Kamen v prsih - kamen v krušni peči...
| ← Kjer se prepirata dva... | Kamen v prsih - kamen v krušni peči... Lojze Zupanc |
Deseti brat → |
| |||||||||||
Takole se je nekoč zgodilo v Zadrečki dolini:
V lepi hiši na samini je živela bogata, a lakomna in skopuška ženska, ki je namesto usmiljenega srca nosila kamen v prsih. Noben berač se ni upal potrkati na njena vrata ter jo prositi vbogajme, ker se je je vsakdo bal, saj je bogatinka vsakega nagnala s psovko, da je potepuh in da se v njeni peči zanj ne peče kruh.
Sredi poletja pa je tik pred žetvijo vsa žitna polja v Zadrečki dolini stolkla toča. In tisto leto je v vseh bajtah v dolini bistre Drete gospodaril glad. Nikjer ni bilo kruha, otroci pa so pač otroci in niso razumeli, da matere ne morejo zamesiti cestnega prahu ter speči kruh, zato so iz dneva v dan jokali in zaman prosili kruha.
Vsem Zadrečanom je trda predla, le bogatinki, ki je namesto usmiljenega srca nosila v prsih kamen, kruha ni primanjkovalo, ker je imela v kašči polne skrinje zrnja še od lanskoletne žetve. Vsak dan je pekla kruh, da je iz njene hiše daleč naokrog dišala sveža peka.
Sredi mrzle zime pa je k bogatinki prišla soseda, revna mati sedmih otrok, in zaprosila:
»Soseda, daj mi hlebček kruha, da bom z njim nasitila sedem otrok, ki doma umirajo od gladu. Po žetvi ti bom vrnila hlebček pa še pri žetvi ti bom pomagala v zahvalo, če se boš usmilila mojih sirotejev.«
Vsakdo, ki nosi v prsih usmiljeno srce, bi se revne ma¬tere usmilil, skopuška bogatinka pa se je zlagala:
»Oh, kako rada bi ti pomagala, a kaj, ko niti sama nimam kruha. Tudi moje žitno polje je potolkla toča.«
»Samo en hlebček mi daj!« je še in še prosila revna mati, ki je vedela, da skopulja pravkar peče kruh, saj je po vsej hiši in še daleč naokrog dišala sveža peka.
»Če ga nimam, ti ga ne morem dati!« se je skopulja spet zlagala. »Okameni mi naj, če ga imam pri hiši le drobtinico!«
In sirotna mati je odšla iz njene hiše praznih rok. Doma je gladnim otrokom narezala korenja in jih tolažila:
»Ker nimam kruha, pa korenje jejte, otroci! Saj ga tudi zajčki jedo, pa so siti in zadovoljni.«
Gladni otroci so jedli korenje in jokali, ker so bili lačni kruha.
Tačas pa je bogatinka, ki je nosila v prsih kamen, odprla krušno peč, da bi iz nje potegnila pečeni kruh. A kako se je prestrašila, ko je z grebljo skozi žekno potegnila kamnit hlebec! Brž je zamesila drugo testo in ga porinila v razgreto peč. Ko pa bi moral biti kruh pečen, je iz krušne peči spet izvlekla kamen, ne pa hlebec.
Zdaj je tudi sama gladovala, četudi je imela v kašči polne skrinje zrnja. Samega zrnja pa ni mogla jesti kakor miš, zato je gladna odšla na Menino planino, da bi prosila dobro vilo, naj jo odreši kazni. A do vile še ni prišla, ko je sredi temne hoste srečala zajčka, ki se je iz nje ponorčeval:
Oj, skopulja, prav ti je,
peč ti peče kamenje!
Ker si bila nevoščljivka,
gladni deci kruh utajila,
sama tudi kamen jej,
kot si kruh pojedla prej!
»Oj, zajček, kamna pač ne morem jesti!« je potožila obupana skopulja. »Pomagaj mi, svetuj mi, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh!«
»Nič ti ne povem!« je zajček jezno udaril z zadnjo nogo ob zemljo. »Kar k lisici pojdi! Ona je zvita butica, pa ti naj svetuje!«
In je odskakljal.
Skopulja pa se je utrujeno vlekla dalje, dokler ni srečala lisice. Ta jo je oblajala:
»Oj, skopulja, lakomnica,
ali je laž ali resnica,
da si v peči kamen spekla,
ker si gladnim kruh odrekla?«
»Res je, res!« je potožila obupana skopulja. »Pomagaj mi, lisička, in svetuj, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh!«
»Nič ti ne povem!« je zabavkala lisica. »Kar k jazbecu pojdi, ki je star modrijan, ta ti naj pove, kaj ti je storiti, da boš odvrnila kazen za lakomnost in laž!«
In še je lakomnici zvito pomežiknila ter odskakljala dalje.
Bila je že noč, skopulja pa se je vzpenjala navkreber, da bi prišla do jezerca Bibe na Menini, kjer si je v mesečini vila z Menine planine česala zlate lase in se ogledovala v čisti vodi. A preden je dospela na vrh planine, je srečala jazbeca, sivega modrijana, ki je pravkar zapustil jazbino ter tiho odcapljal na nočni lov. Spomnila se je, kaj ji je naročila lisica, zvita butica, pa je obupano potožila:
»Oj, jazbec modrijan, pomagaj mi in svetuj, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh. Pregrešila sem se, ker sem lagala, da nimam kruha, ko me je mati sedmih otrok prosila zanj. Ko pa sem potlej iz poči izvlekla hlebček, sem namesto kruha spekla kamen.«
Jazbec se je s tačico počohljal za ušesom in dolgo dolgo razmišljal, potlej pa zamodroval:
»Sedem hlebčkov kruha umesi,
speci jih in brž odnesi
revčkom, ki so kruha gladni!
Ti hlebčki naj ne bodo zadnji!
Vselej, ko boš sebi pekla,
glej, da nikdar ne boš odrekla
gladni deci skorje kruha,
pa boš srečna, primaruha!«
Skesana bogatinka se je jazbecu zahvalila za modri nasvet, pohitela domov in brž zamesila testo ter spekla sedem hlebčkov dišečega kruha pa ga zanesla gladnim otrokom v revno bajto.
Poslej je njena krušna peč spet pekla kruh in ne kamen. Ker pa so bile njene skrinje v kašči zvrhano« polne zlate pšenice, je do nove žetve imela kruha več ko preveč, da ga je še za sedem otrok sirotne matere bilo na pretek.