Kamenar
| Kamenar |
| |||||||||||||
V tihi dolini oglasil se je z visocega stolpa večerni zvon oznanjujoč prijeten počitek od trudapolnega dela. Na hribu nad cerkvijo v kamenolomu so potihnili udarci, in trudni delavci so se odpravljali veseli proti domu. Nekateri so šli naravnost v dolino, drugi čez hrib, kjer so imeli svoje drage domače. Tudi kamenar Štefan odišel je čez hrib, da kmalu pride do svoje koče. Ali mej tem, ko so bili drugi kamenarji veseli, bil je Štefan žalosten in otožen. Kako bi tudi ne bil? Ni še tega pol leta, odkar mu je umrla blaga žena, mati peterih otrok, ter njega in otroke ostavila v velikej bedi. Oj, kako hudo je bilo sedaj! Biti oče peterim otrokom, služiti jim kruha daleč od doma, nje pa puščati previdnosti božji, ki naj jih varuje nesreče in nezgode. To je bil črv, ki je glodal v sredini srcu očetovega.
Ali obupaval naš Štefan ni. »Gospodovo ime bodi čoščeno; kar je dal, je zopet vzel,« tako je govoril sam seboj dostikrat, ko je hodil po samotni poti čez hrib proti domu.
Nocoj pa mu je bilo še nekako težje. Godovni dan je bil njegove pokojne žene; spominal se je, kako veselo, da-si skromno, so ga obhajali lansko leto osorej v domači družini, v bornej koči tam doma! Koliko blagih spominov, koliko britkih čutil spajalo se je danes v duši ubogega kamenarja!
Zamišljen koraka dalje in gleda v tla. – Glej tu se mu nekaj zasveti pred nogami! »Križ, sveti križ, znamenje našega odrešenja,« govori pobravši svitlo razpelo od tal. »Bog zna, od kodi si prišel semkaj, Bog zna, kedo te je izgubil? Revež ni bil, ker reveži ne nosijo zlatih križev, imajo že drugih križev dovelj. Zgubil te je kdo drugi, kateremu bo gotovo kaj za-te. Jutri te ponesem gospodu župniku, da v nedeljo oznani, da si se našel in te vrne onemu, ki te je izgubil.«
Poljubi pobožno sveto razpelo, spravi v žep ter gre nem in tih svojo pot čez hrib.
Dan pred tem dogodkom bila je pri gospodu župniku gospa, ki ga je prosila naj v nedeljo oznani, da je izgubila zlat križ. Gospa je bila iz imenitne rodovine v mestu in je prišla za nekaj časa v one kraje, da si utrdi zdravje; ko se je sprehajala, izgubila je svoj naprsni križ, drag jej spomin svoje pokojne matere. Zato je obljubila, da bogato obdaruje tistega, ki najde križ ter jej ga vrne.
Ko je drugo jutro Štefan potrkal na vrata g. župnika, ter pokazal najdeni križ, razveselil se je blagi gospod in rekel: »No, Štefan, veseli me, da ste ravno Vi našli ta križ. Zgubila ga je bogata gospa, ki Vas gotovo dobro obdaruje; jaz pa Vas še posebno priporočim njenej naklonjenosti, morebiti Vam tudi sicer kako pomore.«
Nedelje ni trebalo čakati, še tisti dan naznani župnik gospej, da se je križec našel, da naj le pride ponj. Vsa vesela je prišla gospa popoludne k gospodu župniku, prejela križec, ter hvalila Boga, da je zopet dobila ljub jej spomin nazaj. »Sedaj pa, prosim, povejte gospod, kdo je našel to mojo dragocenost,« pravi gospa, da ga morem obdariti in zahvaliti za pošteno in dobro srce.
»Ubogi kamenar je to, udovec, oče peterih nedoraslih otrok,« pravi župnik. »Pred kakim pol letom pokopali smo mu ženo. ki je njega in otroke ostavila v bedi in revi. Ubog je, a pošten in priden delavec; svoj kruh služi v kamenolomu onkraj hriba. Ves dan ga ni doma, zvečer se vrača na dom, da odpočije; zjutraj pa hiti na vse zgodaj na delo.«
»Ali bi se temu revežu ne dalo kako pomagati,« vpraša gospa. »Toda, čemu popraševati! Odvzeti mu hočem največjo skrb, najmlajša otroka, ter dati ju v mesto v popolno oskrb.« Župnik posluša te besede, zahvali plemenito gospo, ter pravi: »Boljšega, gospa, bi ne mogli storiti, kakor nameravate sedaj. Ubogim pomagati po svojih močeh, ukazuje nam zapoved ljubezni do bližnjega; jaz pa vidim v tem dejanji prst božji, ki nam pravi, da Bog človeka nikoli ne zapusti, ako le človek nanj ne pozabi. Jutri pokličem kamenarja, ter mu naznanim vaš sklep. Izvestno se bo razveselilo njegovo dovelj tužno srce. Vam pa, plemenita gospa, Bog stotero povrni, kar mislite storiti ubogemu kamenarju.«
Gospa je izpolnila svojo obljubo. Ko je prišla jesen, odšla je zopet v mesto, vzela seboj najmlajša otroka siromašnega kamenarja, ter skrbela da se pripravita za svoj prihodnji poklic. Pa tudi očetu Štefanu je dobra gospa marsikaj pomagala. Zopet se je razvedrilo čelo ubogega očeta in po dolgem času prisijal je jasni žarek v dolgo zapuščeno dušo bornega kamenarja.