Kam se je kužku mudilo
| Kam se je kužku mudilo Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Kužek je tekel, tekel, tekel, kar so ga nesle nožice.
»Kam pa, kam?« mu je zaklicala goska z dvorišča.
»Ne utegnem, ne utegnem!« je odvrnil kužek in goska je videla le še oblaček prahu. Ampak bila je tako radovedna, da je brž poklicala svoje tri goskice, pa so jo vse štiri gagajoč ubrale za kužkom.
Kužek pa je tekel vse hitreje in hitreje. Za plotom se je pasla koza. Pa je dvignila svoj kozji obraz in zameketala: »Kam pa tako hitro, kužek?«
Kužek je še pogledati ni utegnil, le bevsknil je:
»Mudi se mi, mudi!« in jo ucvrl. Koza je bila zelo začudena.
»Kar za njim grem!« si je rekla, brž poklicala svoje tri kozice in že so vse štiri meketaje tekle za kužkom. Kužek jo je brisal tako hitro, da se je za njim kar črta delala.
»Kam se ti neki tako mudi?« ga je modro povprašala kokoš iz kurnika. Kužek je samo zacvilil:
»Drugič!« in se pognal naprej.
»Lepa reč, kakšna naglica!« je zagodrnjala kokoš. Ampak radovednost ji ni dala miru pa je zbrala svoje tri piške.
»Alo, za mano!« je zavpila in stekle so za kužkom.
Kužek je tekel zdaj tako hitro, da se sploh ne da povedati. Za njim je dirjala kokoš s piškami, za njimi koza s kozicami, za temi pa goska z goskicami. Oh, kako so tekli! Prah se je dvigal v velikih oblakih izpod njihovih nog in se valil po polju, tako da so ljudje mislili, da gori. In tako glasno so topotali z nogami, da so ljudje mislili, da grmi. Kužek pa je od utrujenosti tako glasno in hitro sopel, da se je slišalo kakor vlak.
Zdaj so tudi ljudje postali radovedni, kaj se dogaja. Prišli so iz hiš in se pridružili dirjajočemu sprevodu. Nekdo je poklical gasilce in zdaj je pridrvel rdeč gasilski avto, sirena je glasno zavijala, gasilci pa so razburjeno klicali: »Kje, kje? Kje gori?«
Kužek pa je tekel, tekel, tekel – in zdajci se je ustavil. Ves sprevod je obstal. Najprej so se ustavile kokoši, potem so se vanje od zadaj zaletele koze. Nastala je zmešnjava, v katero so nenadoma treščile še goske in potem še gruča ljudi. To je bilo preklinjanja! Gaganja! Meketanja! Kokodakanja! Zdaj pa je v gručo zavozil še gasilni avto in se prevrnil – gasilci so popadali po cesti in so gledali tako jezno kot še nikoli.
Kužek pa se je ustavil ob drevesu in dvignil zadnjo tačko. Potem se je vidno oddahnil in se obrnil, da bi šel domov. Šele zdaj je zagledal zmešnjavo ljudi, kokoši, gosi in koz.
»Kaj se je zgodilo?« je nedolžno povprašal.
Ampak nihče mu ni odgovoril, vsi so ga samo grdo gledali.