Kam pa kam, kosovirja?/Kaj je naredil človeški mladič
Minila je ura, minili sta dve uri. Vrata v živalski vrt so bila že zdavnaj zaklenjena, tudi čuvaj je že legal k počitku v svoji hišici.'Krepko besedilo''''Krepko besedilo''Ležeče besedilo'Ležeče besedilo[[Slika:Slika:Zgled.jpg'Krepko besedilo'''Krepko besediloKrepko besedilo'''']]'''''
Nekaj je zašumelo pri ograji, ki je delila živalski vrt od gozda. Tam, neka senca! Kosovirja sta izbuljila oči. Temna postavica na dveh nogah se je potihoma kradla od ograje sem, tako potihoma, da je pesek komajda kaj zaškrtal pod njenimi koraki. In ko je postava stopila v mesečino, sta kosovirja spoznala dečka, ki se je bil popoldne pogovarjal z njima. Kaj neki noče? Kosovirja sta se nasršila.
Deček se je tiho tihceno prikradel bliže h kletki. Previdno se je oziral okoli sebe. Potem je iz [1][[Slika:Slika:Zgled.jpg[[Slika:Slika:Zgled.jpg[[Slika:Slika:Zgled.jpgៈៈ]]]]]]privlekel klešče in jih pritaknil k žični mreži. Kosovirja sta se stisnila v kot in od strahu zadrževala sapo, niti zacviliti si nista upala.
Klešče so glasno zaškrtale, enkrat, dvakrat, trikrat. .. deček se je plašno oziral naokoli, vse je bilo tiho - klešče so škrtnile še četrtič in v mreži je zazijal''Ležeče besedilo'Ležeče besedilo'Ležeče besedilo'Ležeče besedilo'Ležeče besedilo'Ležeče besedilo'''''''''a luknja!
Deček je spet nekaj zašepetal. Glili si je z repom zakrila oči.
»Zdaj naju bo požrl!« je zajavkala. [[Slika: Deček pa je tiho odšel k naslednji kletki, kjer je bila zaprta podlasica. Spet so škrtnile klešče. V sosednjem prostoru se je prebudila gozdna kokoš in na vse grlo zavreščala. Oglasil se je pasji lajež. Vrata čuvajeve hišice so se odprla in čuvaj je v sami pižami stal na pragu.
Deček se je zdrznil, odvrgel klešče in pobegnil proti ograji. Bil je že skrajni čas, kajti po potki sem od čuvajnice sta se zapodila dva srdita psa čuvaja. Deček je komaj ušel. Ampak, če človeški mladiči res morajo, lahko tečejo zelo hitro. Preskočil je ograjo in bil na varnem.
Kosovirjema so se za]]iskrile oči, hipoma sta razumela kako in kaj. Brž sta smuknila vsak v svojo žlico, zrinila sta se skozi luknjo - brž, brž! Čuvaj je že tekel pò pesku in robantil - brž! In v zrak, visoko v zrak! Pod zvezdnato nebo! Visoko, še više, stran odtod, za zmeraj stran, domov v Kosovirijo!
Žlici sta mimo leteli skoz jasni zrak, mesečina je sijala na kosovirska smrčka in se iskrila v njunih srečnih, široko razprtih očeh. Niti besede nista črhnila, saj tudi nista mogla. Tolikšna radost je prevelika za drobno kosovirsko srce.
- ↑ žepa