Kam pa kam, kosovirja?/Smejalna rožica in strami Strašnik

»Ti najbrž misliš, da je to preprosto.« je rekel Glal. »Pa ni, veš.« Čepel je v pesku na morskem bregu in delal peščen stolp.

»Čemu da mi bo? Trapa, stanoval bom v njem. Čisto na vrhu bom naredil lino, skoznjo bom gledal in pljuval dol. In zmeraj bom v stolpu, nikoli več ne pridem ven in nihče ne bo smel k meni.«

»Tudi jaz ne?« je vprašala Glili.

»Tudi ti ne. Nihče, sem rekel.«

»Hihihi!« je ušlo Glili.

»Kaj pa je tako smešnega?«

»Hihihi, po-po-hihi, poglej tistole tam ...«

Glili se je tako hihitala, da je komaj lovila sapo. Glal jo je začudeno gledal in čisto nič mu ni šlo na smeh. Namrščil je obrvi.

»Nehaj, no! Kaj pa je tako smeš — hihihi!« je tudi njemu ušel smeh. Smejala sta se kot še nikoli, dokler ju ni že vse bolelo, pa še nista mogla nehati. In zakaj?

V senci skale je rasla majcena rožica in kimala v vetru. Težko bi bilo povedati, kaj je bilo na njenem cvetu tako smešnega - ampak vsak, ki jo je videi, je planil v neznanski smeh. Rožica pa je modro kimala in se priklanjala.

Kosovirja sta se spogledala in se zresnila. Glal je globoko zajel sapo in rekel:

»Nisem vedel, da je smeh lahko tako utrudljiv.«

Pa se je spet ozrl na smejalno rožico in spet ga je popadel smeh, da se je kar valjal po pesku. Glili pa je bila pametnejša. Z zaprtimi očmi se je pritipala k rožici, jo izruvala s koreniko vred in jo ročno porinila v progasto nogavico.

»Tako,« se je oddahnila, »zdaj bo menda mir.«

Pomagalo je toliko, da sta se nehala smejati, smehljati pa sta se še zmeraj morala. Pač pa je progasta nogavica podrhtevala od smeha.

»No, kaj takega,« je Glili zmajevala z glavo, »smejalna rožica! Pomisli, lahko bi umrla od smeha. Mene še zdaj vse boli.«

»Zakaj je ne bi vrgla v morje, z nogavico vred?« je predlagal Glal. Pa se je Glili podaljšal smrček. Rožico je hotela obdržati. Da bi jo rada nesla domov, v Kosovirijo, je rekla. Glal je skomignil in se spet vrnil k svojemu stolpu.

»Kakor sem rekel,« je važno začel, »kakor že rečeno, v tem stolpu bom živel in pljuval dol. Na vsakogar, kdor bo šel mimo. Nate tudi.«

»Ti bom že dala,« se je razhudila Glili, »bi rad, da privlečem rožico spet na dan in ti jo malo pokažem, a?«

Nasršeno sta se gledala. Glili je že segla po najbolj zrelem paradižniku, da bi ga Glalu treščila v smrček, ko se je nenadoma začelo temniti.

Zapihal je hladen veter, brrr. In preden sta se kosovirja zavedela, se je sprevrgel v močan piš, ki je nosil pljuske dežja, toče in babjega pšena. V hipu sta bila do kože premočena. Brž sta smuknila vsak v svojo žlico. Beživa! sta kosovikala, stran od tod!

Pa je bil veter tako močan, da mu leteči žlici nista bili kos in sta obtičali v pesku. In zdaj se je v oblaku toče začela prikazovati vihrajoča, frfotajoča, plahutajoča postava, ojoj, kdo je to? Kosovirja sta si z repoma zakrila oči in čakala na konec.

Postava je priplahutala iz oblaka, z dolgimi nogami zakoračila na pesek in zahrumela: »Vse bom pokončal, pohrustal, uničil, vse pobil in zmlel v kašo!«

Kosovirja se nista upala niti kosovikniti, samo trepetala sta tako močno, da sta žlici šklepetali v pesku. Saj to je bila najgroznejša pošast, kar sta jih kdaj videla. Imela je tri dolge nosove, pet oči in sedemnajst ust in v vsakih ustih je imela po en strašno dolg in koničast zob. Glili je zajokala, ni šlo drugače. Pošast je pomigala z uhlji, zagledala kosovirja in se še bolj zmračila.

»Kdo pa sta, vidva tam?« je zarenčala. Glili je od strahu začela jecljati.

»Jaz sem Glililili,« je izdavila, »in tole je Glalalalal. »Midva sva kokokosovirja, prosim.«

»Ha, kosovirja,« se je zaničljivo zakrohotala pošast, »že vem, bral sem o vaju v neki trapasti knjigi. Najprej se bom znesel nad vama, mogoče mi bo poterti odleglo.«

»Joj, kako ste hudi!« je spet zajokala Glili. Pošasti se je kar dobro zdelo in je odgovorila.

»Kajne? Jaz tudi pravim. No, zdaj pa, kosovirja zala, zdaj vama gorje! Kajti jaz sem Strašnik, najstrašnejši strah vseh strahov. Pa danes, to ni še nič. Še strašnejši znam biti, da bosta vedela. Zdajle, na primer, vaju bom samo zmlel v sončni prah in požrl.«

»Izgubljena sva, Glili!« je jeknil Glal in bil čisto bel okoli nosu.

»Pa jasno!« je rekel Strašnik. »Kdaj drugič bi vama naredil še kaj strašnejšega. Na primer, lahko bi vama pel tako strašne pesmice, da bi od strahu umrla. Če bi hotel.«

Glal je dvignil smrček, zbudilo se mu je rahlo upanje.

»Jaz pa ne verjamem, da bi od strahu umrla,« je rekel, »tako strašnih pesmic sploh ni.«

»Kaj, da jih ni?« se je razburil Strašnik.

»Ni!« je pribil Glal in pomenljivo pogledal Glili. Kosovirinja je naskrivaj pokimala, češ da razume, in še sama rekla:

»Strašnik, ali se gremo stavit, da ne bova umrla od strahu?«

»Seveda bosta,« je sitno rekel Strašnik, »ampak ker sta me že izzvala, bosta dobila, kar vama gre. Sama sta kriva, kaj mi pa ugovarjata ravno, ko imam zobobol.«

»Če ne umreva, naju spustiš, prav?« je rekel Glal. Strašnik je kosovirja nadvse porogljivo ošinil z vsemi očmi in rekel:

»No ja, če ne bi umrla, bi vaju spustil. Ampak umrla bosta. Tiho zdaj in poslušajta mojo strašno pesem.«

Kosovirja sta primaknila žlici tesno skupaj in se stisnila drug k drugemu. Pošast se je še bolj naščeperila, odkašljala se je, odprla je vseh svojih sedemnajst ust in sedemnajstglasno zapela:

»Trije pajki in en škorpijon, huuu,
so se stepli za bonbon, huuu,
škorpijon je prvemu glavo strl, huuu,
in pajek je na mestu umrl, huuu!«

»Huuu!« sta na tihem trepetala kosovirja. Strašnik se je postrani ozrl nanju in nadaljeval:

»Drugemu potrga vse noge, huuu,
škorpijon, le kje imaš srce, huuu,
strašni škorpijon je brez srca, huuu,
že tretjega pajka v kleščah ima, huuu!«

Kosovirja sta že cmevkala od strahu. Strašnik pa kar naprej:

»Še s tretjim je strašno opravil, huuu,
potem se je k bonbonu spravil, huuu,
a zastrupljen je bil bonbon, huuu,
in mrtev zgrudi se škorpijon, huuu!«

Glili je vsa trda od groze naskrivaj začela razvezovati nogavico. A pesmi še ni bilo konec. Strašnik je nekajkrat strašno zarjovel in dodal se tole:

»Škorpijonov duh okrog straši, huuu,
prikaže se opolnoči, huuu,
da si od groze čisto trd, huuu,
in v hipu te pobere smrt, huuu!«

Zares je bilo strašno in kosovirjema se je že zdelo, da umirata od groze, že zaradi tistega »huuu«, ko je Glili z zadnjimi močmi odvezala nogavico, privlekla na dan smejalno rožico in jo pomolila strašilu pod nos. In v hipu so se vsi trije krohotali, hihitali in rigali od smeha, Strašnik tudi. Kako je to dobro delo! Kosovirja sta bila naenkrat spet živa in vesela, Strašnik je pa med krohotom komaj izdavil, da ga je nehal boleti zob, in sploh ni bil več hud.

»Zadosti bo za enkrat.« je zaklicala Glili in spravila rožico spet v nogavico. Ampak glej ga, spaka, Strašnik se je v hipu spet zmračil in začel divjati in spet je začel spuščati svoj »huuu«. Zdaj se je Glal razjezil, segei je po rožico in jo vrgel Strašniku pod nos. Pa se je Strašnik spet začel zvijati od smeha in se valjati po pesku. Kosovirja pa tudi v smeh, jasno. Veter je ponehal, spet se je kazalo sonce, ki je ravnokar zacelo zahajati. Kosovirja sta pognala svoji žlici - in že sta plavala nad lesketajočo morsko gladino. Daleč doli pa se je strašna pošast Strašnik lomil od smeha in najbrž, je pripomnil Glal, najbrž že konec jemlje.

»Huuu!« je dodal in se zarežal. Glili pa ni bilo do smeha.

»Ti, Glal, pusti take šale,« je resno rekla, »za las sva jo odnesla!«

In to je bilo tudi čisto res.