Kam pa kam, kosovirja?/Žalostno jutro Zvitke Potuhičeve

Naredilo se je lepo sončno jutro. Lisica Zvitka Potuhič je stopaia po rosni travi in si mrmraje popevala lisičjo popevko. Na včerajšnji neprijetni dogodek je bila že pozabila in je bila prav ugodne volje. Prav ugodne volje, še posebno za to, da bi kaj pojedla. Recimo kakšen kos mesa. Zajca, na primer. Na primer, kokoš. Ali pa ludi kakšno tolsto vev... glej jo, veverico!

»Gospa Repičeva! Kako lepa pričeska!« je zaklicala Zvitka veverici, ki si je ravnokar razčesavala rep na borovi veji.

Veverica se je postrani ozrla na Zvitko, rekla pa ni nič. Še pred tremi tedni jo je bila Zvitka že držala v zobeh in malo je manjkalo, pa bi jo ... veverica se je kar stresla ob misli, kaj bi bilo, če bi jo. .. in tako lisici sploh ni odgovorila.

»Nekaj lepega imam za vas, gospa Repičeva,« je nadaljevala Zvitka, »pridite za hipec dol, pa vam pokažem.«

Veverici so se jezno zaiskrile oči.

»Vem, vem, kaj imate zame, gospa Potuhičeva,« je mrzlo rekla, »svoje ostre zobe, kajne? Ne, hvala, enkrat ste mi jih že pokazali, še preveč od blizu. Pa adijo!«

In že je ni bilo nikjer več videti. Lisica je skomignila in šla naprej. Malo, majčkeno manj ugodne volje je bila zdaj.

Zvitka, Zvitka, življenje ni praznik.

Prišla je mimo Kuzmovega hrasta. Ravnokar so se odprla rezljana vratca škratove hiše in ven sta pokukali dve kosovirski glavici, zagledali sta lisico in se s prestrašenim javkanjem spet umaknili.

Zvitka se je nasmehnila in se obliznila. Sedla je na zadnje tace pred škratovimi vrati in čakala.

Notri pa je bil cel direndaj. Kosovirja sta se obupano oklepala vsak svoje žlice in cvilila. Kako naj prideta ven, kako naj odletila, ko pa bi ju lisica zgrabila, komaj bi pomolila glavi skozi vrata?

Kuzma si je tiščal prst na čelo in razmišljal, kaj bi bilo storiti, škratinja pa ga je ostevala:

»Ničesar si ne znaš izmisliti. Star butelj si, to je. Od starca ne dobiš pametne misli.«

»Molči, stara,« jo je zavrnil Kuzma, »tudi ti nisi več rosno mlada. Šeststo štirideset jih imaš na grbi.«

»Ni res! Petsto štirideset! To niso nobena leta,« se je srdila škratinja, »ti jih imaš pa čez osemsto. Starec, tepec, starina!«

Tako sta se prepirala in jezila, medtem pa sta mala kosovirja medlela od strahu in lisica je pred vrati potrpežljivo čakala in se smehljala in kazala ostre zobe, oj lisičji zobje, ostri zobje!

Pa se je Kuzma domislil in se počil po pleši.

»Jo že imam!« je zaklical.

Vsi trije so se zazrli vanj, kosovirja upajoče, škratinja pa nekoliko zaničljivo.

»Takole bomo naredili!« je vpil Kuzma, žena pa mu je položila roko na usta in strogo zašepetala: »Butec! Ali res moraš tako vpiti, da te bo lisica slišala?«

»Takole bomo naredili.« je zašepetal Kuzma, ampak zdaj je šepetal tako potihoma, da ga nihče ni razumel. Škratinja se je držala za glavo, in preklinjala dan, ko se je poročila s tem trotom, nazadnje pa so le zvedeli za Kuzmov načrt.

»Takole bomo naredili.« je že tretjič začel Kuzma. »Ti, stara, si sinoči dokončala tisto progasto nogavico, ne? No, kosovirja bosta zlezla v nogavico in odfrčala. Preden bo lisica sploh pomislila, kdo je v nogavici, bosta že visoko v zraku.«

»No, krasno,« je kisle volje pripomnila škratinja, »jaz bom pa ob nogavico, kajne? Krasno si si to izmislil, moram reči.«

Ampak Glili je gledala tako milo in proseče in Glal je bil videti tako obupan, da je nazadnje privolila. Prinesla je rumeno-zeleno progasto nogavico in še kar prijateljsko pokimala kosovirjema. Kuzma je prijel rob nogavice na eni strani, ona na drugi - in kosovirja sta z žlicama vred smuknila v nogavico. Znotraj je bilo malo tesno, drugače pa kar zanimivo, kakor v nekakšni sobici z rumeno in zeleno svetlobo.

»Zdaj pa kar brž!« je rekel Kuzma, odprl vrata in nogavico s kosovirjema porinil ven.

Ko je Zvitka zagledala čudno stvar z rumenimi in zelenimi progami, je odskočila od strahu, misleč, da je to kakšna strašna žival - potem pa je s pogledom sledila tej živali, ki se je hitro dvigala v zrak, in se ni mogla načuditi. Ampak niti na misel ji ni prišlo, da bi bila to lahko kosovirja. Zato se je spet spustila na zadnje tace in čakala.

Kuzma in njegova žena sta stopila na prag. Škratinji je bila Zvitka že dolgo zoprna - zdaj si jo je lahko privoščila.

»Ha! Potuhička je tukaj, kaj bi pa rada?« je vprašala. Zvitka jo je sovražno pogledala in zarenčala:

»Kosovirja bosta moja. Sem z njima!«

»O kakšnih kosovirjih pa govoriš?« se je namuznil Kuzma. Škratinja se je vreščeče zakrohotala.

»Kar poglej, Kuzma, lisici se je zmešalo!«

»Nič se mi ni zmešalo!« je bila huda Zvitka, kosovirja sta pri vaju.

Škrata pa sta zmajevala z glavama in se delala silno začudena. Končno sta se vrnila v hišo in zaprla vrata za seboj - in Zvitka, uboga lisica, je čakala do trde noči, preden se je zavedela, da sta jo kosovirja ukanila. Tako se je tolkla pò glavi, da je bila polna bušk.

»Morala bi vedeti,« si je obupano klicala, »morala bi vedeti! Našemila sta se, da ju nisem spoznala, o gorje, gorje! In razen tega sem lačna! Ves dan nisem ničesar jedla, ker sem, trapa lisičja, čakala pred Kuzmovo hišo, o gorje, gorje!«

Pulila si je brke od obupa, poiskala je najtemnejši kostanjev list in si ga dala na glavo v znamenje žalovanja in ves čas je govorila »o gorje, gorje«, dokler je niso začeli imeti vsi za prismuknjeno in se je sploh nihče ni več bal... dokler, dokler ni postala lakota močnejsa od žalosti in sramote in jo je neki zajec skupil ... žalostno, toda resnično. Naj pa drugič ne bi plesal lisici ravno pred nosom, ne?