Kam zakoplje človek včasih glavo in srce!
| Kam zakoplje človek včasih glavo in srce! |
| |||||||||||||
Verjel bi ne bil nikdar, ako bi ne bil bral, da je živel nekdaj budalast človek, ki se je bil tako močno zaljubil v podobo izrezano iz kamena, da jej je služil in stregel noč in dan. Poklical je tudi godbo, ki je morala celo noč svirati pred njo. In kaj se je pripetilo nazadnje? – Ta človek je bil celo znorel od ljubezni do tistega obdelanega kamena. –
Čujte, kaj sem bral pa o cesarji Kaliguli! Ta je bil tako nespameten, da je venčal svojega konja s cesarsko krono in da je celo jedel ž njim pri isti mizi. Ko je pa poginil ta konj, pripravil mu je veličasten, sijajen pogreb kakor lastnemu sinu.
Verjel bi ne bil jaz tudi nikdar, da bi mogli biti na svetu ljudje, ki tako zelo ljubijo grde, nagnusne kače, da jih imajo za najtečnejšo jed; in vender sem bral to o Trogloditih.
Prečuditi se tudi nisem mogel, ko sem bral, da je nosila kraljica Klejopatra v zlati škatljici seboj strupenega gada, kakor bi jej bil najljubše detice.
Toda vse to je bilo nekdaj, a dandanes smo vže bolj razsvitljeni in pametni. Kdo bi počenjal v naših časih kaj takega? Vprašaš, prijatelj, a poglej svet in videl boš, kako se motiš. Človek, o katerem smo pripovedovali, častil in ljubil je podobo kamenito; kaj delaš pa ti, skopuh? Nisi-li ti hujši od onega? Oni je častil sicer podobo kamenito, a bila je vendar podoba človeška, ti pa ležiš na trebuhu pred zlatim teletom – denarjem, ki je le kos razdrobljene rude. Oni je sicer prišel ob pamet od zaljubljenosti, ti pa ne prideš samo ob pamet, ampak tudi ob zdravje in dušo. Oni je škodoval sam sebi, ti pa škoduješ sebi in drugim, moriš sebe in druge.
No, bodi, to je res, porečeš morebiti, a vendar ni dandanes več tako neumnega človeka, da bi venčal se zlato krono svojega konja kakor Kaligula. Ga ni, praviš? Stopi za menoj! Glej tam bogatega posestnika. Uprav pripregajo hlapci lepa, čila konjiča pred koleselj, da se popelje gospodar v mesto. Pridno in skrbno se sučejo okrog konjičev, ju znažijo in likajo, da se vse sveti na njima. Koncem pride gospodar in jame božati in objemati svoja draga šarca. Ko vsa pregladi in pregleda, skoči v koleselj. Od tam jame zabičevati in zapovedovati hlapcem, kako naj skrbe in pazijo na ostale konje in na govedo. Slednjič se odpelje vedno še premišljujoč, ali ni morda česa zabil naročiti. Na vratih stoji mu žena s kopo otročičev stegujočih umazane ročice za očetom. A kaj je očetu do žene, kaj do otročičev! Se ozrl se ni drdrajoč mimo, kako pa še, da bi ženi priporočil družino in posle?! – O gospodar, nesrečni gospodar! – Nisi li ti drugi Kaligula? – Konji, krave in prešiči so ti bolj pri srci nego žena, otroci in posli! Konji morajo biti čedni in v redu, žena, otroci in posli so ti pa deveta briga. Naj bodo umazani, razcapani, razposajeni, razuzdani, nevedni, tebi ni nič do tega, samo da so konji snažni, samo da so prešiči mastni. – O Kaligula, koliko bratov imaš še dandanes mej nami! – Koliko konj, krav in prešičev nosi dandanes zlato krono, dočim nima večina ljudij niti ilovnate! – Kolikokrat jedo dandanes psi pri bogato odloženi mizi gospodarjev, posli pa pričakujejo pod mizo drobtinic in odmečkov! – Kolikrat joče kdo za psom, ki mu je crknil a mane si roke, ko mu umrje mati!
Trogloditi imeli so ostudne kače za najtečnejšo jed, a mi imamo ostudne, pohujšljive knjige in pogovore za najprijetnejšo zabavo. Kakor so ljubili Trogloditi kače, ljubimo mi pogubne razvade: ples, pijančevanje, zapravljivost idr. Toda Trogloditom šle so kače, katere so snedli, same v želodec, nam pa vgnezdijo in vkoreninijo se pogubne razvade v srcu in od tam okužijo še dušo. O, res je, mej nami ni Troglodita niti enega, a hujših od Trogloditev je brez števila.
Kraljica Klejopatra nosila je v zlati škatljici seboj strupenega gada. Mi imamo pa še dragocenejšo škatljico od njene, in ta škatljica je – naše srce. Pa porečeš, naj imamo škatljico. samo da ni v njej gada! – Ni gada v njej? – Res je, ni ga enega, ampak jih je celo gnezdo in vsak mej njimi je strupenejši od Klejopatrinega. V srci našem je toliko gadov, kolikor strastij.
Prijatelji moji, ne bodimo toraj tako nespametni, da bi se uklanjali ostudni golazni ter jo redili in negovali v lastno pogubo. Pomislimo, da smo stvarjeni po božji podobi in skrbimo, da ohranimo to podobo čisto, neoskrunjeno.