Kam pa kam, kosovirja?/Lazar in pregovori

Postajalo je topleje. Sonce je izgubilo sinjo barvo in je bilo spet navadno sonce, kot sta ga bila kosovirja vajena, in sijalo je prijetno toplo, tako da sta Glal in Glili kmalu lahko slekla svoji nogavici. Pretegovala sta puhasti telesci in uživala toploto.

Zdaj, ko je bilo toplo, so paradižniki urno dozorevali. Kosovirja sta se basala z njimi, dokler nista kar pokala od sitosti, in kot navadno, sta se potem z najbolj zrelimi obmetavala. Šele ko sta bila vsa čez in čez pokrita s paradižnikovo brozgo, sta se nagnila čez rob žlice, da bi videla, kam potujeta.

Ledena pokrajina je bila že zdavnaj izginila, zdaj sta letela nad ogromnim poljem s skupinami rjavih in rumenih lis in tamle, tamle se je svetlikalo nekaj kakor zelenkasto ogledalo, tole bo pa jezero! »Jezera so mi všeč,« je rekla Glili, »pojdiva tja!«

Glal je skomignil, obrnil ročaj žlice navzdol in kmalu sta pristala na jezerskem bregu. Zdaj sta videla, da so bile tiste rjave in rumene lise ogromne gobe vseh vrst, vseh mogočih nenavadnih oblik, cel gozd gob, ki je segal prav do brega jezerca. Bilo je tiho in temno in zelo vlažno. Trink, trink, tonk, tonk, sta slišala kapljice, ki so padale z ogromnih gobjih klobukov. Tla je prekrival moker pesek, ki je neprijetno glasno zaškrtal v gozdno tišino, kadar sta se prestopila. Trink, tonk, kosovirjema je postajalo majčkeno tesno, trink, tonk, ali ni nikogar?

»Oglejva si malo goz.«, je šepetaje predlagal Glal. Tik nad tlemi sta počasi odlebdela v gozd. Kakšne gobe! Velike kot drevesa, majhne kot šiške, s koničastimi, okroglimi, trioglatimi, nakodranimi, gladkimi klobuki, druge brez klobukov, da so bile videti kot stolpi, ene so bile podobne živalim, druge rožam. In ves čas je kapljalo z njih na mokri pesek, trink, tonk.

»Misliš, da so te gobe užitne?« je zanimalo Glili. Odlomila je košček srebrnkaste gobe z rožnatimi lističi in ga obliznila.

»Kakšen okus ima?« je vprašal Glal in še sam odkrhnil luskino z živo zelene gobe.

»Čudno. Sladko, kislo, grenko in slano obenem, je povedala Glili, prav zoprn okus.«

Tedaj je za njunim hrbtom nekdo počasi dejal:

»Saj ti jih ni treba jesti, če dovoliš, to so moje gobe. Svojega ne daj, tujega ne jej.«

Kosovirja je kar vrglo od presenečenja. Z izbuljenimi očmi sta se zastrmela v ogromnega polža lazarja.

»Ti si pa polž.« je ušlo Glili, ki se ni mogla ničesar pametnega spomniti.

Polž lazar se je počasi namrdnil in rekel:

»Če dovoliš, to menda ni težko ugotoviti. Seveda, dolga dlaka, kratka pamet.«

Leno se je previjal sem in tja, kar nemarno ga je bilo pogledati.

»In, če dovoliš,« je nadaljeval, »te gobe so moje, zato bi prosil, če bi jih pustila pri miru. Ne praskaj, kjer te ne srbi.«

»Saj ne praskam.« je bila Glili začudena, lazar pa ji je pojasnil:

»To je pregovor, če dovoliš. Pregovor je most za modrost in se uporablja takrat, kadar hočeš koga pregovoriti. Kakor zdajle jaz, ki vaju želim pregovoriti, da ne bi žrla mojih gob, je nenadoma vzrojil in nenadoma začel kričati in se peniti.«

»Pomiri se, no.« je nejevoljno rekel Glal, in nehaj škropiti svojo slino tod okoli. »Brigajo naju tvoje gobe, saj sploh niso užitne.«

»To je laž, če dovoliš, in laž ima kratke noge, se je razburjal polž, in to je zoprno, da sta prišla v moj gobji nasad motit moj mir in žret moje gobe in ...«

»Tak pomiri se, no!« se je zdaj ujezila Glili, ki se ji je že želodec obračal, »Saj že greva! Samo drži že jezik za zobmi.«

»Kdor zob nima, ne more jezika za zobmi držati.« je modro pripomnil Glal. »Tu imaš še en pregovor.«

Polž se je v hipu pomiril, prislinil se je bliže in zašepetal:

»Popolnoma nov pregovor, tega še nisem slišal, še dovoliš. Veš, jaz zbiram pregovore. Ali veš še kakšnega?«

»Vem!« je jezno odgovoril Glal in se pripravljal, da odleti. »Na primer: Lakomnik ima velike oči pa majhen želodec. To leti nate. Ali pa: Na nagovor je odgovor. Ali: kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje. Ja, nate leti. Kdor govori, kar hoče, mora slišati, česar noče. Tudi to leti nate, in tole tudi: Kdor grdo gleda, še grje misli. Ti je zdaj dovoli? Adijo!«

Polž lazar je ogorčeno strmel v Glala in se je tako penil od užaljenosti, da ni mogel spregovoriti niti besedice in noben pregovor mu ni prišel na misel, pa če bi se tako rad povedal kosovirjema kaj ostrega. Kosovirja pa se še zmenila nista več zanj, žlici sta šinili kvišku in spet sta plavala visoko pod oblaki, stran od tega neprijetnega kraja.

»Hu, kakšno potovanje,« se je zmrdovala Glili, »nič posebnega ne doživiva, nič se ne zgodi ...« »Daj no, Glili, saj ni res. Ali si pozabila, kako ...«

»Bodi tiho,« je bila Glili slabe volje, »ne ljubi se mi pogovarjati.«

»Sitna kakor čmerika,« je godrnjal Glal, »sitna kot muha v močniku ...«

Glili pa je molčala in si mislila: Kdor molči, devetim odgovori.