Kam pa kam, kosovirja?/Kosovirja pri Kuzmi

Vreme je bilo tistega dne oblačno in soparno in vse živali v gozdu so bile zaspane in slabe volje. Kos je ždel pod grmom jerebike in mižal, še čivkniti se mu ni ljubilo, ščeperil je perje in zehal. Zajci so poležavali na jasi s povešenimi uhlji. Veverica je občepela na boravi veji, ki je bila videti pretanka za njeno težo, veverica je to vedela, pa se ji ni ljubilo poskočiti na varnejši kraj, kar čepela je tam in si mislila, kar bo, pa bo, če se veja zlomi, se med padcem še zmeraj lahko ujamem... Jazbec je položil glavo na tace in zdihoval... res, zoprn dan.

Lisica Zvitka Potuhičeva je ležala pod brezo blizu jase, kjer so lenarili zajci. Premišljevala je, kako lahko bi danes katerega ujela... ko bi se ji le ljubilo vstati. In potem, je premišljevala, bi se bilo treba priplaziti bliže, skočiti... uh, kje se mi pa ljubi. In tudi teka nimam pravega. Jutri, jutri si ujamem zajca...

»Kakšen dolgčas, kakšen dolgčas,« je zazehala Zvitka, spustila smrček na sprednje šape in zaprla oči.

Pa jo je na vsem lepem nekaj vščipnilo v rep.

Zvitka je leno pomigala z brki in pomislila: mravlja.

Spet jo je vščipnilo, tokrat močneje. Zvitka je odprla eno oko.

In zdajci se je nekdo za njenim hrbtom prav nesramno zahihital. Zvitka je odprla še drugo oko in jezno obrnila glavo. Pa ni bilo nikogar.

»Najbrž se mi je sanjalo«, je zazehala in spet hotela zadremati.

»Au!« je nenadoma zavpila in planila pokonci. Tokrat jo je rep prav pošteno zabolel. In tamle za grmom se je spet nekdo hihital.

»Tukaj se pa že vse neha!« je ogorčeno rekla Zvitka in se pognala proti grmu - in glej, v zraku, malo nad tlemi, ravno toliko, da je ni mogla doseči, je lebdela velika žlica in v njej je čepela majhna puhasta živalca. Stegovala je gobček čez rob žlice in se hihitala kot nora.

»Tako, torej se neha,« se je hihitala živalca, »saj se še začelo ni!«

»Ti, kosovir,« je jezno rekla Zvitka, »tebe v našem gozdu prav nič ne potrebujemo. Kosovirji so samo za zgago.«

Kosovir se je tako smejal, da je žlico kar zanašalo.

»Glili,« je zaklical. »Glili, pridi sem, našel sem lisico!«

Med listjem je zašumelo in po zraku je privijugala še ena žlica in v njej majhna kosovirinja.

»Sem že tukaj, Glal,« je vpila, »pokaži mi lisico!«

Lisica Zvitka je zaškrtala z zobmi.

»Stran, oba!« je zacepetala. »Kosovirska zalega! Čemu neki ne ostanete v Kosoviriji, kamor spadate?«

Glal in Glili sta se spogledala. Potem je Glal rekel:

»Poslušaj, ti, lisica. Ne bodi sitna. Saj ti nič nočeva.«

»Aha, in kdo me je prejle ščipal v rep?« je divje vprašala Zvitka in poskakovala, da bi dosegla žlico. Kosovirja sta se zaradi varnosti dvignila malo više.

»V rep si jo ščipal? Kako le moreš?« je Glili hinavsko zavila oči. »Uboga lisica, uboga, draga, mala lisica!«

In spet sta se oba zahihitala in se začela igrati vrtiljak. Najprej je Glili zakrožila okoli lisičine glave, in ravno ko je Zvitka šavsnila po njej, je Glilina žlica švignila kvišku - in potem je isto počel še Glal, dokler ni bila Zvitka tako živčna, da se je vsa tresla. Oba kosovirja sta prav grdo uživala in kmalu je lisica vpila od togote.

Zajci na jasi so zaslišali vpitje in smeh, radovednost je premagala lenobo, pa so šli pogledat, kaj se dogaja. Posedli so v polkrog in se neznansko zabavali.

Zvitka je zaslišala zajčji smeh, divje je pogledala in zgrabila najbližjega zajca za vrat. Še pisniti ni utegnil. Malo je pobrcal in mlahavo obvisel v lisičjem gobcu.

Zdaj sta se kosovirja grozno prestrašila in sta zagnala tak vrišč, da se je kar listje osipalo – zajci pa so jima pomagali.

Vrišč je bil tako močan, da je zdramil medveda, ki je dremal čisto na drugem koncu gozda. Najprej se je hotel samo prevaliti na drugo stran, potem pa se mu je zazdelo, da sliši kričanje »na pomoč, na pomoč« – in planil je kvišku, kajti bil je zaščitniške narave. Spustil se je v dir, lomastil je kar skozi grmovje, po bližnjici, in puščal za seboj široko poteptano sled – in je prisopihal ravno zadnji hip, da je lisico zgrabil za vrat in zarjovel:

»Spusti zajca, pa takoj!«

Zvitka je otrpnila od strahu in spustila zajca.

»Danes zjutraj si pojedla kokoš, videl sem te,« je zmerjal medved, »torej ne boš rekla, da si bila lačna.«

»Sama hudobija, sama hudobija!« so vreščali zajci, ki so čepeli okoli onesveščenega tovariša in mu poskušali dajati umetno dihanje.

Zvitka si je otrla solzo, namrščeno pogledala okoli sebe in rekla:

»Če me pa vsi jezijo! Če mi pa vsi nagajajo! Če se mi pa smejejo!«

Zdaj je medved zagledal oba kosovirja, ki sta se od strahu stisnila čisto skupaj in si zakrivala oči z repom.

»Ali prav vidim?« se je začudil medved. »Sta kosovirja ali nista?«

»Sva.« je šepnila Glili in smrknila.

»Midva sva vsega kriva,« je pomo rekel Glal, »se pravi, jaz sem vsega kriv, veš. Ščipal sem lisico v rep. In smejal sem se ji - in potem sva se z Glili igrala vrtiljak okoli lisičine glave - in potem so prišli zajci in so se smejali, ker je bilo zares smešno, veš.«

Medved je zmeraj bolj mrko gledal.

»In pppotem je zgggrabila mmmene ...« se je šibko oglasil zajec, ki se je ravno prebudil iz nezavesti in se je že delal važnega.

»Ne delaj se važnega,« je zagodrnjal medved, »rajši bi pustili Zvitko pri miru, vsi skupaj. Vidva, kosovirja, pa izginita iz gozda, mi je prav žal, ampak s kosovirji imamo slabe skušnje. Samo nagajate, potem je pa tako.«

»Kako?« je vprašal Glal.

»Ne jezikaj,« je bil hud medved, »rajši pojdi.«

Kosovirja sta se spogledala. Glili je zamrmrala:

»Tristo krempljev, v tem gozdu so pa strogi!«

»Red mora biti.« je medved dvignil taco. Kosovirjema se je povesil nos in že sta se začela pripravljati za odhod, ko je izpod hrastove korenine nekdo rezko zahreščal. Vsi so se ozrli.

Med koreninami so se odprla rezljana lesena vratca, na pragu je stai škrat Kuzma, praskal se je po glavi in govoril:

»Nehajte se že prepirati, zbudili ste mi ženo in zdaj je sitna.«

Vsem je šlo na smeh, zasmejal se pa ni nobeden, ker so poznali Kuzmovo ženo. Kosovirja sta užaljeno smrknila in Glal je tiho rekel:

»Saj že greva, ni naju treba poditi.«

Pa je ravno tedaj zagrmelo in začele so padati težke deževne kaplje. Kuzma je namrščeno pogledal v nebo in zagodrnjal:

»Hu, to bo lilo!«

Živali so se v hipu razbežale, da si poiščejo zavetja, samo kosovirja nista vedela, kam naj se skrijeta pred dežjem. Škratu sta se zasmilila, pa je zaklical:

»Stopita k meni v hišo, saj bosta čisto mokra!«

Kosovirja sta brž smuknila noter. Na pragu sta plašno obstala in se razgledovala po hiši.

V kotu izbe je na gugalnem stolčku čepela Kuzmova žena, škratinja s koničastim nosom in hudimi očmi. Pletla je nogavico z rumenimi in zelenimi progami in jezno klopotala s pletilnimi iglami. Nasršila je sive obrvi in zavreščala:

»Koga si spet pripeljal? Nikoli ni miru!«

Glal si je zakril smrček z repom in trepetal. Glili pa je bila pogumnejša. Stopila je k škratinji in prijazno rekla:

»Kako lepa nogavica! Kako lep vzorec! Še nikoli nisem videla česa tako lepega.«

Škratinja jo je ošinila s pogledom, rekla pa ni nič.

Glili je nadaljevala: »Rumena in zelena barva se tako čudovito ujemata ...«

Pa je Kuzmova žena nenadoma tako gromko kihnila, da je Glili kar po tleh vrglo.

»Na zdravje!« je pomirjujoče rekel Kuzma. Žena pa ga je jezno zavrnila:

»Ti pa tiho, butec. Spravi ju ven!«

»Zunaj dežuje ...« je zašepetal Glal, Glili pa se je pobrala s tal in spet začela:

»Takoj greva, gospa, takoj. Samo eno prošnjo imam: ali bi mi hoteli pokazati vzorec, ki ga pletete? Takooo bi vam bila hvalež ...«

Škratinja je spet kihnila, tokrat malo manj gromko. In ko se je Glili pobrala s tal, je imela Kuzmova žena kar malo prijaznejši obraz.

»No,« je začela škratinja, »stopi sem in poglej. Dve levi, ena obrnjena, tri desne, zasukaj, takole, vidiš, potem dvakrat ovita, tri zračne zanke, vidiš, ena pretaknjena, tri podpletene, pa spet dve levi, čisto preprosto je.«

»Saj res,« je zacvilila Glili, ki se ji je kar vrtelo v glavi, »čisto preprosto je!«

»No, tako zelo preprosto spet ni,« je zagodrnjala škratinja, »ker moraš v drugi vrsti menjavati, se pravi: Tri prav, eno narobe, potem en škratji vozel pa spet dve trikrat oviti, pretakneš, podpleteš, zasukaš in menjavaš s po tri zračne, dodaš dve nizki, eno visoko ...«

»Čudovito! Kje ste se pa tega naučili, gospa?« se je prilizovala Glili in utripala s trepalnicami. Škratinji je bilo kaj po volji, da ji Glili pravi »gospa« in se je celo nasmehnila in pokazala štiri koničaste škrbine v ustih.

»Tega me je naučila moja prapraprabotra,« je pojasnila, »pravzaprav je bila tudi moja strina, ker je mož moje tete bil drugič poročen s sestrično brata mojega prabratranca, razumeš, in prapranečakinja moje stare mame je bila torej njegova strina, kar pomeni, da je bila moja praprateta istočasno ...«

Zdaj se je škratinja razgovorila! Glili se je zvila v klobčič k njenim nogam, se delala, ko da posluša in dremala. Kuzma in Glal sta medtem sedla za mizo in se zatopila v možat pogovor. Zunaj pa je dež škrebljal po drevesni skorji in bilo je prav prijetno.

»In potem sem se poročila s tem trotom.« je končala pripoved Kuzmova žena. »Tako, zdaj bomo pa jedli.«

Kosovirja sta bila v hipu budna, ko sta zaslišala besedo »jedli«, gledala sta z velikimi očmi in se nasmihala.

»Kuzma, nemarni starec,« je nenadoma zavreščala škratinja, »zakaj nisi prinesel kislice? Zdaj nimamo solate in ti dobro veš, kako jo imam rada!«

Oglasil se je Glal:

»Mogoče bi si pa lahko pomagali s kosovirskimi paradižniki?«

»Kosovirski paradižniki? Kaj pa je to?« je vprašala stara in Glal ji je razložil:

»To so paradižniki, ki rasejo na ročajih kosovirskih žlic, gospa. Podobni so navadnim paradižnikom, samo da so večji in boljši.«

Stopil je v predsobo, kjer sta bili prislonjeni žlici in z njunih ročajev natrgal celo naročje paradižnikov.

Kuzmova žena je nezaupljivo vzela paradižnik in ga nesla v usta. Koj zatem se ji je obraz tako razjasnil od zadovoljstva, da je bila videti celih dvesto petdeset let mlajša.

In potem je skuhala imenitno večerjo. Praženi lešniki s paradižnikovo omako, paradižnikovi cmoki z žirom, želodova torta s paradižnikovim pudingom, paradižnikova solata z brinovimi jagodami in na koncu svež paradižnikov sok z malinovo peno. To ni slaba hrana, in komur ne ugaja, je izbirčen in ni vreden, da živi, je rekla Kuzmova žena.

Potem so si napravili ležišča iz dišeče posušene gozdne trave in z blazinicami iz mahu in kmalu pospali. Kuzma je smrčal na debelo, škratinja na tenko, Glal na srednje, Glili pa je imela hude sanje in je kar naprej v spanju mrmrala:

»Praprateta obrnjena, ovili, dve desni nečakinji, podplesti strica, dve narobe, stara mama poročena z narobe ovitim ...«