasoma izpremenilo v nežnejše občutke ... Ko mi je umrl oče, sem vam pisala. Misleč, da sem ozdravljena, sem sklenila priti k vam, iskreno in v želji, da vam prinesem srečo. S to mislijo sem sedla v vlak. Toda, gorje, usoda mi ni prizanesla ...«
Z obema rokama se je prijela za čelo. In s tesnobnim glasom je končala:
»Danes sem srečala tistega, ki ga ne bi smela več videti.«
»Srečali ste ga?«
Njegov glas ni bil več nežen in mehak, bil je hripav in raztrgan. Ilona je opazila njegovo vznemirjenje ... toda krivo ga je razumela. In mehko je povzela:
»Da, prijatelj, srečala sem ga ... Toda ponovim, kriva je usoda ... Vsa prošlost, ki sem mislila, da je že zdavnaj pokopana, je mahoma spet vstala pred menoj ... A ne smete se zastran tega vznemirjati ... premagala se bom, ukrotila bom svojo bolest ... Prosim vas, rotim vas, bodite usmiljeni, in razumite, kaj se godi v mojem srcu ... In prizanesite mi nekaj dni ... Potem šele pridite z nežnimi čuvstvi ... potem šele vam bom mogla nanje odgovoriti.«
Te besede je komaj dogovorila ... Njeno grlo je bilo kakor izsušeno in v očeh ji je gorela vročica. Horvin se je bil osvestil. Hvala Bogu, nevarnost ni bila tako velika, kakor se je bil pravkar prestrašil.
»To kar zahtevate od mene, Ilona, je popolnoma razumljivo. Zato vam svečano obljubim, da vam ne bom govoril o svojih sanjah, ne o svojih upih ... vse dotlej, dokler mi ne daste dovoljenja ... «
In z glasom globoke žalosti je dodal:
»Dotlej se bom pa še bolj posvetil svojim bolnikom, nesrečnežem, ki so obsojeni na trpljenje ... Posvetil se bom še bolj trpečim bližnjim, da vas bom bolj vreden ...«
In z občudovanja vrednim glumaštvom je dodal:
»Glejte. Ilona, že nocoj bom delal s to mislijo. Ta misel me bo bodrila in mi bo mogoče pomagala, da napravim čudež ...«
»Nocoj?... Kaj boste mar nocoj še delali?«
»Po vsej verjetnosti ... V sanatorij so mi pripeljali enega izmed ranjencev te strašne katastrofe ... Če je še živ, bom moral na njem preizkusiti eno izmed najkočljivejših operacij, kar jih pozna zdravniška veda. Nesrečnež ima nalomljeno lobanjo in zato imam le malo upanja, da ga bom mogel rešiti.«
Ilono je stresel nerazumljiv drget. In z izpremenjenim glasom je vprašala:
»Nalomljeno lobanjo, pravite? ...«
»Da ... Njegovo stanje je sila resno. Zato me stvar hudo skrbi, zakaj ranjenec je eden izmed mojih dobrih prijateljev. Čeprav je še mlad, je njegovo ime že splošno znano ... Ciril Milavec mu je ime ...«
Mlada žena je vzkliknila in omahnila na blazino. Horvin se je prestrašil.
»Kaj vam je, Ilona?«
Deklica je zaman skušala ohraniti hladnokrvnost. Ko je izgovoril to ime, ji je bilo, kakor bi ji bil kdo nož zasadil v srce, da so ji vsi udje odreveneli ... Srepo je upirala oči pred se, stiskala ustnice in ni bila zmožna besedice ... Emerik bo operiral Cirila! ... Zaročenec naj reši ljubimca!
Videč, da lovi sapo, je kirurg odprl okno. Nato se je sklonil k njej in ji začel, ne vedoč, od kod tolikšno razburjenje, nežno prigovarjati. Tedaj je pa prestregel iz njenih ust ime, ki ga je bil pravkar sam izgovoril. In obšla ga je zlovešča sumnja. Odmeknil se je od nje.
»Pravkar ste izgovorili Milavčevo ime. Od kod ga poznate?«
Deklica se je nekaj časa obotavljala, nato pa je zajecljala:
»Ciril Milavec je mož, ki sem vam pravkar o njem govorila.«
Horvin je prebledel. Že v drugo mu je usoda vrgla tega človeka na pot!
... Človeka, ki ga ne ljubi samo žena, o kateri je Horvin sanjal noč in dan, in ki je njega, Horvina, tako prezirljivo zavrnila — nego tudi ona, po katere imetju je hrepenel in ki se mu zaradi tega usodnega srečanja utegne v poslednjem trenutku izmuzniti iz rok! Zakaj, zanj ni bilo prav nobenega dvoma, da Ilona kljub vsem zatrjevanjem še zmerom ljubi onega, do katerega se je prvič vnelo v ljubezni njeno srce.
Spričo Horvinovega mračnega molka se je deklica počasi osvestila.
»Vidim, da trpite, prijatelj,« je počasi izpregovorila. »O, kako vas razumem! Kako razumem to tragično naključje! ... Toda prosim vas, nikar si tega ne ženite preveč k srcu! Vse, kar sem vam rekla, drži ... Prošlost je zame mrtva ...«
Skušala se mu je nasmehniti.
»V nekaj dneh, zanesite se, bom spet pozabila to srečanje ... Morate mi zaupati, Emerik, morate verjeti moji obljubi, ki je resna in iskrena ... Bodite človeški! ... Bodite dobri! ... In odženite iz svojega srca in iz duha vse, kar bi moglo mejiti na ljubosumnost ali mržnjo. V tem človeku morate videti samo nesrečneža, ki trpi ... moža, ki ga morate rešiti ...«
Sklenila je bila roke v gesti obupa in roteče prošnje ... Oh, kako je morala razumeti mladega moža, kako dobro je morala vedeti, kakšen vihar so dvignile njene besede v njegovi duši ... Morda je prestregla rdeči ogenj ... zlovešči ogenj v njegovih očeh. In morda si je mislila:
»Njegov prijatelj je bil ... in zdaj ga mrzi.«
Horvin je sedel nepremično. Njegov obraz je bil še zmerom mračen in tih. In sam pri sebi je premišljeval:
»Če rešim Milavca, izgubim Ilono, nemara se bo vrnila k njemu ... zakaj, še zmerom ga ljubi ... še zmerom ga ljubi ...«
Stisnil je zobe in njegova roka, ki se je naslanjala na okno, se je skrčila v silovitem krču ... kakor bi hotela nekaj zdrobiti. Toda takoj se je spet premagal.
Postal je spet hladnokrven, kakor je bil prej. Ali ni mar že dosti izkusil, da je moral vedeti, da je življenje en sam neprestan boj, in da človek ne sme izgubiti poguma, če hoče premagati ovire, ki se mu postavljajo na pot? ... Močan mož odrine brez pomišljanja vse ovire, stre jih in zdrobi.
In Horvin si je — upravičeno — domišljal, da je močan.
Voz je zavil v manj obljudene ulice. Nekje je ura bíla devet. Toda Ilona očividno ni ničesar čula. Njene misli so bile drugje.
Ciril bo morda ostal pri življenju. Ni še gotovo, da bo podlegel, kakor je pravkar rekel zdravnik. Drzna operacija ga utegne še rešiti ... Zato je zdaj najvažnejše, da se ta operacija čim prej izvrši. Nič več ni mislila na osveto ... na osveto, ki jo je bila tako dobro, tako rafinirano zasnovala ... Ne, instinkt usmiljenja jo je premogel ... In spet se je obrnila k Horvinu:
»Niste mi odgovorili, Emerik, na moje pravkaršnje besede ... Ali sem preveč zahtevala od vaše dobrote, preveč od vaše plemenitosti? ...«
In ker je Horvin skoraj užaljeno odkimal, je povzela:
»Ne, nisem, kaj ne, da ne? Nisem zaman apelirala na plemenita čuvstva vašega srca ... O, prosim vas, pozabite vse, kar sem vam govorila ... Mislite samo na svojo dolžnost ... Časih je ta dolžnost junaštvo. Zaklinjam vas, ne glejte v tem človeku drugega kakor nekdanjega prijatelja, prijatelja, čigar življenje vam je dragoceno ... čigar življenje vam je sveto ...
O, prosim vas, ne odlašajte in hitite k njemu! Izvršite brez odloga operacijo, ki je morda njegova edina rešitev. Izvršite jo, Emerik ... brez zahrbtnih misli ... brez obžalovanja ... brez grenkobe ... Izvršite jo, ker jo usoda od vas zahteva ... ker je to morda največja naloga, ki jo življenje od vas zahteva. In recite si, če sem kedaj tega človeka ljubila, mi je danes, v tem trenutku, samo še tujec ... Pojdite, Emerik, in storite svojo dolžnost! ...«
Voz se je ustavil pred hotelom »Pri labudu«.
Deklica je še poslednjič vzkliknila:
»Hitite, Emerik! Dolžnost vas kliče! ...«
Prijela je Horvina za roko:
»Jutri do svidenja ... jutri zarana ... In prinesite mi vesti. Pridite in povejte mi:
‚Živ je ... Živel bo ... Rešil ga bom!‘
In če se bom tega veselila, ne boste smeli biti ljubosumni. Moja ljubezen do njega je umrla ... In prav zato ... Razumite me ... prav zato, ker je moja ljubezen do njega umrla, vas prosim za življenje tega človeka ...«
»Storil bom svojo dolžnost,« je odgovoril Horvin.
Odprl je vratca in pomagal Iloni z voza. Nato je hotel še sam izstopiti. Toda deklica mu ni pustila:
»Ne ... ne ... niti minute ne smete zamuditi ... Mislite na svoje poslanstvo ... Do svidenja jutri zjutraj, prijatelj ...«
Zaprla je vratca. Horvin se je priklonil.
»Domov,« je velel izvoščku. Voz je obrnil in zdrdral.
Horvin je le še toliko utegnil, da je vrgel poslednji pogled na Ilono. Mračen in zlovešč pogled ... In ko mu je deklica izginila izpred oči, je premišljal:
»Morda iskreno misli, toda moti se ... Še zmerom ga ljubi ... še zmerom ga ljubi ...
Komaj pol ure nato je bil dr. Horvin že Posavju, kjer je stal sredi kostanjev, jesenov in javorjev sanatorij, ki ga je bil uredil z vso udobnostjo in po najnovejših zdravstvenih predpisih.
Zraven sanatorija je stala manjša hišica, kjer je kirurg stanoval.
Vso vožnjo od hotela »Pri labudu« do Posavja so se v njegovih možganih preganjale najbolj nasprotujoče si misli.
Ko se je ponudil, da izvede to operacijo, ki naj reši Milavca, je samo zasledoval načrt, ki ga je bil skoval v vsej tej naglici ... Upal je, da se mu bo s tem načrtom posrečilo spraviti v svojo oblast ženo, ki jo ljubi ... Kako? ... To je bila njegova skrivnost ... Toda preganjale so ga še druge misli. Kaj potem, če reši tega osovraženega moža? Ali ne bo izgubil Ilone in z njo bogastva, ki je po njem tako hrepenel? ... Bogastva, ki naj mu pripomore uresničiti sanje njegove mladosti?
Čelo se mu je nabralo v gube. Očividno se je vršil v njem ogorčen boj.
V sanatoriju so ga že pričakovali, zakaj komaj se je voz ustavil, so se vrtna vrata že odprla. V veži je stopil dr. Horvinu naproti njegov asistent.
»Malo prej so pripeljali nekega ranjenca, ne?« je vprašal kirurg.
»Da, gospod doktor ... Ambulantni voz, ki ga je pripeljal, je pravkar odšel.«
»Ali ste dobili moje pismo?«
»Sem, gospod doktor.«
Asistent, še mlad mož bledega obraza z velikimi sinjimi očmi in resnim, a prijaznim obrazom, je nato dodal:
»Storili smo vse po vaših navodilih, gospod doktor, in spravili ranjenca v dobo številka 7.«
»Ali je še zmerom brez zavesti?«
»Še zmerom. Z največjo opreznostjo smo ga slekli. Moja tovariša mu pravkar izpirata kri z obraza ... Ko sem zaslišal, da se je neki voz ustavil pred hišo, sem vam takoj odhitel naproti, da vam bom poročal.«
»V redu, gospod doktor.«
In po trenutku premišljevanja je dodal:
»Drugih obiskov nocoj ni bilo?«
»Ne, gospod doktor.«
Dr. Horvin je krenil po stopnicah in prišel v široko vežo. Ta veža je bila velika in široka; iz nje si prišel na široko stopnišče, z njega pa na solnčno verando, vso okrašeno s cvetlicami.
Vse je bilo svetlo, solnčno in mikavno v teh prostorih. Horvin je hotel tako imeti. Nobena stvar v tem sanatoriju ni spominjala bolečin ... ne trpljenja ... ne človeškega gorja ... Povsod samo zelenje, slike, cvetlice. Povsod vedrost ... povsod same tople barve in solnce ...
Zdravnik je odložil površnik in klobuk, potem je pa poklical slugo:
»Ivan, prižgite luč v malem salonu. Neka dama bo prišla — gospa Ljudmila Milavčeva — žena ranjenca, ki so ga malo prej pripeljali v sanatorij. Kadar pride, jo brez odloga privedite k meni.«
»Prosim, gospod doktor.«
Nato se je obrnil k asistentu:
»Vi, dr. Svetlič, pojdete v operacijsko sobo in pripravite vse potrebno za takojšnjo trepanacijo.« »Prosim. V nekaj minutah bo vse pripravljeno.«
Šla sta po stopnicah in prispela na hodnik prvega nadstropja. Široka preproga ga je pokrivala, da se je udušil vsak korak. Pred nekimi vrati je dr. Horvin obstal. Na teh vratih je bila številka 7. Bila so samo priprta; kirurg jih je popolnoma odprl. Asistent je odšel, da izvrši kirurgova navodila.
Soba, v katero je stopil dr. Horvin, je imela prav tako kakor veža in hodnik, električno razsvetljavo. Asistenti in strežniki so storili svojo dolžnost. Na postelji je ležal ranjenec; njegov obraz je bil še zmerom nepremičen. Zavest se mu še vedno ni vrnila.
Zdaj je bil Cirilov obraz umit in strjena kri odstranjena. Glavo je imel obrnjeno na levo, tako da se je videla dolga rana na desnem sencu.
Toda njegov obraz vzlic temu ni izdajal strahot, ki se bero na nekaterih do smrti zadetih obrazih; črte so bile le malo izpremenjene in so ohranile vso lepoto. Dr. Horvin je to ugotovil na prvi pogled; v njegovih sivih očeh je zasijal še trši kovinski lesk.
Da ... Ciril Milavec je bil res lep mož ... Vitke in lepo rasle postave ... eden izmed tistih moških, ki si ženske prvi mah osvoje. In Horvin je spričo njega še bolj občutil svojo manjvrednost ... svojo okornost ... V svesti si je bil, da ta mož mora ženskam zmešati pamet in zbuditi v njih trajno ljubezen. In še hujša ljubosumnost je stopila Horvinu v glavo.
Sklonil se je k ranjencu. Njegovi prsti so se rahlo doteknili robov rane. Pozorno si jo je ogledal. Na njegovem obrazu se ni pokazalo ne veselje ne nemir ... Ostal je neprodiren.
Obrnil se je k asistentom:
»Samo trepanacija reši tega človeka, če ga sploh kaj na svetu more rešiti.«
Potem je odšel. Zavil je po stopnicah dol proti hišici, kjer je bilo njegovo stanovanje. Tam je stopil v mali salon, ki je bil po njegovih navodilih skromno razsvetljen z žarnico, obstrto z zeleno svilo. Salon je bil ves poln drobnih umetnij. V temačnem kotu je stal velik divan.
Dr. Emerik Horvin je jel hoditi po sobi gor in dol. Videti je bil nervozen. Zdaj pa zdaj ga je stresel drget. In govoril je sam s seboj na glas:
»Saj ni mogoče, da ne bi prišla ...«
Mislil je na Ljudmilo. Potem je stopil k oknu in z nervozno kretnjo odgrnil zaveso ter se zagledal v noč ... Dolgo je tako stal ves zamišljen, z nabranimi obrvmi in spačenim obrazom.
»Kaj naj storim?« se je neprestano izpraševal.
Zdajci je potrkalo. Bil je dr. Svetlič, asistent s sinjimi očmi, ki mu je prišel javit:
»Vse je pripravljeno za operacijo, gospod doktor.«
Horvin ga je odslovil:
»Ne mudi se še ... Pokličite še dr. Ivanca in dr. Jezerška! Takoj pridem za vami ...«
Preteklo je nadaljnjih deset minut. Horvin je postajal čedalje bolj nervozen in vznemirjen. Zdajci je prisluhnil. V nočno tihoto je udaril topot konjskih kopit in drdranje voza.
»Prišla je!« je zašepetal.
In s ciničnim smehom je zamrmral skrivnostne besede:
»Doktor, odločil si se! Najprej ljubezen, potem šele denar!«
Stopil je pod svetiljko in jo utrnil ter prižgal manjšo. V sobi že poprej ni bilo posebno svetlo, zdaj je bila pa skoraj mračna. Potem je odšel iz salona in zavil v svoj delovni kabinet. Zunaj je začul tesnoben ženski glas:
»Ali je tu sanatorij doktorja Horvina?«
»Da, gospa.«
»Prosim vas, sporočite gospodu doktorju, da želi žena dr. Milavca z njim govoriti.«
Sluga je odprl mrežasta vrata. »Izvolite iti z menoj ...«
Ljudmila se je obrnila k izvoščku:
»Ne vem, kako dolgo bom ostala tu. Prosim vas, počakajte me.«
Nato je šla s slugom čez vrt v hišo. Stopala je s klecajočimi nogami, z vročico v glavi ... vročico nemira in tesnobnosti, ki je zadnji dve uri čedalje bolj naraščala.
Šla je z zavestjo, da ji grozi nevarnost. Toda bila je pripravljena kljubovati ji.
V prvem nadstropju je gorela luč. Tam gori gotovo leži njen ranjeni mož ... Njen dragi Ciril ... v krvi ... brez zavesti ...
Obrnila se je k slugi:
»Peljite me k mojemu možu ... šele potem pokličite svojega gospodarja.«
Toda Ivan je odkimal:
»Gospa, to kar zahtevate, je nemogoče.«
»Nemogoče? ... Zakaj?«
»Ker mi je doktor dal nalog, da vas moram najprej peljati k njemu.«
Silen drget jo je stresel. Občutek neznane nevarnosti jo je izpreletel še huje. Toda ni ugovarjala. Počemu! Saj ne bi nič pomagalo!
Sluga je zavil na desno in prišel na hodnik, ki je vezal sanatorij z doktorjevim stanovanjem, še nekaj stopnic in potem se je mlada žena zagledala v malem salonu ... tako skromno razsvetljenem, da je komaj razločila stvari v njem ... Sluga jo je povabil, naj sede, nato je pa odšel, da najavi obisk svojemu gospodarju.
Toda Ljudmila ni sedla. Ostala je pokoncu. vsa drgečoča in v neznanem strahu ...
Ni ji bilo treba dolgo čakati. Nekaj trenutkov nato so se odprla vrata v ozadju salona in na pragu se je prikazal doktor Horvin.
V Izdana!
urediKirurg je bil videti resen, mrzel in strog. Spoštljivo se je priklonil pred Ljudmilo in dejal, ne da bi ji bil dal do besede:
»Gospa, strašno me je presunila ta nesreča ... Globoko cenim in spoštujem dr. Milavca, ki je bil tudi z menoj vedno ljubezniv in korekten. Zato me je tem bolestneje prizadelo, ko sem nocoj zvedel strašno vest. Bil sem namreč ravno na postaji, ko je vlak privozil. Vaš mož se je bil za trenutek zavedel in je na moje vprašanje, ali bi hotel, da ga jaz operiram, pritrdilno odgovoril. Ker ni bilo vas, sem se moral podrediti zaupanju, ki mi ga je pokazal. Obenem sem vam sporočil, kaj se je zgodilo.«
Ljudmila ga je nemo poslušala. Pogledala mu je v oči. Zdel se ji je zelo miren. Na zunaj ni z ničimer pokazal, kaj se v njem godi. Tudi sovraštva ni mogla razbrati z njegovega obraza. Žarek nade je izpreletel nesrečno ženo.
»Obvestili ste me?« je zajecljala.
»Da ... s postaje sem vam poslal postreščka.«
»Takrat sem morala že oditi z doma ... ker nisem dobila nobenega obvestila.«
In potem je za hip pozabila njegovo sovraštvo in njegove žalitve in pomislila samo nanj, ki je zaradi njega prišla:
»Gospod doktor ... Bodite usmiljeni! ... Rana mojega moža ni smrtna, kaj ne da ni?«
Dr. Horvin ni takoj odgovoril. In kakor na postaji, kjer je postavila uradniku isto vprašanje, se ji je tudi zdaj izvil obupen krik:
»O, moj Bog!«
Horvin jo je opazoval ves drgečoč od poželenja, ki ga je zaman skušal premagati. V obupu se mu je zdela še neskončno lepša kakor drugače ... lepa kakor je še nikoli take ni videl.
»Ne morem vam odgovoriti na vaše vprašanje, gospa. Kar vam morem povedati, vse, kar vam ta trenutek lahko povem, je to, da je njegova rana nevarna ... silno nevarna.«
»Oh, potem me pa peljite k njemu!« je hlipnila Ljudmila, pojemaje od tesnobe. »Česa še čakate?«
»Gospa,« je odgovoril zdravnik, »prositi vas moram samo malo potrpljenja ... Moji asistenti ravno pripravljajo vse potrebno za operacijo, ki jo bom moral izvršiti na ranjencu.«
»Vi! Operacijo! ... Ne, ne! To se ne sme zgoditi! Tega ne dovolim! ... Ne dovolim! ...«
Ko so se ji te besede protesta utrgale iz ust, je instinktivno odstopila za korak. Dr. Horvin se je komaj vidno nasmehnil. Toda njegov glas je bil ravno tako vljuden kakor prej, ko je zdaj povzel:
»Razumeti morate, gospa, da je ta operacija nujno potrebna. Moj prijatelj dr. Milavec — verodostojne priče vam bodo potrdile, da resnico govorim — mi je izrečno dejal, naj ga vzamem v svojo oskrbo in naj vse poskusim, da ga rešim. Ker ni bilo vas, nisem mogel drugega, kakor da prevzamem obveznost. Dodam naj še to, da je operacija res neobhodno potrebna.
Če bi pa mislili, da operacija ni nujna in bi se ji zato uprli, bi vam moral povedati, da vaš mož v sedanjem stanju ne prenese prevoza v drugo bolnico ali sanatorij. Če ne bo trepanacija lobanje najpozneje čez eno uro gotova, je smrt neizogibna. Tako pa, če se operacija posreči, imam upanje, da ga rešim.«
Horvin je umolknil. Ljudmila je sklonila glavo. Poslednje besede je zdravnik izgovoril v popolni tišini ... bile so jasne in niso prenesle nikakega ugovora ... in hkratu skoraj grozeče kljub spoštljivemu tonu, v katerem jih je doktor izgovoril.
V Ljudmilinem duhu je iznova vstala slutnja smrtne nevarnosti. Iznova se je videla izročena na milost in nemilost temu človeku. Zdela se je kakor onemogla žrtev, ki se on z njo igra. »O Bog! O Bog!« je venomer vzdihovala. Še enkrat je z vsem naporom svoje volje vdušila nezaupanje do zdravnika, ki je glodalo v njej. Pomislila je, da je ta človek morda vendarle iskren. O, ko bi bil! In po kratkem premolku je dejala:
»Oprostite, gospod, moje vznemirjenje. Po vsem tem, kar se je pred kratkim zgodilo — mislim, da mi tega ni treba z besedami ponoviti — mi morate priznati, da je moje nezaupanje upravičeno. Pravico imam vprašati se, ali ne zasledujete katerega skritega maščevalnega cilja.
Toda po vaših pravkaršnjih besedah se mi zdi, da sem bila v zmoti. Verjemite mi, da bi rada in z veseljem verjela iskrenosti vaših besed o prijateljstvu do mojega nesrečnega moža. Verjela tudi, da ste ga dali iz lastnega nagiba, nesebično, brez zahrbtnih misli prepeljati k sebi ... da ga operirate ... da ga rešite ...«
Zgrudila se je v naslanjač. Njeni dolgi kakor vosek beli prsti so se sklenili v obupno prošnjo.
Horvin je gledal to ženo, ki je skoraj klečala pred njim na kolenih, to božansko lepo ženo, še mikavnejšo, še zapeljivejšo v svoji bolesti. To ženo, ki je nocoj še brezumneje koprnel po njej kakor kdajkoli poprej.
Krinka spoštljivosti in miru, ki si jo je še pravkar z naporom svoje volje pričaral na obraz, je izginila. In zdaj se je brala na njem samo še strast ... brezumna strast ... odločena za vse ... celo za zločin! Ko je Ljudmila vstala in dvignila glavo, je s strahom odstopila. Strah jo je postalo tega človeka. Zdaj ni več igral komedije ... Zdaj se je začela drama!
»Peljite me k mojemu možu«, je iznova zaprosila.
Horvin se je nasmehnil. Krutost in cinizem se je hkratu razodeval v tem nasmehu.
»Malo potrpljenja, gospa ... Nekaj bi vam moral še poprej povedati. Namignili ste na nekaj, kar se je pripetilo med nama pred nekaj meseci.
Ne bom vam tajil, da sem tudi jaz nocoj mislil na to ... in da sem blagoslavljal okoliščine, ki mi bodo dale, da nemara iz hvaležnosti dobim od vas, česar mi niste hoteli dovoliti iz prijateljstva.«
»Molčite! Oh, molčite! ...« je zajecljala.
»Ne! ... Hočem, da veste, da nisem ničesar pozabil ... in da se tudi nisem odrekel tej ljubezni, ki ste jo zbudili v meni ... ljubezni, ki pali mojo kri v vročico ... ki me preganja v nočeh, ki dela iz mojega življenja pekel ... ljubezni, ki velja vam ... brezsrčni okrutnici ... ljubezni, ki bo prej ali slej morala dobiti zadoščenje ...«
»Ah ... Vaše besede so podle in nizkotne ...«
»Priznam, da najbrž niso viteške, toda rabim pač orožje, ki mi je na razpolago ... Naključje mi je nocoj dalo v roke sredstvo, da strem vaš odpor ... In vi ste mislili, da bom iz plemenitosti to sredstvo spustil iz rok! ... Ne, ne! ... Ali še pomnite, kaj sem vam rekel pred tremi meseci, ko ste me zavrnili? ‚Ura, ko boste moji, še ni prišla ... Prav, počakal bom ...!‘ Ta ura je nocoj prišla, gospa.«
Približal se ji je, s trepečočimi ustnicami, z ognjem v očeh. Ljudmila se je še bolj odmeknila. Napravila se je, kakor da ne razume nesramnega namigavanja tega človeka. In v srce trgajočem obupu je kriknila:
»Kaj vendar hočete od mene?«
»Tole, gospa: vaš mož je izgubljen, če ne izvršim v tri četrt ure, najkasneje v eni uri trepanacije lobanje ... Pripravljen sem napraviti to operacijo ... in ga rešiti ... Toda v zameno moram dobiti, česar sem vas prosil.«
»Vaša zahteva je v nebo vpijoča! Vaše besede so nesramne!«
Zvila je roke. On se je pa zagrohotal:
»Prav, nesramne so ... Toda ljubezen, kakršna je moja, odpušča vse nesramnosti ... Vaša lepota je tolikšna, da človek stori vsak zločin.«
Ljudmila je vztrepetala in zobje so ji zašklepetali. Horvin jo je hotel objeti okoli pasu ... Toda iztrgala se mu je ... Stekla je na drugi konec sobe ... in toliko da se ni spoteknila nad divanom, kamor jo je hotel kirurg vreči v navalu brezumne strasti.
»Ne doteknite se me, drugače zakričim! ...«
In zdajci se ji je žarek nade zasvetil v možganih. Kriknila je:
»Pravite, da je njegovo stanje brezupno ... Ne verjamem vam ... Lažete! ... Peljite me k njemu ... Videti ga hočem ... Vedeti hočem! ...«
Horvin se je zdel, kakor da premišlja. Potem se je ukrotil: ko bo videla, da je Milavec res v takem stanju, kakor ga ji je pravkar naslikal, mu tako ne more uiti, si je dejal.
»Pojdite z menoj!« je kratko velel.
Odprl je vrata in stopil v stran, da jo je spustil naprej. Ljudmila ni ničesar videla okoli sebe. Stopala je kakor v snu. V prvem nadstropju je doktor zavil na hodnik. Vrata številka sedem so bila samo priprta. Horvin jih je popolnoma odprl. Zraven postelje, kjer je ležal ranjenec, je stal asistent z zmršenimi lasmi in z naočniki.
»Kaj novega?« je vprašal kirurg.
»Nič, gospod doktor.«
Mlada žena je pristopila k postelji. Asistent se je umeknil. Stopala je s težkimi koraki, negotovo, kakor pijana, opotekaje se ... Njene oči, njene lepe in toli otožne oči so postale še večje ... sama groza se je zrcalila v njih.
»Ciril! ... Ubogi moj Ciril!«
Drugega ni mogla izgovoriti, tako ji je tesnoba zadrgnila vrat. Prijela je ranjenca za roko. Še zmerom je nepremično ležal. Njegova usta so bila lahno odprta, a v njih ni bilo videti življenja. Tak je bil njen mož ... in še dan prej je bil poln življenja, zdravja in upanja.
Ljudmila je pozabila na vse okoli sebe. Ena sama misel je tisti trenutek živela v njej, in ta misel je bil Ciril, njen ubogi mož. Zajecljala je, kakor bi jo mogel slišati:
»Ciril moj! ... Ne, saj ni mogoče, da bi te mi Bog hotel vzeti! Nocoj je vendar obletnica najine sreče ... Pripravila sem ti cvetlice, tiste cvetlice, ki jih imaš najrajši, okrasila sem najino stanovanje, da boš vesel in srečen, ko prideš domov. In Boža in Marko te že vsa nestrpna čakata ... Ali slišiš, Ciril moj?«
Dr. Jezeršek je na kirurgov migljaj odšel iz sobe. Dr. Horvin je zaprl vrata in stopil k Ljudmili.
»Zdaj vidite, gospa, da nisem lagal. Dajte si dopovedati, da so minute dragocene ...«
»Gospod doktor ... ali res ne poznate usmiljenja? ...«
»Ne poznam ga.«
»In tu ... vpričo tega nesrečneža, se drznete vztrajati na svoji nesramni kupčiji?«
»Da, drznem se.«
»Čeprav vam je dobro znano, da sva se moj mož in jaz zmerom iskreno ljubila ... da imava drug v drugega neomejeno zaupanje?«
Nasmeh je zletel čez blede kirurgove ustnice.
»Dovolite mi pripombo: če že ima dr. Milavec v vas upravičeno zaupanje, se mi zdi, da je vaše zaupanje vanj nekoliko preveliko.«
»Ah, gospod! ... Takšna namigavanja so nevredna moža časti.«
»In vendar so samo zelo točen izraz resnice.«
»Kaj? ... Trditi se upate ...«
»Da vaš mož ni bil zmerom zvest prisegi, ki jo je dal pred oltarjem — da!«
Ljudmila se je ugriznila v ustnice do krvi, da ne bi kriknila psovke v obraz temu človeku. Nato se je z vsem naporom svoje volje premagala in se sklonila k ranjencu, ki je še zmerom ležal nepremično, bolj podoben mrliču kakor živemu človeku:
»Ne verjamem tem lažem!« je zavpila. »Ne verjamem tem podlostim, kolnem se ti, Ciril!«
V Horvinovih očeh se je utrnil blisk onemoglega gneva. In s še tršim, še porogljivejšim glasom je povzel:
»Vaša slepa vera v zvestobo vašega moža je blazna ... Mislite, da stoji nad vsemi drugimi ljudmi. In vendar je prav tako človek kakor vsi drugi ... Tudi on ima svoje napake. Še danes se je Milavec sestal s svojo ljubimko, z žensko, ki jo že dolgo ljubi ... še od tedaj, ko se še ni bil poročil.
Žrtvujte se ... rešite ga ... Zdaj je še čas... In pozneje ga lahko vprašate zastran te ljubezni, in njegova zadrega vam bo potrdila, da vam nisem lagal, da vas je res sramotno varal ...«
»Lopov! Lopov! ...«
Stopila je proti njemu kakor iz uma ... grozeča ... z dvignjenimi pestmi. Iz njenih lepih oči so se utrinjali bliski. Ah! če se je kirurgu še pravkar zdela čudovito lepa v svojem obupu, se mu je v srdu zdela še neskončno lepša. Neizrekljiv gnus je vstal v njej do tega človeka. Gnus nad tem, da se je drznil — vpričo Cirila, ki se ni mogel braniti — vreči ji v obraz take obdolžitve. Mislila je samo na to, da mora moža braniti. In s krikom smrtnega obupa je zahropla:
»Vse vaše besede so podla laž! ... Navaden lažnivec ste! Toda ne bojte se, rešila se bom iz te pasti, ki ste mi jo nastavili. Moj mož ne bo ostal tu. Ne dovolim. Drugam ga bom dala prepeljati ... k drugemu zdravniku ...«
»Tak ga hočete umoriti, gospa?«
»Ne, rešiti ga hočem.«
Dr. Horvin je pritisnil na električni gumb. Trenutek nato se je prikazal na pragu eden njegovih asistentov.
»Dr. Ivanc, pokličite svoja tovariša! Naj prideta takoj!«
»Prosim, gospod doktor!«
Mladi mož je izginil. Minilo je nekaj sekund. Ljudmila je stopila k vratom. Toda Horvin jo je zadržal:
»Počakajte še trenutek, gospa.«
Takrat so vstopili asistenti v bolniško sobo. »Gospodje,« se je kirurg obrnil k njim, »dal sem vas poklicati, da mi popolnoma odkrito poveste, kaj sodite o ranjencu, ki ste ga malo prej preiskali.«
Asistenti so se zdeli začudeni in v zadregi.
Horvin je dodal:
»Naj vas navzočnost te dame ne moti, da ne bi odkrito povedali svojega mnenja. Gospa želi slišati resnico.«
Tedaj so asistenti drug za drugim izjavili:
»Zdi se nam, da je operacija neobhodno potrebna in da je ne kaže na noben način odlagati ...«
Ljudmila je udušila krik, ki ji je vstal na usta.
»In če bi ranjenca prepeljali drugam?«
Asistenti so se spet spogledali. In potem so vsi trije izjavili:
»Če bi ga hoteli prepeljati drugam, ne bi živ zapustil te hiše.«
»Hvala, gospodje ...«
Horvin jim je pomignil, da lahko gredo. Poklonili so se pred Ljudmilo in zaprli vrata za seboj.
Nesrečna žena ni mogla dvomiti o dobri veri teh mladih ljudi. Toliko grozot je bilo zanjo preveč. Zgrudila se je vsa trepečoča na kolena pred ranjenčevo posteljo in naslonila čelo na odejo.
Plač se ji je utrgal iz grla.
Zdravnik je pa neusmiljeno nadaljeval:
»Gospa, odločiti se morate. Ponovim vam, minute so dragocene ... Dam vam jih še pet na razpolago, da se premislite ... Potem pridem po odgovor.«
Zdelo se je, kakor da ga Ljudmila ne sliši. Z glavo naslonjena na odejo je tiho jokala ... strta ... premagana.
»To pot je moja,« si je dejal dr. Horvin.
S temi mislimi je odšel iz sobe.
Zdaj je Ljudmila sama s Cirilom. In v ušesih ji še zmerom buče nesramne besede, ki jih je pravkar čula:
»Če se mi posreči rešiti vašega moža, ga potem vprašajte, ali ima ljubimko. In njegova zadrega vam bo dokaz, da se nisem lagal, in da vas je na podel način varal in da vas še zmerom vara ...«
Toda vse v njej se upira tej obtožbi ... in tudi dvomu. Oh, kako rada bi pregnala te dvome, kako rada bi jih zadušila, toda neprestano se vračajo v njene misli in ji trpinčijo dušo. Spet je pokleknila kraj Cirilove postelje in proseče iztegnila roke k svojemu ubogemu možu, ki še zmerom leži nepremično, kakor mrtev. In iz dna duše ji vstane obupna prošnja:
»Oh, oprosti mi ... Ciril moj ... oprosti mi, da te nisem branila, kakor bi te bila morala braniti pred pošastnimi obtožbami moža, ki si ga imel za svojega prijatelja. Oprosti mi, da sem se sploh mogla ustaviti ob misli, da bi bilo to, kar mi je pripovedoval, mogoče. Toda ta strašna misel ... ta zločinska misel ... kolnem se ti, moj ljubljeni, moj edini Ciril, kolnem se ti, da sem jo zdaj pregnala od sebe.«
Ihtenje ji je zadrgnilo vrat. Hotelo jo je zadušiti.
Tako je klečala pred njim. Pred njo so vstajali po vrsti vsi dogodki tega strašnega dne. Drgetala je po vsem životu. In še bolj je vztrepetala, ko je pomislila na to, kar se mora vsak trenutek zgoditi. Ona in Ciril sta na milost in nemilost izročena temu človeku!
Nesrečnica si je v svesti, da je zdaj prepozno prepeljati ranjenca v drugo bolnico. Če je le ena sama pot od desetih ... ena sama izmed stotih, da ga reši ... potem mora poskusiti to pot.
»O Bog, svetuj mi!« vzdihuje vsa obupana.
Pesti se ji krčijo, njeni beli zobje grizejo v blede ustnice, da se zdajci pordeče od kapljice krvi.
»O Bog!« ponavlja vsa zbegana. »Ali je mogoče, Ciril, da me res ne slišiš? Da mi ne moreš svetovati, da mi ne moreš pokazati poti? ... Ali ne vidiš, moj edini Ciril, da sem vsa iz uma? ... Hotela bi se razjokati pri tebi ... hotela bi ostati pri tebi, toda še za to nimam pravice. Vidiš, vsak trenutek se bo vrnil ... on, ki te mi edini lahko ohrani. Odgovoriti mu bom morala ... izbirati med sramoto ... med večno sramoto in strašnimi očitki, da sem te prepustila brez moči njegovi osveti ...«
Vnovič jo je zadušilo ihtenje.
»Ah, Ciril ... Moj odgovor je pripravljen ... Ne smem ... ne morem več pomišljati ... Med tvojim življenjem in mojo srečo ne morem izbirati ... Odločila sem se ... Živel boš.«
In kakor v snu, ko da hoče podkrepiti ta sklep, ki se je bila zanj odločila, je venomer ponavljala:
»Živel boš ... živel ... živel.«
Okoli nje je vladala smrtna tišina.
»Živel boš, Ciril moj ... Ker moraš živeti! Če bi bila sama in prosta, se morda ne bi bila odločila za ta sklep ... Morda bi potem rajši s teboj vred umrla ... Toda najina otročička ... ona se zanašata nate ... zanašata name... Kaj bi se zgodilo z njima, če bi ostala brez tebe? Njuna sreča je prvo.«
In z vročim glasom je hlipnila:
»In pozneje, kaj ne, mi boš tudi ti odpustil greh, ki sem ga sklenila to uro, kaj ne, da mi ga boš odpustil? Ne boš dvomil o moji ljubezni ... o zvestobi tvoje Ljudmile, ki ni nikoli ljubila ... ki ne bo nikoli ljubila drugega kakor tebe ... o zvestobi svoje žene, ki si ji ti vse na svetu ... Ljudmile, ki jo tudi ti, Ciril moj, ljubiš edino na svetu, trdno verujem v to.«
Utihnila je. Spet je zagledala v duhu sliko dr. Horvina. Vsak trenutek se mora vrniti. Rekla mu bo:
»Rešite mojega moža ... in ne zahtevajte od mene, česar vam ne morem dati.«
Počemu? Ta mož ne pozna usmiljenja, videla je na jeklenem lesku njegovih oči. In spet ji pridejo v spomin njegova nesramna namigavanja ... njegove laži, ki ga jih ni bilo sram vreči ji v obraz. Še poslednjič je vse v njej vstalo proti žrtvi, ki se je bila odločila zanjo.
»Ne, Ciril moj ... ne, nisi kriv, ne moreš biti kriv! Nisi izdal tiste, ki jo ljubiš ... tiste, ki si ji še včeraj pokazal njeno sliko — sliko, ki jo zmerom nosiš s seboj, in ji dejal:
,Zapustiti te moram, Ljudmila, toda ti ostaneš pri meni. Vidiš, kadar sem daleč od tebe in mi je hudo, takrat samo pogledam tvojo sliko in takoj postane vse svetlo v meni.’
Mlada žena je pri teh besedah pogledala na stol, kjer je ležala Cirilova obleka. Vse njene misli so ta trenutek pri sliki, ki mora biti v njegovem žepu ... Lahko bi zdrknila na tla in tedaj bi jo kirurg videl ... in jo ukradel ... Ne, ne, to se ne sme zgoditi. Vzela bo to sliko, spravila jo bo ... Ne sme priti v Horvinove roke!
Stopila je k stolu in vzdignila obleko. Vsa zamazana je, vsa krvava. V žepu suknjiča je Ciril zmerom nosil listnico. In v tej listnici mora biti njena slika.
Ljudmila je vzela suknjič v roko. Prsti so se ji tresli od krčevitega razburjenja in so komaj našli, kar so iskali: listnico, ki je v notranjem žepu ... Potegnila jo je ven ...
Tedaj je zdrknil iz žepa neki papir, papir, ki so ga nespretni prsti obenem izvlekli na dan. Papir je padel na tla. Ljudmila ga je opazila, a se ni zmenila zanj. V roki je držala listnico, ki jo je iskala. Odprla jo je in zagledala v njej sliko.
Nato je listnico spet zaprla in si jo zateknila za nedrja. Šele tedaj se je spomnila listka, ki je padel na tla. Sklonila se je k njemu, da ga pobere. In potem ga je hotela mehanično spraviti nazaj v žep.
Toda pogled mlade žene se je nenadoma ustavil na tem kosu papirja. Njene nosnice so prestregle neznan vonj ... čudno oster in fin vonj, ki je vel iz tega papirja ... začudenje jo je izpreletelo ... in potem vznemirjenje ... In zdajci je razprostrla zganjeni listič, ki ga je že hotela spraviti nazaj v žep.
Ta vonj ... oster in sladak hkratu ... ta vonj je vonj ženskega parfuma. Ne, zmota je izključena. Zakaj ... kako je papir dobil ta vonj? Ah, nizkotna misel! ... misel, ki ji je kakor blisk šinila v glavo. Proseče se je ozrla k Cirilu, ki leži nepremično tam na postelji, morda v poslednjih izdihljajih! In ena sama beseda ji je prišla na ustnice:
»Oprosti ...«
In potem je podlegla nepremagljivi izkušnjavi, ki jo je prevzela. Njene oči se upro v papir. In v jarki luči električne svetjilke zaplešejo pred njo drobne vrstice fine, morda nekoliko vročične pisave. Vrstice, ki jih prvi mah niti ne razume, tako je razburjena, tolikšna je njena prepadenost ... In potem se ji zazde te črke, kakor bi bile napisane z ognjem in krvjo ... In ko jih v drugo prebere, se ji iztrga iz stisnjenega grla strašna, gluha tožba ... instinktivna tožba bitja, ki so ga ranili na smrt:
»O Bog!«
Omahnila je nazaj ... morala se je nasloniti na mizico pri kaminu, da se ni zgrudila na tla. Bledica njenega obraza se je izpremenila v mrliško prstenost. Strašen izraz bolesti je razdejal njene črte, da bi jo bil človek v tistem trenutku komaj spoznal. In iz trpinčenega grla se ji je izvila druga beseda:
»Izdana! ... Izdana! ...«
Vnovič in vnovič mora čitati te besede ... in ob vsakateri izmed njih se ji zdi, kakor bi neusmiljena okrutna roka zasajala bodalo v vsak kotiček njenega srca posebej.
Vrstice so se takole glasile:
»Hvala, dragi moj Ciril, hvala ti za nepozabne ure opoja, ki si mi jih dal ... Hvala ti za obljube, da me v kratkem čaka nova sreča s teboj ... Da, res je, kakor si mi prisegel, vzlic vsemu ostane najina ljubezen nedotaknjena in bo taka ostala na veke ... Nič na svetu je ne more omajati. Ti ostaneš večno moj ... kakor ostanem jaz tvoja ... tvoja draga Adelina, ki ob vsaki uri podnevi in ponoči izteza v koprnenju svoje ustnice proti sladkemu, proti božanskemu ognju tvojih poljubov ...«
Ljudmila je zadnje ure prestala več gorja, kakor prej cela leta. Strašna, grizoča tesnoba ji je kakor z razbeljenimi kleščami trgala dušo ... toda nobena bolečina se ni dala primerjati s to, ki jo je pravkar prestajala. Kakor bi se v trenutku podrlo in zdrušilo vse njeno življenje ... vsa njena vera, vsa njena ljubezen. Verovala je v dobroto ... v zvestobo ... v poštenost ... in vsa ta njena vera se je v tem trenutku razsula v nič.
Z razširjenimi očmi, z ustnicami, rdečimi od krvi podzavestnih ugrizov, stoji in se naslanja na mizico pri kaminu. Zdi se kakor vtelešena Bolečina in Obup.
Strašne sekunde minevajo. Potem se pa zdajci njeni prsti krčevito sklenejo okoli papirja, ki ga še zmerom drži v roki ... ki ga podzavestno mečka ... ki ga potem spusti na nedrja. In na tem obrazu, ki je bil dotlej tako blag in mehak, na tem obrazu, ki ga še nikoli ni spačil odsev jeze ... na tem obrazu se zareže izraz sovraštva, ko se zdaj ozre proti ranjencu, ki ne sluti, ne more slutiti strašne drame, ki se odigrava v njeni duši ...
In potem ji je, kakor bi jo nekaj, kakor nepremagljiv gnus hotel vreči nazaj. Na teh prstenih Cirilovih ustnicah je gotovo še zdaj vonj neznankinega parfuma ... parfuma, ki dehti iz papirja ... parfuma te ženske, ki je šel Ciril k njej ... O, gorje! ...
Vse njegove nežne besede — laž! ... Vse zatrjevanje ljubezni — laž! ... Vse obljube — laž! ... Hinavščina ... izdaja ... Te besede bi morale biti zapisane na čelu tega človeka ... Človeka, ki je bila še pravkar pripravljena zanj doprinesti največjo žrtev.
Segla si je z rokami po očeh. Nič več ne mara videti ... Nič več ne sme misliti! ... V sencah ji razbija kri in na čelu se bleste drobne kapljice znoja. Takrat se odpro vrata, ki so se malo prej zaprla za dr. Horvinom. Kirurg se prikaže na pragu. In naj bo še tolikšen vihar v njegovi duši, njegov obraz je zdaj miren, nepremičen.
»Gospa, pet minut je minilo ...«
Tedaj pa zagleda čudno srepi izraz v njenih očeh. Še pravkar so njene črte izdajale bolest in obup. Zdaj je ta izraz izginil in se umaknil izrazu srda. In v plamenečih očeh se celo zdi, kakor bi gorelo sovraštvo ...
Kirurgov obraz postane še bolj leden. To sovraštvo — ali ni mar on njegov vzrok? Toda kaj mu mar! Ta ženska mora biti njegova, in zdaj se mu zdi še lepša, še bolj poželenja vredna v svojem ogorčenju in jezi in solzah. Kirurg pristopi bliže. In še odločneje reče:
»Gospa, vse kar bi mogla zdaj govoriti, je odveč ... Zame je napočil trenutek dela ... Odgovorite! Pripravljen sem ... ponovim vam ... pripravljen vse storiti, kar je v mojih močeh, da rešim vašega moža. Talent, ki pravijo, da ga imam ... izkustvo, ki sem si ga pridobil ... vse to vam dam na razpolago. Toda samo pod enim pogojem. Ta pogoj vam je znan. Odgovorite!«
Ljudmila se ni zgenila. Spet si je z rokama segla čez oči. Zdelo se je, kakor da ne bi bila slišala zdravnikovih besed. Horvin je povzel:
»Če z vaših ustnic ne bo besede, ki jo čakam ... potem ... potem je vaš mož obsojen na smrt.«
Prstene ustnice nesrečne mlade žene so se zgenile v silnem naporu. To pot se zdi, kakor bi res hotela izpregovoriti. Dati odgovor, ki ga zdravnik pričakuje.
Toda Horvin ni slišal besede, ki jo je tako željno čakal. Zakaj, ta beseda se ni utrgala z Ljudmilinih ustnic ... Mlada žena je zakrilila z roko po naslonilu stola ... in njena druga roka je v čudni kretnji zletela čez obraz ... kakor bi hotela pregnati privid ... Privid njenih dveh otrok, ki zdaj mirno ležita v svoji posteljici in morda v snu šepečeta dve besedi, ki sta ji tako dragi:
»Mamica ... očka ...«
Pri tem prividu se mlada žena zgrabi z obema rokama za čelo, ki ga ji hoče razgnati. »Za kaj se odločite?« je spet vprašal z nekoliko nemirnim, a ledenim glasom doktor Horvin. »Za življenje ali smrt?«
Ljudmila še zmerom ni ogovorila. In ko je kirurg že krenil proti vratom, da jo zapusti ... da jo obsodi na moževo smrt ... se je nesrečna žena opotekla ... Trenutek nato se ji je izvil iz grla krik tesnobe, krik blaznosti ... in nato se je zgrudila na tla, kakor posekana. Brez zavesti, morda mrtva ...
Horvin se je sklonil k njej. Vzel je nesrečnico v naročje in jo položil na zofo. Njene oči so bile zaprte, iz njenih ust ni bilo diha. Zdravnik se je vročično trudil okoli nje, hoteč jo obuditi v življenje. Ta nezavest mu je prišla ob silno nepravem času. In kdo ve, kako dolgo bo trajala ...
Horvin je nabral obrvi. Takrat je potrkalo na vrata. Vstopil je asistent z zmršenimi lasmi. In spoštljivo je vprašal:
»Ali naj počakamo v operacijski dvorani?«
Horvin je za trenutek pomislil, nato je pa pokimal:
»Da, počakajte.«
Potem je pokazal na Ljudmilo in dodal:
»Gospe je nenadoma postalo slabo ... Razumljivo — po vseh teh strašnih nocojšnjih dogodkih.«
Dr. Jezeršek je stopil bliže in obletel nezavestno z očmi. Nato je krenil k ranjenčevi postelji in ga pregledal. In zdajci je namršil obrvi. Sklonil se je še bolj k njemu ... pritisnil prst na Cirilovo trepalnico in jo privzdignil. Nato ga je prijel za zapestje in meril utrip žile. In potem se je sunkoma vzravnal in se obrnil h kirurgu:
»Gospod doktor, utrip popušča ... srce omaguje.«
Horvin se je stresel. Nato je tudi on pristopil k ranjencu.
»Res?«
»Ne more biti dvoma ...«
In po kratkem premisleku je asistent dodal:
»Mislim, da ne kaže operacije niti trenutek več odlagati ...«
Tudi kirurg je vzel ranjenčevo zapestje v svojo roko.
»Prav imate ...«
»Torej pokličen svoja tovariša in strežnika?«
V Horvinovih očeh se je spet utrnil krvav blisk, spet je namršil obrvi. Poslednji boj se je odigraval v njem.
»Da, pokličite jih.«
Asistent je zapustil bolniško sobo. Kirurg se je vrnil k Ljudmili. Spet ji je jel močiti čelo in ji dal vdihavati etra ... Zaman.
»To pot se mi je izmuznila,« je nato zarenčal med zobmi.
V tem so se asistenti vrnili. Treba se je odločiti.
»Ali sta strežnika pripravljena?« je vprašal dr. Horvin.
»Da, pred vrati čakata.« »Naj vstopita.« Na pragu sta se prikazala dva bolničarja, dva orjaka s krotkima in dobrosrčnima obrazoma. Počasi stopita k postelji, primeta s svojimi velikanskimi rokami, ki jim nihče ne bi prisodil toliko nežnosti, ranjenca in ga odneseta na hodnik, kjer ga položita v dvigalo, ki je nalašč za take priložnosti. Dvigalo neslišno zdrči in se ustavi v operacijski sobi.
Po njunem odhodu je dr. Horvin še nekaj časa ostal. Strmel je v obraz negibno ležeče Ljudmile. Nato se je odtrgal in rekel dr. Ivancu:
»Ostanite pri njej, tudi tedaj, ko se spet zave.
»Tudi če se zave, še preden bo operacija končana, gospod doktor?«
»Da, tudi tedaj.«
S temi besedami je dr. Horvin odšel in zaprl vrata za seboj.
VI Obup
urediKirurg je stopil na hodnik. Potem je odšel po stopnicah proti operacijski sobi.
Velika je ta operacijska soba. Stene so obložene z belimi pečicami, sredi sobe pa stoji velika miza, ki se da avtomatski dvigniti in pogrezniti in s pritiskom na gumb nagniti na stran. Na dveh manjših mizicah obakraj nje stoji kirurško orodje, noži, škarje, goba, obveze, steklenice s kemično čisto vodo in antiseptičnimi tekočinami.
V teh nekaj sekundah na poti iz bolniške sobe v operacijsko dvorano, so kirurgu izpreletavale možgane razne misli. Vznemirjajoče ga misli ... zakaj gube na njegovem čelu so se še bolj poglobile in obrvi so se mu še mračneje nabrale.
Kakšno korist mu bo prinesel negotovi izid te operacije?
Ko je nocoj zvedel o Milavčevi nesreči, ga je za trenutek izpreletelo blazno upanje, da ga čaka izpolnitev njegove najgorečnejše želje: da bo Ljudmila njegova!
Toda izkazalo se je, da je bilo to upanje res samo blazen sen. Toli spretno pripravljeni načrt ni obrodil sadu, ki ga je pričakoval. Ljudmila se mu je izmuznila iz nastavljene pasti. In tako lepe priložnosti, da stre odpor, prav gotovo ne bo nikoli več. Vse kirurgove nade so padle v vodo.
Zdaj je v operacijski dvorani. Strežnika sta bila ravnokar prinesla ranjenca in ga položila na operacijsko mizo ter ga privezala k njej.
V tej veliki svetli sobi je bil dr. Horvin izvršil že več skoraj čudežnih operacij. V tej sobi je iztrgal smrti bolnike, ki so njegovi tovariši že obupali nad njimi.
Kirurg je odložil suknjič in se ogrnil v operacijski plašč.
Nato je stopil k operacijski mizi. Na njegovem obrazu vlada zdaj mir. Vsaj na videz. Nič več ne razodeva skrbi ne nemira ne neukrotljivih čuvstev, ki so še malo prej divjala v njem.
Naglo si je razkužil roke v vroči vodi in se nato vrnil k ranjencu. Takrat je prišel iz sosednje sobe dr. Svetlič in prinesel prekuhano operacijsko orodje ter ga položil na mizico zraven kirurga. Dr. Horvin je vzel vzbokel kirurški nož in se sklonil k ranjenemu Milavcu, pozorno pregledovaje njegovo rano. Nato je z bledim obrazom, a z jasnim, trdnim glasom začel razlagati asistentoma, ki sta stala zraven njega:
»Moja prva diagnoza drži. Kakor sem mogel presoditi iz površnega pregleda, je lobanja močno prizadeta; iz neprestane omedlevice pa sklepam, da so morale zdrobljene koščice raniti tudi možgane same.«
Tako govoreč je z dvema križnima vrezoma odprl rano do kosti.
V sobi je vladala smrtna tišina. Strežnika sta sedela pri vratih in čakala, asistenta sta pa napeto sledila gibom dr. Horvina, ki si je sklanjal nad ranjencem in spretno sukal ostri nož. Ena sama napačna kretnja, samo lahek drhtljaj roke — in nesrečni dr. Milavec bi bil zapisan neizogibni smrti. Toda kirurgova roka ne trepeta.
Pa vendar se zdi asistentoma, da mojster nocoj nima tiste gotovosti kakor drugače. Zdaj pa zdaj prestane, kakor bi pomišljal, tipa in se obotavlja, ko da se ne bi mogel zanesti na svojo roko. Človek bi mislil, da je razburjen.
Nezmisel! Ali je že kdo videl, da bi bil dr. Horvin pri operaciji razburjen?
Zdajci prestane. Prvi del operacije je končan. Lobanja je prevrtana. Kirurg potegne nekaj brezobličnega iz nje. Okrvavljena koščica.
Drugi del operacije je še kočljivejši, še nevarnejši. Zdaj mora popraviti drobce kosti, ki pritiskajo na možgansko opno. Najti mora tudi in odstraniti koščice, ki so se zadrle v možgane.
Strašno nevarna naloga! ... Toda kirug ji je kos. Koščice so zdaj zunaj. In z njimi nekaj kapljic lepljive, krvave tekočine ... Ranjenec se zgane.
»Čuti se mu vračajo,« zamrmra Horvin in se iznova skloni k ranjencu, iznova pregledovaje poškodbe v možganih ... tem toli skrivnostnem organu, čigar proučevanju je bil kirurg posvetil dobršen del svojih zdravniških študij.
Zdajci mu prsti rahlo zadrgetajo ... trepalnice mu trznejo .... Toda črta okoli njegovih ustnic postane še trša .... In skozi možgane mu šinejo čudne besede ... stavek, ki se zdi, kakor ne bi imel pravega zmisla:
»To bi pomenilo živo smrt ....«
Toda teh besed ni izgovoril. Le prsti so mu še bolj zadrgetali. Debele znojne kaplje so mu stopile na čelo. Asistenta bosta morala to opaziti; osupnila bosta. Toda kirurg se osvesti, z vsem naporom svoje volje premaga razburjenje, ki ga je že skoraj premoglo ... In ko se je po poslednjem obotavljanju vendarle odločil za odločilni urez, je bil njegov obraz še bledejši ko prej. In glas mu je komaj slišno drhtel, ko je dejal:
»Končano!«
Nato je rano izpral in zašil ter prevezal z antiseptičnimi obvezami.
»Izmazal se bo, kaj ne, gospod doktor?« je vprašal asistent s sinjimi očmi.
»Mislim, da se bo.«
»Nu, potem si bo res lahko čestital!«
Horvin ni nič odgovoril. Njegova naloga je bila končana. Vsaj mislil je tako.
Asistenta sta razvezala vezi, ki je bil dr. Milavec z njimi privezan na operacijsko mizo. Ranjenčevo telo je vztrepetalo, toda oči so še zmerom ostale zaprte. Dr. Horvin je bil silno bled, toda drugače se je imel popolnoma v oblasti. Umil si je roke v vroči vodi. Nato si je slekel operacijski plašč in si oblekel suknjič. Vsa operacija je trajala komaj četrt ure.
Vrnil se je k operacijski mizi. Tudi strežnika sta pristopila. Odnesla ga bosta nazaj v sobo, kjer je ležal poprej. Kirurg ne more odtrgati oči od ranjenčeve glave. Njegovo čelo je prsteno bledo. Vsa glava je v obvezah. Le čelo z zaprtimi očmi se vidi iz njih.
Strežnika stopita k primariju:
»Ali ga lahko spraviva nazaj v posteljo?«
»Počakajta še trenutek!«
Nato se obme k asistentoma:
»Upam, da se ne bo strdila kri pod možgansko opno. Tudi do drugih komplikacij, mislim, ne bo prišlo. Ranjenec bo kmalu odprl oči, toda kako bo z njim, se bo moglo presoditi komaj jutri. Eden od vaju bo moral noč prebdeti pri njem.«
Zdravnika sta nemo prikimala. In dr. Horvin je odšel.
Nekaj minut po Horvinovem odhodu je Ljudmila odprla oči. Globok vzdih se ji je izvil iz ust. Začudeno se je ozrla okoli sebe, lin potem se je zdajci zavedla, da ni doma, in gluha groza jo je prevzela. S pojemajočim glasom je zajecljala:
»Kaj mi je? Kaj se je zgodilo?«
In nenadoma jo je prešinilo spoznanje:
»O Bog! Izdana! Pervarana! ... Vse moje življenje strto, uničeno ...«
Dr. Ivanc jo je hitel tolažiti:
»Ni vzroka, gospa, da bi se vznemirjali. Dr. Horvin je na glasu enega izmed najboljših kirurgov v vsej deželi in je že večkrat rešil ljudi, ko so že vsi drugi zdravniki obupali nad njimi. Mi njegovi asistenti, ki imamo priliko delati z njim, vidimo v njem skoraj polboga. Verjemite mi, da se mu bo tudi nocoj posrečilo dobro izvesti operacijo, ki se je je lotil ... boste videli, da vam bo rešil moža ...«
Ljudmila ni odgovorila. Njene oči so se srepo upirale v strop. Žalost in bolest sta bili zapisani v njih. Bilo je, kakor da sploh ni slišala besed, ki jih je govoril asistent.
Tako je minilo nekaj minul. Zdravnik se je jel že vznemirjati: ali se ji je nemara zmešalo?
Zdravnikova bojazen se je zdela upravičena, tako čudno odrevenelo in srepo je stala mlada žena in gledala v prazno pred se. Vnovič ji je začel prigovarjati. Toda ona je molčala kakor ga ne bi čula.
Asistent je vstal in jo prijel za roke. In mehko ji je rekel:
»Gospa, človek nikoli ne sme obupati. Do konca moramo ohraniti pogum in upanje. Dajte, gospa, osvestite se!«
Mlada žena se je stresla pod dotikom zdravnikovih rok. In z globokim vzdihljajem se je iztrgala iz bolestnih sanj.
»Da, gospod doktor,« je zamrmrala.
In zamišljeno je prikimala:
»Pogum ... da, pogum ...«
S tolikšno trudnostjo, s tolikšnim obupom je izrekla te besedice, da je asistenta stisnilo za grlo. Njen pogled se je počasi odtrgal od stropa in se za trenutek ustavil na prazni postelji ... na postelji, ki se je še zdaj videlo, kje je ležal Ciril. Drget jo je stresel po vsem životu.
Asistent je videl njen pogled in opazil njen drget. In s tolažečim glasom je dejal:
»Operacija bo vsak trenutek končana, gospa ... Doktor Horvin je zelo spreten kirurg.«
Toda mlada žena mu ni odgovorila. Spet se je izgubila v prejšnjo bolestno zasanjanost. Asistent je umolknil.
Takrat so se odprla vrata.
»Dr. Horvin je prišel«, je zašepetal asistent. »Saj sem vam rekel, da ne bo dolgo trajalo. Takoj boste izvedeli, kako je potekla operacija.«
Ljudmila je pogledala k vratom. Njene velike lepe oči so se uprle v došleca. Zdelo se je, kakor bi se v strahu zdrznila ... nato se je pa mahoma vzravnala ...
Ali ne bo vsa nestrpna planila k njemu? Ali ga ne bo obsula z vprašanji? Ne ... Zdelo se je, kakor da je vest, ki ji jo prinaša ... vest, ki utegne biti usodna za vse njeno življenje ... da je ta vest niti ne zanima, da ji je skoraj vse eno, kaj ji bo povedal.
Tolikšna ravnodušnost je kirurga osupila. Tako ga je presenetila, da je prvi mah mislil, da se je nesrečnici zmešalo. Toda to misel je takoj spet zavrgel.
»Ne, nocojšnji strašni udarec jo je pobil, in zdaj je kakor posekana. Čez nekaj dni bo spet vse dobro ...«
Uprl je svoje oči, ki je v njih gorel ogenj poželenja, v mlado ženo. Kako zapeljiva se mu je zdela v tistem trenutku! ... Bolest jo je delala še mnogo lepšo v njegovih očeh.
»Prvo igro sem izgubil«, si je dejal sam pri sebi. »Toda še se bova srečala, prijateljica! ...«
Stopil je proti mladi ženi, ki se je zdrznila, kakor bi jo neizrekljiva groza gnala od njega. Nehote se je ozrla okoli sebe, kam bi se mogla skriti. Horvin je prestregel ta njen pogled ... Razumel ga jo! Toda ni silil vanjo. Ustavil se je in dejal:
»Vesel sem, gospa, da ste se prebudili iz omedlevice. Dovolite mi tedaj sporočilo, da je operacija potekla v okoliščinah, ki zbujajo nado na ozdravljenje — razen če ne pride do nepričakovanih zapletljajev. Taki zapletljaji so zmerom mogoči, čeprav mislim, da jih to pot ne bo. Upam, da bo vaš mož ozdravel.«
Ko je govoril te besede, mu je igral na ustnicah nasmeh, ki naj bi bil blagohoten, toda v resnici je bil skoraj zloben. In v njegovih očeh ... pod trepalnicami, ki so mu krčevito trzale ... je gorel zlovešč ogenj ... ogenj, kakršnega opazimo v očeh zveri, kadar se poigravajo s svojo žrtvijo.
»Hvala, gospod doktor«, je zašepetala Ljudmila.
Globok vzdih se ji je izvil iz prsi. Horvin se je obrnil k asistentu:
»Pokličite svoja tovariša ... Povedala vam bosta, kaj sem odredil za nocoj.«
Ljudmila je spet trznila v kretnji groze. Bilo je, kakor bi bila hotela izpregovoriti ... kakor bi bila hotela krikniti. Toda besede so se ustavile na njenih ustnicah. Stopila je iz kota, kamor se je bila zatekla v prvem strahu, in krenila proti vratom, ki jih je asistent odprl.
»Trenutek, gospa«, je tedaj rekel kirurg. »Še nekaj vam moram povedati.«
Mlada žena je obstala. In ko je asistent zaprl vrata za seboj, je zdravnik povzel: »Tole vam moram reči: Življenje dr. Milavca je bilo v mojih rokah ... Prost slednje odgovornosti sem mogel napraviti z njim, karkoli bi bil hotel ... Po vsem tem, kar se je zgodilo, bi najbrže noben drug ne bil tako ravnal kakor jaz. Hotel sem izpolniti svojo dolžnost, naj je bila še tako težka.
Trdno sem prepričan, da bo vaš mož prestal to nevarno operacijo ... Vedite tedaj, da se bo to zgodilo po moji zaslugi ... vedite tudi, da so bile okoliščine nocoj na vaši strani. In naposled vedite, da se svoji ljubezni do vas ne bom nikoli odrekel ...«
Ljudmila si je pokrila obraz z rokami. In kakor da ne bi bila slišala poslednjih Horvinovih besed, je zamrmrala:
»Hvala vam, gospod doktor! Hvala v imenu mojih otrok ... ki ste jima vrnili očeta ...«
»Vrnil sem vam tudi moža!«
Z neskončno žalostjo je odkimala ... V njenih lepih očeh se ni zasvetilo veselje. Spet je Horvin osupnil. Zakaj tak mir? Zakaj ta nebrižnost?
»Vrnil sem vam vašega moža,« je ponovil, »ker bi si bil drugače do smrti moral očitati gorje, ki bi vam ga bila prizadejala njegova smrt. Hotel sem vrniti veselje in nado vašim očem, srečo vašemu življenju.«
Nesrečnici se je utrgalo bolestno priznanje:
»Zame ne bo nikoli več sreče ne veselja.«
Čeprav je te besede komaj slišno izgovorila, skoraj šepnila, jih je Horvin vendarle čul. Vztrepetal je. Zakaj zaslutil je, da stoji pred bolestno skrivnostjo.
Nenadna misel ga je prešinila. Ali je mar Ljudmila zdaj nenadoma verjela njegovim besedam pred operacijo?... Ali je mar med tem dobila gotovost, da jo je mož varal? ...
Pamet mu je rekla, da je to edino pojasnilo.
Toda saj je minila komaj ura od tistih njegovih besed! ... Kaj se je med tem zgodilo, da je nastala v njej tolikšna izprememba?
»Kako ste rekli, gospa?« je začudeno vprašal. »Da ne bo nikoli več sreče ne veselja za vas, čeprav vam rešim njega, ki mu je namenjeno vse vaše zaupanje, vsa vaša ljubezen?«
»Da«, je dehnila Ljudmila. »Zakaj, tega zaupanja nimam več ... Prepričala sem se, da tisto, česar nisem mogla ne hotela verjeti ...«
Ni dogovorila. Šele čez nekaj trenutkov je komaj slišno, premagana od ihtenja, z muko povzela:
»Prosim vas oproščenja za trde besede, ki sem z njimi odgovorila na vaše obtožbe proti mojemu možu ... Tako strašne so se mi zdele te obtožbe, tako nezaslišane, da jim nisem mogla verjeti ... In vendar ste prav imeli ... dejstva to potrjujejo.«
Spet si je zakrila obraz z dlanmi. Horvin je zdaj vedel, kar je hotel vedeti. Čeprav ni mogel niti slutiti, katera bi bila tista dejstva, ki mu je mlada žena o njih govorila.
Ljudmila se je zdajci vzravnala in spustila roke z obraza. Sliki Marka in Bože sta ji iznova stopili pred oči. Ne, ne sme se predajati obupu, zaradi njiju dveh ne!
In s stisnjenim glasom je povzela: »Torej lahko sporočim svojima otrokoma, da bo njun oče ostal pri življenju? ...«
»Da. Razen — to vam moram izrečno ponoviti — razen če ne nastopijo zapletljaji. Toda, mislim, da jih ne bo.«
S tresočim se glasom je nato vprašala:
»In kdaj ga bom lahko videla?«
»Kadar boste hoteli, gospa ... Mislim, da se mu bo že jutri zjutraj, če ne prej, vrnila zavest. Pazili bomo nanj, lahko se zanesete ...«
Kirurg se je priklonil, da skrije blisk, ki se mu je zasvetil v očeh ... Ljudmila torej ve, da jo je mož varal! To pomeni velik adut zanj v novi igri, ki se šele začenja!
Takrat je potrkalo na vrata. In v sobo so stopili asistenti in oba strežnika z ranjencem. Nekaj minut nato je Ciril spet ležal na postelji.
Ljudmila je stopila k postelji. Njene oči so so srepo uprle v ranjenca. Njene ustnice so bile blede, kakor brez krvi, stisnjene. In na njenih trepalnicah so se zdajci zalesketale solze in ji spolzele po licih. Potem se je sklonila k ranjencu.
Ali bo poljubila nesrečneža? Dolgo je pomišljala, plen nasprotujočih si čuvstev. Naposled so se njene ustnice doteknile Cirilovega obraza. Potem se je sunkovito vzravnala in obrnila proč. In kakor v snu se je njen korak obrnil proti vratom.
»Jutri pridem pogledat«, je dejala z glasom, ki si je zaman prizadeval, da bi bil trden in hladen.
Pri vratih se je še poslednjič obrnila in pogledala po ranjencu. Neskončno žalost je razodeval ta njen pogled. Za trenutek je postala. Potem se je pa sunkoma odtrgala in stopila čez prag.
Kirurg je odhitel za njo. Brez besede. Bil je preveč dober igralec, da bi pokazal svoje razočaranje nad izgubljeno prvo igro.
Spremil je mlado ženo do vrtnih vrat. Noč je bila temna, brez zvezd. Dež je prestal, toda zato je zavijal tem hujši vihar. Nekje v zvoniku je bila ura polnoč. Zunaj na cesti je še zmerom čakal izvošček, ki je bil Ljudmilo pripeljal.
Horvin je odprl vratca voza in pomagal Ljudmili vanj. Nato se je vljudno, a mrzlo priklonil in vratca zaprl.
Izvošček je pognal. In voz je zdrdral v noč, vozeč s seboj nesrečno ženo, ki je venomer mrmrala kakor v snu:
»Oh, Bog, kako naj pozabim to izdajstvo?«
Horvin se je vrnil v hišo. Počasi je stopal po stopnicah, ki so držala v bolniško sobo. Tam je sedel kraj ranjenca dr. Svetlič.
»Kaj novega?« je vprašal kirurg.
»Nič ... Še zmerom od časa do časa živčni trzljaji ... Malo prej je zavzdihnil ...«
»Vsako uro premenite obvezo in izmerite vročino. In če bi se zgodilo kaj nenormalnega, me takoj zbudite.«
»V redu, gospod primarij.«
Kirurg je nato odšel v svoje stanovanje. Luči v hiši so se druga za drugo utrnile ... Tišina je zavladala ... Le od časa do časa jo je pretrgal piš vetra.
Dr. Horvin je dolgo hodil po sobi gor in dol. Na ustnicah mu je igral skrivnosten usmev ... isti usmev, ki se mu je to noč že nekajkrat prikradel na obraz. Šele pozno v noč je legel.
Ni še napočil dan, ko je bil že v sobi štev. 7. Ob znožju ranjenčeve postelje je našel dr. Ivanca, ki je zamenjal dr. Svetliča.
Okoli petih zjutraj se je dr. Milavcu izvil težak vzdih. Odprl je oči in zamrmral nezvezne besede. Tako je ležal z odprtimi očmi nekaj minut, nato so pa njegove trepalnice trznile in se spet zaprle. Enakomerno mimo dihanje je najavljalo, da je zaspal.
»Rešen je,« je dejal kirug.
»Da,« je pritrdil asistent, »toda dr. Svetliču se čudno zdi, da je v njegovih očeh tako čuden, top izraz ...«
Dr. Horvin je vztrepetal.
»Otopelost je po tako silnem živčnem pretresu popolnoma razumljiva ... vsaj za nekaj časa ... Mislim, da je to docela naravno.«
Stopil je k postelji. Njegov ostri pogled se je uprl v ranjenčev obraz. Prijel ga je za zapestje.
»Vročica je skoraj popolnoma popustila ... Nič nevarnega ni več ... Mislim, da bo ozdravel.«
To rekši je odšel in se vrnil v svojo spalnico. Tam je stopil k oknu in se zamišljeno zagledal v sivo jutro.
O pol desetih je odšel dol. Njegov voz ga je že čakal. Kočijažu je povedal naslov:
»Hotel pri ‚Labodu‘.«
Ljubezenska strast, ki ga je žgala v duši, mu ni branila, da se ne bi spomnil svoje lepe rojakinje, ki ga je čakala v hotelu ... rojakinje, katere denar mu je bil neprestano pred očmi ...
Tudi Ilona tisto noč ni dosti spala.
Dala si je zakuriti peč in potegnila k njej naslanjač. Tako je presedela več ur in razmišljala o dogodkih minulega dne.
Čustvo sovraštva, ki jo je bilo prevzelo, ko je v vlaku slišala iz Cirilovih ust priznanje njegovega izdajstva, jo je minilo. Napetost v njej je ponehala. In namestu sovraštva je zavladal v njej občutek žalosti, skoraj obupa ...
Tudi če Horvin Cirila reši ... tudi tedaj se mora odreči nadi, da bi bil še kdaj njen. Zmerom bo ljubil ono drugo. Saj ji je sam rekel:
»Ženo imam in dva otroka ... Tam, samo tam je moje mesto ...«
Ah, ta žena! ... Vročekrvno Madžarko je spet za hip obšla nepremagljiva želja, da bi ji zasadila nohte v obraz . Še pred nekaj urami je sanjala o strašni osveti, ki naj poplača vse muke zapuščene ljubimke.
In zdaj? O, le predobro ve, da je njeno življenje za zmerom uničeno ... Nikoli več ne bo doživela prave, velike sreče ... Toda ali ni mar njena dolžnost, da osreči tistega, ki jo tako zvesto in vroče ljubi — naj se zgodi karkoli? Da osreči Emerika Horvina, ki upa samo v njo, ki živi samo za njo? ... Emerika Horvina, ki je dal snoči dokaz svoje plemenitosti, ko ji je brez skritih misli odpustil njen mladostni greh?
Dolgo je Ilona razmišljala o vsem tem. Naposled jo je vendarle za nekaj ur premogel spanec.
Ko so ji zjutraj okoli desetih povedali, da je prišel doktor Horvin, je bila že pripravljena. Bleda in razburjena, čeprav je skušala to skriti, mu je stopila naproti.
»Draga Ilona, srečen sem, da vam morem sporočiti veselo vest ... Želja, ki ste mi jo snoči dali na pot, se je izpolnila. Iztrgal sem dr. Milavca smrti ... Ostal bo pri življenju ...«
Ni mu odgovorila. Njena lica so še bolj prebledela. Nato jih je pa zalila škrlatna rdečica. In s spontano, instinktivno kretnjo se je prijela za prsi, ki se je iz njih izvil globok vzdih olajšanja. Šele čez nekaj sekund je mogla zajecljati:
»Hvala ...«
Stopila je k njemu:
»Prisezite, Emerik ... prisezite, da mi ne boste nikoli tega očitali ... da ne boste nikoli obžalovali, kar ste to noč storili!«
»Prisežem ...«
Nato šele mu je dala roko:
»In jaz, Emerik ... jaz vam prisežem, da bom do smrti zvesta dani besedi ... in da boste srečni — v kolikor bo to od mene odvisno!«
VII »Živa smrt«
urediŠele okoli enajstih zjutraj je Ciril odprl oči. Ta novembrski dan ni bil tako otožen kakor včerajšnji; zdaj pa zdaj so prodrli bledi žarki obstrtega solnca v sobico in jo oblili z mehko svetlobo.
Dr. Ivanc je sedel zraven bolnikove postelje in listal po neki zdravniški knjigi. Zdajci je začul slaboten vzdih in potem rahel šum ... kakor od rok, ki potegnejo po odeji. Privzdignil je glavo. Milavec se je bil zgenil. Asistent je vstal in se sklonil k njemu.
Ranjenčeve trepalnice so se odprle in se takoj spet zaprle, čez nekaj časa so spet zamežikale; nato so se široko odprle in se zagledale v strop.
Tiho, da ga ne bi prestrašil, je asistent dejal:
»Ne bojte se ... nič hudega ni ... Pri prijateljih ste, ki pazijo na vas ... Ozdraveli boste, če boste popolnoma mirni ...«
Milavec je čul zvok tega glasu. Obrnil je oči in njegov pogled se je uprl v asistenta. Ustnice so se mu zgenile. Besede so prišle iz njih ... besede, ki ni bilo zmisla v njih.
Asistent se ni zdel začuden. Navadno je tako, da pride po operaciji za omedlevico dalj ali manj časa trajajoča otopelost, ki počasi popusti. Popolna zavest se le polagoma vrne. Toda časih se zgodi tudi drugače ...
Cirilov pogled se ni ustavil na asistentu; le mimo grede ga je ošinil in se potem obrnil proti oknu, kjer je lil v sobo bled solnčni žarek. Tam je obstal ... in zdelo se je, kakor da mu svetloba dobro de. Asistent mu je jel mehko prigovarjati. Tedaj je ranjenca prešinil drget, toda pogleda ni odtrgal od okna, od bledih solnčnih žarkov ...
Ko se je dr. Horvin vrnil iz hotela pri ‚Labodu‘, je bila njegova prva pot v ranjenčevo sobo. Asistent mu je povedal, kaj se je zgodilo. Kirurg je stopil k postelji in ranjenca ogovoril. Toda dr. Milavec mu ni odgovoril, njegov pogled je bil prav tako nebrižen kakor prej. Le v okno je neprestano strmel in se čudno smehljal.
»Ali me ne spoznate, dragi doktor?« ... Vaš prijatelj sem ... Horvin ... Spomnite se ... Dajte, domislite se ...«
Ranjenčeve oči so se z vidnim naporom odtrgale od okna in se obrnile tja, od koder je prihajal glas. Toda v njegovem pogledu ni bilo razumevanja ne spoznanja. Sama nebrižnost in otopelost. Na Horvinove ustnice se je tedaj spet prikradel tisti kruti nasmešek kakor prejšnji večer. In sam pri sebi je dejal:
»Mislim, da se nisem zmotil v svoji domnevi ... Živa smrt ...«
Kaj je hotel reči s temi besedami, ki so ga očividno navdale z zadoščenjem?
»V redu,« je nato dejal na glas. »Otopelost je za zdaj še precejšnja, toda verjetno je, da bo od dne do dne manjša ... Pazite dobro nanj.«
Ko je bil sam v svojem kabinetu, si je pomel roke. In njegov obraz je razodeval veliko zadovoljstvo.
Sestanek z Ilono je razpršil ves strah, ki ga je bil snoči prevzel zastran načrtov mlade žene. Res, tudi zdaj si ni domišljal, da ga Dona ljubi. Poročila se bo z njim iz razočaranja nad življenjem ... in nekoliko nemara tudi iz usmiljenja. Toda to je njemu malo mar. Glavno je zdaj, da ga vzame. In o tem je bil zdaj, po pravkaršnjem razgovoru z njo, trdno prepričan.
Popoldne je prišla Ljudmila. Horvin jo je hotel na vsak način videti, zato ni odšel z doma.
Zakrila si je bila obraz z gosto tančico. Oblečena je bila temno, malone žalno.
Dr. Horvin jo je ugledal z okna svojega delovnega kabineta. Ko jo je videl, je iznova začutil, kako globoka strast gori v njem za to žensko. In sam pri sebi si je dejal, da niti zločin ni preveč, če mu pripomore, da si njo pribori. Toda ob misli na zločin ga je nehote stresel drget.
Minuto na to je stal pred mlado ženo in jo spoštljivo pozdravil. Komaj zaznavno mu je odzdravila. Njenega obraza za tenčico skoraj ni mogel razločiti. Toda prodirljive kirurgove oči so tudi skozi tenčico opazile bledico njenega obraza in bolest, ki je bila zapisana na njem. Po ničimer ga ni vprašala. Čakala je, vsa drgečoča, da bo on prvi izpregovoril.
»Gospa,« je tedaj začel dr. Horvin, »vnovič vam lahko potrdim veselo vest, ki je bila snoči morda nekoliko preuranjena. Usodni zapletljaji, ki jih sicer nisem pričakoval, a so vendar bili mogoči ... ti zapletljaji niso nastopili. Vaš mož je noč mirno prestal. Okoli petih zjutraj se je prebudil iz omedlevice, ki ste ga v njej zapustili ... Takoj nato je spet zaspal in se zbudil šele ob enajstih. Od takrat se spanec in budnost, kakor je navada po takih operacijah, neprestano menjavata ...«
Prsti mlade žene so se krčevito oklenili držaja dežnika, ki ga je imela s seboj. In njen glas je razodeval strašno tesnobo, ko je zdaj vprašala:
»Pravite, da se je moj mož zavedal? ... Ali je kaj izpregovoril ... in kaj je rekel?«
»Da, gospa, izpregovoril je nekaj besed ... toda bile so brez zmisla. A temu se ne smete čuditi in ne vznemirjati zaradi tega. Tako hud možganski pretres, kakor ga je moral vaš mož prestati, ne mine tako hitro. Glavno je zdaj, da ni več nevarnosti za njegovo življenje, in to vam lahko mirne vesti zagotovim. Kar se pa tiče otopelosti njegovih čutov, mislim, da bo polagoma ponehala.«
Tako govoreč ji je ves čas gledal v obraz. Tudi tedaj, ko je nejasno izrazil svoj dvom o popolnem ozdravljenju, ni odtrgal oči od nje. Ljudmila ni mogla dvomiti o njegovih besedah. Nemo je nagnila glavo.
Horvin jo je še zmerom opazoval. In brezumno veselje ga je prevzelo, ko je videl, da se je mlada žena od včeraj popolnoma izpremenila. Ko je govorila o svojem možu, se ji glas ni več tresel kakor snoči, ko je izdajal še vročo ljubezen do moža.
Odkritje o Cirilovi prevari ... dokaz o tej prevari, dokaz, ki ga Horvin še zmerom ni poznal — ta dokaz je očividno zadal njeni ljubezni smrtni udarec. Ta dokaz jo je moral zadeti v sredo srca. In vse je kazalo, da mu ni odpustila. Ogenj, ki je žarel v njenih trpečih očeh, je izdajal tesnobnost in hkratu grozo in stud, da celo sovraštvo.
Vsa ljubosumnost, ki jo je že tolikokrat prevzela, je z elementarno silo udarila iz nje na dani vse v njej je z nepopisnim ogorčenjem vstajalo proti laži, v kateri je do zdaj živela. In njen izmučeni obraz, ki so se vanj zarezale globoke višnjeve brazde, je zgovorneje od sleherne besede izdajal boj, ki je v njej divjal, izdajal sovražne misli, ki so ji razjedale možgane, izdajal ure neskončnega trpljenja neprespane noči.
Ko se je bila Ljudmila vrnila domov na Cvetlično cesto, Marijana še ni bila legla. V globoki tesnobi je čakala vrnitve gospe, zakaj nekaj ji je reklo, da taka dolga odsotnost gospe Ljudmile ne more nič dobrega pomeniti: prepričana je bila, da se je moral tudi gospod doktor ponesrečiti pri železniški katastrofi. Boža in Marko sta bila že zdavnaj v svojih posteljicah, a še zmerom nista zaspala; neprestano sta pravila, da hočeta počakati mamice in očka. Toda v tej nežni mladosti je spanec le močnejši od skrbi in bojazni; tako sta naposled vendarle zaspala.
Ko je Ljudmila prišla domov, se otroka nista zbudila. Marijana je iz bledosti njenega obraza in iz sreposti njenih oči že prvi mah zaslutila nekaj strašnega; kakor bi jo zbodlo v srce, jo je izpreletelo spoznanje:
»Bog ... gospod doktor je mrtev!«
Mlada žena ji je v nekaj presekanih besedah povedala, kaj se je zgodilo. Toda ni ji izdala vsega; zamolčala je svoje strašne slutnje o moževem izdajstvu ... Potem je takoj odhitela k otrokoma in sedela kraj njiju posteljic do jutra.
Od časa do časa je Marijana pogledala pri vratih in s plahim, tihim glasom prosila gospo, naj vendar leže v posteljo; njeno početje je nevarno, še sama bo zbolela, in kaj potem ... Toda Ljudmila jo je vselej z mahljajem roke odslovila. Tako je Marijana naposled šla spat. In ko je zjutraj potrkala na vrata, je našla Ljudmilo še zmerom pokoncu kakor nekaj ur prej.
Nesrečna žena je prebdela vso noč. Tam, med Božo in Markom ... med svojima otrokoma, ki sta ji bila zdaj edina uteha ... ki sta jo edina na svetu varovala pred obupom in blaznostjo, ki ji je razbijala v senceh. In venomer so ji silile na ustnice besede, ki so razodevale ves obup njene trpinčene duše:
»Oh, da nimam vaju ... kdaj bi že končala to strašno trpljenje! ... Kdaj bi že napravila konec tej neznosni sramoti! O, kako srečna bi bila, če bi mogla skleniti oči nad tem lažnivim življenjem in pozabiti, oh, pozabiti svoje trpljenje in sramoto! Toda vidva sta mi še ostala in zaradi vaju ne smem zbežati iz življenja! Zaradi vaju moram do konca izhoditi to trnjevo kalvarijo ... Bodita dobra z menoj, otroka, in ljubita me ... zakaj žrtev, ki jo danes prevzemam nase, je težka kakor je ni več stvari na svetu. Bodita dobra z menoj, otroka, ki nimam drugega na svetu kakor samo še vaju ...«
Ko je potrkala Marijana, je vstala in odšla iz spalnice. Pa ni šla spat. Z ledeno mrzlo vodo si je zmočila obraz in si otrla oči. Občutek mraza ji je dobro del. Napetost na njenem obrazu je popustila in rožnata barva ji je zalila lica. In tedaj so se že začuli otroški glasovi iz spalnice:
»Mamica! ... Mamica! ...«
Boža jo je klicala. In potem se je prebudil tudi Marko:
»Mamica, kje si? ...«
»Takoj bom pri vas, otročička!«
Obrisala si je mokre oči in nabrekle trepalnice in odhitela v otroško sobo. Marijana je bila ravno odgrnila zavese. V sobo je zasijala bleda luč novembrskega solnca. Boža in Marko sta sedela na posteljah in iztezala roke po njej.
»Dobro jutro, mamica!« je pozdravila Boža.
In za njo je po svoje ponovil Marko:
»Doblo jutlo, mamica!«
»Dobro jutro, otroka moja ...«
Kakor v omotici je stopila k njima. In tisti mah ji je bilo, kakor bi bila neznosna bolečina, ki jo je stiskala za srce, nenadoma odnehala. Zavest, da stoji pred svojima otrokoma, je bila njenemu trpinčenemu srcu kakor blagodejen balzam. Toda že prihodnji trenutek jo je še huje presunilo.
»Ali se je očka vrnil?« je vprašala Boža.
»Kje je otka, mamica?« je ponovil Marko.
Docela naravno vprašanje, ki ga je morala pričakovati in ki jo je vendarle presunilo kakor z nožem. Začutila je, kako so se ji zamajala kolena.
»Ne, otroka, ni se vrnil,« je gluho odgovorila.
Objela ju je in stisnila k sebi. In ker se je bala, da je ne bi še več izpraševala, je sama začela hlastno govoriti:
»Vajin očka se je snoči ponesrečil na vlaku. Morali so ga prepeljati v neko hišo, kjer ga zdaj preobvezujejo in zdravijo. Tam bo ozdravel in kmalu se bo vrnil k nam.«
»Ubogi očka!« sta žalostno vzkliknila otroka in solze so se jima zalesketale na trepalnicah.
Toda ta vprašanja, ki jo je bilo toliko strah pred njimi ... ta vprašanja zastran njunega očka ji niso mogla ostati prizanešena ... Morala je odgovarjati nanjo ... z glasom, ki se je lomil od onemoglosti. Morala je! Oh, ti trenutki, te minute so bile strašne. Srce ji je razbijalo, kakor bi ga ji hotelo raznesti. Mislila je, da mora zblazneti.
Okoli devetih je bilo, ko se je sama pri sebi vprašala, ali naj gre na Posavje ... ali naj sploh še kdaj prestopi prag hiše, kjer je doživela svojo sramoto. Vprašala se je, ali naj se vrne k Cirilovi bolniški postelji. Kaj naj mu reče? In kaj ji bo on odgovoril, ko bo zvedel, da ji je njegova nezvestoba znana, da ji ne more več prikrivati svojega izdajstva?
Ali se bo branil in izgovarjal? Kako? O, seveda z novimi lažmi! ... Toda ona jim zdaj ne bo več verjela. Ali sploh more še čemu verjeti?
Kakšno življenje jo zdaj čaka? Življenje brez zaupanja, brez nade in vere!... Življenje brez ljubezni!
Ne, ta trenutek ni imela toliko moči, da bi odšla od svojih otrok. In zato je ta usodni obisk odložila na popoldne ... obisk, ki ga mora napraviti ravno zaradi svojih otrok!
Da: dr. Horvin je z zadoščenjem in komaj prikritim veseljem ugotovil razdejanje na obrazu mlade žene. Slutil je boj, ki je moral divjati v njenem srcu. In z glasom, ki si je prizadeval, da bi bil nebrižen, je dejal:
»Če želite, gospa, lahko pogledava, kako je vašemu možu.«
Ljudmila je nemo prikimala. Krenila sta po stopnicah ...
Zdelo se je, kakor bi mlada žena tisti trenutek pozabila vse grožnje tega človeka, kakor si ne bi bila v svesti nevarnosti, ki ji prete od njega. Bilo je, kakor bi bila pozabila vse snočnje dogodke.
Kirurg jo je spustil naprej. V svetlo bolniško sobico je lila bleda luč popoldanskega solnca. Kraj postelje je sedel asistent in čital. Ko so se vrata odprla, je vstal in pozdravil mlado ženo. Mehanično je pokimala z glavo in pristopila k postelji. Ciril je gledal v okno ... Že od ranega jutra, odkar se je bil prebudil, je strmel tja. Kakor bi zanj ne bilo ničesar drugega na svetu kot to okno in poigravanje solnčnih žarkov s čipkami na zavesah ...
Ljudmili so zadrgetale ustnice. Bilo je, ko da bi bila hotela nekaj reči, pa se je potem premislila. Toda ta beseda je morala na dan. In komaj slišno, skoraj z odporom v glasu, je naposled zamrmrala:
»Ciril!«
Bledo ranjenčevo lice je vztrepetalo. Oči so se zgenile ... Njegov pogled se je odvrnil od okna in se počasi dvignil k Ljudmili. Toda v tem pogledu ni bilo bliska spoznanja; na njegovem obrazu ni bilo trzljaja vznemirjenja ... Kakor bi te kalne, prazne zrenice ničesar ne videle.
»Ciril!« je ponovila čez čas, po kratkem obotavljanju.
Isti molk ... ista nebrižnost. Ranjenčeve oči so bile mrtve ... V njih ni bilo nič več razumevanja, nič več zavesti, nič več duše ... In zdaj so se odtrgale od Ljudmile in se spet obrnile k oknu.
Mlado ženo je obšla nedopovedljiva groza. Instinktivno je odstopila za korak.
»Ni me videl ... ne pozna me več. In vendar ni videti, da bi še trpel. Vročica je ponehala, delirij je minil ... Kaj naj potem to pomeni? ...«
Spet je stopila korak nazaj. Asistentu se je nagubalo čelo. Ze prej, ko je Ljudmila vstopila, je bila na njegovem obrazu zapisana zadrega, še zdaj je ni mogel popolnoma pregnati. Toda Ljudmila je ni opazila.
Dr. Horvin se je nasmehnil. Bil je spet tisti čudni, neopredeljivi nasmešek, ki je že snoči igral na njegovih ustih.
»Morda se vam to čudno zdi, gospa ... Toda ne vznemirjajte se zastran tega. Videli boste, da bo čez nekaj dni vse dobro.«
Mlada žena ni odgovorila. Srepo je upirala oči v svojega ranjenega moža. Tako je stala nekaj trenutkov, nato se je pa počasi obrnila in ne da bi bila pritisnila poljub na čelo moža, ki ga je še včeraj ljubila iz dna svoje duše, ne da bi bila zinila le besedico v slovo, je krenila k vratom. V ušesih so ji neprestano brnele besede, ki jih je včeraj brala:
»Hvala ti, Ciril moj, za nepozabne ure opoja, ki sem jih preživela s teboj ...«
Kirurg jo je spremil do veže v pritličju. Z vso silo se je moral premagovati, da je utajil veselje, ki je razbijalo v njem. In z navidezno sočutnim glasom je dejal:
»Jutri bo mogoče že bolje, gospa ... Jutri vas bo vaš mož mogoče že spoznal.«
Ljudmila je odkimala. V ta čudež ni verovala. Cirilovih oči ni kalila vročica ... bile so prazne. In z mrzlim pozdravom, skoraj brez besede je odšla.
Drugi dan se ni nič izpremenilo, razen vremena. Solnce se je to pot skrivajo za gosto meglo, ki je stala kakor velikanski kosem bombaža pred oknom. V Cirilovih očeh je utrnil lesk; nič več ni bilo tistega otroškega sijaja v njih kakor prejšnji dan. Bile so mrtve ...
Ljudmila je prišla, stala nekaj časa brez besed ... in spet šla. Nemo, brez poljuba ...
Horvina ta dan ni videla.
Tako je prihajala dan za dnem, vselej ob isti uri, vselej v črni obleki z žalno tenčico na obrazu. Cirilovo telesno stanje se je popravljalo ... rana se je celila, v lica je prihajala kri. Sile so se mu vidno vračale. Toda razum se je zdelo, da je za zmerom ugasnil. Zdaj pa zdaj je izpregovoril kakšno besedo ... toda te besede so bile brez zveze, brez smisla. Nekega dne so mu pa prišle na ustnice besede:
»Ljudmila ... Marko ... Boža ...«
In potem jih je večkrat ponovil. A koj nato jih je spet pozabil. Časih se je tudi zasmejal ... čudno, nervozno, da je človeka zbodlo v srce. In ko ga je Horvin tako gledal, je nehote sam pri sebi zamrmral:
»Živa smrt ...«
Pomen teh dveh besed, ki mu je bil še pred nekaj dnevi negotov, mu je zdaj stal s strahovito jasnostjo pred očmi. Ali je mar kirurg že na večer operacije slutil, kaj se bo zgodilo? Ali ni celo hotel, da se to zgodi? Izguba razuma, ki bo napravila iz tega moža cunjo brez volje in življenja — ali ni zavestno računal s tem? Ali ni mar na tihem z vso gorečnostjo premišljal, da tale mož ne bi mogel biti nikoli več ne mož ne ljubimec?
Kdo bi vedel!
Poslej se je izogibal Ljudmile; kadar je prišla mlada žena na svoj vsakdanji obisk, ni Horvina nikoli več videla. Toda nekega dne je dobil njeno vizitnico in nekaj besed na njej: Ljudmila je hotela slišati njegovo sodbo o svojem možu.
Počakal jo je torej in ko je prišla, se ji je opravičil, da je imel obiske v bolnici in da zato ni nikoli utegnil z njo govoriti. Ljudmila se ni nič izpremenila; njena bolest se ni zdela nič večja, njena tesnoba nič obupnejša. Njun razgovor je bil kratek. »Gospod doktor, je dejala, »prišla sem, da vas v imenu svojih otrok prosim, da mi odkrito poveste svojo sodbo o stanju mojega moža.«
»Rana se dobro celi, gospa, in prepričan sem, da bo prav kmalu zaceljena.«
»To vem in tega nisem imela v mislih. Vprašam vas samo, kako je z njegovim razumom, ki ste mi rekli, da se mu bo polagoma vrnil.«
»O tem sem še zmerom prepričan.«
»A njegovo sedanje stanje?«
»Njegovo sedanje stanje ... zastran tega še nisem izgubil vsega upanja. Res da je danes še težko reči, ali se mu bodo vrnile vse njegove duhovne sile. Toda trdno sem prepričan, da bo sčasoma skoraj popolnoma ozdravel.«
In hoteč dati svojim besedam več tehnosti, je resno povzel, uporabljaje medicinske strokovno izraze:
»V možganih vlada še kongestija, ki mora biti posledica kake skrite ranice, ki povzroča te fizijološke motnje. Trajalo bo zelo dolgo, preden se bo ta nevidna ranica zacelila; potem šele bo kongestija ponehala in možgani bodo začeli normalno funkcijonirati. Možna je pa še druga hipoteza: da namreč bolnika katera stvar iznenada silno pretrese, da bi kongestija v trenutku popustila in bi se mu tako rekoč kakor blisk zasvetil razum v možganih. Vse je mogoče in zato danes še ne kaže obupavati.«
Govoril je brez ironije in brez posebnega poudarka. Govoril je s to ženo, kakor bi govoril s katerimkoli drugim pacijentom, ki ga vobče ne bi poznal.
Nastal je trenutek usodne tišine. Ljudmili je sililo na ustnice neko vprašanje, ki se ga pa ni upala izreči. Naposled se je le odločila.
»Ali bo moj mož čez nekaj dni lahko vstal ... in zapustil to hišo?«
»Da, čez kak teden dni. Takrat bo izven nevarnosti.«
»Čez teden dni ... Prav.«
Ljudmila je pozdravila kirurga in ne da bi bila čakala, da jo spremi, se je obrnila k vratom in šla.
Ko se je drugi dan vrnila, se je zdelo, kakor bi bila bolestna napetost na njenem obrazu nekoliko popustila. Bilo je, kakor bi se nekak pokoj naselil v njeni duši.
Da, in ta pokojnost je prihajala od novih dvomov, ki so vstali v njej. Spet se je predala upom, da Ciril morda le ni kriv, da ji ni prelomil zvestobe.
Ali bi bilo res izključeno, da bi bila katera zločinska roka — Horvinova na primer: iz katerega nagiba, ne bi bilo težko ugeniti — da bi bila zločinska roka podteknila oni listič v Cirilov žep? Pisava je bila sicer ženska, toda možno je bilo, da je imel pomočnioo pri tem zavrženem početju. Ob tej misli je Ljudmili kri zalila obraz. Blazna nada ji je šinila v možgane. In kakor zaverovana si je polglasno govorila pred se, hoteč samo sebe prepričati, da je to res:
»Ta Adelina morda sploh nikoli mi živela ... Saj mi ni Ciril nikoli njenega imena omenil...«
Tisto popoldne je Ciril že sedel na postelji. Glavo je imel sicer še vso obvezano, toda bilo je očitno, da se mu moči spet vračajo. Njegovi prsti so begali po odeji in risali nesmiselne like. Mlada žena je pristopila k njemu. Njene oči so sijale kakor nekoč, in ustnice, ki se jim je vrnila rožnata barva, so ji drhtele.
Tik postelje je obstala in se sklonila k ranjencu. In v poljub, ki ga je zdaj impulzivno pritisnila nesrečnežu na čelo, je položila vso svojo nekdanjo nežnost in ljubezen.
Ciril jo je pogledal. In zdajci je nekaj zamrmral. Nezvezne besede ... le ena je bila jasna, tako jasna, da je Ljudmilo vrglo nazaj:
»Adelina! ...«
Adelina! ... Razločno je slišala to besedo ... In če se je v takem trenutku pojavila v ranjenčevih možganih, je to pomenilo, da je Ciril moral to žensko res poznati. Ljudmilin obraz je postal trd. Dvom, ki jo je bil obšel malo ur prej in navdal njeno obupano dušo z novimi upi, ta dvom je bil poslej nemogoč.
Da, Ciril jo je izdal! To žensko, ki še malo prej ni hotela verjeti, da bi sploh živela, to žensko je Ciril poznal. Ta ženska je zavzemala svoj prostor v Cirilovem življenju. Morda celo največjega ... Nesrečna Ljudmila je imela zdaj za to neizpodbiten dokaz. In ko je ta dan odhajala od Cirila, je bila njena žalost še neizmernejša, njej obup po tem silnem udarcu še večji kakor prej.
Tako so minevali dnevi. Ilona ni niti enkrat prišla v sanatorij. Zato se je pa Horvin vsak dan odpeljal v hotel »Pri Labodu«. Na njegov nalog so strežniki nekega jutra Cirila oblekli in ga postavili na noge. Prvi njegovi koraki po sobi so bili težki in kolena so se mu šibila. Drugi dan je šlo že laže.
Tudi govoril je že jasneje in razločneje, čeprav v njegovih besedah ni bilo zmisla. In potem se je navadno spustil v smeh, v brezumen otroški smeh. Kdor je videl tega moža, ki je še pred mesecem dni očaral svoje poslušalce z duhovitostmi in zabavnostmi, kdor je videl tega moža, ki so mu poprej vsi pripisovali veliko karijero, ga je moralo presuniti v dno srca.
Kadar je prišla Ljudmila, jo je pogledal s svojimi velikimi, praznimi očmi ... z očmi, ki so bile še pred kratkim tako svetle in prijazne. Samo enkrat je iznenada zašepetal njeno ime:
»Ljudmila ...«
In potem ga je smeje se ponavljal, kakor otrok:
»Ljudmila ... Ljudmila ... Ljudmila ...«
Pogledala ga je. In kakor bi jo bilo to ime z magično silo vleklo k njemu, je stopila k postelji. Toda v tem je že drugo ime stopilo na njegove ustnice:
»Adelina ...«
Stresla se je in z grozo, ne, z neprikritim sovraštvom spet odstopila.
Ciril je od dne do dne laže hodil po sobi. Kadar je sijalo solnce, je stal pri oknu, kakor bi ga bili solnčni žarki ukleli. Od dne do dne se je njegovo stanje popravljalo in tako se je čedalje bolj bližal dan, ko bo lahko zapustil sanatorij.
Nekega dne je Ljudmila v drugič želela govoriti s kirurgom. Njun razgovor je bil prav tako kratek kakor prvič. Mlada žena je hotela vedeti, koliko mu je dolžna za operacijo in zdravniško oskrbo.
Mirno in navidez mrzlo je Horvin odgovoril:
»Sami veste, gospa, da nisem nikoli računal, da mi to poplačate z denarjem. Nadejal sem se nečesa drugega, toda okoliščine so bile proti meni ... sebe samo bi razžalili, če bi mi ponudili denar. Meni ostane moj sen in vzlic vašemu odporu upanje.«
To je bilo prvič, da je namignil na prošlost. In navzlic ravnodušnosti, ki si jo je prizadeval kazati na zunaj, je njegov glas mladi ženi jasno razodeval, da ne misli odnehati.
Kirurg je povzel:
»Hotel sem dr. Milavca popolnoma ozdraviti ... Na žalost se mi ni posrečilo. Toda vnovič vam zagotovim, da upam v postopno zboljšanje sedanjega kongestivnega stanja možganov ... Morda utegne to trajati mesece, morda celo leta, toda končna ozdravitev se mi zdi gotova.«
In njegov glas je postal komaj zaznavno ironičen, ko je dodal:
»Takrat boste spet imeli takega moža, kakoršnega ste imeli nekoč.«
Ljudmila kakor ga ne bi bila razumela. Kljub temu je lahno nabrala obrvi in dejala:
»Pravite, gospod doktor, da ne marale nikake denarne odškodnine za to, kar ste storili. Toda odgovoriti vam moram, da vašega velikodušja ne morem sprejeti.«
»Nihče me ne more prisiliti, da vzamem od vas denar.«
»Če nočete povedati, koliko sem vam dolžna, se bom pa obrnila na katerega drugega zdravnika in vam poslala toliko, kolikor bi on zahteval v podobnem primeru.«
Ljudmila se je vzravnala. Doktor Horvin je molčal.
»Ali mi torej poveste ceno?«
Kirurg je še zmerom molčal.
»Tak nočete odgovoriti na moje vprašanje?«
»Nočem.«
»Prav. Storila bom torej, kakor sem vam rekla.«
Njuna pogleda sta se srečala. In ta pogleda sta nedvoumno govorila: vojna se nadaljuje!
Ljudmila je komaj vidno nagnila glavo v priklon in z mrzlim obrazom šla. Horvin se je ni upal spremiti.
Drugi dan se je vrnila z vozom, ki je čakal pred vilo. Prejšnji dan je bila Horvinu povedala, da bo danes odpeljala moža domov. Kirurg se ni upiral. Ko je šel z njo čez hodnik, ji je zdajci dejal:
»Še zmerom vas ljubim ... še zmerom vas hočem ... In dobil vas bom!«
»Nikoli!« je odgovorila in skrivila ustnice v prezirljiv usmev.
Ko je stopila v bolniško sobo, je zagledala Cirila pri oknu. Obrnil se je k njej in se ji nasmehnil. Toda njenega imena ni izgovoril. Zraven njega je stal asistent dr. Jezeršek. Mladi mož je pozdravil Ljudmilo in dejal:
»Doktor Milavec že izgovarja imena, ki jih kdo izgovori pred njim.«
Obrnil se je k Cirilu, pokazal na mlado ženo in počasi rekel:
»Gospa Milavčeva.«
Ranjenec je ponovil za njim:
»Gospa Milavčeva.«
Na njegovem obrazu ni nič več igral nasmeh. Postal je resen in se spet obrnil proti oknu.
Ljudmila se je premagala in stopila k nesrečnežu. Prijela ga je pod pazduho. Drget jo je stresel ob tem prijemu. In s čudno izpremenjenim glasom je rekla:
»Pojdiva!«
Pogledal jo je.
»Pojdiva,« je ponovila.
Odvedla ga je s seboj. Ciril ji je pokorno sledil. Počasi, drug ob drugem sta mož in žena krenita dol in potem po peščeni poti do vrtne ograje, kjer ju je že čakal voz. Horvin in dr. Jezeršek sta ju spremila, pripravljena, da ji priskočita na pomoč, če bi se nesrečni Milavec kaj upiral.
Dan je bil čemeren in neprijazen, vendar brez megle. Z dreves so odpadali poslednji listi. Zdelo se je, kakor bi bilo Cirilu v veliko veselje hoditi po tej rumenkasti mehki preprogi. Smehljal se je ... smehljal svežemu zraku, smehljal vsemu svetu. Ljudmila je bila mrliško bleda.
Ko je Ciril sedel v vozu, se je mlada žena obrnila k Horvinu. In vpričo dr. Jezerška je dejala:
Še enkrat najlepša hvala, gospod doktor, za vse, kar ste storili za mojega moža. Kakor sem vam obljubila, vam jutri pošljem, kar sem vam dolžna za operacijo in oskrbo.«
Kirurg ni odgovoril. Le njegove obrvi so se proti njegovi volji nabrale in roke so se mu skrčile v pest.
Voz se je premaknil. Ljudmila se je naslonila nazaj in se stisnila v kot. In v njeni izmučeni duši se je nadaljevala strahotna drama, ki jo je trpinčila vse te dni in tedne.
Storila je bila svojo dolžnost ... izpila je čašo trpljenja do vrha. Toda njenega trpljenja še ni bilo konec. Morala bo živeti skupaj s Cirilom, ki ga ni mogla več spoštovati ... morala se bo kazati prijazno in ljubečo, Čeprav teh čuvstev njeno srce nič več ne pozna ... morala bo igrati hinavko in skrivati prezir in sovraštvo.
In potem, kakšna bodočnost jo čaka! Kakšni oblaki na obzorju! Blagostanje in udobstvo, ki sta vladala v njenem gospodinjstvu, sta bili plod sposobnosti in delavnosti njenega moža ... a Ciril ne bo poslej sposoben za nobeno delo več ...
Nemo je sedela v svojem kotu. Ciril je zrl skozi okno in radovedno gledal po hišah, ki so hitele mimo njega. Toda kmalu je bilo vožnje konec in voz se je ustavil pred njuno hišo.
Pokorno in brez ugovora je Ciril na besedo svoje žene stopil iz voza. Dal se ji je voditi kakor ubogljiv otrok, brez misli na odpor. Le z otroško radovednostjo je opazoval vse okoli sebe ... kakor bi vse to videl prvič v življenju.
Še en pretresljiv prizor je čakal Ljudmilo: to bo trenutek, ko bosta Boža in Marko zagledala svojega očeta. Zato jima je bila že zjutraj rekla:
»Očka še ni čisto ozdravel ... Vzlic temu ga bom danes pripeljala s seboj. Glejta, da bosta pridna ...«
Radostno sta tlesknila z ročicami in vzkliknila:
»Očka se vrne ... očka pride! ... O, kako bo spet lepo!«
Dostikrat jima je te tri tedne, ki so potekli po usodni železniški nesreči, govorila o njem. In dostikrat sta jo otroka prosila, naj bi ju vendar vzela s seboj, kadar gre k njemu. In vselej sta razširila oči, ko jima ni hotela napraviti tega veselja.
»Vajin očka je zelo bolan,« jima je rekla. Paziti bosta morala, da bosta lepo pri miru, kadar se vrne ... In tudi zelo daleč je ... Pa otrok ne puste v hišo, kjer zlaj leži ...«
Otroka je to zelo bolelo. Še davi jima je mati zabičila:
»Mogoče vaju očka prvi trenutek ne bo spoznal. Glejta, da se zaradi tega ne bosta čudila.«
»Mamica se dela norca! je vzkliknila Boža in se zasmejala. »Kajne, mamica? Zakaj naj bi naju očka ne spoznal?«
Toda Ljudmila je resno odgovorila:
»Zato ker je dobil zelo hudo rano na glavi ... in ta rana je tako prizadela možgane, da je za nekaj časa izgubil spomin.«
Otrok ni dobro razumel teh besed; toda videl je, da je mati zelo žalostna, in zato je utihnil.
Zdaj je bil voz pred hišo. In Ljudmila je pozvonila. Ko ji je Marijana prišla odpirat, je mlada žena rahlo potisnila Cirila pred se v mračno predsobje. Tam sta že čakala oba otroka. Komaj sta zagledala mamico in očka, sta planila k njima, in vzkliknila:
»Očka! ... Dober dan, očka! Oh, samo da si prišel!«
Ciril je obstal. Njegova nekoliko upognjena ramena so se vzravnala. Bilo je, kakor bi ga bil stresel drget ... kakor bi hotele besede na njegove ustnice. Toda to je trajalo samo trenutek ... samo blisk, ki se je prihodnji mah spet utrnil. Njegov pogled se je odvrnil od otrok.
Boža in Marko sta obstala in nepopisno začudenje se je pokazalo v njunih očeh.
»Očka!« sta ponovila, toda mnogo tiše. Čudna groza je bila v njunih vzklikih.
Potem sta pa nenadoma planila k materi, kakor da iščeta pri njej zavetja pred nečim neznanim, pred nečim strašnim, česar nista mogla razumeti. In s plahim glasom je Boža vprašala:
»Kaj ne, mamica ... jutri ... jutri ne bo več tako ... jutri bo očku že bolje ... in potem bo spet govoril z nama ... in nama dal poljubček, kaj ne, mamica?«
In Marko je ponovil za njo:
»Poljubček ...«
»Ne, otroka ... jutri še ne,« je zašepetala s tresočim se glasom, komaj premagovaje solze. »Jutri še ne, pozneje ... pozneje ...«
Ciril je stopil po sobi. Ustavil se je pred ogledalom in se pogledal vanj. In zdajci je začel tiho požvižgavati neki poulični napev. Marijana je vsa trda od groze in bleda ko smrt stala pri kuhinjskih vratih in ga gledala. Potem je Ciril stopil proti obednici. Ljudmila in otroka, ki ju je držala za roke, so šli za njim. In zdajci se je Boža privila k materi in s komaj slišnim glasom vprašala:
»Kajne, mamica ... če naj očka prej ozdravi ... bomo morali biti pridni in radi ga bomo morali imeti ... bolj radi kakor do zdaj ... kaj ne mamica?«
Ljudmila se je zamajala. In potem ji je nenadoma zmanjkalo moči. Ni mogla več stati. Na koncu je bila s svojimi silami, na koncu s pogumom. Omahnila je v naslanjač in zagrebla glavo v dlani.
»Da, otroka moja,« je zašepetala. »Da, ljubčka moja ... radi ga bomo morali imeti ...«
In zaihtela je na ves glas.
VIII Poroka
urediIlona je bila rekla Horvinu:
»Če je vaša sreča od mene odvisna, Emerik, boste srečni.«
Svoje obveze se je nameravala tudi držati.
Njena čuvstva niso poznala mej: ne v sovraštvu ne v ljubezni: bila je zmožna najhujše krutosti, pa tudi največje žrtve. Tako se v brezumju prvega besa, ko ji je Ciril priznal izdajstvo, ni pomišljala napraviti zavrženo in človeka nevredno dejanje, ki je z njim hotela do smrti zadeti svojo tekmico, njo ki ji je ugrabila Cirilovo ljubezen.
Toda že v naturi teh njenih neukrotljivih čuvstev je bilo, da so se naglo polegla. Drugi dan je bila vsa strta in nesrečna zaradi dejanja, ki ga je storila. In tako je v navalu plemenitosti in usmiljenja, ko jo je srd minil, sklenila žrtvovati samo sebe in izpolniti besedo tistemu, o katerem je menila, da je tako dolgo trpel zaradi nesrečne ljubezni do nje.
Da, odločila se je, da postane žena dr. Emeriku Horvinu, čeprav ga ni ljubila, čeprav je vedela, da ga nikoli ne bo ljubila. In prizadevala si je celo, da prepodi iz misli in iz spomina podobo tistega, da ga mora pozabiti ... tistega, ki pripada drugi.
Horvin ga je iztrgal smrti ... čeprav je vedel, da ga ona ljubi. Rešil ga je, in v njenih očeh je bilo to junaštvo in vzvišena žrtev.
In ko bo Ciril popolnoma ozdravel, si je dejala, mu ne bo težko — če pride tisti usodni listič njegovi ženi v roke — dokazati svojo nedolžnost. Tako bo ta njena podla ovadba ostala brez zlih posledic.
Naj je bila Ilona v svoji jezi še tako nepremišljena, še tako okrutna, zdaj, ko jo je jeza minila, je postala spet dobra ...
»Če je vaša sreča samo od mene odvisna, boste srečni ...«
Dr. Horvin se je takrat zmagoslavno nasmehnil. Dobro je vedel, da bo deklica svojo besedo držala. Ilona je položila svoje male trepečoče roke v njegove in nadaljevala:
»Vse tisto, Emerik, kar sem vam snoči rekla, velja še danes. Dejala sem vam: Ker ne smem več ljubiti tega človeka ... ker ne smem več nanj misliti, hočem da ostane pri življenju. In vi ste zatrli misel na osveto ... premagali ste v sebi sleherno zlo čuvstvo in ga rešili ... Tega vam ne morem pozabiti, zato bom držala besedo ...
Prosila sem vas, Emerik, za nekaj dni premisleka ... preden odgovorim na vprašanje, ki naj odloči vašo srečo. Ta odlog je zdaj odveč. Pripravljena sem stopiti z vami pred oltar.«
Kirurg je prebledel in potem mu je kri zalila lica. Stisnil je drobne ročice, ki so ležale v njegovih rokah, in vzkliknil:
»Ilona! To je najsrečnejši trenutek v mojem življenju. Manjka mi besed, da bi vam povedal, kaj čutim. Z eno samo besedo ste spet obudili v življenje moje najbrezumnejše nade. In zdaj, ko naju čaka tako lepa bodočnost, hočeva pozabiti, kaj je bilo včeraj ... poslej bova živela samo za srečno prihodnjost ... In ker mi vi obljubljate srečo, se vam zakolnem, da bo moja najsvetejša želja, da tudi jaz vas osrečim.«
Sklonil je glavo k njenim rokam in skril nad poljubom svoj obraz. Delal se je, kakor bi se mu glas tresel od ganotja. Celo dozdevno solzo si je otrl. Madžarka mu je verjela. Saj ni niti slutila prave resnice! Zdrknil jo pred njo na kolena, toda ona ga je vzdignila na noge.
»Že takoj jutri, ljubljena Ilona, poskrbim vse potrebno za najino poroko ... In najpozneje čez mesec dni bova združena za zmerom ... To bo izpolnitev mojih najdrznejših sanj ... veselje po tolikih solzah ... prelestna pomlad po tolikih žalostnih dneh!«
Iloni so gorele oči od vročice, njene ustnice so bile blede in suhe in so trepetale v krčevitih drgetih. Toda vzlic temu je s trdnim glasom ponovila za njim:
»Da, dragi, že jutri poskrbite vso potrebno ...«
In Horvin je šel, z obrazom žarečim od veselja in upov, mrmraje sam pri sebi:
»To pot mi je bogastvo zagotovljeno.«
Prišla sta na oklice ... Ves ta čas ni Ilona niti enkrat izrazila želje, da bi šla pogledat v hišo tistega, ki je postal zdaj njen zaročenec. Zakaj vedela je, da je Ciril še zmerom tam.
Horvin ji je moral del resnice priznati ... povedati ji je moral, da ozdravljenje dr. Milavca ni tako popolno, kakor bi želel. Motnje v možganih še niso izginile in bodo brez dvoma še nekaj časa ostale ... Toda prav tako kakor Ljudmila tudi Ilona ni ničesar slutila ... ni sumila, kakšno vlogo je utegnil igrati kirurg pri tej operaciji in njenih posledicah.
Kadar je pogovor nanesel na te stvari — dostikrat se tako ni zgodilo — je Ilona še zmerom proti svoji volji prebledela in tako izdala svoj nemir. In potem, ko se je kirurg poslovil od nje, se je za dolge ure zamislila, podpiraje si glavo z rokami in venomer govoreč pred se:
»Ne, nočem ... ne smem ga več ljubiti.«
Ravno to je bilo dokaz, da ljubezen, ki jo je odganjala od sebe, še zmerom ni umrla v njej.
In vselej ji je pri tem razmišljanju prišla misel:
»O, prav gotovo je zdaj ona pri njem.«
In čeprav se ji je pri taki misli srce še zmerom bolestno skrčilo, čeprav ji je ostal občutek mržnje do te ženske, ni več čutila tistega sovraštva do nje kakor prej ... kakor tedaj, ko ji je Ciril na oni tragični vožnji priznal, da je poročen.
Pogosto se je sama pri sebi vprašala:
»Ali bo kdaj odkrila moj listič?«
In vztrepetata je, ko je pomislila:
»Če ga najde in mu to pove ... O, gotovo se bo znal izgovoriti. Toda kako me bo potem zaničeval! ... Kako me bo potem mrzil, da sem se na tako strahopeten način maščevala nad njim!«
Nekega dne se ni mogla več premagati in je vprašala Horvina, kako je z Milavčevo ženo ... vprašala ga je, ali kaj obiskuje svojega moža. Kirurg je tisti mah razumel, kaj se dogaja v Maddžarkinem srcu ... slutil je boj, ki divja v njej.
In z resnim in bolestnim glasom, delaje se iskrenega, je odgovoril:
»O, vsak dan prebije več ur pri njem ... Ranjenec jo je že začel spoznavati ... Kadar jo zagleda, ga prešine veselje ... Njena navzočnost mu bo bolj pripomogla k ozdravljenju kakor more storiti vsa zdravniška znanost.«
Ilona je sklonila glavo in zamišljeno umolknila ...
Nekega dne je Horvin sporočil Iloni, da je Ciril zapustil njegov sanatorij. Prejšnji večer je v spremstvu svoje žene odšel iz bolnice, kjer je prebil tri tedne. Telesno je bil zdrav ... in pričakovati je bilo, da mu bo čas polagoma tudi duha ozdravil. Zakaj ko je odhajal z roko v roki s svojo ženo, mu je obraz sijal od sreče ...
Ilona se je bala, da se ne bi onesvestila ... Toda imela je še toliko moči, da je hlinila mirnost in ravnodušnost, da je ukrotila strašno bol, ki se ji je zarezala v dušo. Pogledala mu je v obraz in z malone trdnim glasom dejala:
»Emerik, zdaj je konec prošlosti ... Poslej ne sme biti med nama nikoli več govora o tem, kar je bilo zame strašen sen ... Kaj ne, dragi, da neterih imen ne bova poslej nikoli več izgovorila?«
»Obljubim vam, ljubljena moja Ilona.«
»In tudi to mi obljubite, da boste nekatere spomine pregnali iz svojega duha ...«
In z vzvišenim premagovanjem, z nasmehom na ustnih, je nadaljevala:
»Razkrila sem vam svoje srce ... Ves moj greh poznate ... In v vašem odpuščanju ne sme biti skrite misli ... Potrebno je, da bo za vas in zame prošlost popolnoma mrtva.«
»Ali ne zaupate moji besedi?« je žalostno odgovoril, »moji besedi in moji ljubezni?«
Prikimala je in se nasmehnila. Toda v tem nasmehu je bilo več žalosti kakor vzpodbuje.
Dogovorila sta se, da se bo poroka vršila tiho in brez svečanosti. Ilona je za to imela razlog in pretvezo: zakaj, doba žalovanja za njenim očetom še ni bila minila.
Toda ko je Ilona tisto usodno jutro oblekla belo nevestno obleko, se ji je zdajci zmeglilo pred očmi in se je zgrudila v roke sobarice, ki jo je oblačila. Morala jo je položiti na zofo.
Ko je prišel Horvin, je še zmerom ležala v omedlevici. Toda kirurg jo je hitro obudil v življenje. Ko je odprla oči, se mu je bolestno nasmehnila in dejala:
»O, prijatelj, vaša žena bo ubogo in nadležno bitje ... Mogoče bi bilo bolje za vas, da se ji odrečete, zdaj ko je še čas ...«
Delala se je, kakor bi se šalila. Poslednje besede so ji z muko prišle iz stisnjenega grla ... Njene ustnice so bile bele in suhe od vročice ... oči razširjene od neznanega strahu. Horvinu ta zmedenost ni mogla uiti, in jasno je slutil dramo, ki se odigrava v njenem srcu ... poslednji upor trpinčenega mesa.
Da je sprejel žrtev te nesrečnice, je bilo malone nov zločin. Še je bilo čas, sama je rekla, še je lahko preklical svojo besedo, še je bilo čas za usmiljenje ...
Toda ta mož ni poznal usmiljenja. Tudi on se je nasmehnil in z lažno nežnostjo v glasu zašepetal:
»Molčite! ... Ljubim vas! ... «.
Nekaj ur nato se je Ilona Matoševa imenovala gospa Horvinova.
IX Babica
urediOčetova vrnitev ... ta toli težko pričakovana vrnitev ni vrnila veselja v hiši na Cvetlični cesti. Na Ljudmilinih ustnicah ni bilo več nasmeha, v njenih od vročice razširjenih očeh nič več sreče ne ljubezni.
Kriki veselja, ki sta z njimi Boža in Marko sprejela očka in mamico na pragu predsobja ... ti kriki so ostali brez odgovora. In nastala je čudno bolestna tišina.
Mlada žena je prepustila Cirilu sobo, kjer sta prej skupaj prebivala. Zase si je dala postaviti posteljo v otroški sobi. Ciril se je otrok že nekoliko navadil. Kdaj pa kdaj ju je vzel k sebi na kolena. S svojimi dolgimi shujšanimi prsti ju je zamišljeno gladil po kodrih in ponavljal za njima besede, ki sta ju izgovarjala:
»Očka ... saj te imamo radi ... očka ... vsi prosimo Boga, da bi ozdravel ...«
In kadar sta drug drugega klicala pri igri, je srepo ponavljal imeni, ki sta ju otroka izgovarjala:
»Boža ... Marko ...«
Časih je zmajal z glavo ... in zdelo se je, kakor bi se bil globoko zamislil.
O, kolikokrat sta nedolžna otroka s svojimi nezavednimi besedami, s svojimi vzkliki prikradla solze na Ljudmiline oči! Nesrečna mlada žena je vestno skrbela za svojega moža, stregla mu je. Toda vzlic svoji veliki dobrotljivosti in velikodušnosti ga ni mogla več ljubiti kakor nekoč.
Med njim in njo je zdaj stal spomin na ono drugo, na tisto neznanko, ki je še v svoji podzavesti neprestano mislil nanjo ... saj drugače ne bi tolikokrat izgovarjal njenega imena ... In vselej, kadar je to ime ... Adelina ... prišlo z njegovih ustnic, je bilo Ljudmili, kakor da bi jo zadel z nožem v srce. In v njene velike ametistne oči, ki jih je zdaj zastirala žalost, je šinil plamen ljubosumja ...
Časih je Boža, ko jo je videla tako nepremično zraven Cirila, plaho vprašala:
»Mamica, zakaj nič več ne poljubiš očka, kakor si ga poprej?«
In Ciril je podzavestno ponovil:
»Zakaj nič več kakor poprej?«
In otrok je v svojem nedolžnem otroškem srcu, polnem ljubezni, vzkliknil:
»O, gotovo ga nič več tako ne ljubiš, ker je bolan ... ker trpi ... In vendar tega ni sam kriv!«
In nesrečnež je otožno ponovil za njo:
»In vendar ni sam kriv!«
In tedaj se je Ljudmila premagana sklonila k njemu in njene mrzle in blede ustnice so se bežno doteknile Cirilovega čela in lic. Nesrečnež je zadrgetal, potem se je pa zdelo, kakor bi se bil globoko zamislil ...
Že drugi dan potem, ko je Ciril prišel iz sanatorija, je Ljudmila zvesta sklepu, ki se je bila zanj odločila in ga sporočila Horvinu, šla k nekemu kirurgu.
»Gospod doktor,« je dejala, ne da bi se mu bila predstavila, »neki moj znanec z dežele je lani tako nesrečno padel, da ga je od takrat neprestano glava bolela. Šel je v bolnico, tam so mu pa povedali, naj poizvem pri katerem znamenitem kirurgu, pod kakšnimi pogoji bi napravil to operacijo. Zato sem danes prišla k vam.«
Zdravnik je precenil troške za tako operacijo na petnajst sto kron. In ker ni Ljudmila ničesar marala Horvinu ostati dolžna, si je rekla sama pri sebi:
»Plačala mu bom petnajst sto kron ... in pet sto kron za oskrbo ... to dá dva tisoč kron.«
Dva tisoč kron — to je bilo pol zapuščine njene pokojne matere ... pol vsote, ki jo je prinesla Cirilu za doto. Tega bornega prihranka se Milavčeva doslej nista nikoli doteknila. Kupila sta zanj državne papirje, ki so dajali skromno rento. Od te rente si je dala Ljudmila izplačati dva tisoč kron, da poravna dolg, ki jo je tako težil. In potem je denar brez odloga poslala dr. Horvinu v priporočenem pismu.
Ljudmila zdaj ni več mislila na kirurga. Preveč je imela skrbi z drugimi rečmi.
Kako bo poslej zmogla sredstva za gospodinjstvo in življenje?
Železniška družba ji bo sicer morala izplačati odškodnino zaradi Cirilove nesreče. Toda ali bo ta odškodnina tolikšna, da bo mogla vso družino preživiti? Ostalo ji je nekaj malega več ko dva tisoč kron v banki in prav toliko v Cirilovi pisalni mizi ... To je bilo vse premoženje ... Dolgo se s tem ne bo dalo živeti.
Morala si bo poiskati drugo stanovanje. Zdaj sta plačevala zanj tri sto kron za četrtletje. Morala se bo ogledati za čim manjšim, ki ne bo tako drago. Razen tega bo morala odpustiti Marijano. Kot dekle je bila Ljudmila vajena dela, zato je ni bilo strah, da bo morala zdaj spet prijeti zanj. Smilila se ji je le stara krščenica, ki ji je bila tako srčno vdana. Toda kaj hoče!
Zvečer je ostala dalj časa pokoncu in šivala obleke za otroka. Vse okoli nje je bilo tiho in pokojno. Boža, Marko in Ciril so že spali.
Od časa do časa je odložila delo in iznenada se ji je ihtenje utrgalo iz grla. Podprla si je čelo z rokami in se spustila v jok ... Jokala je nad izgubljenimi nadami ... nad porušeno srečo ... nad strtim življenjem. Brezdanji obup ji je v takih trenutkih napolnil dušo.
In premišljala je, itako drugače bi vse bilo, vzlic strašni nesreči, ki je zadela njenega moža, če bi še imela zaupanje v Cirila.
Tako so minevali dnevni in tedni. Njena lica so venela, v čelo so se ji rezale brazde in temni obroči pod očmi so postajali čedalje večji. Zgodilo se ji je, da jo je prijela nenadna slabost, da se ji je zvrtilo v glavi ... In potem jo je nekega dne ... vrhu vse te žalosti, vrhu vsega tega obupa prevzel še nov strah. Marko je spet zbolel.
Poklicala je zdravnika, ki ga je že prej zdravil. Dolgo ga je preiskoval. Ko je bil s pregledom gotov, se je njegovo čelo nabralo v težke gube.
»Gospa,« je rekel z resnim glasom, »deček še zmerom boleha za črevesnim vnetjem. Mislim sicer, da ne bo nič nevarnega, toda le tedaj, če se boste vestno držali mojih nasvetov. Če bi bil deček močan in imel dobro kri, ne bi bilo nič hudega. Na žalost pa to ni. Slabokrven je. Naj vas ne premoti, da je na zunaj videti čvrst in zdrav. Če ne boste pazili nanj, lahko pride v poznejših letih do komplikacij, ki bi utegnile postati usodne.
Zato je nujno potrebno, da se preosnovi ves njegov organizem. Najboljše sredstvo za to je rezek gorski zrak ... recimo v Švici. Vrhu tega bi vam priporočil, da dobro pazite na higiijemo, da ga hranite največ z mlekom in lahko hrano. In vsak dan dvakrat kopel ...«
Mlada žena je vztrepetala. Obraz sta ji prešinila žalost in strah. In obupno je odgovorila:
»Gospod doktor, to bo težko, če ne nemogoče ...«
»In vendar je neobhodno potrebno, gospa.«
Njegov glas je postal še resnejši. Ljudmila je sklonila glavo.
»Če je tako, bom vse poskusila ...«
Toda doktor je povzel:
»Ne mislite, gospa, da bi zadoščalo, če bi ga poslali samo za nekaj tednov ali mesecev v gore. Planinski zrak bo njegov organizem popravil šele tedaj, če bo prebil v hribih leta in leta.«
Zdravnik se je poslovil. Mlada žena ga je spremila do vrat. Ko se je vrnila v sobo, so se lesketale solze na njenih očeh. Vzela je otroka v naročje in ga krčevito stisnila k sebi.
»O Bog,« je zašepetala z glasom brezdanjega obupa, »kako naj to napravim?«
Da bi šla v Švico, še misliti ni smela. Morala bi tam dobiti kakšno službo, da preživi moža in otroka. A kako naj dobi službo, ko še nikoli ni bila tam?
Zdajci jo je pa prešinila neka misel. Spomnila se je romantičnega doživljaja, ki se je pripetil pred kakimi desetimi leti njeni prijateljici iz otroških let. Milena Kovačičeva ji je bilo ime. Ko je neko poletje potovala s svojima roditeljema po severni Švici, se je zagledal vanjo sin nekega hotelirja v Samadenu, kjer so se nastanili. Mladi mož ni dolgo prikrival lepi Slovenki svoja čuvstva, in tudi Milena ni ostala neobčutljiva do simpatičnega mladeniča. Idila se je nadaljevala še potem, ko se je Milena vrnila domov. Pisala sta si pisma. In naposled sta se poročila.
Milena Kovačičeva je odpotovala v Samaden in se za stalno preselila tja. Njen mož je bil med tem prevzel od očeta hotel — in od tistih dob ni Ljudmila dobila od svoje nekdanje prijateljice nobenih vesti več.
Bog ve, ali še živi v tem švicarskem mestecu, kjer se zbirajo leto in dan gostje in tujci z vseh štirih strani sveta? Mogoče ... Vsekako velja poizvedeti. Imena njenega moža se je še spomnila: Linden se je pisal.
Ljudmila ni dolgo pomišljala. Sedla je za mizo in pisala svoji prijateljici dolgo pismo. Sporočila ji je, da bi rada dobila kakršnokoli službico v Švici, da bi z njo in s svojimi bornimi prihranki preživila sebe in družino. Če bi vedela kaj svetovati. Izdala ji je tudi, zakaj ji je to potrebno, zaradi zdravja njenega otroka. Prosila jo je, naj ji za božjo voljo kaj poišče, za njeno uslugo ji bo večno hvaležna.
Pismo je naslovila kar na slepo v Samaden; kraj je bil majhen, če njena prijateljica še tam živi, jo morajo najti.
In glej, odgovora ji ni bilo treba dolgo čakati. Že teden dni nato je imela Ljudmila v rokah pismo s švicarskimi znamkami. Prijateljica ji je pisala, da ji je rade volje na razpolago; prepričana je, da se bo že dobila kakšna služba. Toda v sedanjem letnem času je to težko. Spomladi bo lažje. Takrat upa, da ji najde mesto upraviteljice v katerem manjšem hotelu.
Ta odgovor Ljudmile ni popolnoma zadovoljil, čeprav je bila srečna, da je sploh toliko dosegla. Zdaj smo šele v januarju ... Treba bo čakati dva ali tri dolge mesece. V tem času se utegne Markovo stanje nevarno poslabšati in Bog ve, ali ne bo potem zanj že prepozno. Že ob tej sami misli je nesrečno mater stisnila smrtna tesnoba.
Ne ... ne! Ne sme čakati pomladi! Takoj mora odpotovati. Toliko denarja premore, da bo nekaj mesecev plačala penizion v katerem skromnem hotelu. Prvo je Markovo zdravje, vse drugo je postranska reč!
In na poti se bo mimo grede oglasila v Križah, Cirilovem rojstnem kraju, kjer je še živela mati njenega moža; pri njej bi ostala nekaj dni. Starka je prebivala sama v majhni hišici na nizkem pobočju, in zrak tam je bil tako zdrav, tako planinski, da bo Marku za nekaj dni zalegel tudi za švicarskega ...
In vrla starka bo vsa srečna, ko bo stisnila k sebi svoje drage, ki jih je tako rada imela, a jih je tako redko videla! O, kolikokrat je v svojih preprostih pismih vabila svoje »Ljubljančane«, kakor jih je imenovala, naj jo pridejo kdaj obiskat. Navadno so prišli vsako leto v septembru za kak teden dni — to je bilo vse. Teden dni, ki so stani Marti — tako je bilo babici ime — in prav tako Marku in Boži minili kakor ura, da se človek — kakor je rekla dobra Stanka — med tem še obrniti ne utegne.
Ciril in Ljudmila sta jo neštetokrat prosila, naj se vendar preseli k njima v Ljubljano. Toda vselej je odklonila.
»Ne, ne,« je odkimala, »pri vas bi se še izgubila. Preveliko mesto je to zame. In potem bi se mi ljudje smejali in se obračali za menoj, ubogo staro kmetico. Smejali bi se mojemu platnenemu krilu, moji ruti in coklam ...«
Vtepla si je bila v glavo, da Ljubljana ni zanjo, in tako je ni nikoli videla ... Toda navzlic trmoglavosti je bila srčno dobra žena in je nad vse ljubila svojega Cirila, in prav tako svojo sinaho in vnučka.
Ljudmila je bila vrli starki sporočila, kaj se je zgodilo s Cirilom. Drugi dan po železniški nesreči ji je napisala kratko pismo, da je Ciril nevarno ranjen in da so ga morali še tisto noč operirati. Povedala ji je, da je operacija zelo nevarna, vendar je upanje, da jo prestane. To pismo je babico silno pretreslo, tako da je morala leči v posteljo. Če bi bila mogla, bi bila vzlic svojim predsodkom proti Ljubljani odpotovala v mesto. Toda bila je prešibka, da bi se upala na tako dolgo vožnjo.
Dva dni nato ji je sinaha pisala, da je Ciril najhujše prestal in da bo ostal pri življenju. Pozneje ji je še večkrat pisala. Da se Cirilovo stanje stalno popravlja, samo v glavi mu je nekaj ostalo, in da bo dolgo trajalo, preden bo tudi njegov um popolnoma zdrav.
Potem je pisala stari Marti, da Ciril dolgo ne bo za nobeno delo ... da se je namenila iti v Švico, ker je Marku potreben ostri planinski zrak; zato pojdejo vsi tja, poprej se bodo pa še pri njej oglasili. Tako bo stara mati izvedela vso strašno resnico, ki se ji je Ljudmila dotlej ni upala odkrito priznati.
Prejšnji dan je bil mrzel in žalosten. Vihar je majal stare smreke in bukve in črni oblaki so se preganjali po nebu. Stara Marta je gledala skozi okno svoje samotne hišice in opazovala nebo:
»Že od decembra ni bilo snega, to noč bo pa zapadel.«
Vrnila se je k ognjišču, kjer je veselo plapolal ogenj in metal po kuhinji švigajoče zlate odseve. Starka se še zmerom ni prav opomogla; od tistega dne, ko je izvedela žalostno vest o nesreči svojega sina, ni bila več prava. Glava ji je bila tako čudno težka, od časa do časa jo je prijela omotica in venomer jo je obhajal neznan strah, kakor da mora pasti naprej ali nazaj, če se kam ne opre. Ni razumela tega, zato jo je navdajalo s čudnim strahom. Zakaj dotlej je bila stara Marta vzlic visoki starosti, vzlic gubam na obrazu, ki so iz njega le oči zrle z mladostnim ognjem, zmerom zdrava in bolezni tako rekoč ni poznala.
Drobna starka je bila tudi sicer zmerom pri delu, zmerom na nogah. Neprestano je hodila zdaj v kuhinjo, zdaj v čumnato in kaj pospravljala ali pripravljala; niti trenutek ni mogla biti brez dela.
Ker torej bolezni sploh ni poznala, so jo tem bolj prestrašili čudni občutki, ki so jo danes navdajali. To bo najbrže posledica skrbi in neprespanih noči zadnjih šest tednov, si je rekla ... Kaj naj pomeni tisto o možganskih motnjah pri Cirilu, ki ji je o njih pisala Ljudmila? Kaj je hotela sinaha reči? Venomer ji je hodilo to vprašanje po glavi, a odgovora ni vedela. Tudi danes ji je venomer sililo to vprašanje na um. Čeprav se je stiskala k ognju, jo je vendar stresal čuden mraz.
»Oh, moj Bog, samo da ne zbolim ... Le kdo bi potem skrbel zame!«
Stara Marta se ni motila: ponoči je zapadel sneg. Zjutraj se je pokrajina zbudila s prelestno belo snežno odejo. Zrak se je zdel čistejši in prozornejši; bilo je, kakor bi si bila pokrajina ponoči nadela svečano obleko za Bog ve kakšno slavnost. Le pismonoše, ki so ravno zapuščali poštno poslopje, otovorjeni s težkimi torbami, a pelerinami in palicami v rokah, niso cenili te rezke zimske lepote.
»Vražji sneg! Prav treba ga je bilo!« je godrnjal eden izmed njih, majhen, čokat mož z dokaj obilnim trebuhom.
»Ti tudi nikoli nisi zadovoljen!« se je zasmejal drugi, mršavi.
»Zate je stvar druga,« je vzdihnil prvi. »Ti si suh in ti gazenje snega ne dela preglavic. A jaz ... « »No, saj tako strašno tudi zate ne bo. Sicer je pa prav, da se malo pretelovadiš, boš vsaj nekoliko tolšče izgubil,« se je veselo zasmejal drugi in se obrnil v hrib proti samotni hišici, kjer je stanovala stara Marta.
Z velikimi koraki je gazil sneg po zamedeni stezi. Ko je bil le še kakih dve sto korakov od hišice, se je ustavil, da zajame sapo. In zdajci ga je nekaj iznenadilo.
»Čudno! Kako da se danes ne kadi iz dimnika?« Vedel je, da Milavčeva mati rano vstaja. Poleti je bila na vse zgodaj, ko se je komaj danilo, že na vrtu; pozimi je bilo še tema, ko se je že kadilo iz njene hiše. In iz smeri dima so pismonoše celo presojali, kakšno bo vreme tisti dan.
»Če stara Marta še ni vstala,« si je dejal pismonoša, »pomeni, da je zbolela.«
Jel je spet bresti sneg in kmalu je stal pred hišico. Tam je postal njegov strah še določnejši. Hišna vrata so bila zaklenjena — videlo se je iz snega, ki jih je zamedel. Tu nekaj ne bo v redu! Pismonoša je potrkal. Nobenega odgovora. Potrkal je še enkrat, glasneje. Pritisnil je na kljuko in se uprl v vrata. Podala so se: niso bila zaklenjena.
»He, mati, ali ste doma?«
Njegov glas je čudno odjeknil v tišino.
»Nesreča se je zgodila, prav gotovo,« si je dejal pismonoša in nenadna groza ga je izpreletela.
Stopil je v sobo in odgrnil zaveso na oknu. Na postelji je ležala stara Marta, s široko odprtimi očmi.
»Strela!« je vzkliknil pismonoša in izpustil zaveso.
Tako se je ustrašil, da je obstal kakor okamenel, ne vedoč kaj naj stori. Ko se je opomogel, je spet odgrnil zastor in stopil k starki. Marta ni bila mrtva ... Oči so se ji vrtele v jamicah in ustnice so se ji pregibale. Hotela je nekaj reči, toda iz njenih ust ni prišla beseda. Le nerazločni glasovi so se ji trgali iz grla. Pismonoša se je spomnil, da je njegov oče na podoben način umrl.
»Prizadelo jo je,« je pomislil.
Sklonil se je k njej in dejal na glas:
»Po zdravnika stopim, mati.«
In res je jadrno odšel. Že čez slabe pol ure se je vrnil v spremstvu kriškega zdravnika dr. Medveda, že postarnega moža z belimi lasmi in zlatimi naočniki. Pismonoša mu je bil spotoma povedal, v kakšnem stanju je našel starko, in dejal:
»Prav gotovo bo mrtvoud. Tudi pri mojem očetu je bilo tako ... zato mislim, da se ne motim.«
»Če je tako, bo pa nevarno ... ali pa tudi ne, kakor nanese,« je resno menil zdravnik.
Ko je zagledal starko v postelji, je prvi mah vedel, da je pismonoša zadel. Toda po površnem pregledu je olajšano dejal:
»Nič hudega ne bo.«
»Pismo imam zanjo,« je tedaj rekel pismonoša. »Na mizo sem ga del. Kadar se zave, ji ga boste vi izročili, kaj ne, gospod doktor? Saj pravite, da ne bo hudega?«
Pismonoša je odšel.
Zdravnik je dal bolnici mrzle obkladke na čelo in senca. Čez kake pol ure je bilo starki že bolje. Tudi govor se ji je vrnil.
»Ponoči me je prijelo,« je začela pripovedovati zdravniku. »Čisto iznenada ... Bilo mi je kakor da slišim neko zvonjenje ... in kakor bi se vse okoli mene prižigale sveče ... in potem se mi je zdelo, kakor da nekam globoko padam. Hotela sem se prijeti za stol, pa se nisem mogla niti premekniti ... In tudi govoriti nisem mogla ... «
Napad je minil, starka je bila zdaj izven nevarnosti.
»Prvič ni tako nevarno, kaj je, gospod doktor? ... Toda če pride drugič ... potem pa z Bogom svet! Potem ni več rešitve! ...«
Zdravnik jo je tolažil:
»Tudi drugič še ni treba, da bi bilo hudo ... Tretjič ali četrtič, ne rečem ... Nekateri pa prestanejo tudi po pet ali šest napadov ... in od enega napada do drugega preteče časih po deset let.«
Toda starka je žalostno odkimala:
»O, saj vem, gospod doktor ... Nikar mi ne govorite! ... Sicer sem pa dosti dolgo živela in me ni preveč groza misli, da pojdem kmalu za ranjkim Jernejem ... Samo tega se bojim, da me ne bi odnesli, preden še enkrat vidim svoje drage Ljubljančane.«
Pri tej besedi se je zdravnik spomnil pismonoševega opozorila.
»Res, kar se Ljubljančanov tiče, mati, se zdajle spomnim, da vam je pismonoša pustil pismo na mizi.«
»Pismo? ... O, to bo gotovo od moje sinahe!«
In že je pozabila nase in mislila samo še na Cirila.
»Ko bi se mojemu ubogemu sinu vsaj na bolje obrnilo! Saj veste, gospod doktor ... kaj se mu je zgodilo?«
»Da, vem ... smili se mi siromak ... Toda ne smete se preveč razburjati, drugače vam lahko škodi!«
»Ne razburjati se! Vam je lahko govoriti, gospod doktor! Saj ne veste, kaj se pravi imeti sina, ki ga človek tako ljubi kakor jaz.«
Zdravnik ji je bil izročil pismo in starka je s tresočimi se rokami pretrgala ovoj.
»Oprostite, gospod doktor ... Saj dovolite, da preberem ...«
»Kar nič se ne ženirajte, mati! Saj razumem vašo nestrpnost. Sicer pa zdaj lahko grem, ker ste že izven nevarnosti ... Danes in jutri morate še ostati v postelji, da se malo opomorete ... Dobro bi bilo, če bi kdo malo pogledal po vas in vam stregel ta dva dni ... Ali vam je prav, če vam pošljem Muhovčevo Mico, ki hodi po hišah pomagat? Mogoče je ravno prosta in bi lahko takoj prišla.«
»Oh, gospod doktor, to ste dobro povedali! Kar pošljite jo, hvaležna vam bom.«
»Torej do svidenja, mati! Jutri se bom pa spet oglasil in pogledal, kako vam gre.«
Na pragu se je še enkrat obrnil:
»In pazite, da se ne boste razburjali ... Drugače utegne postati nevarno! ...«
Zdravnik je odšel. Starka je s tresočimi se rokami razgrnila pismo. Toda oči so ji bile postale nenadoma tako kalne, da ni mogla brati. Šele čez nekaj minut, ko je premagala prvo vznemirjenje, je počasi, besedo za besedo prebrala sinahino pismo.
Tole ji je pisala Ljudmila —
Draga babica!
Sporočim vam, da sem se morala na nasvet zdravnika, ki zdravi Marka, odločiti za usoden korak.
Saj veste, draga babica, da je bil Marko zmerom nekam bolehen. Te dni mi je pa zdravnik resno svetoval,
naj grem z njim v Švico, ker mu je potreben oster planinski zrak, drugače ne ve, kako bo z njim.
In tako sem se odločila, da odidemo v Švico, mogoče za zmerom.
Poprej se bomo pa za nekaj dni oglasili še pri vas; pripeljali se bomo v ponedeljek.
Ciril je telesno ozdravel, toda duševno še zmerom ni dober. Časih se vdajam nadam, da bo bolje, druge dni sem pa spet strašno obupana.
Upam, da ste od bolezni, ki ste nam v zadnjem pismu pisali, da vas je napadla, že ozdraveli.
Vsi, Ciril, otroka in jaz, vas prisrčno pozdravljamo.
Vaša ljubeča
Ljudmila.
Marto je to pismo globoko pretreslo.
»Ježeš, kaj bo spet to! ... V Švico se odpravljajo ... Že Ljubljana je bila tako daleč, zdaj gredo pa še delj! ... A mora že tako biti, drugače se Ljudmila ne bi za to odločila. Markovo zdravje je glavno, sinaha ima prav. In mogoče bo tudi Cirilu dobro delo ... Le kaj hoče Ljudmila reči, da duševno še ni dober? ... Tega ne morem prav razumeti ... Zadnjič je rekla, da mu je nekaj v glavi ostalo. V glavi ... to je v možganih ... O Bog, takšna nesreča! ...«
Potem je zamrmrala:
»Torej v ponedeljek pridejo ...«
In žalostno je odkimala z glavo:
»To pot se bomo najbrže poslednjič videli ...«
Tako je minila kakšna ura, in potem je prišla Muhovčeva Mica. Bila je krepko mlado dekle, postrežljiva in dobrovoljna.
»Dober dan, Milavčeva mati! Kako se počutite? Zdravnik me je srečal in me prosil, naj pridem malo k vam pogledat, češ da vas je vrglo v posteljo.
Nu, pa zdaj je že bolje. Čez dva dni boste že čisto dobri, samo razburjati se ne smete.«
In res je bilo Marti še tisti večer dosti bolje. Mogla je že sedeti na postelji, tako da je lahko odgovorila Ljudmili.
»Zelo se veselim, da me obiščete,« je zaključila pismo. »Danes sem bila nekaj bolna, toda zdaj je že spet dobro, in ko pridete, mislim, da bom spet čisto zdrava.«
Mica je še tisti večer nesla pismo na pošto.
Ljudmila se je zmenila z nekim prevoznikom, da ji odpelje pohištvo na postajo. Stanovanje je bilo plačano še za dva meseca vnaprej, zato je rekla krščenici, naj skuša za ta čas dobiti kakšnega podnajemnika, če se ji bo ponudila priložnost. Ker se je bala, da je ne bi dr. Horvin spet nadlegoval, je dejala Marijani, naj mu sporoči, če bo kaj vprašal, da odpotujejo v Križe, potem se pa vsi preselijo v inozemstvo.
In potem, ko je napočil ponedeljek, je mlada žena z otrokoma in Cirilom, ki se je samo smehljal in ji pokorno sledil, zapustila dom, kjer je prebila toliko veselih in srečnih dni, dom, kjer je zdaj kraljevala samo žalost ...
Doktor Medved se ni motil, ko je rekel Marti, da bo že drugi dan bolje. Po mimo prespani noči je vrla starka drugo jutro že vstala in sama odprla hišna vrata. Jutranje solnce je veselo sijalo, da se je bela snežna odeja lesketala, kakor bi bila v samem biserju. Marti je zasijal obraz:
»Kako bosta otroka vesela!«
Toda že je prihajala Mica. Ko je videla, da je starka že pokoncu, jo je oštela. Zakaj je tako hitro vstala? Ali mar hoče, da bo spet zbolela?
Marta se je nasmehnila.
»Nikar se ne boj, Mica ... Čutim, da sem že tako močna, da lahko stojim pokoncu.«
Ves dan sta pospravljali in čistili po hiši, da bo lepo in v redu, ko pridejo Ljubljančani.
Zvečer je bilo vse pripravljeno. Marta je bila že skoraj čisto dobra, samo glava se ji je zdela še zmerom nekam težka. Zjutraj se je bil oglasil zdravnik in ji dejal:
»Nič hudega ni več; samo pazite na to, kar sem vam že rekel ... Če bi se preveč razburili, bi utegnilo imeti nevarne posledice.«
Potem je šel.
V ponedeljek je bila uboga starka vsa nemirna; kar ni je strpelo na mestu. Venomer je morala hoditi iz sobe v kuhinjo in spet v čumnato.
»Le kakšen je moj Ciril?« ji je neprestano šlo po glavi. »Zakaj mi že celih šest tednov ni pisal? ... Ali nima toliko moči? A potem ne trpi samo duševno nego tudi telesno. O, Bog, vsega tega nič ne razumem. Samo to vem, da se neznansko bojim ...«
Mrak je že legal na zemljo, ko je v mesečini zagledala sence, ki so prihajale po stezi proti njeni hiši. Marta se je stresla:
»Ljubljančani prihajajo! ...«
Sence so se bližale. In zdaj so se zaslišali tudi koraki in glasovi otrok. Starka je odprla vrata na stežaj. V kuhinji je gorel velik ogenj in metal rdeče odseve po stenah. In Marta je kakor temna senca stala v razsvetljenem okviru vrat in krčevito čakala ...
»Ali ste vi, otroci?« je vprašala, ko so bile sence že čisto pri hiši.
A že sta vzkliknila Boža in Marko:
»Babica ... Dober večer, babica! ...«
Otroka sta planila k njej.
»Joj, ljubčka, kako sta zrasla!« je s tresočim se glasom vzkliknila starka in ju ljubeče pobožala. Nato se je obrnila k Ljudmili:
»Dober večer, Ljudmila ... pozdravljena, hčerka moja ...«
In potem je pogledala po Cirilu.
»Siromak moj!«
Krčevito ga je stisnila k sebi in ga jela poljubljati po licu, po ustnicah, po čelu. Ciril se ji ni upiral.
»Oh, ko bi vedel, kako sem se bala tega srečanja ... vidiš, mislila sem, da si ohromel, otrok moj ... Toda hvala Bogu, moj strah je bil prazen ... Samo zakaj mi nisi nič pisal? Vsaj par besed ... Zakaj, povej, sin moj ...«
Privzdignila je objokane oči k njemu ... Gledala ga je, žalostna in vendar tako srečna, ne vedoč, ne razumevajoč.
»Zakaj ne odgovoriš, Ciril? ... Kaj ti je vendar? ...«
Zdajci so njene oči zletele k Ljudmili, ki se je komaj premagovala, da se ni spustila v jok. In krik spoznanja se je izvil nesrečni starki iz grla:
»O, moj Bog! ...«
Kakor blisk jo je obšlo spoznanje.
»O, Bog!« je zajecljala, »ne sliši me, ne more govoriti ... Ne razume me ... Ne, ne, saj ni mogoče, da bi to bilo res! ...«
Nekaj sekund je stala kakor odrevenela. Srce ji je razbijalo ko kladivo. In venomer je srepo ponavljala pred se:
»Ubogi ... ubogi moj otrok! ...«
In ko je tako stala, vsa trda in onemogla, se ji je zdajci zazdelo, da ji udarjajo na uho daljni glasovi zvonov, in pred očmi ji je bilo, kakor bi švigali bliski mimo njih ... Morala se je nasloniti na stol, da ni omahnila in padla po tleh ... In čudna groza jo je obšla: ali se pripravlja drugi napad? Nekaj sekund se ji je že tako zdelo ... tedaj je pa jela slabost popuščati ... Lica, ki so ji postala višnjeva, so spet izgubila svojo nenavadno barvo in postala rumenkasto ovenela kakor prej.
Tedaj je Ljudmila stopila k njej:
»Morate mi oprostiti, babica ... da vam nisem vsega po pravici povedala .... Vidite, vedno sem se nadejala, da se bo Cirilovo stanje popravilo. Tako mi je tudi zatrjeval kirurg, ki ga je operiral in rešil gotove smrti ...«
Marta je spet prišla do besede.
»In ves čas po operaciji je tak? Ali ni od takrat izpregovoril še nobene besede? ...«
»O, pač ... pač ... Toda vse njegove besede so brez zmisla ... nikakega pomena ni v njih ...«
»In misliš, da nas ne sliši ... da nas ne spozna? ...«
»Na žalost, mati! ...«
»O, moj Bog! Zakaj si nas tako udaril! ...«
Počasi jo vstala in se obrnila k Cirilu, ki je bil med tem stopil k ognjišču, kakor bi ga bil plamen z nepremagljivo silo vlekel k sebi. Iztegnil je roke in si jih grel nad ognjem. In njegov pogled je begal po tej kuhinji, kjer je nekoč živel, kjer je prebil svoja otroška leta ... kjer se je tolikokrat igral. Toda od časa do časa se je vendarle zazdelo, kakor bi se v njegovih očeh zasvetila iskra spomina, iskra življenja.
»Ciril moj ... otrok moj ...«
Ciril se je obrnil k njej.
»Tvoja mati ... tvoja stara mati govori s teboj ... ali se je nič več ne spomniš? ... mati, ki te je v tej kuhinji nekoč zibala na kolenih ... Sedela sem na pručici, čakaje tvojega očeta, ki je šel v gozd sekat drevesa ... Gledala sva v ogenj, kako se iskre zlati plameni ... Smejal si se in tleskal z ročicami ... In potem si hotel, da ti zapojem, prosil si me z ročicami ... Nisem ti mogla odreči ... In zapela sem ti pesmico ‚Barčica po morju plava‘ ... To si imel najrajši.«
Ciril jo je z neko zaverovanostjo poslušal. In ko je končala, je ponovil za njo:
»Barčica po morju plava ...«
Vsa srečna se je starka obrnila k Ljudmili: »Vidiš, hčerka, razumel je ... Vidiš, da je razumel? ... Ponovil je za menoj pesmico in se nasmehnil ... Boš videla, da bo ozdravel ... Saj že razume, ubogi moj otrok ...«
Pogledala je Cirilu v obraz:
»Kaj ne, Ciril moj ... kaj ne da razumeš, kaj ti govori tvoja stara mati ... kaj ne da si jo spoznal? ... Tn vesel si, da si pri njej? ...«
Toda Ciril je očividno utrujen odvrnil oči in se spet izgubil v sanjarjenje. Marti se je razsula poslednja nada. In z bolestnim glasom je gluho zaječala:
»O, moj Bog! ... O, moj Bog! ...«
Večerja, ki jo je starka pripravila, je bila žalostna ... Ljudmila je babici pripovedovala o svojih načrtih. Povedala ji je, kaj ji je pisala njena prijateljica iz Švice, in o službi, ki se ji obeta. Pripovedovala ji je o renti treh tisoč kron na leto, ki jih ji bo morala plačevati železnica, če se Cirilovo stanje ne bo popravilo. S tem denarjem bi mogli skromno živeti. Toda Ljudmila tega ni marala. Hotela je delati in če bo kako mogoče dati teh tri tisoč kron na stran, da bo potem z njimi šolala svoja otroka in jima zapustila skromno dediščino ...
Strah jo je bilo bodočnosti svojih otrok, posebno zastran Marka, ki je bil tako slabotnega zdravja.
»Ubogi malček, tam v Švici ti bo dobro in kmalu boš ozdravel,« je stara Marta pogladila dečka po glavi. Zanj je čutila posebno nežno ljubezen. Ni čudo: ali ni bil živa slika svojega očeta? Ali ni videla v njem svojega lastnega Cirila, kakršen je bil pred tridesetimi leti?
Marko je z resnim glasom odvrnil:
»O, saj sem zdrav, babica! In vesel sem, da smo prišli k tebi.«
In z otroško neskrbnostjo je nato vzkliknil:
»Ali se bomo jutri lahko igrali v snegu, babica? Napravili bomo sneženega moža, kaj ne?«
Marta ga je objela, da skrije solzo, ki se ji je prikradla na oči in ji zdrknila po ovenelem licu.
Sobico zraven kuhinje je dobil Ciril, Ljudmila je pa hotela z Markom v prvo nadstropje. Drugi dan bodo tja začasno prenesli posteljo iz pritličja, tako da bo vsa družina skupaj. Marta se je nekoliko začudila, ko ji je Ljudmila to razkladala. Kako to, da ne bo mlada žena pri svojem bolnem možu? Toda že je Ljudmila očividno v opravičbo dejala:
»Ciril zelo dobro spi ... vso noč se ne prebudi.«
Marta ni nič odvrnila ...
Drugo jutro je dala poklicati nekega delavca, da je prenesel gor posteljo, ki je dotlej stala v pritličju ...
Spet je snežilo ... Izpod svinčenega neba so ves dan padale velike goste snežinke. Otroka sta bila vsa srečna in obraza sta jima sijala od veselja. Tudi Ciril se je zdel zadovoljen: po cele ure je z zanimanjem opazoval enakomerno padanje snežink ...
Toda zato sta bila Marta in Ljudmila tem otožnejši. Ljudmila ni marala snega; tu na kmetih jo je še bolj navdajal z otožnostjo. In Marta je trpela, ko je gledala svojega Cirila tako zaverovanega, tako nebrižnega za vse, kar se okoli njega dogaja. In potem ... že od sinoči jo je preganjala neka misel, naj si je še tako prizadevala, da jo prežene ... Zdelo se ji je, da Ljudmila ne ljubi več Cirila tako kakor nekoč ... Čudna slutnja jo je navdajala, da je med obema zakoncema neka skrivnost — slutnja, ki jo je utrjevalo tisoč neznatnih okoliščin ...
Saj je Ljudmila neprestano skrbela za Cirila in se brigala zanj. In kadarkoli je Marta prestregla pogled iz njenih trpečih oči, je vselej videla nežno brigo v njih. In vendar ... vzlic vsemu ... Nekaj se je moralo med njima zgoditi! ...
Marta je ljubila svojo sinaho, saj jo je že dolgo poznala kot mehko in dobrosrčno žensko. Vedela je, da se je Ciril iz ljubezni oženil z njo ... in da ga je tudi njegova žena ljubila, kakor je on njo ljubil.
Kadar sta prišla o počitnicah k njej, sta neprestano čepela skupaj in porabila vsak trenutek, kadar sta bila sama, da sta se poljubljala. Toda zdaj ... Ne, Marta je slutila, da se je nekaj izpremenilo v Ljudmilini ljubezni do Cirila.
Večkrat je skrivaj opazovala svojo sinaho. In že drugi dan se ji je slutnja utrdila. Mlada žena ni trpela samo zaradi moževe bolezni. Še nekaj drugega jo je moralo gristi. Že jo je hotela vprašati, kaj ji je. Pa se ni upala.
Dvakrat ali trikrat jo je presenetila v gornji sobici vso v solzah. Sedela je v kotu, Ciril je pa sanjavo strmel v ogenj v peči. Otroka sta se spodaj igrala. Njene solze so bile le preveč razumljive ... zato je pa bilo starki tem manj razumljivo ono neznano, kar je ločilo Cirila in Ljudmilo ... ta mrzlost, ki je Ljudmila v takih trenutkih ni več skrivala. In vendar bi morala biti njena ljubezen še večja, njena skrb zanj še nežnejša, ko je bil Ciril tako nebogljen in zapuščen. Kaj pomeni ta skrivnost med njima? ...
Tako je minilo pet dni. Že pred dvema dnevoma so se Martini gostje mislili odpeljati, toda Ljudmila je odhod neprestano odlagala. Zdaj je določila odhod nepreklicno za pojutršnjem ...
Otroka sta se že veselila: za otroke je potovanje zmerom veselje in spričo njega pozabijo vse drugo. Toda tudi njun smeh ni mogel popraviti razpoloženja, ki je vladalo na večer pred odhodom v tej hišici in stiskalo Marto in Ljudmilo za srce. Babica je venomer morala misliti na to, da se nocoj poslednjič vidijo.
»O, vem,« je žalostno govorila sama pri sebi, »ne bo več dolgo, ko bom umrla, naj reče dr. Medved kar hoče ... To pot poslednjič vidim svoje otroke ... nekaj mi tako pravi ... Ko bodo prihodnjič prišli, me bodo našli v grobu ...«
Te misli so še bolj grenile njeno že tako neveselo razpoloženje.
»Kdo ve, kaj se tam v Švici še vse lahko zgodi! ... Kdo ve, ali bo Ljudmila še ljubila mojega Cirila ... mojega ubogega Cirila... Že zdaj se mi časih zdi, kakor bi ji bil v breme!«
Zaman si je prizadevala, da prežene ono črno slutnjo, ki jo je neprestano preganjala. Tudi Ljudmila je imela objokane oči in njen obraz je bil mrliško bled.
Proti večeru je sedel Ciril pri ognju v kuhinji. Sanjavo in z nedopovedljivo žalostjo na obrazu je strmel v plamene. Otroka sta se igrala, toda on ju ni videl ... ni ju slišal. Zdajci se je pa Boža zaletela očetu med kolena. Ob tem nenadnem dotiku je Ciril v strahu poskočil na noge. Boža je omahnila in padla na tla ter vzkriknila. Ljudmila je ravno stala z babico pri vratih in je vse videla ... Stekla je k Boži in jo pobrala ... In v strahu in razburjenosti, da se ni otroiku pri padcu kaj pripetilo, je izustila besedo proti Cirilu .... besedo, ki ji je ušla v neprikriti jezi.
»Neroda!«
Babica je slišala to besedico. Tudi blisk je videla, ki se je utrnil iz oči mlade žene. In kakor v odgovor na sumnjo, ki se je tisti trenutek še bolj zgostila v njej, je zajecljala:
»O moj Bog! ... O moj Bog! ...«
Boži se ni na srečo pri padcu nič hudega pripetilo ... Nekaj trenutkov nato se je spet igrala. Tudi Ciril je spet sedel pred ognjiščem kakor prej. Le med Ljudmilo in Marto je nastala nejasna, mučna zadrega, ki sta si je bili obe v svesti.
Mlada žena je brez besede zavila po stopnicah v svojo sobo. Marta je dolgo žalostno gledala za njo ... s pogledom, ki je bil v njem nem očitek. In zdajci se je v njenih očeh zasvetil odločen sklep.
Trenutek se je obotavljala, nato je pa tudi ona krenila po stopnicah gor. Sobica v prvem nadstropju je bila zavita v somrak. Zunaj je legala tema. Marta je pri vratih obstala. Ljudmila se je ravno sklanjala nad kovčegom, ki ga je zapirala; ko je zaslišala korake, se je hlastno obrnila. In v somraku je nejasno razločila obrise babice. Razumela je, da se ne more več izogniti razgovoru, ki se ga je tako bala. Babica je odločno pristopila k mladi ženi.
»Ljudmila,« je tiho dejala, »Ljudmila, potrebno je, da se porazgovoriva ...«
Besede ji niso hotele iz stisnjenega grla. Morala je prestati in šele po kratkem premoru je nadaljevala:
»Povedati ti moram, kaj mi leži na srcu.«
»Babica! ...«
Mlada žena se je vzravnala.
»Ne smeš se zato name srditi ... preveč hudo mi je, ko vse to gledam ... zato moram vedeti ... za vsako ceno ... moram vedeti.«
»Kaj vedeti babica?«
»Kaj se je zgodilo med teboj in mojim nesrečnim otrokom.«
Ljudmila je prebledela. Silen drget ji je stresel telo.
»Ne razumem vas, babica ....«
»O, pač, dobro me razumeš ... Oh, saj sem videla že prvi večer, ko ste prišli ... Stare ženske kakor jaz imajo ostre oči, hčerka, kadar gre za srečo njihovih otrok ... Prvi mali sem vedela, da se je med vama nekaj izpremenilo ... Da si drugačna kakor si bila ... Ne vem, v čem ... ne najdem besed, da bi se izrazila. Toda trdno sem prepričana, da nekaj je ... In dejala sem si, da se zaradi nesreče, ki ga je zadela, ne moreš nanj srditi ... Preveč dobrega srca si ... To bi bil samo razlog, da bi ga še bolj ljubila ... Razumem, da človek časih obupava ... toda prav tako tudi vem, da človek, ako koga resnično ljubi, te ljubezni ne pozabi ... In če ta ljubezen umre, morajo biti za to resni razlogi, silno resni ... Tako sem si govorila, hčerka moja ... In potem sem hotela dognati, kateri naj bi bili ti razlogi ... Zakaj če imaš Cirilu kaj očitati, ga moram zdaj jaz braniti, ker se sam ne more ...«
Marta je govorila z vročično naglico in je morala večkrat prestati, da je zajela sapo. Ljudmila jo je vsa bleda poslušala. Mrak je postajal vse gostejši. Ženi sta se komaj še videli. Kakor môra je ležala na njih tišina. Potem je spet izpregovorila stara Marta:
»Vidiš, da se nisem motila ... tvoj molk mi to dokazuje. Priznavaš ... Toda če bi tudi tajila, ti ne bi mogla verjeti ... Daj, Ljudmila ... Sama veš, da te skoraj prav tako ljubim kakor Cirila ... Če imaš kaj proti njemu, vendar ne more biti hudega ... Preveč si ga prej ljubila ... Povej mi vse po resnici ... Odpri mi svoje srce.«
Gluh plač je vstal iz teme. Mlada žena je zaihtela.
»Ubogi otrok, zakaj jokaš? ... Torej je hujše, kakor sem mislila? ... O, prosim te, zaklinjam te, ne odlašaj več ... Govori! ...«
Ljudmili so lile solze po licih. Otrla si je oči in po dolgem molku odgovorila:
»Oh, boljše bo, da vam razkrijem to skrivnost, ki me hoče zadušiti ... Saj če ne bi bilo otrok, bi bila zaradi te skrivnosti že umrla.«
»Molči, Ljudmila! Ne govori tako!«
»Preveč trpim, mati ... In potem ... ne maram, da bi me po krivem obtoževali ... da bi mi po krivem očitali brezsrčnost ... Ne maram, da bi mislili, da sem samo jaz kriva ... Poslušajte me, mati.«
Ljudmila je prijela babico za roke. Potegnila jo je s seboj k stolu, jo posadila nanj in ji sedla nasproti. Bilo je že skoraj čisto tema. Toda ta mrak jo bil kakor nalašč za zaupne pogovore ... kakor nalašč za žalostno izpoved ... Jela ji je pripovedovati, kaj se je zgodilo od tiste tragične noči, ki je prišla za katastrofo. Nič ni izpustila. Pripovedovala ji je o Horvinovi strasti do nje in o pasti, ki bi bila skoraj padla vanjo. In ko je prišla do tega, kaj ji je kirurg izdal glede njenega moža, se je uboga starka nenadoma vzpela na stolu itn vzkliknila:
»In ti si mogla verjeti? ... Verjela si pošastnosti tega razbojnika? ... Kaj ne vidiš, da si je vse to izmislil samo za to, da te odvrne od Cirila? ... Ah, Ljudmila, to je hudo, to je zelo hudo, da si tako izgubila vero v svojega moža!«
Zažugala je z rokami proti človeku, ki ga še poznala ni, pa je kljub temu čutila zanj samo prezir in sovraštvo.
»To še ni vse, babica ... Tudi jaz nisem prvi mah pripisovala njegovim besedam nikakega pomena ... Tudi jaz mu nisem verjela niti črkice. Toda kmalu sem dobila dokaze, in ti dokazi so bili na žalost tehtni in neovrgljivi ...«
»Dokazi! ... Oh, ko bi mogla videti te dokaze! ...«
Ljudmila je povzela:
»Bila sem pol mrtva od strahu ... od groze ... In potem me je ta človek pustil za trenutek samo s Cirilom, ki je ležal brez zavesti na postelji ... Tedaj sem se spomnila, da je imel moj mož zmerom pri sebi mojo sliko. In prešinilo me je, da ta slika ne sme priti v roke temu lopovu ... Ne, ne sme! ... In ko sem pogledala po Cirilovih žepih, iskaje svojo sliko, sem našla pismo ... pismo, ki ga je napisala ženska roka ... naslovljeno na Cirila in z datumom istega dne ... Pismo je bilo podpisano ... In tako nisem mogla nič več dvomiti, da je med njima nekoč res obstajalo razmerje ... in da je to razmerje vladalo še tedaj ... Ah, tak je bil torej moj Ciril, ki sem mu vse zaupala, ki bi dala življenje zanj! ...«
Pri poslednjih besedah je spet srd premagal Ljudmilo. Marta je sklonila glavo, kakor da je vsega tega preveč zanjo. Toda takoj nato jo je spet dvignila. In v njenih dobrotljivih očeh je zasijal blisk.
»Ne,« je vzkliknila, »to še ni dokaz! ... Ta človek je bil po tem, kar si mi pripovedovala, vsega zmožen. Ali ni nemara on skoval to zaroto proti mojemu ubogemu sinu? Ali ni mogel dati on napisati to pismo in ga vtihotapiti v Cirilov žep, v trdni veri, da ga boš tam našla?«
»Tudi meni je prišla ta misel ... Rajši sem hotela verjeti zvestobi kakor izdajstvu. In če je že takrat dvom napolnil moje srce, sem bila prepričana, da ga bom naposled vendarle pregnala od sebe in da se bodo spet vrnili časi, ko bom Cirila prav tako ljubila kakor sem ga nekoč. Neprestano sem si ponavljala:
»Ne ... moj Ciril ni zagrešil takšne podlosti ... Ciril te ženske sploh ne pozna ... Ime, ki je napisano v tem pismu ... tega imena najbrže nikoli še slišal ni ... nikoli ga ni izgovoril. In glejte, nekega dne je z nasmehom ... izgovoril ravno to ime ... ime, ki ga nikoli ne pozabim ... ime, ki ga je večkrat po vrsti izgovoril. Kaj rečete na to, babica?«
Njene poslednje besede so se skoraj izgubile v ihtenju in solzah. Marta to pot ni vzdignila glave.
In vendar ni mogla, ni hotela verjeti v krivdo svojega sina ... Ne, ne, preveč je bil Ljudmilo ljubil ... Pred poroko ... takrat je mogoče res imel kakšno manjšo ljubezen ... kakor vsi moški njegovih let ... Da, to bi bilo mogoče. Zakaj Marta se je zdaj, ko se je zamislila v prošlost, spomnila nekega dne — o, že dolgo je od tedaj, nekega vročega avgustovega dne je bilo, ko je bil zadremal na postelji pri čitanju časopisa — da je takrat v sanjah izgovoril neko ime. Takrat se mu je nasmehnila ... Gotovo je bilo ime kakšne lepe deklice, ki se je seznanil z njo pri svojih študijah ... Potem je to ime, kakršnega naši ljudje nimajo, spet pozabila.
Minute so minevale v tem obujanju spominov. Marta je vstala in poskusila še poslednjič ugovarjati:
»Ali ni bilo to samo golo naključje? ... Nisi na to nič mislila? ...«
Toda Ljudmila je odkimala.
»Dokaz je bil to pot neovrgljiv. Ciril me je izdal in varal. Ta udarec je bil zame strašnejši od tistega, ki je zadel Cirila. Šla sem vase in mu skušala oprostiti, skušala pozabiti. Izključeno! Nekdanje zaupanje in ljubezen sta umrli v meni. In jaz, ki sem še pred nekaj meseci tako zelo ljubila svojega Cirila, jaz, ki sem samo zanj živela in vanj upala ... vidite, babica, danes ga le še prenašam, toda ljubiti ga ne morem, ne morem nikoli več!«
Ihtenje ji je raztrgalo grlo. Toda Marta še zmerom ni obupala:
»Ne govori tako, Ljudmila. Če je Ciril zagrešil kakšno majhno napako, ne verjemi, da bi bil zmožen takšne lopovščine. O, saj ga ni človeka na svetu, ki bi bolje vedel, kako te je ljubil, kakor jaz. Matere se ne motijo, kadar sodijo svoje otroke ... In tudi, če je tisto pismo res kakšna ženska napisala Cirilu, je moglo biti le otročarija!«
Mlada žena je brez besede vstala. Na nočni omarici je stala sveča. Ljudmila jo je prižgala. Rumenkasta luč je raztrgala temo, ki je vladala v sobi. Potem je Ljudmila odprla torbico, ki jo je bila položila v predal nočne omarice. Iz nje je vzela majhen papir. Razgrnila ga je in ga stisnila babici v roke.
»Otročarije, pravite? Prečitajte, babica! ...«
Marta je morala poiskati svoje naočnike v žepu. S tresočimi se rokami si jih je naravnala na nos in se sklonila, da bi bolje videla ... Drgetala je kakor papir v njenih rokah. In ko je prišla do zadnje vrste, se ni mogla premagati in iz ust se ji je utrgal pridušen krik:
»Adelina!«
To je bilo tisto ime, ki ga je bil Ciril tisto vroče popoldne v sanjah izgovoril. Nehote ga je polglasno ponovila. In presunjenje na njenem obrazu je bilo tako očitno, da je Ljudmila vzkliknila:
»Tak poznate to ime, babica?«
Toda stara Marta se je zgrozila:
»Kaj pa misliš!«
»Resnico — zakaj vaš nemir vas izdaja. Ali vam je mar Ciril govoril o tej Adelini?«
Obraz nesrečnice je postal trd in neizprosen. Oči so ji zagorele.
»Prisežem, sinaha, prisežem, da ne ...«
»Oh, jaz nesrečnica! ...«
»Ne verjameš mi ... Poslušaj ... pri svojem Cirilu se ti zakolnem, da ni res, kar misliš ... da mi ni moj sin nikoli govoril o tej ženski.«
Vrnila je Ljudmili pismo. Roke so ji še zmerom drhtele. In potem je rekla:
»Obžalujem te, otrok moj, obžalujem iz vsega srca ... Zdaj šele vse razumem, kaj se v tebi godi. Toda ti si dobra ... in če ne moreš danes odpustiti, ko je tvoja rana še preveč sveža, boš pa pozneje odpustila. A dotlej, kolikšno gorje za vaju nesrečneža!«
Morala je spet sesti. Nekaj časa je molčala. Potem je pa nenadoma vstala, stopila k Ljudmili, ki jo je čudno gledala, prepričana, da mora starka nekaj vedeti, in jo prijela za roke:
»Poslušaj me, hči moja, in ne srdi se name za to, kar te bom zdaj prosila. Uboga starka sem, in to kar ti bom govorila, prihaja iz nepokvarjenega srca, brez skritih misli ... Prav si storila, da si mi izdala to skrivnost. Iz vsega srca bi ti hotela prihraniti nepotrebno trpljenje. Tudi Cirilu bi ga hotela prihraniti. In zato, poslušaj, kaj ti rečem. Njegova navzočnost te preveč boli ... dan za dnem te spominja tega, kar se je zgodilo. Vidiš, Ljudmila, zato je bolje, da odideš sama z otrokoma v Švico. Pusti Cirila pri meni. Sama bom pazila nanj ... Pazila sem nanj in ga negovala, ko je bil še otrok, pa bom še zdaj, ko je velik ... In manj dolg čas mi bo in manj hudo, ko ne bom več tako sama ... in tudi zate Ljudmila, bo tako bolje.«
Mlada žena je hotela ugovarjati. Toda beseda ni hotela iz njenega grla. Marta je pa nadaljevala:
»Ko pride ura moje smrti — upam, da mi jo bo Cirilova navzočnost vsaj malo zavlekla — takrat pokličeš svojega moža k sebi. Boš videla, da tedaj ne boš več tako neizprosna ... boš videla, da se bo tvoje srce do takrat izpremenilo, da bo namestu grenkobe stopila spet ljubezen v tvoje srce ... in odpustila mu boš.«
Razširila je roke. In Ljudmila se je ihteč spustila v njeno naročje.
X Pravi obraz
urediIlona Matoš je postala gospa dr. Emerika Horvina. Le-ta je prve dni po poroki tako dobro igral svojo vlogo, da ni slutnja grozne resnice niti za trenutek prevzela srce mlade Madžarke. Spoštovanje in nežnost, ki jo je občutila za svojega moža, je še zraslo. Zakaj čeprav je kirurg kazal silno ljubezen in strast, se ni vendar nikoli izpozabil do ničesar, kar bi moglo mlado ženo žaliti v njenih najglobljih čuvstvih.
Delal se je nežnega in pokornega, pripravljen, da ji vsako željo bere z obraza. In tako se mu je Ilona sama od sebe, malone res osvojena, predala.
Že drugi dan po poroki je izročila Emeriku Horvinu velik ovitek, poln papirjev, in mu dejala:
»Od tega dne, prijatelj, je moje premoženje tvoje. Naloženo je večjidel v budimpeštanskih bankah. Tu imaš vsa potrdila o naložbah in vrednostnih papirjih. Daj jih prenesti sem. Dam ti pooblastilo, da smeš razpolagati z vsem mojim premoženjem: karkoli ukreneš, pristanem vnaprej.«
V Horvinovih očeh se je utrnil blisk, ki je pa takoj spet ugasnil. Hotel je ugovarjati:
»Kaj bova v tem trenutku govorila o denarju, draga Ilona! Saj dobro veš, da te ljubim zaradi tebe same in ne zaradi premoženja, in da bi mi bilo ljubše, da bi bila siromašna, ker bi bila potem manjša razlika med nama.«
»Ne, Emerik, če sem bogata, me zato ne smeš nič manj ljubiti ... Vzemi tole. Saj si mi pravil, da si si moral izposoditi denar, da si si uredil svoj sanatorij. Poplačaj svoje upnike ...«
Spet je odmahnil z roko in na obraz mu je legel oblak. Toda Ilona je vztrajala na svoji zahtevi, tako da je naposled res vzel ovitek.
»Samo zato to storim, da te ne razžalim, Ilona. Samo zato bom ravnal po tvoji želji.«
Še tisti dan se je Horvin pobrigal za prenos naložb in vrednostih papirjev iz budimpeštanskih bank. In vzlic navidezni nebrižnosti, ki jo je kazal pred Ilono, je spravil stvar z vročično naglico v red, tako da je bil že mesec dni nato večji del velikanskega Iloninega premoženja — malone trije milijoni — naložen v največjih ljubljanskih bankah in hranilnicah in na razpolago kirurgu, ki je lahko iz njega črpal, kakor ga je bila volja. Mladi ženi je ostalo okoli sedem ali osem sto tisoč kron, kolikor so bila vredna njena posestva v okolici Budimpešte. To stvar bo pa pozneje uredil.
Horvin je začel odplačevati svoje upnike. Še enkrat je hotel, dobro vedoč, kaj mu bo žena odgovorila, povedati Iloni, kaj je napravil z njenim denarjem, toda ona ga ni hotela poslušati.
»Saj sem ti rekla, Emerik, da ti popolnoma zaupam in da je vse prav, kar napraviš ...«
Od takrat je pustil vse pomisleke v nemar. Črpal je s polnimi rokami iz premoženja, ki mu ga je žena tako nesebično dala na razpolago, iz premoženja, ki si ga je pridobil z lažjo in lopovščino.
Zdaj ni več mislil na Ljudmilo Milavčevo. Sicer se še zmerom in odrekel nadi, da bo nekega dbe zlomil njen odpor, in kadar se je je spomnil, so njegove oči še zmerom rdeče zažarele, toda ne več tako strastno kakor nekoč. Zakaj že čez nekaj dni je moral spoznati, da ni neobčutljiv za Ilonine čare, za čudno skrivnostno lepoto mlade Madžarke.
Morda je nedoločni odpor, ki ga je slutil v nesrečni mladi ženi, še bolj podžigal kal strasti, ki je vstajala v njem. Prišle so minute, ko je mračni lesk v Iloninih očeh, lesk, ki ga je bilo skoraj strah, užgal v njem ogenj poželenja in strasti. Toda kakor hitro je Ilona opazila, da jo gleda, se je premagala in si celo prisilila nasmeh na obraz. Ali se ni mar obvezala k prisegi, ki jo mora pod vsakim pogojem držati?
Premagati mora odpor, ki jo je navdajal do njega. Prizadevala si je, da to doseže. Toda kako težko je to bilo! Koliko bojev s srcem jo je stal ta boj, koliko bojev z odporom mesa!
Med tem so minevali dnevi. Mlada žena je bila rekla svojemu možu:
»So imena, ki jih ne smeva nikoli več izpregovoriti!«
In Ilona je držala besedo.
Nikoli ni prišlo Cirilovo ime na njene ustnice ... Toda zato je bilo tem živeje zapisano v njenih mislih in v njenem srcu ... Horvin je to slutil ... Časih se mu je skoraj zdelo, kakor da ga hoče prevzeti ljubosumnost. In s spačenimi ustnicami si je v takih trenutkih dejal:
»Mislim, da sem dobro storil, ko sem se zavaroval ...«
Kaj je hotel s tem reči?
Nekega dne je Ilona slučajno nekaj odkrila ... nekaj, kar jo je prvi mah malone vrglo iz ravnotežja.
Bilo je pod konec januarja. Nekaj dni prej so pripeljali v Horvinov sanatorij neko žensko, ki jo je povozil tramvaj. Kirurg je moral na njej izvršiti zelo nevarno operacijo. Če bo sploh ozdravela, bo dolgo trajalo, preden bo okrevala.
Iloni se je ženska smilila, in tako jo je vsak dan prišla pogledat in tolažit. Tudi to popoldne je mlada žena stopala po stopnicah, ki so držale k bolniškim sobam.
Emerika Horvina ni bilo doma. Tiho je mlada žena stopila v sobo, kjer je ležala bolnica. Operiranka je spala. Ilona je že hotela oditi, tedaj je pa zaslišala iz sosednje sobe, katere okna so bila odprta, besedo, ob kateri je vztrepetala in nehote obstala. Prav razločno je čula to besedico ... bilo je ime, ki ga ni hotela nikoli več slišati, ki je pa vzlic temu ostalo zasidrano v njenih mislih ... Milavčevo ime ... Prisluhnila je ... In spoznala je glasova obeh mož, ki sta govorila. Bila sta dr. Ivanc in dr. Svetlič.
»Da, prijatelj,« je dejal dr. Ivanc nekam porogljivo, »da, včeraj sem jo srečal, ko je šla čez trg. Čeprav je bila globoko zastrta, sem jo vendarle spoznal ... In takoj sem se spomnil tebe.«
»Mene, zakaj?«
»Zato ker si takrat gledal za njo.«
»Jaz! Kaj ti ne pride na um!«
»Saj menda še zdaj nanjo misliš!«
»Če ti rečem ...«
»Nič ne govori ... Lagal bi ... Ali mar misliš, da nismo nič opazili, ko je prihajala gospa Milavčeva k svojemu možu?«
»Kaj ste opazili?«
»Tvoj nemir ... Zardel si kakor nedorasla šolarka, kadar je šla mimo tebe. Jezeršek in jaz sva se ti na tihem smejala ... ne iz zlobe, lahko verjameš. Zakaj človek ne bi imel takele nedolžne slabosti, ali ne? Samo da si ti preboječ ... ti samo od daleč vzdihuješ ... in to je tisto, zakaj sva se ti smejala.«
»Ivanc!«
»Ti jemlješ ljubezen dosti preveč resno, namestu da bi jo vzel z lahke strani, kakor je treba. Vidiš, takrat sva že mislila na to, da ti nekaj poveva zastran gospe Milavčeve, nekaj zelo zanimivega ... Potem sva si pa rekla, da bi s tem najbrže več škodila kakor koristila ... da bi potem nemara še kakšno neumnost napravil ... in tako sva rajši molčala.«
Nastal je trenutek tišine. Ilona je stopila bliže k vratom. Niti besedica tega razgovora ji doslej še ni ušla. Tedaj je dr. Ivanc še zmerom nekoliko porogljivo povzel:
»Če ti nisva ničesar povedala o tej istoriji, ki sva jo odkrila, je to bilo, še enkrat ponovim, le iz obzirov do tebe. Dejala sva si: Svetlič je resno zaljubljen, in če mu poveva, je zmožen še kakšno neumnost napraviti ... Ali sva prav imela? Ali sva pa nápak napravila?«
»Nápak sta napravila.«
»Misliš?«
»Da ... Zakaj če je bilo takrat, ko je gospa Milavčeva še sem zahajala, res nekaj takega, kakor si se izrazil, se je med tem razkadilo, odkar je več ne vidim. Dokaz za to je v tem, da zdaj za drugo gledam, da rabim tvoje besede.«
»Ni mogoče!«
»Zakaj ne!«
Spet tišina. In potem je dr. Svetlič z nekam stisnjenim glasom, kakor se je Iloni zdelo, vprašal:
»Kakšna je torej tista istorija, ki si pravkar o njej govoril?«
»Nu, nič takšnega ni ... Prišel sem na sled pravemu vzroku, zakaj se je mlada žena iznenada tako izpremenila, da smo vsi morali opaziti to izpremembo.«
»Da, pred operacijo bi človek rekel, da svojega moža obožuje, potem se je pa skoraj zdelo, kakor da prihaja k njemu samo zato, ker je njena dolžnost.«
»Zadel si.«
»Kaj se je pa zgodilo?«
»Tole: Mlada žena je morala brskati v žepih svojega moža, ko je bila sama z njim. In tam je odkrila nekaj, kar ji je očividno odprlo oči.«
»Kako to veš?«
»Čisto slučajno. Saj še pomniš, da sva midva z Jezerškom spravila ranjenca v posteljo. Ko sva mu slekla suknjič, mu je padel iz žepa kos papirja, ki je dišal po parfumu ... A ne samo to, dragi! ... Ta papir se je, ko je padel na tla, razgrnil ... Ne da bi kaj hudega mislila, sva ga preletela. In tedaj sva videla, da je ljubavno pisemce. Da si takrat videl Jezerška! Kar znoj mu je stopil na čelo od poželenja!«
»In potem sta spravila papir nazaj v žep?«
»Kajpada ... saj je bila najina dolžnost. In nesrečnica je očividno odkrila ta papir ... Zdaj razumeš, kaj jo je vrglo iz oblakov njenih iluzij!«
»Da ... In tako je sovraštvo, ki se je zdelo, da jo je nenadoma prevzelo do moža, čisto razumljivo.«
Ilona je še zmerom prisluškovala. Vsa kri ji je izginila z obraza. Torej se ji je osveta, ki jo je zasnovala, izpolnila, njeno podlo dejanje je rodilo sadove! Milavčeva žena je prečitala njeno podtaknjeno pismo ... in verjela, da jo je mož varal! Torej jo je zadela v njenem zaupanju, v njeni ljubezni!
A potem Emerik Horvin ni govoril resnice, ko ji je pripovedoval o nežni ljubezni, ki mlado ženo veže na Cirila? Tak je lagal? Da, o tem ni mogla več dvomiti. In ona je verovala v popolno odkritosrčnost svojega moža! Spoznanje, da se je zmotila v njem, jo je prvi mah grenko zapeklo.
Razgovora med obema asistentoma v sosednji sobi je bilo konec. Ilona je še slišala, kako je dr. Ivanc dejal:
»Glej no, saj si čisto bled! ... Pa se vendar ne srdiš? ... Ali mar še zmerom ...? Nikar, fant, ne misli več na te reči! ...«
Asistenta sta šla. Mlada žena se je vrnila v svojo sobo. Vest jo je jela peči. In premišljala je:
»Ciril se ne more sam braniti ... Žena misli, da se ji je izneveril, in vendar ni nič kriv ... Trpeti mora za greh, ki ga ni storil ...«
Ko se je dr. Horvin vrnil domov, mu ni omenila razgovora, ki mu je bila priča. Čemu? ... Zlagal se ji je prvič ... brez dvoma iz obzirnosti do nje ... Zato bi se ji tudi zdaj zlagal. Sama pri sebi ga je celo opravičevala, češ:
»Hotel mi je pomagati, da laglje prebolim ... ker me ima tako rad ... ker me ljubi iz vsega srca ...«
Toda njena otožnost je postala še večja ... In ustnice so se ji še krčeviteje stisnile.
Drugi dan popoldne je imela Ilona opravka v mestu. Morala je iti nakupovat. Njen mož je šel k nekemu bolniku in zato ni mogel z njo. Mlado ženo je že ves dopoldan mučil hud glavobol, ki je bil očividno posledica razburjenja prejšnjega dne.
Pri kosilu je glavobol nekoliko odnehal. Doktor je velel zapreči; pol dveh je bilo, ko se je Ilona odpeljala k svoji šivilji, potem je bila pa namenjena še v nekatere trgovine. Vrniti se je nameravala okoli šestih. Kirurg se je odpeljal kmalu za njo k nekemu bolniku.
Toda mlada žena se je vrnila mnogo pred napovedano uro. Spet jo je napadla migrena in zato je odložila nakupe za drugič. Hotela je leči in se malo odpočiti. Legla je na divan v malem salonu med spalnico in sprejemnico svojega moža. Zavese na oknih je spustila. Prijeten topel somrak je ležal v sobi. Ilona je zaprla oči ... toda zaman si je želela spanca. V sencih ji je razbijalo kakor bi jih ji hotelo razgnati.
Spet je premišljala o tem, kaj je slišala prejšnji dan. In sama pri sebi si je dejala:
»Dolžnost mi veleva, da popravim zlo, ki sem ga storila ... Ciril ... in njegova žena ... trpita po nedolžnem zaradi mojega greha ... Ne, to moram popraviti!«
In sklenila je, da se bo izpovedala svojega dejanja. Priznala ga bo v pismu, ki ga pošlje Cirilovi ženi, zakaj s Cirilom se ni hotela več srečati, a tudi z njegovo ženo ni marala priti v osebne stike.
Zdajci so ji udarili na uho glasovi.
Horvin se je bil vrnil, in z njim je prišel Lerchenfeld ... Srečal ga je bil pred vrtnimi vrati in stopil k njemu z roko, iztegnjeno v pozdrav:
»Kako lepo, da vas vidim, dragi prijatelj! Kar vesel sem, da sem vas dobil! ...«
Kirurg ga je odvedel s seboj v sprejemnico. Medpotoma nista srečala nikogar; da utegne biti Ilona že doma, Horvinu še na um ni prišlo.
Ponudil je gostu stol. Lerchenfeld je bil elegantno oblečen in v gumbnici je imel cvetko. Njegov nasmeh jo bil ironičen kakor zmerom.
»Tak sedite vendar, dragi prijatelj, in povejte ml, čemu naj pripišem čast, da vas vidim pri sebi?«
»Velikemu prijateljstvu, ki ga čutim do vas.«
»Verjemite mi, da je to prijateljstvo obojestransko, dragi Lerchenfeld.«
»O tem ne dvomim ... In vendar ...«
Gost je sedel, prekrižal noge, si popravil zgibo na hlačah in zlobno pomežiknil. Po kratkem premoru je dejal:
»In vendar bi o tem smeli dvomiti ... Zakaj če je človek komu res prijatelj, se mi zdi, da bi moral biti odkritosrčen z njim.«
»Ali to name leti?«
»Kajpada, menda vendar ne na monaškega princa!«
»In s čim sem zaslužil vaše očitke?«
»Takoj vam povem.«
Obrnil se je in pogledal okoli sebe.
»Najprej: ali sva sama?«
Horvin se je nasmehnil:
»Seveda sva sama ... Ob tej uri je služinčad z doma. Tudi moja žena je odšla v mesto ... nakupiti mora nekatere stvari. Vrnila se bo precej pozno.«
»Prav. Zakaj če bi bila vaša gospa doma, bi se varoval povedati vam, kar vam imam povedati.«
»Hudiča! Tak je resna stvar?«
»Zelo resna, dragi prijatelj ... Toda najprej mi dovolite, da utemeljim očitek, ki sem ga bil pravkar izrekel. Glede vaše ženitve vam očitam, da mi niste govorili resnice.«
»Glede moje ženitve?«
»Ne delajte se takega svetnika in spomnite se naloga, ki ste mi ga dali ... ko sva se srečala na postaji ... kaka dva in pol meseca bo tega.«
»Jaz sem vam bil dal kak nalog?«
»Kajpak! Prosili ste me, naj bi na diskreten način raztrosil vest — da pobijem nekatere glasove, ki so krožili o vas — naj bi raztrosil vest, pravim, da se nameravate v kratkem poročiti, in da bo to poroka iz ljubezni.«
»Res je, spomnim se. In?«
»In ... Izvršil sem ta nalog. Razglasil sem, da se kesate svoje ljubezenske prošlosti ... in da hočete to javno priznati ... Tako spretno sem raztrobil to istorijo, da ni nihče niti najmanj dvomil, da ne bi bilo res ... Vsi so verjeli, da se boste res iz ljubezni poročili ... nu, saj so vas tudi nekajkrat srečali z lepo Madžarko!«
»Še zmerom ne razumem ...«
»Stvar je ta, da se je lepa Fifi, ki je bila nekaj časa vaša prijateljica, pred tremi dnevi vrnila iz Rusije ...«
»Fifi je v Ljubljani?«
»Da, dragec ... Naveličala se je Nevskega prospekta, naveličala kaviarja in velikih knezov. Dolgčas ji je postalo po naši Ljubljani in tako je dala Rusom slovo in se vrnila k nam. Torej Fifi, ki je še zmerom razsipna kakor je bila, in seveda brez denarja, je tu ... In snoči je izvedela, da ste se poročili. Bil sem ravno z nekaterimi prijatelji in prijateljicami v njeni družbi ... Nekdo je pri tej priliki omenil vaše ime in povedal, da ste bili ravno zleteli v zakonsko gnezdo ... z izvoljenko svojega srca ... Ko je Fifi to slišala, se je začela na glas grohotati. Videč da prav ne verjame, smo ji začeli resno zatrjevati, da je res: ‚Ne verjamete? Če vam povemo, da je tako!‘ In veste, kaj je Fifi na to rekla?«
»Kako naj vem!« je malomarno odvrnil kirurg, toda bledica na njegovem obrazu je izdajala, da je ta malomarnost samo hlinjena.
»Nu, poslušajte! ... Rekla je, srebaje svojo šesto čašico likerja: ‚Horvin se je poročil iz ljubezni, ha, ha! To pojdite komu drugemu pravit! Jaz to najbolje vem, saj sem bila dva meseca njegova prijateljica! ... In ne da bi se hvalila, lahko rečem, da me je rad imel. Ko sem mu povedala, da sem se odločila iti v Rusijo z nekim bogatim bojarjem, ki se je zaljubil vame, se je plazil za menoj po kolenih in me zaklinjal, naj ostanem v Ljubljani. In še to lahko povem: videč, da se ne šalim in da hočem res v Rusijo, mi je povedal, da se bo oženil z neko svojo rojakinjo, bogatim in lepim dekletom, ki je že dolgo gledal za njenim premoženjem; dejal je, da lahko računam s tem, da me bo, ko se poroči, bogato vzdrževal.
Vidite, tako je pripovedovala Fifi, in ni bilo videti, da bi lagala. In tedaj so se spravili name in se mi rogali, da sem tako lepo nasedel. Nič ni pomagalo moje zatrjevanje, da imam vašo besedo ... Še bolj so se mi smejali.
To me je prvi mah razdražilo. Zdaj pa na to niti ne mislim več ...
Če sem se izprva srdil na vas, lahko vidite, da me je srd minil, ker sem prišel k vam, ne zato da bi vam delal očitke temveč da vas opozorim, da se pazite.«
»Pred kom?«
»Pred Fifi ... Še tole moram namreč povedati. Ko smo se razhajali, je dejala: ‚Pogledati moram k svojemu dragemu Horvinu. Zdaj ko je svoje dosegel in priženil premoženje, se spodobi, da izpolni svojo obljubo ... Na povratku v Ljubljano sem se temeljito osušila; zato ne bi bilo pametno, če bi izpustila iz rok tako lepo priložnost, da si spet malo opomorem.‘ To rekši je dvignila kozarec in z nekam zapletajočim se jezikom vzkliknila: ‚Naj živi ljubezen! ... Naj žive zaljubljenci!‘
To, dragi prijatelj, vidite, sem vam hotel povedati ...«
Horvin je vstal. Bledica na njegovem obrazu je postala še večja. Trenutek je prisluhnil, zakaj zdelo se mu je, kakor bi bil slišal neki šum za vrati, ki so držala iz sprejemnico v mali salon. Toda takoj se je spet pomiril. Lerchenfeld ga je gledal s porogljivim nasmeškom.
»Nu?«
»Kaj?«
»Nič ne ugovarjate? ...«
»Ali bi mar mojim ugovorom verjeli?«
»Ne bi, dragec ... nikakor ne. Sicer pa, če sem že zaradi vas raztrobil svojim prijateljem, da se mislite iz ljubezni ženiti, vam moram že reči ... da jaz sam niti trenutek nisem vzel za evangelij, kar ste mi tako prepričevalno govorili. Kajti vi ne spadate med romantike in tudi med sentimentalne ljudi ne ... Vi ste človek sedanje dobe ... Nu, saj sva sama ... kar priznajte!«
»Naj bo: priznam ...«
»Prav imate.« Lerchenfeld je vstal.
»Ne maram vas nadlegovati. Prišel sem samo zato, da vas posvarim pred nevarnostjo, ki vam utegne groziti od te Fifi. Mislim, da niste prav storili, da ste se tako ... intimno zapletli z njo ... Sicer je pa to vaša stvar ...«
»Hvala vam ... In upam, da se ne boste več name srdili?«
»Če bi se zares srdil — ali bi bil zdajle tu?«
»Še besedico, Lerchenfeld. Če že res nisem iz ljubezni vzel žene, ki nosi moje ime, vendarle ne bi hotel, da bi ona to izvedela ...«
»Razumljivo!«
»Zato bi vas rad glede na to, kar ste mi pravkar povedali, prosil za neko uslugo.«
»Izvolite!«
»Skušajte poiskati Fifi in ji povejte, da bi se rad za vsako ceno izognil škandalu. Povejte ji, da nikakor ne mislim spet z njo začeti. Dajte ji to razumeti in poizvedeti, na koliko ceni svojo molčečnost. Veliko uslugo bi mi napravili, če to dosežete. Tega vam nikoli ne pozabim.«
»Dobro ... Toda opozoriti vas moram, da se mi zdi ta ženska tiste vrste, ki mnogo zahtevajo.«
»Kaj mi mar!«
»Razumem ... Danes ste bogati!«
Horvin je že v drugo med tem pogovorom nabral obrvi. Toda ali je mar smel v tem trenutku zavrniti porogljivo pripombo moža, ki ga je prišel svarit?
Lerchenfeld je sam videl, kakšen vtis je napravila njegova opazka, in je brž obrnil pogovor drugam.
»Saj res, nisem vam še čestital zaradi članka v vašem strokovnem glasilu. Slišal sem, da je zbudil veliko pozornost.«
»Eh, ni sile!«
»Narobe! Saj pa tudi ni čudo! Zakaj vaše trditve o možganskih lokalizacijah bi bile docela nezmiselne, če ne bi temeljile na točnih opažanjih in prepričevalnih poskusih, ki ste jih morali napraviti. Nekateri sicer govore o blufu ... Jaz sem vas zagovarjal in se bom tudi v bodoče zavzel za vas. Toda v ta namen mi morate dati kakšno orožje v roke in mi pojasniti opažanja, ki so vas spravila do tako zanimivih sklepov.«
»Najbrže ne veste, da sem tudi jaz študiral medicino in da sem nekoliko podkovan v njej. Nu, če tega še niste vedeli, vam zdaj povem, in zato vas prosim, ne čudite se, če vas nekaj vprašam. Pri mrliških ogledih ste morali odkriti pri noroih in slaboumnih ljudeh poškodbe v določenem delu možganov, kaj ne?«
»Da.«
»Toda ali je ta točka v vseh primerih popolnoma ista?«
»Domala.« »To še zmerom ne zadošča. Zakaj te poškodbe utegnejo biti posledica slaboumnosti in ne njen vzrok. Vidite, tako utegnejo ugovarjati vaši nasprotniki in tako bodo tudi ugovarjali. Zato bi bilo treba s poskusom dokazati, da nimajo prav. In tak poskus je neizvedljiv.«
»Pa je vendar že storjen!«
Z Lerchenfeldovega obraza je izginil smeh.
»Ni mogoče! ... Pravite, da ste napravili na možganih zdravega človeka poškodbo, ki je imela za posledioo izgubo umstvenih zmožnosti ... torej blaznost?«
Horvin je izprevidel, da se je zaletel in da je napravil s svojim odgovorom veliko neumnost. Vsa kri mu je izginila z obraza. Vztrepetal je. Toda kmalu je njegova krepka volja premagala trenutno slabost. In že je tudi našel pojasnilo:
»Tega poskusa nisem jaz sam napravil ... temveč neki moj tovariš, zdravnik ... kirurg, v čigar verodostojnost se lahko zanesem.«
»Pri nas?«
»Ne ... v Ameriki, kaka tri leta bo tega.«
»Toda kako je mogel ta človek napraviti tak ... zločin? Saj je to vendar navaden zločin! ...«
»Tega vam ne morem povedati ... Samo to lahko rečem, da je bil ta poskus posledica neke ljubezenske zadeve. Zdravniku je bilo do tega, da se ranjencu, ki ga je zdravil, ne vrne več razum. Zato je pri operaciji, ki jo je moral napraviti, neznatno poškodoval dotično mesto v možganih, ki sva prej o njem govorila ... Ranjenec je operacijo srečno prestal ... Več vam ne smem povedati; zatrdim vam pa lahko, da je tako, kakor sem vam pravkar popisal.«
Lerchenfeld je bil videti prepričan.
»Nesreča je samo v tem,« je dejal z usmevom, »da tega poskusa ne morete tudi sami ponoviti. Zakaj na pripovedovanje vam vendarle ne bodo verjeli.«
Moža sta se poslovila. Lerchenfeld je stisnil Horvinu roko in odšel. Skoraj v istem trenutku se je na pragu druge sobe prikazala Ilona.
Če bi bil kirurg malo prej, ko se mu je zdelo, da je slišal neki šum iz malega salona, meječega na njegovo ordinacijo, stopil do težke vratne zavese in jo privzdignil, bi bil zagledal pred seboj Ilono ... Mlada žena ni mogla zaspati in je že pri prvih besedah, ki jih je prestregla iz sosednje sobe, vztrepetala; vstala je in se počasi približala polpriprtim vratom, ki so jih zakrivale težke zavese. Pogovor jo je jel kmalu silno zanimati ... saj ji je razodel strašne reči, ki jih skoraj ni mogla verjeti ...
Ne, to je bilo preveč! Ljubezen, ki je tako trdno vanjo verovala ... ljubezen, ki je zaradi nje doprinesla največjo žrtev, ki jo more ženska storiti, ko se iz čuta dolžnosti preda možu, za katerega ne čuti nobenega nagnjenja — ta ljubezen je laž, te ljubezni nikoli ni bilo! Horvinu ni bilo do nje, ne, samo do denarja mu je bilo! In ona je nasedla temu človeku, verovala je v njegovo poštenost, verovala v njegovo plemenitost. Že dva meseca je, meneč, da ga s tem osreči, prenašala najhujše duševne muke, ker ga ni mogla in ni mogla ljubiti. In zdaj ... zdaj je njeno življenje za zmerom priklenjeno k njegovemu!
Gorje tiste ure je bilo strašno ... Mlada žena je stiskala ustnice v krčeviti bolesti. Trepalnice so ji trzale in grudi so ji plale od razburjenja. V možganih so se ji preganjale vročične misli. Še zmerom je prisluškovala. In potem je z bolestno gesto zamrmrala:
»Ah! ... Lopov! ... lopov! ...«
Vratna zavesa se je zgrnila za njo. Stala je na pragu, in njen lepi obraz je pokrivala tragična krinka. V njenih črnih očeh je žarel čuden ogenj. Brez besede, s posinelimi ustnicami, je stopila naprej, strmo srepeč v Horvina ... v Horvina, ki se ob pogledu nanjo ni mogel ubraniti presenečenja in potem občutka neznane groze, da se je s tesnobnostjo vprašal:
»Ali se je ravnokar vrnila? Ali je pa slišala ves moj razgovor z Lerchenfeldom?«
S prisiljenim in nemirnim nasmeškom je vprašal:
»Kako to, draga Ilona, da si že nazaj?«
Ni mu odgovorila. Še zmerom je s težkimi koraki in srepimi očmi počasi stopala proti njemu. Horvin je povzel:
»Zdi se mi, kakor da ti ni dobro ... Kaj ti je? ... Ali te je mar spet napadla migrena?«
Isti molk. Zdaj je bila čisto pri njem. Čutil je njen kratki, zasopljeni dih, ki je sunkoma vstajal iz njenih burno se dvigajočih prsi. In potem je z glasom, ki so se v njem izražali neizmerna žalost in bolest, srd in sovraštvo hkratu, dejala:
»Vse sem slišala ... vse kar se je tu govorilo.«
Vzlic oblasti, ki jo je Horvin imed nad seboj, se ni mogel ubraniti silnega drgeta, ki mu je stresel telo. Instinktivno je odstopil. Ni našel besede ugovora ne zagovora ... Ilona se je zasmejala, bil je presekan, oster smeh, ki je bolestno udaril na ušesa. In potem je povzela:
»Ah! Zdaj blagoslavljam migreno, ki me je prisilila, da sem se vrnila domov. Blagoslavljam naključje, ki me je napotilo v mali salon, ki mi je dalo priliko, da sem izvedela vso resnico ... naključje, ki mi je razodelo vso tvojo spretno igrano komedijo ... Čestitam ti, imenitno znaš igrati! Zdaj nima tvoja preteklost zame nobene skrivnosti več. Zdaj vem, da si me presleparil in izmamil v past ... Toda tudi to vem, da je zdaj med nama vsega konec.«
»Molči, Ilona! ... Kriv sem, priznam ... Tudi to priznam, da te takrat nisem ljubil ... Toda zakolnem se ti, da si mi potem osvojila srce ...«
»Laž!«
»Zakolnem se ti, da me je obšlo iskreno kesanje, da sem sklenil obračunati s svojo sramoto ... da sem iz ljubezni do tebe sanjal o bodočnosti, ki naj odkupi to mojo zavrženo prošlost ...«
»Komedija ...«
»Usmili se me!«
»Nikoli!«
Vzravnala se je, divje in neusmiljeno. Horvin se je spustil na kolena in jo kleče prosil odpuščanja. V tem trenutku se je zdel iskren. In bil je res iskren. Ljubil je to ženo, ki jo je presleparil, ki se je z njo poročil ne iz ljubezni, nego zaradi denarja ... to ženo, ki mu je grozila nevarnost, da jo zgubi ...
»Ne, ne poznam usmiljenja, zakaj preveliko je zlo, ki si mi ga prizadejal ... ti, ki sem zate pristala na največjo, najstrašnejšo žrtev, ki jo more ženska doprinesti. Mislila sem, da ti je res kaj zame, v resnici ti je pa bilo samo za moj denar! ... Cele noči sem prejokala, cele dneve sem trpela ... ti si se mi pa smejal in se delal norca iz moje žrtve.
Ali si mar kaj slutil moj odpor, moj gnus? Gnus, ki si me z njim navdajal, ali si si ga bil v svesti? Lagala sva drug drugemu ... ti iz preračunljivosti, jaz iz požrtvovalnosti. Tebi to ni bilo težko ... A meni ... sleherni poljub, ki sem ti ga dala, me je stal ... ah, kaj vem! ... leta mojega življenja!«
Naslonila se je bila na stol, vsa trepečoča. Tudi on je vstal. Besede, ki mu iih je zabrusila v obraz ... te besede so ga zadele neusmiljeno kakor zaušnice ... Njen prezir mu je bil neznosen. In ljubosumnost, ki jo je zbudil v njem, mu je spet prižgal oni zlovešči lesk v očeh. Porog mu je vstal na ustih. In kriknil je:
»Če so te ti poljubi toliko stali, potem si jih čividno namenila nekomu drugemu ...«
»Nesramnež, ne žali me!«
»Resnico govorim ... sama dobro veš ...«
»In če bi bilo res?«
Stopila je korak proti njemu. Izzivala ga je. In on je s ciničnim usmevom odgovoril na njen izziv:
»Tak pojdi vendar in poišči svojega Milavca ... pojdi in daj njemu svoje poljube! Še zmenil se ne bo zanje ... zdaj ko se ničesar več ne zave ... zdaj ko ne more več biti ... razumeš? ... ko ne more več biti tvoj ljubimec.«
»Moj ljubimec ...«
»Da, tvoj ljubimec ...«
Zdajci je pozabil vse okoli sebe ... pozabil vso opreznost. In s ciničnim grohotom je vzkliknil:
»Ah! Ah! ... Prav sem storil, da sem se zavaroval za bodočnost ...«
To pot je njo vrglo nazaj ... Gluh krik se ji je izvil iz bledih ust in vsa kri ji je izginila iz obraza. Misel, ki jo je takrat iznenada prešinila, je bila tako strašna, da jo je prvi mah z grozo odbila od sebe ...
Toda vzlic temu je morala misliti na razgovor, ki ga je bila pravkar prestregla. Misliti na grozo, ki jo je zagledala skozi pol priprla vrata na Horvinovem obrazu v trenutku, ko je kirurg na nenadno vprašanje svojega gosta zastran odločilnega zločinskega poskusa odgovoril, da so ta poskus napravili na docela zdravem in duševno normalnem človeku. Ni se mogla več premagati.
»O Bog!« je zajecljala. »Oh, tako zavrženo bitje! To stvar si ti sam napravil!«
»Ne razumem ...«
»Ti si napravil poskus, ki si o njem govoril ... Ti si zagrešil ta nečloveški zločin!«
»Jaz?«
Nedoločno je čutil, da se s svojimi izmikajočimi odgovori zapleta. Ilona ne sme slutiti resnice.
»O čem govoriš?« je vprašal.
»O stvari, ki se je dogodila. Ne izvijaj se! ... ‚Zavaroval si se za bodočnost‘. Ali nisi mar pravkar sam tega rekel?«
Zgrabila je svojega moža za laket. Njeni prsti so se ga oklenili kakor klešče.
»Ti si tisti, ki si hotel ... ki si povzročil Milavčevo blaznost ... Ti si zločinsko izbrisal tega nesrečneža iz občestva živih ... Ti si ga obsodil v večno duševno smrt ...«
Horvin je silno vztrepetal. In bled ko smrt je odstopil, hoteč se izviti iz primeža njenih prstov:
»Ilona ... izpusti me ... boli me ...«
Nohti mlade žene so se skozi obleko zasekali kirurgu v meso in njih pritisk je postajal čedalje neznosnejši. Toda Ilona ni slišala njegove prošnje.
»Taji, če si upaš! Poglej mi v oči in utaji, če moreš!«
Horvin se ji je še zmerom hotel iztrgati v krčevitem naporu. Zaman!
»Tvoj molk je priznanje!«
Hotel je nekaj odgovoriti. Toda izprevidel je, da bi bilo prepozno. Ilona ne bi več verjela njegovim zatrjevanjem in nikoli več ne bi v njej omajal prepričanja o njegovem zločinu.
Njeni prsti so počasi popustili. Omahnila je v naslanjač in zakopala glavo v dlani. Ko jo je čez nekaj trenutkov privzdignila, so bile njene oči suhe in vročičen lesk je gorel v njih. In na njenem obrazu je bil zapisan neizprosen sklep. Brez besedice je krenila proti vratom v ozadju sobe in odšla, ne da bi se obrnila, ne da bi slišala obupno Horvinovo zaklinjanje ...
XI Prepozno!
urediMlada žena je bila zdaj v svoji sobi. V sobi, ki ji bo dala slovo, ki bo iz nje zbežala, kakor zbeži človek iz kraja, ki je preklet.
Da, mlada žena se je bila v trenutku odločila. Ni marala, ni mogla več ostati pri tem človeku, ki je zanj čutila le še mržnjo in stud ... pri človeku, ki je bil zdaj v njenih očeh še prav tako podel in nizkoten, kakor se ji je še malo ur prej zdel velik in plemenit ... pri človeku, ki je bil — sam Bog ve, na kakšen zavržen način! — napravil iz Cirila Milavca človeka brez duše, ubogo bitje brez razuma, človeško razbitino. In vse to samo zaradi premoženja, ki se je zločinec bal, da mu ne uide, če bi se Ilona še kdaj hotela vrniti k Milavcu.
Da, ona je bila vzrok ... ne sicer posredni, a zato nič manj resnični vzrok tega zločina. In strašno jo je jela peči vest. In bolj kakor kdaj prej jo je prešinila želja, da popravi, kolikor se da še popraviti, da sporoči njegovi ženi, kakšno zavrženo maščevanje ji je bila pripravila.
Spustila se je na zofo. Tako je bila zatopljena v svoje mračne misli, da ni slišala, kako je Horvin nenadoma odprl vrata in se prikazal na pragu sobe ... s sklonjeno glavo ... ponižen ... skoraj plah ... Horvin, ki je prišel v iskrenem kesu prosit odpuščanja. Šele ko je izpregovoril, se je zdrznila.
»Rotim te, Ilona,« je zajecljal z drgtečim glasom, »rotim te, bodi usmiljena. Veruj mi, vse obžalujem, kar sem storil ... rotim te, veruj mi, da je moja ljubezen ta trenutek iskrena ... da je iskreno moje kesanje.
Pripravljen sem poplačati svojo krivdo ... na način, kakor ga ti sama določiš ... samo pusti mi upanje, da te ne bom izgubil za zmerom. Pusti mi upanje, da te bom lahko spet osvojil ... toda to pot zaradi tebe same ... in ne zaradi denarja ...
Da ti dokažem iskrenost svojega kesanja in svoje ljubezni, te prosim, razdeli med reveže vse, kar ti je še ostalo ... Vrnem ti potrdila o vsem, kar sem dal prenesti iz budimpeštanskih bank v Ljubljano ... Manjkajo samo tisti zneski, ki sem jih na tvojo željo porabil za kritje svojih dolgov ...
Vzemi ta potrdila! ... Razdeli svoj denar ... Z novim pogumom se bom lotil dela, samo pusti mi upanje, da si bom nekega dne izprosil tvoje odpuščanje. In pozneje ti bom vrnil tudi vse drugo, kar si mi dala ... Delal bom noč in dan, da popravim svoj greh ... Ilona, bodi dobra, bodi usmiljena ...«
Ob njegovih prvih besedah je Ilona vztrepetala. Potem je počasi vstala. Njen pogled je pogumno vzdržal Horvinovega. In v njem se je bral neomajen sklep. Vzela je ovitek, ki ga ji je ponujal, ga spravila v torbico na mizi in mirno, a trdno odgovorila:
»Prepozno!«
Kirurg je iztegnil proti njej roke v nemi prošnji.
»Sami sebi pripišite vse, kar se utegne zgoditi,« je tedaj rekla, vikaje ga. »Pravkaršnje odkritje vaših laži, vaših podlosti in zločinov je ubilo vse, kar je bilo dobrega v meni. Kar ste napravili, je nepopravljivo. Zato je tudi moj sklep neomajen. Še drevi zapustim to hišo in o vsem kar se je med nama zgodilo, mi bo ostal samo spomin na strašen sen.«
»Ne boš odpotovala, Ilona!«
»Niti ure ne maram več ostati skupaj z morilcem!«
»Ilona, bodi usmiljena! ...«
»Z morilcem, sem rekla.«
»Toda moja žena si, in lahko te prisilim, da ostaneš pri meni.«
»Samo poskusite! Potem bom povedala vse kar vem ... Veste, kaj vas potem čaka? Da vas obsodijo kakor navadnega morilca, kakor navadnega razbojnika.«
Nič razburjenja ni bilo v njenem glasu, ko je izgovorila te besede. Njen nemir je bil strašen. Kirurg je izprevidel, da je vsaka beseda zaman. Mlada žena je stopila k zidu in pritisnila na gumb električnega zvonca. Na pragu se je prikazala sobarica.
»Milostljiva želi?«
»Pripravite moje kovčege in spravite vanje vse moje stvari.«
Sobarica je začudeno obstala.
»Odpotujem,« je Ilona kratko pojasnila.
Horvin je videl, da je njen sklep neomajen in da bi bilo jalovo prigovarjati ji. Toda dejal si je, da se bo Ilona skesala, ko jo bo prva jeza minila. Upal je, da si bo vendarle izprosil odpuščanje. Molčal je. Njegov obraz je bil bled ko zid.
Čez uro so bili kovčegi pripravljeni. Horvin jo je tedaj še poslednjič poskusil pregovoriti.
»Ilona, še je čas ... Ne delaj neumnosti! ... Ostani! ...«
»Ne,« je kratko odgovorila. »Odpotujem.«
»Kam greš? Kaj boš počela?«
»Kaj vam mar? Od danes drug drugemu ničesar več ne pomeniva ... Tujca sva si.«
»To ne sme biti, Ilona ... Ljubim te ... Brez tebe ne morem več živeti ... Povej, kaj naj storim, da ti dokažem svojo iskrenost?«
»Molči in pozabi me.«
Glas ji je drgetal. Toda v njenih očeh sta še zmeraj žarela obup in vročica.
»Za teboj pojdem,« je vzkliknil Horvin. »Našel te bom in privedel te bom nazaj ...«
»Pri prvem poskusu, da se mi približaš, ti prisežem pri vsem, kar mi je svetega na zemlji, da te naznanim zaradi tvojega zločina. In za pričo pokličem tvojega prijatelja Lerchenfelda ... Če te obsodijo, pripiši samemu sebi.«
Mrak je legal v sobo in tema se je od trenutka do trenutka zgoščevala. Mlada žena je spet pozvonila, potem je pa zapovedala, naj sobarica pokliče izvoščka, ki naj jo počaka pred vrtnimi vrati. Naročila ji je tudi, naj pozove sluge, da odneso kovčege.
Nekaj minut sta ostala sama. Molčala sta. Horvin se je spustil v naslanjač in si podprl glavo z obema rokama. Šele ko so se zaslišali na stopnicah koraki, se je obrnil k svoji ženi in zaprosil:
»Vsaj to mi povej, kam greš ...«
»Svoji usodi naproti.«
»Toda če naju ta usoda nekega dne spravi spet drug drugemu na pot, ali boš takrat pozabila prošlost in mi odpustila?«
»Nikoli.«
To je bila njena poslednja beseda. Dva slugi sta vstopila. Oprtala sta si kovčege na pleča in šla. Takoj za njima je odšla mlada žena. Na pragu je še slišala obupen vzklik: Ilona! Madžarka ni odgovorila. Zavila je na hodnik, ki je držal na stopnice.
Kirurg je vstal. Že se je hotel zagnati za njo, toda v ušesih so mu še zmerom zvenele poslednje besede mlade žene:
»Pri prvem poskusu, če bi se mi hotel približati, ti prisežem pri vsem, kar mi je svetega na zemlji, da te bom naznanila zaradi tvojega zločina ...«
Pred seboj je še zmerom videl neusmiljeni ogenj v njenih očeh. In dejal si je:
»Zmožna je, da to tudi res stori.«
Ostal je v sobi, kjer je še zmerom plaval v zraku Ilonin parfum. Prvi trenutek ni vedel, kaj naj stori. Bil je ponižan in premagan ... on, močni človek, ki se je bil zaklel, de bo ukrotil usodo in si jo podvrgel svojim namenom.
Po nekaj sekundah mračnega premišljevanja je skomignil z rameni. Stopil je k oknu in ga odprl.
Spodaj je zagledal v mraku Ilono v temnem plašču, kako je stopala proti vrtnim vratom ...
Korakala je s trdim korakom, ne da bi se bila obrnila. Horvin je slišal, kako je eden izmed slug spoštljivo vprašal:
»Ali milostljiva za dolgo odpotuje?«
In slišal je tudi njen odgovor:
»Da, za zelo dolgo ...«
In potem, čez nekaj sekund je prestregel, kako je s trdnim in odločnim glasom velela izvoščku:
»Na postajo.«
Tedaj ga je zbodlo v srce in vse mu je vztrepetalo od neznane bolečine:
»Ali je res ne bom nikoli več videl?«
Z zaprtimi očmi, naslonjena na blazine, se je nesrečna žena vozila proti postaji. Kam je hotela? Nazaj v Budimpešto? Ne, niti trenutek ji ni bilo na umu, da bi že nocoj zapustila Ljubljano. Poprej mora še izpolniti svojo veliko dolžnost, popraviti mora zlo, ki ga je napravila. Samo zato je rekla izvoščku, naj jo pelje na postajo, ker ni hotela pred slugami imenovati hotela, kjer se je hotela ustaviti — hotela, ki se je zanj tisti trenutek še sama ni bila odločila.
Mlada žena se je nameravala za nekaj dni skriti v Ljubljani, ogniti se srečanju z znanci in ostati sama s svojo nesrečo.
Ilono je Horvinovo izdajstvo silno pretreslo. In zato ji je bil odhod od njega v neizmerno olajšanje. Zdelo se ji je, kakor da zdaj svobodneje diha. Do zdaj se je morala hliniti in se delati, kakor da je srečna v moževem objemu ... in vendar ji je bilo to premagovanje neznosno in zaradi tega je neizrekljivo trpela. Zdaj je vsaj tega rešena. Zdaj postane vsaj svobodna, gospodarica sama nad seboj, nad svojim srcem in telesom.
Malo pred postajo je velela izvoščku, naj jo pelje dalje, dokler mu ne bo povedala, kje naj se ustavi.
Naposled, že skoraj zunaj mesta, je zagledala skromno prenočišče. Izstopila je in dala kovčege prenesti v majhno sobo, nato pa je izvoščka odslovila.
Drugo jutro se je odpeljala na Cvetlično cesto. Ko se je voz ustavil pred hišo, je ravno stala pred vrati Ljudmilina krščenica. Madžarka je stopila k njej.
»Oprostite, gospa,« jo je ogovorila, »ali ne stanuje v tej hiši dr. Ciril Milavec?«
»Da, tu je stanoval,« je odgovorila stara Marijana, počaščena nad ljubeznivostjo neznane dame.
»Tu je stanoval, pravite?«
»Da, zakaj zdaj ga ni več v Ljubljani. Pred kakim tednom dni se je odpeljal.«
»A njegova gospa?«
»Tudi ona je odšla. Odpeljala se je z možem in otrokoma.«
»Za stalno?«
»Za stalno.«
Ilona ni mogla prikriti svojega razočaranja. Vzela je iz torbice bankovec in ga ponudila krščenici. Vrla ženica je od presenečenja pozabila usta zapreti, zakaj takih darov ni bila vajena.
Saj ni bilo prvič, da ji je kdo stisnil majhen denar v roko v zahvalo za kakšno pojasnilo, ki mu ga je dala. Časih je dobila tudi srebrno krono. Toda danes se je prvič zgodilo, da ji je nekdo podaril bankovec. In vendar že trideset let opravlja službo krščenice! Ne, s tako obiskovalko mora biti še posebno prijazna. Zato se je globoko priklonila in ganjena zajecljala:
»Gospa ste preveč dobri ... ne, to je res preveč!«
Ilona je odmahnila z roko in vprašala:
»Ali veste, kam sta odpotovala dr. Milavec in njegova žena?«
»Vem in ne vem, gospa. Zakaj gospa mi je pred odhodom dejala samo to, da odpotuje z možem in otrokoma v inozemstvo.«
»V inozemstvo?«
Glas lepe neznanke je vztrepetal, vsaj Marijani se je tako zdelo. In krščenica je nadaljevala:
»Samo to lahko gospe povem, da sta gospod in gospa mogoče še v Križah, gospodovem rojstnem kraju, kjer sta se po odhodu iz Ljubljane hotela ustaviti za nekaj dni. Če jima hoče gospa pisati, mislim, da bosta pismo že jutri zjutraj dobila. Naš ubogi gospod ima tam svojo mater, in k njej sta odšla. Od ondod sta pa namenjena v neko tujo deželo, ki se bo gospa zanjo odločila.«
»Najlepša vam hvala,« je rekla Ilona in si zapisala na košček papirja, ki ga je vzela iz torbice, ime kraja, da ga ne pozabi. »To je vse, kar sem hotela vedeti.«
Mlada Madžarka se je poslovila in se vrnila k vozu, ki jo je čakal.
Zvečer je poslala kovčege na postajo. S seboj je vzela samo najpotrebnejše za nekaj dni potovanja.
In potem jo je potegnil vlak v mrzlo in jasno zimsko noč ... vozil jo je, kakor je dejala Horvinu, njeni usodi naproti ...
V mali Martini hiši je še zmerom vladala žalost. In vendar je to jutro solnce vzšlo blesteče in mladostno kakor spomladi. V njegovih žarkih se je zdel sneg še bolj bel, še bolj blesteč. V kuhinji je plapolal ogenj. In Marta je sedela pred njim in topo zrla vanj.
V sobi na vrhu je Ljudmila nemirno hodila sem in tja. Otroka je bila toplo oblekla; zdaj sta bila pripravljena za pot. In potem se je jela še sama oblačiti. Marko in Boža sta veselo skakala po sobi ... Vsaka vožnja z vlakom je bila zanju dogodek.
Prejšnji večer sta stara Marta in Ljudmila dolgo na samem govorili. Marta se je vnovič vrnila k svojemu predlogu. Očividno je našla prepričevalne razloge, zakaj naposled je Ljudmila omahnila svoji tašči na prsi in zaihtela:
»Hvala vam, babica, za vse kar boste zanj storili ... Nikoli vam tega ne pozabim ... Pri vas bo Ciril dobro spravljen. In tam v Švici, daleč od njega, vam prisežem, da ne bom več toliko mislila na njegovo iznevero ... Skušala bom pozabiti in mu odpustiti.«
Ravno zdaj se je Boža privila k mamici in vprašala:
»Ali očka ne pojde z nami?«
»Ne, srček. Očka ostane pri babici.«
»Zakaj ga bomo tu pustili?«
»Ker mu bo tu bolje.«
»Ker bo hitreje ozdravel, kaj ne? Daj, povej, mamica, ker bo hitreje ozdravel, ali ne?«
»Da, srček!«
Marko ju je poslušal. Nič ni rekel, le njegove velike otroške oči so se čudno žalostno upirale v mamico. Ljudmila se je bila med tem oblekla. Ogrnila se je v topel plašč. Kovčegi so stali raztreseni po sobi. Cirili to jutro še ni bil vstal. Pravkar je pri vratih pogledala babica in tiho dejala:
»Ciril še spi ... Siromak, še nikoli ni tako sladko spal! ...«
»Pojdimo zajtrkovat, otroka,« je zdajci rekla Ljudmila in se obrnila k Marku in Boži. Na trepalnicah so se ji lesketale solze.
»Pojdimo zajtrkovat!« sta vzkliknila otroka.
Vsi trije so šli po stopnicah dol v kuhinjo, kjer je bila stara Marta že postavila skodelice s kavo. Takrat je prišla Muhovčeva Mica. To jutro ni mogla dolgo ostati, ker je morala v sosednjo vas na neko ženitovanje in se bo vrnila šele čez tri dni. Povedala je, da je bila prejšnji večer na postaji in da je govorila z voznikom Jernejem, ki pride okoli devetih s sanmi, da odpelje Ljudmilo in otroka na postajo.
Otroka sta z dobrim tekom pospravila kavo. Marta in Ljudmila sta pa le s trudom popili nekaj požirkov.
Marta je čutila, kako jo spet prijemlje čudna slabost. Bilo ji je kakor takrat, ko jo je prvič napadlo.
Strašna tesnoba jo je grabila za srce ... tesnoba, ki je ni hotela pokazati svoji sinahi. In zaman si je prigovarjala, da je to samo od razburjenja spričo odhoda Ljudmile in otrok.
Mlada žena je bila že dvakrat stopila k vratom Cirilove sobe in obakrat se je vrnila z besedami:
»Ciril še zmerom spi.«
Zdaj se je pa Ciril nenadoma prikazal na pragu. Otroka sta stekla k njemu. To pot se ga nista nič bala: oklenila sta se ga okoli kolen. Ciril ju je dolgo gledal. Nasmehnil se jima je ... In na ustnice so mu prišle besede:
»Otroka ... ljuba otroka ...«
Bilo je, kakor bi se bilo nenadoma v njegovih očeh nekaj zasvetilo. Toda prihodnji mah se je ta ogenj spet utrnil.
»Očka,« je dejala Boža, »ko se bomo vrnili ... boš spet zdrav ... boš videl ... in spet bo lepo kakor je bilo ...«
In Marko je ponovil za njo:
»Lepo kakor je bilo ...«
Deklica je pa nadaljevala:
»In to bo kmalu, zakaj drugače bi morali predolgo čakati. In če bi mamica pozabila, ji bom jaz rekla ... da nas čakaš ... in da te ne smemo pustiti ... In potem, očka, ti moram še povedati, da bomo vsak dan mislili nate ... vsak dan se bova Marko in jaz spominjala očka ... zato da nama boš, ko pridemo pote, kaj pripovedoval in nas objel kakor nekoč ... In dobri Bog naju bo uslišal ... Zakaj dobri Bog je pravičen ... in če ne bi izpolnil najine prošnje ... veš, potem ga ne bova nič več ljubila ... kaj ne, Marko, da potem dobrega Boga ne bova več ljubila?«
Deklica je resno prijela svojega bratca za roko. In Marko je prav tako resno, s čudno otožnostjo v svojih temnih očeh ponovil:
»Ne, potem dobrega Boga ne bi več ljubila, če ne bo ozdravil najinega očka.«
Takrat je bilo, kakor bi se bila za mizo, kjer sta Marta in Ljudmila sedeli s sklonjeno glavo, utrnila dva plača ... Muhovčevi Mici, ki je odnašala z mize posodo, je padla skodelica iz roke. Ali je tudi njo pretreslo? In s čudnim glasom, drugačnim kakor po navadi, je vzkliknila:
»Ježeš! Kako sem danes nerodna! ...«
Ciril je bil stopil k ognju. Tisti mah, ko je prišel v kuhinjo, je že zavil proti ognjišču. Plapolajoči ogenj je očividno imel do njega čudno privlačnost.
Tudi to jutro je bilo kakor druge dni. Ciril je opazoval že zaprte kovčege, ki so jih bili prinesli v kuhinjo, toda njegove oči so ostale nebrižne. Marta je vstala. Morala se je nasloniti na mizo. V glavi se ji je vrtelo in predmeti okoli nje so plesali pred njenimi očmi. Toda čez nekaj sekund jo je toliko minilo, da je mogla stopiti k Cirilu, ga prijeti za roko in privesti nazaj k mizi.
»Pridi, sin moj ... pridi, tvoj zajtrk je pripravljen ...«
Hotela se mu je nasmehniti, toda njene uboge stare ustnice so se samo spačile pri ponesrečenem poskusu. In potem je dejala:
»Midva bova tu ostala. In če mi bo Bog dal še nekaj dni življenja, bom lahko lepo skrbela zate ... kakor takrat, ko si bil še majhen.«
Tudi Ljudmila je stopila proti njemu. Bila je bleda ko prt. Njena lica so se bežno doteknila Cirilovih. Potem so ga posadili za mizo. A tudi on to jutro ni imel pravega teka; skoraj vso kavo je pustil.
Med tem ko je stara Marta stopila pod streho po nekaj jabolk za otroke, je Ljudmila pristopila k Mici.
»Nečesa bi vas prosila, Mica.«
»O, prosim, gospa,« je odgovorila postrežnica. Če vam lahko pomagam, bom zelo rada storila.«
»Hvala vam vnaprej. Za tole gre: moj mož ostane nekaj časa pri moji tašči.«
»Vem, mati so mi pravkar povedali, ko sem prišla.«
»Toda stvar je taka ... da mora biti človek na vse pripravljen ... Moja tašča je že v letih ... In lahko se zgodi, da danes ali jutri umre ...«
Mica je prikimala.
»Če bi se to zgodilo, bi hotela takoj izvedeti ... Ali se lahko zanesem na vas, da mi boste takoj sporočili?«
»O, seveda, gospa, čeprav mislim,« je čez nekaj časa povzela, »čeprav mislim, da se tako hitro nesreče še ni bati. Dobra ženica je mati Marta in nam vsem bi bilo hudo, če bi umrla.«
Ljudmila je v naglici napisala nekaj besed na kos papirja:
- Gospa Milavčeva, poste restante, Samaden (Švica).
»Tole je moj naslov,« je rekla in izročila Mici papir. »Če se kaj zgodi, mi pišite ali pa brzojavite, ako bi bila sila. Hotela bi pa iz več razlogov, da ostane moje bivališče tajno. Zato vas prosim, da ga nikomur ne poveste.«
Na misel ji je bil prišel kakor pred odhodom iz Ljubljane dr. Horvin. Dejala si je, da bi utegnil kirurg poizvedovati in dognati, da je sama z otrokoma, torej brez varstva, in da bi jo potem morda spet začel zalezovati s svojo strastjo.
»Ne bojte se, gospa,« ji je svečano zatrdila Mica. »Ko se vrnem domov, bom ta papir spravila na varno, in prej mi bodo iztrgali jezik kakor bi pa izdala, kar gospa želi, da ostane tajno.«
»Še enkrat najlepša vam hvala, Mica ...«
Mlada žena ji je stisnila v roko srebrnik.
V tem se je vrnila stara Marta. Njen obraz je bil rdeč in kar videlo se je, kako ji kri sili v glavo. Pri vsakem koraku se je morala opreti, da ni padla.
Ljudmila je tudi njo prosila, naj pazi na njenega moža; kaj je govorila z Mico, ji pa ni povedala.
Takrat so se zaslišali srebrni glasovi kraguljčkov sani.
»Sani so tu,« je vzkliknila Mica.
Ljudmila je še bolj prebledela. Spet je stopila k Cirilu in ga prijela za roko. Videlo se je, da se v njej vrši boj med nasprotujočimi si čuvstvi ... Za mizo jo je gledala stara Marta. Tudi v njej se je odigraval boj. Toda ta boj je bil drugačen. Obhajala jo je bolestna slutnja, da se ji bliža smrt. In najrajši bi bila kriknila svoji sinahi:
»Odloži, Ljudmila ... odloži do jutri svoj odhod ... odloži ga za nekaj dni ... zakaj strah me obhaja, da se bliža nesreča ... Ne bojim se zase ... Mene ni strah smrti ... temveč za Cirila, ki ostane sam pri meni.«
Že je hotela izpregovoriti. Tedaj je pa pomislila:
»Samo po nepotrebnem bi jo prestrašila ... Saj mi ni tako hudo ... In jutri bo že bolje ... gotovo bo bolje ... Vse je že pripravljeno za odhod ... Zakaj bi jih potem zadrževala.«
Otroka sta stekla k njej in jo objela.
»Do svidenja, babica!« sta vzkliknila.
S solzami v očeh je zajecljala stara Marta:
»Do svidenja, otročička!«
Ljudmila ju je vzdignila drugega za drugim v naročje in ju približala Cirilu, ki ju je objel in poljubil. In spet so mu prišle na ustnice besede, ki so pričale o bežnem povratku razuma:
»Otroka ... ljuba otroka ...«
Boža in Marko sta ga obsula s poljubi.
»Očka, pridi kmalu k nam!«
Potem je bila Ljudmila na vrsti. In naposled je še Marta trepetaje pritisnila mlado ženo na prsi in jo objela.
Voznik je bil že nestrpen. Počil je z bičem. In tišino je pretrgal njegov klic:
»Podvizajte se ... Drugače bomo zamudili!«
Nekaj minut nato so Ljudmila in oba otroka sedeli v saneh.
Stara Marta je stala na pragu in po licih so ji polzele solze. Naslanjala se je na zid in gledala skozi meglo zasolzelih oči svoje drage, ki so jo zapuščali. Toda od sekunde do sekunde je manj videla. Kmalu je razločila le še črno piko, ki se je oddaljevala ... Ciril je prišel k njej na prag. Tudi on je gledal. In v njegovih očeh je bila neka razumevajoča otožnost.
»Otroka ... ljuba otroka!« je venomer šepetal, kakor bi bile to edine besede, ki so mu še ostale.
In Marta je zamrmrala:
»V nebesih se bomo videli ... na zemlji nič več ...«
In ko je črna pika izginila za ovinkom, se je zdajci krčevito obrnila, zgrabila Cirila, ga pritisnila k sebi in zaihtela:
»Oh, sin moj, ubogi moj sin ... zdaj sva čisto sama ...«
Pred gostilno pri »Zlatem levu« se je ustavil voz. Iz njega je stopila Ilona.
Stopila je v gostilno, kjer je zagledala visoko in močno žensko. Bila je gostilničarka sama.
»Sobo bi rada, gospa.«
»Za delj časa?« je vprašala gostilničarka, ki je v tej elegantni in očividno zelo bogati dami že videla lep zaslužek.
»Mislim, da ne ... Po vsej priliki bom ostala tu le nekaj ur.«
»Ah!« je zamrmrala debeluška in obžalovaje vzdihnila.
Ilona jo je pogledala. Iz njenih rdečih lic in odkritih oči je presodila, da bo od nje lahko dobila vse informacije, ki jih je potrebovala. Nočna vožnja v vlaku je razdejala že tako utrujeni Madžarkin obraz. Brazde so se bile zarezale v njeno lepo gladko čelo, na njenih ustnicah je ležal izraz grenkobe in razočaranja in v njenih velikih temnih očeh je gorela neizmerna žalost.
»Prosila bi vas,« je začela, »prosila bi vas, gospa, za nekatere informacije, ki vam jih gotovo ne bo težko dati«.
»Če bom mogla, zakaj ne, gospa. Kar vprašajte!«
»Ali ni v Križah neka stara gospa, Milavčeva po imenu?«
»Seveda je ... Mi ji pravimo Milavčeva mati ali pa kratko Marta. Zakaj vedeti morate, da ni ravno gospa, nego vrla stara ženica, ki ji je mož umrl pred kakimi sedmimi ali osmimi leti. Če pogledate skozi okno, boste ravno videli njeno hišico pod znožjem hriba.«
Iztegnila je roko in pokazala mladi ženi skozi okno hišico, ki jo je solnce oblivalo z vsem leskom zimskega jutra. In ne da bi jo bila Ilona kaj vprašala, je jela zgovorna gostilničarka kar sama pripovedovati:
»Te dni so bili pri njej njeni otroci ... njeni Ljubljančani, kakor jim zmerom pravi ... Pred nekaj meseci jih je zadela velika nesreča. Saj ste gotovo brali, gospa, o železniški nesreči pri Zidanem mostu ... Nu, žrtev te nesreče je bil tudi sin Milavčeve matere, mlad odvetnik, ki je imel lepo bodočnost, mož, ki so ga vsi radi imeli. Morali so ga operirati. Toda po operaciji je izgubil razum ... Danes je kakor otrok, ki ničesar ne razume. Siromak je, da se Bogu smili.«
Ilona jo je prekinila:
»Torej je tudi dr. Ciril Milavec pri svoji materi?«
»Gospa pozna njegovo ime? Potem pa veste vse drugo, kar sem vam hotela pripovedovati, in mi ni treba več govoriti.«
Vzdihnila je in čez čas pripomnila:
»Da, ubogi mladi gospod je še tu, toda čisto sam je.«
»Čisto sam?«
»Da. Kaže, da bo ostal pri svoji materi; njegova žena in otroka so pa ravno danes odpotovali.«
»Milavčeva žena in otroka so odpotovali?«
Ilona je trepečoč izrekla to vprašanje.
»Komaj uro bo tega, kar jih je Jernej peljal mimo naše gostilne. Kam so namenjeni, ne vem, ker Milavčeva gospa tega ni hotela živi duši povedati.«
Mlada žena je jela nemirno hoditi po sobi sem in tja. Bledica na njenem obrazu je postala še bolj mrliška. Milavčeva žena odpotovala s svojima otrokoma in pustila Cirila pri materi !... Ali ni bila to posledica tega, kar je ona storila? Ali je mar prepozno prišla, da popravi zlo, ki ga je zagrešila? Mrzla zona jo je oblila, ko je na to pomislila.
Toda hkratu, čudno, jo je obšel nejasen občutek olajšanja. Naj je bila še tako odločena izpolniti nalogo, ki ji jo je vest velevala ... naj je bilo njeno kesanje še tako iskreno — bolestnega strahu ni mogla pregnati, ki jo je obšel ob misli, da bo morala stopiti pred tisto Ljudmilo, o kateri si je še zdaj rekla, da ji je vzela vse veselje do življenja.
Tako bo torej mogla videti Cirila samega, brez navzočnosti one druge. Njej bo pa pisala ... Tako se ji vsaj ne bo treba pred njo poniževati. In olajšanje, ki jo je prvi mah prevzelo, ko je izvedela, da je Cirilova žena odpotovala, to olajšanje je postajalo vse blagodejnejše.
Zahvalila se je gostilničarki za njena pojasnila, odšla v svojo sobo in se v naglici preoblekla. Misel, da bo stopila Cirilu nasproti, ji je bila hkratu sladka in mučna. Toda zdaj ni bilo v njej nobene zahrbtne misli več: prišla je bila, da popravi, kar je zagrešila ... ne zato, da bi se maščevala.
Kmalu nato je odšla iz gostilne in zavila po poti, ki ji jo je gostilničarka pokazala. Počasi je stopala navkreber. Srce ji je divje razbijalo. Sama pri sebi je ponavljala, kaj bo rekla stari Marti.
Prosila bo Cirilovo mater za naslov njene sinahe, češ da mora k njej, da ji sporoči nekaj važnega. Njene oči se bodo le mimogrede ustavile na Cirilu. Še poslednjič se bo napila pogleda na nesrečnega moža, pogleda, ki ga potem vzame s seboj v življenje, v svoje prazno in obupno življenje ...
V teh mislih je Ilona prispela do bele hišice. Čudna tišina je vladala v njej ... svinčena in tesnobna tišina, ki nastopi po odhodu ljudi, ki so nam dragi.
Marta je bila ravno izpustila Cirila iz objema. Mladi mož je spet sedel pri ognju. In kakor zmerom se je tudi danes zdelo, ko da se ne zanima za nič drugega kakor za zublje, ki so švigali z ognjišča.
Med tem se je Muhovčeva Mica poslavljala od Milavčeve matere.
»Zadnji čas je, da grem! Morala se bom še v vsej naglici preobleči. Z Bogom, mati! Do svidenja! ...«
»Z Bogom, Mica!«
Vrata so se za njo zaprla. Marta se je naslonila na mizo.
»Ne,« je zamrmrala, »res mi ni prav dobro.«
S trudom je šla po svojih opravkih. Potem je stopila v prvo nadstropje. Le nekaj raztrganih papirjev in potrtih igrač je še pričalo, da so v tej sobi prebivali otroci. Marti so solze zalile oči. Počasi je krenila po stopnicah dol, sedla k Cirilu in sama pri sebi zašepetala:
»Spet se pripravlja ... prav gotovo me bo spet napadlo ...«
In še tiše je zamrmrala:
»To pot bo moja smrt ...«
Z bolestjo je pogledala sina.
»Le kaj bo potem s teboj, Ciril? Kaj bo s teboj, ob strani žene, ki te nič več ne ljubi, ki te ne more več ljubiti?«
Dolgo je sedela tako zaverovana sama vase in v svoje žalostne misli. Zato tudi ni slišala tihega trkanja na hišna vrata. Toda Ciril ga je slišal; obrnil se je. Potem je potrkalo v drugo, to pot močneje. Starka je vztrepetala in vstala.
»Naprej!« je rekla in stopila proti vratom, ki so se odprla.
Na pragu se je prikazala elegantno oblečena neznanka.
»Gospa Milavčeva,« je vprašala negotovo in s tresočim se glasom.
»Jaz sem ... Kaj bi radi, gospa?«
Toda obiskovalka ni odgovorila na vprašanje. Stopila je naprej v skromno kuhinjo. Pogled se ji je ustavil na Cirilu, ki je bil tudi vstal in brez besede gledal neznanko.
V njenih očeh, skritih za tenčico, se je utrnil plamen. Stala je visoko vzravnana, skoraj odrevenelo, kakor bi se hotela ubraniti neke čudne, nepremagljive sile, ki jo je vlekla k temu človeku ... k človeku, ki ga je vzlic vsemu še zmerom ljubila.
Marta jo je gledala izprva osupla nad njenimi molkom in njenim nastopom. In zdajci jo je prešinila nenadna misel in iz ust se ji je utrgal lahen vzkrik. Skoraj trdo je ponovila vprašanje:
»Kaj bi radi, gospa? Govorite ...«
Njen stari in razorani obraz, ki je bil še pravkar razdejan od bolesti, je nenadoma postal sovražen, skoraj trd. Prešinila jo je bila namreč misel:
»O Bog ... če ni to nemara ... ona druga?«
Ilona je trznila. Z vsem naporom svoje volje se je iztrgala ukletju, ki jo je bilo prevzelo ob pogledu na Cirila.
»Oprostite,« je zajecljala. »Prišla sem zaradi mlade gospe Milavčeve.«
»Gospa Milavčeva, moja sinaha, je davi z otrokoma odpotovala.«
»Vem ... Povedali so mi že v gostilni, kjer sem vzela sobo.«
»In?«
Starkin obraz je postal še sovražnejši. Zmedenost na neznankinem obrazu je postajala vzlic tenčici, ki ga ji je zakrivala, čedalje očitnejša. In čim delj jo je gledala, tem bolj se je v starki utrjalo prepričanje, da je ta ženska tista, ki ji je o njej govorila Ljudmila, tista, ki je prinesla nesrečo v življenje njenih otrok.
»In ... ker ji imam nekaj zelo važnega sporočiti ... in sicer brez odloga ... sem si mislila, da mi ne boste odrekli in mi boste povedali, kam je šla.«
Marta ni koj odgovorila. Še zmerom je nezaupljivo gledala neznanko. Ilona se ni upala več obrniti se k Cirilu. Mladi mož je ravno tedaj zamrmral nezvezne besede:
»Otroka ... Ljubljana ... Boža ...«
Mlada žena je proseče dodala:
»Do smrti vam bom hvaležna, če mi daste njen naslov.«
»Ničesar ne bi imela proti temu, da me ni moja sinaha iz tehtnih razlogov prosila, da tega naslova živi duši ne izdam.«
»Ah!« je razočarano vzdihnila Ilona.
Prav dobro je čutila suhi, skoraj trdi glas v besedah stare ženice.
»Pravite, da ji morate sporočiti nekaj zelo važnega ... Pa meni povejte ... ji bom že jaz sporočila.«
»Stvar je izredno važna ... Zato jo morem zaupati samo njej osebno.«
»Potem mi je pa žal, da je ni tu. In ker se zelo dolgo ne misli vrniti ...«
Vrla starka je dala obiskovalki jasno razumeti, da je opravila z njo. Le kaj bi neznanka rada od Ljudmile? Gotovo ji bo spet samo nesrečo prinesla. In vendar se ji ni zdela slaba v tistem trenutku ... Njen glas je bil tako mehak in otožen, skoraj boječ.
Toda ali se ni nemara samo hlinila, da prikrije svoje prave namene? Zato je stara Marta hotela izvedeti s kom ima opravka.
»Ali mi ne bi povedali svojega imena?«
»Gospa Milavčeva ne bo od mojega imena nič imela, ker me ne pozna.«
»Mislite?«
Marta je izustila to besedo skoraj izzivalno.
Ciril je vstal. Zdelo se je, kakor bi ga bil razgovor zanimal. Stopil je tik k Iloni in jo nenadoma prijel za roko. Mlada žena je presenečeno odstopila. Vsa kri ji je izginila z obraza in iz ust se ji je proti njeni volji utrgal izdajalski krik:
»Ciril! ...«
Toda mladi mož jo je bil že izpustil in se obrnil od nje, kakor da je sploh ne bi poznal. Stara Marta ni mogla več dvomiti. Njene oči so postale še trše, obrvi so se ji nabrale in zdaj je tudi ona stopila k neznanki in rekla:
»Mislim, da se motite, gospa ... gospa Adelina ...«
»Adelina!«
Madžarka je nehote ponovila za njo svoje ime, tako jo je osupilo to ime iz starkinih ust.
»Kdo vam je povedal ...«
»Vaše ime? ... Postranska stvar! Glavno, da ga poznam ... Že ko sem vas zagledala, mi je neka slutnja rekla, da ste to vi ... vi, ona zavržena, ki ste spravili moje otroke v nesrečo, vi, ki ste uničili njihovo srečo, vi, ki vas preklinjam ... da, ki vas preklinjam ...«
Ilona se je zamajala. Morala se je nasloniti na stol, da ni omahnila.
»Res, prava sreča, da je moja sinaha ta trenutek daleč od tod, drugače bi ji prizadejali še novo nesrečo. Kakor da ni že zadosti trpela po vaši krivdi! Ah! Kdorkoli ste že, gospa, in naj je bil Ciril še tako kriv, vaše ravnanje ni bilo pošteno .... Ženska, ki ima kaj srca, ne spravlja v izkušnjavo oženjenih mož, kakor ste to vi storili ... posebno če je lepa in ve, da bo mož podlegel izkušnjavi!«
Ilona je pobesila glavo. Očitki te uboge matere so jo zadeli v srce. Zajecljala je:
»Poslušajte, me, gospa ... ko boste vse vedeli, mi boste gotovo odpustili.«
»Nikoli!«
»Boste, ker tudi vi ljubite Cirila.«
»Ne maram vas poslušati ... Spravili ste moje otroke v nesrečo ... Zato vam rečem, da ste slaba ženska.«
»Zdaj ne več, ker se kesam ... ker obžalujem svoje dejanje.«
Starka je dvignila glavo.
»Kaj bi torej radi?«
»Povedati vam, da ji tisto, kar sem danes hotela sporočiti Cirilovi ženi, ne bi prineslo novega gorja.«
»Kaj more drugega pričakovati od vas kakor gorje?«
»Videz govori zoper mene ... in vendar mi delate krivico.«
»Našla je neko pismo, podpisano z vašim imenom ... pismo naslovljeno na Cirila. In to je za zmerom uničilo njeno srečo. Zanjo ni več veselja na tem svetu. Zakaj ona ne spada med tiste, ki takšno razžalitev pozabijo.«
»Motite se, gospa. Nje ni nihče razžalil. Ona je bila samo žrtev, nedolžna žrtev. Verovala je v krivdo, ki je ni bilo ... Njen mož je je ostal vreden ... In če bi se mogel braniti, bi se bil že zdavnaj opral pred njo.«
»Kaj ste rekli?«
»Samo resnico ... Samo golo resnico.«
»O Bog, ali je to mogoče!« je zajecljala starka in sklenila roke v brezumni nadi. V duhu je že videla, kako izginja prepad med Ljudmilo in Cirilom. In srce ji je burno zaplalo ob misli, da je Ciril rešen ... da se izgubljajo črni oblaki, ki so se zbirali nad njegovo bodočnostjo.
»Da, mogoče je, ker je gola resnica,« je ponovila Ilona. »In če iščem Cirilovo ženo, jo iščem zato, da popravim svoj greh ... da se ji izpovem svoje osvete, ki sem jo spočela v uri brezupa in blaznosti.«
»O Bog! O Bog!« je zajecljala starka.
Zameglilo se ji je pred očmi, da je morala sesti. Vzlic temu je slišala, kaj ji je Ilona začela pripovedovati ... Izpovedala se ji je svojega zločina ... Povedala ji je, kaj se je zgodilo po železniški katastrofi in potem tudi to, kaj se je poprej odigralo ... Govorila ji je o Cirilovi ljubezni, o njegovih prisegah, o njegovi izneveri ... In potem o obupu, o trpljenju, o solzah. Ko je končala, je Marta vstala in jo prijela za roko:
»Ah! Vzlic vsemu bi vas morala prekleti, zakaj gorje, ki ste ga storili, ja neizbrisno; nikoli več ne boste mogli popraviti zla, ki ste ga povzročili. Toda vidim, da ste tudi mnogo trpeli; zato se ne morem več srditi na vas, ne morem vas več mrziti.«
Madžarkine oči so se obrnile k Cirilu. V njih je še zmerom gorela ljubezen, a hkratu se je v njih brala tudi vdanost in kesanje. Toda Ciril se ni zmenil za njen trpeči pogled: topo in nebrižno je strmel v ogenj.
Iz starkinih oči se je izgubila vsa trdost. Njena pravkaršnja sovražnost je izginila. Ali je mogla sovražiti to žensko, ki je tako silno ljubila Cirila? Ali je mogla mrziti to žensko, ki je toliko pretrpela zaradi iznevere njenega sina?
Ne, uboga starka ni mogla za to nesrečnico, ki je kazala toliko iskrenega obžalovanja, občutiti nobene mržnje, nobenega sovraštva. Zasmilila se ji je. In njen glas je bil skoraj topel, ko je zdaj dejala:
»Hvala Bogu, ni še prepozno. O, zakaj niste prišli nekaj ur prej, ko moja sinaha in otroka še niso odpotovali ... ali vsaj ne brez Cirila. Zdaj ko je na vožnji, je ne moremo obvestiti. Toda pisala ji bom brez odloga, še danes ji bom pisala. In ona se bo vrnila in bo prosila Cirila odpuščanja, da je verovala njegovi izneveri. In spet ga bo ljubila kakor nekoč ... Da, še danes ji bom pisala ... pisala ... ji bom ...«
Toda poslednja beseda se ji je jecljaje utrgala iz ust. Spet se je zamajala ... spet se je morala nasloniti na mizo ... In tako je stala nekaj sekund z odrevenelimi rokami. In potem je komaj slišno vzdihnila:
»O Bog! ... O Bog!«
Ilona, ki se je bila za trenutek obrnila k Cirilu, je zaslutila, da se s starko nekaj dogaja. Videla je, da trpi in da se ji kolena tresejo. Stopila je k njej. Toda še preden ji je utegnila pomagati, je starka omahnila in se s krikom bolečine in strahu zgrudila na tla. Obležala je nepremično, le njene široke odprte oči so plaho begale po kuhinji. In s komaj slišnim, nerazločnim glasom je zajecljala:
»Napad ... to je smrt ... pismo ...«
Ilona se je sklonila k njej. Tudi Ciril se je obrnil od ognjišča, kamor je neprestano upiral svoje oči, kakor bi bile uklete. Pogledal je starko ... gledal jo je brez razumevanja ... Zaman si je mlada žena prizadevala, da bi starko obudila k zavesti. Močila ji je čelo z mrzlo vodo. Zaman. Stara Marta se ni zavedla.
Ilona je bila prešibka, da bi nesrečnico vzdignila in spravila v posteljo. V blaznem strahu je planila ven in stekla v vas po ljudi. Našla je nekaj mož. Začudili so se sicer, ko so zagledali neznano damo, toda takoj so razumeli, da se je moralo nekaj zgoditi. Eden izmed njih je skočil po zdravnika, drugi so pa odhiteli z Ilono proti hišici stare Marte. Ko je zdravnik prišel, je bila starka že v postelji. Pogledal jo je, potipal utrip, nato je pa prižgal žveplenko in jo podržal starki pred oči. Potem se je obrnil k ljudem in skomignil z rameni, kakor češ:
»Mislim, da je tu vsaka pomoč zaman ...«
Hotel je poskusiti še poslednje sredstvo: puščanje krvi. Toda kri ni pritekla iz ureza.
Tedaj je Ilona potegnila starega zdravnika v stran.
»Kako je?« je hlastno vprašala.
»Ni ji pomoči. Končano je.«
»O Bog! Saj ni mogoče!« je zajecljala Ilona, bleda ko smrt.
»Na žalost ne more biti nobenega dvoma več, gospa. Nastop smrti je le še vprašanje nekaj ur ... mogoče celo samo minut ... Pred nekaj tedni jo je prvič napadlo. Od takrat se je malo opomogla, toda povedal sem ji, da ji grozi nov napad ... Zato sem jo posvaril, da se mora varovati razburjenja, ker utegne postati zanjo usodno.«
»Razburjenja ... ste rekli?«
Ilono je ob teh besedah silovito streslo po vsem životu. Omahnila je nazaj in se prijela za čelo. In z bolestno presunjenostjo je vzkliknila:
»Jaz sem kriva ... Jaz, nesrečnica!«
Zdravnik ni razumel, kaj je hotela reči, ali je pa hotel prizanesti neznanki, ki je očitno trpela.
»Odhod njene sinahe in vnukov,« je dejal, »je šel starki tako do živega, da ni izključeno, da je v tem iskati vzroka za ta napad. Sicer bi jo pa tudi drugače prej ali slej napadlo ...«
Ilona je stopila k postelji. Ciril je nebrižno zrl v obraz starke, ki je pred njim umirala ... starke, ki je bila njegova mati, za katero je zmerom čutil vročo sinovsko ljubezen. Toda zdaj je jo gledal kakor tujko, ne vedoč, da mu v tej ubogi in zgarani starki umira rodna mati. Ilona se je sklonila k postelji. Na ustnice se ji je prikradla beseda ... ena sama besedica, ki jo je komaj slišno zašepetala:
»Odpustite ...«
Možje, ki so prišli z njo, so obzirno odstopili. Le dve ali tri ženske, ki so med tem prihitele, so molče stale pri postelji.
Zdravnik je pristopil k Iloni.
»Oprostite, gospa,« je dejal. »Moja prisotnost je na žalost odveč. Drugi bolniki me čakajo. Toda kakor hitro jih odpravim, pridem spet pogledat.«
To rekši je pozdravil in šel.
Tedaj je stopila k Iloni ena izmed žensk.
»Gospa, Milavčeva mati je bila zmerom globoko verna ... Zato mislim, da je treba poklicati duhovnika, dokler je še čas ...«
»Pokličite ga,« je mehanično odgovorila mlada žena.
Starkine ustnice, ki so bile dotlej kakor otrple, so se tedaj zgenile. Ilona se je vnovič sklonila k njej:
»Ali me slišite, mati?«
Starkine trepalnice so zadrgetale in obraz ji je trznil.
»Jaz sem pri vas ... jaz ... Ne bom vas zapustila ... skrbela bom za vas.«
Stara Marta si je krčevito prizadevala, da bi spravila besedico iz sebe. Toda le nerazločni glasovi so se ji trgali iz grla. Le s težavo je Ilona razločila dve besedi, ki ju je z muko spravila iz sebe:
»Pisati ... naslov ...«
Mlada žena se je stresla. Ugenila je misel, ki ji jo je naznačila umirajoča starka.
»Hočete, da pišem gospe Ljudmili Milavčevi?«
Marta je komaj slišno dehnila:
»Da.«
»Izpolnila vam bom željo ... Toda dobiti moram njen naslov.«
»Naslov ... naslov ...«
Komaj slišno je ponavljala to besedo, in zdelo se je, kakor da išče še druge besede, ki ji pa niso več prišle na um.
»Povejte mi ga!«
Starkine ustnice so se zgenile, toda naj je Ilona še tako pazila, da ji ne bi kaj ušlo, slišala ni ničesar. Starka je izčrpana od prestanega napora umolknila in njene ustnice so se obupno skrivile. Ilona se je sklonila čisto k njej ... Toda glasu ni bilo več iz njih.
In v splošni tišini so je zdajci zaslišalo zvončkljanje ... Stari kriški župnik je prihajal z ministrantom in prinašal poslednjo popotnico. Uro nato je bila Marta mrtva, ne da bi bila mogla povedati Iloni naslov svoje sinahe — naslov, ki ga ni zdaj nihče več vedel razen Muhovčeve Mice.
Ilona sama je zatisnila nesrečni starki oči. In pri tem ji je venomer blodila po glavi bolestna misel:
»Jaz sem kriva njene smrti ... Jaz sem jo ubila s svojimi razkritji.«
Počasi je vstala in stopila k Cirilu. Njen obraz se je zdel postaran od strašnih trenutkov, ki jih je pravkar preživela. Tako nepričakovano je vse prišlo! In zdaj je bila sama z njim, ki ga je tako ljubila, ki ga ljubi še zdaj ...
Neki glas ji je velel, naj odide, naj brez odloga zapusti to hišo, kjer je bila že njena gola navzočnost psovka, krvava žalitev Cirilove zakonite žene ... Velevala ji je, da zapusti nesrečneža, da zapusti mrtvo starko ... Toda ali bo mogla? Ali bo imela še toliko moči?
Nobene zle misli ni bilo tisti trenutek v njej. Njeno srce je bilo prepolno samozatajevanja, vdanosti in nesebičnosti. Ničesar si ne bo mogla očitati. Pojasnila, ki jih bo pozneje dala oni drugi, bodo razpršila sleherni nesporazum. Vsaj mislila je tako.
Ciril jo je gledal s svojimi velikimi črnimi očmi, ki so se nenadoma zmračile.
In v čaru tega pogleda je za trenutek pozabila kmetice, ki so stale okoli nje in gledale ... pozabila mrtvo starko na postelji ... pozabila ves svet ... Prijela je Cirila za roke in zajecljala:
»Naj se zgodi karkoli, nikoli ne boš ostal sam in zapuščen. Adelina ... o, saj se je še spomniš ... Adelina ti to priseže ...«
Ko se je Muhovčeva Mica vrnila čez štiri dni, je stara Marta že osem in štirideset ur spala pod velikimi smrekami na pokopališču, zraven svojega moža. In staro postrežnico je nemalo osupilo, ko so ji povedali, kaj se je zgodilo.
Povedali so ji o čudni neznanki, ki je prišla ravno v trenutku, ko je Milavčeva gospa s svojima otrokoma odpotovala neznano kam ... o neznanki, ki ji je bilo ime Adelina — sama je tako rekla — in ki je bila zmerom tako silno žalostna, pri tem pa vdano in nesebično skrbela za nesrečnega odvetnika.
Ta neznanka je poizvedovala za naslov mlade Milavčeve gospe.
Toda nihče ga ji ni znal povedati. Vozniku, ki jo je vozil na postajo, Ljudmila ni povedala, kam je namenjena. In mlada žena si je zaman belila glavo, kje naj izve ta naslov.
Nekdo ji je rekel, da bi nemara Muhovčeva Mica vedela. In ko je slišala, da se je vrnila, jo je takoj poiskala. Postrežnica je že vedela, kaj se je zgodilo. Obisk Ilone jo je nemalo presenetil.
Toda na njena vprašanja je samo odgovorila, da nič ne ve. Saj vendar ni smela izdati naslova gospe Milavčeve, ki jo je izrečno prosila, da ga živi duši ne sme povedati. Ta neznana dama nemara nima slabih namenov ... a kdo ve! Kdo je prav za prav? Saj se ni nikomur predstavila!
Ilona je odhajala od nje še bolj otožna, še bolj obupana. Že nekaj dni jo je preganjala neka misel. In vselej, kadar se je je spomnila, je vztrepetala in odločno odkimala, kakor bi se je hotela otresti:
»Ne, nemogoče! Bog tega ne bo dopustil!«
Muhovčeva Mica ni hotela dati Iloni naslova Milavčeve gospe, toda sama pri sebi je sklenila, da ji bo še tisti večer pisala. Najprej ji mora sporočiti smrt stare Marte, potem ji bo pa tudi pisala, da je pri njenem možu neka neznanka.
Kakor je sklenila, je tudi storila. Še tisti večer je pisala gospe Ljudmili pismo.
»Hudo ji bo,« je mrmrala sama pri sebi, »uboga gospa Ljudmila! Le kaj je storila, da jo Bog tako tepe!«
Da, hudo je bilo, Ljudmili, ko je odprla to pismo — toda dobila ga je šele čez več dni, zakaj takoj po prihodu v Samaden njena prva pot ni bila na pošto.
Ali je mar mogla pričakovati ob svojem odhodu, da bo tako nepričakovano nastopil tragični dogodek? V Samadenu jo je prijateljica Milena Kovačičeva že čakala in z njenim možem se je še tisti večer dogovorila, da bo lahko nekaj mesecev prebila v hotelu, dokler ne dobi primerne službe. Otroka sta bila vzlic mrazu vesela: radovala sta se življenja, ki se jima je odpiralo v novem kraju. Le Ljudmila je bila še bolj žalostna kakor prej.
Šele kak teden dni po prihodu v Samaden ji je nekega dne, ko je ravno šla mimo pošte, prišlo na um, da bi stopila noter in pogledala, ali ni prišlo kakšno pismo zanjo. Trdno je bila prepričana, da ga ni bilo. Zato je bilo tem večje njeno presenečenje, ko je videla, da jo čaka pismo z žigom iz Križ; njen naslov na ovitku je bil napisan z nerodno, veliko pisavo.
Mrzlično, polna zlih slutenj, je pismo odprla. Komaj je preletela prve vrstice, ji je vsa kri izginila z obraza in bolesten krik se ji je utrgal iz ust:
»O, Bog!«
Boža in Marko, ki sta šla z njo, sta čutila, da se je nekaj zgodilo. Plaho sta se oklenila svoje matere in vprašala:
»Kaj ti je, mamica?«
»Oh, otročička, nekaj hudega se je zgodilo. Vajina uboga babica je mrtva.«
Otroka sta se spustila v jok. Toda Ljudmila ta trenutek ni mogla paziti nanju. Morala je do konca prebrati pismo. In bledica na njenem obrazu jo postala še bolj prstena, ko je brala dalje:
»... In potem vam moram še povedati, da je prišla še tisti dan, ko ste se vi odpeljali, v Križe neka gospa in se ustavila v gostilni na postaji, temna, lepa gospa, gotovo kakšna daljnja sorodnica. Ona je tudi vse poskrbela za pogreb. In od takrat je ta gospa skoraj ves dan pri gospodu doktorju. Ondan je celo prišla k meni in me vprašala, ali ne vem vašega naslova. Ker ste mi pa rekli, da ga ne smem nikomur izdati, ga ji nisem povedala. Oprostite, gospa, da vam to šele danes pišem, pa ni moja krivda, ker sem izvedela o nesreči šele štiri dni potem, ker me ni bilo tiste dni doma ...«
»O, Bog!« je s stisnjenim glasom zaječala Ljudmila.
Kakor iz uma je zapustila pošto, mehanično spravila pismo v svojo torbico in prijela otroka, ki so jima še zmerom polzele solze po licu, za roke. Brez besede je šla, izgubljena v svojo bolest. Mislila je na nepričakovano smrt vrle babice, ki jo je tako iskreno ljubila ... Mislila je tudi na ono neznanko, ki ji je Mica o njej pisala. In ob mislih nanjo jo je zbodlo v srce. Zakaj vse ji je govorilo, da ta ženska ne more biti nihče drugi kakor ona druga, ki ji je ugrabila moža ... Gotovo je prežala na njen odhod, da je potem mogla brez skrbi k Cirilu. Ah, kako zavržena je morala biti ta ženska, da je mogla biti tako nesramna!
In potem je vstalo pred Ljudmilo vprašanje, kaj naj stori. Ali naj se v vsej naglici vrne v Križe, kakor ji je velevala dolžnost? Takšna je bila njena prva misel. Toda že je v njej vstal drugi glas:
»Ali ni mar Ciril, ko je bil še pri polni zavesti, šel prostovoljno k njej?«
Ni vedela, kaj naj stori. In v tej negotovosti je bilo njeno trpljenje še strašnejše.
»Pred vsem moram izvedeti, ali je res ona!« si je naposled dejala.
Še isti večer se je odločila. Pisala bo Muhovčevi Mici in jo prosila, naj ji brez odloga sporoči vse, kar ve o tej neznanki, naj bo zanjo še tako strašno, je dodala.
Na odgovor ji ni bilo treba dolgo čakati. Že tri dni nato je imela mlada žena pismo v rokah. To pot ji je Mica pisala, da se je vaščanom začela navzočnost te neznanke dozdevati sumljiva, zakaj ostajala je po ves dan pri Cirilu in šele pod večer odšla v gostilno v svojo sobo. Vrhu tega je najela nekega domačina, da je vsako noč ostal pri gospodu doktorju. Tudi to ji je povedala, da so kmetice na dan Martine smrti slišale, kako je ta neznanka Cirila tikala in pri tem imenovala neko ime ... čudno ime Adelina, gotovo njeno ime ... in mu prisegla, da ga ne bo nikoli zapustila.
Ko je Ljudmila prebrala pismo, je zaprla oči ... svoje nekdaj tako lepe in svetle oči, ki so pa bile ta trenutek kalne in brez leska. Njena lica so bila bleda in brez krvi; ustnice so ji drhtele kakor da komaj premaguje ihtenje. Toda z vsem naporom svoje volje je ukrotila slabost, ki jo je hotela premagati, in se obrnila proti hotelu, kjer je danes pustila svoja otroka. Gnus je vstajal iz njenega srca. In že sama misel, da bi še kdaj videla Cirila, da bi še kedaj živela z njim, se ji je zdela neznosna. Poslej ni več odpuščanja!
Dolgo je bedela tisto noč. Borila se je sama s seboj, ne vedoč, kaj naj stori. Naposled je sedla za mizo in napisala kratko pismo. Drugo jutro na vse zgodaj je vstala, pustila otroka v Milenini oskrbi in se odpeljala čez mejo do prve postaje v Nemčiji in tam pismo oddala. Ni marala, da bi naslovljenec vedel, da je pismo oddano v Švici.
Še tisti dan proti večeru se je vrnila v Samaden. Njena prva pot je bila v sobo, kjer sta jo čakala njena otroka. Krčevito ju je poljubila in stisnila k sebi, mrmraje besede, ki jih otroka na srečo nista mogla razumeti:
»Otročička, zdaj smo popolnoma sami ... popolnoma sami na širnem svetu. Nikogar nimamo več ... zato ostanimo mi trije združeni v tem toplejši ljubezni! ...«
»Ali ne stanuje pri vas gospa Adelina?«
Vaški pismonoša se je ustavil tisto jutro s pismom v roki pred vrati gostilne »Pri zlatem levu«.
»Gospa Adelina ... ne, ne poznam je«, je odgovorila debela gostilničarka.
»Pa je vendar naslov čisto jasen in nedvoumen: ‚Gospa Adelina, hotel pri zlatem levu, Križe, Avstrija‘.«
»Že mogoče; toda še enkrat vam povem, da je ne poznam.«
Pismonoša je pomembno pomežiknil.
»Dajte no ... kaj je pa z vašo novo tujko ... z damo v črnem ...«
»Njej je ime Ilona ... Ilona Matoševa ...«
»Pa tudi Adelina ji je ime ... Saj je sama rekla, ko je govorila z doktorjem Milavcem ... Kaj ste mar vi edini, ki tega ne veste?«
Pismonoša se je zasmejal.
»Ali za gotovo veste?«
»Če vam pravim ...«
Debela gostilničarka je tedaj poslala hlapca gospe Matoševi vprašat, ali ni nemara zanjo neko pismo z naslovom ‚Adelina‘. Ilona je takoj prišla dol. Bila je izmučena in postarana, kolena so se ji tresla in rdeče oči je imela, kakor bi bila jokala.
»Da, ime mi je tudi Adelina, Ilona Adelina,« je trudno dejala. »To pismo je prav gotovo zame.«
Vzela je pismo in se vrnila v svojo sobo. Tam je vročično raztrgala ovoj, pismo razgrnila in prebrala vrstice, ki so bile — na prvi pogled je to videla — napisane s tresočo se roko:
- ‚Gospa,
Ko je bil moj mož še svoboden in vedel, kaj dela, je iz lastnega nagiba šel k vam.Zdaj ko ni več gospodar svojih dejanj, ga lahko obdržite ... Naj pade sramota, ki sta jo oba zagrešila, na vaju oba ...
Ne maram, da bi moja otroka kedaj morala zardevati nad imenom, ki ga nosita.Zato si bom prizadevala, da ga pozabita. Od danes jima dam svoje ime.
Njun oče je zanju mrtev, kakor je mrtev zame. Daleč od njega in od vas bom skušala popraviti zlo, ki ste ga nam storili.
Ljudmila.‘
Ilona je zakopala glavo v roke. Trepetala je po vsem životu. Že noč je bila prejokala, govoreč brezzvezne besede, polne groze in strahu.
Zakaj strašna gotovost ji je prihajala do zavesti. Nič več ni mogla dvomiti: zanosila je. Čez nekaj mesecev bo mati. In vendar ne bo mogla nikoli več, v svesti si je bila tega, nikoli več živeti pri zločinskem in zavrženem očetu svojega bodočega otroka ... čeprav bi bila njena dolžnost. Toda nekatere dolžnosti gredo preko človeških moči.
In kakor da ji tega odkritja še ne bi bilo zadosti, je morala zdaj še izvedeti, da je vsa njena dobra volja, da popravi svoj greh, da je ves njen kes zaman ... Izvedeti, da ona druga noče razumeti njene iskrene volje, da obžaluje svoj zločin in popravi, kar se popraviti da.
Toda če je to pismo prvi mah zbudilo v njej samo neizmeren obup in bolest, je pozneje, ko jo je minil prvi naval gorja, zdajci postalo droben svetal žarek v noči njenega trpinčenega srca ... žarek, ki ji je nekoliko lajšal gorje in ji bil prva uteha ...
Da, če je že prava Cirilova žena zatajila svojega moža, se bo poslej ona sama posvetila njemu. Sprejela bo nalogo, ki ji jo je usoda naložila. S svojim denarjem lahko prihrani nesrečnežu mnogo življenjskega gorja. Njegova zaščitnica bo, njegova varuhinja ... Tako se bo vsaj nekoliko odkupila za trpljenje, ki ga je nesrečnež moral zaradi nje prestati.
In dva dni nato je skupaj s Cirilom, ki je pokorno šel z njo, kakor je šel pred nekaj tedni še z Ljudmilo, v veliko začudenje vaščanov zapustila Križe in odpotovala neznano kam. Zvečer pred odhodom je še šla na Martin grob, in če bi bil takrat kdo v njeni bližini, bi jo bil slišal, kako je ihteč zamrmrala:
»Spi v miru, uboga žena! Tvoja volja se bo izpolnila. Ciril ne bo ostal sam na svetu. Dokler bom jaz živa, kolnem se ti, bo imel človeka, ki bo pazil nanj in ga varoval!«
KONEC PRVEGA DELA.
Drugi del: Dve materi
urediI Mali mož
uredi»O čem razmišljaš?«
»Ne uganeš?«
Njegov glas je zvenel skoraj očitajoče.
»Ali si mar že pozabila najin načrt?«
»O, ne!«
»In ne veš, da je napočila ura izpolnitve? Čez dva dni bom star petnajst let. Čez dva dni postanem — ali ni mar mama sama rekla? — mož. Čez dva dni bom imel pravico govoriti o nekaterih stvareh, pravico zahtevati nekatera pojasnila, pravico, da bom smel morda malo bolj trpeti, zato pa tudi izvedeti nekatere stvari ... vendar že! ... In potem bova pripravila mamici presenečenje, ki sva se o njem zmenila ...«
Tako je govoril deček kakih petnajstih let, zal rjavopolt fant, v katerem nihče ne bi spoznal nekdanjega šibkega in bolehnega otroka. Naši bralci so ga gotovo že spoznali: bil je Marko. Res je bil še zmerom droban in vitek, toda tistega slabotnega in bolehnega kakor pred dvanajstimi leti, ko smo ga poslednjič videli v Križah na Gorenjskem, ni bilo nič več na njem. In čudno: nekdanja velika podobnost z očetom je docela izginila. Nanj je spominjal le še po svoji resnobi. Za svoja leta je bil še preveč resen. Le redko ga je kdo videl, da bi se smejal. Zamišljen, sanjav in molčeč deček je rad posedal v samoti in upiral oči v širno obzorje, ali pa občudoval prelestno gorsko panoramo. Boža, njegova sestra — tudi njo so bralci že spoznali — je bila vedrejša in veselejšega značaja in je rada podražila svojega mlajšega brata zaradi njegovega samotarstva.
»Da, presenetila jo bova!« je vzkliknila deklica. Potem se je pa nenadoma zresnila.
»Ali bo pa tudi zadosti denarja?« je vprašala v skrbeh.
»Seveda ga bo zadosti. Vse sem že izračunal. Vožnja ne bo stala več ko tri sto frankov za vse tri; nu, midva jih pa imava dobrih štiri sto.«
»O, kako bo mamica vesela!«
»Ali se še spomniš, kako me je pogledala, ko sem ji rekel, da bova ves denar, ki nama ga da za priboljšek, dela na stran in da jo bova zato prihodnje, to se pravi letošnje počitnice prosila, naj nama izpolni veliko prošnjo?«
»Kaj se ne bom spomnila! Hotela je kar koj vse vedeti, kaj pripravljava ...«
»Da, toda midva sva se moško držala in sva skrivnost obdržala zase. Gotovo misli, da hočeva nekaj dragega kupiti.«
»Ali se ne bojiš, da ji bo hudo, če jo bova na tak način spomnila nekdanjega gorja?«
V Markovih očeh je zablestela solza.
»Ne, Boža ... Če se je mamica zastran prošlosti zaprla vase in nikoli noče o njej govoriti, še ne pomeni, da jo je pozabila. Hotela je samo nama prihraniti bolest. Zakaj prepričan sem, da še zmerom misli, kadar je nihče ne opazuje, nanj, ki ga ni več ... in prepričan sem, da se skrivaj joka. O, mamica ve, da midva nisva brez srca in da sva vzlic njeni prošnji pred davnimi leti, naj ne misliva na to, kar se ne da več popraviti, ohranila v srcu spomin na najinega dobrega ln ubogega očka, ki spi tam daleč na kriškem pokopališču, zraven deda in babice ... In zato naju ne bo mogla karati in se ne bo mogla na naju srditi zaradi predloga, ki ga ji pripravljava.«
»Torej pojutrišnjem?«
»Da, dotorej, da izpolnim petnajst let ...«
»In da mamica ne bo mogla več reči: ‚Molči, Marko, saj si še otrok!‘«
»Da! Prijel jo bom za njene lastne besede: Deček postane mož šele tedaj, ko doseže petnajst let ... In jaz bi tako rad videl, da bi me uboga mamica imela za moža.«
Deček se je vzravnal. Njegov glas je bil postal pri zadnjih besedah resen in globok. Za njegova leta nenavadno izrazite črte njegovega obraza so razodevale trdno voljo in veliko energijo.
Nastal je trenutek tišine. V mislih sta se zaverovala daleč od te prelestne alpske pokrajine, ki sta jo pravkar občudovala, daleč od teh čudovitih snežnih vrhov ... tja v daljno deželo k ubogemu očetu, ki sta ga nekega zimskega jutra pred dvanajstimi leti pustila v Križah, ne sluteč, da ga ne bosta nikoli več videla ... ne sluteč, da jima bo nekaj mesecev nato mati sporočila njegovo nenadno smrt! O, kako hudo jima je bilo takrat! Še danes jima je pred očmi, kakor bi se včeraj zgodilo, ko jima je mamica med solzami povedala:
‚Uboga otroka, nič več nimata očeta ... Pisali so mi, da je nenadno umrl in da so ga že pokopali zraven vajine babice ... Otroka, molita zanj! ... Toda ne bodita preveč žalostna, zakaj Bog je prav storil, da je napravil konec njegovemu trpljenju.‘
Nekaj mesecev nato je Ljudmila odpotovala v Križe, toda Marka in Božo je pustila v Samadenu pod nadzorstvom svoje prijateljice Milene Kovačičeve. In ko se je vrnila, je bila še bolj otožna ko prej.
In potem je zmerom gledala, da ni pogovor nikoli nanesel na očeta. Če sta pa kdaj vprašala, se je znala vselej ogniti direktnemu odgovoru.
Toda otroka sta pogosto mislila nanj, na svojega dobrega in nesrečnega očka. In kadar sta bila sama, sta se vselej spomnila ljubljenega pokojnika, čigar slika je sicer čedalje bolj bledela v njih, toda spomin nanj je še zmerom ostal živ in drag.
»Vrniti se morava, Marko,« je vzkliknila Boža, »drugače bo mamica v skrbeh, kje sem tako dolgo. Bila je ravno pri svojih malčkih, pa ji nisem mogla povedati, da sem šla pote.«
»Da, pojdiva,« je tiho prikimal Marko.
In brat in sestra sta krenila proti pristavi, ki je vstajala ob znožju orjaških skal.
Šest let je že skoraj minilo, kar je Ljudmila ustanovila tu, na Sonnenbergu, eno uro od Lucerna, zdravilišče za otroke. Poprej je živela dve leti v Samadenu in vodila neki hotel, ki je bil tudi last Mileninega moža.
Markovo zdravje se je bilo začelo počasi obračati na boljše. Deček je postal krepkejši in odpornejši. Njegova poprej bledikava barva je postala rjava in prejšnji vročični lesk njegovih oči je takisto počasi izginil. In tako je jel Ljudmilo minevati strah zastran dragega ji otroka.
Potem so hotel v Samadenu prodali in mlada žena se je preselila v Lucern, kjer je s posredovanjem svoje prijateljice in njenega moža dobila spet mesto v nekem hotelu. V Lucernu je ostala štiri leta. Otroka sta rasla; Boža je postala veliko in zalo dekle, zmerom živahna in navihana, zmerom dobre volje; Marko, vitek in zdrav deček, je bil pa resen in preudaren. In potem je jela mlada žena razmišljati o izvedbi neke misli, ki ji je bila pri srcu že od prvih dni, ko je prišla v Švico.
Čisti in ostri gorski zrak je zelo blagodejno vplival na njenega Marka. Že po nekaj tednih bivanja v Samadenu je bil deček kakor izpremenjen. Nu, kar je moglo njemu koristiti, zakaj ne bi tudi drugim otrokom? Toda vsaka rodbina si ne more privoščiti, da bi šla za cele mesece v Švico, da ozdravi svojega bolehnega otroka. In tako je jela Ljudmila premišljati, da bi se utegnilo dobro obnesti okrevališče za otroke, kjer bi bila deca v popolni oskrbi. Pri tem ji ni bilo toliko do lastnega dobička; vodila jo je pred vsem plemenita misel ljubezni do bližnjega.
Nekega dne je izvedela, da se odda v najem pristava na Sonnenbergu. Odpeljala se je tja in si jo ogledala. Pristava je stala v zatišju, tik pred vhodom v gozd na nekaki ploščadi, od koder je bil prekrasen razgled na gorske vrhove in na dolino pod njo; ker je bila vrhu tega stavba še razmeroma nova in zgrajena po modernih načelih, bi bila kakor nalašč za njene namene.
V teh nekaj letih, kar je bila v Švici, si je dela nekaj denarja na stran. Tako je lahko najela to pristavo. Naselila se je v njej najprej sama s svojima otrokoma in s pridno služabnico. Z malo reklame si je priskrbela prve otroške goste. Posvetila jim je vso svojo skrb in pazila nanje, tako da so kmalu začeli ne samo v Lucernu nego tudi po vsej obali jezera Štirih kantonov govoriti in hvaliti njeno oskrbovališče in uspehe, ki jih z njim doseza. Od meseca do meseca je rasel njen sloves, in drugo leto je že vsa Švica poznala sonnenberško pristavo, kakor so imenovali njeno otroško zavetišče.
Ker se je Ljudmila bala, da je ne bi slučajno spoznal kateri njenih nekdanjih znancev, si je nadela angleško ime in se je imenovala mistress Harley. Tudi otroka sta se morala privaditi temu imenu, čeprav jima je v začetku težko šlo z jezika.
Kmalu si je morala mlada žena najeti več strežnic, ker sama vsega dela ni več zmogla. Neki lucernski zdravnik se je vsak dan oglasil na pristavi in pregledal otroke; če je bila sila, so ga lahko tudi telefonično priklicali ob katerikoli uri podnevi ali ponoči. Cene za popolno oskrbo niso bile visoke. Prostora je bilo v oskrbovališču za dvajset do pet in dvajset otrok.
Kako je bilo pa tudi veselo pogledati dva ali tri mesece po sprejemu v oskrbovališče! O nezdravi bledici ni bilo več sledu, namestu nje si pa videl samo sama polna rdeča lica in zadovoljne oči; otrok, ki je bil prej ves bolehav in samemu sebi v nadlego, je tu oživel in se razvedril; vsakdanje vaje na svežem zraku in dolga hoja po hosti in v hrib so dale prejšnjim nebogljenim otroškim telescem prožnosti in moči. Nekateri otroci so se zdeli kakor bi se na novo rodili.
Tudi Marko in Boža sta kaj kmalu občutila blagoslov tega novega življenja. Tudi zanju je bilo bivanje v tej slikoviti gorski pokrajini daleč od ljudi in mestnega vrvenja zdravje in moč. Toda Ljudmila je mislila tudi na njuno bodočnost. In tako ju je poslala v Lucern, Marka v srednjo šolo, Božo pa v dekliško. Poleti sta se zjutraj vozila v šolo, zvečer sta se pa vračala. Pozimi sta pa ostala kar v mestu; mati ju je spravila k neki znani rodbini v popolno oskrbo. Pri materi sta tedaj prebila samo od sobote zvečer do ponedeljka zjutraj.
Počasi sla se Boža in Marko bližala pristavi. Že od daleč sta zagledala pred vrati obrise ženske postave, ki se je zdelo, da nekoga išče. Spoznala sta jo tisti mah.
»Vidiš,« je rekla deklica, »mama je že v skrbeh, ker naju tako dolgo ni ...«
»Uboga dobra mama!« je nežno vzkliknil Marko. Snel je klobuk in ga zavihtel.
V bledordečkasti luči zahajajočega solnca jima je mlada žena krenila naproti. Še zmerom je bila lepa, še zmerom vitka in drobna kakor nekoč. Samo da je bila oblečena v preprosto temno, skoraj žalno obleko, in da je njena hoja razodevala neko trudnost — tisto trudnost, ki nehote izda ljudi, katere je življenje potegnilo v svoje kolesje in jih zmrvilo. Ni se smejala; njene ustnice so bile resne, malone stroge, in v njenih očeh je sijala nedopovedljiva otožnost. Ko je prišla v bližino svojih otrok, je nabrala obrvi:
»Kje sta pa bila tako dolgo? Zakaj mi ne povesta, kadar odideta iz hiše? Ali tako ravnajo pridni otroci?«
»Najprej, mamica,« je rekel Marko in jo ljubeče objel in poljubil, »najprej nikar takega strogega obraza, ki se ti, verjemi, prav nič ne poda ... Tvoj dobri obraz je ustvarjen za odpuščanje, ne pa za karanje. In potem, mamica, tudi otroka nisva več! ...«
»Glej, glej!«
»Da, in to ti bova tudi dokazala ... Boš videla, v svojo lastno zanjko se boš ujela!«
»Kaj naj bo to govorjenje?«
»Za enkrat ti več ne povem.«
Ljudmila se je obrnila k svoji hčerki.
»Kaj pripoveduje Marko?«
»Ne vem, mamica.«
Toda na Božinem obrazu je zaigral navihan nasmeh, ki Ljudmili ni ušel.
»Tako, zaroto kujeta proti meni!«
»Kakšno zaroto, mamica?«
»O, saj vem, že nekaj dni vidim, kako stikata glave in si nekaj govorita. Kadar pa pridem bliže, vama očividno ni prav, ker takoj prestaneta. Take skrivnosti mi niso pogodu.«
»Pa jih boš vendarle morala še malo prenašati.«
Toda Marko je videl, kako je oblak zletel po čelu njegove dobre matere. Še bolj goreče jo je poljubil in nato povzel:
»Le še nekaj ur potrpi, mamica. Boš videla, da ne bo več dolgo.«
»Ali mi ne bi izvolila povedati, za kaj gre?«
»Da, mamica, pojutrišnjem ...«
»Pojutrišnjem? ... Zakaj šele tedaj?«
In Ljudmila je pomislila:
»Pojutrišnjem je deseti avgust ... tvoj rojstni dan.«
»Ugenila si.«
»Zakaj ravno na ta dan?«
»Ker bom takrat star petnajst let.«
»In kaj potem! Mamica, tvoj spomin je oslabel ... Ali mi nisi mar tolikokrat o nečem govorila, česar bi se zdajle vendar morala spomniti ...«
»Res ne vem, Marko!«
»Oprosti, mama, ne bi smel tako govoriti s teboj ... Stvar je namreč ta, da postanem čez dva dni mož ...«
»Nu, in?«
»Česar mati ni hotela povedati otroku, porednemu otroku, kakršen sem jaz, bo pač morala povedati možu.«
Glas mu je drhtel od ganotja in njegove lepe črne oči so se ljubeče uprle v obraz mlade matere.
»Kaj naj pomeni to govorjenje?« je vzkliknila Ljudmila, delaje se začudeno, čeprav jo je stresel drget po vsem životu.
Toda že se je bil Marko pomiril.
»Pustimo zdaj te stvari, mamica, in odložimo pojasnila na nedeljo.«
Prijel je mlado žemo za roko in jo mehko potegnil s seboj. Vsi trije so počasi odšli proti pristavi.
Pred hišo so se igrali otroci, na eni strani deklice, na drugi dečki. Njih veseli vzkliki so se razlegali daleč naokrog. In ko so se jim približali Ljudmila in njena otroka, so postali še veselejši in glasnejši. Zakaj vsi so ljubili gospo Harleyevo, ki je bila tako dobra z njimi. In tudi Božo in Marka so radi imeli, saj sta se toliko nedelj igrala z njimi.
Okna zdravilišča so bleščala v čudoviti večer. Skale, ki je na njih slonela hiša in ki so jo varovale pred viharji, so se dvigale v sivkasti belini iznad temne sinjine neba. Ljudmila je stopila z otrokoma v hišo, kjer je vse dihalo po prostornosti in svežosti, kjer se je vse svetilo od snažnosti. Ravno je zvonec klical k večerji.
Dva dneva sta minila, dva dneva, za Ljudmilo polna skrbi in nemira. Kakšna vprašanja ji mislita zadati njena otroka? Strah jo je bilo samo misliti nanje. Marko se je zdel ta dva dneva še resnejši in še starejši. Ta petnajstletni deček je imel oči, ki so s svojo globino človeka kar zmedle. Kadar ga je mlada mati pogledala, je začutila, kako jo obdrhteva neznana tesnoba. In bilo ji je, kakor bi se ji oglašala vest.
Ali je s svojim ravnanjem tudi res izpolnila dolžnost do svojih otrok? Ali je prav storila, da je pustila njunega očeta drugi? Ali je prav storila, ko jima je rekla, da je umrl? ... Da, zanjo je bil mrtev, toda zanju?
Ali ne bosta imela pravice očitati ji nekega dne, tisti dan, ko bosta izvedela laž svoje matere — in ta dan bo neizogibno prišel — da je imela premalo poguma, da je imela tudi premalo usmiljenja? In ta kočljivi položaj, v katerem živi s svojima otrokoma, ali ni tudi zanj samo ona odgovorna? ... Ona, ki ni znala oni drugi iztrgati očeta svojih otrok? ...
Nesrečna žena je vsa trepetala ob misli na uro, ko bo morala svojima otrokoma priznati usodno resnico. Kaj če je potem ne bosta več ljubila, če jo bosta celo prezirala? Če ji porečeta:
»Mislila si samo na svojo sebičnost, samo na svojo bol ... Toda ali naju ni mar ta oče, ki si ga nama tako hladnokrvno vzela, ali naju ni mar ljubil? Ali ni bila najina dolžnost, da bi pazila nanj, da bi ga negovala in ga ozdravila?«
Da, tako ji porečeta! Saj je dobro poznala njuno veliko ljubezen do nesrečnega očeta. In ona, krivka, bo morala brez besede skloniti glavo ... Oh, ne daj Bog, da bi se to že zdaj zgodilo! Če že mora biti, naj se zgodi šele takrat, ko se bosta poročila!
Tako si je vselej govorila, kadar se je spomnila usodnega trenutka, ki bo moral priti. In zanašala se je, da ima časa še pet ali šest let — pa je bilo le še nekaj ur ...
V nedeljo zjutraj so bili vrhovi gora ogrnjeni v rahlo tenčico, znamenje, da bo lepo vreme. In res je solnce kmalu razpršilo meglo. Marko se je zbudil že na vse zgodaj. Okno njegove sobe je bilo vso noč odprto. Deček je kakor vsako jutro skočil iz postelje naravnost k oknu in se zagledal v veličastno panoramo pod seboj in okoli sebe, nato šele se je umil in oblekel.
Danes je bil videti še resnejši, še bolj v skrbeh kakor druge dni. Zakaj napočila je ura pojasnil.
In Marko, mali mož, ki je mislil, govoril in presojal stvari kakor tridesetletnik, si je bil popolnoma v svesti, da pomenijo pričakovana pojasnila za njegovo ljubljeno mater novo bol. Toda dejal si je, da bo zato tudi laglje prenašala, ko jo bosta otroka delila z njo.
Pri zajtrku je voščil materi in Boži dobro jutro in ju poljubil. Mlada žena je bila zelo bleda; rdeče trepalnice so izdajale, da to noč ni mnogo spala. Krčevito je stisnila Marka k sebi in potem sama povzela predvčerajšnjim prekinjeni razgovor:
»Danes torej mi nameravata gospod sin in gospodična hči razodeti svojo veliko skrivnost?«
Nasmehnila se je, toda za njenim nasmehom se je skrival gluh nemir.
Bili so sami v mali jedilnici, ki jo je gorsko solnce zlatilo s svojimi žarki.
Marko je pogledal Božo. Šele nato je odgovoril:
»Da, mamica, danes.«
»Že zjutraj? Ali šele drevi? ...«
»Takoj, če dovoliš.«
»Če dovoliš ... to je lepo v primeri s tem, kar si predvčerajšnjim rekel.«
»Kaj sem pa rekel?«
»Da postaneš s petnajstim letom mož ... mož, ki ima očividno pravico zahtevati od mene neka pojasnila.«
»O, mamica, slabo si razumela moje besede, ali sem se pa jaz slabo izrazil ... Nikoli nisem imel namena govoriti s teboj, kakor bi bil tvoj gospodar ... Preveč draga si nama obema, Boži in meni ... preveč dobro veva, kako velika in požrtvovalna je tudi tvoja velika ljubezen do naju ... in preveč se zavedava, koliko si morala prestati, da bi si lastila pravico karkoli od tebe zahtevati. Kaj ne, sestrica?«
»Da,« je pritrdila Boža in ljubeče objela svojo mater.
Z Ljudmilinega obraza je izginil nasmeh. Marko je pristopil k njej in jo prijel za roko.
»Naj nama bo petnajst ali šestnajst ali dvajset let, zmerom ti bova ljubeča in vdana otroka. Zato ne smeš videti v tem, kar ti bova danes povedala, nikakega namena, da bi ti hotela prizadejati gorje ... Naj bo najina želja, da nama te stvari pojasniš, še tolikšna, prisežem ti, mamica, da bova obmolknila, če bova videla, da bi te najina vprašanja bolela.«
Ljudmila je s priprtimi trepalnicami poslušala svojega sina. Njegov resni, zraven pa tako topli glas ji je šel do srca. O Bog, le kaj ji bo povedal?
»Gotovo si ugenila, mamica, o čem bi rada s teboj govorila. Ugenila si, da gre za najinega ubogega očka, ki je že dvanajst let v nebesih, in ki ti vsak dan nanj misliš ... Ko je umrl, si nama hotela prihraniti bolečine in trpljenje in si rekla, da je bolje, če ga pozabiva. Rekla si, da bo tudi očka srečen, ko bo videl, da smo mi srečni, če ga pozabimo.
V začetku nama je bilo težko izpolniti ti to prošnjo, ki ti jo je narekovala tvoja ljubezen do naju. Toda ko sva videla, da te boli, če govoriva o prošlosti, sva te sklenila ubogati. Toda samo deloma ubogati.
Zakaj čeprav sva na videz očeta pozabila, sva skrivaj dostikrat govorila o dragem pokojniku ... Vsako jutro sva se ga spomnila s svojih molitvah.
Z istim namenom, da nama prihraniš bolest in trpljenje, si skrila pred nama očkovo sliko. Tako sva počasi pozabila njegov obraz, njegova slika je v nas obledela, toda spomin nanj, mamica, ni izginil iz najinih src. To je prvo, kar sva ti hotela danes povedati.«
Nesrečna mati je pobesila glavo, oči so se ji zaprle in z ustnic ji je izginila vsa kri. V gluhi tišini je Marko spet povzel:
»Ne smeš se srditi na naju, mamica. Saj veš, da te ljubiva nad vse na svetu. Moraš nama oprostiti, da sva ohranila na dnu srca bolest, ki si jo hotela obdržati zase. Danes nisva več otroka, ki govorita s teboj; sama si tako rekla ... Zavedava se svoje odgovornosti in svoje dolžnosti, ko zahtevava zase pravico, da smeva s teboj trpeti. Kaj ne, mamica, da nama priznaš to pravico?«
Marko se je sklonil k materi in jo nežno objel. Nato jo je spoštljivo poljubil na čelo.
Mlada žena n takoj odgovorila. Počasi je odprla oči in potem zajecljala.
»Otroka moja! O, uboga moja otroka!«
Globok vzdih se ji je izvil iz prsi. In nato je zamrmrala besede, ki jih otroka nista razumela:
»Oh, jaz nesrečnica! Jaz nesrečnica!«
»Da,« je povzel mladi mož, »hotela sva, da nama dovoliš, da bi smela v urah žalosti in bolesti skupaj s teboj jokati in trpeti. Hotela sva te tudi nečesa drugega prositi ... Tako rada bi videla, da bi obesila v svoji sobi očkovo sliko, ki si jo imela v Ljubljani in ki si jo zaradi naju potem skrila ... sliko, ki bi jo tako rada spet videla ... da bi jo mogla kdaj poljubiti!«
Ljudmila se je iztrgala iz sinovega objema in se vzravnala. Trepetala je po vsem životu.
»Te slike ... te slike nimam več.«
»Kje pa je?«
»Ne vem.«
»O, mamica! ...«
Markov glas je izdajal nejevero.
»Če ti rečem, otrok moj,« je s tresočim se glasom povzela Ljudmila, »če ti rečem, da se je ta slika morala izgubiti, ko smo se selili iz Ljubljane. Ali mi res ne verjameš?«
»O, mamica«, je vzkliknil Marko, in njegov glas je razodeval obžalovanje in bolest.
Toda mlada žena je še zmerom mislila, da ji ne verjame.
»Prisežem ti, Marko, da te slike nimam več ... Ne more biti drugače, kakor da sem jo v Ljubljani, ko smo se odpravljali na pot, kam založila in potem pozabila. Zato se ne smeta name srditi, otroka moja ... ne smeta mi tega očitati ...«
Uprla je vanju neskončno žalostne oči. Otroka je zabolelo v dno srca, ko sta videla, kako mati trpi. Tedaj je Marko izpregovoril:
»Saj ti ničesar ne očitava, mamica! Saj veva, da je moralo biti tebi najbolj hudo, da si sliko izgubila. Zato ne bova več o tem govorila ... Toda nekaj drugega nama lahko vrneš, draga mamica ... nekaj drugega, po čemer nič manj goreče ne hrepeniva: najino prejšnje ime ... ime najinega očka!«
Ljudmila se je opotekla k polodprtemu oknu. Morala je priti na sveži, ostri zrak; saj jo je hotelo zadušiti. Boža in Marko sta v strahu in instinktivno stopila za njo. Prijela sta jo za roke in ji ljubeče pogledala v oči.
»Zakaj me tega prosita, otroka?« je vzdihnila mlada žena.
Otroka sta se začudila.
»Zakaj, mama? Ker nosiva vendar popolnoma tuje ime! Res, da to ime ne more biti sramotno, ko si si ga ti izbrala, a naše vendar ni ...«
»O, moj Bog! O, Bog!« je zajecljala nesrečna žena.
»Bilo bi nama še razumljivo, če bi bilo očetovo ime omadeževano s sramoto.«
»Marko!«
»Pa ni; prepričana sva, da ni. Če si nama zabičila, da očetovega imena nikdar ne omeniva, se je zgodilo samo zato, ker si hotela, da pozabiva žalostne spomine. Toda zdaj ni več vzroka, da se ne bi imenovala po očetu in spet prevzela njegovo ime.«
»Pa ga prevzemita! ...«
Ljudmila je morala zbrati ves svoj pogum in vso svojo energijo, da ni omahnila na tla. Izpraševala se je, ali se bodo tod ustavila vprašanja njenih otrok, vprašanja, ki so prej ali slej morala priti. Nesrečna mati je čutila, da mora prehoditi kalvarijo do konca.
Marko je nežno razklenil Božine prste, ki so se oklepali Ljudmiline roke, in prijel mater za obe roke. Mehko jo je potegnil s seboj in jo posadil na stol.
Brat in sestra sta sedla zraven nje.
»Še nekaj ti moram povedati, mamica. Morda ti bo tudi to nepričakovano prišlo, toda prav gotovo te ne bo navdalo z žalostjo.«
»Kaj?«
»Ono presenečenje, mamica ... saj se še spomniš?«
»Kakšno presenečenje?«
»Kaj res nič več ne veš? Lani sva ti rekla, da bova shranila denar, ki si nama ga dala za priboljšek, in da ga bova porabila prihodnje počitnice.«
»Da, zdaj se spomnim. Ali sta mar hotela kaj kupiti?«
»Ne ravno to ... Mislila sva na neko potovanje.«
»Na potovanje! ... Toda, otroka moja, zato ni bilo treba, da bi si bila celo leto pritrgovala ...«
»O, pač, mamica, zakaj potovanje, ki sva nanj mislila, je precej drago ... In na to potovanje moraš tudi ti z nama.«
»Saj vesta, da ne morem zapustiti otrok.«
»O, pač ... Saj si zmerom doma! Če greš enkrat za par dni ven, vendar ne bo nič hudega. Sicer se boš pa ti prav tako veselila tega potovanja kakor midva; saj si si ga tudi ti gotovo želela, pa si ga od leta do leta odlašala, ravno iz vzroka, ki si ga pravkar povedala. Toda ta vzrok to pot ne sme držati.«
Ljudmila je vzdignila glavo. Začela je razumevati. In iznova jo je preletel drget. Zdelo se ji je, kakor da se ves svet vrti okoli nje.
»Ugeni, kam te misliva odpeljati! ... O, saj že veš, iz najinih besed si že spoznala. Saj ti tvoje srce sámo pove ... Da, mamica, v Križe pojdemo! Na grob najinega nesrečnega očka pojdemo, da pomolimo zanj ... in tudi na grobova najine babice in deda ... Ali nisi zadovoljna s takim potovanjem? Povej, ali se ga ne veseliš?«
In mali Marko je ves drgečoč od globokega ganotja pogledal materi v obraz. Ker še zmerom ni odgovorila, je povzel:
»Daj, mamica, nikar ne bodi huda! ... Ta denar je najin ... In najina največja želja je, da ga porabiva za to pobožno pot, ki sva jo dolžna storiti na grob najinega očka.«
Mladi ženi je vstala megla pred očmi. Z vsem naporom svoje volje je komaj prepodila pošast omotice, ki je plesala pred njenimi očmi. Rahlo je potegnila svoje roke iz sinovih in si jih potegnila po čelu. In s čisto izpremenjenim glasom, v katerem je drgetal strah, je rekla:
»Da, otroka, lepo je, kar sta spočela v svojih srcih. Čeprav sem si iskreno prizadevala, da izbrišem v vaju vse te žalostne spomine, nista pozabila preteklosti ... Slutila sem, da bo ljubezen do njega, ki ga ni več, ostala zapisana v vajinih srcih. Tudi jaz mislim že dolgo na načrt, ki sta mi ga pravkar razodela. In že zdavnaj bi ga bila izvedla, če bi bilo mogoče.«
»Saj je mogoče, mamica!«
»Na žalost ne, ubogi moj Marko.«
»Kaj praviš?«
»Samo resnico. Letos ne morem niti misliti na to, da bi zapustila ta dom. Nihče me ne bi mogel nadomeščati.«
»Saj ne gre za več kakor samo za tri ali štiri dni.«
»Vsak trenutek mora biti v domu človek, ki pazi na otroke. Kako lahko bi se v moji odsotnosti pripetila kakšna nesreča! Vse življenje si tega ne bi mogla odpustiti.«
»Nikar, mamica, saj ne misliš zares ...«
»Čisto zares, ljubi Marko. Kakor si vsi trije želimo tega potovanja, za enkrat ni mogoče ... vsaj za letos ne ... Drugo leto nemara ... Da, drugo leto ... Že zdaj vama obljubim, da bom vse pripravila in si tako uredila, da bomo drugo leto lahko šli.«
Boža in Marko sta se prepadeno spogledala. Potem se je deček spet obrnil k materi in jo čudno resno pogledal s svojimi velikimi očmi. Mlada žena je trepetala od razburjenja; njene ustnice so drhtele. Oh, za vsako ceno mora pregnati to strašno nevarnost, ki je grozeče vstajala pred njo. Samo leto dni naj si še ohrani popolno ljubezen svojih otrok — samo leto dni še! ... Zakaj čutila je, da jo utegne izgubiti tisto uro, ko jima bo morala priznati resnico.
Njen pogled se je srečal z Markovim.
In na dnu črnih zrenic mladega moža je brala takšno odločnost, da jo je obšel še hujši strah. V njegovih besedah, ko je zdaj povzel, je brala začuden očitek ... o, res da očitek v popolni spoštljivosti — a vendar!
»Presenečen sem, mamica,« je dejal Marko, »hudo sem presenečen nad tvojim odgovorom, ker ga — odkrito priznam — nisem pričakoval.
Mislil sem, da nam mora biti spomin na dragega očeta vzvišen nad vsemi gmotnimi skrbmi, ki nam jih prinaša življenje ... Ti misliš drugače; zatorej nisem imel prav. Praviš, da letos ne moreš proč; prav. Toda razlogov, ki tebi branijo to pot, za naju ni.«
»Kaj praviš? Torej misliš ... hotel bi ...«
»Sam potovati v Križe, da, mamica ... In Boža pojde z menoj. Zdaj nisva več otroka in tudi potovanja naju ni strah.«
»Nikoli vama tega ne dovolim!«
Planila je pokoncu. Njen obraz je postal mrliško bled.
»Nikoli vama tega ne dovolim«, je ponovila. »Da pojdeta sama, vidva, ki se nikoli nista genila od mene! ... Vidva, ki sta mi vse v življenju! Saj ne bi imela niti enega mirnega trenutka! Saj niti ne vesta, kakšne nevarnosti vama groze na takem potovanju! ... Ne, ne, otroka, tega mi ne bosta napravila!«
Njen strah je bil iskren. In Boži se je mati zasmilila:
»Nikar, mamica! Daj, pomiri se!«
Toda Marko je videl pred seboj samo misel, ki ga je že dneve preganjala podnevi in ponoči. In z odločnim glasom, kakršnega ni še nihče slišal pri tem petnajstletnem dečku, je vzkliknil:
»Tudi prav! Naj Boža ostane pri tebi, pa pojdem sam na pot ... Že jutri se odpeljem. Meni se ni treba ničesar bati ... Sam hočem izpolniti sveto dolžnost, ki mi jo nalaga srce.«
»Marko! ...«
Ljudmila je omahnila. Glava ji je padla vznak.
»Molči, Marko!« je vzkliknila Boža. »Ali ne vidiš, da mamico trpinčiš?«
Nesrečnica je zaprla oči. Ko jih je spet odprla, je Marko klečal pred njo. Položil je bil svojo glavo na njene bele, skoraj prozorne roke. In skesano je zašepetal:
»Oprosti, mamica, oprosti mi moje besede ... Nisem vedel, da je neka skrivnost v tvojem življenju.«
»Skrivnost?«
»Da, mamica ... Ne oporekaj! ... Vztrajnost, s katero skušaš preprečiti to potovanje, je neizpodbiten dokaz ... Preveč dobrega srca si, da nama ne bi dovolila tega romanja na grob najinega očeta, če ne bi imela za to tehtnih razlogov.«
»Kaj govoriš, otrok?!«
»O, nič mamica ... Ničesar ne morem domnevati ... Vem pa, da skrivnost, ki sem ti pravkar o njej govoril, obstoji: ta skrivnost ti zastruplja življenje .... Vidiš, sama priznavaš, da se nisem zmotil, da sem prav uganil ... drugače ne bi zdajle jokala.«
Ljudmila je bila res na koncu svojih sil; ni mogla premagati debelih solz, ki so ji spolzele po licih. Boža in Marko sta jo nemo gledala, kako joka, in tudi njima so se orosile oči.
»Oprosti, mamica,« sta zajecljala.
Toda Ljudmila ni odgovorila. Mlada žena je premišljala.
Ali je mogla to skrivnost še dalje ohraniti zase? Skrivnost, ki jo je bila groza samo misliti nanjo? Ne ...
Ne! Zakaj Marko in Boža si bosta Bog ve kaj mislila, zdaj ko vesta, da je v njenem življenju res neka skrivnost. Zato je boljše, da svojima otrokoma takoj, brez odloga razodene laž svojega življenja.
Vzdignila je glavo. V očeh ji je zasijal odločen sklep.
»Prav si uganil, dobri moj Marko, res je neka skrivnost v mojem življenju. Zelo resna skrivnost, drugače vama je ne bi odkrila šele danes, v teh nenavadnih okoliščinah. Zato se vama hočem izpovedati. Priznala vama bom svoj greh. In potem me sodita.«
Toda Boža in njen brat sta ogorčeno oporekla:
»Ne, mamica, midva te nisva upravičena soditi. Tudi ne zahtevava, da bi nama razkrila greh, ki praviš, da si ga imaš očitati.«
»Sama sebi sem dolžna, da se vama še ta trenutek izpovem.«
Spričo bližajočega se usodnega trenutka se ji je jela vračati hladna kri.
»Najprej vama moram povedati, otroka moja, da sem vama že leta in leta lagala.«
»Mamica!«
»Da ... Lagala! In ta moja laž je najbrže greh ... velik greh ... ker se nanaša na človeka, ki vama je bil ... zmerom neskončno drag.«
»Očka!« sta vzkliknila otroka.
Oba hkratu sta vstala, bleda ko zid, zakaj obema je prišla ista misel. In Marko je komaj slišno zavzdihnil:
»O, Bog!«
Ljudmila ju je pogledala. In na njunih razdejanih obrazih je brala misel, ki ju je bila prešinila. Nenadna groza jo je obšla pred poslednjim odkritjem. Toda ukrotila je razburjenost, ki ji je grozila razgnati srce, in skoraj neslišno zajecljala:
»Ali mar že slutita?«
»O, saj ni mogoče!«
»Vajin očka ni mrtev!«
Brat in sestra sta planila drug drugemu v objem in kriknila:
»Očka še živi! Očka je živ!«
Otroka sta se smejala in jokala hkratu. Stopila sta k materi.
»Zakaj nama nisi tega nikoli povedala, mamica?«
»Ker je zame vajin oče mrtev. Ker je storil zločin, ki ga žena ne more odpustiti ... Ker ga ne smemo ... ne moremo nikoli več videti.«
»A midva? ...«
»Prav imata ... Vidva, otroka moja, vidva imata pravico srditi se name. V začetku nisem mislila na to, da greh ... da zločin vajinega očeta vama nasproti ni tolikšen kakor nasproti meni ... Nisem mislila, da bi mi vidva nekega dne lahko očitala, da sem vaju otrgala od njega. In ko mi je ta misel šinila v glavo, sem se ustrašila, da vaju ne bi izgubila, če bi se vama izpovedala, in zato sem molčala.«
Pokrila si je čelo z rokama. Marko se je sklonil k njej:
»S svojim trpljenjem, mamica, si si danes odkupila vse, kar sva morda midva trpela zaradi tebe. Kaj ne, sestrica?«
»Da, Marko!« je vzkliknila Boža.
Ljudmili se je izvil vzdih olajšanja.
»Tudi se ne moreva srditi nate zaradi tvoje odločitve, ki ti jo je v prvi vrsti narekovala ljubezen do naju. Samo ...«
Prestal je.
»Samo? ...« je ponovila Ljudmila in dih ji je zastal.
»Samo da so naju zmerom učili, in tudi ti si nama dostikrat rekla, da mora za vsak greh priti nekega dne odpuščanje. Ali se ni tudi najin nesrečni očka že spokoril za zlo, ki ti ga je storil? Ali ni zločin, ki praviš, da ga je očka storil pred davnimi leti nasproti tebi, vreden odpuščanja?«
»Saj ne veš, Marko, česa me vprašuješ!«
»Ničesar, mamica, kar bi bilo nemogoče za tvoje toli dobro in plemenito srce.«
Deček je prestal. Nato je pa s tresočim se glasom povzel:
»Kje je danes očka?«
»Ne vem.«
»Ne veš?«
»Prisežem, da ne vem!«
»Tudi tega ne veš, ali je že ozdravel?«
»Tudi tega ne.«
»Pa si vendar morala kaj slišati o njem, in ko si šla v Križe, so ti gotovo povedali ...«
Spet je prestal.
»Ne zameri nama, mamica ... rotiva te ... povej nama, kaj si takrat izvedela ... Saj ne dvomiva o tvoji iskrenosti, toda midva bi hotela ... Boža in jaz bi rada popravila storjeno zlo.«
»To ni mogoče, otrok!«
»O, pač, mamica! ... Zakaj če je očka ozdravel, o, potem sem prepričan, da bo obžaloval vse zlo, ki ti ga je prizadejal, in potem mu boš morala odpustiti; če pa ni ozdravel, če še zmerom živi v temi, brez misli in razuma ... o, mamica, potem je njegova pokora že zadosti velika! Zato mu boš tudi tedaj morala odpreti svoje naročje.«
Ljudmili so solze zalile oči.
»Če vama povem, otroka,« je skoraj zaihtela, »ta sen se ne more uresničiti.«
»Zakaj ne, mamica? Zakaj ne?«
Mlada žena ni takoj odgovorila. V njenem srcu se je bil poslednji boj. Potem je pa nenadoma privila otroka k sebi:
»Hotela sem vama prizanesti to sramoto, otroka. Toda sama sta me prisilila, da vama jo razodenem ... Čujta torej vso resnico: Ko se je zgodila katastrofa, pri kateri je vajin oče izgubil razum, sem dobila v roke neizpodbiten dokaz, da me je na sramoten način varal. Ljubil ni vajine matere, temveč drugo žensko — žensko, ki je ob našem odhodu iz Križ prišla ponj in ga vzela s seboj ... kam, sama ne vem ...«
Glas se ji je zlomil. In nenadoma jo je premogel krčevit jok. Marko in Boža sta se strta nad pravkaršnjim odkritjem nemo sklonila k njej in njune solze so se pomešale z materinimi. In ljubezni do nesrečne, toli preizkušene matere se je zdaj v njunih srcih pridružilo še neizmerno sočutje.
II Druga mati
uredi»Kako ti ugaja, Franček?«
»Čudovito, mama!«
»Res?«
»O, mama, še v Italiji, kjer smo bili lani, in na Škotskem, kamor smo šli predlanskim, nisem videl tako lepega prizora!«
»Torej boš zadovoljen?«
»Seveda, mama ... Samo ... ali bomo dolgo tu ostali?«
»Tega še ne vem, otrok moj. Odvisno bo od tebe ... in od mene.«
»Pa od papana Cirila tudi?«
»Da ... toda kar se njega tiče ...«
»Kaj si hotela reči, mama?«
»Zakaj zmerom praviš papa Ciril ... čeprav veš, da ni tvoj oče ... da ti je samo ...«
Mlada žena je prestala.
»Da mi je samo stric, vem ... Toda ker je moj pravi papa odšel daleč, daleč in naju pustil sama ... ko ga vendar ne bova nikoli več videla ... zakaj ne bi potem dal njegovega imena stricu Cirilu? Saj se ne pritožuje nad tem! Vidiš, mamica, to ime mi je tako drago, čeprav vem, da ti je papa prizadel mnogo gorja ...«
Dečku se je tresel glas, ko je izgovoril te poslednje besede. Bil je droban in zal plavolas deček kakih dvanajstih let, toda tako visokorasel, da bi mu jih človek prisodil petnajst. Dolgi kodrasti lasje so obkrožali njegov razumni, a nekam bledi in suhljati obraz, in pod njimi je gorelo dvoje velikih sivih oči v malone vročičnem lesku. Obrnil se je bil k svoji materi, mladi ženi čudovite lepote, zagorele polti in črnih oči in las, ki se je sklanjala čez balkon ih občudovala razgled na jezero Štirih kantonov.
Bilo je na eni izmed teras velikega lucernskega hotela, zvečer istega dne, ko sta imela tam gori v zdraviliškem domu na Sonnenbergu Marko in Boža s svojo materjo razgovor, ki se je naposled končal s solzami.
To lepo žensko so naši bralci gotovo že spoznali. Da, bila je Ilona! Skoraj nič se ni postarala, njena lepota je postala le že zrelejša, samo neka nedopovedljiva žalost je odsevala z njenega obraza.
Ljubeče je pogledala dečka, ki je govoril z njo, in ga resno zavrnila:
»Ne, Franček, tako ne smeš govoriti. To bi bila laž, in človek ne sme nikoli lagati.«
»Prav, mama, pa ne bom nikoli več izgovoril tega imena. Rekel bom samo: Moj stric Matoš ... Ali bo tako prav?«
»Da, sin moj. In zato ga ne boš nič manj ljubil, kaj ne?«
»Ne, mama. Čeprav me on ne mara ...«
»Kako moreš tako govoriti o nesrečnežu, ki ne ve, kaj dela in kaj govori?«
»Pa se vendar časih zave, mama, o, videl sem že, in takrat me tako čudno pogleda in nagrbanči obrvi ...«
»Ne, Franček, ni res, motiš se ...«
»Ne motim se, mama. Tudi srce mi pravi. Toda zato se ne srdim nanjv... zakaj potem, ko se spet nič več ne zaveda, me prime za roko in me objame in poljubi. In tedaj zaprem oči in se stisnem k njemu in mu sam pri sebi rečem: Očkav... In takrat sem vselej srečen.«
»Ubogi otrok!«
»Veš, kaj ti povem, mama? ... Mislim, da bo tudi njemu tu ugajalo ... Zdaj mi pa povej, mamica, kaj ne da še nismo nikoli bili v Lucernu?«
»Ne še.«
»Takrat, pred štirimi leti, smo bili v Interlaknu, kaj ne?«
»Da.«
»In potem v Engadinu, ono poletje?«
»Da. In v Montreuxu, ob Ženevskem jezeru.«
»Tega se nič več ne spominjam. Takrat sem moral biti prav majhen.«
»Da, štiri ali pet let ti je bilo.«
»Ti imaš torej rada Švico?«
»Zelo rada. Toda to pot smo prišli sem zaradi tebe, zaradi tvojega zdravja. Morski zrak ti ne stori dobro, planinski je mnogo boljši. Boš videl, kako lepo barvo boš tu dobil.«
»Misliš, mama?«
»Prav gotovo, in tudi močan boš postal.«
Deček se je izvil iz materinega objema in stopil po terasi. Tedaj se je opazilo, da malce šepa. Zdajci se je ustavil in si del roko pred usta. Kašelj ga je popadel. Ilona ni mogla odtrgati oči od njega. In žalost na njenem obrazu je postala še večja. A že se je deček spet obrnil k njej.
»Saj ni nič hudega, mamica, saj bo takoj minilo.«
In da bi odvrnil njene misli drugam, je pokazal z roko dol na jezero:
»Ali vidiš, mamica, onole ladjico? Ali ni lepa?«
Ilona je pogledala v smer, ki ji jo je pokazal sin, toda njej se ni zdela nič lepa. Bila je preveč zaverovana v svoje žalostne misli.
Vsa prošlost je tisti trenutek stopila pred njene oči. Prošlost, ki ji je prinesla toliko grenkobe, toliko mržnje in toliko trpljenja!
Mnogo let je že minilo od tistih tragičnih dogodkov, ki so strli njeno življenje.
Ko je zapustila Križe, je posvetila vso svojo skrb Cirilu ... Toda nesrečnež se ni zmenil za nič okoli sebe, in tudi govoril ni skoraj nič več. Potem ga je vzela s seboj v samoten kraj ob morju, da bi tam našla miru in pozabljenja. Cirila je izdala za svojega brata ... In zdaj res ni bil zanjo nič drugega kakor njen starejši in nesrečni brat ... In potem je dobila otroka ... Vzgojila ga je daleč od sveta v samoti, kjer je samo morje butalo v skale pod njenim stanovanjem in prevpilo glas njene vesti ...
Zdaj je živela samo še za dve bitji na svetu: za Cirila in svojega otroka!
Horvina ni nikoli več videla. Toda vedela je, da živi zase, žalosten in ves v svojem delu in v spominu na zločin, ki ga je storil. Tudi to je vedela, da jo je iskal, toda vse njegovo iskanje je bilo zaman, saj živa duša ni vedela, kam je šla.
Časih ji je tudi prišlo na um, da bi se odrekla Cirilu in ga vrnila njej, ki je vzlic onemu pismu, napisanemu v minuti užaljenosti in obupa, trpela Bog ve kje daleč ... nemara prav tako zapuščena kakor ona sama ... njej, zakoniti ženi, in otrokom, ki še nista mogla razumeti, kaj se je zgodilo, in sta morda objokovala smrt svojega očeta.
Toda kje je ta ženska? Kam je odšla? Ilona ni vedela. Venomer ji je prihajala na misel, čeprav je vedela, da je nikoli več ne bo videla.
Franček je rasel in se razvijal. In potem je lani pri otroški igri padel in se pobil, in od takrat ni bil več prav zdrav. Prej je bil močan, rdečeličen otrok, zdaj je pa začel bledeti in hujšati od dne do dne. Nekega dne je prišepal k njej in ji rekel, da ga boli v kolenu. In od časa do časa se mu je suh kašelj utrgal iz prsi.
Zdravniki, ki se je nanje obrnila, so majali z glavo, ne da bi ji mogli povedati, kaj je prav za prav otroku. Nevarnega, so dejali, sicer ni nič, vendar je treba paziti nanj. Imeti mora dobro, krepko hrano in dosti razvedrila. Bivanje ob morju mu utegne dobro storiti, toda še boljše so planine z gorskim zrakom.
Ilona se je spet odločila za Švico. In tako sta danes popoldne prišla v Lucern, kjer ostaneta najbrže samo začasno, potem pa odideta še više v gore. Ciril bi dobil posebno sobo s strežajem, ki bo pazil nanj, v drugi sobi bo pa Ilona z otrokom.
Nacionalni hotel je eden izmed najrazkošnejših in najlepših v mestu. Madžarka je še zmerom razpolagala z velikim premoženjem in si je lahko privoščila, česar si ji je srce poželelo.
Deček se je bil med tem nagledal ladje, ki je polna potnikov pristala pred hotelom, in se vrnil k materi. Tedaj so se pa odprla vrata na teraso in med palmami in evkalipti se je prikazal Ciril.
Bil je gologlav. Ob prvem pogledu nanj si videl, da so leta zapustila globoke sledove na njem. Bil je nekoliko sključen, v čelo so se mu bile zarezale brazde in njegov obraz je razodeval čudno bolest. Lase so mu prepletale sive niti.
Deček je stekel k njemu. »Oč ... ne ... striček ... striček!«
Toda nesrečnež se ni zmenil zanj. Zavil je proti kameniti ograji in se naslonil nanjo. Njegove še zmerom lepe črne oči so se zagledale v daljo. Toda ognja ni bilo v teh očeh. Bile so mrtve in prazne. In vendar je deček malo prej rekel, da so se časih čudno temno zabliskale ...
Časih je, kakor je Franček dejal, vzel fantka v naročje, ga objemal in poljubljal, toda dostikrat ga je tudi sunil od sebe in obraz se mu je spačil v čudni sovražnosti, ki je iznenada izpodrinila prejšnjo mehkobo.
Mlada žena je pristopila k Cirilu in mu položila roko na ramo. Ozrl se je k njej, toda takoj je spet odvrnil pogled in se trudno zagledal v pokrajino.
»Ubogi ... ubogi prijatelj!« je zamrmrala Ilona.
Ljubezen v njenem srcu je bila še zmerom živa, toda ta ljubezen ni bila več čutna, nikakega poltenega koprnenja ni bilo več v njej ... bila je ljubezen iz usmiljenja, vdanosti in dobrote.
Ilona je obstala kraj Cirila, zatopljena v svoje misli. Takrat je pa Franček, ki se je bil na drugem koncu terase spustil v mehak naslanjač, vzkliknil:
»O, ko bi vedela, mamica, kako prijetno je tu!«
Počasi in nežno je Ilona segla Cirilu pod pazduho in ga potegnila s seboj. Vsi trije so posedli v naslanjače v senci evkaliptov in palm in z naslado vsrkavali dehteči zrak. Tedaj se je pa prikazal na terasi hotelski sluga. Stopil je k Iloni in se spoštljivo priklonil:
»Oprostite, gospa, formalnost ... Niste še prijavljeni ... Če dovolite, bo prišla gospa upraviteljica sama gor s knjigo, da se vam ne bo treba truditi dol.«
»Prosim.«
Sluga se je priklonil in odšel. Nekaj minut nato je res prišla upraviteljica z debelo knjigo v rokah. Bila je ženska kakih štiridesetih let in prijaznega obraza.
»Oprostite, da vas nadlegujem, toda sami veste ... formalnost je pač formalnost.«
Postavila je knjigo na belo prebarvano železno mizico in jo odprla.
»Smem prositi?«
Obrnila se je k Cirilu. Dr. Milavec jo je pogledal s praznimi očmi, potem je pa nenadoma vstal, stopil k ograji in se naslonil nanjo.
Upraviteljici se je raztegnil obraz. Ali ga je mar razžalila? Toda že se je obrnila Ilona k njej in ji pojasnila:
»Gospod je bolan. Njegov razum, veste ... Toda, kakor vidite, ni nevaren.«
»Siromak! ... Ali je že dolgo ... tak?«
»Že dvanajst let ... Moj brat je.«
»Kako se mi smili ... in vi tudi, gospa!«
Vrla ženska je bila res videti ganjena. Toda po kratkem molku je povzela:
»Ali bi mi gospa povedala ime?«
Madžarka je narekovala:
»Ilona Matoš in Ciril Matoš iz Ljubljane.«
Deček je vstal iz naslanjača in pritekel k materi.
»Ljubkega otroka imate, gospa,« je menila upraviteljica.
»Res?« je toplo odvrnila Ilona, počaščena v svoji materinski ljubezni.
»Nekoliko bled je sicer,« je pripomnila upraviteljica, »toda če boste nekaj časa ostali pri nas v Švici, bo kmalu spet dobil pravo barvo.«
»Tudi jaz upam ... Zato smo tudi prišli semkaj. Fantkovo zdravje me nekoliko plaši. Lani je po nerodnosti padel in od takrat je nekam šibek in občutljiv.«
»Zdi se mi, da nekoliko šepa?«
»Da ... Toda zdravniki pravijo, da bo v planinah samo od sebe prešlo, če bo dosti na zdravem in svežem zraku. Zato so mi svetovali, naj ga pošljem v Alpe ... Nu, bomo videli.«
»Da,« je dejala upraviteljica, »švicarske zračne kopeli delajo čudeže. To smo že dostikrat imeli priliko videti.«
»Res?« je hlastno vprašala Ilona. »Vaše besede mi vlivajo novih nad.«
»Res, če vam povem ... Saj imamo prav tu v bližini, na Sonnenbergu, takšno zdravilišče. Tam se ukvarjajo samo z otroki. Neka odlična dama, Angležinja, je ustanovila to zdravilišče, kakšnih šest let bo tega. In zdaj vse sili k njej. Ta dama se sama ukvarja s svojimi malimi varovanci.«
»Pa starši, ali niso tudi oni pri njih?«
»Ne, gospa. Toda če dovolite, bi pripomnila, da je dostikrat za otroke le dobro, da jih ni. Tudi jaz sem mati, in vem, zakaj tako govorim. Starši so do svojih otrok časih preveč dobri, če se smem tako izraziti. Razvajajo jih in jim izpolnijo vsako željo. V tem domu pa lepo skrbe zanje, po drugi strani pa ravnajo z njimi s potrebno strogostjo, ki je za končni uspeh prav tako potrebna kakor skrbna nega.«
»Če bi torej vi imeli bolnega otroka, ki bi ga zračna kopel mogla ozdraviti ...«
»Bi se niti trenutek ne pomišljala in ga poslala v ta dom ... da, gospa, niti trenutek se ne bi pomišljala.«
Ilona se je zamislila. Povprašala je upraviteljico še zaradi nekaterih podrobnosti, nato je pa menila:
»Meni bi bilo prehudo, če bi se morala ločiti od svojega otroka. Zato ne vem, če bi se mogla odločiti, da ga pošljem v ta dom. Pri prvi priliki si ga bom pa vseeno ogledala.«
Upraviteljica se je priklonila in odšla.
Ilona se je spustila v vrbov naslanjač. Premišljevala je, kaj ji je pravkar pripovedovala upraviteljica. Zdravje njenega otroka jo je skrbelo bolj, kakor si je upala priznati. Nedoločne izjave zdravnikov, h katerim je otroka peljala, je niso mogle pomiriti. Sicer so ji vsi govorili, da otrok zaenkrat še ni v nevarnosti in da se bo ob tečni in dobri hrani in na čistem gorskem zraku kmalu popravil. Toda minevali so meseci, Franček je bil pa še zmerom slaboten in nič ni kazalo, da bi se mu hotelo obrniti na bolje. Zadnje dni se ji je celo zdelo, da močneje pokašljuje. Zato je sklenila, da poišče v Lucernu specijalista in da ga vpraša za svet.
Že drugi dan je svoj sklep izvršila. Šla je k doktorju Sylvansu, specijalistu za otroške bolezni, ki je slovel naleč naokrog.
Zdravnik ji ni nič novega povedal. Deček je malokrven, zoper to sta pa najboljše zdravilo planinski zrak in skrbna nega. Njegovo nagnjenje k rahitičnosti bo potem hitro prešlo. Toda treba je brez odloga začeti, dokler še ni prepozno.
Mlada žena ga je vprašala, kam naj pelje svojega otroka. Zdravnik ji je brez pomišljanja svetoval sonnenberški dom, kjer je bil hišni zdravnik. Iloni se je zmračil obraz:
»Toda, gospod doktor, potem bi se morala od otroka ločiti?«
Malone nestrpno je zdravnik odmahnil z roko in odgovoril skoraj do pičice isto, kar je že poprej rekla upraviteljica hotela:
»Oprostite, gospa, ali mar mislite, da bo za otroka slabo? Jaz sem o nasprotnem prepričan. V takšnem primeru starši ne smejo biti preveč sebični, ker bi bila takšna sebičnost zločin. Tu ne gre namreč samo za zračno kopel, temveč tudi za higijensko nego, kakršne starši otrokom pri najboljši volji ne morejo dati ...«
»Torej je po vašem, gospod doktor, ta pot res potrebna?«
»Potrebna? Ne ravno ... Mislim pa, da je najprimernejša.«
»Torej mislite, da bi se mojemu otroku vrnilo prejšnje cvetoče zdravje, če bi prebil nekaj mesecev na Sonnenbergu?«
»Prepričan sem o tem. Toda,« je dodal z nasmehom, »čeprav sem hišni zdravnik malih varovancev gospe Harleyeve, vam moram, da ne bo nerasporazumljenja, povedati, da poslovno nisem udeležen pri njenem podjetju. Če vam pri njej ne bi ugajalo, dobite v Švici kolikor hočete drugih podobnih zdravilišč — čeprav moram resnici na ljubo spet poudariti, da mi o drugih ni znano toliko presenetljivih uspehov kakor o njenem. Zato sem vam tudi toliko govoril o domu na Sonnenbergu.«
»Najlepša vam hvala, gospod doktor!«
Ko sta bila zunaj, se otrok ni mogel več premagati.
»Mamica, kaj je rekel zdravnik?«
»Povedal je, srček moj, da ni nič hudega ... saj si sam slišal.«
»Že ... toda govoril je tudi nekaj o sebičnosti in o ločitvi, ali ne? Tistega nisem dobro razumel ...«
»Nikar se ne vznemirjaj, otrok!«
Toda Franček ni odnehal.
»Ali bi te moral zapustiti, mamica? ... Ali ni rekel, da bi lahko ostal brez tebe v bolnici?«
»Ne govori o bolnici, Franček!«
»No, pa v zdravilišču ali v zdraviliškem domu, če imaš rajši to besedo ... Saj je nekaj takega rekel, ali ne?«
»Ne, ne, otrok!«
Toda Iloni se ni posrečilo potolažiti dečka, ki se je čedalje bolj vznemirjal, kakor bi slutil nekaj hudega.
»Mamica, nočeš mi odgovoriti ... To pomeni, da prav slutim. Jaz ti pa povem, da ne smeš vzeti resno, kar ti je govoril ta stari blebetač.«
»Kako se pa izražaš, Franček!«
»Da, star blebetač je! Drugače ne bi trdil, da mi bo tuja ženska bolje stregla kakor ti, mamica ... Vidiš, da ne ve, kaj govori ...«
»Pomiri se, otrok, saj ni še nič sklenjeno.«
»O, hvala Bogu, zdaj res še ni! ... Toda povem ti, mamica, če bi me ti zapustila, bi pri priči umrl.«
Ilona je objela upornega dečka in ga strastno stisnila k sebi.
»Poglej, Franček, ali si že čisto pozabil, kaj si mi včeraj rekel?«
»Kaj sem ti včeraj rekel, mamica?«
»Rekel si, da hočeš že zaradi mene postati spet zdrav, zaradi mene, da ne bom zmerom tako žalostna ...«
»O, mamica, saj na to še zmerom mislim!«
»Vidiš, zato moraš biti pogumen, če bodo okoliščine to zahtevale.«
Prijela ga je za roko. Fantek se je še zmerom tresel od razburjenosti.
»Pojdiva, otrok, in ne govoriva več o tem!«
Deček ni odgovoril, le globok in bolesten vzdih se mu je izvil iz prsi.
III V otroškem domu
urediŠe tisti večer je Ilona, ko je dečka napadel hud kašelj, pod pretvezo, da mora iti nakupovat nekatere stvari, zapustila hotel in se odpeljala proti zdravilišču gospe Harleyeve — pač ne sluteč, da je ta gospa njena nekdanja tekmica, ženska, ki ji je nekoč storila toliko hudega in nad katero se je potem toli kruto maščevala.
Počasi je vozil izvošček po serpentinah navkreber proti Sonnenbergu. Večer je bil prekrasen. Zdaj pa zdaj se je razgled pred njo odprl in ji razkril čudovito alpsko pokrajino. Toda mlada žena nocoj ni videla prirodnih lepot. Silen nemir je bil zapisan na njenem obrazu; drgetala je, kakor bi jo stresala mrzlica.
Venomer je vstajalo pred njo usodno vprašanje, ali bo njen sinček prebolel ločitev od nje, ki se ji je zdela čedalje neobhodnejša. Zdajci jo je pa globok glas iztrgal iz njenega razmišljanja.
»Tamle je otroški dom.«
Bil je izvošček. Pokazal ji je z roko na pristavo, ki se je vzpenjala kakih dve sto metrov daleč, kakor prilepljena na skalo. Pogled nanjo se celo lloni ni zdel mračen, narobe, skoraj veder in vesel. In že so ji udarili na uho razigrani otroški glasovi.
»Ali jih slišite?« se je zasmejal izvošček.
»Ali je mogoče, da bolni otroci tako veselo kriče?« se je začudila Madžarka.
»I, kajpak, gospa! Saj jim tudi ni nič hudega. In veste, gospa, veselo razpoloženje je zdravju še bolj potrebno kakor dober zrak in zdravnik.«
Vzpel se je na kozlu in pokazal z bičem čez polje.
»Ali jih vidite, kako veselo se pode?«
Res je bilo kakih deset otrok, ki so planili iz ograjenega vrta, ki se je širil okoli pristave, na prosto. Tako veselo so se podili in kričali, da pač nikomur ne bi prišlo na um, da tem otrokom kaj manjka.
Ilona se ni mogla dovolj načuditi. Toda voz se je med tem že ustavil. Mlada žena je izstopila.
»Ali naj počakam, gospa?« je vprašal izvošček.
»Da, prosim, počakajte me,« je odvrnila Ilona.
»Če bi gospa rada kakšnih pojasnil zastran zdravilišča,« je povzel izvošček, »evo vam gospe Harleyeve tamle v sadovnjaku. Tako se gospe ne bo treba truditi v hišo.«
Mlada Ilona je res zagledala žensko postavo, ki se je prikazala izza zelenja, žensko, ki se je zdela še mlada in lepa. Tudi ona je že zagledala neznanko, zakaj obrnila se je proti njej.
Da, bila je gospa Harleyeva, kakor se je imenovala, bila je Ljudmila, še vsa prizadeta od snočnjega večera, ko je imela tisti usodni razgovor z Božo in Markom ...
Okoli nje so bili otroci. Kakih deset jih je bilo; igrali so se in skakali, a vendar niso bili tako razigrani kakor oni, ki jih je malo prej Ilona videla, ko so se zagnali na travnik. Med njimi je bila neka vitka in zala deklica in lloni se je zdelo, da je čudovito podobna gospe Harleyevi ...
Mlado mater je nenadoma stisnilo za srce.
»Tukaj bi torej živel moj Franček ...«
In potem je vstalo v njej usodno vprašanje:
»Ali bi ga mogla zaupati skrbi in negi te otožne in resne dame?«
In neki notranji glas ji je dejal:
»O, zaupala bi ji ga!«
Med tem je prišla Ljudmila k neznanki, ki je bila prav tako mlada In lepa kakor ona, in prav tolikšna otožnost ji je bila zapisana na obrazu. Za sekundo so se njune oči srečale. Ljudmila se je priklonila.
»Gospa Harleyeva?« je vprašala Ilona.
»To sem jaz.«
»Prišla sem k vam zaradi nekaterih pojasnil o vašem zavetišču.«
»Na razpolago sem vam, gospa.«
»O vašem domu sem slišala že toliko lepega pripovedovati in prav tako tudi o vas, da sem morala priti osebno k vam. Pravijo, da delate čudeže.«
Komaj zaznaven usmev je zletel čez bledi Ljudmilin obraz.
»Čudeže — o, ne, gospa; toda nega in skrb, ki ju posvečamo bolnim otrokom, rode časih uspeh.«
»Ali so vsi ti otroci okoli vas ... bolniki?«
»Da, gospa. Tile so šele pred kratkim prišli, zato jih ne izpustim iz oči. Igrajo se z mojima otrokoma« — to rekši je pokazala na vitko dekle, ki jo je Ilona že prej opazila, in na Marka, ki sta radovedno, a vendar z dolžnim spoštovanjem gledala tujo gospo — »kadar sta namreč moja otroka na počitnicah. Otroci se morajo najprej privaditi izpremenjenemu podnebju in ostremu zraku. To traja nekaj tednov.«
»Pa jim ni v začetku nič dolgčas?«
»Prav nič, gospa. Saj je naša glavna skrb, da jih raztresemo in obdamo z ljubeznijo in rodbinskim ozračjem, da se tako izrazim, ki so ga bili vajeni doma pri svojih roditeljih.«
In z otožnim usmevom je dodala:
»Ko bi vedeli, kako hitro si pridobim srca svojih mladih prijateljev! Vsi imajo zaupanje vame. Le vprašajte jih, boste videli, vsi vam bodo odgovorili, da vidijo v meni svojo drugo mater.«
Pogledala je po otrocih. Vsi so se zgrinjali okoli nje in v njihovih nedolžnih očeh sta sijali zaupanje in ljubezen do mlade žene, ki jim je bila prav tako ljubeča skrbnica kakor bi jim bila prava mati. Ne, gospa Harleyeva se ni po krivem ponašala z njihovo privrženostjo.
Madžarka se je zamislila. Čez nekaj časa je pa izpregovorila:
»Prišla sem k vam, da ...«
Toda Ljudmila jo je prekinila:
»Oprostite, gospa ... Ali ne bi bilo boljše, če bi stopili z menoj v hišo?«
»O, ni treba, gospa ... Saj se lahko kar tu pogovoriva. Če vam je prav, stopiva malo po vrtu.«
»Kakor želite.«
Ilona je povzela:
»Prišla sem k vam, ker me bolezen mojega sinčka navdaja z resnimi skrbmi.«
»Koliko je pa star?«
»Dvanajst let.«
»In kaj mu je?«
»Prav za prav nič in vse. To se pravi, nobene določene bolezni nima, samo silno slaboten je, bled in občutljiv.«
»Že od rojstva?«
»O, ne, od lanskega leta, ko je pri igri nesrečno padel. Prej je bil zmerom zdrav in vesel.«
»Kaj pravi zdravnik?«
»Nič pravega no pove ... Toda ravno zdravniki so bili tisti, ki so mi svetovali, naj ga pošljem v planine na ostri gorski zrak. Prej sem poskušala z morjem, pa ni nič pomagalo.«
»Temu se ne čudim. Dosti staršev poznam, ki so prav tako kakor vi povedali, da otrokom morje ne prija.«
»In je tem otrokom,« je živahno vprašala Madžarka, »potem planinski zrak kaj pomagal?«
»In še kako! — Sicer pa,« je nadaljevala gospa Harleyeva, »če želite, vam dam rade volje na razpolago naslove več ljudi, ki vam bodo potrdili, da so moje navedbe točne.«
»O, ni treba, saj vam tudi tako popolnoma verjamem.«
Ilonino zatrdilo ni bilo zgolj vljudnostna fraza. Zakaj gospa Harleyeva jo je že s svojimi prvimi besedami popolnoma osvojila in jo navdala z neomejenim zaupanjem. Njen nastop je hkratu zbudil simpatijo in spoštovanje.
Ljudmila se je v znak zahvale priklonila. In tako sta krenili mladi ženi, obdani z otroki, na vrt. Druga drugi sta se prvi mah prikupili ... Ker pač nista slutili, kdo je katera, ker nista vedeli, koliko trpljenja in gorja sta druga drugi napravili ...
»Prav rada bi vam izročila svojega otroka v oskrbo,« je izpregovorila Ilona, »toda že misel, da bi se morala ločiti od njega, mi je strašna. In vrhu tega ... kako bo moj sin prenesel ločitev? Še danes mi je ves v solzah dejal, da bi umrl, če bi ga pustila samega.«
»Tako govore vsi otroci v začetku, ko se morajo ločiti od roditeljev. In potem, že čez nekaj dni, se popolnoma privadijo izpremenjenim razmeram.«
»Ker ste tako dobri z njimi!«
Ljudmila se je otožno nasmehnila. Toda že je mlada žena nadaljevala:
»Tudi jaz bom srečna, če se vas bo privadil. Kolnem se vam, da zato ne bom ljubosumna na vas. Samo bojim se, da vam pri njem ne bo uspelo, kar vam je pri vseh drugih. Vedeti morate, da me ni še nikoli zapustil. Zato je precej razvajen, priznam ...«
»Časih se taki otroci še hitreje vžive kakor drugi!«
»O, da bi bilo res, gospa! Ko bi ga vi mogli prepričati, kako dobro bi bilo zanj, če bi preživel nekaj mesecev pri vas, sredi teh pridnih otrok!«
»Pripeljite ga k meni, gospa! Obljubiti vam ne morem ničesar, toda storila bom vse, kar bo v mojih močeh, da si pridobim njegovo zaupanje in simpatije.«
»Oh, ali boste res tako dobri?«
Takrat je pristopil k Ljudmili sluga.
»Gospa, pravkar sta se pripeljala roditelja miss Brumel.«
»Takoj ju bom sprejela. Recite jima, naj izvolita malo počakati, in povejte miss Mary, ki se tamle igra z otroki, naj bo pripravljena.«
»V redu, gospa.«
Ljudmila se je spet obrnila k Iloni.
»To sta dva strašno bogata Angleža; pred petimi meseci sta mi pripeljala svojo hčerko, silno slabokrvno dekletce. Ker sta bila ves čas na potovanju, se nista mogla prej oglasiti. To bosta presenečena, ko bosta zagledala svojega otroka! — Ali si ne bi vseeno hoteli ogledati našega doma, gospa?«
»Zdajle ne utegnem. Sicer sem pa slišala že toliko hvale, da se že na to zanesem. Odločiti se pa tako ne morem prej, dokler ne vidim, kako bo mojemu otroku tu ugajalo.«
»Kdaj smem torej pričakovati, da ga bom videla?«
»Jutri.«
Tako govoreč sta prispeli v bližino hiše. Zdajci sta se iz stranskega drevoreda prikazala tujca, ki ju je bil sluga najavil. Nista mogla strpeti in sta šla sama gospe Harleyevi naproti.
Ravno sta se bila ustavila pred njo in jo pozdravila, ko je z druge strani prihitela neka deklica, drobna in ljubka plavolaska, nekam šibka še, toda iz rdečih lic in bleščečih oči ji je sijalo zdravje. Vsa vesela je prihitela in planila svojima roditeljema okoli vratu.
Angleža sta osupla obstala in kar nista mogla odtrgati oči od svojega otroka. Potem sta jo pa stisnila k sebi in jo obsula s poljubi. Gospa Harleyeva in Ilona sta stali ob strani. Madžarka se je hotela posloviti, toda Angleža ji nista dala prilike. Pristopila sta k voditeljici okrevališča in ji hvaležno stisnila roko. In lord Brumel je dejal v gladki nemščini:
»Do smrti vam bova hvaležna, draga gospa. Iz pisem, ki sva jih dobila od vas, sva vedela, da gre Mary dobro, toda niti v sanjah si nisva mogla misliti, da se bo tako nepričakovano popravila. Še enkrat najiskrenejša zahvala za čudež, ki ste ga napravili.«
Ljudmila se je skromno priklonila in angleški odgovorila:
»Nikar, mylord! Vsa zasluga ne gre meni!«
»Ne vam? Komu pa še?«
»Zraku vendar, zdravemu gorskemu zraku ...«
»Že res ... Toda če ne bi bilo vas, tudi zrak ne bi bil pomagal.«
Ilona je porabila trenutek, ko sta se lord in lady Brumel spet obrnila k svojemu otroku, in se poslovila od gospe Harleyeve.
»Do svidenja torej, gospa!«
»Da, do svidenja jutri!«
Še tisti večer je Ilona nad vse oprezno začela razgovor s svojim sinčkom. Povedala mu je, da si bosta v kratkem ogledala ljubko gorsko zdravilišče, ki je šla danes slučajno mimo njega, zdravilišče, kjer prebijejo otroci rahlega zdravja nekaj mesecev na leto na svežem zraku in se potem vrnejo zdravi in krepki k svojim staršem. Franček jo je tiho poslušal. Potem so se mu pa nenadoma zasvetile solze v očeh in očitajoče je zamrmral.
»O, saj vem, mama, zakaj mi to pripoveduješ in česa od mene pričakuješ.«
»Česa, otrok moj?«
»Da bom tudi jaz kakor oni otroci ... da bom šel mednje in živel kakor ubog zapuščenec sam med tujimi ljudmi ...«
Komaj je dogovoril, ko se ni mogel več premagati in je zaihtel na glas. Ilona ga je v brezumnem strahu pritisnila k sebi in ga krčevito objela.
»Molči, srček, molči! Ne govoriva več o tem, in če nočeš, ostaneva doma in ne pojdeva nikamor! ... Ostal boš pri meni in nikoli te ne bom zapustila ...«
Otrok se je potolažil. Potem je pa zdajci nabral svoje drobno čelo v resne gube in počasi dejal:
»Ne, mama, zakaj si ne bi ogledala tega zdravilišča?«
»Kaj, ti sam zdaj hočeš?«
»Da, mamica!«
»Dobro, pa si ga bova ogledala. Toda pustila te bom tam le tedaj, če ti bo res ugajalo, drugače ne. Samo po pravici mi boš moral povedati, veš! Zakaj če bi hotel tam ostati zoper svojo voljo, samo zato, da meni ustrežeš, se utegne zgoditi, da še huje zboliš, da zboliš od domotožja po meni, in potem si bom morala do smrti očitati, da sem te pripravila do takega sklepa. Ogledal si boš zdravilišče, sam boš presodil, tako ti ugaja, in potem mi boš povedal, za kaj si se odločil.
Fantek se je privil k materi:
»Ne, mamica ... če ti bom moral res po pravici povedati, čisto po pravici, potem ... potem mislim, da mi ni treba tja hoditi.«
Toda čez trenutek tišine je spet povzel:
»Da, morava iti tja.«
»In mi boš res popolnoma odkrito povedal, kako se boš počutil?«
»Popolnoma odkrito, mamica.«
Drugo jutro je bil prekrasen solnčni dan. Lahen vetrič je upogibal veje dreves ob poti, kjer sta se peljala Ilona in njen sin. Ciril je ostal v hotelu. Mlada mati je neprestano govorila s svojim otrokom, da ga raztrese in mu obrne misli drugam. Pa se ji ni čisto posrečilo. Pod njegovimi očmi so se risali višnjevkasti obroči.
Kmala je vstala izza dreves prijazna hiša na pobočju. In zaslišali so se veseli otroški glasovi.
»Boš videl, kako zadovoljni so ti otroci,« je rekla Ilona, ko je pomagala Frančku iz voza.
Otrok ni odgovoril. Madžarka je velela vozniku, naj jo počaka, nato je pa počasi krenila s svojim sinčkom proti zdraviliškemu domu. Nekaj minut nato sta že stala pred pročeljem prijaznega doma. In že so se zgrnili okoli njiju dva ali trije strežniki:
»Gospa želi govoriti z Mrs. Harlejevo?«
»Da,« je pritrdila Ilona.
Odvedli so jo v nekakšen salon, čigar vrata so se odpirala na hodnik. Skozi dve polodprti široki okni je bil čudovit razgled na gore, katerih sneženi vrhovi so se ostro odražali od temnosinjega neba.
»Nu, Franček, kaj praviš?«
»Lepo je, mamica, samo ...«
»Ali ti ne bi tu ugajalo?«
»O, če bi bila ti pri meni, bi hotel kar za zmerom tu ostati ... tako pa, brez tebe ...«
Deček ni utegnil dogovoriti, zakaj prav takrat so se odprla vrata in na pragu se je prikazala gospa Harleyeva. Stopila je proti neznanki in jo prisrčno pozdravila. Potem se je obrnila k fantku:
»To je vaš sinček?«
»Da, gospa.«
»Saj je že pravi fant! O, ta se bo hitro sprijaznil z mojim Markom. Saj ste ga videli včeraj? Marko je namreč ime mojemu sinu.«
»Da,« je pritrdila Ilona. »Spomnim se ga; lep mlad gospodek je že.«
Markovo ime ni v mladi Madžarki zbudilo nobenega spomina. Zakaj odkar je bila Cirila vzela iz Križ, ni nesrečni bolnik še nikoli izgovoril ne imena svoje žene ne svojih otrok.
»O, saj mu je komaj petnajst let,« je odvrnila Ljudmila in obraz ji je preletel nasmešek sreče in ponosa.
»Pa je starejši videti. Gotovo je zdrav!«
»Zdaj je. Toda prejšnja leta je bil tudi on zmerom bolehen in slaboten. Čakajte, poklicala ga bom. Zakaj se ne bi seznanil z vašim fantkom? In pri tej priliki boste lahko videli tudi mojo hčerko.«
Gospa Harleyeva je pritisnila na gumb. Skoraj isti mah so se odprla vrata in prikazal se je sluga.
»Prosim, povejte Boži in Marku, da bi rada z njima govorila.«
Nekaj minut nato so se vrata spet odprla in na pragu sta stala brat in sestra. Pozdravila sta tujo gospo in fantka, ki je bil z njo, nato sta pa stopila k mizi, kjer je sedela Ljudmila.
»Tegale dečka je pripeljala njegova mati, da si ogleda naš dom. Hotela bi, da odnese od tod najlepše vtise. Zato vaju prosim, otroka moja, bodita teh par trenutkov, kar bo med nami, prijazna in ljubezniva z njim.«
»Seveda, mamica!«
Deček se ni genil. Zdelo se je, kakor bi bil prikovan na stol. Od tistega trenutka, ko je bila Boža prestopila prag, ni mogel odtrgati pogleda od nje. V njegovih očeh je gorelo neizrekljivo občudovanje — občudovanje, ki prevzame človeka, kadar za gleda nekaj novega in prelestnega.
Njegov drugače bledi obraz je nenadoma zalila rdečica, in od tistega trenutka se njegov pogled ni mogel več otrgati od vitke deklice s sinjimi očmi.
Toda že sta Marko in Boža stopila proti njemu in mu krepko stisnila roko kakor stara tovariša. Dečka je stresel dolg, čudno sladek in skrivnosten drget, ko je začutil stisk Božine roke. A že se je Ljudmila obrnila k Iloni:
»Če nimate nič proti temu, gospa, bi mu moja otroka malo razkazala naš dom.«
»O, prav z veseljem sprejmem vaše povabilo!«
Madžarka je rahlo potisnila otroka naprej:
»Pojdi z njima, Franček, le pojdi!«
Toda otrok se ni upal prav:
»Pa ti, mama?«
»Jaz pridem kmalu za teboj, bodi brez skrbi!«
Velike Božine oči so za trenutek obvisele na njem. Njegov pogled se je srečal z njimi in tisti mah ga je minilo vse nezaupanje.
Mrs Harleyeva se je obrnila k svojima otrokoma:
»Peljita ga najprej po sadovnjaku.« Frančku je pa dejala: »Boste videli, mali moj prijatelj, kako veselo je tam ... poigrali se boste malo z drugimi otroki.«
»Velja!« je vzkliknil Marko in tovariško prijel dečka za roko.
»Velja!« je pritrdila Boža in se ljubko nasmehnila.
In ko se je njen pogled vprašujoče uprl v fantkovega, je tudi Franček veselo prikimal:
»Velja!«
Ko so se vrata za njimi zaprla, je Ljudmila povzela:
»Prepričana sem, da si bosta Boža in Marko hitro pridobila njegovo zaupanje, in boste videli, da se bodo vrnili kot najboljši prijatelji.«
»O, tega kar verjeti ne morem, ko je pa moj otrok tako nezaupljiv nasproti tujim ljudem! Šel je samo zato, ker se ni upal odkloniti.«
»Boste videli, vam rečem.«
»Ne bi hotela, da bi se odločil samo zaradi mene, zoper svoje prepričanje. Zakaj bojim se, da se mu ne bi potem še poslabšalo in da ne bi ravno zato šele prav zbolel.«
»Nikar tako ne govorite, gospa!«
»Ko se pa tako zanj bojim! Ne veste, gospa, kako visim na njem! Zakaj razen njega nimam nikogar več na svetu.«
»Vidite, gospa, pri meni je enako. Tudi jaz imam samo svojo Božo in svojega Marka, in umreti bi morala, če bi se jima kaj pripetilo.«
Ženi sta se spogledali. In v njunih očeh je zasijala ista bolest in isti spomin na prestano gorje. Potem je Ljudmila v kratkih besedah razložila obiskovalki, kako si je uredila dom in kakšen dnevni red je uvedla. Ilona se pa ni mogla premagati; stopila je k oknu in pogledala dol.
»Kam so neki šli?« je vprašala, ko ni nikjer videla svojega otroka.
Okno je gledalo na južno stran, in pod njim se je širil prostran vrt z lepo negovanimi peščenimi potmi med gredicami, na katerih so bujno rasle alpske cvetlice in drugo rastlinje. Onkraj vrta se je videl kos sadovnjaka.
»Če so šli na drugo stran hiše,« je odgovorila Ljudmila, ki je bila takisto stopila k oknu, »potem jih od tod ne morete videti.«
Toda takoj nato je vzkliknila:
»Glejte, prav zdajle zavijajo v sadovnjak proti otrokom, ki se tam igrajo. Vse kaže, da se dobro razumejo ... prav dobro celo.«
»Res ... prav imate,« je začudeno zamrmrala Madžarka. »Res se razumejo.«
Franček, Marko in Boža so bili med tem izginili v senci dreves. Zdelo se je, kakor bi bili že stari znanci, ne pa da so se šele pred nekaj minutami prvič videli. Marko je bil dečka prijateljsko prijel pod roko in Franček se je očividno prav dobro počutil.
»O, Bog,« je zamrmrala Ilona, »ko bi ga res mogli pripraviti, da bi ostal ...!«
Med tem so se naši trije mladi prijatelji res že popolnoma vživeli drug v drugega. Francka je že po prvih besedah minila plahost in resnost je izginila z njegovih lic. In za to ni bilo treba drugega kakor ljubkega Božinega pogleda in prijaznega vprašanja:
»Nu, gospod Franc, kaj rečete o našem otroškem domu?«
Tedaj je v njegova drugače tako bleda lica šinila kri in skoraj brez premisleka je odgovoril:
»O, gospodična, čudovito lepo imate, čudovito lepo! ...«
»Vidite, tako pravijo vsi, ki se pri nas zdravijo.«
Nasmehnila se je in dodala:
»Ne sicer prvi dan, ko pridejo k nam, zakaj takrat jim je srce še prepolno domotožja ... zato pa ni drugi, tretji dan nikogar več, ki se ne bi bil popolnoma privadil.«
»O, zdaj razumem, gospodična ...«
»In tudi dolgčas ni nikomur,« je pristavil Marko; »človek niti ne bi rekel, da so ti otroci bolehni ali da jim kaj drugega manjka, tako veseli so in razigrani.«
»To sem že sam opazil, pa nisem mogel razumeti,« je sanjavo odgovoril deček.
»In prav imajo, da so veseli,« je povzela Boža, »zakaj k nam so zato prišli, da ozdravijo in da si naberejo moči.«
»Da bodo potem v radost in veselje svojim mamicam,« je dodal Marko.
»O, koliko mamic se je jokalo, ko so pripeljale svoje bolne otroke, čez nekaj mesecev, ko so spet prišle ponje in so jih zagledale zdrave in vesele, so pa skoraj vriskale od sreče.«
»Da, kakor najina mamica, ko je videla, da sem spet zdrav.«
»Kaj ste bili tudi vi bolni, Marko?«
»Da, tudi jaz. Toda gorski zrak me je spet ozdravil.«
»In ste se morali ločiti od svoje matere?«
»O, ne, zakaj imela je takšno službo, da smo vsi lahko živeli v gorah. A če tega ne bi bilo, se ne bi niti trenutek pomišljal, če bi me hotela poslati v zdravilišče. Šel bi bil tudi popolnoma sam in bi si dejal: Četudi mi bo nekaj časa hudo, da moram zapustiti svojo mamico, bom pa pozneje tem bolj vesel, ko bom videl, kako bo ona srečna, ker bom spet zdrav, ko bom videl, da so solze izginile iz njenih oči.«
Te besede je izgovoril trdno in odločno. Franček ga je poslušal skoraj zaverovano in presunjeno hkratu. Njegov suhi obrazek je trznil in oči so mu vročično zagorele, kakor da z muko premagujejo solze. Ni se upal pogledati Bože, ki se je zdelo, da popolnoma odobrava bratove besede.
»Pravkar mislim,« je tedaj spregovorila deklica, »da je vaša mama rekla, da se ji zdite šibak in rahlega zdravja. Ali ne mislite, da bi ji napravili veselje, če bi za nekaj časa ostali pri nas in se tu okrepili?«
»O, da, gospodična, in še kakšno veselje! Saj zato sva prav za prav prišla, da si malo ogledava vaš dom.«
»Samo stavim, da se nočete ločiti od nje!«
Spet mu je rdečica zalila obraz:
»Ne, tega nisem rekel.«
»Potem si pa mislite.«
Pogledala ga je in se mu nasmehnila. V zadregi je odvrnil oči.
»Ali se nas bojite, ali vas je strah, da se vam tu ne bi dobro godilo?«
»O, gospodična!«
»Kar priznajte ... Torej ne bi hoteli postati najin tovariš, najin prijatelj?«
»Ni lepo, da se norčujete z menoj.«
Njegov glas je izdajal bolest.
»Niste nama še odgovorili,« je rekel Marko. »Tak je moja sestra prav ugenila?«
Franček je obstal. Rdečica je bila izginila z njegovega obraza in spet je bil bled kakor zmerom. V njegovi duši je divjal boj. Potem je pa uprl oči v deklico in resno odgovoril:
»Gospodična Boža se moti. Vesel in ponosen bom, če me bosta imela za svojega prijatelja.«
»Torej ste se le odločili, da ostanete pri nas?«
»O, tega še ne vem ... Mogoče.«
Boža in Marko sta tlesknila z rokami.
»Vidite, to je lepo. Boste videli, kako bo najina mamica skrbela za vas! In kako bo potem vaša mamica vesela, ko boste imeli lepa in polna rdeča lica!«
Marko se je zasmejal. Potem je pa vzkliknil:
»Zdaj, ko je že tako rekoč sklenjeno, moramo pa nemudoma mater obvestiti.«
Frančku se je stemnil obraz. Toda takoj se mu je spet zvedril, ko ga je Boža prijela za roko in mu rekla:
»Boste videli, kako lepo se bomo imeli! Veste, nama ste jako simpatični!«
Nekaj minut nato so bili že pri gospe Harleyevi in Madžarki. In deček je osupli materi popolnoma resno sporočil svoj sklep:
»Mama, odločil sem se. Samo povej, kdaj me misliš pripeljati, boš videla, ne bom se branil. Zakaj prepričan sem, da mi bo zelo ugajalo. Gospod Marko in gospodična Boža pravita, da bomo postali prijatelji. In tudi to sta mi rekla, da bo njuna mamica lepo skrbela zame. Saj zato ne boš ljubosumna, kaj ne, mamica? Zdaj vidim, da je bolje tako. Moram gledati, da čisto ozdravim, da bom lep deček in da boš lahko ponosna nanj, kajne, mamica?«
Ilona ga je stisnila k sebi in nenadoma jo je stisnil za srce čuden strah, da je s solznimi očmi zajecljala:
»O, ti moj ljubi, nesrečni otrok!«
IV Mali prijatelji
urediFranček se ni premislil. Ko sta se z materjo peljala nazaj v Lucern, ni bil prav nič žalosten. Ilona je bila kar presenečena nad tako nenadno izpremembo pri otroku. Res, da je bila gospa Harleyeva zelo ljubezniva, toda zato še vseeno ni mogla razumeti, kako se je mogel dati njen sinček, drugače tako plah otrok, tako hitro zapeljati.
Zakaj na dečkovem obrazu je bilo res nekaj, kar je skoraj opravičevalo ta izraz. Ko sta se peljala domov, se je vsak trenutek ozrl nazaj, pa ne s strahom, tudi ne s skrbjo, ne, skoraj se je zdelo, kakor da mu oči žare v veselju in pričakovanju. Bistrim materinim očem to ni ušlo. Nehote jo je obšla žalost in srce ji je prevzelo čuvstvo, ki je bilo zelo podobno ljubosumnosti.
Tudi sicer je bil Franček na tej vožnji domov nekam zamišljen. Gledal je strmo pred se, kakor bi videl v duhu privid, ki je moral biti zelo ljubek in mikaven, zakaj od časa do časa je izpreletel njegov obraz žarek neskaljenega veselja. Zdajci ga je pa mati iztrgala iz sanj:
»Nu, zdaj pa povej ...«
»Kaj, mamica?«
»Ali si bil prej čisto odkrit z menoj? Ali si res prepričan, da ti bo ugajalo v domu?«
»Popolnoma prepričan, mamica.«
»Pa vendar si še davi drugače govoril.«
»Veš, mama, ko sem si pa vse čisto drugače predstavljal. Mislil sem, da bo to velika in žalostna hiša, skoraj kakor ječa ... ali pa bolnica. Pa je popolnoma drugače. In razen tega je videti gospa tako dobra, tako prijazna ... Ali veš, kako ji otroci pravijo?«
»Sanjava gospa?«
»Da, sanjava gospa. Ali ni lepo ime?«
»Da, zelo lepo.«
»Pa se ji tudi poda. Ali si videla, kadar ne govori, kako so takrat njene velike in lepe oči nekam zasanjane?«
»Da.«
In po kratkem premolku:
»A kdo ti je vse to povedal?«
»Njen sin ... ne, gospodična Boža je bila.«
Ko je izgovoril to ime, mu je šinila v lice rahla rdečica.
»Zdi se, da sta otroka zelo prijazna?«
»Zelo prijazna, mamica.«
»In dobro vzgojena?«
»O, prav gotovo, saj se jima vidi.«
Vse te odgovore je Franček dal brez pomišljanja. Ni bilo dvoma: Marko in njegova sestra sta ga popolnoma osvojila.
Toda otrok je čutil, da je zdaj njegova mamica tista, ki jo je treba potolažiti. In dejal je:
»O, mamica, v začetku mi bo vseeno hudo, ker ne boš več pri meni. Toda Marko — zdaj ga je imenoval že kar kratko samo z imenom — Marko mi je rekel prav tako kakor ti, da moram gledati, da bom ozdravel, ker boš ti potem zadovoljna in srečna, ko ne bom več tako bled in bolehen. Kaj ne, mamica, saj si tako rekla?«
»Da, srček!«
»In potem, saj me boš večkrat obiskala, kaj ne? Saj boš ostala v Lucernu?«
»Seveda. Najmanj dvakrat na teden te bom prišla pogledat.«
»Vidiš, mamica, potem pa ne bo tako hudo.«
Ilona ga je gledala s čedalje večjim začudenjem. Vse to ji je pripovedoval tako čudno resno in s takim glasom, kakor da bi bilo vse samo po sebi umevno, čeprav je še pred nekaj urami popolnoma drugače mislil in govoril. Stisnilo jo je za srce. In prvič jo je obšla nenadna zavest nevarnosti. Bilo ji je, kakor da ji grozi nekaj skrivnostnega in neznanega. Toda takoj je to misel spet pregnala.
Med tem se je voz ustavil v Lucernu. Mati in sin sta izstopila in odšla v hotel. Ilona je takoj poslala po slugo, ki mu je bila naročila, naj pazi na Cirila.
»Gospod je odšel pred kako uro,« ji je povedal sluga. »Šel se je izprehajat ob jezeru in potem se je spet sam vrnil nazaj v hotel.«
»In kje je zdaj?«
»Spi, gospa.«
»O, potem je dobro.«
Popoldne je morala Ilona več reči nakupiti za sina, da bo lepo oskrbljen, ko ne bo več ona pri njem.
Tri dni nato ju je spet peljal voz proti zdravilišču. Toda ko se je voz zvečer vračal, je sedela v njem samo Ilona ...
Mlado ženo je grabil čuden nemir. Ni mogla razumeti, da gre otroku ločitev nenadoma tako malo do srca. Res, da se ji je časih zdel zelo otožen, toda potem so prišli trenutki, ko mu je zasijalo v očeh njej nerazumljivo veselje.
Mlado ženo in njenega sina so v domu sprejeli še bolj prisrčno kakor prvič. Marko in Boža sta mu dala roko in mu dejala, da je pogumen in možat, ker tako lepo drži besedo, gospa Harleyeva je pa skušala potolažiti Ilono, ki je bila vsa strta. Rekla je, da bo še drugi dan prišla in pogledala, kako se počuti otrok pri tujih ljudeh. Toda voditeljica je odkimala:
»Če mi dovolite, gospa, bi vam odsvetovala prepogoste obiske, ker bi več škodovali kakor koristili. Otrok se mora privaditi hišnemu redu, in zato bi bilo boljše, če bi bil nekaj dni samo nase navezan. Toda to je samo nasvet, in če se vam ne zdi umesten, ni treba, da bi se po njem ravnali.«
Ilona je izprevidela, da ima gospa Harleyeva prav. Zato je sklenila, da se bo oglasila šele čez dva dni, pozneje pa dvakrat na teden. Ko se je poslavljala, je mislila, da bo otrok planil v jok, toda solze so mu komaj omočile oči. In še se je zraven smejal Marku in Boži, ki sta bila vse popoldne okrog njega.
»Čudno, nerazumljivo!« je premišljala Ilona in spet jo je neznan strah zbodel v srce.
Ko je voz z njo izginil v mraku za prvim ovinkom, je otrok zašepetal:
»Uboga mamica! Saj ji je huje kakor meni!«
Res je tako kazalo. Čudoviti čar te deklice ga je bil čisto izpremenil. Sicer ga je bolestno stisnilo za srce, ko je videl, kako se izgublja voz z njegovo ljubljeno mamico v mrak, toda tistega brezdanjega občutka osamelosti, ki se ga je bil še pred dnevi tako bal, ko še ni poznal Bože, ni bilo več. Domotožje, ki mu je leglo na dušo, ko ga je mati zapuščala, mu je ublažila neznana radost, ki ga je vselej prevzela, kadar se je zagledal v obraz ljubkega bitja, ki mu je ponudilo svoje prijateljstvo.
V Iz obličja v obličje
urediTako je Francek ostal v domu med drugimi otroki gospe Harleyeve. Že koj prve dni se je bil privadil novim razmeram, da skoraj ni občutil domotožja po materi; sicer ga je pa redno vsak teden dvakrat obiskala. Bil je skoraj neprestano v družbi Marka in Bože. Deklica je imela nanj nerazumljiv čar; kadar jo je zagledal, mu je šinila kri v lica, in prvi mah je bil vselej v zadregi za besedo. Pa tudi Boža je bila rada z njim; njeni materi se je celo zdelo, da preveč.
Tako je minila zima in deček je kar vidno rasel in se popravljal. Noga mu je bila že popolnoma dobra, pokašljeval že nekaj tednov ni več in njegova lica so dobila zdravo barvo. Gorski zrak je napravil čudež, toda zasluga je šla tudi ljubeznivi deklici, brez katere si drugače tako resni in vase zaprti deček skoraj ni mogel več predstavljati življenja. Siromak pač ni slutil, da bo njegove sreče tako kmalu konec...
Nekega dne je Ljudmilo silno glava bolela in zato je šla na vrt, da se nasope ostrega zraka. Toda ni še napravila dvajset korakov, ko je nenadoma obstala kakor okamenela. Njene široko odprte oči so srepo zastrmele v nekega moža, ki se je bil prikazal pri vrtnih vratih in zdaj počasi stopal proti njej. Ljudmila ga je spoznala tisti mah in iz stisnjenega grla se ji je utrgal pretresljiv krik:
»Ciril!«
Spoznala ga je, čeprav skoraj ni bil več podoben nekdanjemu Cirilu, spoznala vzlic njegovemu sključenemu hrbtu, vzlic posivelim lasem. Kakor hipnotizirana je strmela vanj; morala se je nasloniti na drevo, drugače bi bila omahnila na tla.
Da, bil je res Ciril. Tisti dan je bil šel na izprehod kakor po navadi. Hodil je nekaj časa ob jezeru, nemo in mehanično kakor zmerom, potem ja pa — kdo bi vedel, kaj mu je šinilo na um? — namestu da bi bil navil nazaj v hotel, krenil na drugo stran, v hrib. In tako se je čisto nepričakovano pojavil na vrtu gospe Harleyeve.
Zdaj je bil tik pred Ljudmilo. — Ustavil se je in mehanično dvignil pogled. Toda njegove oči so ostale brez izraza, ne spomin ne spoznanje se ni bralo v njih.
»Ciril!«
Nesrečnež ni odgovoril. Mlada žena se je zgrozila. Mož pred njo je bil še zmerom isti človek brez spomina in razuma, ki ga je bila pred tolikimi leti zapustila ... le še bolj zapuščen, le še bolj pomilovanja vreden ...
Tedaj se je počasi obrnil in jel stopati proti hiši, ki ga je očividno mamila s svojimi okni, v katera se je upiralo solnce. Ljudmila je nehote šla za njim. V njenem srcu so divjala nasprotujoča si čuvstva; zdaj pa zdaj jo je zgrabilo, da bi stekla k njemu, ga prijela za roke in mu rekla:»Odpustim ti!« Potem jo je pa spet obšla mržnja, da bi ga pustila pri miru in šla svojo pot, kakor da je srečala neznanca.
»Od kod je neki prišel?« se je zdajci vprašala. »In kako, da ga je pot zanesla ravno sem gor?«
Oblečen je bil zelo spodobno: dokaz, da ne živi v stiski — dokaz tudi, da še zmerom ona druga zanj skrbi. Ob tej misli je Ljudmilo spet stresel drget.
O, da je prišel razcapan in sestradan kakor berač, o, potem bi mu brez pomišljanja dala roko, brez obotavljanja bi mu rekla: »Prošlost je pozabljena, glej, tule so vrata moje hiše, odprem ti jih na stežaj. Pridi, ki si toliko prestal, sedi in potolaži se: poslej boš imel pri meni svoj dom in nihče te ne bo podil.« Da, tako bi mu rekla, in vsa mržnja bi bila tisti mah pozabljena.
Ciril se je zdajci obrnil na desno in krenil proti sadovnjaku. Ljudmila je mehanično stopala za njim. Pri prvi klopi se je nesrečnež ustavil in sedel. Čelo si je podprl z rokami, kakor bi se njegov ubogi razum hotel potopiti v misli.
Zdaj, ko ga je gledala bolj od blizu in v lice, je šele videla, kako je shujšal. Njegovi brki so bili zanemarjeni in brado so mu prepletale sive niti.
Ljudmilo je premagalo usmiljenje. Spomnila se je svoje nekdanje ljubezni in v spominu nanjo je pozabila, da jo je ta mož prevaral. Pozabila je prestano gorje, pozabila prečute noči, pozabila leta trpljenja. Gnana od neznane sile je stopila h klopi in prijela Cirila za roko. In ko jo je nesrečnež začudeno pogledal, je prisedla k njemu in mu jela govoriti, kakor bi jo mogel razumeti.
»Previdnost božja sama hoče, da ti odpustim, ker te je poslala k meni. Zato ti odpustim. Tvoja iznevera mi je prinesla gorje in trpljenje, toda tudi ti sam moraš zanjo delati strašno pokoro. Nič več ne bom mislila na tvoj zločin in na svoje trpljenje; mislila bom le, da sva oba nesrečna in da nedolžni ljudje ne smejo trpeti zaradi grehov prošlosti. Da, Ciril, zaradi Marka in Bože ti odpustim ... zaradi njiju, ki te še zmerom ne moreta pozabiti.«
Umolknila je. Ciril jo je še zmerom radovedno gledal, toda v njegovih očeh ni bilo razumevanja. Ljudmila je vstala in vzdignila tudi njega. Nato mu je segla pod roko in ga potegnila s seboj; Ciril ji je voljno sledil.
Tedaj je pa mlada žena nenadoma zaslišala nagle korake in nato vzklik presenečenja in veselja. Obrnila se je in zagledala Francka, ki je hitel proti njej. Pa ne, ni hitel k njej! Njenemu Cirilu je veljal njegov vzklik! — Proti njemu je iztegnil roke in zdaj — kaj naj to pomeni — zdaj je kliknil:
»Očka! ... Očka Ciril! ...«
Ljudmila je instinktivno izpustila Cirilovo roko in odstopila. Vsa kri ji je izginila z obraza.
Očka Ciril!
Prvi hip se je vprašala, ali ne sanja, ali je prav slišala ti dve besedi iz otrokovih ust. Potegnila si je z roko po čelu. kakor da hoče pregnati blazne misli. Toda Francek je prijel Cirila za roko in ga pozdravil.
»Dober dan, očka!«
Zdaj ni mogla več dvomiti. Ni se ji sanjalo. Bila je strašna, nepojmljiva resnica. A že se je deček obrnil k njej:
»Kaj je mar mamica prišla?«
Ni mu odgovorila. Mislila je, da mora zblazneti. Ciril — Franckov oče? Toda potem je otrokova mati ... ona druga?
Ona! Ha, ha! In ravno za njenega Francka je Ljudmila toliko skrbela, in po njeni zaslugi je tako hitro ozdravel! Francek, otrok one druge — Božin in Markov prijatelj!
Ah, zdaj je razumela, zakaj ni deček govoril o svojem očetu. Mati mu je prepovedala, kajpada! In ta ženska je izdajala Cirila za svojega brata! Cirila, svojega ljubimca! Cirila, ki je z njim imela tega otroka!
Ljudmila se je grizla v ustnice do krvi. Deček jo je začudeno gledal:
»Kaj vam je, gospa? Ali ste bolni?
»Nič, nič!« je zamrmrala, »majhna slabost ... takoj bo minilo.«
Vrnila se je h klopi in padla nanjo. Njen drugače tako dobrohotni obraz je okamenel. Le oči so ji čudno vročično žarele.
Tak Ciril je imel še tega otroka! Plod sramote in iznevere! In ona ga je vzela k sebi in mu stregla, kakor bi bil njen lastni otrok!
In temu človeku je še malo prej šepetala besede ljubezni, usmiljenja in odpuščanja! Ha, ha! Odpuščanje!
Ciril se med tem še zmenil ni za otroka, ki ga je bil prijel za roko. Obrnil se je in se spet zagledal v leskečoča se okna. Luč ga je še zmerom primamljala ...
Franček je vzkliknil:
»Če je očka tu, mora biti v bližini tudi mama ... ali pa Jean.«
Pojasnil je gospe Harleyevi:
»Nikoli ga ne pustimo samega, ubogega očka ... Zmerom mora biti kdo pri njem. Zato ne razumem, kako je mogel danes priti sem.«
Ljudmila mu ni odgovorila. Le pogledala ga je in v njenih očeh je gorelo tolikšno sovraštvo, da je otroka zazeblo.
Nesrečnež je bil med tem spet odvrnil pogled od oken in krenil naprej, naravnost pred se, na slepo, kakor je bil prišel. Otrok je šel za njim, iskaje in oprezovaje na levo in desno, kje bo zagledal mater ali pa strežnika.
Ljudmila, še zmerom kakor odrevenela, je strmo gledala za njim. Nemo, brez glasu. Gledala je, kako odhaja ... Kam? O, gotovo k njej, ki jo je zdaj bolj mrzila kakor kdajkoli prej ..., k njej, ki je ne mara nikoli več videti ...
In tudi otrok ne sme več pred njene oči. Zapustiti mora njen dom, brez odloga, še danes! Nič več ne sme videti Bože in Marka ... Da, zlasti Bože ne! Ali ni mar opazila, da kaže do nje neko posebno nagnjenje? Ali ni mar že nekajkrat prestregla njegovih pogledov na Božo, kadar je mislil, da ga nihče ne vidi? In ali si ni še včeraj rekla:
»Če ne bi bil še otrok, bi skoraj mislila, da je zaljubljen v Božo!«
Ne, ne, niti trenutek ne sme več ostati sin zakonolomke pod njeno streho. Dovolj dolgo je že trajala ta sramota!
Komaj je Ljudmila prišla v svojo sobo, je napisala kratko pismo Franckovi materi:
»Gospa!
Prosim vas, da se še danes oglasite pri meni.
Harleyeva.«
Poklicala je slugo in mu naročila, da pismo nemudoma odnese gospe Matoševi v Lucern. Na odgovor mu ni treba čakati.
Nato se je zaprla v svojo sobo in zapovedala, da je nihče ne sme motiti. Le ko pride gospa Matoševa, naj jo takoj pripeljejo k njej.
Zdaj je bila nekoliko mirnejša. Vedela je, kaj bo storila. Otrok mora brez odloga iz hiše. Pa če bo mati hotela pojasnila? Ha, ha, pojasnila! Nu, ji ga bo že dala, da ga bo imela za zmerom dovolj.
A kako naj pove svojima otrokoma, Boži in Marku? Za to je še čas; prvo je, da zakonolomkinega sina ne bo več pod njeno streho, vse drugo je za zdaj postranska stvar.
Zdajci je zaslišala korake na hodniku. Prihodnji mah je vstopil sluga in najavil gospo Matoševo.
Mlada Madžarka je vsa zasopla stopila v sobo. Takoj ko je dobila nepričakovano pismo, se je preoblekla in naročila voz. Vso vožnjo je v strahu in v črnih slutnjah ugibala, kaj naj pomeni ta nenadni poziv; zakaj to pismo ni bila prošnja in tudi tako čudno mrzlo in kratko je bilo, da jo je zazeblo v srce, ko ga je prebrala. Da se ni otroku kaj pripetilo? Ta misel ji je neprestano rojila po glavi, čeprav jo je odganjala in se tolažila, češ da bi jo potem gospa Harleyeva pač obzirnejše obvestila. Ko se je voz ustavil, je skočila na tla in nestrpno stekla po stopnjicah.
»Kaj je, gospa? Zakaj ste me dali ...«
»Izvolite sesti,« je mrzlo odgovorila Ljudmila.
Ilona je vsa zmedena sedla. Kaj naj pomeni ta nenadna hladnost?
»Dali ste me poklicati, gospa. Kaj se je zgodilo? Ali je Francek ...«
»Dala sem vas poklicati, da vam tole povem: Vzemite svojega otroka s seboj, a čimprej!«
»Svojega ... otroka ... A zakaj? Ali je kaj storil?«
Madžarka je z grozo pogledala Ljudmilo.
»Zakaj? Dovolite, da to rajši zase obdržim.«
»A tega jaz nočem!« je kriknila Madžarka. »Pravico imam, gospa, da vem, kaj se je zgodilo ... Zakaj vaše besede so mi po vsem, kar ste storili za mojega otroka, tako čudne, da se vprašujem, ali se mi ne sanja!«
Ljudmila je stala visoko vzravnana kakor utelešena neupogljivost.
»Ne, gospa,« je odvrnila s porogljivim usmevom, »ne sanja se vam.«
»Če je tako, mi pa vsaj razložite ...«
Ljudmila se je še zmerom obotavljala. Prsti njene roke, ki se je opirala ob mizo, so grebli v les. Naposled je rekla:
»Vzrok hočete vedeti? Evo ga: prepričala sem se, da je napravila moja hči na vašega sina vtis, ki mi ni všeč.«
»Torej je le res!« je zamrmrala Madžarka, a tako tiho, da je Ljudmila ni mogla slišati.
»Dolgo sem mislila, da je zgolj otročarija, saj je vaš sin še otrok. Toda včeraj sem videla, da postaja stvar resna, tega pa ne trpim.«
»Toda,« je zajecljala Ilona, »saj vas nič ne prizadene, če bo moj sin nesrečen ...«
»Za mojo hčerko mi gre, tudi ona bi utegnila nekega dne ... Sicer pa, zakaj bi se spuščala v podrobnosti — tega ne trpim v svoji hiši, sem rekla.«
»Okrutni ste, gospa ...«
»Pravična sem!«
»Pa če bi se res kdaj zgodilo, česar se bojite — ali mislite, da moj sin ne bi bil vreden vaše hčere?«
Ljudmila se je še strmeje vzravnala in njen obraz je postal še mrzlejši.
»Na to vprašanje vam ne mislim odgovoriti, gospa; zadošča naj vam, če vam povem, da imam s svojo hčerjo druge namene.«
»Če je tako,« je odvrnila Madžarka in se priklonila, »mi pač ne ostane drugega, kakor da se uklonim vaši želji. Koj jutri zjutraj odpeljem svojega otroka.«
»Zanesem se na vašo obljubo.«
»Lahko se zanesete, gospa. Prosila bi vas le še, da daste poklicati Francka.«
Nekaj minut nato je stal deček pred svojo materjo v sprejemnici, kjer ga je čakala.
»Kaj je, mamica?« je začudeno vprašal otrok. Tedaj je pa zagledal solze v njenih očeh. »Kaj se je zgodilo? Zakaj se jokaš?«
Mlada mati ga je prijela za roke in ga stisnila k sebi.
»Ali boš priden, Franček?«
»Kaj je, mamica? ... Zakaj tako govoriš?« je s strahom vzkliknil otrok.
»Kaj je? Gospa Harleyeva želi, da zapustiva njeno hišo.«
»Da zapustiva? ...«
»Da ... čimprej.«
»A zakaj?«
»Zakaj?« Mlada mati se ni upala odgovoriti.
»O, vem, sovraži naju!« je tedaj vzkliknil otrok. »Sovraži! ... Saj sem malo prej videl, na vrtu ... O, ne motim se! ... Zato naju podi, ker naju sovraži. A zakaj? O, tebi je gotovo povedala! Zakaj mi ne poveš, mamica? ... «
Ilona je še zmerom molčala. Francek pa ni odnehal:
»Povej, mamica ... povej... Drugače bom šel k njej, boš videla, in zahteval, da mi sama pove!«
»O, Bog!« je zaječala Madžarka.
Videla je, da bi Franček res šel h gospe Harleyevi, če mu sama ne pove. In s tihim in bolestnim glasom je zašepetala:
»Otrok moj ... zato, ker nisi znal skriti tajnosti svojega srca.«
»Tajnosti svojega srca?«
Mehanično je ponovil za njo, kakor ne bi bil razumel. Toda slutil je, kaj hoče mati reči, in ihtenje ga je stisnilo za grlo.
»Zato?« je potem zajecljal.
»Da, zato, otrok ... Zato, ker ima gospa Harleyeva s svojo hčerko drugačne namene.«
»Razumem ... razumem,« je tako tiho zašepetal deček, da ga je komaj slišala. In potem ga je nenadoma objela in ga krčevito pritisnila na srce.
Drugo jutro je zdrdral izpred zavetišča gospe Harleyeve voz. V njem sta sedela Madžarka in njen sin. Franček je bil bled kakor tisti dan, ko ga je mati pripeljala v otroški dom. Hotel se je bil posloviti od Marka in Bože, pa ju ni našel nikjer. Ubogi deček pač ni vedel, da ju je njuna mati nalašč poslala iz hiše ...
Marko in Boža sta bila zelo presenečena, ko jima je Ljudmila pri kosilu povedala, da je Franček odšel. Pravega vzroka jima pa ni izdala. Dejala je samo, da je gospe Matoševi umrl neki sorodnik in da je morala brez odloga odpotovati v Italijo.
Ali je Marko kaj sumil? Ali je slutil, da sta Franček in njegova mati igrala vlogo v davni tragediji, v tragediji, ki je njegovi materi strla srce? Mogoče! Gotovo je le to, da na zunaj tega ni pokazal. Boža ni slutila ničesar. Toda ko je slišala iz materinih ust nepričakovano novico, je iz njenih zalih lic izginila vsa kri ...
Tretji del: Oče in sin
urediI Materina izpoved
urediVelika ura, ki jo imenujemo Čas, je nevzdržno hitela svojo pot. Leto za letom je tonilo v večnost in razvoj dogodkov je šel svojo smer, zapisano v večnih zakonih prirode.
Ljudmila je ostala na Sonnenbergu v svojem zavetišču za otroke. še zmerom je bila ona lepa mlada gospa, kakršno smo jo srečali pred šestimi leti, le še resnejša in molčečnejša je postala; zato so jo otroci še zmerom imenovali ‚sanjavo gospo‘. Boža je postala zrelo dekle vitke in hkratu polne postave; njena lepota je slovela daleč naokrog, toda noben moški se ni mogel ponašati, da bi bil ogrel njeno srce. Še zmerom se je časih zasanjala v daljo, kakor da kliče v spomin lepe, davno minule trenutke, ki jih ni hotelo več biti, toda nihče ni slutil, kaj se odigrava v njenem srcu ... Tudi Marko je zrasel v čvrstega in zdravega mladeniča, da ne bi bil nihče spoznal v njem nekdanjega bledoličnega in bolehnega otroka. Ali je še kdaj mislil na svojega nesrečnega očeta? Ali mu je še kdaj prišlo v spomin ono srečanje z bledim dečkom, ki jih je nekega dne tako nepričakovano zapustil?
In kaj se je v teh letih zgodilo s Cirilom? In z Ilono in njenim sinom? Kakšno pot je šla njihova usoda?
Nekega januarskega popoldne je sedela Ilona na verandi svoje vile v Nici in gledala na morje. Tudi pri njej leta skoraj niso pustila sledu. Vsaj na zunaj ne. Toda v srcu je ostala stara rana nezaceljena. Bolelo jo je, ko je gledala Cirila, ki se mu pač nikoli ne bo vrnil razum; bolelo, ker je videla, da njen sin še zmerom trpi od one prisilne ločitve pred šestimi leti. Da, Franc še zmerom ni mogel pozabiti ... Iskal je pozabe v športu — ni bilo zime, da ne bi bil šel s smučmi v Švico — iskal je je v učenju, pa je ni našel.
Na vse to je z bolestjo mislila Ilona, ko je zamišljeno zrla na prostrano morsko ravan pod seboj. In še na druge reči. Mislila je na to, da utegne Franc nekega dne po naključju izvedeti skrivnost njene prošlosti. Kako bo tedaj mislil o njej? Ali je ne bo obsojal? In Ilona je pletla svoje grenke misli! dalje. Ali ne bi bilo boljše, da sinu pove. da Ciril ni njen brat, temveč samo ... njen prijatelj? Kako bo Franc sprejel to priznanje?
Tudi pri Horvinu so se ji dostikrat ustavile misli, in takrat jo je vselej zbodla vest. Franc je preveč ljubil svojo mater, da bi ji kdaj omenil očeta, saj mu je že kot otroku povedala — čeprav ni bilo res — da je zapustil njo in otroka in odšel v tujino, neznano kam. Toda mati je vedela da sin gotovo dostikrat misli na očeta, ki ga ni nikdar videl, ki mu še imena ne pozna. In Ilono je grizla vest, da bi mu bila že kolikokrat najrajši vse po pravici povedala ... če je ne bi bilo strah, da jo bo sin potem preziral.
Zunaj je postalo hladno, zato je šla v sobo. Prav takrat je sobarica prinesla pošto. Nič posebnega, obračun njenega upravitelja iz Budimpešte in razglednico neke slučajne znanke iz Lucerna. Da se malo raztrese, je vzela v roke časnik. Mehanično je prebirala naslove o političnih dogodkih, senzacijonalnih umorih in drugih novicah; nobena je ni toliko zanimala, da bi se ustavila ob njej. Zdajci je pa zastrmela in vsa kri ji je Izginila z lic. Zagledala je bila daljši članek pod naslovom »Novo delo slavnega kirurga Emerika Horvina«. Vročično ga je preletela, zakaj to pot je prvič po tolikih letih srečala ime svojega moža. Iz članka je razbrala, da je Horvin že več let v Parizu, da ima tam lastno kliniko, ki uživa v francoski prestolnici odličen sloves. Napisal je več knjig, vse o duševnih boleznih, njih znakih in zdravljenju. Tudi najnovejša knjiga, ki je pravkar izšla, je obravnavala isto snov. Člankar je na koncu posvetil daljši odstavek piscu kot človeku. Popisoval ga je kot samotarja, ki živi popolnoma sam zase, ne meneč se za zabave ne za ljudi, prezirajoč slavo in živeč samo svojemu delu. Zaradi njegove ljudomržnosti so se ga vsi bali, toda hkratu so ga vsi, ki so ga poznali, cenili in občudovali zaradi njegove kirurgiške spretnosti in velikega zdravniškega znanja.
Ilona je prečitala članek do konca. Zdaj je bila spet mirna; le bledica na njenem obrazu je izdajala, da jo je ta prvi glas o njenem možu po tolikih letih globlje vznemiril, kakor je sama sebi priznala. Ne zaradi nje same; njena prva misel je bil spet Franc, njen sin. Horvin je bil podlo ravnal z njo — toda ali je obstajala ta podlost tudi nasproti njenemu sinu? Ne. Franc je smel ljubiti svojega očeta, očeta, ki bi bil gotovo tudi njega ljubil in oboževal, če bi ga poznal.
Na to jo zdaj mislila Ilona in na posledice, ki jih utegne še roditi ta članek v njenem razmerju do sina.
V teh mislih jo je zmotil ravno on, ki je nanj mislila.
»Dober večer, mamica!« Spoštljivo in ljubeče ji je poljubil roko.
Franc se je v teh šestih letih lepo razvil. Čeprav je ostal samo nekaj mesecev v domu gospe Harleyeve, se je vendar v zdravem gorskem zraku toliko utrdil, da ni bil vsa ta leta nikoli več bolan. S svojo visoko postavo in z resnim, skoraj preresnim nastopom je zbujal vtis, kakor da mu je najmanj dvajset let.
»Kaj je, sin moj?« je vprašala Ilona. »Nekam posebno resen se mi zdiš danes!«
»Prošnjo imam, mamica!«
»Prošnjo?«
»Da ... Vidiš, mamica, hotel bi se spraviti na resno delo. Hotel bi študirati. Zadnje dni sem dosti premišljal in prišel do spoznanja, da tu v Nici nikamor ne pridem. Tu se študirati ne da ... Za učenje je le velemesto, kjer delujejo največji znanstveniki, kjer ima človek na razpolago učilnice z vsemi pripomočki. Takšno mesto je Pariz. Prepričan sem, da bi le v Parizu lahko postal, o čemer sanjam že leta in leta — velik zdravnik in spreten kirurg.«
Ilona ni odgovorila. Spomnila se je članka, ki ga je bila malo prej brala. In ravno v Pariz hoče njen sin, tja, kjer mu grozi nevarnost, da sreča dr. Horvina! Ali ne bo njen nekdanji mož svojega sina, če mu ga naključje pripelje na pot, spoznal že po materinem imenu? In ali ni skoraj gotovo, da bo do tega naključja prišlo, ko hoče njen sin študirati ravno medicino? In če ga spozna, ali se ne bo maščeval nad njo in sinu odkril prošlost — tisto prošlost, ki se mu je ona sama ni upala razodeti?
»Ne odgovoriš mi, mama?« je mehko povzel Franc. »In prebledela si ... in roke ti drhte ... O, slutil sem, da bo tako ... in zato se ti tako dolgo nisem upal izdati svojih načrtov ... Bojiš se zame v Parizu ...«
Toda Ilona se je v teh kratkih minutah odločila.
»Da, sin moj,« je odgovorila, »da, bojim se zate ... In zato hočem iti tudi jaz s teboj!«
»Ali je mogoče, mamica? Res pojdeš v Pariz?«
»Ne v Pariz, nego v Saint-Cloud zraven prestolnice; tam imam vilo. Že koj drugi teden lahko odpotujeva, če hočeš.«
Franc je ves vesel mater objel.
»Zdaj pa lepo sédi in poslušaj.«
Mladenič jo je začudeno pogledal.
»Da, poslušaj, sem ti rekla. Govoriti imam s teboj. Poslušaj mojo izpoved, otrok, in potem sôdi.«
Franc jo je osuplo gledal. Ni vedel, kaj naj pomenijo te resne materine besede.
»šališ se, mamica!« se je hotel zasmejati.
»Ne šalim se, Franc, še nikoli nisem bila tako resna kakor tale trenutek.«
Mehko ga je potisnila v naslanjač. Mrak je bil legel v sobo. Od zunaj je prihajalo pridušeno mrmranje valov in od nekod so se čule melanholične popevke ribičev.
»Razkriti ti moram svojo preteklost. Tebi in sebi sem dolžna, da izveš nekatere stvari, ki ti jih doslej še nikoli nisem omenila. Nikoli me nisi po njih povpraševal, čeprav vem, da si o njih razmišljal. Predobrega srca si bil, preveč rad si me imel, da bi mi bil kdaj le omenil stvari, ki veš, da bi me zaskelele. Toda danes si mož, Franc, in prav je, da podrobno izveš, o čemer si do zdaj mogel le ugibati.«
»O mojem očetu govoriš, mama?« Francev glas je drhtel.
»Da, otrok. Nikoli mi ga nisi omenil, a vem, da si bil v mislih pogosto pri njem ... in da te je bolelo, ker nimaš očeta kakor drugi.«
»Ta oče te je vrgel v gorje, mamica, zaradi njega si prejokala nešteto noči — ali mi nisi sama rekla?«
»Toda ti zaradi njega nisi trpel!«
»O, tudi jaz, saj je tudi mene zapustil. Če bi me bil ljubil, ne bi bil tako napravil. Ne, mama, če bi bil mož, ne bi bil šel in prepustil usodi svoje žene ne otroka, ki ga je z njo spočel.«
»Franc!«
»O, ne ugovarjaj!« je ogorčeno vzkliknil mladenič. »Mnogokrat sem sam pri sebi premišljeval o tem in tem bolj občudoval tvojo požrtvovalnost in nesebičnost, čim bolj sem obsojal njega, ki ga niti ne poznam!«
»A če sta ta požrtvovalnost in ta nesebičnost le navidezni?«
»Mama! ...«
»Če sem ti doslej lagala, lagala samo zato, da ne izgubim tvoje ljubezni, ko si mi vse na svetu?«
»O, mama, preizkušati me hočeš. Tvoje jasne in odkrite oči niso izmed tistih, ki znajo laž zakriti.«
»In vendar je tako, sin moj ... Lagala sem ti, ko sem rekla, da naju je oče zapustil in odšel v tujino. Zakaj, ni bil on tisti, ki je šel, temveč jaz!«
Če bi bil takrat kdo prižgal elektriko v sobi, bi bil videl pri obeh, pri materi in sinu, od bolesti razdejan obraz. Ilona je utihnila; spomin jo je bil tako premogel, da jo je stisnilo za srce.
»Ti si ga zapustila, mama?« je s stisnjenim glasom vprašal Franc.
»Da, ker me je smrtno razžalil. On, ki sem se z njim poročila ne iz ljubezni, nego iz usmiljenja. Verjela sem njegovim zatrjevanjem in prisegam ljubezni in potem mi je golo naključje razodelo, da me je vzel samo zaradi denarja. A samo zato ga še ne bi bila zapustila.«
»Če bi bilo mojemu očetu kaj do mene in do moje usode, ne bi bil pustil, da greš od njega.«
»Bila sva takrat šele tri mesece poročena.«
»Šele tri ... A potem ...«
»Da, takrat te še ni bilo na svetu.«
»A pozneje je vendar moral izvedeti?«
»Do danes še ne ve, sin moj.«
Franc se je zgrozil. V grlu ga je dušilo. Da, njegova mati je prav slutila: mladi mož je pogosto mislil na svojega očeta, toda zmerom si je dejal, da oče, ki pusti ženo in otroka in gre, ni vreden, da bi mu sin ohranil prostor v srcu. Zdaj je pa izvedel, da proti njemu oče sploh ni grešil! Če bi bil vedel, da ima sina, bi bil mogoče najboljši oče ...
»O, Bog!« je zajecljal nesrečnež.
Toda Ilona se je bila zbrala. Bila je odločena, da čim prej dokonča svojo izpoved, naj ji bo še tako hudo.
»Že zdavnaj bi ti bila morala vse to priznati, pa sem od dneva do dneva odlašala, od meseca do meseca, boječ se, da si ne zapravim tvoje ljubezni. Strah me je bilo, da ne bi zahteval, da ti povem ime tvojega očeta, ki ga imaš pravico in skoraj dolžnost ljubiti, saj tebi ni ničesar storil. Strah me je bilo, da ne bi morda izbiral med njim in menoj in se odločil zanj ...«
»Oh, molči, mamica!«
Te besede je zajecljal s tako tesnobo, da se je Ilona prestrašila.
»Ne, mamica,« je povzel čez čas, »nikoli ne bom mogel bolj ljubiti očeta, ki ga še nikdar videl nisem in ga sploh ne poznam, kakor tebe, ki si mi dala vse, kar imam do danes od življenja. Toda če mu pustim košček prostora v svojih mislih in v srcu, si predobra, da bi mi to zamerila. In če te prosim za njegovo ime, mamica, te prosim v prepričanju, da te ta prošnja ne bo bolela.«
Ilona ga ni videla. Toda čutila je, da je sklenil roke v goreči prošnji.
»Povedala ti bom njegovo ime, če boš vztrajal v prošnji,« je odgovorila. »Toda poprej ti moram odkriti zločin, ki ga je ta človek storil ... zločin, ki naju je za zmerom razdvojil.«
In mlada žena je jela pripovedovati. Izpustila je samo imena. Franc jo je poslušal brez besede, sedeč ko odrevenel pred njo. In ko je med solzami končala povest o strašnem kirurgovem zločinu nad tistim, ki ga je ljubila, je zaključila:
»Po teh razkritjih boš razumel, da mi ni bilo obstanka zraven tvojega očeta. Zapustila sem ga, kakor sem ti povedala, ne vedoč, da nosim tebe pod srcem. Usoda mi je prinesla na pot nesrečneža, ki je trpel zaradi mene. Zločin bi bilo, da sem ga prepustila samemu sebi. Tega zločina si nisem mogla nakopati na vest in čeprav so me ljudje obsojali, pripisujoč mi namene, o katerih mi verjameš, sin moj, da jih nisem imela, sem ga vzela k sebi in bedela nad njim. Jemala sem ga s seboj na potovanja, molila in upala, da bo kdaj ozdravel. Toda moje molitve se niso uslišale. Minila so leta. Ti si rasel in dorasel v moža ... Kot mož zdaj vse veš in svobodno lahko sodiš svojo mater ...«
Mlada mati je umolknila. V sobi je zavladala tišina. Slišali so se le enolični koraki v sobi nad njima: tam je stanoval Ciril. Franc je pokazal z roko na strop:
»Ta nesrečnež, mati, je torej? ...«
Ilona v temi ni videla njegove geste, a jo je slutila.
»Da, on!« je trudno odgovorila. »Zdaj, sin moj, vse veš. Prikrila ti nisem ničesar razen imen, a tudi ta ti povem, če zahtevaš ... Govori, sin moj, brez ovinkov povej, ali me obsojaš ali ne!«
Toda Franc ni odgovoril. Vstal je in jel vzlic temi hoditi po sobi, s presekanim, mrzličnim korakom. In iz ust so se mu trgale nezvezne besede: »Moj oče ... zločinec? ... Moj oče ...«
Potem se je ustavil. Iloni je bilo, kakor da čaka celo večnost njegovega odgovora. In zdajci je začutila njegove roke okoli vratu.
»Mati moja, v mojem srcu ni zate drugega čuvstva kakor ljubezen in usmiljenje. Kar si storila, bi bila v istih okoliščinah storila vsaka druga žena, ki ima srce.« »Torej me ne obsojaš?« je zajecljala med solzami.
»Tebe da bi obsojal? Zakaj? Ker si me vzredila in me ljubila? Ker si do danes tako vzvišeno izpolnjevala svojo materinsko dolžnost?«
»Nekoliko preveč sebično ...«
»Ne, mamica, ne! Tvoja ljubezen je bila tolikšna, da nisi mogla niti misliti na to, da bi bil mogel on, ki je bil zate tujec kakor vsi drugi, imeti kakšne pravice do mene. Ne govori, mamica, da si bila sebična!«
Stisnil jo je še tesneje k sebi in jo obsul s poljubi.
»Torej me res ne obsojaš?«
»V mojih očeh si svetnica in po tem razkritju te še bolj ljubim, kakor sem te do zdaj.«
»In mi res ne boš nikoli očital prošlosti?«
»Nikoli, kolnem se ti, mamica!«
»O, hvala ti, sin moj, hvala za te besede!« je zamrmrala Ilona med solzami neizrekljive sreče.
Več minut sta ostala v nemem objemu. Potem se ji je pa Franc rahlo izvil in mehko dejal:
»Rekla si mi, mamica, da mi boš povedala očetovo ime ...«
Ilona je vztrepetala:
»Če zahtevaš, otrok ...«
»Ne zahtevam, mamica ... samo prosim te ...«
Govoril je tiho in tudi njemu je glas trepetal.
»Dovoli mi Franc, poprej še vprašanje: Ali bi zato rad poznal očetovo ime, da bi mogel — o, vem, tvoja pravica je to, skoraj dolžnost — da bi mogel iti k njemu?«
»Ne, mamica,« je nežno odgovoril in glas mu ni več drhtel. »Nimam namena iti k njemu. Med vama je prepad, ki ga nič ne more premostiti. Rekla si, naj izbiram med teboj in njim. Razumem tvojo željo in uklonim se ji; ostal bom pri njej, ki me je zmerom ljubila in me bo ljubila do konca življenja.«
»A zakaj,« je dehnila tako tiho, da jo je komaj slišal, »zakaj bi potem rad poznal njegovo ime? Življenje te utegne nekega dne pripeljati njemu na pot, in ...«
Ni našla več besed, da bi dogovorila. Toda Franc je ugenil njeno misel:
»In ker ga ne bi mogel spoštovati, bi le še bolj trpel ... Prav imaš, mati, ohrani to skrivnost!«
Vroče jo je poljubil na mokra lica.
»Prošlost je odkupljena, mamica!« je nežno zašepetal.
In z glasom, ki je zdajci postal spet veder in odločen, je vzkliknil:
»Mati, od nocoj gre pot v novo življenje — naprej, k solncu!«
II Oče in sin
urediDr. Horvin je sedel v svoji delovni sobi v kliniki, zatopljen v težke misli.
Leta in leta so potekla od takrat, ko smo ga poslednjič videli. Leta duševnega trpljenja in slabe vesti. Begal je iz kraja v kraj, toda nikjer ga ni dolgo strpelo. Naposled se je odzval vabilu na pariško univerzo. Tu se je nekoliko pomiril; v delu je našel utehe pred spomini, ki so ga prej noč in dan preganjali. Njegov kirurški sloves je rasel od dne do dne. Potem je pustil profesuro in si uredil kliniko. Tu je zdaj živel popolnoma sam, svojemu delu in knjigam.
Čas je pobelil njegove lase, zarezal mu je gube v čelo in ukrivil hrbet. Toda njegove oči so ostale ostre in nezmotljive in njegove roke so ohranile mladostno spretnost.
V srcu Horvin ni bil slab. Za njegovimi robatimi manirami se je skrivala, če že ne mehka, vsaj ne od prirode zlobna duša. Kadar je bil sam, je padla krinka z njegovega obraza in črte na njem so se ugladile. Ogenj v njegovih očeh je ugasnil in z ustnic se mu je utrgal bolesten vzdih.
Prva leta po oni usodni operaciji je povsod, kamor je prišel, povpraševal po Iloni. Zaman. Izginila je brez sledu. Izpraševal je, kaj se je zgodilo z Milavcem. Pa ni izvedel ničesar. Tudi on je izginil brez sledu.
In Ljudmila? Čudno: vsa strast do nje ga je bila prav tako naglo minila, kakor ga je bila prevzela. In kadarkoli mu je prišla na um, se je z grozo vprašal, kako je mogel zaradi te ljubezni storiti zločin ... zaradi ljubezni, ki ji je danes zaman iskal sledov v svojem srcu.
Danes je sedel kirurg za pisalno mizo in razmišljal o čudnih potih usode. Dopoldne mu je bil namreč sluga prijavil nekega Franca Matoša. Horvin navadno ni sprejel vsakogar; moral je že imeti posebno priporočilo od katerega svojih znancev ali stanovskih tovarišev. To pot je pa napravil izjemo; ob imenu »Matoš« so se mu bili nenadoma zbuditi stari spornimi. Ko je mladi mož vstopil, ga je pretreslo: njegov obraz in ves njegov nastop sta se mu zdela tako nerazumljivo znana. Slučajno je takrat pogledal na veliko sliko, visečo nad vrati, v katero se je bil ravno uprl solnčni žarek. Ta slika je predstavljala njega samega v mladih letih, in ko je odvrnil od nje oči in pogledal po obiskovalcu, toliko da se ni od brezmejne osuplosti in groze izdal: slika je bila živi portret njegovega obiskovalca! A potem ... potem ... ne, saj ni mogoče! Mladi mož — njegov sin!
Obiskovalec očividno ni bil dobro razločil njegovega obraza, ki je bil v senci; drugače bi ga bil njegov izraz gotovo osupil. Spoštljivo ga je pozdravil in mu dejal, da ga je pričel prosit nasveta in pomoči. Na medicinski fakulteti, kamor se je bil vpisal pred nekaj meseci, se je zanimal najbolj za duševne bolezni in tako je izvedel, da je on, Horvin, najznamenitejši strokovnjak za te stvari. Kirurg ga je nemo poslušal; v glavi mu je še vse brnelo od nezaslišanostii tega naključja. Nekoliko se je osvestil šele tedaj, ko mu je začel mladi mož pripovedovati, zakaj je prav za prav prišel. Eden njegovih sorodnikov, neki stric, si je moral pred kakimi osemnajstimi leti zaradi smrtnonevarne rane, ki jo je dobil pri železniški nesreči — kirurg je prisluhnil — dati operirati lobanjo. Od takrat je izgubil spomin in razum. Pred kratkim je pa dognal, da je kirurg takrat namenoma, iz maščevanja — Horvin je vztrepetal — operacijo slabo izvršil; v ta namen mu je bilo treba (kolikor lahko sam presodi na podlagi svojih dosedanjih študij) samo pustiti drobec nalomljene koščice v možganski opni. Zdaj bi pa prosil njega, najznamenitejšega pariškega kirurga, če bi hotel njegovega strica operirati in pogledati, ali mu lahko vrne spomin in razum. Operacija bi se morala izvršiti skrivaj, da njegova mati ne bi izvedela o njej prej, kakor bo izvršena; to bi bilo tem lažje, ker je dala nesrečneža pred kratkim prepeljati v neki sanatorij. Vprašanje honorarja je postranska stvar, ker je njegova mati milijonarka. Samo če bi gospod doktor hotel ...
Horvin dolgo ni mogel odgovoriti. Preveč nenadejano je vse to prišlo, kakor strela z jasnega neba je bilo udarilo vanj. Vsa sreča, da je bil na glasu kratkobesednega in zadirčnega moža; drugače bi bil moral mladega moža obiti sum, ko je čez dolgo časa od silne razburjenosti komaj razumljivo zamrmral, naj pride jutri, da si stvar premisli.
In zdaj je razmišljal o tem prečudnem naključju in o posledicah, ki jih bo še imelo. Prišlo mu je na um, da bi poiskal Ilono in jo prosil odpuščanja; toda takoj je to misel spet pregnal. Ne, ne sme prej pred Ilono, dokler ne popravi svojega greha.
Da, iztrgati mora nesrečnega Cirila Milavca večni temi, ki ga je bil pehnil vanjo. Vrniti mu mora zavest, razum in življenje. Potem šele sme pričakovati, da mu bo Ilona odpustila. Za svojega sina se ni bal; vedel je, da mu bo obranil spoštovanje, brez katerega si poslej ni več želel predstavljati življenja — vedel je to, čeprav je bil le nekaj minut z njim. In vedel je tudi, da ga že zdaj ljubi, z vso očetovsko ljubeznijo, z vso svojo krvjo, z vso svojo dušo. In če že ne zaradi Ilone, mora zaradi svojega sina popraviti svoj mladostni greh.
Ob teh mislih se mu je njegov mračni obraz razvedril. In zamrmral je:
»Moram ... moram ozdraviti tega človeka!«
Toda komaj je izgovoril te besede, ko se mu je spet stemnil obraz. Druga misel ga je bila prešinila:
»Milavec bo vse izdal, ko se mu bo vrnil razum ... In moj sin bo izvedel, kdo sem ... in preklinjal me bo ... «
Le kako je mogel prvi mah to prezreti? In obšla ga je zlovešča misel:
»Pa če Milavec umre?«
Stresel se je in mrzel pot mu je stopil na čelo.
»Ne,« je hripavo zamrmral, »ne, moj sin me ne sme preklinjati! ...«
Po Frančevem obisku pri dr. Horvinu je zavladala v njegovem sanatoriju popolna tišina. Kirurg skoraj ni zapustil svoje sobe in je obiskal le tiste bolnike, ki so nujno potrebovali njegove pomoči. Pri kosilu je bil nem in še pogledal ni strežnika, ki mu je nosil na mizo. Asistenti so se spogledovali:
»Stari ima danes spet svoj dan!«
V takih trenutkih so se ga vsi bali in so gledali, da so bili čim delj od njega.
Tisto noč je dr. Horvin le malo spal. Še dolgo po polnoči so ga slišali, kako je hodil po sobi. Šele proti jutra je legel.
Ko je vstal, je bil zbit kakor po kdo ve kakšnem telesnem naporu. Ostal je v svoji sobi. Od časa do časa je zamrmral pred se:
»Boljše bi bilo, da ga ne bi več videl ... boljše bi bilo, da ne bi prišel ...«
V mislih je imel Franca. V njem se je bil boj. Boj med nasprotujočimi si čuvstvi. Kako naj se odloči? Za dolžnost ali za sebičnost, za žrtev ali za strahopetnost?
Zdajci je potrkalo. Sluga mu je najavil obiskovalca. Bil je prepričan, da ga ne bo sprejel. Zato se je tem bolj začudil, ko ga je vprašal:
»Kdo?«
»Oni mladi gospod, ki je že včeraj prišel.«
»Naj me počaka v sprejemnici.«
»Moj sin,« je zamrmral kirurg, ko je sluga zaprl vrata. »Prišel je! ... Če ni govoril z materjo? ... Kaj mi bo potem povedal? ... In kaj naj mu odgovorim?«
Franc je čakal v sprejemnici. Radovedno, skoraj s pobožno spoštljivostjo je ogledoval preprosto in resno pohištvo te sobe, ki je v vsem izdajala domačina: učenjaka in neumornega delavca za blaginjo človeštva. In mladeničevo občudovanje do velikega kirurga, do njega, ki si je pridobil slavo in ime ne z reklamo ne z zvezami, temveč zgolj s svojim znanjem in delom — to občudovanje je v njem raslo od trenutka do trenutka. Njegovo čudaštvo, njegova odkrita robatost Franca ne samo ni od njega odbijala, temveč mu je celo vlivala še večje spoštovanje, še večje zaupanje. Tako je sedel v tej sobi skoraj plaho kakor vernik pred oltarjem.
Tedaj so se odprla vrata. Franc je vstal. Na pragu se je prikazal Horvin.
Mladi mož je nehote stopil proti starcu in mu ponudil roko. Zdravnik jo je trepečoč prijel. Stisnil je zobe, da ne bi izdal silnega viharja, ki je divjal v njegovem srcu.
V trenutku je izpregledal, da je mladi mož ohranil svoje včerajšnje spoštovanje do njega. A potem Ilona še ne ve o sinovem načrtu?
Prve Franceve besede so njegov strah še povečale:
»Ko sem včeraj odhajal od vas, sem se vprašal, ali spričo težkoč, ki me čakajo, če naj bi se operacija izvršila brez materine vednosti, ne bi bilo boljše, da ji vse povem ... Toda po tehtnem preudarku sem si dejal, da je moja dolžnost molčati. Ali bi zdaj lahko izvedel, gospod doktor, kako ste se odločili?«
Horvin mu je ponudil stol.
»Vam se zdi operacija samo ob sebi umevna. Po zrelem preudarku sem tudi jaz prišel do istega zaključka ... čeprav nisem popolnoma gotov, da mora uspeti. A če se pokažejo nepreračunljivi zapletljaji, ali ne bo potem vaša mati po pravici obsodila zdravnika, da je ravnal brez njene vednosti in brez njenega pristanka?«
Franc je oporekel:
»S te strani se ne bojte ničesar, gospod doktor. Moja mati mi neomejeno zaupa in mi ne bo nikoli očitala, če kaj storim z dobrim namenom. Sicer pa bi bilo njeno zaupanje v vas in vaše sposobnosti, če bi vas poznala, prav tolikšno kakor moje. Ne, na vas ne bo nikake odgovornosti, samo na meni bo.«
»Dobro ... Prevzamem operacijo.«
»Kdaj bi smel na vas računati, gospod doktor?«
»Prej ne kakor prihodnji teden, ker imam te dni več težjih operacij. Recimo v ponedeljek zjutraj.«
Franc se mu je vroče zahvalil in se poslovil.
Zoper svojo navado je Horvin tisti popoldan odšel z doma. Krenil je v Bulonjski les in hodil ure in ure po najbolj samotnih poteh. Sprehajalci, ki so ga poznali, so se obračali za njim in drug drugemu prišepetavali:
»To je slavni kirurg Horvin.«
On jih ni slišal. Tudi videl jih ni. Mračen in zatopljen v svoje misli je stopal po drevoredu. In neprestano je vstajalo v njem vprašanje:
»Kaj naj storim? Kaj je moja dolžnost? Kje je rešitev?«
III Operacija
urediPod konec tedna je pisal Franc dr. Horvinu pismo. Sporočil mu je, da bi mu v ponedeljek okoli enajstih dopoldne pripeljal »bolnika«.
Mladi mož je izpolnil obljubo. Ne da bi bila njegova mati kaj vedela, ne da bi bila sploh kaj slutila, je šel v ponedeljek zjutraj po Cirila v zavod, kamor ga je bila Ilona spravila, in ga vzel s seboj.
Horvin ju je že čakal. Bil je nenavadno miren in se je popolnoma obvladal. Sklenil je bil iti do konca po poti, ki si jo je bil začrtal, neglede na posledice. Njegov obraz je bil resen in otožen. Le v očeh mu je gorel čudno mračen ogenj.
Sluga mu je najavil obiskovalca, a še preden je vrata za seboj zaprl, so se spet odprla in prikazal se je Franc, vodeč Cirila za roko.
Za trenutek sta si zločinec in njegova žrtev stala nasproti, iz oči v oči. Horvin je bil prvi, ki je ves bled umeknil pogled. Toda Milavec ga ni bil spoznal.
Tedaj je Franc stopil naprej in pozdravil:
»Gospod doktor, pripeljal sem vam svojega nesrečnega strica, ki sem vam o njem govoril.«
Kirurg se je bil med tem nekoliko zbral. Njegove oči so se spet uprle v Milavca, ki se je z otroško radovednostjo razgledoval okoli sebe. Dolgo ga je opazoval. Toda njegov obraz ni zdaj z nobeno črto izdal viharja, ki je divjal v njegovi duši.
»Ne kaže, da bi trpel,« je stvarno pripomnil.
»Telesno res ne trpi,« je odgovoril Franc. »Še nikoli nisva z materjo slišala tožbe iz njegovih ust.«
Ciril je radovedno hodil po sobi. Horvin in mladi mož sta se med tem dogovorila, da bo operacija čez dva dni, v sredo ob devetih zjutraj. Dotlej bo kirurg pacijenta vestno in temeljito preiskal.
Zvečer se je Franc skrbno varoval, da bi materi izdal, kaj se pripravlja. Zadnje dni je bila Ilona prehlajena in je skoraj ves čas ležala. To je njenemu sinu nemalo olajšalo izvedbo njegovega načrta. Že dalj časa se je namreč Ilona pripravljala, da pojde obiskat Cirila; zaradi bolezni pa seveda ni mogla. Zdaj ji je bilo že toliko bolje, da je vstala in posedala v naslanjaču.
»Kako se nocoj počutiš, mamica?« jo je ljubeče vprašal Franc.
»O, dosti bolje ... Mislim, da bi v nedeljo že lahko šla v Joinville obiskat najinega nesrečnega prijatelja.«
»Ne, mamica, v nedeljo bi bilo še prezgodaj ... Utegnila bi se iznova prehladiti.«
»O, tega se ne bojim. Pazila se bom. Tudi zdravnik mi je dejal, da je dobro, če se malo izprehodim.«
»Misliš?«
»Saj že teden dni samo polegam. Da, v nedeljo pojdeva!«
»Nu, dotlej imava še nekaj dni časa ... Kdo ve, kako se do takrat še stvari obrnejo!« Na tihem si je pa dejal: »Če Bog da, ne pojdeva v Joinville, temveč v Neuilly, na kliniko doktorja Horvina. Zakaj takrat bo mamica že vse vedela in bo srečna kakor že dolgo ne.«
Nameraval ji je vse izdati takoj drugi dan po operaciji ... ali pa še isti dan. Povedal ji bo vse po pravici in njegova mati bo po tolikih letih prvič spet vesela in srečna.
V torek zvečer je postal Franc vzlic neomajni veri v kirurško spretnost dr. Horvina nekam nemiren. Pred oči mu je stopila vsa neizmerna odgovornost, ki jo je prevzel. Horvinova naloga se mu je nenadoma zazdela nadčloveška, da bi jo mogel še tako spreten kirurg srečno izvršiti.
V teh dvomih se je vprašal, ali ne bi bilo bolje, da se že zdaj materi izpove. Toda to misel je hitro odpodil. Ne, tega ne sme. Počakati mora.
Ilona je opazila njegov nemir. Hotela je brati v njegovih očeh. Toda sin se ji ni prav upal pogledati v oči ...
»Franc,« je tedaj vzkliknila in njen glas je bil čudno žalosten, »neka skrivnost je v tvojem življenju ...«
Sin je tajil in se branil, a tako nespretno, da so se njeni dvomi še utrdili. Silila je vanj z vprašanji in ker Franc ni znal lagati, je naposled na pol priznal:
»Da, mamica, ugenila si ... Toda prosim te, nikar me nocoj ne izprašuj! Jutri ali pojutrišnjem ti vse povem.«
Njen obraz se je še bolj razžalostil. Franca je zabolelo v srce.
»Oh, ne boj se, mamica ... Nič hudega ni! Nikar si ne delaj težkih misli ... zakaj tisto, kar ti bom povedal, te bo samo razveselilo.«
»Razveselilo?«
»Da, mamica ... vsaj prepričan sem.«
»A zakaj mi ne bi že nocoj povedal?«
»Ker nocoj še sam nisem prav na čistem ... Ker ti ne bi maral zbujati krivih nad ... jutri bom pa vse vedel.«
Objel jo je in vroče poljubil. Drugo jutro, preden je odšel z doma, je vzkliknil v slovo:
»Drevi, mamica ... drevi boš izvedela.«
Ilona je ostala sama, sama s svojimi tesnobnimi mislimi. In venomer se je s temnimi slutnjami v srcu izpraševala:
»Kaj mi bo povedal? Kakšno more biti veselje, ki je nanj namigaval?«
Ko je prišel mladi mož ob devetih v sanatorij dr. Horvina, je bilo že vse pripravljeno za operacijo. Kirurg ni to noč spet skoraj nič spal; toda znal se je tako premagovati in kazati takšno hladnokrvnost, da ni nihče zaslutil.
Kakšen sklep je spočel to noč, da je bil toli miren in hladen? Ali je pa bila negibnost njegovega obraza nemara samo krinka?
Franca je sprejel s svojo robato prijaznostjo. Mladi mož je bil videti dosti bolj nervozen kakor kirurg.
»Snoči sem svoji materi že skoraj izdal, kaj se pripravlja,« je dejal.
Kirurg se je zdrznil.
»Snoči, tik pred operacijo? Ali je potem imelo zmisel, da ste ji tako dolgo prikrivali?«
»Ne morem za to, gospod doktor ... Laž mi ne gre prav z jezika in oči me takoj izdajo. Mati me je obsula z vprašanji in sem se naenkrat zagledal v zagati. Izpregledala me je, ugenila, da ji nekaj prikrivam. Kaj sem hotel: obljubil sem ji, da ji bom drevi izdal svojo skrivnost.«
»Zakaj že drevi?«
»Po operaciji bi bilo vendar brez pomena, da bi ji če dalje tajil resnico. Kakor sem vam rekel: lagati ne znam, in zato bi si čim prej hotel olajšati vest. Seveda je mater moje priznanje vznemirilo, toda podvizal sem se in ji povedal, da jo bo to, kar ji imam povedati, razveselilo. Mislim, da sem jo na pol prepričal.«
Horvin se je zamislil. Nato je pa trznil in mladeniča hripavo pozval:
»Pojdiva!«
V prvem nadstropju je ležal Ciril Milavec na beli operacijski mizi — podobno kakor pred osemnajstimi leti. In kakor pred osemnajstimi leti se je kirurg ogrnil v belo haljo in si opral roke.
Resen in mrzel kakor zmerom pri operacijah je Horvin pristopil k svoji nekdanji žrtvi. Ali jo bo obsodil ali rešil? Dokončal zločin ali ga popravil? On edini bi bil mogel odgovoriti na ta usodna vprašanja.
Zdajci se je zabliskal nož v njegovih rokah. Ročno in vešče je zarezal v kožo. Kirurg je bil prej povedal asistentom, da je namen operacije ugotovitev, ali ni pri pri operaciji pred davnimi leti ostala v možganih drobna koščica in vzela nesrečnežu spomin in razum.
Horvin je brez težav odkril brazgotino tedanje trepanacije. Zarasla se je v nekak koščen vozel, ki ga mora odrezati, če hoče priti do možganov. O, zdravnik je dobro vedel, da bo našel oni mali, skoraj nevidni drobec kosti, ki je rodil toli usodne posledice!
Dotlej Horvinove roke niso trepetale. Zdaj je pa izpreletela njegove možgane tragična misel.
To pot je hotel storiti dobro delo. Zanj je bil pripravljen vse žrtvovati, vse, kar je sanjal lepega in dobrega v uri, ko je odkril, da ima sina ... v uri, ko je spočel sklep, da popravi greh iz mladosti.
Katera misel ga je potem mogla toli prevzeti, da so mu začele trepetati roke?
Ta misel je bila: »A če Milavec podleže, ali ne bo Ilona rekla, da sem ga namenoma ubil?«
On, morilec! Beseda mu je zazvenela v ušesa kakor tromba sodnega dne. In vendar — zakaj naj bi bil izključen smrtni izid operacije? Če nastopijo komplikacije in se pojavi meningitis, je verjetnost, da jo bo prebolel, kakor ena proti sto. Res da navadno ne pride do takih zapletljajev — a kdo mu jamči, da bo ravno njemu prizanešeno?
Horvin si je otrl pot s čela in se sklonil k omotenemu Milavcu. Z železno voljo je odgnal blazni strah, ki ga je bil obšel. Čez nekaj minut je bila koščica zunaj in asistenti so rano naglo obvezali. Operacija je bila končana. Z uspehom ali neuspehom, bo šele bodočnost pokazala.
Strežniki so bolnika odnesli. Horvin je dal poklicati Franca, ki je nestrpno čakal pred vrati.
»Kako je, gospod doktor?« je vprašal z glasom, hripavim od tesnobnosti.
Starec se je posilil k nasmehu.
»Operacija je končana. Kakor vidite, ni dolgo trajala.«
»In uspeh?«
»Upam, da bo dober.«
»Moja domneva ...«
»Je bila prava. Našel sem majceno koščico v možganski opni, ki je pritiskala na možgane, in jo izrezal. Evo je.«
Kirurg je pomignil mladeniču k mizici, kamor je bil položil koščico. Franc jo je pozorno ogledal in potem se mu je izvil vzdih olajšanja iz stisnjenega grla. Zdaj je bil miren. Obrnil se je k zdravniku, ki je bil čudno tih in zamišljen.
»Kako mislite, gospod doktor, ali se smem nadejati ...«
»Popolnega ozdravljenja? Upam, da. Toda razumeli boste, da ni nihče nezmotljiv in da se utegnejo pojaviti nepričakovane komplikacije, proti katerim je zdravniška veda brez moči.«
»Ali se to pogosto zgodi?«
»Pri sto operacijah enkrat nemara.«
»Upajmo, gospod doktor, da pojde to pot vse gladko.«
»Upajmo,« je zamrmral Horvin. In čez nekaj časa je povzel: »Ali bi hoteli operiranca videti in počakati, da se prebudi?«
Franc ni takoj odgovoril. Kirurg je ugenil sinovo misel in ga je potolažil:
»Ne bojte se, na žalost se mu spomin danes še ne bo vrnil. Po tolikih letih prisilnega spanja in neobčutljivosti se možgani le počasi vrnejo k normalnemu delovanju. Morda bomo čakali še dneve in dneve. Zato ne smete izgubiti poguma, če ne boste takoj opazili zboljšanja.«
»Da, tako bom tudi materi rekel ... če bo razumela ...«
»Torej ste res odločeni, da ji že danes vse poveste?«
»Da ... saj se je operacija posrečila in ni pričakovati slabih posledic.«
Franc in dr. Horvin sta šla počasi po stopnicah dol. Mladi mož se je še enkrat iskreno zahvalil kirurgu za njegovo požrtvovalnost in mu dejal, da mu bo ostal do smrti hvaležen. Starec ga je prijel za roke in odgovoril:
»Rekel sem vam že: nihče ne bo imel večjega zadoščenja kakor jaz, če se mi posreči popraviti zločin, storjen na tem nesrečniku.«
In s tresočim se glasom je dodal:
»Prosim vas, sporočite tako svoji materi.«
Med tem sta prišla do sobe, kjer je ležal Milavec. Asistent je povedal zdravniku, da je operiranec odprl oči, pa jih takoj spet zaprl. Kirurg je pristopil k njegovi postelji, prijel Milavca za zapestje in poslušal utrip žile, nato mu je pa privzdignil trepalnice.
»Nekaj ur bo še pod vplivom kloroforma, zato ne bom mogel nič določnega povedali pred večerom ali pa šele jutri. Že zdaj pa lahko rečem, da upam v popolno ozdravljenje.«
»Torej lahko materi sporočim veselo vest?«
Horvin se je prijel za naslonilo stola in krčevito sklenil roke. Njegov obraz je izdajal pritajeno bolest.
»Če res želite ...« je naposled zamrmral.
Njegov otožni pogled je objel mladega moža kakor v poslednje slovo. Kaj ni mar vedel, da ga danes poslednjič vidi? Stisnil mu je roko tako nežno in toplo, da je Franc skoraj osupnil.
»Jutri pridem spet pogledat.«
Horvin je pa pomislil: »Nikoli več ga ne bo ... Nikoli več ga ne bom videl ...«
Neznana bolest ga je stisnila za srce. In ko je Franc odšel in je starec ostal sam, je zamrmral:
»Zaradi njega ... samo zaradi njega sem storil svojo dolžnost.«
Ko je čez nekaj ur spet stopil v Cirilovo sobo in mu odprl oči, ga je stisnila za grlo nenadna groza, da se je moral spustiti na stol in si otreti mrzli pot, ki mu je stopil na čelo:
»Ne, ne, saj ni mogoče! Bog tega ne bo pustil!«
IV Glavobol
urediTisti dan je Ilono že odkar je vstala, glava bolela. Ni vedela, kaj bi počela; nekaj časa je polegala po zofi, potem je spet šla k oknu in pritikala svoje razbeljeno čelo na mrzlo steklo. A vse ji ni nič pomagalo. Bilo ji je, kakor bi ji železen obroč oklepal glavo. Zraven je pa morala neprestano misliti na sina in na njegovo skrivnost, ki jo je navdajala s čudnimi slutnjami. Morda ji je tudi zato tako razbijalo in kljuvalo v sencéh ...
Opoldne je prišel Franc. Že od daleč je spoznala njegov lahki, prožni korak. Še nekaj trenutkov in izvedela bo, kaj ji ima sin povedati.
»Dober dan, mamica! Zakaj imaš tako temno v sobi?«
»Glava me malo boli, pa bo že bolje. A ti, Franc?«
»Hvala, mamica! A če te glava boli ...«
»Saj pravim, da ni tako hudo. Vidim, da bi se spet rad izmuznil, pa te ne pustim!«
»Ne, mama, saj sem ti rekel, da ti bom danes povedal. Dovoli samo, da poprej odložim.«
Franc je obesil klobuk in sedel k materi. Zdel se ji je nekam čudno resen.
»Gotovo si že ugenila, zakaj gre. Da, za mojega nesrečnega ... dovoli, da ga tako imenujem ..., za mojega nesrečnega strica. — Že od nekdaj namreč premišljam, da mora biti njegova duševna bolezen ozdravljiva.«
Ilona se je zdrznila. Neka slutnja ji je neprestano pravila, da ji bo Franc o tem govoril, a vendar ...
»Mamica,« je s povzdignjenim glasom povzel mladenič, »doslej sem v to ozdravljenje samo upal in prosil Boga zanj, danes pa vem, da je bila moja vera prava ...«
Ilona je pridušeno kriknila.
»Veš? Kako moreš vedeti?«
»Vem, mamica. Potrebna je samo operacija, trepanacija lobanje, ki ni v ostalem nič nevarnega.«
»Pazi, kaj govoriš, sin moj! Ali veš, da zbujaš nade, ki se najbrže ne bodo nikoli uresničile?«
»Vem, mamica, kaj govorim. In ponovim ti, da ni operacija nič nevarna, samo če kirurg pazi, da ne rani možganov.«
»A potem ... če je res, kar govoriš ... potem bi bila vsaka blaznost ozdravljiva?«
»O, to pa spet ne, mamica, to bi bilo le prelepo. Če gre za patološko blaznost, je zdravniška veda še zmerom brez moči. Toda ne pozabi, da gre pri stricu za nekaj čisto drugega ... za zločinsko malomarnost, ki jo je zagrešil kirurg, ko ga je pred leti operiral. Takrat je morala ostati v možganih drobna koščica, ki je pritiskala na možgane in onemogočala njihovo normalno delovanje. Zakaj edino tako je mogel kirurg izvršiti svoj zločin. Nu, in logično je, če odstranimo vzrok, da morajo tudi posledice izginiti ...«
»To je tvoje prepričanje, Franc. Toda naj ti še toliko zaupam, tega vendar ne morem verjeti, da bi si bil pridobil v teh nekaj mesecih že toliko izkustva, da bi mogel tako določno govoriti.«
»Zanesi se, mamica, da si na svoje znanje prav nič ne domišljam. Zato sem se tudi obrnil na človeka, ki imam vanj popolno zaupanje ... v kirurga, čigar sloves je popolnoma v skladu z njegovim širokim znanjem in velikim izkustvom.«
»In danes si bil pri njem!«
Sama ne vedoč zakaj, jo je pri poslednjih sinovih besedah zbodlo v srce.
»Ugenila si, mamica. Še enkrat ti ponovim: mož je svetovno znan kirurg in nanj se zanesem kakor nase. — Saj si gotovo že slišala njegovo ime ...«
Sin se je nasmehnil. V somraku, ki je vladal v sobi, ni mogel razločiti Iloninega obraza. Vsa sreča ..., zakaj drugače bi se bil mladi mož zgrozil spričo nenadne izpremembe na njem. Ilona je le predobro vedela, katero ime ji bo povedal sin ..., ime, ki jo je že v mislih nanj stisnila groza za srce.
»Ne uganeš, mama? Pri doktorju Horvinu sem bil!«
Iloni je bilo, kakor bi se ves svet zavrtel pred njo. Dolgo ni mogla niti besedice izgovoriti. Potem je s trepečočim glasom zajecljala:
»Kaj? ... K njemu ... si šel?«
Franc si je krivo razlagal njeno vznemirjenost. — In zato je veselo vzkliknil:
»Zakaj ne! Reči hočeš, kaj ne, da sem si mnogo upal, jaz, navaden študent, da sem šel k toli slavnemu kirurgu, ki sem ga poznal samo po imenu? Nu, da, ne rečem, da ni bil pogum, zato sem pa tudi dosegel, kar sem želel.«
»Toda če si mu pripovedoval o operaciji ... je moral biti ... je bil ... presenečen?« je zajecljala llona.
»Seveda je bil. Povedal sem mu o nesreči svojega ubogega strica, in ...«
»Pa se ni nič zgrozil?«
»Zakaj mamica? Človek, kakršen je Horvin, ki ima dan za dnem opravka s človeškim trpljenjem in z vsemi mogočimi boleznimi, človek, ki gleda vsak dan grozi v oči — takega človeka ni nikoli groza.«
»In kaj je rekel o tvoji domnevi?«
»Potrdil jo je v vseh točkah, mamica! Rekel je, da je hipoteza o koščici najverjetnejša. In dodal je, da ne bi bilo za spretnega kirurga nič nemogočega to koščico odstraniti.«
»In ti si ga potem ...«
»Da, mamica, prosil sem ga, naj bi on to operacijo opravil ... Zakaj si vztrepetala? Tvoje roke so mrzle in treseš se, kakor bi imela mrzlico. Ne boj se, mamica, ne bom te več mučil. Le še malo ti imam povedati ...«
»Franc!« je bolestno kriknila mlada žena in se vzdignila.
Sin jo je toplo prijel za roke in jo mehko potisnil nazaj v naslanjač. In s svečanim glasom je dejal:
»Operacije, o kateri sem ti govoril, mamica, se ti ni treba več bati. Prestana je!«
Kakor bi jo bila neznana sila vrgla kvišku, je Ilona strmo vstala. — Njen obraz je postal mrliško bled, njene črne oči so se razširile od neznane groze. In s posinelih ustnic se ji je utrgala edina beseda:
»Nesrečnež!«
Franc jo je skušal pomiriti.
»Ne boj se, mamica. Nič hudega ni, narobe! Operacija se je popolnoma posrečila in najin nesrečni prijatelj je ozdravljen.«
»Ozdravljen ...« je mehanično ponovila za njim. Potem je odrevenelost polagoma popustila. Spustila se je v naslanjač. V obraz se ji je jela vračati kri.
»Če je to res,« je zamrmrala sama pri sebi, »je moja dolžnost, da molčim.«
»Kako si rekla?«
»O, nič, nič! ...« je odmahnila. Potem se je z muko zbrala.
»Kdaj se je izvršila ta operacija?«
»Danes dopoldne ... na doktorjevi kliniki ... v Neuillyju.«
»In je njen izid res čisto gotov?«
»Popolnoma gotov, zanesi se, mamica. Horvin je našel v možganih drobno koščico in jo vzel ven. Čez nekaj dni bo stric Ciril popolnoma zdrav.«
Mlada mati je globoko vzdihnila.
»Pa če pride do komplikacij?« je čez čas s strahom vprašala.
»Pri zdravniku, kakršen je Horvin, se tega ni bati.«
Ilona je zaprla oči.
»Ali je res pošteno mislil?« se je vprašala sama pri sebi. »Da je vedel, koga ima pred seboj, ne more biti dvoma. Ali se je hotel oddolžiti za svoj zločin? Ali ga je pa vodila katera druga peklenska misel?«
»Ko sem mu omenil plačilo,« je povzel sin, »me je skoraj osorno zavrnil, da ne vzame niti vinarja.«
»Tako je rekel?«
»Da. Dejal je, da mu je zadostno plačilo, če bo mogel življenju vrniti človeka, ki je moral zaradi brezvestnega zločinca toliko prestati. Še rekel mi je, naj tako tudi tebi povem. In zaradi teh besed mi je postal ta veliki zdravnik še mnogo dražji. — Prej sem ga cenil samo kot izrednega kirurga, zdaj ga pa spoštujem in ljubim tudi kot človeka.«
llona je osuplo pogledala svojega sina. V njegovih očeh je brala, da res misli, kakor govori. Stresla se je.
»Kdaj pojdeš spet k njemu?«
»Koj jutri, mamica. Tudi ti bi lahko šla z menoj ... že zato, da se mu tudi ti zahvališ.«
»Pozneje, Franc ... pozneje!« je komaj slišno dahnila in spet zaprla oči.
»Počitka si potrebna, mamica! Saj komaj govoriš. Oprosti, da sem te tako dolgo mučil s pripovedovanjem. Zdaj te bom pa pustil, da se za nekaj ur naspiš in odpočiješ.«
llona ga je hvaležno pogledala in nemo prikimala. Sin jo je spoštljivo poljubil na čelo in po prstih odšel iz sobe.
V Obtožujem!
urediDrugo jutro je Franc koj po zajtrku odšel v Neuilly. Bil je nekam nemiren; neprestano so ga obhajale čudne misli in nič več ni bil tako gotov, da se je drzna operacija popolnoma posrečila, kakor še včeraj, ko je materi pripovedoval o njej.
Vrhu tega: če nesrečnež ozdravi — kakšno razmerje bo zavladalo med njim in možem, ki je v njem tako dolgo gledal svojega strica? Kako se bo tedaj obnašal proti njemu? In naposled: kaj se je prav za prav pred davnimi leti zgodilo med njim in njegovo materjo?
Hotel je pregnati vse te misli, ki so ga neprestano naskakovale, in si govoril:
»Storil sem, kar je bilo moja dolžnost. Moj oče je napravil zločin in moja največja želja je bila, da se ta zločin popravi. To se je zdaj zgodilo.«
V teh mislih je prišel do sanatorija dr. Horvina. Kirurg ga je sprejel kakor prejšnje dni: redkobesedno, skoraj hladno. Toda če bi bil mladi mož bolje opazoval njegov obraz, bi bil videl, da je bila ta hladnost samo navidezna. Za njo se je skrival strah.
Dr. Horvin je bil prepričan, da bo danes prišel Franc z onimi usodnimi besedami, ki se jih je tako bal. Toda teh besed ni bilo!
»Oprostite, gospod doktor,« je začel nekam hlastno mladi mož, »da vam kradem vas dragoceni čas. Toda potrudil se bom, da bom kratek in da ne bom preveč izrabljal vaše naklonjenosti, ki mi jo toli radodarno izkazujete.«
Ne jeze ne mržnje ni bral kirurg v Francevem glasu.
»Še zmerom nič ne ve!« si je dejal in kamen se mu je odvalil s srca.
»Vaše dobrote ne bom nikoli pozabil,« je nadaljeval mladenič. »In tudi v imenu svoje matere mislim, da vam smem izreči najlepšo zahvalo. Danes je bila bolna in ni mogla z menoj; toda pri prvi priliki se vam bo prišla tudi sama zahvalit.«
Starec je osupnil: »Kaj ste mar svoji materi povedali?«
»Da, takoj ko sem prišel domov. Zdaj ve vse o načrtu, ki sam tako dolgo sanjal o njem in ki se je po vaši zaslugi uresničil.«
Francev glas je trepetal od ganjenosti.
»Nič ne ve, « je spet izpreletelo Horvina. »Ilona je ohranila svojo skrivnost.
»To je bilo prvo, kar sem vam hotel povedati,« je končal mladi mož. »Toda prišel sem še iz drugega vzroka, gotovo ste že ugenili: da vas vprašam, kako je mojemu nesrečnemu stricu.«
Obraz dr. Horvina, ki se je bil pri Francevih besedah malo razvedril, se je spet zastrl.
»Na žalost ne čisto tako, kakor sem upal,« je tiho odgovoril.
Franc je pobledel.
»Ni mogoče, gospod doktor! Kaj se je zgodilo?«
»Za zdaj še nič hudega, in upam da se moje slutnje ne bodo uresničile. Toda ne smem vam zamolčati, da sem kmalu po vašem odhodu opazil pri pacijentu neki nemir, ki se mi zdi sumljiv.«
»Saj je bilo vendar pričakovati vročice, kakor po vsaki operaciji, ali mar ne, gospod doktor?«
»Da, navadne vročice. Toda le-te me ni strah.«
»Torej se bojite možganske mrzlice? ...«
»Da,« je tiho pritrdil zdravnik.
Mladi mož je še bolj prebledel. Saj je le predobro vedel, da je skoraj neizbežna posledica te mrzlice smrt!
Oba moža, očeta in sina, je prevzel isti strah. Oba sta mislila na strašno moralno odgovornost, ki sta jo bila s to operacijo prevzela. Francu so se zašibila kolena.
»Pogum, mladi mož!« ga je skušal potolažiti zdravnik. »Nikakega razloga še ni za obupavanje.«
Prijel ga je za roke:
»Oba sva storila svojo dolžnost. Če je še kakšna pravica v nebesih, bo šla ta strašna preizkušnja mimo naju. Če je ni ... bova pa imela vsaj zavest, da si ne vi ne jaz nimava ničesar očitati ... Nikoli ne bi prebolel, če bi moral misliti, da bi nekega dne prišli in mi očitali, da sem bil pri operaciji premalo pazljiv ali celo lahkomiseln.«
Franc je osuplo pogledal kirurga. In skoraj ogorčen nad njegovo domnevo je vzkliknil:
»Takšna misel mi niti v sanjah ne more priti na um, ker bi pomenila višek nehvaležnosti. Če bi se res zgodilo, česar se bojite, ne bo od tega niti najmanj prizadeto moje spoštovanje do vas, ne hvaležnost — kolnem se vam!«
»O, hvala vam!« je zamrmral Horvin, sam pri sebi je pa dodal: »Kaj mi mar sodba drugih ljudi, samo da mi on odpusti!«
Kirurg je postal spet miren.
»Pojdite z menoj!« je pozval Franca.
Odvedel ga je v Cirilovo sobo. Bolnik je ležal na postelji in njegova glava je bila vsa v obvezah. Spal je skoraj nepremično, le zdaj pa zdaj se je krčevito zgenil.
»Poglejte ga!« je zašepetal kirurg.
Asistent, ki je sedel zraven postelje, je vstal. Franc je pristopil bliže in se sklonil k operirancu.
»Skoraj nič vročine, nič delirija ...«
»Res ... Toda privzdignite mu trepalnice!«
Mladi mož je storil, kakor mu je rekel kirurg.
»Oči so čudne srepe.«
»To me ravno vznemirja.«
Nekaj minut nato sta bila spet v zdravnikovi sprejemnici.
»Jutri,« je zamrmral Horvin. »Jutri bomo vedeli.«
»A dotlej? ...«
Starec je onemoglo skomignil z rameni. In potem je skoraj proseče povzel:
»Do jutri morate pred materjo skriti svoj strah ...«
»Da,« je trepečoč prikimal mladi mož. »Gledal bom, da se ne izdam, zakaj takšno odkritje bi jo umorilo.«
»Kako ga ljubi ... še zmerom ...« ga je izpreletelo.
Franc se je poslovil.
»Vašo besedo imam,« je dejal starec že pred vrati. »Kakorkoli se zgodi, vaše zaupanje vame ostane neomajno, kaj ne?«
»Zanesite se, gospod doktor,« je iskreno odvrnil Franc in mu toplo stisnil roko.
Prišel je bil poln zaupanja in nad. Vračal se je v težkih skrbeh, s strahom v srcu. In neprestano ga je preganjala misel:
»Moja krivda bo ... moja krivda bo ...«
Čeprav je Franc obljubil kirurgu, da ne bo materi priznal pravega stanja dr. Milavca, ji ni mogel popolnoma utajiti resnosti položaja. Že iz oči mu je brala, da ji noče vsega povedati.
»Kako je, Franc?« je bilo njeno prvo vprašanje, ko se je sin vrnil domov.
»Ni slabo, mamica ... Nekaj vročine seveda ima, a to je po vsaki operaciji. Zastran tega se ni treba nič bati. Jutri ali pojutrišnjem bo pa tudi vročina popustila, in takrat šele bo zdravnik lahko povedal, kako in kaj ...«
Ilona ni odvrnila oči od Franca. Zdajci jo je izpreletelo.
»Laže!« je pomislila. »Nasmeh na njegovih ustnicah ni iskren. Pomiriti me hoče, pa je sam v skrbeh.«
»Ali si mi res vse po pravici povedal?« ga je iznenada vprašala.
Mladi mož je prebledel, potem mu je pa vsa kri udarila v obraz.
»O, mama, kaj mi mar nič več ne zaupaš?«
Glas mu je drhtel od bolesti in oči so se mu zameglile. Ilona je izprevidela, da bi bilo jalovo siliti vanj; samo v še večjo zadrego bi ga spravila, priznal ji pa ne bi — predobro je poznala značaj svojega otroka.
»Zdelo se mi je, da mi nekaj prikrivaš in da se skriva nemir v tvojih očeh ...«
»O, ne, mamica, motiš se! Kaj naj bi ti prikrival?«
Toda toliko poguma ni imel, da bi ji pogledal v oči — — — — —
Ko je Franc popoldne odšel k predavanju, je v Iloni dozorel sklep.
»Sleherna minuta, ki jo zamudim,« si je dejala, »utegne postati usodna. Kdo ga bo branil, če ne jaz? Horvin? Ha, ha!«
Madžarka je bila prepričana, da je Ciril v nevarnosti. Neki glas ji je pravil, da se ji sin tega ne upa priznati. Toda negotovosti ni mogla več prenašati. Zato se je odločila, da pojde k Horvinu in bo od njega zahtevala, da ji pove čisto resnico. In gorje mu, če ...
Zgodaj popoldne se je ustavil pred sanatorijem dr. Horvina voz in iz njega je stopila dama z zastrtim obrazom in krenila proti vhodu.
»Gospa želi?« jo je ustavil sluga.
»Nekaj bi rada izvedela,« je odgovorila neznanka in stisnila slugi srebrnik v roko. »Ali ni gospod doktor imel včeraj dopoldne nevarne operacije?«
»Oprostite, gospa, zastran tega bi se morali ...«
»Vem ... Toda mislila sem si, da boste nemara tudi vi vedeli ... Slišala sem namreč, da se je operirancu stanje zelo poslabšalo ...«
»Če že veste ... Da, od strežnikov sem slišal, da je slab ... Menda ima možgansko mrzlico.«
»Slutila sem,« je zamrmrala Ilona in vztrepetala. Nato je odstrla obraz.
»Ali je gospod doma?«
»Da.«
»Peljite me k njemu!«
»Dovolite, gospa,« je nekam v zadregi odgovoril sluga. »Peljal vas bom v čakalnico in vas najavil gospodu doktorju. Ali vas smem prositi za ime?«
»Ime je postranskega pomena,« je odgovorila. »Če me gospod doktor ne bi hotel sprejeti,« je nato malone grozeče dodala, »mu povejte, da moram brezpogojno govoriti z njim v važni zadevi.«
Po Francevem odhodu se Horvin skoraj ni genil od Milavčeve postelje. Njegov obraz je bil resen in zaskrbljen.
»Če se čez nekaj ur ne obrne na boljše, pomeni zanj neizogibno smrt. In najhujše je, da sem brez moči proti njej.«
Potem se mu je pa spet neznatno razvedril obraz in nov up ga je prešinil:
»Ne, ne, saj ni mogoče, da bi se usoda tako kruto maščevala nad menoj. O, ozdravel bo ... rešil ga bom.«
Tedaj so se tiho odprla vrata in vstopil je sluga.
»Gospod doktor, neka dama želi z vami govoriti. Imena ni povedala. Dejala je samo, da prosi takojšnjega sprejema, ker gre za zelo resno stvar.«
Kirurg je vztrepetal.
»Ilona!« je zamrmral. »Franc se je izdal!«
Horvinu so se zmajala kolena. Toda takoj se je spet zbral.
»Kakšna je ta dama?«
»Visoka, temnopolta in lepa, kolikor sem mogel presoditi. Zdela se mi je v velikih skrbeh.«
»Odvedite jo v moj kabinet in ji povejte, da takoj pridem.«
Ko je sluga odšel, se je kirurg obrnil k asistentu.
»Ostanite ves čas pri bolniku ... Če bi se kaj izpremenilo, pošljite brez odloga pome.«
Minuto nato je bil kirurg v svojem kabinetu. Tam je že čakala zastrta neznanka.
Horvin jo je vzlic tenčici prvi mah spoznal. Brez besede je obstal pri pisalni mizi. Ni pobesil glave; njegove oči so vzdržale srepi Madžarkin pogled.
»Moj obisk vas je presenetil?« je naposled izpregovorila Ilona.
»Ne, gospa; pripravljen sem bil nanj.«
Madžarka ni mogla skriti osuplosti.
»Da, pričakoval sem vas, ker sem slutil, da najin sin« — glas mu je kljub obupnemu naporu, da bi mu ohranil trdnost, vztrepetal — »ne bo mogel prikriti svojega nemira in da boste takoj prihiteli k njemu, ki mislite, da je v nevarnosti.«
»Niste se zmotili. Da, prišla sem, da ga bom branila.« nenadoma je povzdignila glas. »Branila pred zločinskim početjem človeka, ki se ni ustrašil vnebovpijočega zločina, samo da zadosti svojim strastem ... Toda če sem takrat molčala, sem danes trdno odločena razkrinkati vaš novi zločin in vas spraviti pravici v roke.«
Glas ji je drhtel od jeze in neizprosnega sovraštva. Horvin je sklonil glavo pod težo očitkov. Vdano, a s trdnim glasom je odgovoril:
»V vaših besedah, gospa, je nekaj resnice.«
Ilona se je zdrznila.
»Tako cinični ste, da celo priznate?« je kriknila.
»Da, priznam. Grešil sem ... toda za eno samo minuto nepremišljenosti in blaznosti delam pokoro vse življenje ... Da, pogum imam in ne cinizem, da priznam ... A tod se moje priznanje neha. Samo iz želje, da popravim svoj greh, samo da dokončam svojo trnjevo pot pokore — samo zato sem prevzel težko nalogo, v kateri hočete vi videti nov zločin. Kolnem se vam, gospa, moja želja, da Milavca ozdravim, je bila iskrena, iskrena moja volja, da tudi vam vrnem vsaj malo veselja, vsaj malo sreče, ki sem vam ju vzel s svojim dejanjem.«
»Prazne besede! Pa pustimo to; nisem zato prišla. Vedeti hočem, kako je z nesrečnežem in ali je res v nevarnosti, kakor sem presodila iz sinovega vedenja?«
»V nevarnosti? ... Zdaj še ne. Toda kriza je blizu, in takrat sam Bog ve, kako bo ... Kakor vidite, vam ne prikrivam resnice ... ker je moja vest čista ...«
»Čista, ha, ha!«
»Ilona!«
»Prepovem vam izgovoriti moje ime! Moje srce ne pozna več usmiljenja. Oko za oko, zob za zob: zlo bom poplačala z zlom, osveto z osveto.«
Vstala je in si odgrnila tenčico. Njene velike črne oči so gorele v zloveščem ognju in izdajale neizprosno odločnost.
Česar se je Horvin tako bal, se je zgodilo: Ilona je bila prepričana, da pripravlja nov zločin. In vendar bi bil ta zločin gola blaznost, saj od njega ne bi mogel drugega pričakovati kakor obsodbe in kazni.
»O, predobro vas poznam,« je mrzlo povzela Madžarka. »Danes ste prav taki kakor sem vas spoznala pred dvajsetimi leti: vaše besede so laž, vaše početje zločin. Toda to pot ne boste ušli kazni. Pri vsem, kar mi je svetega na tem svetu, vam prisežem, da bom naznanila vaš dvojni zločin, če se nesrečnežu skrivi le las na glavi. Pred vsem svetom vam bom vrgla v obraz ime, ki vas je edino vredno: Morilec!«
Horvin je bil pobesil glavo. Zdaj jo je vzravnal. Njegove drugače tako mrzle oči so izdajale tisti trenutek samo neizmerno žalost.
»Ne, Ilona,« je počasi dejal, »molčali boste ... ker bi mi drugače storili veliko krivico ...«
»Vam ... krivico!«
»Da, Ilona, iskreno govorim, če moje besede ne bi bile iskrene, ali bi bil potem pristal na prošnjo vašega ... najinega sina? ...«
»Molčite!« je silovito udarilo iz mlade matere.
»Pustite me, dajte mi, prosim, da dogovorim! ... Ko sem izvedel iz njegovih ust, da imam ... da imava sina ... oh, če je bila takrat še katera zla misel v meni, ali res ne morete razumeti, da se je morala izgubiti pred nedolžnim pogledom tistega, ki je kri moje krvi?«
»Lažete!« je kriknila Ilona.
Horvin je stopil k njej in jo prijel za roko. Hotela se mu je iztrgati, pa ni imela moči. Mehko jo je potegnil s seboj in mirno, a otožno dejal:
»Prepričajte se sami, da ne lažem!«
V temnem kotu sobe se je ustavil. Tam je izpustil njeno roko, stopil k vratom in prižgal električno luč. Nato se je spet vrnil k Iloni in ji pokazal sliko, ki je visela nad vrati.
»Poglejte!«
Ilona je dvignila oči. In iz grla se ji je utrgal pridušen krik.
Zakaj zagledala je bila sliko — svojega otroka! Podobnost je bila tolikšna, da ni mogla izustiti besede.
»Ko je prišel Franc k meni, nisem vedel, da je moj sin. Bil sem trdno odločen odsloviti ga, ne da bi ustregel njegovi prošnji. Tedaj je pa padel solnčni žarek na sliko tamle gori in tisti mah so se mi odprle oči. Spoznal sem, da je mladi mož, vaš sin ... tudi moj otrok!«
Komaj je kirurg izgovoril te besede, ko je Madžarka planila pokoncu. V njenih očeh se je užgal zlovešč blisk in ustnice so se ji skrivile od neizrekljive mržnje in prezira.
»Tak vi ste še dvomili? Vi ste mogli misliti, da moj otrok ni vaš?«
»Da, mislil sem,« je priznal in pobesil glavo.
Ilona se je bolno zagrohotala.
»Ha, ha, če je človek sam podel in nizkoten, mora torej enako soditi tudi druge ljudi?«
»Ilona! ...«
»Vedite torej: niso vsi ljudje nizkotni in brez vesti. Še so pošteni ljudje na svetu ... ljudje, ki vedo, kaj je čast. Med take ljudi štejem tudi sebe. Nikoli nisem prekršila svojih dolžnosti in mojemu sinu se mene ni treba sramovati. Danes lahko prav tako ponosno stopim predenj kakor vsak dan vsa ta leta, kar ga odgajam. In mene hočete oblatiti s toli nizkotno in brezvestno sumnjo!«
»Resnico govori,« si je rekel kirurg. »Kako sem mogel le trenutek dvomiti o njeni poštenosti?« Na glas je pa skesano zamrmral:
»Oprostite, Ilona, krivico sem vam delal ... Pa tudi vi,« je bolestno povzel, »tudi vi morate priznati, da ste mi po krivem očitali laž. Prosim vas, Ilona, skušajte vsaj za trenutek pozabiti prošlost in njene grehe, vživite se vsaj za trenutek v sedanjost ... V sedanjost, ki nima, kolnem se vam, nikakih zvez več s prošlostjo ... Da, grešil sem! Storil sem strašen zločin, toda verjemite mi, svoj greh sem drago poplačal z dvajsetletno pokoro. Še Bog odpusti skesanemu grešniku, zakaj hočete biti vi neizprosni?«
Njegov glas je bil proseč, skoraj ihteč. Madžarko je njegova strtost malone omehčala. S stisnjenimi zobmi in strmimi očmi je gledala vanj.
Takrat so se odprla vrata in prikazal se je asistent.
»Gospod doktor,« je dejal, »krči postajajo vse hujši in zrenice se širijo. Zato se mi je zdelo potrebno, da vas obvestim.«
Njegove besede so tragično odjeknile v tišino. Horvinu se je zmračil obraz. Bolestno je odmahnil z roko.
»Takoj pridem. Ostanite pri njem.«
Asistent je šel. Madžarka je stopila bliže in s pojemajočim glasom vprašala:
»Ciril?«
»Da ...«
Usmiljenje, ki jo je bilo pravkar prevzelo, jo je tisti mah spet minilo. V njene oči se je vrnil prejšnji vročični lesk.
»Pojdiva!« je velela z glasom, ki ni dopuščal ugovora.
Brez besede je krenil Horvin proti vratom in nato po dolgih hodnikih do sobe, kjer je ležal bolnik. Ilona mu je nemo sledila.
Tam je ležal nesrečni Milavec. Njegov obraz je bil zaripel od navala krvi in spačen od krčev. Eno oko je imel zaprto, drugo je strmo srepelo v strop. Še zmerom je bil brez zavesti in se ni zgenil, ko je Ilona pristopila k postelji in nežno zamrmrala njegovo ime.
Kirurg se je sklonil k bolniku in dolgo opazoval zrenico odprtega očesa.
»Vročina sicer napreduje,« je dejal asistentu, »toda za enkrat še ni nevarna. Počakati moramo.«
Ilona je mehanično krenila proti vratom in z očmi pozvala Horvina, naj ji sledi. Ko sta bila v kabinetu, je obstala pred kirurgom. V očeh ji je gorel čuden ogenj.
»Usmiljenje!« je zamrmral kirurg in sklonil glavo.
Počasi je odgovorila:
»Prvič sem odpustila ... drugič ne bom.«
»Ne prosim vas odpuščanja ... Odpušča se krivcu, a to pot sem nedolžen.«
»Tega vam ne verjamem ... Vse govori zoper vas.«
Horvin je vztrepetal. Zdajci je pa vzdignil glavo. Ustnice mu je preletel vdan usmev in v očeh se mu je utrnil blisk veselja.
»Dokazal vam bom, Ilona, da sem nedolžen in da resnico govorim.«
Stopil je k mizi in odprl neki predal. Iz njega je vzel težak predmet in ga pokazal Madžarki. Bil je revolver.
»Če si vpričo vas poženem kroglo v glavo, ali mi prisežete, da ne boste mojemu sinu govorili o prošlosti in verjeli mojim besedam?«
Smrtna tišina je nastala po teh besedah. Horvin je mirno vzdržal Ilonin pogled. Madžarko je prvi mah obšla groza, nato se je pa prezirljivo zasmejala.
»Kadar človek ne ve naprej ne nazaj, zbeži v smrt. Če si vzamete življenje, bo zame nov dokaz vaše slabe vesti.«
Kirurgu je omahnila roka. Čutil je, da je Ilona resnico zadela. Njegova smrt ne bi ničesar dokazala. Ihtenje mu je zadrgnilo grlo.
»Česa potem zahtevate od mene?«
»Ničesar. Odločena sem samo vašo žrtev maščevati in vas razkrinkati pred vsem svetom.«
Horvin se je trudno nasmehnil.
»Nov vzrok zame, da si vzamem življenje. V smrti ugasnejo vsi očitki.«
Ilona je obnemela. In kirurg je po kratkem molku povzel:
»Poslušajte, Ilona, kaj vam povem. Če me smrt ne opere v vaših očeh, poznam še hujšo kazen, in tedaj tudi vi ne boste mogli več dvomiti o poštenosti mojih nagibov. Če zahtevate, bom priznal svoj zločin svojemu lastnemu sinu, ki ga ljubim nad vse ... simu, ki sem se pred njim hotel oprati s to operacijo. Da, če želite, se mu bom vpričo vas izpovedal svojega greha in tako uničil poslednjo nado, da se mi še kdaj nasmehne sreča v mojem zavoženem življenju ... sreča, ki bi jo užival v spoštovanju in ljubezni svojega otroka. Tedaj mi ne boste mogli več odrekati iskrenosti. Toda preden se odločim za to poslednjo žrtev, mi dovolite vsaj nekaj ur premisleka.«
Da, Horvin je bil odločen tudi za to skrajno žrtev! Toda Ilona je pomislila:
»Kolikšno razočaranje za Franca, ki je polagal vse svoje upe v tega človeka! Kako bo nesrečni otrok trpel! ...«
Pogledala je Horvina. In nehote si je rekla:
»Če vendarle resnico govori? ... Če res ni kriv?«
V glavi ji je razbijalo. Kaj naj stori? Kako naj se odloči?
Horvin je molčal. S sklonjeno glavo je mislil na strašno obljubo, ki jo je bil pravkar dal, in se izgubljal v bolestnem razmišljanju.
Ko je pogledal kvišku, Ilone ni bilo več.
VI Po nevihti
urediKo je Franc prišel tisti večer domov, je našel svojo mater v nemirnem snu na postelji. Ker po navadi ob tej uri ni spala, ga je zaskrbelo, da ni morda spet zbolela. Po prstih, kakor je bil prišel, je spet odšel iz njene sobe in poiskal sobarico.
»Ali mati že dolgo leži?« jo je vprašal.
»Od polpetih nekako ..., odkar se je vrnila z izprehoda,« je odgovorila sobarica.
»Z izprehoda?« se je začudil Franc. »Ali je bila mar zunaj? S kom?«
»Sama. Odšla je koj za vami, gospod.«
»Sama ... in ne da bi mi bila prej kaj omenila ... kaj naj to pomeni?« je zamrmral mladi mož. »Pa nič ne veste, kam je šla?«
»Ne vem, ker mi ni povedala ...«
Franca je izpreletela nenadna misel. Da ni nemara opazila njegovega nemira in šla sama pogledat, kako je bolniku? Eno uro tja, eno uro nazaj ... Tri ure je ni bilo — s časom bi se torej ujemalo! O, Bog ... da, h Horvinu je šla!
Mlademu možu je stopil mrzel pot na čelo. In z bledimi ustnicami je vprašal:
»In ni nič rekla, ko se je vrnila?«
»Nič ... Samo silno trudna je bila in je šla takoj leči.«
Franc je ni več poslušal. V glavi mu je razbijalo in v grlu ga je dušilo. Mehanično je krenil po stopnicah navzgor.
»V Neuilly je šla in tam je izvedela vso resnico. Zato je morala takoj leči, ker jo je preveč prizadelo!«
Nikakega dokaza ni imel in vendar je bil trdno prepričan, da je bila njegova mati pri kirurgu. In tam je bila očividno izvedela, da je Milavčevo stanje brezupno ...
Franc je tiho odprl vrata in po prstih stopil k postelji. Ilona je odprla oči.
»Ali si ti, Franc?« je vprašala s slabotnim glasom.
»Da, mamica, jaz sem. Pravkar sem se vrnil in ker sem videl, da spiš, sem odšel dol.«
»Spala sem, da ... toda mučile so me strašne sanje ... oh! ...«
Instinktivno je odmahnila z roko, kakor bi hotela odgnati privide iz sanj. Sin se je sklonil k njej in pritisnil svoje suhe ustnice na vroče materino čelo. Potem se je počasi vzravnal.
»Sobarica mi je rekla, da si bila zunaj,« je dejal po dolgem premolku. »Ni bilo prav, da si šla.«
Ilona je molčala.
»Če bi mi bila opoldne kaj omenila, bi ti bil odsvetoval,« je povzel sin. »Saj se še od zadnje bolezni nisi opomogla ... Kje si pa bila?«
»Ali res ne uganeš?«
Franc je sklonil glavo.
»V Neuillyju,« je zamrmral.
»Da.«
»In kaj si izvedela?«
»Vso strašno resnico.«
Besede so padle ko udarci s kladivom v tišino. Franc je omahnil na kolena in zavil glavo v odejo.
»Oprosti ..., oprosti ...,« je zaječal.
»Ubogi otrok!« Mehko mu je segla z roko v lase in ga pogladila. »Ubogi moj otrok!«
Franc je zaihtel.
»Oprosti, mamica, da ti dopoldne nisem povedal po pravici. Ni bilo iz slabega namena, kaj ne, da mi verjameš? Vrhu tega nisem še nič določnega vedel ..., tudi kirurg ni mogel vedeti ... In zato, mamica, te nisem maral po nepotrebnem plašiti ...«
»Ubogi otrok ...«
»Ali si govorila s Horvinom?«
»Da.«
»In? ...«
Njen glas je postal nenadoma čudno trd.
»Povedal mi je ..., rekel je ..., da se boji najstrašnejšega ...«
Franc si je z obema rokama pokril obraz.
»Verjemi, mati, da nisem lahkomiselno ravnal ... Verjemi mi, da sem zrelo vse premislil, preden sem se odločil. In zdelo se mi je tako lepo, če bi se posrečilo ... Oh, mama, in posrečilo bi se, če ne bi bila Usoda posegla vmes ...«
»Usoda! ...« Ponovila je besedo za njim. In zdajci jo je popadel krčevit smeh, tako brezumen smeh, da se je Franc zgrozil. Ali je mar zblaznela?
A že se je njen smeh utrnil. Mlada mati se je vzpela na zglavju. V njenih očeh je gorel čuden ogenj.
Ali se je pripravljala, da razkrije Francu vso tragično resnico? Da je kirurg njegov oče? ... Da je Horvin tisti zdravnik, ki ima na vesti Milavčevo nesrečo? ...
Že se je zdelo, da bo izpregovorila. Toda kakor bi ji bil hotel Franc priti naproti, jo je prehitel, očividno misleč na čudno zvezo med načinom, kako je njegova mati govorilla o Horvinu, in ironijo, s katero je ponovila za njim besedo ‚usoda‘.
»Zdi se mi, da vem, kaj misliš. Da ni Usoda sama kriva te nesreče ... temveč tudi kirurg sam. Ali mar ne zaupaš njegovi spretnosti in znanju?«
»Njegova spretnost ... njegovo znanje ...«
Spet se je krčevito zagrohotala. Toda Franc jo je odločno zavrnil:
»Poslušaj, mama. Če je kdo česa kriv, sem jaz, in vsa odgovornost je na meni. Zakaj jaz sem poiskal Horvina in ga prosil, naj izvrši operacijo. In izvršil jo je, kakor je nihče ne bi bil mogel bolje. Operacija se je posrečila. Kar se pa poznejših komplikacij tiče, ti še enkrat povem, da njega ne zadene krivda. Usoda je pač tako hotela, in proti njej je tudi najboljši zdravnik brez moči. Horvin je storil svojo dolžnost in tega mu nikoli ne pozabim.«
Prijel je mater za roko.
»Daj, mamica, reci kaj ... Pravkar sem bral v tvojih očeh, da slabo misliš o Horvinu. Prosim te, preženi te misli. Verjemi mojim zagotovilom, zakaj če je kdo kriv, ponovim, sem samo jaz.«
Ilona je omahnila na posteljo. Zaprla je oči. In besed, ki jih je morda malo prej hotela izgovoriti, ni bilo iz njenih ust.
VII Pokora za greh
urediDolgo je Horvin obračal revolver v rokah, ne vedoč, kaj naj stori. Potem ga je vrgel na mizo in zamrmral:
»Prav je imela, s tem se ne bi opral ...«
V težkih mislih je jel korakati po sobi. Toda rešilne misli ni našel. Mrak je bil že v sobi, ko se je odločil, da pojde pogledat, kako je bolniku. Asistent je še zmerom sedel zraven njegove postelje.
»Kaj novega? Ali se bliža kriza?«
»Ne, zdi se mi, da krči popuščajo.«
»Kako ste rekli?« Horvin ni verjel svojim ušesom.
»Pred kakšno uro sem opazil, da se je zrenica nekoliko skrčila. Tudi spodnja ustnica ni več tako skrivljena.«
Kirurg se je trepetaje sklonil k Milavcu. Privzdignil mu je trepalnico in jo takoj spet spustil.
»Ni dvoma ... ni dvoma ...« je vročično zamrmral. In kakor bi sam s seboj govoril, je nadaljeval: »Morda je bilo samo lokalno vnetje. Če se ne razširi, utegne res ozdraveti!«
In če ozdravi ... oh, saj se ni upal domisliti do kraja! Potem si bo izprosil odpuščanje ... tisto odpuščanje, ki bi ga bil pripravljen s smrtjo poplačati. Pa ne — prelepo bi to bilo, da bi moglo biti resnično. In spet so ga začeli gristi dvomi.
Vso noč se ni genil od bolnikove postelje. Njegove oči so s strahom visele na Cirilovem obrazu in tesnobno sledile slednji izpremembi na njem. Osvestil se je šele, ko mu je prišel strežnik povedat, da je zajtrk pripravljen. Ko je vstal, se mu je globok vzdih izvil iz prsi.
»Rešen je ...« je dejal asistentu.
Bil je kot izpremenjen. Prečuta noč ni pustila nikakih sledov na njegovem obrazu. Zdel se je, kakor bi se bil za dvajset let pomladil.
Tudi utrujenosti skoraj ni čutil. Legel je kar oblečen na posteljo. A zaspal ni. Razmišljal je.
Res da se je nebo jasnilo, toda še zmerom so stali na obzorju črni oblaki, iz katerih lahko vsak trenutek udari blisk. Mislili je na svojega sina. Ali mu je Ilona razkrila resnico? In kaj bo potem storil mladi mož?
Naj se zgodi karkoli, ta trenutek je bilo Horvinu lahko pri srcu.
Zunaj je pozvonilo. Horvin je vstal.
»Ne, to ni Franc ... Ilona mu je vse povedala, zato gotovo ne bo sam prišel ...«
In potem je pomislil:
»Če ni on in če ni koga poslal vprašat, kako je z bolnikom, mu bom sam poslal obvestilo, da je rešen.«
Zdelo se mu je, da je minila že cela večnost, kar je zvonilo, in še nikogar ni bilo. Naposled — hvala Bogu! — je zaslišal korake pred vrati. Potrkalo je.
Bil je Franc!
»Dobro jutro, gospod doktor!« je pozdravil in stopil k njemu. Glas se mu je tresel, a ne od prezira, ne od sovraštva!
Ilona ni govorila. Franc ni ničesar vedel!
»Kakšne novice imate danes, gospod doktor?« je vprašal mladi mož. »Gotovo nič dobrega, kajne?«
Njegove oči so se napeto uprle vanj. Starec se je nasmehnil.
»Motite se, otrok moj! Danes je boljše!«
Franc je široko odprl oči.
»Boljše? In komplikacije, ki ste se jih bali?«
»Jih po vsej priliki ne bo.«
»A potem ... potem ...«
»Da, vse kaže, da bo prestal.« »O, Bog!« Globok vzdih olajšanja in neizrekljive sreče se je utrgal Francu iz prsi. V trenutku je pozabil ves prestani strah, pozabil prečuto noč, ki jo je prebil ob materini postelji, s strahom in trepetom čakaje zore in z njo odrešitve iz te strašne negotovosti — pozabil vse ...
»In mislite, gospod doktor ... da bo že danes ... da se mu bo vrnil razum ... da bo že lahko govoril?«
»Tega vam še ne morem povedati. Mislim pa, da bo že danes govoril. Ali se mu bo vrnil razum? Upam, za trdno upam — toda obljubiti vam še ne morem.«
»O, za danes mi je tudi to dovolj. Že vaše upanje me navdaja z neizmerno srečo. In tudi moja mati bo srečna, ko ji povem. Saj ste včeraj govorili z njo, ne?«
»Da, govorili sem z njo ...«
»Nisem ji mogel prikriti resnice. Izpregledala me je prvi mah. Hvala Bogu, da se je obrnilo. Drugače bi bilo njena smrt ... Toda zdaj me morate oprostiti, gospod doktor. Ne strpi me več. Moram ji brez odloga povedati veselo novico.«
»O, pojdite, pojdite, otrok moj!« je z mešanimi občutki vzkliknil kirurg. »Pojdite in sporočite ji veselo vest!«
Franc je pograbil klobuk.
»Naj se vam še enkrat iz vsega srca zahvalim, gospod doktor! Do smrti vam bom hvaležen!«
»Pustite ... Storil sem samo svojo dolžnost.« Ponudil mu je roko. Franc jo je prekipevajoč od veselja stisnil.
»Do svidenja jutri!«
»Do svidenja!«
Horvin je ostal sam. In otožno je pomislil:
»Jutri ... jutri se bo morda še vrnil ... A potem? Če Ilona ne bo govorila, bo pa Milavec. In njegove prve besede bodo Francu razodele vso strašno resnico ...«
Sklonil je glavo.
»Vseeno ... storil sem svojo dolžnost.«
Uro nato je Ilona že slišala iz ust svojega sina veselo novico, da se Cirilovo stanje popravlja. Tudi ona izprva ni mogla verjeti. Ko je Franc končal, je onemoglo omahnila na posteljo in telo ji je stresel krčevit drget.
»Torej je le resnico govoril!« je zamrmrala in se globoko zamislila.
Okoli enajstih je Milavec odprl oči in pogledal okoli sebe. Toda takoj jih je spet zaprl. Ko je kmalu nato v drugo izpregledal, je prejšnji preplah izginil iz njegovih oči, ostalo je le še neizmerno začudenje. Naposled se mu je pogled ustavil na Horvinu, ki je stal zraven njegove postelje.
Bilo je, kakor bi se nekaj v njem prebujalo, in hkratu, kakor bi o nečem razmišljal. Toda očividno ni prišel na konec, zakaj po nekaj trenutkih je spet zaprl oči.
Zdelo se je že, da je zaspal, tako dolgo ni izpregledal. Toda zdaj je zgenil tudi ustnice. In počasi, zlogovaje je vprašal:
»Kje ... sem?«
»Pri Horvinu ... v sanatoriju ...«
»Horvin ... sanatorij ...«
Mehanično je ponovil besedi. Ni ju razumel. Razen kirurga ni bilo nikogar v sobi. Zato ga je sklenil preizkusiti.
»Ljudmila ...« je počasi in razločno dejal.
Nesrečnež je vztrepetal.
»Ljudmila!«
Njegov glas ni zvenel več mehanično kakor še trenutek prej. Bolest se je brala v njem. Kakor bi se mu nekaj velikega razodelo, je ponovil:
»Ljudmila ... Ljudmila ... Ljudmila ...«
In vselej, ko je izgovoril to ime, ga je stresel drget. Potem je pa iznenada, sam od sebe zamrmral:
»Marko ... Boža ...«
Imeni njegovih otrok! Imeni, ki že skoraj dvajset let nista prišli iz njegovih ust!
»Ljudmilla ... Marko ... Boža ...«
Nasmehnil se je, kakor bi imel privid. Horvin se je sklonil k njemu:
»Odpočiti se morate ... in naspati ...«
»Odpočiti ... naspati ...«
Njegova volja je bila še slaba. Uklonila se je kirurgovi zapovedi. Zaprl je oči. Nekaj sekund nato je že spal ...
Horvin je pomislil:
»Ko se prebudi, me bo spoznal ... vsekako se mu bo dotlej vrnil spomin.«
Ko je drugi dan prišel Franc, mu je starec povedal, da gre bolniku čedalje bolje in da ga bo drugi dan že lahko peljal k njemu. Takrat se bo že toliko opomogel, da bo nemara znal odgovarjati na njegova vprašanja.
Prihodnji dan je bila nedelja. Mladi mož je prišel na vse zgodaj.
Horvin ga je že čakal. Bil je nenavadno resen.
»Danes,« — njegov glas je trepetal — »danes je že mnogo boljši.«
»Ali že govori? In se česa spomni?«
Kirurg ni takoj odgovoril.
»Da, govori ... in tudi spominja se,« je dejal nato. »Nesrečnež se je zbudil iz svojih težkih sanj ...«
Pritisnil je na gumb na zidu. Nekaj trenutkov nato se je na pragu prikazal strežaj.
»Pokličite mi gospoda asistenta, ki ima službo v sobi št. 7.«
Franc je postal nekam nemiren. Zdaj ko je bilo najhujše prestano in se mu ni bilo več bati katastrofe, so ga začele mučiti druge skrbi. Ko je bil pripeljal Cirila h kirurgu, mu ga je predstavil za svojega strica; kako naj bi drugače kot tujec utemeljil toliko skrb, ki jo je kazal zanj? Zdaj mu bo moral priznati, da je lagal. Zakaj ko se bo Cirilu vrnil spomin, bo vedel, da Franc ni njegov nečak. Zato se je bil mladi mož dogovoril z materjo, da bo Cirilu dejal, da je sin nekega, njemu neznanega prijatelja, ki se je bil pred leti, ko je nesrečneža slučajno srečal, zavzel zanj, ker se mu je smilil, ko ga je videl tako samega na svetu. Ta njegov prijatelj je bil med tem umrl, njegova žena in sin sta pa potem na njegovo željo vzela Cirila k sebi in skrbela zanj.
Tako se je bil domenil s svojo materjo, da bo kirurgu povedal; toda to je bila druga laž, a mlademu možu se je sleherna laž upirala. Zato je postal zdaj tako zamišljen in nemiren.
V tem je prišel asistent, ki ga je bil dal kirurg poklicati.
»Ali ranjenec še zmerom spi?«
»Ne, gospod doktor, pravkar se je zbudil.«
»Ali je danes že kaj govoril?«
»Da; nekaj stavkov je čisto pametno povedal.«
»Torej imate vtis, da se mu razum pomalem vrača?«
»O tem ne more biti več dvoma. Mogoče se bo že danes spomnil okoliščin, v katerih se je pripetila nesreča, ki ste o njej govorili.«
»Tudi jaz bi tako dejal,« je pritrdil Horvin. Nato se je obrnil k Francu: »Ali bi šli k njemu, da se na lastne oči prepričate?«
»O, prosim; saj me skoraj ne strpi več!«
Ko sta stopala po hodniku in stopnicah proti Milavčevi sobi, je mladi mož pojasnil kirurgu svoje razmerje do Cirila; to se pravi, povedal mu je, da Ciril ni njegov stric, temveč je bil samo varovanec njegovega očeta in po smrti le-tega, njegove matere. Horvin je brez besede sprejel njegovo izjavo.
V tem sta prišla v bolnikovo sobo.
Kakor je dejal asistent, je bil Ciril buden. Njegove široko odprte oči so se uprle v kirurga, od njega so se pa radovedno obrnile k mlademu možu.
»Kje sem?« je potem zamrmral. Toda njegovo vprašanje ni več zvenelo mehanično, videlo se je, da ve, kaj hoče.
»Pri nekem svojem prijatelju,« je zamolklo odgovoril Horvin. »Še malo, pa boste popolnoma zdravi, toda za to sta vam potrebna mir in počitek.«
»Mir ... počitek ...« je zamišljeno zamrmral Ciril in neprestano upiral oči v Franca. Na obrazu se mu je bralo, da napeto razmišlja. In potem, po kratkem premolku, je iznenada osuplo vzkliknil:
»Ali sem ... ranjen?«
Horvin je ponudil Francu stol.
»Sedite; skušala ga bova malo izprašati.«
»Pa ga ne bo utrudilo?«
»Mislim, da ne.« Obrnil se je k Milavcu: »Ali razumete, kaj vam govorim?«
»Da,« je razločno pritrdil bolnik. »Kje sem?«
Kakor prej je odgovoril Horvin:
»Pri prijatelju ... pri prijatelju, ki vas je zdravil.«
»Zdravil ... Ah, saj sem bil res bolan ...«
»Zelo bolan ... Ranjeni ste bili ...«
»Ranjen ... Toda dolgo je že tega ... ne spomnim se več.«
Horvin je od strani pogledal Franca, ki je nepremično z napeto pozornostjo zasledoval razgovor. Starcu je stopil pot na čelo in noge so mu hotele odreči pokorščino. Toda z železno voljo se je obvladal.
»Da, ranjeni ste bili,« je ponovil Horvin. »Pri neki železniški nesreči ...«
Zdelo se je, kakor da se je v njegovih očeh zabliskalo. Odsev razuma ... in prebujenega spomina.
Horvin mu je pomagal:
»Zidani most ... na vožnji iz Zagreba ...«
»Iz Zagreba ... Oh, spomnim se ... Iz Zagreba ... Ponoči je bilo ... Oh!«
Oči so se mu spet zasvetile, toda to pot je bila groza zapisana v njih.
Franc se je zdrznil. Neznansko začudenje se je zrcalilo na njegovem obrazu.
Kako je mogel Horvin vedeti, kje se je nesreča pripetila?
Mladi mož ni bil zmožen nobene misli. To razodetje mu je prišlo kakor strela z jasnega. Od koga je kirurg izvedel, kje se je zgodila katastrofa?
Toda starec je nadaljeval — kakor bi se bil zaklel, da se hoče pogubiti:
»Da ... in pripeljali so vas v Ljubljano. Vaše stanje je bilo obupno: imeli ste nalomljeno lobanjo. Toda na postaji vas je preiskal neki zdravnik. Videl je, da bi vas operacija nemara rešila ... Z vašim pristankom vas je dal prepeljati v svoj sanatorij ...«
Franc je skočil pokoncu. Vsa kri mu je bila izginila z obraza. Ustnice so mu trepetale.
Horvin tega ni videl, ker se je sklanjal nad Milavcem. Čakal je besed iz njegovih ust ... besed, ki bodo odločile njegovo usodo. Čelo mu je zalival znoj in mu v curkih lil po sencih. Toda kirurg je bil vzlic temu videti miren in hladen.
Franc se je med tem osvestil. In obotavljaje se je vzkliknil:
»Kako ... vi to veste, gospod doktor? In tako dolgo ste molčali? ...«
Kirurg ni odgovoril. Sklonjen nad bolnikom je čakal njegovega odgovora. In tedaj je Milavec počasi dejal:
»Ne spominjam se ...«
Mar ni bilo docela prirodno, da je po tolikih letih pozabil, kaj se je zgodilo v kratkem trenutku, ko se mu je na povratku v Ljubljano vrnila zavest?
Toda starec ni odnehal. Krčevito se je uprl ob posteljo in hripavo dejal:
»Ta kirurg za vas ni bil neznanec ... vaš prijatelj je bil ...«
Ciril se je z vidnim naporom skušal domisliti. Zaprl je oči. In potem je počasi, a razločno izpregovoril eno edino besedo:
»Horvin ...«
Franca je vrglo nazaj. Moral se je nasloniti ob mizo, drugače bi mu zmanjkalo tal pod nogami. Njegove široko odprte oči so se upirale zdaj v starca pred njim zdaj v bolnika, kakor bi se izpraševal, ali ne sanja. In potem je mehanično potegnil z roko po čelu, hoteč pregnati ta moreči sen ... Torej je bil kirurg, ki je dal prepeljati Cirila k sebi in ga potem operiral ... torej je bil Horvin? Tisti Horvin, ki ga je tako spoštoval in cenil? Horvin, slavni pariški kirurg?
Torej je bil on tisti zločinec? On njegov oče? ... O, Bog!
Franc se je zgrabil za glavo. Ne, ni mogel verjeti ... Toda že je kirurg nadaljeval, tiho, kakor bi samemu sebi govoril:
»Da, Horvin ... Horvin, ki je srečen, da je mogel danes storiti, česar takrat ni storil ... Horvin, ki stoji pred vami in ki ga več ne poznate ...«
Bolnik je trznil s trepalnicami. Videlo se je, da že težko drži oči odprte. Utrujenost se ga je polaščala. Takrat je stopil Franc, bled ko mrlič, k Horvinu in hripavo zajecljal:
»Vi ste bili? Vi? ...«
Drugega ni mogel izgovoriti. Starec je pokazal na Cirila. In potem je malone proseče zamrmral:
»Ne pred njim ... ne pred njim ...«
Pritisnil je na gumb. Vstopil je asistent.
Zdravnik ga je prosil, naj pazi na bolnika; Ciril je bil med tem že zaspal. Potem se je obrnil k Francu, ki od groze še zmerom ni našel besed:
»Pojdite z menoj! ...«
Sedela sta v kirurgovem kabinetu drug nasproti drugemu. Obraza obeh sta bila mrliško bleda in obema so drgetale roke.
O, kako se je Francu zdaj marsikaj razjasnilo, česar poprej ni razumel ... Zdaj je razumel materino razburjenost, ko ji je govoril o Horvinu, razumel je njeno grozo, ko ji je razodel svoj načrt!
Horvin ... njegov oče! Mož, ki ga je že od prvega trenutka nepremagljivo vleklo k njemu!
Kirurg je sklonil glavo. Čakal je, da bo Franc izpregovoril. Toda mladi mož ni mogel drugega izustiti kakor edino besedico:
»Vi? ... Vi? ...«
»Da ... jaz ...«
»O, zakaj je moralo tako priti?«
»Za pokoro ...«
Starec je počasi dvignil glavo. — Zdelo se mu je, kakor bi bil bral v Frančevem glasu mržnjo in prezir. Toda mladi mož je bil samo neizmerno pobit nad razodetjem, da je mož pred njim njegov oče ... Oče, ki je tolikrat mislil nanj, ne da bi ga poznal ...
»Za pokoro,« je ponovil Horvin. »Za pokoro, ki sem leta in leta tako goreče koprnel po njej ... od tistega dne, ko me je začela peči vest. Toda zaman sem iskal sledov za nesrečnežem. Mislil sem že, da mi ne bo nikoli več dano popraviti svoj greh, ko vas je sam Bog poslal k meni. Vas, mojega ...«
Hotel je reči: »Mojega sina«. Toda beseda mu je zastala na jeziku. — Franc je vztrepetal. Njegov pogled se je dvignil k starcu, a le-ta je spet pobesil glavo.
»Tak ... tak ste že od začetka vedeli ... kdo sem?«
»Vedel sem.«
Še tiše je povzel:
»Od tistega trenutka nisem imel več miru ne pokoja. Vsa prošlost je iznova grozeče vstala pred menoj in me preganjala na slednjem koraku. Tedaj je v meni dozorel sklep, da vsaj deloma popravim greh, ki sem ga storil, ko ga popolnoma žal ni več moči izbrisati s sveta.«
Frančev obraz je še zmerom pokrivala bledica. Toda počasi so se mu misli jele urejati in mogel je nekoliko jasneje gledati.
»Zakaj,« je vprašal, »zakaj ste, ko ste vendar vedeli kdo sem ... zakaj ste potem odgrnili zastor, ki vas je kril ... zakaj ste pravkar odkrili pred njim prošlost?«
Resno je odgovoril Horvin:
»Ker nisem maral samo popraviti svoj greh, temveč se tudi spokoriti zanj ... Zato, ker sem s tem, da sem pred vami, ki ste tako dobri in plemeniti, razkril svoj zločin, storjen v uri blaznosti in zablode, prevzel nase najhujšo pokoro, ki mi jo je mogla poslati Usoda ... Ker sem zato moral zatajiti ves svoj ponos, vso svojo sebičnost, vse svoje dostojanstvo ...«
Glas se mu je utrgal. Kdor bi takrat videl tega toli slavljenega moža, bi se mu bil moral zasmiliti, tako strt je bil, tako majhen v svojem ponižanju.
Franc ni niti trenutek dvomil o iskrenosti njegovih besed.
In potem se je jel kirurg s tihim in gluhim glasom izpovedovati svojega greha. Ničesar ni olepšaval, ničesar prikrival; zdelo se je skoraj, kakor bi užival v tem brezobzirnem razgaljanju in mesarjenju svoje duše.
»Ne pripovedujem vam vsega tega, da bi si izprosil vaše odpuščanje. Ni ga usmiljenja za človeka, ki ga sam ni poznal ... Hotel bi vas samo prepričati, da sem dosti trpel zaradi svojega greha in da se ga iskreno kesam ... Hotel bi samo, če mi je dovoljeno izraziti željo, da me ne bi zadelo vaše prekletstvo. Naj vam bom tujec ... a ne sovražnik. Samo tega vas prosim.«
Horvin je precenjeval svoje moči. Ta samoobtožba ga je strla. Onemoglo se je zgrudil v naslanjač.
Franc je nepremično in strmo upiral oči v starca pred seboj. Ta starec je njegov oče — samo ta misel mu je ves čas plesala pred očmi. In potem je za trenutek vstal pred njim očetov zločin v vsej svoji strahoti. Zazeblo ga je, da je vztrepetal. Toda ta slika se je počasi izgubila. In namestu nje je videl samo še veličino in junaštvo očetovega dejanja, ki je z njim odkupil svoj greh.
Še je divjal v njem boj s samim seboj. Pa tudi ta boj je ponehaval. Čudovit mir je legel na Frančev obraz. Počasi je stopil k Horvinu in mu mehko položil roko na ramo:
»Oče ...«
Starec se je zdrznil. Ne, ne sme se vdati brezumni nadi, ki je takrat vstala v njem.
»Otrok moj,« je zajecljal z glasom, ki mu je z vsem naporom svoje volje podelil trdnost, »med preteklostjo in sedanjostjo je prepad, ki ga nič na svetu ne more premostiti.«
»Ne za človeka, ki ga hoče s srcem in voljo premagati.«
»Pač ... zakaj sramota in podlost sta madeža, ki ju nihče ne izbriše.«
»Spokorili ste se.«
»Nisem vreden imena, ki mi ga hočete dati ...«
»Ne, oče, danes ste ga vredni, ker ste vredni mojega spoštovanja.«
»Pozabljate, da imate mater, ki vas obožuje in ki mi ne bo nikoli odpustila.«
Franc je nežno odkimal. In z bledim nasmehom je odgovoril:
»Matere se utegnejo nekaj časa upirati prošnjam otrok, ki jih obožujejo; toda naposled se udajo.«
Mladi mož je stopil še bliže k starcu.
»Oče!« je dejal še topleje, še tiše. Kakor klic duše je prišla ta beseda iz njegovih ust. Starca je zmoglo. Krčevit drget mu je zletel po telesu, kakor bi bila električna iskra šinila vanj. In njegove nekoč tako trde in neizprosne oči so zasijale v pijanosti svete očetovske ljubezni.
»Oče! ...«
Horvin se je zamajal. Ustnice so mu trznile. Bil je premagan.
»Otrok ... otrok moj!« je zaihtel.
Sin je razširil roke. In starec ga je jokaje od sreče pritisnil na svoje srce.
VIII Vera in upanje
urediOče se je prvi zresnil.
»Ali ne boš pozneje obžaloval,« se je obmil k Francu s strahom v očeh, »da si tako hitro odpustil?«
»O, molčite, oče! Ničesar ne bom obžaloval ... nikoli se ne bom kesal!«
»Kdo ve ...«
»Nikarite, oče! Ko bi vedeli, kolikokrat sem mislil na to odpuščanje ... Ko mi je mati odkrila te davne dogodke, je bila moja prva misel, da moram popraviti, kar je zakrivil moj oče. Dejal sem si, če se mi to posreči, krivda ne bo več tako velika in pozneje bi se lahko mati in jaz sprijaznila z očetom, zakaj trdno sem bil prepričan, da je že zdavnaj obžaloval dejanje, ki ga je storil v navalu blazne strasti. Kadar bi nesrečni Ciril ozdravel, sem mislil mater prositi, da mi pove očetovo ime, ki ga dotlej sam nisem maral poznati. Potem bi šel k njemu in mu dejal: ‚Prošlost je le še moreč sen. Ali hočete, da jo vsi skupaj izbrišemo iz spomina?«
»O, kako si dober, otrok moj ... in kako majhen in zaničevanja vreden sem v primeri s teboj!«
»Ne govorite tega, oče! Dosti ste prestali v kesanju in pokori ... in naposled ste svoj greh tudi popravili. Tisti dan, ko sem vas prvič videl, sem čutil, da mora biti vaša redkobesednost, vaša mržnja do ljudi posledica velike tuge. Slutil sem, da je v vašem življenju mračna drama, ki vam zastruplja obstanek.«
»Pa nisi nikoli zaslutil resnice?«
»Nikoli!«
Po kratki tišini je oče povzel:
»In tvoja mati ... ali ti ni nikoli o meni govorila?«
»Nikoli!«
»A vendar ... njeno neizprosno sovraštvo ...«
Sin je hotel ugovarjati in je odmahnil z roko.
»Naj dogovorim,« je zaprosil starec in prijel Franca za roko. »Naj ti povem: dobro vem, da me sovraži, toda zato mi ni niti v sanjah nikoli vstal očitek proti njej. Kriv sem samo jaz. Tvoja mati je verjela mojim čuvstvom, ki so se pojavila, ko je bilo na žalost že prepozno. Zato je bilo njeno razočaranje tem večje. In potem, ko je odkrila moj zločin, se je njeno razočaranje izpremenilo v grozo in sovraštvo. Toda tega ji nisem nikoli niti v mislih očital ... Svoje nesreče sem sam kriv. Če sem trpel, ne zadene nikogar krivda za to.«
Poslednje besede je izgovoril s presekanim, trgajočim se glasom. Pobesil je glavo in pleča so se mu ukrivila. Franc ga je gledal z neskončno ljubeznijo in sočutjem.
Nastal je trenutek tišine. Mlademu možu so zadrgetale ustnice, kakor bi hotel nekaj reči, pa mu ne bi hotelo iz ust. Potlej je pa le začel:
»Poslušajte, oče ...«
Starec je pogledal sinu v obraz. In videl je, da je ta obraz bled in razdejan.
»Kaj je, otrok moj?«
Franc ni koj odgovoril. Potlej se je pa vendarle odločil.
»Moja sinovska dolžnost mi nalaga,« je počasi začel, »da že zdaj razčistim zelo kočljivo vprašanje, da razpršim sleherni dvom, ki se je utegnil v vas poroditi.«
Videč, da ga starec začudeno gleda, je mladi mož hlastno nadaljeval:
»Dvom zastran moje matere, oče ...«
Kirurg je zaslutil.
»Molči, sin! Rekel sem ti že, da bi si nikoli ne dovolil niti najmanjšega očitka proti njej.«
»Ne, oče, to mi ne zadošča. Vedeti morate, da ni s tem, ko je vzela v varstvo človeka, ki je bil popolnoma sam na svetu, ničesar zagrešila, zaradi česar bi se ji bilo treba sramovati. Vedeti morate, da so vse njeno življenje, vse njeno prizadevanje, vse njene misli veljale samo njenemu otroku, da bi napravila iz njega poštenega moža. Vedeti morate, oče moj, da je bila moja mati vseh teh dvajset let ženska, ki lahko odkrito in ponosno pogleda vsakomur v oči. To, oče moj, sem vam hotel povedati.«
Horvin ni odgovoril. Podprl si je glavo z rokami in skril svoj obraz. Franc je mislil, da mu ne verjame.
»Zakaj nič ne rečete, oče? Ali mi mar ne verjamete? O, oče! ...«
Mladi mož je vstal. Stopil je k starcu in mu rahlo potegnil roke z obraza. Tedaj je videl, da starec plaka.
»O, Bog kaj vam je, oče? Zakaj te solze?«
»Oprosti ... otrok!« je zajecljal Horvin.
»Zakaj jokate, oče?«
Horvin si je obrisal obraz.
»Zakaj, vprašaš,« je dejal po kratkem molku. »Ker mislim na to, kako majhen sem v primeri s teboj in z njo, ki si je nisem znal ohraniti ... Ker vidiim, da sem za zmerom uničil svoje ognjišče in poteptal njeno in svojo srečo ... Ker se spričo njene in tvoje dobrote toliko bolj zavedam svoje nevrednosti ... svojega gorja in nesreče.«
»Oh, oče, molčite!«
»Ne, sin moj, daj mi, da dogovorim. V uteho mi je, da morem po tolikih letih molka na glas povedali, kako zavrženo bitje sem ...«
»A potem, oče ... potem vam moje odpuščanje ni v tolažbo?«
»Kako moreš kaj takega reči? ... O, prav imaš, sin ... nepremišljeno sem govoril ... krivico sem ti delal ... Česa si morem še želeti kakor odpuščanje svojega otroka ...«
»O, razumem, oče, kaj mislite. Vem, kaj vas boli ...
Horvin je hlastno odkimal.
»Ne tajite, oče ... Boli vas, ker ne verujete, da bi vam mogli tudi vsi drugi odpustiti. Ne mislite tako, oče. Mržnja in maščevalnost ne trajata večno. Čas zabriše vse. Prišel bo dan, ko ne bo o vsem ostalo niti toliko sledu kakor o snegu, ki se stopi v pomladnem solncu.«
»Ne sin, to se ne bo nikoli zgodilo.«
»Zgodilo se bo. Prišel bo dan — kdaj, danes še sam ne vem — toda prišel bo prav gotovo, ko se vam bo tudi ta vaša velika želja izpolnila. Sovraštvo bo usehnilo in ostalo bo samo odpuščanje in ljubezen.«
»Tako govoriš, ker si dober ... ker me hočeš potolažiti. Pozabljaš, da nisi toliko trpel kakor ona ...«
»Žensko srce desetkrat hitreje odpusti kakor moško ... Zaupajte, oče, še enkrat vam rečem ... verujte v bodočnost.«
Mladi mož je vzel iz prsnega žepa svileno rutico in mehko obrisal očetu obraz. Nekaj časa je bilo tiho v sobi. Horvin je prvi izpregovoril.
»Kaj misliš zdaj storiti?« je obrnil pogovor drugam.
Franc ni takoj odgovoril, pogledal je Horvinu v obraz. V njegovih očeh je bilo vprašanje.
Kirurg ga je videl. Zaslutil je.
»Ali misliš ... ali boš povedal materi?«
»Da, oče ... Nikoli nisem imel skrivnosti pred njo ...«
»A kaj bo potem?«
Starcu se je pri teh besedah izvil globok vzdih. Ali je Franc vedel, kaj se odigrava v njegovi duši? Ali je čutil očetov strah? Mogoče, zakaj odgovoril je:
»Nič hudega, oče ... ne za vas ne zame.«
»Kdo ve!«
»Oče, nekaj mi prikrivate ... zakaj mi ne zaupate svojih skrbi?«
»Prav, na odkrito vprašanje bom odkrito odgovoril. Vidiš, sin moj, bojim se, da tvoja mati ne bo tako velikodušna kakor ti. Bojim se, da ti bo dala na izbero: jaz ali ona.«
Franc je dvignil k Horvinu oči. Nem očitek je bil zapisan v njih.
»Oče, krivico ji delate. Zakaj vam ne bi odpustila? Moja mati je plemenita ženska in bo razumela, da ne morem prezirati očeta, ki ni meni samemu ničesar storil. Zakaj vedela bo, da se zato moja ljubezen do nje ne bo nič zmanjšala.«
Toda Horvin ni mogel verjeti. Preveč sreče bi bilo to zanj. In v teh dolgih letih gorja in nesreče je izgubil vso vero v srečo ...
Ko se je Franc vrnil domov, mu je brala z obraza, da se je nekaj zgodilo. Zaskrbelo jo je.
»Kaj novega, sin moj?« je vprašala in mu pogledala v oči.
»Same dobre novice, mamica ... nič slabega ti danes ne prinašam.«
»Res?«
»Zakaj mi ne verjameš? ... Ali ti mar moje oči kažejo, da lažem!«
»Ne, Franc ... Toda sam veš, da te moje oči vselej izpregledajo ... Zdajle mi pravijo, da se je nekaj zgodilo ... Izdajajo mi, da te nekaj skrbi ...«
»Ne, mama, ravno narobe! Vse današnje novice so vesele!«
Ilona je predirljivo pogledala svojega sina.
»O, Bog!« jo je izpreletelo. »Da ni Ciril že izpregovoril in vsega izdal? Da nemara Franc že ne ve, da je Horvin njegov oče? Ali ga to navdaja s tolikšnim veseljem?«
A že je mladi mož povzel:
»Vse ti bom povedal, mamica, potem pa sama presodi.«
Oči so se mu zalesketale.
»Stanje gospoda Cirila se je od včeraj zelo popravilo,« je začel Franc.
Bilo je prvič, da je mladi mož govoril o »gospodu« Cirilu. Ilona je osupnila.
»Vse ve!« je pomislila in vztrepetala.
»To so bile prve kirurgove besede ko sem prišel k njemu. Horvin je bil od tistega trenutka, ko je videl, da je bolnik zunaj nevarnosti, kakor prerojen.«
Ves čas ko je govoril, je gledal materi v obraz. Ilona je trepetala. Skušala je brati v sinovih očeh, kaj se je zgodilo. Zakaj njegove besede so ji izdajale, da ji ima povedati še nekaj drugega. Toda Frančev obraz ji je to pot ostal neprodirljiv.
»Horvin me je nato odvedel v sobo gospoda Cirila,« je povzel Franc. »Bolnik je noč mirno prespal. Izgovoril je bil že nekaj zmiselnih stavkov, iz katerih se je dalo presoditi, da se mu bo počasi vrnil ves razum in spomin. Pričakovati je bilo, da bo nemara mogel odgovoriti na zadana vprašanja.«
»In?« je komaj slišno dehnila Ilona. Srce ji je razbijalo, kakor bi ji ga hotelo razgnati.
»In Horvin se ni motil ... Gospod Ciril je odprl oči in naju pogledal, drugega za drugim. A ne brezizrazno kakor prej! Potem je začel govoriti. Pametno in logično. Spomin se mu je jel vračati ... O, počasi sicer, zelo počasi, a vendar! ... Kirurg ga je izpraševal.«
Toda glas mladega moža ni bil več prejšnji. Drgetal mu je. Obraz mu je zalila vročica.
»In kaj vama je odgovoril?« je vprašala mati. Njen obraz je bil v nasprotju s sinovim bled ko prt.
»Najprej je zamrmral: ‚Kje sem?‘ Kirurg mu je odgovoril: ‚Pri prijatelju, ki skrbi za vas.‘«
»In potem?«
»Potem je vprašal: ‚Kaj mi je bilo? Kaj se je zgodilo?‘«
»Dalje!«
Ilona se je od nestrpnosti komaj premagovala, hotela bi čim prej vse izvedeti, toda Franc je nalašč zavlačeval, boječ se, da ne bi vsa resnica, če bi jo naenkrat izdal, matere preveč pretresla.
»Potem...« Mladi mož je trdno pogledal materi v oči. »Potem je Horvin izrekel besede: ‚Železniška nesreča ... pri Zidanem mostu ... na vožnji iz Zagreba ...‘«
»Horvin je to rekel?«
Ilono je vrglo pokoncu. Njen obraz je postal prsten. Sin jo je prijel za roke.
»Da, mamica, Horvin je to rekel.«
»In Ciril?«
»Se je takoj spomnil.«
»O, Bog!«
Madžarka je omahnila v naslanjač. V senceh ji je kovalo. Mrzlične misli so ji švigale po glavi. Zakaj je Horvin obudil te spomine? Da prej izve resnico? Da samega sebe pogubi? Ni razumela.
»In potem, mamica, je zdravnik povedal: ‚Ranjence so pripeljali s posebnim vlakom v Ljubljano. Na postaji je čakal neki kirurg, vaš prijatelj ... Videl je, da vas samo trepanacija lobanje lahko reši. Izvršil je operacijo.‘ Takrat se je iz ust gospoda Cirila utrgalo neko ime.«
»To ime ...?«
»Horvin ...«
Iloni se je izvil krik. Glava ji je padla nazaj.
»Mamica!« Mladi mož je skočil k njej, jo oklenil z rokami in nežno pritisnil k sebi.
»Tak ... vse ... veš?« je zajecljala.
»Da, mamica ... vse vem.«
»Pa mi oprostiš, da ti nisem izdala cele resnice?«
»Saj je sam nisem maral vedeti! ... Toda božja previdnost je hotela drugače.«
»O, moj Bog! O, moj Bog!«
Franc jo je mehko položil nazaj na naslanjač. Potem je pokleknil pred njo in obsul njene mrzle roke z vročimi poljubi.
Ilona se je prva osvestila. Lahno je odtegnila sinu roke in mu trdno pogledala v oči.
»Torej ... te je ... Horvin spoznal?«
»Da mamica ...«
»In potem? Upam, da si se obnašal kakor mož?«
»Storil sem, kar mi je velelo srce.«
»Franc! ...«
»Storil sem, kar sem moral storiti.«
»Torej si predočil temu človeku prepad, ki naju loči od njega?«
»Ni bilo treba mamica ... Ta prepad je že sam videl ... Sam ga je izmeril v vsej njegovi globini.«
»In je videl, da ga nič na svetu ne more premostiti?«
»Da mamica ... toda jaz nisem teh misli.«
»Otrok!«
»Ne, mamica, nisem ... In to sem tudi njemu povedal.«
»Tak si mu odpustil?«
»Odpustil sem, mamica.«
»O, jaz nesrečnica ... jaz nesrečnica!« Vsa strta je pobesila glavo. »O, vedela sem, da bo do tega prišlo ... Tisti dan sem že slutila, ko si mi v Nici izrekel željo, da bi šel v Pariz. Neki glas mi je rekel, da se bosta tu srečala. In bala sem se ... bala, da bo Franc v svoji dobroti ... šel k njemu ... in mene zapustil ... mene, ki sem mu posvetila vse svoje življenje ...«
Solze so se ji zalesketale na očeh. Zaihtela je. Toda Franc ni hotel videti materinih solz. Ne, danes ne!
»Mamica, zakaj hočeš biti tako zla? Ti, ki te je drugače sama dobrota? Nisi premislila, kaj si rekla. Saj vendar veš, da te ne bi nikoli zapustil ... da bo moja ljubezen do tebe ostala nezmanjšana do smrti ... Kaj ne, mamica, da ne dvomiš, da ne moreš dvomiti o njej?«
Prijel jo je za roke in jih obsul s poljubi. Toda Ilona je še zmerom bolestno razglabljala:
»Ta človek je vedel, da mu bo moj sin odpustil ... Zato, samo zato je na tak način presekal ta vozel.«
Mladi mož je vztrepetal.
»Ne obrekuj ga, mati! Ta človek je nekoč storil zločin, sam ga je priznal, toda verjemi mi, prestal je zanj veliko pokoro.«
»Drugi so prestali še več, pa so bili nedolžni!«
»Da ... zato tega zločina tudi ne zagovarjam. Toda od tistih dob so minila leta ... leta kesanja in trpljenja. Vse kar je bilo zlega v njem, je čas ugonobil ... Dobro zrno je izpodrinilo plevel.«
»Misliš? Ali imaš dokaze?«
Mlada mati se je krčevito upirala mehkejšim čuvstvom, ki so proti njeni volji vstajala v njej od tistega trenutka, ko je izvedela, da je Ciril rešen.
»Samotarsko, vase zaprto življenje tega človeka, ki vsa ta leta ni poznal pokoja ne miru, ki mu je bila edina uteha delo — ali to ni dokaz?«
»Nezadosten.«
»Njegov pristanek, da izvrši nevarno operacijo, ki sem ga prišel prosit zanjo — ali to ni dokaz?«
»Obetal si je pač koristi od nje.«
»In poslednji dokaz, ki mu tudi ti ne moreš odreči tehtnosti: da odkrije svojemu sinu, tistemu bitju, ki ga vse v njem žeja po njegovi ljubezni in spoštovanju — da mu odkrije svoj zločin! O, mamica, že samo to mora odkupiti še tako velik greh ... Človek, ki je zmožen tolikšnega herojstva, je moral obračunati s svojo prošlostjo, tak človek ne more biti v srcu slab.«
Ilona je utihnila. Zakopala si je glavo v roke in srepo zastrmela pred se. Šele po dolgem premolku je izpregovorila:
»Človeku, ki sam zaradi greha drugega ni direktno trpel, je brez dvoma laže odpuščati.«
»Ali mar jaz nisem direktno trpel?«
Ilona ga je začudeno pogledala. Ni razumela.
»Da,« je bolestno odgovoril Franc, »tudi jaz sem trpel ... Trpel, da nimam očeta kakor drugi otroci ... očeta, ki bi ga ljubil in spoštoval.«
»A kdo je temu kriv? Jaz nemara?« je grenko vzkliknila mati.
»Ne, mamica, tega ne trdim. Sama veš, da ti nikoli nisem ničesar očital ... Zakaj tajiš, da se boriš sama s seboj? Da bi tvoje dobro srce rado odpustilo, pa ga tvoja volja prevpije: Ne, ne! ...«
Mlada mati je vstala.
»Preveč sem pretrpela, da bi mogla kdaj pozabiti. Njegov zločin je prizadejal preveč gorja in žalosti, da bi mu ga mogla odpustiti. Mogoče, da se moje srce bori z mojo voljo. Toda rečem ti, sin: Zmagala bo volja!«
»Mama! ...«
»Zmagala bo volja!« je vzkliknila še enkrat s presekanim, hripavim glasom.
Čez trenutek je nekoliko mirneje povzela:
»Ne maram biti slabša, a tudi ne boljša od drugih. Prvi mah sem v tvojih očeh izpregledala skrivno željo tvojega srca. Mislil si ... morda celo obljubil, da bom tudi jaz odpustila. Ne, sin! Kadar bodo odpustili vsi drugi, ki so trpeli zaradi njegovega zločina, takrat bom odpustila tudi jaz. Nič prej. To je moja poslednja beseda. In če te smem česa prositi, Franc, te prosim: ne govori več o tem. Ne imenuj več pred menoj imena tega človeka, zakaj zame je in mora ostati tujec.«
Oči so ji gorele, ko je govorila, in ustnice so ji drgetale. Franc se je ustrašil, da je ne bi zadela kap od prevelikega razburjenja. Sklonil je glavo in zamrmral:
»Prav, mama, kakor želiš ...«
Popoldne sta imela mati in sin razgovor o svojem bodočem ravnanju. Soglasno sta sklenila, da se Ilona ne bo več oglasila v Horvinovem sanatoriju in tudi Cirila ne bo smela več videti. Zakaj oba, mati in sin, sta se zavedala, da nesrečni Milavec nikoli ne sme izvedeti imen tistih, ki so v teh osemnajstih letih njegove duševne smrti skrbeli zanj. Sklenila sta, da bo Ilona naložila na njegovo ime večji znesek v neko banko, Franc mu bo pa povedal, da mu je ta denar zapustil neki njegov prijatelj, ki hoče ostati nepoznan. Tako bi bil nesrečni mož preskrbljen do smrti. Samo ali bo hotel to darilo sprejeti?
Dalje sta Ilona in Franc sklenila, da pustita Cirilu njegovega dotedanjega slugo, ki je znal najbolje ravnati z njim. Kar se tiče razmerja med Francem in dr. Horvinom, je Ilona dovolila sinu, da ga sme obiskovati, kadar ga bo volja, zanjo pa mora kirurg tudi v bodoče ostati tujec.
Vse to naj bi Franc povedal dr. Horvinu. Mladi mož je vedel, da se Ilona ne bo dala pregovoriti. Sleherni poskus za spravo z možem, ki jo je pred leti tako hudo razžalil, je moral vnaprej ostati brez uspeha. Zato tudi ni hotel več siliti vanjo. Vzlic temu mu je pa vendarle ostala še iskrica nade ... drobna iskrica ...
Drugi dan je Franc spet odšel h kirurgu. Dr. Horvin ga je že nestrpno čakal. Nežno ga je objel, nato je pa hlastno vprašal:
»Kaj je novega, sin moj?«
»Nič dobrega, oče ... Na žalost ste deloma imeli prav ...«
»Noče mi odpustiti?«
Starcu se je tresel glas. Neizmerna žalost je odsevala iz njegovih oči.
»Potrpite, oče, odpustila bo ...«
Horvin je še huje vztrepetal. Nova nada je vstala v njegovem srcu.
»Zakaj pa potem praviš ...?«
»Odpustila bo ... toda šele pozneje.«
»Misliš?«
»Skoraj prepričan sem, oče.«
Franc ni maral dodati: »Kadar bodo tudi drugi odpustili.« Ta pridržek bi očeta preveč razžalostil. Mladi mož je začel nato pripovedovati očetu o sklepih, do katerih sta bila prišla z materjo zastran Cirila.
»Danes mu gre še mnogo bolje kakor včeraj«, je rekel kirurg. »Že snoči se mu je popolnoma vrnil spomin.«
Pobesil je glavo.
»O svoji ženi je govoril ... in o svojih otrocih.«
»O otrocih?«
»Da, dva otroka ima.«
Tega mu Ilona ni bila povedala.
Torej je njegova mati le prav imela, ko je dejala, da tudi drugi trpe zaradi nesrečnega očetovega dejanja. Tudi njegova otroka sta kakor on izgubila svojega očeta ... Tudi onadva sta ga objokovala, misleč, da je že zdavnaj mrtev. In onadva morata prva odpustiti, potem šele se bo tudi Ilona omehčala. Franca je obšlo malodušje.
Horvin je še zmerom sklanjal glavo. Ali je slutil, kakšne misli se pode njegovemu sinu v glavi? Kdo ve!
Nekaj sekund nato sta oba stala ob znožju bolnikove postelje. Ciril je prvi mah spoznal Horvina, potem je pa njegov pogled začudeno zletel k mlademu možu.
»Vaš dober prijatelj sem«, je odgovoril na nemo vprašanje Franc. »Nekoč, pred davnimi leti, vas je srečal moj oče, ko ste bili popolnoma sami na svetu. Zasmilili ste se mu, pa vas je vzel k sebi in skrbel za vas. Tako sem vas tudi jaz spoznal. Ne bojte se, gospod ... Kakor smo skrbeli za vas v teh strašnih letih, prav tako bomo pazili na vas tudi v bodoče ...«
Milavec je vztrepetal. Njegovo obvezano čelo se je nabralo v gube. Videlo se je, da si krčevito prizadeva, da bi oživil spomin.
»Iščem v spominu ...«, je zajecljal. »Da ... od časa do časa zagledam v duhu nekega visokega mladega moža ... časih me je vodil na izprehod ...«
»To sem bil jaz.«
»Vi? ... In potem je bila neka žena v črni obleki ...«
»Moja mati«, je mehko odgovoril Franc.
»Ah!« je zamrmral Ciril. Od napora pri obujanju spomina se mu je čelo pokrilo z znojem. »Tak vi ste bili ... vi in vaša mati ... ki sta bdela nad menoj?«
»Da ... in poprej tudi moj oče«, je hlastno dodal mladi mož in se obrnil proč, boječ se, da ga ne bi oči izdale.
Horvin je vzdihnil. Stal je pri oknu in gledal svojega sina. Kako lep je in postaven! In srce se mu je širilo ob misli, da ga ta sin ljubi. Potem ga je pa druga misel zbodla v srce.
»Ilona! ... Ona mi ne bo nikoli odpustila! ... Oh, Bog bodi zahvaljen, da imam njega!«
Ciril si je segel z roko po čelu.
»Pravite, da sem bil sam in zapuščen, ko me je našel vaš oče in se zavzel zame ...«
»Da ... tako mi je vsaj zmerom pripovedoval ... Zakaj dolgo je že tega.«
»Kako dolgo?«
»Osemnajst let.«
»Osemnajst let! ... O, Bog! ... In ves ta čas sem hodil kakor živ mrtvec po svetu ...«
Počasi se je obrnil h kirurgu.
»Horvin!« ga je tiho poklical.
Zdravnik je pristopil k postelji.
»Davi ste mi rekli, da ne veste, kje so moja žena in otroka?«
»Na žalost«, je prikimal kirurg.
»Toda po tisti strašni nesreči ... po operaciji ...«
»Je vaša žena prišla k vam v moj sanatorij. Kakšen mesec dni nato vas je vzela s seboj.«
»V Cvetlično ulico ... Saj smo tam stanovali, če se prav spomnim?«
»Da, v Cvetlično ulico v Ljubljani ... Pozneje sem se nekega dne oglasil pri vas, da poizvem, kako vam gre. Sprejela me je stara služkinja in mi povedala, da je vaša žena neznano kam odpotovala in vzela vas in otroka s seboj.«
»In potem?«
»Potem nisem nikoli več ničesar slišal ne o vas ne o vaših.«
Ciril se je zamislil. Zdajci so se mu zasolzile oči.
»Moja žena ... moja otroka ... moja mati ... Ali so mar vsi umrli?«
Globok vzdih se mu je izvil iz prsi.
»Drugače vendar ne bi bil ostal popolnoma sam na svetu, od vseh zapuščen ... Ne bi me bili vrgli na cesto samo zato, ker nisem imel več razuma ... ker sem postal žalostna človeška razvalina ... Ne, ne, zaradi moje nesreče bi me še bolj ljubili ...«
Solze so mu lile po licu. Zaihtel je.
»O, gotovo se je tudi njim pripetila strašna nesreča ... moja uboga stara mati ... moja Ljudmila ... in moja ljubljena otročička ... Oh, Marko, kje si? Kje si, Boža ...«
Franca je vrglo nazaj. Vsa kri mu je izginila z obraza.
Ljudmila ... Marko ... Boža!
Saj to so vendar imena, ki jih tudi on dobro pozna! Če bi jih kdo izgovoril vsako posebej, jih ne bi niti za mar vzel. Toda vsa tri v eni sapi! Saj tako je ime gospe Harleyevi in njenima dvema otrokoma! ... O, dobro je še pomnil, da mu je Marko dejal, da je njegovi materi Ljudmila ime ...
Ciril je zaprl oči. Solze so se mu posušile. Franc je stal nemo kakor odrevenel. In na ušesa so mu neprestano kovala ta tri imena:
»Ljudmila ... Marko ... Boža ...«
Tedaj ga je kakor blisk prešinila misel:
»Da ni njun oče?!«
Toda prav tako hitro kakor se mu je misel pojavila, jo je že pregnal.
»Meša se ti! Kako moreš na kaj takega priti! Golo naključje je to, golo naključje ta imena ...«
Horvin je videl, da se v mladem možu nekaj dogaja. Stopil je k njemu.
»Kaj ti je, Franc?«
Franc ni odgovoril. Plaho je pogledal po bolniku, ki je imel še zmerom zaprte oči, kakor bi hotel tako zadržati potok solz, ki so mu neprestano silile izpod trepalnic. Potem se je obrnil h kirurgu in ga potegnil k oknu.
»Stopite z menoj, oče ...«
Začudeno, a brez ugovora mu je Horvin sledil. Ko sta bila v najbolj oddaljenem kotu, kjer ju Ciril ni mogel slišati, je Franc tiho vprašal:
»Ali ste pred leti poznali rodbino tega človeka?«
»Zakaj vprašaš?«
»Ker bo vaš odgovor zame izredne važnosti.«
Pokazal je z roko proti Cirilu in dodal:
»In tudi zanj.«
»Če je tako — da, poznal sem jo.«
»Ali mi veste kaj več o njej povedati, oče?«
Horvin je vztrepetal.
»Kaj bi rad vedel?«
»Kaj ne, oče, imel je ženo in dva otroka?«
»Da.«
»Ime jim je bilo, kakor je nesrečnež pravkar dejal: ženi Ljudmila, otrokoma pa Boža in Marko?«
»Da.«
»Koliko sta bila otroka takrat stara?«
»Bog moj, težko mi je natanko odgovoriti na to vprašanje ... Videl sem ju komaj dvakrat ali trikrat. Če me spomin ne vara, je utegnilo biti dečku kakšna tri ali štiri leta, deklica je pa bila nekoliko starejša od njega ... štiri ali pet let ji je moglo biti.«
»Vjema se,« je sam pri sebi zamrmral Franc po kratkem razmišljanju. Potem se je spet obrnil k očetu:
»Žena je bila plavolaska, ali ne?«
»Da, plave lase je imela,« je komaj slišno odgovoril Horvin in vztrepetal ob spominu na Ljudmilo.
»Ali veste, kam je odšla iz Ljubljane?«
»Nekam v tujino ... v Švico, se mi zdi, ali pa v Nemčijo.«
»V Švico! ... Oh, potem je ona ... potem so oni ...«
Glas mu je zadrhtel. V očeh mu je čudno gorelo in njegov ko prt bledi obraz je izdajal silno razburjenje.
»Da, ona je ... oni so,« je spet zamrmral.
»Ali mar veš, kje živi ta ženska ... in njena otroka?« je začudeno vprašal kirurg.
»Da, oče, vem,« je mehanično odgovoril mladi mož.
Moral se je nasloniti na okno. Kolena so mu klecala, kakor bi bil pijan. In tedaj so začele vstajati v njegovem spominu sence prošlosti.
Zdaj je razumel, zakaj se je gospa Harleyeva tako iznenada izpremenila nasproti njemu in njegovi materi. Nesrečnica je bila spoznala Cirila, ko je bil tistega usodnega dne slučajno zablodil na njen vrt.
Franc ni vedel vsega, kar se je bilo pripetilo po oni železniški katastrofi. Ilona mu ni nikoli omenila svojega zavrženega dejanja, dejanja, čigar žrtev je postal Ciril. Rekla mu je samo, da je bila Milavčeva žena trdno prepričana o nezvestobi svojega moža, čeprav ni bil kriv. In ko je takrat videla, da živi skupaj z gospo Matoševo, jo je obšla mržnja do nje, o kateri je mislila, da ji je izneverila moža.
Da, le tako se da pojasniti nenadna izprememba v njenem vedenju — izprememba, ki je za zmerom zapečatila njegovo, Frančevo nesrečo.
Kaj zdaj?
O, Franc je le predobro vedel, da ne sme ničesar več upati, da se ne sme zanašati v srečo, ki jo je takrat tako neizprosno izgubil. Njegov oče je zakrivil zločin, zločin, čigar žrtev je bil Božin oče. Med njima je kakor med njunimi otroki osemnajst let trpljenja, osemnajst let muk in gorja. Brezdanji prepad se odpira med njima, in nič na svetu ga ne bo moglo nikoli premostiti ...
Mladi mož se je prijel za čelo. Žgalo ga je ko ogenj. In iz ust se mu je utrgalo obupno ihtenje:
»O, moj Bog!«
Horvin ga je v strahu pogledal.
»Kaj ti je, sin? Ali mar trpiš?«
»Da, oče,« je krčevito zaihtel Franc. Ni se mogel več premagovati.
»Zakaj mi ne poveš kaj ti je? Saj sem ti vendar oče! ...«
»Preveč me žge ... pozneje ... pozneje, oče.«
»Zakaj ne takoj? Odleglo ti bo, sin, če se izpoveš.«
»Vem, oče ... vzlic temu vas prosim, ne silite zdaj vame ... pozneje vam bom vse povedal.«
Nekaj sekund je stal kakor posekan. Z vsem naporom svoje volje se je zdaj vzravnal in stresel glavo, kakor bi hotel odgnati obupne misli. In kakor bi sam s seboj govoril, je zamrmral:
»Dolžnost mi zapoveduje, da vrnem tega nesrečneža njegovim svojcem. Toda ali bom zmožen izvršiti to nalogo?«
Zdaj je bil mirnejši. Zavest, da ga čaka velika naloga, je zamorila bolečino v njegovem srcu. Stopil je k Cirilovi postelji in bolniku dejal, da se bo jutri spet vrnil. Nato se je poslovil od Horvina.
Kirurg si ni znal razlagati sinovega vedenja in njegove nenadne izpremembe. »Kakšno skrivnost mi prikriva?« se je neprestano izpraševal. »Nekaj silno resnega mora biti, drugače ga ne bi bilo tako pretreslo. Ta skrivnost se očividno nanaša na Milavčevo rodbino. Kje se je Franc seznanil z njo? Kaj more biti med Ljudmilo ali njenima otrokoma in njim?«
Toda naj je Horvin še tako razglabljal in razmišljal, na nobeno teh vprašanj ni vedel odgovora ...
Mladi mož je bil trdno odločen, da takoj ko pride domov, Iloni vse pove. Madžarka mu je že z obraza brala, da se je nekaj pripetilo. Prebledela je; ustrašila se je, da se ni Cirilovo stanje nemara spet poslabšalo. Toda Franc jo je zastran tega hitro potolažil:
»Ne, ne boj se mama. Bolnik je od dne do dne boljši, in če pojde tako dalje, bo čez tri tedne že lahko zapustil sanatorij in se vrnil k svojim.«
»K svojim?«
Ilona je osuplo pogledala svojega sina.
»Da, mama, prav si me razumela ... k svojim, sem rekel.« »Kaj ne veš več, sama sem ti povedala, da so žena in otroka tega nesrečneža izginili in da nihče ne ve, kje žive ... če sploh še žive ...«
»Nu, mama — jaz sem jih našel.«
»Ti si jih našel, ti, Franc?«
»Da, jaz. To se pravi, odkril sem, kje žive. Tudi ti veš, mama.«
»Jaz vem? Šališ se, Franc!«
»Ne, mama, narobe — zelo resno govorim.«
»Jaz naj vem, kje žive Milavčeva žena in njena otroka?«
»Da, mama.«
»Zblaznel si!«
»Nisem, mama. Razumela me boš tisti mah, ko ti povem njihova krstna imena.«
»Krstna imena? Tvoje pripovedovanje mi postaja čedalje nerazumljivejše.«
»Da, krstna imena. Ženi je ime Ljudmila, otrokoma pa Boža in Marko.«
»Boža in Marko ... Ni mogoče: gospa Harleyeva?! ...«
»Gospa Milavčeva.«
»O, Bog!« je zamrmrala Ilona in prebledela. Nekaj trenutkov je vladala tišina v sobi. Potem je pa mati izrekla isti pomislek, ki se je bil porodil že v sinu:
»Ali ne gre za golo naključje imen?« »Ne, mama. Vprašal sem svojega očeta.«
»Franc!«
Zabolelo jo je, če je samo slišala imenovati Horvinovo ime. Toda sin se ni dal ugnati. Mehko je nadaljeval: »Vprašal sem svojega očeta in on mi je dal nekatera pojasnila. Noben dvom ni več mogoč. Gospa Harleyeva ni nihče drugi kakor žena dr. Milavca. Kaj res nisi vedela?«
»Kolnem se ti!«
»Nisi vedela, kako je otrokoma ime?«
»Ne ... Vpričo mene ni nihče njunih imen nikoli imenoval.«
»O, potem mi je vse jasno.«
»Kaj ti je jasno?« »Vzrok nenadne izpremembe v vedenju gospe Harleyeve do naju ... Saj nisi pozabila?«
»Da, to je bilo tisti dan, ko je zagledala Cirila in naju nato pozvala, da takoj zapustiva njeno hišo.«
Madžarka je pobesila glavo:
»Še zmerom je bila prepričana o moji krivdi. Še takrat ni odpustila svojemu možu. A vendar ...«
Umolknila je in se zatopila v grenke misli. Franc je otožno ponovil za njo:
»Da, prepričana je bila o tej krivdi ... in najbrže bo do konca ostala v tej veri ...«
Takrat je Ilona nenadoma dvignila glavo. V njenih črnih zrenicah se je zablisnilo.
»O, dobro vem, Franc, katera misel te teži in kaj ti razjeda dušo. Toda ne smeš obupati.«
Mladi mož jo je začudeno pogledal.
»Ali imaš mar dokaze za svojo nedolžnost, mati?«
»Mogoče ...« je odgovorila in iztegnila roke proti njemu. Krčevito ga je stisnila k sebi in tiho, a s trdnim glasom dodala:
»Ti si izpolnil svojo dolžnost, otrok moj — zdaj je na meni vrsta, da svojo storim.«
IX Nesrečna ljubezen
uredi»Zakaj si nocoj tako redkih besed?«
»Sam ne vem ... Časih že tako pride ...«
»Da nisi nemara bolan?«
»O, ne!«
»In vendar ti je nekaj! V tvojih očeh drgeta vročica ... ustnice se ti tresejo ...«
»Morda me je ta prelestni prizor tako prevzel. Saj veš, da pri nas nimamo tako čudovitih alpskih pokrajin s tako nebeškim solnčnim zatonom, kakor se pravkar odpira pred nama ...«
»O, René, ne morem verjeti, da bi bilo samo to.«
Visoki mladi mož s plavimi lasmi in sinjimi očmi ni odgovoril.
Ta razgovor se je vršil nekega pomladnega večera na verandi otroškega zavetišča na Sonnenbergu med Markom in njegovim prijateljem Renéjem Vernienom. René je bil sin francoskega veletrgovca, ki je vsako leto nekajkrat prišel v švicarske Alpe letovat. Pri neki takšni priložnosti se je bil seznanil z Markom. Mlada moža sta se hitro priljubila drug drugemu in Marko ga je predstavil svoji materi in sestri. Ljudmila ga je prijazno sprejela: bil je prijatelj njenega sina, in to ji je bilo dovolj, da je postal drag tudi njej. Tem bolj, ker je že po prvem njegovem obisku videla, da je mladi mož fin dečko, lepega vedenja in nepokvarjenega srca. Kadarkoli je govorila z Markom in Božo, je bila vselej polna hvale o njem.
Da, Boža! Deklica se je v zadnjih letih silno izpremenila. Postala je nenavadno resna in tiha, malone melanholična. Prej tako veselo in živo dekle, se je zdaj vselej, kadar je bila sama, izgubljala v svoje misli in tiho, otožno sanjarjenje.
Ljudmila ji je dostikrat prigovarjala, a zaman. Mati je le predobro slutila, kaj je nesrečnemu otroku — a kako naj mu pomaga?
Hotela jo je razvedriti z mladim Renéjem. Če je le mogla, je tako nanesla, da sta bila mlada človeka skupaj. Laže bo onega pozabila, si je dejala na tihem. In kadarkoli je mogla, je nanesla besedo nanj. Toda Boža je vselej obrnila pogovor drugam. Ali ji je pa stvarno pritrdila: »Da, mama, dober dečko je. Drugače ga ne bi imel Marko tako rad.« To je bilo vse.
René Vernien je zdajci dvignil glavo. V njegovih očeh je nenadoma zasijal sklep.
»Poslušaj me, Marko.«
Marko ga je začudeno pogledal.
»Moj prijatelj si,« je povzel mladi mož. »To mi daje pravico, da ti nekaj povem.«
»Kar na dan z besedo!«
»Ali ničesar ne slutiš? Mar nisi še ničesar opazil?«
Marko se je drobno nasmehnil.
»Pač ... Opazil sem, da že od takrat, ko sem te prvič povabil k nam, nisi več tako vesel, kakor si bil prej.«
»Pa nisi pogodil vzroka te izpremembe?«
Marko se je spet nasmehnil.
»Ne ...«
»In tudi ne slutiš, zakaj sem nocoj tako ... čuden, kakor si malo prej dejal?«
»Ne slutim, lahko mi verjameš.«
»Poslušaj me tedaj. Otožen sem, ker moram, kakor veš, pojutrišnjem zapustiti te čudovite kraje, kjer sem pri tvoji materi in sestri pa pri tebi doživel tako lep, tako prisrčen sprejem.«
»Nu, René, zastran tega se ne boj. Kadarkoli te bo pot zanesla tod mimo, sam veš, da boš pri nas vselej dobro došel.«
»Zelo ljubezniv si, Marko. Toda kakor sem ti pravil, bom moral takoj, ko se vrnem domov, ostati pri očetu in mu pomagati. Star je že, pa sam ne zmore več vsega. In tako ne vem, kdaj si bom spet mogel utrgati nekaj časa in ...«
»Ne govori tako, René. Vsaj enkrat na leto z zanesljivostjo računam, da nas boš prišel obiskat. Bogat si in neodvisen in nikoli ti ne bi oprostil, če si ne bi vzel vsaj nekaj tednov, da skočiš pogledat k nam.«
René je žalostno zmajal z glavo.
»Poslušaj me, Marko,« je spet začel.
Globoko je zajel sapo, nato je pa povzel:
»Vidim, Marko, da se delaš nevednega, toda prepričan sem, da si že zdavnaj ugenil, kaj je vzrok mojega nemira. Saj vendar pri mladih ljudeh ni za otožnost toliko vzrokov, da ne bi človek pravega našel.«
Marko se je zasmejal.
»Da nisi nemara zaljubljen?«
»Zadel si.«
»V Božo?«
»V koga drugega če ne vanjo? Kdo se ne bi zaljubil v tako ljubko in lepo dekle, kakor je tvoja sestra? A ne misli, Marko, da je stvar šele od včeraj! Že pred šestimi meseci, ko si me povabil k sebi in sem prvikrat stopil pred gospodično Božo — že takrat sem čutil, da jo ljubim. Ko sem odhajal, se je nekaj obrnilo v meni.«
»Aha, spomnim se ... Bil si prav tako otožen in redkih besed kakor danes. Da, spomnim se.«
»Rekel sem sam pri sebi, da sem smešen ... da mi gospodična Boža nikoli ne bo vračala ljubezni ... da moram zatreti v sebi to blazno čuvstvo, ki mi je nenadoma napolnilo srce. Pa ni šlo. Vsak dan sem moral bolj misliti nanjo. In ko si me ob odhodu povabil, naj se spet oglasim, ko si dejal, da bosta tvoja mati in sestra srečni, če vas bom v kratkem spet obiskal, nisem imel toliko poguma, da bi bil odklonil vabilo, kakor bi bil moral.«
Mrzlično je prijel svojega prijatelja za roke:
»Marko, saj se ne srdiš, da ti tako govorim?«
»Zakaj bi se srdil, René?«
Nastal je trenutek tišine. Marku se je lahno nabralo čelo; neka misel ga je bila prešinila. René je povzel:
»Zdaj mi pa odkrito odgovori, Marko, in mi nikar ne prizanašaj. Kaj ne da se ti zdim smešen in nor?«
»Smešen ... nor ... Zakaj, prijatelj?«
»Ker me gospodična Boža ne more ljubiti ... ker me ne bo nikoli ljubila ...«
»Kaj veš!«
»Tako mi je, Marko, kakor bi nekaj skrivala pred ljudmi ... veliko bolest. Ali nisi še videl?«
Marko ni takoj odgovoril. Šele po kratkem premisleku je dejal:
»Takšni ste vsi zaljubljenci. Za prazen nič se vznemirjate in vidite strahove, kjer jih ni ... Boža je bila res prej vesela in živa, zdaj se je pa njen značaj približal mojemu ... postala je resna in tiha. Toda to je pri mladem dekletu nekaj samo po sebi razumljivega, bi dejal. Da bi imela kakšno skrito bolest, nič ne vem.«
»Da ni nemara že oddala svoje srce?«
René je nehote vztrepetal, ko je izgovoril to vprašanje. Toda njegov prijatelj se je spustil v smeh.
»Na to vprašanje mi je ta trenutek težko odgovoriti. Vendar mislim, skoraj prepričan sem o tem, da bi ti dosti prej mogel nikalno odgovoriti kakor pa pritrdilno. Moja mati in sestra živita, kakor veš, čisto sami zase. Razen staršev, ki pripeljejo svoje otroke ali pa pridejo ponje, nikoli ne vidita žive duše. Zato bi dejal, da se doslej še ni utegnil pri nas oglasiti princ iz devete dežele da bi ugrabil Božino srce ...« se je za smejal Marko.
René je vzdihnil.
»Kako dober si, Marko, da mi pustiš vsaj malo upanja.«
Marko je vstal, stopil k svojemu prijatelju in mu resno pogledal v oči.
»Ali hočeš, da povprašam pri Boži? In da povem materi? ...«
»O, kako dober si, prijatelj!« je vzkliknil René in mu vroče stisnil roko.
Marko je držal besedo.
Zvečer, ko so povečerjali in so se že odpravili vsak v svojo sobo, je porabil priliko in potrkal pri materi. Presenečeno ga je pogledala.
»Kaj bi rad, sin moj?« ga je vprašala.
»Najprej dovoli, da te poljubim, mamica.«
»Saj si me pravkar, ko si mi voščil lahko noč.«
»Res, mamica. Toda kakor veš, moram pojutrišnjem nazaj v mesto, ker se začno predavanja, in potem se nekaj mesecev ne bova videla.«
»Prav imaš,« je odgovorila in vdušila vzdih. Marko ji je nežno poljubil roko. Potem se je vzravnal.
»Nisem samo zato prišel, mamica, da te poljubim. Še drugi vzrok me je pripeljal k tebi.«
»Še drugi vzrok? ...«
»Da, mamica, govoriti moram s teboj ...«
»Oho! O čem pa, Marko?«
»O zelo resni stvari ... Neko poslanstvo moram opraviti ...«
»Poslanstvo? Ali se šališ?«
»Ne šalim se, ... V imenu svojega prijatelja sem prišel!«
»Gospoda Renéja?«
»Da ... Ali ne uganeš?«
Marko se je pomembno nasmehnil. Toda mati je položila prst na usta.
»Ne smeva biti tako glasna ... Boža bi naju utegnila slišati ... In če se ne motim, gre nemara ravno za njo.«
»Ugenila si, mamica!«
»Torej je res?«
»Da ... René jo ljubi ...«
»Ali ti je sam povedal?«
»Da, danes popoldne. Bil je čudno otožen in molčečen, pa sem ga vprašal, kaj mu je. Nekaj časa se mi je izmikal, potem je pa udarilo iz njega. Verjemi mi, mamica, pri njem ne gre za navadno, vetrnjaško ljubezen; zaljubil se je bil že prvi dan, ko je Božo zagledal. Kaj ti bom na dolgo razlagal: prosil me je, naj najprej tebe vprašam, ali ne nasprotuješ njegovi ljubezni, potem pa, ali se sme pri Boži nadejati, da ga bo uslišala.«
Ljudmila je pobesila glavo. Vzdih se ji je izvil iz ust.
»René Vernien je spodoben mladenič in ga visoko cenim. Zato nimam in ne morem ničesar imeti proti njegovi ljubezni. Narobe, prav rada bi mu dala svojo Božo, kakor bi mi ločitev od nje hudo storila — če le kaj čuti zanj. Morala bom z njo govoriti.«
»Kdaj jo boš vprašala, mamica?«
»Koj jutri.«
Spet se ji je utrgal vzdih. In s skoraj vročično vnemo je dodala:
»Oh, Marko, iz vsega srca bi želela, da bi Boža uslišala njegovo ljubezen in postala srečna!«
»Kako šele jaz, mamica!«
Tisto noč Ljudmila ni zatisnila oči. Venomer je morala razmišljati o odkritju svojega sina. In vendar zanjo prav za prav ni bilo nikako odkritje. Kolikokrat je že prestregla pri mladem Renéju, kadar je mislil, da ga nihče ne gleda, vroče poglede, ki jih je upiral v njeno hčer! In ne samo, da je to ni navdajalo s skrbmi, še veselilo jo je.
»Mladi mož je iz dobre in ugledne rodbine,« si je dejala sama pri sebi, »odlično vzgojen in dobrega srca. Če res ljubi Božo, bom skušala svoji hčeri dokazati, da jo čaka sreča ob strani takega moža. Upam, da se mi ne bo upirala. In ko bo poročena, bo kmalu tudi onega pozabila.«
Toda Ljudmila je razmišljala še o drugih rečeh. Mislila je na to, da bo morala, če se hči poroči, izjaviti na zapisnik, da je njen oče izginil. Povedati bo morala tudi svoje pravo ime, ki ga je dotlej zmerom tajila. Toda vse to se bo že kako uredilo. Najhujše bo zanjo le to, da jo bo potem hči zapustila in da bo ostala čisto sama na svetu. Zakaj tudi Marko bo prej ali slej šel po Božini poti. Takšna je pač usoda mater ...
In potem jo je spet obšlo malodušje:
»A če Boža nikakor ne bo hotela pristati? ... Če bo še dalje sanjarila in žalovala za dozdevno srečo, ki je nikoli več ne bo?«
Ljudmili se je izvil grenak vzdih. In s solzami v očeh je zamrmrala:
»O, ti moj nesrečni otrok! ...«
Drugo jutro je na vse zgodaj stopila v Božino sobo. Deklica je bila še v pižami; ko je zagledala svojo mater, se je nemalo začudila.
»Kaj, mamica, že pokoncu?«
»Saj je sedem ura!«
»Že res ... toda drugače vstaneš šele ob osmih.«
»Prav imaš ... Samo da ti doslej nisem nikoli imela nekaj važnega povedati kakor danes.«
Boža je stopila k njej, jo objela in poljubila.
»Kaj mi imaš povedati, mamica? Dobro novico?«
»Kakor se vzame, Boža ... Mislim, da dobro.«
»Prosim, mamica. Sama ušesa so me.«
Ljudmila je sedla na zofo in začela brez uvoda pripovedovati o snočnjem Markovem odkritju. Že pri prvih besedah je Boža vztrepetala in vsa kri ji je izginila z lic. Brez besede je poslušala do konca, toda prsi so se ji burno vzdigale in padale in tudi krčeviti drget njenih ustnic je izdajal, da divja v njenem srcu vihar nasprotujočih si čuvstev.
»Ne maram ti prikrivati,« je končala mati, »da mi tvoja bodočnost že dolgo leži na duši. Dosegla si starost, ko se začno v dekletih prebujati nove misli in jim srce hitreje utripa ... Toda tu pri nas nimamo priložnosti ... moških za ženitev skoraj ni ... Zdaj je pa prišel mlad in lep fant, ki te ljubi iz vsega srca, in bi te hotel osrečiti. Dobro premisli, hčerka moja, preden mi boš odgovorila. Misli na to, da me bo bolelo zaradi tebe same, če boš brez tehtnega vzroka odbila to ponudbo, ki se mi zdi posebno mikavna.«
Boža je še bolj vztrepetala. Bledica se je umeknila škrlatni rdečici, ki ji je zalila obraz. Le njene ustnice so ostale suhe in kakor brez krvi. Šele po dolgem molku je izpregovorila:
»Ta novica, mama, me je močno presenetila, sama si lahko misliš, ker nisem mogla biti nanjo pripravljena. Zato si prav rekla, naj dobro premislim, preden ti dam odgovor.«
In kakor bi sama s seboj govorila, je zamrmrala:
»Odgovor, ki te ne sme zaboleti ... tebe, ki si bila zmerom tako dobra in mehka z menoj.«
Glas se ji je utrgal; trepalnice so ji trznile, kakor bi hotele ustaviti solze, ki so se ji prikazale v očeh.
»Boža, otrok moj!« je vzkliknila Ljudmila in jo stisnila k sebi. »Verjemi mi, da sem dobro premislila, preden sem sklenila govoriti o tem s teboj. Verjemi mi, da mi zgolj materinska ljubezen narekuje, da ti pomagam poiskati pot do sreče. Človek mora biti na vse pripravljen. Danes ali jutri se lahko zgodi, da umrem. Verjemi mi, hčerka, da bi šla silno nesrečna s tega sveta, če bi te morala pustiti samo, brez žive duše na širnem svetu, ki bi skrbela zate. Vidiš, zato ne bom prej mirna, dokler tudi tebi ne zagotovim miru in neskrbne bodočnosti ... Takšna priložnost je prišla zdaj. René Vernien je, lahko mi verjameš, pošten fant. René te ljubi. Tvoje srce je svobodno, zato pač ne bo odbilo tistega, ki te obožuje. Poslušaj svojo mater, Boža, ki ima življenjska izkustva.«
Ko deklica le ni odgovorila, je mati čez nekaj časa spet povzela:
»Premisli malo vse te reči, Boža. Pustila te bom za nekaj časa samo, potem bom pa prišla po odgovor.«
Nežno jo je objela in poljubila, nato je pa tiho odšla, dobro vedoč, da ne sme, če hoče kaj doseči, otroku pustiti časa za premislek in za ugovore.
Prve čase bo seveda trpela, si je govorila Ljudmila sama pri sebi. Toda počasi se bo privadila izpremembi in polagoma bo začela tudi sama vračati možu ljubezen. Glavno je — Ljudmilo je stresla groza, kadar je le pomislila na to — glavno je, da bo potem za zmerom odstranjena nevarnost, da bi Boža še kdaj resno mislila na Franca.
Čez pol ure se je Ljudmila vrnila. Boža je sedela v naslanjaču, glavo si je podpirala z rokama, oči je imela zaprte. Ko je slišala, da so se vrata odprla, je vstala in stopila materi naproti. Njen obraz je bil bled ko zid; pod očmi so se ji risali veliki višnjevi obroči.
»Ali je res, mama,« je zajecljala, »ali je res, da bi ti bilo zelo hudo, če bi zavrnila prošnjo gospoda Verniena?«
Ljudmila je vztrepetala, srce se ji je zadrgnilo. Strašen boj se je odigral v njej; toda trajal je komaj sekundo. Potem je trdno odgovorila:
»Res je, zelo hudo bi mi bilo.«
»Če je tako, in ker nočem, da bi ti bilo hudo, pristanem.«
»Takega odgovora sem od tvojega dobrega srca pričakovala, draga moja Boža«, je odgovorila Ljudmila in se vidno oddehnila. »Toda ne smeš reči, da samo zaradi mene, hčerka; verjemi mi, da je po sredi pred vsem tvoja sreča, otrok!«
Deklica je pobesila glavo. Ko jo je dvignila, so se lesketale solze v njenih očeh. Vzlic temu se je njen obraz smehljal ...
Še tisto dopoldne je dala Ljudmila poklicati Marka in Renéja k sebi v sprejemnico. Ko je zagledala na pragu prijatelja svojega sina, je hlastno stopila k njemu in ga prijela za roko:
»Gospod Vernien,« ga je ogovorila, »Marko mi je že zaupal vašo srčno skrivnost. Spoštovanje in ljubezen, ki ju goji moj sin do vas, sta zame zadostno poroštvo za vašo odkritosrčnost in možatost. Pravkar sem o tem govorila z Božo; moja hči se za enkrat še noče vezati, daje vam pa pravico, da ohranite upanje za pozneje.«
»Oh, hvala vam! Hvala vam, gospa!« je zajecljal mladi mož in vsa kri mu je izginila z obraza. Ko se je nekoliko osvestil od nepričakovane sreče, je vneto dodal:
»Zanesite se, gospa, če mi gospodična Boža izkaže čast, da postane moja žena, mi bo edini zmisel in smoter mojega življenja osrečiti njo, ki mi je najdražje na svetu.«
»Ali mislite, da bi bila davi govorila s svojo hčerjo,« je odvrnila Ljudmila, »če ne bi bila o tem prepričana?«
Popoldne so šli Boža, Marko in René kakor po navadi na kratek izprehod. Marko je pri prvi priložnosti zaostal in pustil sestro in prijatelja sama. Mladi mož se je plaho zahvalil Boži in ji izpovedal svojo ljubezen. Boža je bila še zmerom bleda in nenavadno resna; odgovorila mu je, da jo je genilo, ko je izvedela, kakšna čuvstva je zbudila v njem.
»Torej mi res daste upanje, gospodična Boža,« je tedaj spoštljivo vprašal René, »da boste nekega dne izpolnili mojo vročo željo in položili svojo roko v mojo?«
Silen drget je stresel Božo po vsem životu. Še poslednji boj se je odigral v njenem srcu. Potem je pa počasi odgovorila:
»Da ... dam vam upanje ...«
Ali je nesrečnica vedela, da ji utegnejo te besede streti srce in zastrupiti vse življenje?
X Dve ženski
uredi»Torej res velja, mamica, da se odpeljeva?«
»Da, še drevi!«
»Pa se ne bojiš, da bi ti naporna pot ne škodovala, ko se še nisi prav opomogla od zadnje bolezni?«
»Ne boj se, Franc, saj ni tako dolga vožnja. V dvanajstih urah sva v Lucernu in že koj jutri zjutraj se lahko odpraviva na Sonnenberg.«
»Ne, mama, ti pojdeš sama.«
Glas se je mlademu možu zastrl in postal nenadoma čudno resen in otožen. Ilona ga je pozorno pogledala. Potem ga je prijela za roke:
»Kolikokrat sem ti že rekla, fant moj, da se človek ne sme nikoli predati obupu?«
»Saj ne obupujem, mamica. Prišel sem sam s seboj na čisto, kakor sama veš: kar ne more biti, ne more. Zakaj naj bi si potem po nepotrebnem prizadajal gorje in bolest? Zakaj bi obujal leta in leta stare spomine, ki so obsojeni, da ostanejo za zmerom pozabljeni? Ne, mama, ne bom šel s teboj na Sonnenberg. Sama boš opravila pokoro, ki ti jo vest nalaga, sama boš popravila zlo, storjeno pred tolikimi leti.«
Govoril je z jasnim in odločnim glasom, ki je izdajal neomajen sklep.
O, Ilona ga je razumela. In zato je vedela, da še zmerom trpi ... Zakaj čutila je, da še danes živi v njem ona nekdanja ljubezen, čeprav ni nikoli o njej govoril ... da je morda še večja, še gorečnejša v srcu mladeniča, kakor je bila v srcu tedanjega otroka ...
»O, prav ima«, si je z bolestjo dejala. »Tudi če njena mati odpusti, kaj naj mu pomeni svidenje z Božo? Če jo ljubi ... kdo mu jamči, da tudi ona njega ljubi! Ne, ne saj sploh ni mogoče: tudi če ga je ljubila, ga je med tem pozabila, saj je od tistih dob minilo že sedem let! ... Takrat je bila Boža še otrok, zdaj pa mora biti lepo zrelo dekle v najlepši dobi ...«
Ilona je razpletala svoje misli še dalje:
»Njena lepota je gotovo primamila moške, in tudi ona ni ostala nedovzetna do njih. Gotovo se je že zdavnaj zaljubila. Mogoče je že poročena in stopa zdaj ob roki koga drugega po poti življenja ... Ne, Franca bi vse to preveč bolelo, če bi izvedel.«
Mehko ga je pobožala po roki.
»Prav imaš, Franc, počakal boš v hotelu.«
Ta razgovor se je vršil dva dni po Cirilovih odkritjih. Madžarka se je bila odločila, da odpotuje v Lucern in obišče gospo Harleyevo.
Kaj ji bo povedala? Kakšno pokoro hoče tam opraviti? Francu tega ni povedala. Mladi mož je slutil, da obstoji tudi med obema ženama neka drama ... skrivnostna drama, ki je spričo materinega molka ni upal niti omeniti.
Franc je vsak dan obiskal Cirila. Operirancu se je telesno zdravje od dne do dne vidno popravljalo, toda vštric s tem je rasel njegov obup. Bil je trdno prepričan, da so vsi njegovi dragi že zdavnaj mrtvi, drugače pač ne bi bil tako sam in zapuščen v tujem svetu. Franc je povedal svoji materi o njegovem obupu.
»Na tvojo izrečno željo nisem nesrečnežu niti z besedico razodel, da tisti, ki jih toli grenko objokuje, še žive. Toda rečem ti, zdi se mi neodpustljiva okrutnost, če ga bova še dalje pustila v tej strahotni zmoti, ko mu vendar z nekaterimi besedami lahko vrneva srečo in veselje.«
»Prav imaš, Franc«, je pritrdila Ilona. »Toda teh besed mu ne smeš prej reči, dokler jaz ne izvršim svoje naloge, ki sem ti o njej govorila. Zato se mi zdi neobhodno potrebno, da se brez odloga odpeljeva v Švico. Ko se vrneva, boš pa lahko napravil konec temu mučnemu položaju.«
Franc ni več oporekal. Povedal je Horvinu, kako se je njegova mati odločila. Tudi kirurg ni vedel, kaj je pred davnimi leti zagrešila Ilona. Žalostno je zmajal z glavo.
»O, ko bi me Bog uslišal«, je zamrmral, »in popravil zlo pri vseh nesrečnežih, ki sem ga jim prizadejal ...«
Kako bo Ilona pripravila Ljudmilo do tega, da mu bo odpustila? Horvin ni vedel.
Marko in René sta se zjutraj odpeljala. Pred odhodom so se bili dogovorili, da se bo René Vernien čim prej vrnil na Sonnenberg in prebil nekaj tednov pri njej, ki jo je smel zdaj imenovati svojo zaročenko.
Mladi mož je odšel vesel in žalosten hkratu. Vesel ob misli, da se mu bo njegov sen izpolnil, žalosten, ker je moral zapustiti ta prelepi gorski kotiček, kjer je pustil svoje najdražje na svetu. — — —
Tisto popoldne sta sedeli Ljudmila in Boža v malem salonu v pritličju. Deklica je bila zatopljena vase in ni skoraj nič govorila. Zato je pa bila Ljudmila tem zgovornejša; kar vidno se je trudila, da bi Božo nekoliko razvedrila. Delala se je veselo in zadovoljno, toda njeno veselje ni bilo iskreno. Zakaj nesrečna mati je le predobro vedela, da se je njena hči proti volji svojega srca odločila za Renéja. Vedela je, da je pristala nanj samo zato, da ustreže svoji materi. Vedela je, da Boža še zmerom misli na prošlost, čeprav ni nikoli niti z besedico imenovala nekaterih dogodkov.
Po odhodu gospe Matoševe in njenega sina s Sonnenberga ni v krogu Ljudmiline rodbine nihče pri nobeni prelomnosti omenil njunih imen. In vendar je Boža še, zmerom mislila na Franca ... tudi danes, ko je zaročena z drugim.
Ali bo našla sreče na poti, ki ji jo je pokazala njena mati? Ljudmili se je že neštetokrat porodilo to vprašanje. In ko je hotela nanj odgovoriti, so jo le preradi obšli dvomi. In tudi vest jo je zapekla.
Mati in hči sta sedeli druga zraven druge pri odprtem oknu, ki je gledalo v prekrasno gorsko panoramo. Deklica si je dajala opravka z ročnim delom, Ljudmila je pa pravkar utihnila in se zamislila v svoje žalostne misli.
V duhu je zagledala Cirila pred seboj. Ta prikazen ji je bila hkratu sladka in bolestna, draga in neznosna, zakaj v zvezi z njo ji je vselej ostala še druga podoba: ženske, zaradi katere se ji je Ciril izneveril, ženske, ki je prinesla v njeno življenje žalost in obup.
In Ljudmila je videla v duhu to žensko, kako jo je nagnala iz hiše, videla jo je, kako je spodaj v drevoredu stopila v voz in se odpeljala. Toda preden je voznik pognal, se je bila še enkrat obrnila in Ljudmila je videla, kako so se bile njene velike črne oči s čudno žalostjo ustavile na hiši, ki jo je morala toli nepričakovano zapustiti ...
Zdajci je pa gospa Harleyeva trznila. Njene oči so srepo zastrmele pred se na široko pot, ki je držala v dolino. Obstale so na tisti točki, kjer so pred leti videle gospo Matoševo stopiti v voz.
Zakaj prav na istem kraju se je bil ravno ta trenutek ustavil neki voz in iz njega je stopila — gospa Matoševa! Še zmerom je bila v temnem, skoraj v žalnem, in njene velike črne oči so se tem otožneje odražale z obraza, ker je bil nenavadno bled.
Ljudmila si je potegnila z roko po čelu.
Ali se ji blede? Ali ima mar vročico?
Hotela je s silo pregnati te misli, takrat je pa že Boža vzkliknila:
»Poglej, mama, gospa Matoševa prihaja!«
Ljudmila se je stresla. Tak se ji ni sanjalo! Ta ženska, ki jo je pravkar zagledala, je resnično stopila iz voza! Krik se ji je utrgal iz ust:
»Saj ni mogoče!«
Toda Boža je živahno potrdila:
»Pač, mamica, saj se je še dobro spomnim!«
»Le kaj bi rada pri nas! Po kaj prihaja sem?«
Voditeljica zdravilišča se je mehanično umeknila od okna. In z glasom, ki je skoraj zamiral od onemogle mržnje, je zasikala:
»Ne bom je sprejela! Ne maram je videti!«
Boža se je začudeno obrnila k njej. Bledica ji je izginila z obraza in se umeknila živi rdečici. Ljudmila je videla, da se je zaletela.
»Zakaj je ne bi sprejela?« je vprašala deklica z živahnostjo, kakršne že dolgo ni pokazala.
Ljudmila ji ni odgovorila.
»Molčiš, mama ... Kaj imaš mar kakšne posebne razloge za mržnjo na gospo Matoševo?«
»Mogoče!«
Nesrečnici se je v kriku utrgala ta edina besedica. Vsa kri ji je bila izginila z obraza, in noge so se ji tresle, da se je morala nasloniti ob mizo. Tedaj je Boža počasi stopila k njej in dejala z mehkim, a hkratu odločnim glasom:
»Naj bodo razlogi za tvojo mržnjo še tako tehtni, tvoja dolžnost je, da ne odsloviš te ženske, ki prihaja k nama. Ali mar ne vidiš, da je naju že uzrla? Imela bi pravico zahtevali od naju pojasnila in opravičbe za takšno vedenje, za takšno žalitev.«
»Boža! ...«
»Prosim te, mama, pusti me,« je povzela Boža še odločneje. »Še pomniš, da ti včeraj nisem hotela delati težkega srca, zato pa zdaj tebe prosim, da mi ustrežeš in ne pošiljaš gospe Matoševe proč, še preden ti je utegnila povedati, zakaj je prišla — vzlic svojim tehtnim razlogom, ki jih imaš proti njej in o katerih mi nisi nikoli govorila.«
Prijela je mater za roke in jih ljubeče stisnila. Ljudmilin pogled se je ustavil na njeni hčeri. Vztrepetala je. Zakaj zaslutila je, zakaj hči tako prosi. V njenem srcu je bila ostala poslednja nada: gotovo je mislila, da je ta ženska prišla samo zaradi Franca in nje same.
Kdo ve, mogoče je hči res prav slutila! Mater je še bolj zbodlo v srcu, ko jo je prešinila ta misel.
»Prav,« je dejala počasi, »sprejela jo bom.«
Boži se je utrgal vzdih. Toda že je Ljudmila dodala:
»Samo ti ne boš zraven. Ne maram, da bi videla to žensko. Stopi v svojo sobo.«
»Mama! ...«
»Ne maram,« je odločno ponovila Ljudmila.
Njen glas je bil tako zapovedovalen, da je Boža utihnila. Stopila je proti vratom. Preden jih je odprla, je še vprašala:
»Pa mi boš potem povedala, zakaj je gospa Matoševa prišla?«
Gospa Harleyeva ni odgovorila. — — —
Nekaj minut po Božinem odhodu je potrkalo na vrata. Vstopil je sluga.
»Gospa, neka dama bi rada z vami govorila.«
»Naj vstopi,« je zamrmrala Ljudmila in stopila proti mizi. Z vsem naporom svoje volje si je nadela videz mirnosti in hladnosti, čeprav je v njej vse kuhalo in drgetalo; zdaj je bila pripravljena boriti se za čast in srečo svojih otrok, ki sta se ji zdeli ogroženi.
Med tem je bila Ilona že vstopila in pozdravila.
»Saj me še poznate, gospa?«
»Da, poznam vas.«
Trenutek tišine. Ilona je prva pobesila pogled. Voditeljica zdravilišča je borbeno povzela:
»Spričo razgovora med nama ob vašem odhodu si ne znam pojasniti smotra vašega današnjega obiska.«
»Dovolite, gospa, da vam razložim.«
»Kar moči na kratko, če smem prositi. Zakaj čas, ki vam ga lahko posvetim, je skrajno odmerjen.«
Ljudmilin glas je postajal čedalje trši in neizprosnejši. Niti stola ni bila ponudila Iloni. Že gola navzočnost te ženske ji je bila neznosna.
Madžarka je povzela:
»Pred šestimi leti sem imela opravka z gospo Harleyevo; njej sem zaradi uslug, ki mi jih je napravila, ohranila večno hvaležnost. Danes pa nisem prišla k njej.«
»Kaj hočete reči?« je zajecljala Ljudmila in vztrepetala.
»Tole: takrat nisem vedela kdo ste, danes pa vem.«
»Gospa! ...«
»Da, vem, da živite tu pod privzetim imenom, da se gospa Harleyeva v resnici imenuje gospa Milavčeva ... da, vse to vem.«
»In čeprav vse to veste, imate toliko drznosti in cinizma, da pridete v hišo tiste, ki ste ji storili toliko zla? Ah, tako blatna je vaša duša?«
Ilona ni pobesila oči. Zdelo se je, kakor da vobče ni razumela pomena Ljudmilinih besed. Mirno, skoraj toplo je odgovorila:
»Zmota, ki v njej živite, vas opravičuje. Če sem zdajle tu, sem prišla zato, da vam odprem oči. Ta trenutek mislite, da stoji pred vami ženska, ki vam je storila najhujše, kar more kdo storiti svojemu bližnjemu. Motite se, gospa ... nisem sicer popolnoma nedolžna, toda kriva nisem nobenega greha, ki mi jih vi očitate.«
»Res?« se je zarogala Ljudmila.
»Res ... Sami se boste kmalu lahko o tem prepričali.«
»Ne vem, h kakšnim lažem in pretvezam se boste zatekli, da boste oprali svoje grehe in pokazali svojo nedolžnost, rečem vam samo to, da si ne dam ničesar natvesti ... Pod nobeno pretvezo nisem voljna odpustiti krivde za trpljenje, ki sem ga morala prestati.«
In meneč, da je ugenila, zakaj je ta ženska prišla k njej, je kriknila:
»Ne mislite, da me boste pregovorili! Moje sovraštvo do tistih, ki so krivi mojega gorja, je neizbrisno.«
»Ne, gospa,« je prav tako mirno in krotko odgovorila Ilona.
»Tudi nisem voljna odpreti svoje hiše tistemu, ki jo je, ko je bil še pri zavesti, zapustil in odšel k drugi. Naj ostane tam kjer je ... pri ženi, ki mu je bila dražja ... pri otroku, ki ga ji je dal ...«
Glas ji je drhtel. Pri poslednjih besedah se ji je utrgal v ihtenje. Ilona je stopila korak naprej:
»Nikar, gospa ... dajte, poslušajte me rajši ...«
»Ne, ne maram vas poslušati ... Že sama vaša navzočnost pomeni zame, ali res ne čutite, najhujše trpljenje, neznosne muke. Pojdite! Pustite me!«
Vpila je, kakor bi se ji bil omračil um. Toda Ilona je mirno odgovorila:
»V drugo vam povem, da živite v nezaslišani zmoti. Ciril je nedolžen. Otrok, ki o njem govorite, ni njegov.«
»Ciril ni oče vašega sina?«
»Ne, gospa. Oče mojega otroka je moj mož, ki sem že skoraj dvajset let ločena od njega.«
»O, Bog!« je zajecljala Ljudmila in se naslonila ob mizo. Ilona je pa nadaljevala:
»Mislili ste, da sem vam ukradla tistega, do čigar ljubezni ste edini imeli pravico. Storili ste mi krivico. Tista od naju dveh, gospa, ki je bila izdana, tista, ki so se ji najlepše sanje razblinile v nič in z njimi sreča in upi v bodočnost — tista sem jaz!«
»Res zanimiva trditev!« se je krčevito zasmejala Ljudmila.
»In vendar resnična. Če me izvolite samo nekaj minut poslušati, se boste lahko sami o tem prepričali.«
Gospa Harleyeva ni več ugovarjala. Čudna mirnost in trdnost glasu gospe Matoševe sta ji prav tako omajali njeno prepričanje, kakor je Madžarkin dostojanstveni nastop razorožil njeno sovraštvo.
»Poslušam vas, gospa,« je rekla tiho.
Tedaj je Ilona začela pripovedovati: kako se je seznanila s Cirilom, kako se je bila zaljubila vanj, kako je potem, strta in uničena nad izgubljeno ljubeznijo odšla, in kako je naposled v usodnem vlaku srečala tistega, ki se ji je izneveril.
Nesrečna Ljudmila jo je nemo poslušala, le od časa do časa je nejeverno odkimala z glavo. Ko je pa prišla Ilona v svoji povesti do tod, jo je zdajci prekinila:
»Besede so danes takšne, jutri drugačne, toda tisto, kar je zapisano, na srečo ostane. Vaše pripovedovanje je nemara resnično ... vsekakor so pa tudi laži zraven, zakaj našla sem pismo z vašim podpisom, ki dokazuje, da ste krivi, prav tako kakor je kriv vaš prijatelj, ki ga skušate zagovarjati. Že mogoče, da ste leta in leta živeli daleč od njega, toda pred katastrofo ste se srečali z njim ... O tem pričajo vaše besede o nepozabnih urah ljubavnega opoja, ki ste se zanje zahvaljevali mojemu možu v dotičnem pismu.«
Glas se je ubogi ženi lomil od gnusa in srda.
»Dajte, gospa, da vam pojasnim ... To pismo, ki ga pravkar omenjate, dokazuje samo to, da je ponižana in izdana ženska v trenutku zablode, v blaznosti ljubosumja sanjala o tem, da bi se maščevala nad tisto, ki ji je vzela ves up in vso srečo življenja.«
Ljudmili so se široko odprle oči.
»Kaj govorite? To pismo, pravite, ste napisali samo zato, da se maščujete?«
»Da, gospa. Napisala sem ga v vsej naglici na kraju nesreče samem, v bližnji čuvajnici, kamor so prenesli dozdevno mrtvega tistega, ki mi je bil komaj nekaj minut prej dejal, da je med nama vsega konec ... tistega, ki je poslej pripadal samo še svoji zakonski ženi in svojima nedolžnima otrokoma. Mislila sem, da se ta nesrečnež, ki so zdravniki obupali nad njim, ne bo mogel več braniti in tajiti iznevere, ki sem mu jo podteknila v tistih vrsticah. In nisem se motila, zakaj dogodki so mi dali prav.«
Ljudmilo je vrglo pokoncu.
»Zato ste napravili? Zato? ...«
Potem se ji je spet utrgal iz grla brezumen grohot.
»Saj sem nora, da poslušam take laži! Vse kar mi pripovedujete je samo plod vaše domišljije, čeprav ne vem, kakšen namen s tem zasledujete. Vse vaše besede so izmišljene.«
Tudi Ilona je vstala:
»Gospa,« je rekla s tako svečanim glasom, da se je celo Ljudmila zdrznila, »gospa, gotovo veste, da obožujem svojega otroka. Kadar govori mati o svojem otroku, ne more lagati. Na življenje svojega Franca se vam zakolnem, da je bilo pismo, ki ste ga dobili v roke, napisano v takšnih okoliščinah, kakor sem vam jih pravkar popisala.«
»O, Bog! O, Bog! ...«
Ljudmila je omahnila na stol. Zdaj ni mogla več dvomiti o verodostojnosti Iloninih izpovedb. Saj je vedela, kako vroče ljubi svojega otroka. Ne, na življenje svojega sina ne bi krivo prisegla.
Madžarka je povzela:
»Če je ženska, ki je zagrešila takšno dejanje, kriva, ima pa, mislim, vendarle pravico do olajšujočih okoliščin ... tem bolj, ker ji je bilo takoj, ko jo je minila prva jeza in so ji stopile pred oči vse strašne posledice njene osvete, žal njenega dejanja. In tedaj je brez odloga skušala popraviti svoj zločin. Bilo je pa že prepozno, zakaj ko se je pripeljala v Križe na Gorenjskem, kjer je upala, da se bo srečala z vami, ste bili vi ravno že odpotovali. In usoda je hotela, da je vaša tašča umrla tik preden mi je utegnila povedati vaš naslov. Usoda je tudi hotela, da ste mi vi pripisovali pri mojem nadaljnjem ravnanju docela krive nagibe: saj vendar nisem mogla pustiti na cesti nesrečneža, ki ni ničesar kriv! Prepričana sem bila, da je moja dolžnost zavzeti se zanj; to sem tudi storila.
Sledov za vami sem iskala zaman. Celih osemnajst let nisem o vas slišala niti besedice. Naključje sámo naju je pripeljalo drugo drugi na pot, ne da bi vas bila spoznala. Moralo je priti še čudnejše naključje, kakor bi ga bila sama previdnost božja poslala, da se mi je razodelo, da ni gospa Harleyeva, ki sem jo zaradi njene dobrote globoko cenila, nihče drugi kakor ona pogrešana ženska, ki sem že mislila, da je ne bom nikoli več videla. In od trenutka, ko se mi je to odprlo, se nisem niti trenutek pomišljala in sem se takoj odpravila na pot, da vam pojasnim davne dogodke, kakor so se v resnici odigrali, in da izprosim milosti za tistega, ki je bil samo žrtev, ne pa krivec ...«
»O, Bog! O, moj Bog!« je vročično ponavljala Ljudmila pred se in se grabila za glavo, ki ji jo je grozilo razgnati. Iz oči so se ji vsule solze.
In med ihtenjem in solzami so se ji komaj razumljivo trgale besede:
»Ciril, ali je res mogoče? Nisi se mi izneveril? Ostal si moj do konca in nobeni drugi nisi dal svojega srca? ...«
Ihtenje jo je premoglo. Krčevito je zarila glavo v blazine naslanjača.
»O, nesrečni moj mož! Ubogi, ubogi Ciril! ...«
Ko je za trenutek prestala, se ji je Ilona približala.
»Usmiljenje, gospa,« je zamrmrala. »Oprostite mi!«
Toda Ljudmila je ni slišala. Obraz se ji je bil nenadoma izpremenil in ji žarel kakor v zamaknjenosti. V njenih velikih sinjih očeh, ki so bile toliko let mrtve in žalostne, je vstal sen nekdanje ljubezni, da so zagorele od neznanega blaženstva. Njene ustnice, ki toliko let skoraj niso poznale barve, so se napele in rožnato vzcvetele. Že zdaj so trepetale od brezumnega, tako dolgo neutešenega koprnenja. O, ljubezen do Cirila ni nikoli umrla v njenem srcu! Od tistega trenutka, ko je spoznala, da se ji Ciril ni izneveril, je vstala v njej, velika in lepa, kakor je bila nekoč. In hkratu je izginila z njenega obraza tudi tista neznana groza, ki jo je bila prevzela ob Madžarkinih besedah. Nesrečnica se je prebujala v resničnost.
Tedaj je Ilona povzela:
»Pozabiti morate prošlost, gospa ... odpreti morate roke tistemu, ki ni niti trenutek postal nevreden vaše ljubezni.«
»Da ... da ...« je zamrmrala Ljudmila.
Potem je pa mahoma trznila. Iznenada jo je obšlo spoznanje, kdo je kriv tolikega trpljenja in gorja. Obrnila se je k Iloni in z obrazom, spačenim od sovraštva, kriknila:
»Da, odprla bom roke svojemu nesrečnemu možu, toda da bi vam odpustila, vam, ki sem morala zaradi vas toliko pretrpeti, vam, ki se niste strašili najbolj zavržene strahopetnosti, da ste zadostili svoji maščevalnosti — ne, in stokrat ne! Sklicujete se na olajšujoče okoliščine pri svojem zločinu — jaz naj vam pa pozabim dvajset let solza in gorja? ... pol svojega življenja, ko sem koprnela po smrti kakor po odrešitvi? ... Ne, ne, tega vam ne pozabim, tega vam nikoli ne odpustim!«
»Odpustili boste, gospa!«
Mehko, a odločno je llona izgovorila te tri besede.
»Odpustili boste, ko vam bom do konca vse povedala — zakaj še nekaj vam imam razodeti, gospa, nekaj, kar vas bo navdalo z velikim veseljem.«
»Z veseljem?«
»Da. Moj sin Franc študira zdravništvo, posebno se je pa specializiral na možgane in njihove bolezni. Kot vesten in bister opazovalec si je bil že pred več meseci dejal, da bi moral biti nesrečnež, ki sem zanj skrbela, ozdravljiv. Nekega dne je dobil o tem gotovost. Potrebna je bila samo operacija, pa bi se nesrečnemu bolniku vrnil razum, ki je tako dolgo moral živeti brez njega.«
»Oh, ne govorite tega! ... Ne zbujajte mi blaznih upov! Potem bo resničnost preveč strašna ...«
»Ta operacija je že prestana. Izvršil je sicer ni Franc, ker zanjo še nima pravice, temveč neki kirurg, ki ga je bil moj sin poiskal in mu je obljubil pomoč.«
»In?« je vprašala Ljudmila, težko sopeč in toliko da še pri zavesti.
»In posrečilo se je.«
Z Ljudmilinih ustnic se je utrgal hripav krik.
»Tak je Ciril ... spet ... zdrav?«
»Da, gospa ... in kakor sem vam že rekla, po zaslugi mojega sina.«
Ljudmila se je morala nasloniti ob mizo, da ni padla. Kolena so ji klecala in nekaj časa se ji je zdelo, kakor bi se ves svet vrtel okoli nje. Z vsem naporom svoje volje se je toliko zbrala, da je zajecljala:
»Prav imate, gospa ... Iz hvaležnosti do vašega sinu ... bom pozabila ... da bi vas ... morala sovražiti ...«
Ilona ji je nato razpovedala dogodke zadnjih štirinajst dni. Povedala ji je tudi, da je njen mož — Horvin-kirurg, ki je s svojo operacijo vrnil Cirilu spomin in razum, toda že pred davnimi leti se je ločila od njega, ker se nista razumela.
Madžarka je bila že na tem, da odkrije Ljudmili vso resnico, da ji pove, kakšen zločin je storil Horvin. Potem ji je pa prišel Franc na um in se je premislila.
Ko je Ljudmila zaslišala Horvinovo ime, je vztrepetala. Pred očmi se ji je prikazala slika tega moža. In zdajci jo je izpreletelo spoznanje.
Saj je tudi prvič Horvin operiral njenega moža! Po tem takem je torej on pozabil v možganih koščico, ki jo je zdaj spravil na dan? O, ne more biti dvoma! In Ljudmila se je tedaj spomnila tudi Horvinovih groženj proti njej. Spomnila se je, da ga je takrat imela zmožnega slehernega dejanja, da zadosti svoji strasti, potem pa še maščevalnosti. Kaj, če je tisto koščico pri operaciji namenoma pozabil vzeti ven? Vročičen drget jo je stresel pri tej strašni domnevi. Toda že je Ilona povzela:
»Ali ne bi takoj sporočili svojima otrokoma veselo novico, ki sem vam jo prinesla?«
»Da ... prav imate ...« je zamrmrala Ljudmila. »Še drevi bom pisala Marku, Boži pa takoj povedala.«
Pritisnila je na gumb. Nekaj trenutkov nato se je prikazal sluga.
»Recite moji hčeri, da jo prosim, če pride malo k meni.«
Nekaj minut nato se je prikazala na pragu Boža. Bila je nenavadno bleda. Že pri vratih se je spoštljivo priklonila pred Ilono, potem je pa krenila proti materi. Čutila je, da se je moralo zgoditi nekaj nenavadnega, zakaj materi so čudno žarele oči, kakor jih še ni videla, in na licih so se ji poznali sledovi solz.
»Klicala si me, mamica?«
»Da, otrok moj. Poklicala sem te, da ti brez odloga povem neko novico ... veselo novico, ki mi jo je prinesla gospa Matoševa ...«
Deklica se je obrnila k Madžarki. Z ganjenim glasom je rekla:
»Iz vsega srca se vam zahvalim, gospa, da ste nam prinesli dobro novico.«
Ilona se je priklonila. In z glasom, ki ji je proti volji drgetal, je odgovorila:
»Ne zahvaljujte se mi, gospodična, zakaj izvršila sem samo svojo dolžnost.«
Med tem se je Boža spet obrnila k svoji materi, ki je bila še zmerom tako zmedena od nenadne sreče, da je komaj našla besede in hčeri povedala:
»Tvoj oče, Boža, je ozdravel. Še več, tudi greha ni kriv, ki sem mu ga očitala.«
»Ozdravel je? Oh, mamica, kako srečna sem! ...«
Mati in hči sta se združili v krčevitem objemu.
Potem je Ljudmila v presekanih besedah povedala najvažnejše dogodke, kakor jih je bila izvedela od Ilone. Boži je tedaj nehote ušlo vprašanje:
»Torej smo dolžni zahvalo za ozdravljenje najinega očeta gospodu Francu?«
Madžarka se je bledo nasmehnila:
»Nekoliko tudi kirurgu, ki je operacijo izvršil.«
»Toda saj sami pravite, da se je zanjo najbolj zavzel gospod Franc ... torej jo je on hotel?«
»Da, gospodična.«
»Torej je le on pravi rešitelj našega očeta in njemu gre naša največja hvaležnost!«
Deklica je vidno vztrepetala. In potem je počasi z malone svečanim glasom rekla:
»Iz vsega srca se mu zahvalim ... Ali mu boste sporočili, gospa?«
Na njenih licih je pri teh besedah zaigrala živa rdečica.
»Povedala mu bom, gospodična ... in verjemite mi, da bo to zanj najlepše plačilo.«
Ali je Boža razumela skrito misel v Iloninih besedah? Mogoče, zakaj ustnice so ji trznile, kakor bi hotele nekaj reči, pa so se potem premislile. Deklica se je spet obrnila k materi:
»Kaj ne, mama, da se bova zdaj takoj odpeljali v Pariz k očetu?«
Gospe Harleyevi se je zmračilo čelo. Skrivnostna groza se je pokazala v njenih velikih očeh. Obotavljaje se je vprašala Ilono:
»Ali bo moral moj mož še dolgo ostati v sanatoriju?«
»Najmanj štirinajst dni še, gospa.«
»Nu, vidiš,« je spet povzela Boža, »vendar ga ne bova celih štirinajst dni pustili samega. Zdaj ko se mu je vrnil razum — kaj si bo le neki mislil o nas?«
»Prav imaš,« je pritrdila Ljudmila. Roke so ji čudno drhtele.
Njen obraz je zdaj izdajal resničen strah. Da, Boža je imela prav. Obe morata k njemu ... saj se nesrečnež gotovo že dneve in dneve obupno izprašuje, kaj se je zgodilo z njegovo ženo in otrokoma, in si ne more pojasniti, zakaj so ga vsi njegovi zapustili. Toda ali ji ne grozi pri Horvinu velika nevarnost?
Nasprotujoče si misli so se ji podile po glavi. Ne Boža je Ilona nista razumeli njenega obotavljanja.
»Ne pozabi, mama,« je rekla deklica, »da je popolnoma sam.«
Toda Ilona je odkimala:
»Ne, gospodična, popolnoma sam ni ... Moj sin ga pride vsak dan obiskat, on tudi gleda, da vašemu očetu ničesar ne manjka. Zastran tega smete biti čisto brez skrbi.«
Rdečica na Božinih licih je postala še temnejša.
»Oh, gospa — kako se vam bomo oddolžili za tolikšno pozornost?«
»Franc ni pozabil, gospodična, da je vaša mati pred leti s svojo nesebično nego mnogo pripomogla, da se je razvil iz nekoč bolehnega in občutljivega dečka v čvrstega in zdravega mladeniča. S tem, da torej malo popazi na vašega očeta, samo vrača dolg, ki ga ima pri vas.«
»O, gospa, preveč skromni ste.«
Madžarka je odkimala.
»Dovolila bi si, gospa in gospodična, pripomniti k svojim pravkaršnjim besedam še nekaj misli. Stanje gospoda Milavca ni nevarno, to vama lahko mirno zagotovim, toda razumeli bosta, da je po operaciji še preveč slab in potrebuje velikih obzirov. Iz tega kar mi je Franc pripovedoval, sklepam, da je gospod Milavec prepričan, da ste vsi mrtvi. Moj sin se mu ni upal povedati resnice, iz strahu, da ga ne bi preveč pretreslo. Če bi nenadoma vaju zagledal kraj svoje postelje, bi ga nepričakovano veselje utegnilo celo ubiti.«
Ilona je za trenutek prestala. Videla je, da se je na Božinem obrazu slikal nemir.
»Nič naj vas ne skrbi, gospodična. Franc bo vašemu očetu po malem povedal vso resnico in ga pripravil na veliko veselje ob svidenju z vami. In če bo gospa Harleyeva,« — glas ji je nenadoma zadrhtel kakor od neznane groze in strahu — »če bo gospa Milavčeva dovolila, v zahvalo za to čudežno ozdravljenje, ki ima nekaj zasluge zanj, bi bil Franc srečen, ako bi vam mogel osebno pripeljati njega, ki ste ga toliko let objokovali — nesrečno žrtev, ki ni nikoli izgubila pravice do vaše ljubezni.«
Poslednje besede so prišle kakor presekane iz njenih ust. Toda takoj nato je spet povzela:
»Še štirinajst dni pa bo bolnik toliko okreval, da bo zmožen za pot. Franc ga bo tedaj pripeljal zdravega in srečnega v vašo sredo ... ako pristanete ...«
Ljudmila je nabrala obrvi in oči so se ji stemnile. Zato se je Madžarka obrnila na Božo. In deklica je z neprikritim veseljem odgovorila:
»Iz srca radi, gospa ... Če bi sledili klicu svojega srca, se ne bi niti trenutek pomišljali in bi pri priči odpotovali v Pariz, kakor sva prvotno hoteli. Toda ker bi bilo to nevarno za očeta in ker hoče biti Franc tako ljubezniv in mu počasi odkriti vso resnico, se vam ne moreva zadosti zahvaliti za vašo dobroto.«
Nato se je obrnila k svoji materi, ki še zmerom ni našla besed:
»Kaj ne, mama, da tudi ti pristaneš na modri predlog gospe Matoševe?«
Ljudmila ni koj odgovorila. Njene oči so se uprle v Božo. Dolgo jo je gledala brez besede. Potem je pa počasi dejala:
»Pristanem ...«
Ko je Ilona odšla, je Ljudmila stopila k Boži, ki so ji oči še zmerom žarele. Vrgla se je materi okoli vratu in vzkliknila:
»O, kako si srečna, mamica! In tudi jaz!«
»Da,« je zamrmrala Ljudmila, »da, veliko srečo nam je usoda naklonila.«
Čez nekaj časa je pa rekla, kakor bi hotela dati izraza skrivni misli:
»Zdi se mi, Boža, da v ognju, ki ti gori iz oči, ni samo veselje, da si spet našla očeta?«
»O, mama!«
»Ne motim se, Boža ... Toda, hči moja, misliti moraš na dano besedo ... zavedati se moraš, da si se zavezala za življenje.«
XI Ozdravljenje
urediIlona se je bila vrnila v hotel. Franc ji je ves nemiren odhitel nasproti in jo obsul z vprašanji.
»Kako so te sprejeli, mamica?« Ali si govorila z gospo Har ... hočem reči Milavčevo?«
»Sem, sin moj.«
»In z gospodično Božo ... in z Markom?«
»Z gospodično Božo sem, z njenim bratom pa ne, kar ga ni bilo doma.«
»Pa sta zdaj veseli?«
»Kaj ne bosta, otrok!«
»In sta pozabili preteklost?«
»Upam.«
»Zdaj bosta seveda brez odloga odpotovali v Pariz?« Glas mu je drhtel.
Ilona ga je pogledala. Nato ga je potegnila k sebi na zofo in dejala:
»Ne, Franc ... Če bi prenenadno stopili bolniku pred oči, bi ga veselje lahko tako prizadelo, da bi umrl. Zato sem jima svetovala, naj rajši počakata, da gospod Milavec popolnoma ozdravi. Pristali sta na to, da ga boš ti polagoma in oprezno pripravil na veliko veselje ter ga potem pripeljal na Sonnenberg, kakor hitro bo toliko krepak, da bo mogel prestati napore vožnje.«
»O, mama — ni bilo prav, da si to predlagala.«
»Mislim, da je bilo prav, sin moj. Zakaj pravično in pošteno je, da ravno ti dokončaš to delo zadoščenja, ki si ga ravno ti sam začel.«
Mlademu možu je vsa kri izginila iz lic. Ilona je čutila, kako se mu tresejo roke.
»Razen tega,« je povzela, sluteč, kakšen boj se bije v sinovem srcu, in odločena tvegati tudi majhno, nedolžno laž, da doseže cilj, ki si ga je zadala, »razen tega pa tu ni bila samo moja pobuda po sredi, kakor nemara misliš. Rekla sem Boži in njeni materi, da še zmerom skrbiš zanj, ki si ga iztrgal iz večne teme, in tedaj je mlada deklica vzkliknila:
‚Moja mama in jaz ne moreva izraziti, kako hvaležni sva gospodu Francu za vse, kar je storil. Zato misliva, da njegovo delo ne bi bilo popolno, če nam ne bi sam pripeljal našega ozdravljenega očeta, da se mu bomo mogli še osebno zahvaliti.‘
Ali sem to smela odbiti? Mislim, Franc, da ne!«
»Ona je to rekla! Ona je to rekla!« je zamrmral mladi mož. »Če je tako,« je nadaljeval na glas, »potem se seveda ne smem odtegniti tej nalogi.«
»Ne, sin moj.«
»Toda verjemi mi, mama, da mi ni v veselje.«
»Zakaj ti ne bi bilo? Tvoja sreča utegne to biti, Franc.«
»Ne, mama.«
»Zakaj ne, otrok?«
»Ker mora moje srce molčati — danes bolj ko kedaj prej. Gotovo si že zdavnaj ugenila njegovo skrivnost; zato boš razumela njegovo trpljenje.«
»V drugačnih razmerah bi ga razumela; danes si ga ne znam pojasniti.«
Franc je uprl v mater bolesten pogled, pogled poln očitkov:
»In ti tako govoriš, mati?«
»Da, jaz; pomisleki tvojega srca se mi zde pretirani.«
»Dobro, mama, govoril bom jasneje: vendar ne misliš, da bi smel jaz, Horvinov sin, ljubiti hčer njegove žrtve?«
»Saj nista ne ti ne ona odgovorna za grehe svojih očetov; vrhu tega si te grehe že deloma odkupil.«
»Zakaj pa potem ti, ki se delaš tako prizanesljivo zanje — zakaj jih pa ti sama nočeš odpustiti in pozabiti?«
Ilonin obraz je pokrila rdečica zadrege. Šele po daljšem premolku je povzela:
»Zaradi tvoje sreče, otrok moj, sem danes pripravljena odpustiti.«
»Ne, mama, vzlic temu ti moram še enkrat reči, da mi je ta sreča zaprta ... Sicer pa, ali ni vse kar zdajle govoriva, prazna pena? Kdo mi sploh more povedati, da sem gospodični Boži kaj več kakor tujec, ki ga je srečala na cesti?«
»V zmoti si, Franc.«
»Ah, ne govori, mama!«
»Ne, prav je, da izveš, da ne ljubiš samo ti ... treba je, da izveš, da se na Sonnenbergu vdajajo nadam, medtem ko ti zdvajaš. Nobena mati se ne moti, kadar za srečo svojega sinu povpraša dekličino srce.«
»In vendar si se zmotila ...«
»Ne ... Oči gospodične Bože so tako bistre, da vidim skozi njih zrenice do dna njenih misli ... In te misli sem brala ... Te misli hite k tebi. Vedi, sin moj, da te ona ljubi, kakor jo ljubiš ti. Tako, zdaj vse veš. In če se ne iznebiš svojih predsodkov, ne boš trpel samo ti, ampak tudi ona.«
»O, molči! ... Molči! ... je zajecljal mladi mož, bled ko zid in s čudnim vročičnim ognjem v očeh. Potem je stopil k materi, ji pogledal v oči in dejal z neomajno odločnostjo:
»Govori, kakor hočeš, mama, storil bom svojo dolžnost — nič drugega kakor samo dolžnost!«
Štiri in dvajset ur nato sta bila Madžarka in njen sin spet v Parizu. In prihodnje jutro je Franc, odločen izpolniti nalogo, ki jo je bila njegova mati prevzela, odšel v sanatorij.
Oče in sin sta se prisrčno objela in poljubila. Nato je Horvin povedal, da zdravljenje dr. Cirila Milavca normalno napreduje. Pričakovati je bilo, da bo bolnik najpozneje čez štirinajst dni toliko dober, da bo lahko zapustil sanatorij.
Toda nekaj je utegnilo potek zdravljenja zadržati: neizmerna otožnost, ki je navdajala bolnika, odkar se mu je vrnila zavest in z njo spoznanje, da je popolnoma sam na širnem svetu. Horvin mu pred Frančevo vrnitvijo ni maral niti besedice ziniti ne mu zbujati upov, ki bi se morda pozneje pokazali varljivi.
Mladi mož je med tem povedal svojemu očetu, kaj se je zgodilo na Sonnenbergu med njegovo materjo in gospo Milavčevo. Povedal mu je tudi, kakšno nalogo je prevzel.
»Še danes mu mislim oprezno povedati nekatere stvari, ki je prav, da jih izve,« je končal Franc svoje pripovedovanje.
»Prav, sin moj,« je pritrdil kirurg. »Pojdi in stori, kakor misliš, da bo najboljše.«
Ko je mladi mož stopil v bolnikovo sobo, je zagledal Cirila samega, zamišljenega in oči upirajočega skozi okno v mračni oblačni dan.
To je bil torej Božin oče ... oče nje, ki jo tako vroče in breznadno ljubi! Še malo, pa se bodo na to čelo, ki ga zdaj še oklepajo bele obveze, pritisnile rožnate ustnice mlade deklice, in okoli njegovega vratu sklenile lepe bele lehti, katerih objem mora biti raj blaženstva na zemlji.
Te misli so ga bliskovito preletele, ko je stopil k postelji.
Cirilove oči so se obrnile od okna k mlademu možu; spoznal ga je tisti mah.
»Prišli ste!« je dejal in se otožno nasmehnil.
»Da, prišel sem ... Te tri dni me ni bilo, ker sem bil na potovanju.«
»Na potovanju,« je ponovil Ciril. »Da,« je povzel nato, »saj mi je že dr. Horvin povedal.«
»Snoči sem se vrnil in kakor vidite, sem brez odloga prihitel k vam.«
»Dobri ste, mladi gospod; bodite zahvaljeni!«
»Ne zahvaljujte se mi; srečen sem, da lahko kaj za vas storim.«
V Cirilovih žalostnih očeh se je zasvetilo vprašanje. Toda ustnice so ostale negibne.
Pred nekaj dnevi se je zadovoljil z nekaterimi splošnimi pojasnili, ki mu jih je dal mladi mož. Danes je želel izvedeti več.
Sklenil je bil sam pri sebi, da se bo takoj ko ozdravi, odpeljal v Križe in tam poizvedel, kaj se je zgodilo z Ljudmilo, z njegovim Markom in Božo.
Zdaj mu je tudi večkrat prihajalo v spomin ono nepričakovano srečanje v vlaku nekaj ur pred katastrofo. Videl jo je v duhu pred seboj, vročekrvno Ilono z njenimi strastnimi očmi in poljočimi grudmi, kako stoji kakor utelešena Osveta pred njim. Kaj se je zgodilo z njo? Ali se je smrtno ponesrečila pri katastrofi?
Horvin mu je popisal dogodke do trenutka, ko ga je telesno ozdravelega prišla Ljudmila iskat in odpeljala domov v Cvetlično ulico. Toda tam je bilo niti konec. Kaj se je zgodilo z njegovimi prijatelji, ki so ga našli samega na cesti in se zavzeli zanj? Kje so?
Vse to je mislil vprašati ljubeznivega mladega moža, ki se je bil že toliko zavzel zanj.
»Dobri ste,« je ponovil Ciril. »Vam in vašim se imam, kakor mi je povedal Horvin, zahvaliti za duševno ozdravljenje. Zato vas ne sme čuditi, če bi rad spoznal vašo mater, ki me nanjo prav tako kakor na vas veže iskrena in globoka hvaležnost.«
Franc je vztrepetal. In vendar je to Cirilovo vprašanje pričakoval. Še davi sta z materjo sklenila, da bo Milavcu priznal del resnice. Prej ali slej bo nesrečnež tako izvedel, da je Franc Ilonin sin. Sam od sebe se mladi mož morda še ne bi bil odločil k temu priznanju. Toda njegova mati mu je svetovala, naj Cirilu nič več ne prikriva, kdo je njegova mati.
Milavcu zadrega mladega moža ni ušla. Toda Franc se je bil že zbral in odgovoril:
»Moja mati je bolehna, kakor sem vam že pravil, pa tudi iz nekaterih osebnih vzrokov ne more v to hišo. Toda kakor hitro boste zapustili sanatorij, jo boste lahko videli ... Sicer vam pa imam govoriti o njej. Povedati vam moram njeno ime, saj ga še ne poznate.«
Na Cirilovem obrazu se je brala velika napetost. »Da, povejte mi njeno ime, da ga do smrti ne pozabim.«
»O, saj vam ni neznano. Nekoč ste ga celo sami izgovarjali.«
»Jaz sam sem izgovarjal ime vaše matere?« Obraz mu je izdajal neizmerno osuplost. »In pravite, da jo poznam in da sem govoril z njo?«
»Poznate jo. Govorili ste z njo.«
Cirilova zmeda je čedalje bolj naraščala.
»Moja mati« je povzel Franc, »vas je nekoč ljubila. Mislila je, da tudi vi vračate njeno ljubezen.«
»Adelina!«
Cirilu se jo nehote utrgalo iz ust to ime. Zakrilil je z rokami. Potem se je z naporom pomiril. In njegova usta so izgovorila drugo ime:
»Ilona!«
»Da, Ilona Matoševa ... ugenili ste,« je potrdil Franc.
Cirilu je omahnila glava na blazino. Zaprl je oči.
Tak Ilona je vsa ta leta skrbela zanj, Ilona — med tem ko je bila Ljudmila neznano kam izginila. Nepojmljivo naključje! Mogoče bo pa v njem našel odgovor na zagonetko, ki je venomer vstajala v njegovem duhu. Zakaj čim bolj je razmišljal o svoji nerazumljivi mu zapuščenosti, tem manj se mu je zdelo verjetno, da bi bili njegova žena in otroka mrtvi.
Mladi mož je povzel:
»Ilona Matoš, da, tako je ime moji dobri materi. Vidim, da je res niste še pozabili. In ker ste jo poznali, ste znali tudi ceniti njeno dobroto in plemenitost. Zato se ne boste čudili, da vas je rešila, ko vas je videla samega in zapuščenega, in vas vzela v varstvo ...
Ker so vas pri katastrofi videli v njeni družbi, so si vaši to krivo razlagali ... in vi ste postali žrtev te krive razlage. O tem vam mora moja mati dati nekatera pojasnila — takoj ko zapustite to hišo.«
Ciril je osupnil.
»Kriva razlaga ... jaz njena žrtev?« je zajecljal in široko pogledal Franca.
»Da. Gospa Milavčeva je bila prepričana, da ste ji storili veliko krivico, čeprav ste bili nedolžni; toda videz je govoril zoper vas. Zato ni hotela več živeti skupaj z vami in je odpotovala s svojima otrokoma v tujino.«
Ciril se je zgenil. Njegova lica je zalila kri in oči so mu zagorele od ogorčenja.
»Če bi bili poznali mojo ženo,« je vzkliknil, »ne bi tako govorili. Če me je zapustila, je morala imeti že tehtne razloge in ne samo domnev. Morala je imeti dokaze o moji krivdi, teh dokazov pa ni bilo, ker si nikoli nisem imel ničesar očitati ne nasproti njej ne nasproti otrokoma. Ne, tu mora biti še nekaj drugega vmes, česar mi nočete povedati.«
»Ker ne vem, gospod. Toda še enkrat vam povem, pojasnila, ki vam jih bo dala moja mati, bodo to nejasnost brez dvoma razpršila.«
»Oh, ko bi bilo to že danes!« Potem se mu je obraz bolestno spačil. »Kako naj odkrijem sledove za svojci? In če jih najdem, ali bom našel pri njih še tisto ljubezen, kakor nekoč? ... Ali sploh kdo ve, ali moji ljudje še žive?«
»Da, jaz vem!«
»Oh, Bog bodi zahvaljen!« je vzkliknil Ciril in obraz se mu je razjasnil. »O, potem bo še vse dobro, zakaj Ljudmila bo svojo krivično sodbo o meni opustila tisti trenutek, ko bom imel priložnost z njo govoriti ... Ali veste, kje je?«
»Da ... v Švici, blizu Lucerna, v gorah.«
»Ali ste že bili tam? Ali ste videli mojo drago ženo in moja otroka?«
Njegovo vznemirjenje je raslo od trenutka do trenutka. Oči so mu gorele v vročičnem ognju in lica so mu žarela od vročine.
»Da, videl sem jih.«
»Videli ste jih,« je mehanično ponovil Ciril. »Nemara ste bili ravno te dni, ko vas ni bilo tu, pri njih? ... Dr. Horvin mi je toliko pripovedoval o vaši povržtovalnosti ...«
»Če bi dejal, da sem bil sam pri njih, bi lagal. Jaz sem se ustavil v Lucernu, moja mama je pa nato šla na Sonnenberg, kjer stanujejo. Govorila jim je o vas in razpršila zmoto, ki sem vam pravkar o njej govoril.«
Ciril je nabral obrvi. Ilona pri Ljudmili! Kako čudno je vse to! V glavi mu je kar brnelo od vseh teh novic.
»Zakaj pa moja žena ne pride k meni, ko ve, da sem nedolžen? Oh, gospod, dajte, povejte mi vse! ...«
»Saj je hotela,« je odgovoril Franc, »toda moja mati ji je dopovedala, da je boljše, če počaka vašega popolnega ozdravljenja, to je štirinajst dni, največ tri tedne, potem vas bom pa jaz spremil do njih. Tako bo boljše.«
Ciril je prikimal. »Da, skupaj bova potovala ... čim prej!« je vzkliknil. Čez nekaj časa je pa povzel:
»Pravite, da niste bili na Sonnenbergu — in vendar, če sem vas prav razumel, morale poznati mojo ženo in otroka.«
»Da, ugenili ste, poznam jih,« je odgovoril Franc in mu na kratko povedal, kako se je pred leti zdravil pri gospe Milavčevi.
Bolnik ga je tiho poslušal. Ko je končal, ga je pa zaprosil:
»Dajte, povejte mi še kaj o mojih otrocih, o mojem Marku in Boži. O, kako velika in lepa morata biti!«
»Da,« je pritrdil Franc. Toda glas se mu je nenadoma izpremenil in čelo se mu je zmračilo.
»Marko je bil takrat moja živa slika. Boža je pa bila materi podobna. Vsak večer, ko sem se vrnil iz urada, sta mi splezala na kolena, da sta me mogla objeti s svojimi drobnimi ročicami. Oh, kje so časi ...«
Umolknil je in pogled se mu je izgubil v daljavo.
»Gospod Marko je na univerzi,« je povzel Franc, »njegova sestra je pa doma pri materi.«
»Ali je zala?«
Mladi mož je samo prikimal. Beseda ni mogla iz njegovega grla.
»Dvajset let ji bo, dobrih dvajset,« je mrmral Ciril. »Doba, ko se srce obesi — če se že ni — za podjetne zalizce stasitega fanta. Nič več me ne bo tako ljubila kakor nekoč ... Vseeno, samo da bo srečna! ...«
Franc je vstal. Njegov obisk se je bližal h koncu.
»Pogum, gospod doktor! Zanesite se, izpolnil bom obljubo, ki jo je moja mati prevzela v mojem imenu, in vas bom spremil k vašim. Toda šele tedaj, ko boste popolnoma okrevali in boste sposobni za vožnjo. Dotlej se bom pa vsak popoldan oglasil kakšno urico pri vas.«
»Kako ste dobri ... Še enkrat hvala vam ... iskrena hvala ...« Potem pa kakor bi se nečesa spomnil:
»Še besedico. Moja mati ... Že takrat je bila stara ... gotovo je ni več ...?
Franc je brez besed prikimal. Nato se je priklonil in odšel.
Frančeve napovedi so se uresničile. Slabih štirinajst dni po prihodu mladega moža iz Švice je bil Ciril Milavec zdrav. Asistenti so mu že pred nekaj dnevi sneli obveze okoli glave in bolnik je takoj nato tudi lahko vstal. Zdaj se je že izprehajal po vrtu. Kirurg je dejal Francu:
»Pojutrišnjem ga boš že lahko vzel s seboj, če boš hotel.«
In Franc je odgovoril:
»Da, pojutrišnjem ga bom vzel s seboj.«
Ko je Ciril dva dni nato zapuščal sanatorij, je mladi mož ne brez začudenja opazil, da si Milavec in kirurg nista segla v roke. Ciril se mu je zdel nekam razburjen.
»Da mu ni moj oče že povedal?« je pomislil Franc in tesnoba ga je stisnila za srce.
Toda Milavec ni z ničimer pokazal, ali je njegova domneva točna ali ne.
Lep solnčen popoldan je bil, ko sta Ciril in mladi mož sedla v avto in se odpeljala v Saint-Cloud. Toda Ciril ni opazil lepot okoli sebe. Zatopljen je bil v svoje misli.
»Zdaj bom videl Ilono«, si je govoril sam pri sebi. »In ona mi bo povedala, kakšne krive razlage sem postal žrtev. Pojasnila bo zloveščo skrivnost, ki leži nad mojim življenjem.«
Franc je spoštoval molk svojega sopotnika. Saj je bil tudi sam zatopljen v grenke misli. Božina slika je neprestano plavala pred njegovimi očmi. Slika dekleta, ki jo je ljubil in ki mu je vračala ljubezen, in vendar ne bo nikoli njegova ... Ki jo bo v kratkem sicer videl, toda poslednjič v svojem življenju ...
Sin zločinca nikoli ne bo vreden hčere njegove žrtve. Do smrti ju bo ločil očetov greh.
Voz se je ustavil. Franc je pomagal Cirilu na tla. — — — —
Nekaj sekund nato sta stala Ilona in Ciril drug drugemu nasproti. Franc je našel pretvezo in ju zapustil. Oba sta bila bleda, obema se je bralo razburjenje na obrazih. Po nemem pozdravu je Ilona ponudila Cirilu stol.
»Gospa«, se je priklonil ozdraveli odvetnik, »vse vem, kar sta vi in vaš sin storila zame. Dovolite mi tedaj, da se vam najiskreneje zahvalim.«
Ilona je oporekla:
»Prav je, da ohranite hvaležnost mojemu sinu, toda jaz nimam niti najmanjše pravice do vaše zahvale.«
»Kako da ne?« je začudeno vzkliknil Ciril. »Saj mi je Horvin sam povedal, da ste skoraj osemnajst let skrbeli zame!«
»A tega vam ni nihče povedal, da je bilo to na videz dobro delo samo kazen za greh.«
»Kazen za greh?«
»Da, kazen za greh, ali bolje, za podlost, ki sem jo napravila in ki je imela krute posledice za nedolžne ljudi.«
Cirilu je vsa kri šinila z obraza.
»Nisem marala, da bi odpotovali, preden ne slišite moje izpovedi. Preklinjali me boste, obsojali kot zavrženo žensko, prezirali me in mrzili. A kaj mi vsega tega mar! Glavno je, da storim svojo dolžnost.«
In Madžarka je začela pripovedovati svojo povest, kakor jo je povedala Ljudmili. Pripovedovala je, kako se je maščevala in kako jo je potem začela peči vest.
Ciril je vstal. V oči mu je šinil lesk mržnje in prezira.
»Oh, takšna podlost! Takšna zavrženost! ...«
Stisnil je pesti. Grizel se je v ustnice do krvi.
»In vsa ta leta je bila moja Ljudmila, sta bila moja ljubljena otroka prepričana o moji izneveri ... spomin name jim je ostal umazana podoba zavrženega moža, nevrednega očeta. Oh, kako naj še upam, da bom še kedaj deležen njihove ljubezni?«
Zaihtel je in skril obraz v roke.
»Ne obupujte,« je povzela Ilona s stresočim glasom. »Vaša žena in otroka vas že nestrpno čakajo. In v njihovi sredi boste v objemih in ljubečih poljubih pozabili vso svojo žalostno prošlost. In imeli boste zadoščenje, da živi tista, ki vam je prizadejala toliko gorja, sama na svetu v solzah in obupu.«
Oči so ji zalile solze. Ciril jo je dolgo nemo opazoval. Nato je dejal:
»Kazen, ki zadene krivca, še ne odkupi zla, ki ga je prizadejal nedolžnim ljudem.«
Toda ogenj sovraštva, ki je še pravkar tlel v njegovih zrenicah, je ugašal.
»Zakaj ste zapustili domače ognjišče?«
»Ker sem doživela sramoto, ki mi ni dala obstanka pod isto streho s svojim možem.«
»Da, Franc mi je nekaj omenil ... samo imena mi ni povedal.«
»Ker mu nisem dovolila. Toda zdaj ko ste zapustili sanatorij, nimam več razloga, da bi vam prikrivala ime. Oče mojega sina je Horvin.«
»Horvin!«
Cirilu se je utrgal krik groze in brezmejne osuplosti. Horvin oče mladega moža! Njegov oče zločinec! Njegova mati zločinka! Kako naj mu potem še ohrani spoštovanje?
Ali je Ilona slutila, kakšne misli se pode Cirilu po glavi? Mogoče, zakaj povzela je:
»Franc ne ve ničesar o mojem dejanju. Karkoli je napravil za vas, v vsem sta ga vodili samo ljubezen in usmiljenje. Bodite pravični in ne delajte njega odgovornega za grehe drugih. Obljubite mi to!«
Ciril ni koj odgovoril. Premišljal je. Potem je počasi dejal:
»Obljubim vam. Ne bom vračal zla z zlom.«
Uro nato sta bila Ciril in Franc pripravljena za odhod. Ko je mladi mož objel svojo mater, mu je zašepetala na uho:
»Ljubiš jo ... ona te ljubi ... Misli na svojo srečo, otrok!«
»Ne morem, mati.«
Ciril se je priklonil pred Ilono.
»Z Bogom, gospa.«
»Z Bogom, gospod,« je zamrmrala. »In ne pozabite svoje obljube, da boste pravični!«
»Bom.«
Še tisti večer ju je vlak odpeljal iz Pariza.
XII Moč ljubezni
urediHrumeč in bobneč je privozila orjaška lokomotiva na postajo. Zavore so zaškripale skozi ušesa, para je nekajkrat ostro zasikala in vlak je obstal. Vratca vagonov so se odprla in potniki so se jeli vsipati na peron.
Ljudmila in Boža sta napeto gledali po vagonih. Snoči sta dobili kratko brzojavko: »Pridem z gospodom Milavcem jutri ob devetih. Franc.« Ta vlak je pravkar privozil na lucernsko postajo. Toda ...
»Prišla sta!« je tedaj veselo vzkliknila deklica. »Gospoda Franca vidim!«
»Prišla sta!« je mehanično ponovila Ljudmila in vztrepetala.
Iz enega izmed poslednjih vagonov sta res stopila dva gospoda. Eden je bil mlad, vitek in eleganten in je podpiral drugega, starejšega, že malo sklonjenega, ki je z očmi nekoga iskal. Franc in Ciril! Boža in njena mati sta prihiteli ... tako bledi, kakor da sta vstali od mrtvih.
»Ciril! — Ljudmila! — Oče! — Boža!«
Kriki so se izpremešali. In zdaj so si vsi trije ležali v objemu, ne meneč se za ljudi, ki so jih začudeno opazovali. Kaj jim danes mar ljudje, ko so po tolikih letih gorja in trpljenja okusili kapljico neskaljene sreče!
Boža se je prva izvila iz očetovega objema. Stopila je k Francu, ki je stal ob strani:
»Vam, gospod, smo dolžni to nepričakovano radost in srečo ... Hvala vam ... Iz vsega srca hvala vam ...«
Njene lepe sinje oči so ga tako toplo pogledale, tako udano in ljubeče, da je mladega moža streslo po vsem telesu. Toda premagal se je in ni odgovoril njenemu pogledu. Obrnil je oči drugam in presekano, skoraj mrzlo dejal:
»Če se že komu zahvalite, gospodična, potem se zahvalite dr. Horvinu, a ne meni.«
»Vam se zahvalim, Franc, vam ... in moja hvaležnost do vas bo večna.«
»Dobro si rekla, Boža,« je pritrdil Ciril. Nato je prijel Ljudmilo za roko in jo rahlo potegnil s seboj: »Poljubi ga, žena ... Njemu smo dolžni zahvalo za svojo srečo, njemu edinemu, razumeš? Njemu, ki je ravnal ko najboljši sin ... njemu, ki ga ljubim prav tako kakor svojega Marka in Božo ... njemu, ki morava v njem videti poslej kos svojega lastnega otroka.«
Ljudmila je razširila roke:
»Poljubite me, Franc ... in oprostite mi!«
Mladi mož se je še zmerom obotavljal. Toda te prošnje ni smel zavrniti. Pritisnil je poljub gospe Ljudmili na čelo.
»Kaj naj vam oprostim?«
»Moj nekdanji nastop zoper vas in vašo mater.«
»O, kdaj sem to že pozabil!«
Ciril se je začudil:
»O čem govorita? Kaj si storila Francu?«
»Pozneje, Ciril,« je nežno odgovorila Ljudmila, »pozneje ti bom vse povedala.«
Med tem so prišli k izhodu. Ljudmila je pomignila izvoščku. Vsi štirje so posedli v voz.
Pustimo Ljudmilo in Cirila sama, saj si imata vse mogoče povedati po tolikih letih gorja. Obrnimo se rajši k mladima!
Boža je očividno hotela zaplesti Franca v pogovor, toda mladi mož ji je odgovarjal čudno hladno.
»Ali se še spomnite našega otroškega zavetišča?«
»Seveda se ga, gospodična. Ne smete misliti, da ne vem, kaj je hvaležnost.«
»Hvaležnost?« se je začudila Boža.
»Da ... Ali mi nista mar zrak na Sonnenbergu in skrbna nega vaše matere vrnila zdravje? Moral bi biti velik sebičnež, če se tega ne bi več spomnil.«
»Torej se iz hvaležnosti spomnite kdaj pa kdaj naše hiše?«
Oblak je zastrl deklici čelo in vzdih se ji je prikradel na ustnice. Ciril in Ljudmila sta se držala za roko, naslanjala glavo drug na drugega in nista več govorila: preveč sta bila zaverovana v svojo srečo. Bože in Franca nista videla ne slišala. Deklica je še tiše vprašala:
»Če ste, kakor pravite, ohranili spomin na nas, zakaj nas pa potem nikoli niste prišli obiskat?«
Franc je osupnil. Toda videl je, da deklica res govori kakor misli.
»Ker vas nisem maral nadlegovati.«
»Nadlegovati! ... Sami najbolj veste, da nas ne bi nadlegovali.«
Ali ga je deklica res ljubila? Mati mu je to zmerom trdila, pa ji ni verjel. Toda te pol ure so ga jeli zapuščati poslednji dvomi. V pogledih, ki jih je deklica upirala vanj, ni bila samo hvaležnost. Bilo je več: bila je tudi ljubezen.
Toda Franc je bil trdno odločen svoje čuvstvo s silo zatreti. Zakaj bi sanjal o sreči, ko mu je vendar zaprta?
Nastala je tišina. Voz se je počasi vzpenjal po pobočju. Lucern je ostal spodaj pod njimi in nato še jezero Štirih kantonov, ki se je tisti dan prelivalo v posebno živi sinjini.
Ciril je bil že nekaj časa čudno tih. Zazrl se je skozi okno in s široko razprtimi očmi opazoval pokrajino okoli sebe. Nato je izpregovoril, počasi, kakor bi govoril sam s seboj:
»Ali sem v sanjah že videl te kraje, to temnosinje jezero med snežnimi vrhovi, to lepo in snažno mestece in te strme gore? Tako znano se mi zdi vse to, in vendar ... saj nisem še nikoli bil tu ... In potem drugi privid: velika hiša, vsa bela, sredi dreves, hiša, ki ji vsa okna gore, kakor bi bil ogenj v njih ...«
Ljudmila, Boža in Franc so ga nemo poslušali. Nihče se ga ni upal prekiniti. Prav takrat je voz prišel iz smrečja na plano.
»Tole je tista hiša!« je vzkliknil Ciril in iztegnil roko ter pokazal na otroško zavetišče, ki se je takrat odprlo pred njihovimi očmi. »O, Bog, ali sem mar že kdaj hodil tod okoli?«
»Da,« je tiho odgovorila Ljudmila, »da, pred šestimi leti.«
»In ti si me videla? Pa me nisi poklicala k sebi?«
Solze so mu stopile v oči. Tudi Ljudmili se je hudo storilo.
»Hotela sem te že skleniti v roke in te vzeti k sebi, pa usoda ni hotela. Nekaj je prišlo vmes in namestu, da bi te bila sprejela z besedami odpuščanja, sem te zapodila kakor potepuha, ki nas pride nadlegovat. In ti si šel, dragi, ne da bi me bil spoznal ...«
»O, Bog!« je vzdihnil Ciril.
Tedaj se je oglasila Boža, vsa začudena:
»Moj oče je bil ta, praviš, pa mi tega nisi povedala? ... In tako brezsrčna si bila, da si mu zaprla vrata v hišo?«
V njenem glasu je zvenel grenak očitek. A že ji je Ljudmila tiho odgovorila:
»Okoliščine so mi velevale takšen nastop. Ne smeš se zato name srditi, Boža, ko mi je, vidiš, celo tvoj ubogi oče odpustil.«
»Da,« je tiho zamrmral Ciril, »pozabiti moramo prošlost in misliti le še na bodočnost.«
Franc je ostal vse popoldne v sobi, ki so mu jo pripravili. Pri večerji je povedal, da se namerava že drugi dan spet vrniti v Pariz. Ko je Boža to slišala, ji je vsa kri izginila z obraza. Ciril je pa udaril v smeh:
»Kaj naj to pomeni? Menda vendar ne mislite resno?«
»Popolnoma resno ... Saj veste, da je moja mati čisto sama.«
»Vaša mati mi je rekla, da vam da teden dni dopusta.«
»Nemogoče!«
»Lepo ... Zdaj boste še rekli, da lažem! ...«
»O, ne ... a vendar ...«
Ciril se je obrnil k Ljudmili in Boži:
»Tak zinita vendar tudi vedve kaj! Dajta mu vendar dopovedati, da je otročji!«
Ljudmila je zajecljala:
»Gospod Franc ve, da nam je vsem dobro došel gost, in zato smo trdno prepričani, da bo ostal vsaj nekaj dni v naši sredi.«
Toda Boža je odkimala:
»Ne gre, oče, da bi po vsem, kar je gospod Franc zate storil, silil vanj, naj ostane, če mu pa pri nas ne ugaja.«
Hotela se je nasmehniti, toda obraz se ji je spačil. Njen glas je bil tako čudno hripav in vročičen, da jo je Ciril začudeno pogledal. Toda že je Franc vzkliknil:
»Verjemite mi, gospodična, da mi je res težko ostati ... Prav, naj bo ... odložil bom odhod za dva ali tri dni ...«
Na Božinih ustnah je zaigral nasmeh. Potem se je pogovor obrnil drugam. — — —
Ko sta bila zvečer sama, je Ciril prosil Ljudmilo, naj mu pove podrobnosti o Frančevem prihodu pred šestimi leti v otroško zavetišče.
»Ali misliš,« je vprašal, ko je Ljudmila končala svoje pripovedovanje, »ali misliš, da Boža še zmerom misli nanj?«
Ljudmila je skomignila z rameni. Hotela se je nebrižno nasmehniti, pa se ji ni posrečilo.
»Vprašam te zato,« je nadaljeval Ciril, »ker sem opazil, da je čudno zmedena, kadar je Franc zraven. Tudi način, kako mu je očitala, zakaj noče par dni ostati pri nas, se mi zdi nekam čuden. Ali nisi ti ničesar opazila?«
»Pač.«
»In kaj misliš?«
»Da je Boža zaljubljena v mladega moža.«
»Pa on?« »Svoje čase je bil tudi on vanjo. Toda ta ljubezen je bila pri njem očividno neresna otročarija, ker vse kaže, da ga je minila.«
»Meni se le čudno zdi, da je Franc vselej, kadar sva govorila in je pogovor nanesel na Božo, hlastno obrnil drugam, kakor da mu je neugodno o njej govoriti.«
»Dokaz, da je ne ljubi.«
»Ali pa ravno narobe, da jo še zmerom ljubi.«
»Torej bi bila hladnost, ki jo kaže do nje, samo navidezna?«
»Prav mogoče.«
»A zakaj naj bi skušal zamoriti to čuvstvo v svojem srcu?«
»Ne vem. Moral bom z njim govoriti. Če ne ljubi Bože, se mi ubogi otrok smili, če jo ljubi, mi bo pa moral pojasniti svoje vedenje.«
Ciril se je motil. Mladi mož se je bil v svoji samozataji že toliko utrdil, da je lahko brez rdečice izjavil, da je sicer nekoč ljubil Božo, zdaj pa ne čuti ničesar več do nje. Tako je Ciril manj vedel kakor prej ...
Minevali so dnevi in napočil je popoldan četrtega dne, kar je bil Franc pri Milavčevih.
Proti večeru je odšel mladi mož na izprehod. Krenil je čez sadovnjak in zavil po ozkih stezah sredi cvetočega gloga na pašnike. Rahel vetrič je vel in širil dehteče vonjave dreves in cvetlic. Somrak je že legal, ko se je Franc ustavil na prostrani ploščadi za glavnim poslopjem zavetišča ... tam kjer je pred leti tolikokrat postajal z Markom in Božo in užival razgled na pokrajino pod seboj. Spustil se je na ploščato skalo, ki je služila namestu klopi. Njegov obraz je bil še bolj bled kakor po navadi. Napete, skoraj spačene črte na njem so izdajale, da se bije v njem ogorčen boj ... boj med voljo in srcem ... med breznadno ljubeznijo in tem, kar je mislil, da je njegova dolžnost.
Hotel je biti močan. Toda so meje, ki nobena človeška volja ne more preko njih. Do takšnega mejnika je Franc prišel ta večer. S strahom se je izpraševal, ali se bo jutri mogel posloviti z brezbrižnim obrazom, kakršnega je kazal vse te dni, ali se ne bo v poslednjem trenutku izdal in razgalil vso neizmerno bolest svojega srca.
Ihtenje se mu je utrgalo iz grla. Prav takrat je začutil, da se mu je neka tuja roka mehko spustila na ramo. Vzdignil je glavo in kriknil:
»Vi, gospodična! Vi ste bili tu?«
Pred njim je stala Boža. Njena vitka postava se je elegantno odražala iz temnega ozadja.
Resno, a nežno hkratu je odgovorila:
»Da, pravkar sem prišla. Bili ste tako zatopljeni v svoje misli, da niste slišali stopinj.«
»Oprostite, gospodična«, je zajecljal. Potem je vstal in se obrnil proč, da skrije solze.
»Zakaj se jokate?« ga je vprašala. In ker ni odgovoril, je dodala: »V vašem življenju je neka skrivnost. Zakaj mi je ne zaupate?«
»Skrivnost? ... Ne vem, kaj hočete reči ...«
»O, prav dobro veste ... Ali vam je kdo pri nas kaj hudega storil?«
»Nihče, kolnem se vam.«
»Zakaj pa potem te solze? Moški ne joka za prazen nič. Nekoč ste se nama zaupali, Marku in meni. Ali nama zdaj nič več ne zaupate? Zakaj nočete, da bi vam bila kakor nekoč vaša dobra prijateljica?«
Boža se očividno ni zavedala pomena svojih besed. Kakor bi jo gnala nevidna sila, ki se ji ne more upirati, je prijela Franca za roke in mu jih nežno stisnila. Mladega moža je ob tem dotiku obšla omotica. Mislil je, da se mu vdirajo tla pod nogami in da pada v brezdanje blaženstvo.
Toda že prihodnji mah se je osvestil. Sunkoma, skoraj brutalno ji je iztrgal svoje roke. Boža je vzdihnila.
»Zdaj vem, da sem jaz kriva vaše bolesti.« »Motite se, gospodična. Kaj naj bi mi bili storili?«
»Zakaj pa potem tako odločno zavračate moje prijateljstvo?«
»Ker sem ga nevreden!« je udarilo iz njega.
»Nevredni! Bežite no! Saj ga nekoč niste odbijali od sebe! Ali je mar moja krivda, če so vaši vroči pogledi rodili v meni čuvstvo, ki ga leta ločitve ne samo niso oslabila, temveč še okrepila?«
Ali je ubogo dekle moglo še jasneje govoriti?
Franc je čutil, kako se mu čedalje bolj izpodmikajo tla pod nogami. Če naj do konca odigra svojo vlogo, mora brutalno odgovoriti. In mladi mož je skoraj zavpil:
»Oprostite mi, gospodična, da na to čuvstvo ne morem odgovoriti, ker nisem več prost ... moje srce je že oddano ...«
»Ah!«
Božo je vrglo nazaj. Krčevito si je pritisnila robec na usta, da uduši ihtenje, ki ji je vstajalo iz prsi. Oči so se ji razširile in obraz se ji je spačil. Potem je zdajci udarila v smeh, v vreščeč smeh, ki je ušesa zabolelo od njega.
»To je laž!«
»Ne, Boža, resnica je!«
»Laž je ... Gnusna laž, ki me hočete z njo trpinčiti in me spraviti v blaznost. Če bi res drugo ljubili, ali bi potem pustili, da vam gledam v obraz, ali se ne bi bali mojih oči? Če bi res drugo ljubili, me ne bi skrivaj pogledovali, meneč da vas ne vidim, če bi res drugo ljubili, se ne bi bili zvečer pred svojim odhodom zatekli sem, kjer se je rodila najina ljubezen, in se tu jokali.«
Vse to se je vsulo iz njenih ust z izzivajočim glasom, ki ni pripuščal ugovora.
»Ali se upate trditi, da me nič več ne ljubite?«
»Oh, Boža, molčite!«
»Odgovorite!«
»Prav! Ko mi že trgate besedo iz ust, ki sem jo za ceno svojega življenja hotel ohraniti v svojem srcu: da, ljubim vas.«
Boža je zavrisnila od veselja.
Toda že je Franc povzel: »Da, ljubim vas, a hkratu vas prosim, imejte usmiljenje z menoj. Ne zahtevajte drugega kakor to priznanje. Zahtevajte moje življenje, če hočete, samo ne zahtevajte te ljubezni, ki pripada samo meni in s katero ne smem razpolagati.«
Obraz mlade deklice, ki ga je bila zalila rdečica veselja in sreče, je spet pobledel.
»Ne razumem vas.«
»In vendar sem razločen. Ljubim vas, toda poročiti se ne smeva. Med nama je prepad, ki ga nič na svetu ne more premostiti. Ne zahtevajte, da vam odkrijem skrivnost, ki ni moja.«
Boža se je osvestila.
»Vi me ljubite, jaz vas ljubim. Kakšen prepad more biti med nama? Kakršenkoli je, ljubezen ga mora premostiti!«
»Izključeno!« Nastala je tišina. Mladi mož se je zazrl v daljavo. Boža ga je gledala s široko odprtimi očmi.
In potem je stopila nekaj korakov nazaj. Ne da bi bila umeknila pogleda od Franca, se je nesrečnica z vsakim korakom bolj bližala prepadu, ki se je širil onstran ploščadi. Res da je bila vse okoli ploščadi postavljena ograja, toda ravno v vogalu, kjer je stala Boža, je bila ograja že pokvarjena in je bilo nevarno naslanjati se nanjo. Franc je videl, kakšna nevarnost grozi deklici. S strahom je zavpil:
»Pazite!«
Boža se je ustavila, toda na njenem obrazu ni bilo videti strahu.
»Poslušajte, Franc: če se vam moram odreči, vam prisežem, da mi ni nič več do življenja in da mi je ljubša takojšnja smrt.«
»Oh, molčite! Molčite!«
Groza ga je stresla po vsem životu. Deklica je nadaljevala:
»Ne razumem vaših besed. Razumem in vem samo eno: ljubim vas. Ljubim že od takrat, ko sem vas prvič videla. Toda od minute, ko sva se v drugo srečala, je moja ljubezen postala še bolj vroča in mogočna: danes sem zmožna sleherne osvete in najbolj nepreračunljive blaznosti. Vedeti hočem, kakšen je tisti prepad, ki o njm govorite, da nama brani ljubezen. Govorite! Zaupajte mi ga, da ga zdrobim — ali pa vam prisežem, Franc, da napravim sama konec temu trpljenju, ki ste ga zasejali v moje srce. Še dva koraka nazaj in vsega bo konec ...«
»Boža! ... O, Bog! ...«
»Govorite!«
Stopila je še en korak nazaj. Zdaj je stala tik trhle ograje, na robu deset metrov globokega prepada. Francu so se od groze naježili lasje.
»Ali boste odgovorili?« je še brezumneje, še bolj grozeče vprašalo dekle.
Premagan se je Franc vdal.
»Bom.«
Boža je živahno stopila naprej.
»Poslušam vas.«
Z glasom, ki se mu je tresel od prestane groze, je mladi mož dejal:
»Da, gospodična, ljubim vas iz vse svoje duše in nič manj ne trpim kakor vi zaradi zapreke, ki stoji med nama ... zaradi te strašne skrivnosti, ki zahtevate, da vam jo izdam, čeprav ni samo moja ...«
»Ljubezen je nad vsemi pravicami in nad vsemi dolžnostmi. Govorite!«
»Poslušajte torej, Boža, to skrivnost: Znano vam je, da so vašega očeta pred osemnajstimi leti po železniški nesreči prepeljali k nekemu kirurgu, ki ga je na mestu operiral. Toda po operaciji je sicer telesno ozdravel, ne pa tudi duševno. Takšen je ostal do nedavnega, ko je ozdravel tudi na duhu.«
»Da, vem.«
»Ne veste pa, Boža, da bi bil vaš oče lahko že takrat ozdravel, če bi bil zdravnik hotel.«
»Kaj pravite? Razum mojega nesrečnega očeta je bil odvisen od kirurga, ki ga je zdravil?«
»Da!«
»Toda po tem takem ... če je živel moj oče osemnajst let v duševni temi ... je bila kriva zanikarnost tega kirurga?«
»Še hujše ko samo zanikarnost ... Namenoma mu je vzel razum.«
»O, Bog! Ali ste premislili, kakšno obtožbo ste izrekli, Franc?«
»Popolnoma upravičeno, postavljeno na tehtne temelje.«
»A potem ... potem je ta človek storil zločin!«
»Da, Boža ... zločin.«
Deklica je stopila k Francu.
»Ali ni bil ta kirurg isti, ki je na vašo prošnjo izvršil tudi drugo operacijo?«
»Da, gospodična.«
»Najbrže je hotel s tem deloma popraviti svoj zločin. Oh, lopov!«
V lepe sinje dekličine oči je stopil izraz nepopisnega gnusa. Za nekaj trenutkov jo je ogorčenje popolnoma premoglo. Nato se je osvestila:
»Toda v kakšni zvezi je ta zločin z zapreko, ki pravite, da ne dovoljuje najine ljubezni?«
»V zelo enostavni: mož, ki je zagrešil zločin nad vašim očetom, je moj oče.«
»Vaš oče?!«
»Da. Z materjo že dolgo ne živita skupaj.«
Nesrečni Boži se je iztrgal obupen krik. Toda že je Franc povzel:
»Ali zdaj razumete, da sin zločinca ne sme ljubiti hčere njegove žrtve?«
»O, Bog! O, Bog!« je zaječala Boža.
Toda njena prepadenost ni dolgo trajala. Osvestila se je in odločno dvignila glavo.
»Ali sva midva kaj kriva, če so drugi grešili? Kdo more od naju zahtevati, da nosiva kazen za greh drugih?«
»O, Boža, vi govorite docela pod vplivom svoje ljubezni, pri tem pa pozabljate, da niste samo od sebe odvisni ... da sta nad vami še vaš oče in vaša mati ... Onadva nama pa ne bosta dala niti trohice nade, ko bosta izvedela, kar vi veste.«
»Kdo ve!« je zamrmrala Boža. Njen bolestno spačeni obraz je preletel žarek nove nade. »Moj oče in moja mati me ljubita nad vse. Oba sta pravična in dobra. O, saj ni mogoče, da bi zahtevala od naju, da trpiva za grehe drugih.«
»Ne dajajte mi novih upov, ki se ne bodo nikoli izpolnili.«
»Rekla sem vam že, da je ni sile na svetu, ki bi se pred njo uklonila prava ljubezen ... In to, Franc, vam hočem tudi dokazati.«
Deklica se je bila od nepričakovanega udarca že popolnoma osvestila. Prijela je Franca za obe roke. Nekaj trenutkov je zavladala tišina. Mlada človeka sta bila zatopljena v lep sen.
Zmračilo se je že. Zarja zašlega solnca se je izgubljala in ugašala. Še so gorele ognjene barve na zapadu, toda od trenutka do trenutka so bolj bledele.
»Pojdiva!« je zdajci vzkliknila deklica.
»Kam, Boža?«
»Najini usodi naproti. Še nocoj se mora odločiti.«
Franc ji je pokorno sledil. Po strašnem boju, ki ga je moral prestati sam s seboj, se je zdaj pokazala reakcija. Čutil je, da je docela brez volje, brez energije. Šel je z Božo kakor šolarček, ki ga drži učiteljica za roko.
Tako sta se počasi vrnila domov. Ciril in Ljudmila sta bila že skoraj v strahu, kam sta mlada človeka izginila, ker ju v hiši in na vrtu ni bilo.
Boža je vstopila z nasmehom na obrazu. Franc je bil resen in otožen. In Milavčevima se je pri priči razodelo, da se bliža odločilni trenutek. Deklica je stopila proti roditeljema:
»Dragi očka, ljuba mamica, Franc in jaz sva vaju prišla prosit, da odločita najino usodo.«
Ciril in Ljudmila sta se spogledala.
»Govori jasneje,« je zamrmral oče.
»Poslušajta torej! Midva ljubiva drug drugega iz vsega srca. Toda med nama je neka skrivnost, v kateri vidi Franc kot človek poštenjak zapreko za najino ljubezen. Na vama je, da odločita, ali ima prav ali ne.«
»In kakšna je ta skrivnost?«
Deklica je tedaj povedala, kar je bila pravkar izvedela od Franca. Ko je nehala govoriti, je bila Ljudmila bleda ko prt, Ciril se je pa smehljal. Ilonin sin je stal in se naslanjal na stolovo naslonilo; s čela mu je curljal pot. Nesrečna mati se je obrnila k svojemu možu.
»To je strašno! A ti se smehljaš, Ciril! ... Kaj te nič ne prevzema srd do tega zavrženega človeka?«
»Ne,« je odgovoril.
»Tak ti je bil ta zločin že znan?«
»Da ... Horvin se mi ga je izpovedal ... In odpustil sem mu.«
Stopil je k Francu in ga prijel za obe roke:
»In če sem ondan odpustil krivcu, koliko več razloga imam danes odpustiti nedolžnemu!«
»Oh, hvala vam! hvala!« je zajecljal mladi mož. Zdelo se mu je, kakor da mu od čuvstva brezmejne sreče izginjajo tla pod nogami. Milavec je pa še dodal:
»In zdaj, ko je odpravljena tudi ta zapreka, zdaj, otroka, se poljubita in bodita srečna!«
Franc in Boža sta padla drug drugemu v naročji. In Franc ni odpotoval ne drugi dan ne dva dni nato. Šele čez teden dni se je odločil zapustiti Sonnenberg, toda obljubil je, da se bo čimprej vrnil k njej, ki je bila zdaj njegova zaročenka in bo v kratkem njegova žena.
Toda poprej je moral opraviti še eno nalogo. Ta teden je bilo več dolgih razgovorov med Cirilom, Ljudmilo in mladima. Pri teh priložnostih se je pojasnila nekatera stvar iz prošlosti, ki je ostala še nerazumljiva. In ko je sedel v vlaku, ki ga je vozil proti Parizu, je Franc mislil samo na svojo mater. In zamrmral je:
»Zdaj bo morala tudi ona odpustiti!«
XIII Sprava
urediBil je lep majski večer. Priroda je bila vstala iz zimskega sna, vse je zelenelo in cvelo in slavčki so peli svojo omamno pesem pomladi in ljubezni.
Ilona je sedela zraven odprtega okna in gledala, kako legajo sence na zemljo. Čakala je Franca. Zjutraj je dobila od njega kratko pisemce, le par vrstic je bilo v njem:
»Draga mama! V petek zvečer bom spet pri tebi. Veliko novico ti imam sporočiti. Mogoče že slutiš ... posebno če ti povem, da sem zelo srečen. — Franc.«
To pismo je bilo pravo nasprotje z drugim, ki ga je bila dobila dva dni prej — s pismom, ki ga je bila sama grenkoba in žalost, da je ubogo mater zares zaskrbelo. Zato so jo pa zdaj te štiri vrstice popolnoma potolažile. Vedno iznova in iznova jih je morala čitati. In potem si je dejala:
»Franc je izpregovoril, Boža je odgovorila, in Ciril in Milavčeva žena sta odpustila ... Moj sin bo srečen! ... Hvala ti, Bog!«
V njenih črnih očeh je zagorel svetal lesk, ko je koj nato nekam skrivnostno dodala:
»Da, srečen bo ... in jaz nesrečna. Vendar je prav tako!«
Njene oči so se uprle v temno neskončnost neba in se zagledale v zvezde.
»Srečen bo pri njej ... morda pri njih vseh ... jaz bom pa ostala sama in v samoti objokovala svojo usodo ter skušala najti pozabljenja.«
Zaprla je trepalnice. V predmestnih ulicah je utihnil trušč. Tišina je legala na zemljo.
Zdajci je Ilona vztrepetala.
Nekdo je pravkar odprl vrtna vratca. Madžarka je vstala in pogledala skozi okno. V senci dreves se ji je zdelo, da se luščita iz teme dve postavi.
Osupnila je. Ali Franc ni sam? — Kdo je potem z njim?
Toda precej si je rekla, da se je morala zmotiti, zakaj nekaj trenutkov nato se je prikazal na peščeni poti Franc s kovčegom v roki.
Bil je sam. Tudi on je bil uzrl mater na oknu. In veselo je vzkliknil:
»Dober večer, mamica!«
Negov glas je pretrgal tišino, ki je vladala na vrtu.
»Dober, večer Franc,« je odzdravila.
Prihitel je stari Ilonin sluga in vzel mlademu možu kovčeg iz rok. Oba sta krenila proti vhodu. Pod stopnicami sta se ustavila. Tiho sta nekaj govorila, nato je pa vrli starec prav tako tiho dejal:
»V redu, gospod Franc. Molčal bom, zanesite se.«
Ilona je zapustila svoj prostor pri oknu in šla odpirat.
»Vendar že! Prišel si, sin moj!«
Mladi mož je viharno planil k njej in se spustil v njen objem.
»Zakaj mi nisi sporočil natančne ure, kdaj prideš? Šla bi ti bila naproti.«
»Počemu, mamica? Zakaj bi se po nepotrebnem mučila zaradi mene? Vedel sem, da te ne bi strpelo doma, in ravno zato ti nisem sporočil ure svojega prihoda.«
»O, ti pokvarjen otrok! ... Toda ... ali nisi mar prišel z brzim vlakom o pol šestih?«
Mladi mož ni takoj odgovoril. Trenutek se je obotavljal.
»Pač, mamica,« je potem dejal.
»In šele zdaj, o pol desetih prideš domov? ... Kaj si pa počel v Parizu?«
»Takoj ti povem, mama ... le malo potrpljenja.«
Nasmehnil se je, toda zadrege ni mogel popolnoma utajiti.
»Lažeš, sin!«
»Ne, mamica ... Prvo, vlak je imel blizu ene ure zamude.«
»Brzovlak? ... To se mi čudno zdi. Pa deniva, da je res. Torej si prispel o pol sedmih v Pariz.«
»Da, toda bil sem zelo lačen in sem šel na večerjo.«
»Ta, ta, ta ... tu bo nekaj vmes, kar bi mi rad prikril.«
»Molči, mamica ... Sama veš, da ne lažem. Daj, da ti po vrsti vse povem, pa boš vse izvedela. Toda najprej mi dovoli, da te spodobno poljubim ... saj vidiš, da še nisem prišel do tega.«
Stisnil jo je k sebi in jo ljubeče poljubil na čelo. Potem jo je potegnil v sobo in zaprl vrata za seboj.
»Torej si dobila moje pismo?«
»Reci rajši pisemce, saj krajša še brzojavka ne bi mogla biti.«
»Oprosti, mamica, nisem utegnil več pisati.«
»Sebičnež, da te le sram ni ... Kadar si nesrečen in pobit, mi napišeš cele strani, v veselju mi pa še par vrstic ne privoščiš.«
»Ne srdi se, mamica!«
»Nu, zdaj še tega ne vidiš, da se šalim!«
Potegnila ga je bliže k luči.
»Zdi se mi, da nisi sam prišel. — Nekdo je moral biti s teboj.«
»Iz česa sklepaš?«
»Nu, ko so se odprla vrtna vratca, se mi je zdelo, da vidim dve postavi ...«
V drugo se je mlademu možu zapisala zadrega na obraz.
»Motiš se ... S kom naj bi se bil pa pripeljal?«
Potem je obrnil pogovor drugam, da se ogne nadaljnjemu izpraševanju.
»Sediva, mamica. Mnogo ti imam povedati. Velika novica te čaka, a ne prej, dokler mi ne poveš, kako si ti sama prebila teh deset dni, ko me ni bilo doma.«
»Sin moj, dobro veš, da zdajle ne gre za mene, temveč za tebe. Na dan z besedo: kakšna je novica?«
»Ali je še nisi ugenila?«
»Mogoče ... Ne vem.«
»O, prav gotovo. Ko sem se vozil domov, sem imel dovolj časa za razmišljanje, in tako se mi je odprlo spoznanje, da si imela zadnjič neki skrit namen.«
»Skrit namen?«
»Da. Zakaj na Sonnenbergu smo o vsem mogočem govorili in na marsikaj prišli ... Danes sem trdno prepričan, da me nisi samo zato poslala v Švico, da spremim dr. Milavca domov. Daj, kar priznaj, mamica ...«
Nasmehnil se je. Tudi Ilona se je nasmehnila, toda njen nasmeh je bil nekam truden in prisiljen.
»Ali ti nisem rekla, da ti želim vso srečo in da vem, da jo boš tam našel?«
»Da, mamica, in prav si imela: našel sem jo.«
»Vidiš, Franc! Moja največja želja se je izpolnila.«
Toda vzlic vsemu premagovanju je takrat zastrla njen še zmerom lepi obraz senca otožnosti. Morala je zbrati vso svojo voljo, da jo je pregnala. Prisilila se je k nasmehu:
»Nu, in pomisleki, ki si jih imel?«
»Zanje nimam več vzroka ... zakaj dr. Milavec in njegova žena že vse vesta in sta mi izjavila, da hočeta pozabili prošlost.«
»Ali si ju ti prosil?«
»Ne, temveč Boža. Poslušaj, da ti povem, kako je do tega prišlo.«
Mladi mož je rahlo potisnil svojo mater v naslanjač. Nato je še sam prisedel k njej in ji začel pripovedovali. Popisal ji je prizor na ploščadi na robu prepada in potem razgovor pri Milavčevih. Svoje pripovedovanje je sklenil z besedami:
»Vidiš, mamica, tista, ki sta toliko prestala, sta danes pripravljena pozabiti vse zlo, ki so ga jima storili, da ne bo njuna hčerka nesrečna ...«
»Na očeta meriš, kaj ne?« je rekla Ilona s pridušenim glasom.
»Da, najprej nanj ... Sicer pa, tega še ne veš: v drugo je že pokazal, da se iskreno kesa svojega greha, nov dokaz je dal o svojem značaju.«
»On?«
»Da, mamica. Da, on, ki mu ti odrekaš sleherno človeško dostojanstvo ... on, ki ga dolžiš, da s svojim kesanjem zgolj komedijo uganja. — Greha, ki ga je storil, se ni izpovedal samo tebi in meni, priznal ga je tudi svoji žrtvi sami. Mamica, priznati ti moram, da ga občudujem, zakaj pokazal je, da je mož. In tega mu nihče ne more odreči.«
Ilona ni odgovorila. Franc je povzel.
»Vzlic temu bi bilo razumljivo, če mu dr. Milavec in njegova žena ne bi odpustila. Preveč sta morala prestati, da bi mogla tako hitro pozabiti. In vendar se nista niti trenutek pomišljala: zaradi sreče svoje hčerke sta odpustila. In tedaj sem si dejal, da boš tudi ti zaradi mene storila, kar sta storila Božina roditelja zaradi nje.«
»Jaz jima nimam ničesar odpustiti, ker mi nista ničesar storila.«
»Ne obračaj besed, mamica; sama veš, kaj hočem reči.«
Videč, da hoče še zmerom ugovarjati, je vneto nadaljeval:
»Ne gre za to, da odpustiš Božinima roditeljema; zanj gre, ki je s svojim kesom pobotal svoj zločin, zanj, ki že toliko let trpi, ker ne sme živeti pri tebi in ki te prosi — bolj zaradi pokoja svojega sina kakor zaradi sebe samega — da se vrneš k njemu.«
Ilona še vedno ni odgovorila. Drgetala je po vsem životu; glavo je spustila na prsi in molčala, zatopljena v težke misli. Franc je proseče iztegnil roke proti njej.
»Mamica,« je vroče zaprosil, »spomni se, kaj si mi še pred nekaj tedni rekla: »Odpustila bom šele tedaj, če bodo odpustili vsi tisti, ki so toliko prestali.« Prišel je dan, ko je treba to obljubo izpolniti.«
Ilona ni odgovorila. Zdajci jo je premoglo; zaihtela je na ves glas.
»Jokaš se, mamica? In vendar ti nisem ničesar rekel, kar bi te moglo užaliti ... Govorim ti kakor govori sin, ki ljubi svojo mater ... in svojega očeta ... in ki vidi, da sta oba nesrečna in tudi sam ne bo prej mogel biti popolnoma srečen, dokler ne bo dosegel sprave med njima ...
Vem, mamica, da si nekoč dosti prestala zaradi njega, toda od takrat je tudi on mnogo pretrpel zaradi tebe. V uri zmote in strasti je storil velik greh, priznam ... Toda kdo je, ki si ne bi imel ničesar očitati? Kdo ni še nikoli grešil? Kdo more reči, da mu ni treba zardeti nad to ali ono uro iz prošlosti?«
Franc se je spustil na kolena. Zakopal je svoje čelo v njene dlani in tiho zašepetal, tako tiho, da je komaj razločila njegov glas:
»Tudi ti, mamica, ki si vendar tako dobra, tako plemenita ... in toli neizprosna nasproti drugim — ali lahko rečeš, da si nimaš ničesar očitati?«
Madžarka je še bolj pobesila glavo na prsi.
Zajecljala je:
»O, Franc ... povedali so ti?«
»Da, mamica ... vse vem!« »O, moj Bog! Moj Bog!« je zamrmrala s strtim glasom.
Premagana je bila. Krčevito je potegnila sina k sebi.
»Govori, sin moj ... zapoveduj, ubogala te bom!«
Franc ji je vroče poljubil roke, potem je vstal. Nežno jo je prijel za roke in jo vzdignil s stola, Ilonin obraz je bil mrliško bled, toda ves upor je izginil z njega. Sin ji je ogrnil šal okoli ramen in jo mehko potegnil proti vratom.
»Kam me pelješ?« je vprašala.
»Na vrt, mamica.«
»Ob tej uri? ... Zakaj?«
»Kmalu boš izvedela. Pojdiva!«
Zavila sta na stopnice. Ilonina roka je trepetala v Frančevi.
»Kaj to pomeni?« je osuplo zamrmrala.
»Takoj boš izvedela ... Le prav malo potrpljenja še, mamica!«
Starega sluge in kuharice ni bilo v veži. Stala sta skrita za glavnimi vrati in gledala, kako sta šla njuna gospa in njen sin mimo njiju.
»Zakaj tako na skrivaj?« je tiho vprašala kuharica. »Zakaj je mladi gospod pustil tujca na vrtu in naju prosil, naj molčiva? In zakaj zdaj pelje gospo k njemu?«
»Glavno je, da ni nič hudega«, je prav tako tiho odgovoril starec. »Drugega nama ni treba biti nič mar.«
»Prav imaš!«
Med tem sta Franc in njegova mati stopila na prosto in zavila po glavnem drevoredu. Luna ju je oblivala s svojo sinjebelo mesečino. V grmičevju so peli slavčki svojo pomladno pesem. Opojen vonj je vstajal iz cvetlic, vonj prerojenja in mladosti. Toplo ozračje je trepetalo od nežnega pomladnega diha. Mati in sin sta nemo stopala med vrstama košatih lip. Rahlo je vodil Franc svojo mater za roko ... Kam? se je vpraševala Ilona. Zaslutila je; instinktivno jo je obšlo spoznanje.
Tedaj ji je noga nehote zastala; zdelo se je, kakor da noče več iti dalje. Toda Franc ni izpustil njene roke, mehko, a vendar z nepremagljivo silo jo je potegnil s seboj.
Zdajci se je iz senc dreves na koncu drevoreda izluščila temna postava. Trenutek nato sta jo oba razločila: bil je neki mož. Počasi jima je stopil naproti in izrekel eno edino besedico, tiho, komaj slišno, s tresočim se glasom:
»Ilona!«
Madžarka je vztrepetala. Obnemela od nenadne groze je obstala.
»Ilona!« je ponovil glas, prav tako tiho, prav tako proseče.
Odgovoril mu je Franc:
»Oče, moja mati je pripravljena pozabiti ...«
»Oh, ali je mogoče?« je hripavo kriknil zdravnik.
»Da«, je zamrmrala Ilona, zdaj popolnoma premagana.
In mladi mož je položil materino roko v roko svojega očeta ... in obe roki sta ostali združeni. Tedaj se je Franc obrnil k materi:
»Zdaj veš, mamica, zakaj sem se toliko zamudil. Šel sem po svojega očeta. Izprva ni hotel iti z menoj. Toda jaz sem vedel, da se bo nocoj dosegla sprava med vama, saj je od nje odvisna sreča nas vseh!«
Epilog
urediNevihte so prešle, nebo se je zvedrilo. Zavladala je nežna pomladna ljubezen, vstala je prerojena, zrela ljubezen jeseni. In z njima je prišel konec črnih dni trpljenja. Ne za vse! Zakaj tisto kar je enim sreča življenja, je le prepogosto za druge gorje in obup.
Franc in Boža sta učakala svojo srečo in se pripravljala za skupno pot v življenje. Toda njuna sreča je bila grenko razočaranje za nekoga drugega: za Renéja Verniena. — —
Cirila ni več strpelo doma, pri njegovi Ljudmili in Boži; ni mogel dočakati svojega sina, svojega malega Marka, kakor ga je še zdaj imenoval. Nekega jutra se je odločil: povedal je doma, da se odpelje v Pariz, da vidi svojega sina.
Kakor je rekel, je storil. Še tisti dan je sedel na vlak in stal drugo jutro pred Markovim stanovanjem.
Potrkal je.
»Naprej!« je odgovoril mladeniški glas.
Ciril je vstopil.
Za mizo je sedel pri knjigi mladi Milavec. Ko jo zagledal tujca na pragu, je vstal. Ciril ni mogel odtrgati oči od njega. Marko ga je nekaj trenutkov gledal, že je hotel vprašati — tedaj pa kakor bi se mu bile odprle oči. Zakrilil je z rokami in se opotekel proti njemu.
»Oče!« je zajecljal.
Ciril ga je s solzami v očeh sklenil v roke.
»Otrok moj! Sin moj! Marko! ...«
Nekaj trenutkov je vladala v sobi popolna tišina. Oče in sin sta se držala v krčevitem objemu. Nobeden ni bil zmožen besed.
Prvi se je osvestil Ciril.
»Mati ti je skrivaj sporočila, kajne?«
Toda Marko je odkimal.
»Ne, oče ... sam sem vedel, da prideš ... Sleherno uro sem te pričakoval ...«
Ko so minile prve minute neskaljene sreče, je Marko povprašal po materi in sestri. Oče mu je povedal, kako se je ozdravljen vrnil k njima, in dodal:
»Zastran Bože ti moram povedati novico: poročila se bo.«
»O, vem, očka!« je vzkliknil Marko.
»Ne, ne veš, kaj se je zgodilo, odkar te ni bilo doma ...«
In Ciril je izdal sinu Božino srčno skrivnost. Marko je prebledel.
»O, Bog!« je zamrmral. »Kaj bo rekel ubogi René! In jaz sem največ kriv njegove nesreče, ker sem ga vzpodbujal v njegovi ljubezni. Kako sem pa mogel kaj takega slutiti!«
»Ali mu boš ti sam obzirno sporočil ...?«
»Seveda mu bom ... Toda če mu še tako obzirno povem, bom siromaku strl srce ...«
»Kaj hočeš! Naša dolžnost je, da mu čim prej vse povemo.«
René je bil že nekaj dni po opravkih v Parizu. Marko je vedel, v katerem hotelu ga bo dobil. Prosil je očeta, naj ga počaka, nato je vzel klobuk in odšel.
Dobil je Renéja v njegovi sobi. Po prisrčnem pozdravu in stisku rok je sedel k njemu na zofo in mu resno dejal:
»Govoriti moram s teboj, René ...«
Mlada prijatelja sta drug z drugim delila vse veselje in žalost. Karkoli se je pripetilo enemu, je izvedel tudi drugi. Tako je bil Marko zaupal Renéju tudi to, da upa v kratkem videti svojega očeta. Zato je bila prva Renéjeva misel, da je njegov prijatelj našel očeta.
»Tvoj up se je izpolnil, Marko?« je vprašal, nič hudega še ne sluteč.
»Da.«
»In si srečen?«
»Kakor more biti srečen človek, ki je po dvajsetih letih našel očeta, o katerem je zmerom mislil, da že zdavnaj počiva v grobu.«
Toda njegov resni obraz je bil v čudnem nasprotju z veseljem, ki so ga izražale njegove besede. Vernienu to ni ušlo.
»Kaj ti je vendar? Prav nič vesel se mi ne zdiš svoje sreče.«
»Hudo mi je, René.«
»Ne razumem te ...«
»Hudo mi je, ker ti moram sporočiti nekaj neveselega.«
René je vztrepetal.
»Neveselega?« je zajecljal.
»Da.«
Mladega moža je izpreletela zla slutnja.
»Boža?«
»Da ... Prositi te moram, da odvežeš mojo sestro dane obljube.«
Renéju je bilo, kakor bi bila strela udarila vanj. Vsa kri mu je izginila z obraza.
»Prehitro ti jo je dala ... Njeno srce ...«
»To se pravi, da me ne ljubi in da me ni nikoli ljubila?«
Mladi mož je rekel te besede brez grenkobe, brez mržnje, le njegov glas je izdajal neskončno žalost in bolest.
»Nekatere sanje so prelepe, da bi mogle biti resnica. Takšne so bile tudi moje. Nekaj v mojem srcu mi je zmerom govorilo, da bo prišlo, kar je danes prišlo.«
Z obema rokama si je potegnil čez oči, da utaji dve solzi, ki sta mu hoteli spolzeti po licih.
»Konec je lepih sanj, Marko ... Vsega je konec ...«
Marko mu je sočutno stisnil roke.
»Bodi močan, prijatelj ... Čas vse ozdravi.«
Zvečer je povedal očetu, da je opravil svojo mučno dolžnost.
Oče in sin sta tisti večer pozno v noč sedela sama v sobi in govorila o vsem mogočem. Potem je Ciril vprašal mladega moža, kakšen poklic si je izbral.
»Zdravniškega,« je odgovoril Marko. »Vse te mesece, kar hodim na univerzo, dobivam vse večje veselje zanj. Mislim, da bom v njem srečen.«
»Najlepši poklic,« je zamrmral Ciril.
»Najlepši — ne vem,« je odvrnil mladi mož. »Toda prepričan sem, da mi noben drugi ne bi mogel dati toliko plemenitega zadovoljstva ne toli svetega veselja ...«
Ilona je odpustila Horvinu. Zaradi sreče svojega sinu je pristala na obnovo skupnega ognjišča.
Nekega dne, ko je Franc spet odpotoval na Sonnenberg, kjer ostane teden dni, da pripravi vse potrebno za poroko, ki bo prihodnji mesec, je pristopil kirurg k svoji ženi. Ilona je bila že nekaj časa tiha in zamišljena.
»O čem razmišljaš, Ilona?« jo je mehko vprašal.
»Razmišljam o tem, da se ne smeva strašiti nobene žrtve, če naj bo najin sin res srečen.«
»O tem sem tudi jaz dosti mislil. Ravno zato sem ti hotel nekaj predlagati.«
»Jaz pa tebi.«
»Govori, ljuba žena, in zanesi se, da že vnaprej vse sprejmem, kar mi boš rekla.«
»Tole sem ti hotela povedati. Franc in Boža se mislita preseliti v Pariz. Božina roditelja bosta vsaj za nekaj mesecev odpotovala v Ljubljano. A midva? Mislim, da vzlic plemenitosti srca, ki sta jo pokazala dr. Milavec in njegova žena do naju, vzlic temu, da sta velikodušno vse odpustila in sklenila pozabiti prošlost, hočem reči, da bi bilo vzlic temu vsaj v početku mučno, če bi ostala v njuni bližini ali pa v bližini mladih dveh. Treba je časa, da se nekatere stvari pozabijo, predvsem je pa treba, da odidejo proč tisti, ki bi mogli že s svojo navzočnostjo obujati spomine na nesrečno preteklost ...«
Ilonin glas je rahlo zatrepetal, ko je povzela:
»K tem ljudem spadava midva. Zato sem mislila, da bi bilo prav, če bi za nekaj let izginila. Saj je svet velik in lep ...«
Nasmehnila se je, toda v očeh so ji igrale solze.
Tudi Horvinu se je tresel glas, ko je odgovoril:
»Isto sem ti hotel tudi jaz predlagati.«
Stisnila sta drug drugemu roko. Razumela sta se. In oba hkratu sta rekla:
»Da bo najin sin srečen!«
Konec
- ↑ Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih; žena ima temne slutnje. Drugi dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matoš ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka je bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu, ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice: I. A. M.
- ↑ Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati. Pove ji, da je oženjen in da ima dva otroka. Toda Madžarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril okloni. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, lloni se ni pa nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep. V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža.