Kamniti most

Povodni mož v Savinji Lojze Zupanc

Spisano:	Tina Uršič
Viri:	Lojze Zupanc, Kamniti most: s predstavitvijo Zupančevega življenja in strokovno oceno njegovega dela , 2010 (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

KAMNITI MOST

V starih časih ni bilo v Škofji Loki niti enega mostu. Grajski brodarji so prevažali čez Seliščico ljudi in tovore. Zbrano brodarino je loški glavar pobiral vse dotlej, dokler se ni v njegovi nenasitni malhi nabralo toliko denarja, da bi bil z njim lahko zgradil zidan most. Mogočnjaku, ki je bil zdrgnjenec, da malo mu podobnih, pa je bilo žal denarja, zato je svojim hlapcem in valptom ukazal, naj most čez Selščico zgrade tlačani. Rečeno – storjeno! Vsi tlačani škofjeloškega gospostva so morali na tlako. Delali so dolgih sedem let, dokler ni bil most čez Selščico zgrajen. Vse so naredili, le na ograjo so pozabili. Lakomnost pa je poglavarja zaslepila, da tudi poslej ni pustil čez most nikogar, ki ni hotel plačati mostnine. Na sredino mostu je postavil mostninarja in mu ukazal: »Kdorkoli bi hotel iti čez most, naj odšteje mostnino! Nihče ni od dače izvzet – naj bo plemič ali kmet, suhec ali debeluh, gospod ali kmečki smrduh!« »A kolikšna naj bo mostnina?« je vprašal mostninar. »Voznik naj plača belič, pešec bakreni štirak, jezdecu pa zaračunaj srebrnjak!« je naročil skopuh, zajezdil konja jahanca in odvihral na grad, ki kipi nad mestom pod nebo. Že naslednji dan pa je prestrašeni mostninar prisopihal v grad in potožil: »Milostni gospod,poslušajte in presodite: vozniki, pešci in jezdeci se upirajo in ne plačujejo mostnine! Najhujši so tlačani, ki se jeze, da so most zgradili s tlako in da ni pravično, ker zdaj zahtevate še dačo!« Glavar pa je zakričal, da je odmevalo od grajskih zidin: »Kdor ne bo odštel mostnine, naj ga grajski helebardisti priženo v grad in zapro v srednji stolp, kjer je za upornike globoko pod zemljo pripravljena plesniva, temna jča!« Kako je ukazal, tako se je zgodilo. Sredi mosta je mostninar zaustavljal voznike, jezdece in pešce ter pobiral dačo. Tlačani so mostnino plačevali in godrnjali. Kmalu zatem je Škofjo Loko obiskal freisinški škof. Na konju jahancu je nekega dne odpeketal z gradu, da bi obiskal graščaka na sosednjem Starem gradu. A komaj je pridirjal skozi Selška vrata, ga je sredi mostu zaustavil mostninar, ki ni poznal izjeme, in zaklical: »Milostni gospod in knez, ne pustim vas čez! Četudi ste graščak, odštejte srebrnjak, ali pa vam ježo črez most prepovem!« Takšnih šal pa gospodar loškega gradu ni poznal. »Mostnina je za tlačane, a ne zame, ki sem knez! Izgini mi s poti, da me ne pograbi bes in da te ne kaznujem, tlačanski pes!« To je zakričal s takšnim gromkim glasom, da se je konj pod njim splašil in poskočil ter se z mostu prevalil v naraslo reko. Tamkaj se je jahanec ubil, jezdec pa utopil. Tako je škofjeloški knez zaradi škopuškega oskrbnika nesrečno umrl v valovih Selščice, ker most ni bil ograjen. Kamniti most pa stoji še dandanašnji. Zdaj ima tudi ograjo, da se radovedni Ločani vesijo čeznjo in buljijo v deročo reko.

ŠKOFJELOŠKI GRB

V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse do tlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja. Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic. Ko sta tako hodila in hodila, sta sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrešen obstal in drgetal, njegov sluga pa je – nebodi len – nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar pa je rešitelja objel in del:  » Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!«  In je koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja in stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.

SREDNJI STOLP

»Pod krivo palico ni težko tlačaniti!« so včasih zatrjevali tisti podaniki loškega gospostva, ki so se dali za bogato obložene mize. Največji širokoustnež pa je bil grajski kaščar. Vsako jesen je nagrmadil na grajsko kaščo tolikšne količine zrnja, da bi ga vsi Ločani ne pojedli sedem let, in tolikšne hlebe sira, da bi bilo že enega samega več ko preveč za sedem dni družini sedmih ust. Škofjeloški zemljiški gospod je ukazal, naj mu tlačani zgrade na Spodnjem trgu velikansko kaščo. Ta kašča stoji še dandanašnji. Vsako jesen pa so jo tlačani morali napolniti z zrnjem in sirom. Noben kmet pa ni smel prodati bajtarjem in gostačem niti enega zrna, dokelr ni grajski gospod prodal iz grajske kašče zadnjega mernika zrnja, zadnjega hlebca sira. Tako je loški gospod bogatel in bogatel, saj je vsako jesen za zrnje in sir izkupil polno mošnjo zlatih novcev. Tega zlata pa se je nekoč polakomnil grajski kaščar. Ko sta z gospodarjem loškega gradu preštevala zlatnike, je lakomni kaščar potegnil izza pasu, oster nož in ga zabodel knezu v srce. Grajskim služabnikom se je zlagal, da se je gospodar loškega gradu sam zaklal. Tako so potlej kneza zakopali v samotnem kotu grajskega dvorišča. A gomile še ni prerasla trava, ko so služabniki zvedeli za kaščarjev zločin. Grajski helebardisti so morilca prignali v grad in ga zaprli v temno ječo pod temnim stolpom. Tamkaj so ga na natezalnici mučili in mučili, dokler ni priznal, da je kneza zaklal. »Povej , zakaj si ga umoril!«  »Obljubil mi je destino izkupička,« je lagal. »Ker pa mi obljubljenih zlatnikov ni dal, sem ga v jezi zaklal.« »Prodal si gospodarjevo pšenico. Priznaj, koliko si zbral!«  »Pet tisoč zlatnikov,« je priznal. »Kam si jih skril?« »Zakopal sem jih v črno zemljo.« »A kam?« »Tega vam ne izdam!«  In so ga mučili in mučili, dokler ni na natezalnici umrl. Pustili so ga tamkaj, kjer je izdihnil. Po dolgih dolgij letih je v ječi pod srednjim stolpom ostalo od njega le še kupček belih kosti. Grajski služabniki pa so iskali in iskali. Prekopali so grajski vrt in dvorišče, da bi našli zakopani zaklad. Končno so porušili še srednji stolp misleč da je zločinski kaščar vanj zazidal rumene zlatnike. Kamen ni ostal na kamnu, a zlatnikov niso našli. Loščani pa pripovedujejo, da je zlati zaklad še zdaj zakopan tamkaj, kjer je nekoč stal srednji stolp. Nihče pa se ne upa prekopavati prsti, kjer leže kaščarjeve kosti. A prišel bo dan, ko bodo kaščarjeve bele kosti razpadle v prah. Takrat bo tisti srečnik, ki bo izkopal zlati zaklad, postal tako bogat, da si bo lahko kupil loški grad, ki ima sto oken in sto vrat.

KRVAVO ZNAMENJE

V temnih cerovih gozdovih Crngroba je nekoč živel in se skrival v podzemljski jami Dimež. Bil je takšen razbojnik, da je pred njim in njegovo roparsko tolpo trepetalo vse, kar leze in gre. Dimež je sredi gozdne poti napadal trgovce, kramarje, sejmarje in grajske sle, ki so potovali iz Loke v Kranj. Takšne grozovitosti pa je že uganjal, da je glavar loškega gospostva nekega dne zbral vse valpte, grajske hlapce in helebardiste ter se odpravil na lov na Dimača. Ta pa se je oboroženim zasledovalcem postavil v bran. Tri dni in tri noči je trajal boj med grajskimi in njegovo tolpo, dokler ga niso zmogli in živega prignali v loški grad. Vrgli so ga v temno ječo, globoko globoko pod srednjim stolpom. Po vitlju so mo hrano in vodo spuščali v podzemlje, dokler ga ni grajska gospoda poklicala pred sodbo in ga obsodila na smrt. Odvedli so ga na samino za Kamnitnikom, kjer ga je obglavil rabelj. Na mestu kjer so Dimeža prvega skrajšali za glavo, so poslej obglavljali vse hudodelce. Grajski pa so ukazali tlačanom, naj na kraju kjer so obglavljali zločince, postavijo znamenje, vsem roparjem in tatovom v opomin. In tlačani so zares sezidali znamenje, a še dandanašnji se mu skoraj vsakdo, ki gre iz Loke v Crngrob, najraje izogne. V spomin na nekdanjo krvavo rihto se imenuje – Krvavo znamenje.

GAVŽNIK

Gavžnik je hribček blizu Škofje Loke. Loška gosposka je na njem zgradila vislice, nanje pa obešala zločince. Takrat je v Stari Loki živel metlar Groga, ki je vsako kresno noč metal goreče metle v zrak. Ko pa je neke kresne noči goreča metla po nesreči padla na sosednjo, s slamo prekrito bajto, je bajta pogorela. Grajski hlapci so metlarja Grogo vklenili in odgnali v loški grad. Loški glavar je ukazal: »Na natezalnico s požigalcem!« Nato je med mučenjem vprašal nesrečnika: »Zakaj si goreče metle metal v zrak?« »Zato, da bi osmodil čarovnice, ki vsako kresno noč na metlah jezdijo nad našo vasjo,« je odvrnil metlar. »Če si vedel, da čarovnice jezdijo na Klek, si tudi vedel, zakaj si jih z gorečimi metlami naganjal v tek. Si bil domenjen z njimi?« »Kako bi naj imel z njimi zmenek, če pa nobene ne poznam,« je ugovarjal metlar Groga. »Da pa sem od Stare Loke hotel odvrniti gorje – to rad priznam.« »Kakšno gorje?« »Da bi postale naše njive nerodovitne, čarovnice med ježo pljuvajo na zemljo. Tako mi je povedala še rajnka babica in v to izročilo bom verjel, dokler bom tlačil zemljo.« »Goreča metla je zažgala bajto, v kateri je živela hroma ženska. In ker ni mogla iz bajte, je zgorela.« »Naj me ubije strela peklenska, če mislite, da sem bajto zanalašč zažgal!« se je zaklinjal metlar Groga. Neusmiljeni loški glavar pa je nad njim izrekel sodbo, kakršna je bila tedaj namenjena vsem poigalcem. Ukazal je grajskim biričem: »Takoj ga odženite v Staro Loko! Mrtvi ženski naj potipa rane! Zakrvavele bodo, če je namenoma povzročil njeno smrt. In ker čarovnice pozna, pa niti ene ne izda, ga obesite na bližnjem hribu!« Grajski hlapci so odgnali obsojenca na pogorišče, kjer je med ožigi ležala mrtva ženska. Metlar Groga se je dotaknil njenih ran, ki so zakrvavele… Obesili so ga na hribu za vasjo, kjer so stale grajske vislice. Takrat je hribec dobil ime Gavžnik in se tako imenuje še dandanes, četudi na njem ni več sledu o nekdanjih »gavgah«…

VINCARJE

Nekdaj je v loškem gradu živel glavar, ki so mu tlačani za desetino prinašali zrnje in sir. Njemu pa zrnja in sira ni bilo mar, ker je bil pijanec. Zlahka je vsak dan popil bariglico vina. Zato je na tlačane vpil ko sam hudir: »Ne maram za zrnje, ne maram za sir, prinesite vina pa bo poplačana vsa desetina!« In tlačani so odnašali sir in polne mehove zrnja v Vipavo, oboje zamenjali za vino in vinske mehove prinašali v grad, kjer je popival loški glavar, hudoben ko gad. Takrat je v samotni kajži na grajski rebri živel ubog drvar s sedmimi sinovi. Ker so bili vsi tlačani loškega gradu, so v rebrah okrog gradu podirali debele hraste in z drvmi oskrbovali loški grad. Nekega dne pa je pijani loški glavar zajezdil konja in odvihral k drvarjem. »Vse laze in poseke spremenite v vinograd, če ne, naj nihče več ne pride v loški grad!« je zakričal in odpeketal nazaj v grad. In ubogi drvar se je s sedmimi sinovi lotil dela. Izkopali so vse panje iz zemlje ter rili po posekah in lazih, dokler ni bila vsa zemlja prerahljana in godna za vinograd. Nečloveška tlaka pa je drvarju vsako leto pobrala enega sina. In ko je minilo sedem let, ko so bile vse poseke pod Krancljem prekopane, je drvar ostal sam ko Bog brez brata. Odšel je v loški grad in zatarnal: »Star sem postal in betežen. Trda tlaka mi je vzela vse sinove. Zdaj sem sam ko jazbec v jazbini. Kaj vas prosim, žlahtni gospod? Odrešite me nadaljnje tlake!« Loški glavar pa je zarjovel: »Izgini mi izpred oči, stara kost! Kadar boš vse očiščene poseke in laze spremenil v vinograd, takrat te bom osvobodil tlake, prej pa ne!« In je nagnal starca iz gradu. Tako je stari drvar poslej iz dneva v dan zasajal tri trte na prekopane laze in jih okopaval in gnojil, dokler niso vinike ozelenele. Ko pa je posadil poslednjo trto, je izčrpan od garanja padel na črno zemljo in izdihnil. Vinograd, ki je terjal smrt osmih tlačanov, pa loškemu glavarju ni prinesel sreče. Trte so resda ozelenele, rodile pa so grozdje, ki je bilo kislo, da ga še lisice niso marale. Kislega vina tudi grajska gospoda ni marala – in lepega dne so vse trte v grajskem trtju usahnile. Na mestu, kjer je bil v starih časih vinograd loškega gradu, je danes ta dan vas, ki se imenuje –Vincarje.

KAMNITNIK

Kamnitnik je strm hribec v Škofji Loki, ves posejan s skalinami, V starih časih pa je bil na tem hribcu vinograd loške gosposke, ki so ga obdelovali tlačani, loškega gradu. Pod Kamnitnikom je stala bajta. V njej je živel starček. Bil je preslabih rok, da bi mogel kopati v vinogradu. Zato se je napotil v loški grad in zaprosil: »Oj, gospod glavar, odvežite me trde tlake! Star sem in betežen. Delo v vinogradu pa zahteva krepkih rok!« Glavar pa je bil surovina trdega srca in se je zadrl, da je starček od strahu zatrepetal: »Prej bo obstalo sonce sredi neba, preden bom koga za živih dni odvezal tlake! Če si zmogel pot v loški grad, jo boš zmogel tudi v vinograd! Delaj, tlačan, ker si ustvarjen za delo!« Potlej je nagnal starčka iz gradu. Ta je odmotoglavil na Kamnitnik in v vinogradu kopal in se znojil, vmes pa stokal in jokal. Njegov jok pa je slišal škrat, ki je bival v crnogrobski hosti. Prišel je k stačku in ga vprašal: »Oj, starček, semkaj poglej in se nasmej pa mi povej, zakaj vsak dan od jutra do večera jokaš in stokaš?« »Kaj bi ne jokal,« je zatarnal starček, »ko sem pa preslab za trdo tlako. Loški glavar je takšen skopuh, da je za vse moje prošnje gluh. Ko sem ga prosil, naj me na stare, sive dni odveže tlake, se je norčeval in me nagnal iz gradu.« »Če hočeš, starček, ti bom pa jaz pomagal, da bo delo prej storjeno,« se je ponudil gozdni škrat. »Oj, škrat, dober si ko rodni brat! A kako mi boš pomagal, ko si majeh ko muren?« se je nasmehnil starček in sedel v senco stare trte, da bi se odpočil. »O, čeprav sem majhen ko muren, sem pri delu uredn!« se je bahačil škrat. »Ti kar sedi in počivaj!« In je pohitel v crnogrobsko hosto, si naložil na grbačo skalo ter se tako otovorjen vrnil na Kamnitnik. Medtem oa je na črnem konju privihral v vinograd grajski oskrnik. Ko je zagledal starčka sedeti, je zarjovel: »Vstani, pes tlačanski, ustvarjen si za tlako!« Izza štibal je potegnil bič ter z njim premlatil starčka, da je izdihnil pod udarci. To pa je videl grozdni škrat, ki je prav takrat prispel v vinograd. Zakričal je, da je odmevalo do Lubnika: »Gorje ti, ker si starčka ubil! Od trte tega vinograda ne boš več vina pil!« prestrašeni oskrnik je odpeketal na loški grad, gozdni škrat pa je še tisto noč priklica na Kamnitnik prav vse škrate, ki so živeli v podzemeljskih jamah Loškega pogorja. In škratje so se maščevali. Vse trte v vinogradu so izruvali, iz bližnjih host pa so na opustošeni hribec nanosili toliko skalin, da je še dandanašnji tamkaj več pečin ko rodne zemlje. Hribcu, na katerem je več kamenja ko prsti, pa so Ločani vzdeli ime: Kamnitnik.

STARI GRAD

Med Lubnikom in Loko se nad bistro Selščico vzpenja Stari grad. Na hribu so dandanes samo še razvaline srednjeveškega gradu, a v davnih dneh so v tem gradu živeli roparski vitezi. Kogar so napadli, se je moral odkupiti s suhim zlatom, ali pa so ga prignali v Stari grad ter ga zaprli v grajsko ječo. Starograjski vitezi, hlapci in valpti ter grajska služničad – vsakdo od teh je bil hudoben kakor gad. Najbolj hudobna pa je bila grajska hči, ki je bila hujša od gada. Iz dneva v dan je od dne do dne preštevala zlatnike ali pa oprezala na grajskem stolpu, kdaj se bo v dolini Selščice in v debri Poljanščice pojavil voz. Takrat je brate viteze in grajske hlapce nagnala iz gradu: »Pojezdite, pojezdite in voznika pripeljite v grad! Če je bogat, bo vsakdo od vas dobil bariglo vina. A gorje, če je ubog! Potlej bo jok in stok!« In grajski roparji so skočili na konje ter odjezdili v dolino. Ko so priburili na cesto, koder je škripal voz, so zagledali lončarja. Bil je brez denarja in drugega ni imel kot glinene lonce, sklede in latve, namenjene za loški sejem. Takšen plen pa zlobni graščakinji ni bil všeč, zato je v jezi razbila lončeno posodje, lončarja pa zaprla v grajsko vozo. Tamkaj je potlej siromak jokal in stokal, dokler se ni zasmilil škratu, ki je živel pod votlo skalo pokraj grajskega obzidja. Odšel je v grad h graščakinji in zavpil: »Hej, grajska hči, odpri vrata temne ječe na stežaj, da se bo lončar povrnil v domači kraj! Ali se ti ne smili, ker noč in dan v ječi ječí?« » Ha, kdo pa si, ki mi zapoveduješ? In kje sploh si, da te ne vidim?« se je norčevala grajska hči. Zdajci je škrat po stolovi nogi splezal na mizo, se razkoračil in zakričal: » Le dobro me poglej! Zares sem majhen, ker sem škrat, a sem močan, da ti lahko zavijem vrat!« Zlobna graščakinja pa je škrata ulovila in mu s škarjami odstrigla brado. Nato je spačka golobradca nagnala iz gradu. Gozdni škrat pa se ji je maščeval: preklel je grad, graščakinjo in vso grajsko služničad. Komaj se je izrekel kletev, že se je Stari grad sesul v razvaline, graščakinja pa se je spremenila v kačo. Še dandanes se med temi razvalinami skriva kača – zakleta grajska hči. Vsakih sto let enkrat pa se na kresno noč opolnoči priplazi izpod pečevja in vse naropane zlatnike znosi na kup, da ji v podzemeljskem skrivališču ne splesne in sprhne. Takrat se nihče ne upa stopiti na Stari grad, da bi kači odvzel zlati zaklad. Prekletstva pa bi jo odrešil siromak, ki bi poljubil kačo. Bilo je o kresu, ko je neke noči opolnoči šel mimo starograjski razvalin ubog bajtar. Na loškem sejmu je kupil kravo in jo gnal domov. Noč je bila temna, a videl je, da se med razvalinami nekaj blešči, da nekdo joka in veči: »Poljubi me in dala ti bom vse zlato, ki ga imam!« Bajtar je privezal kravo za bljižnji hrast. Sam pa se je povzpel na razpadajoče obzidje ter zagledal kačo, ki je jokala in varovala zlatnike. Od strahu je onemel in brž brž pohitel do hrasta, da bi odvezal kravo. A glej, krava je izginila, kakor da bi se živa vdrla v zemljo. Nem in praznih rok se je siromak vrnil domov in svoj živi dan ni mogel nikomur povedati, kaj je videl na starem gradu. Zakleto grajsko hčer pa bo odrešil tisti mladec, ki se ne bo ustrašil kačjega pogleda in bo poljubil kačo, da se bo spemenila v deklico. Za plačilo bo dobil toliko zlatnikov, da bo na razvalinah Starega gradu postavil grad, še lepši od tistega, ki ga je preklel in v razvaline zrušil gozdni škrat. Pa še grajsko hčer si bo lahko za ženo vzel, če bi rad ženo imel.

STARI GRAD – V NJEM PA TAT

Stari grad pod Lubnikom je bil včasih prav takšna utrdba kakor Zgornji stolp na Kranclju; oba pa sta varovala loški grad. Gospodje loškega gospostva so imeli v Starem gradu namreč oskrbnike, ki so od tlačanov izterjevali tlaščnino, zbrano desetino pa so prodajali in izkupiček oddajali loški gosposki. A nekoč je v Starem gradu živel oskrbnik, ki je bil takšen skopuh in oderuh, da so ga tlačani preklinjali dan in noč. Poljanci in Selčani še zdaj pripovedujejo, da ni bil nikdar in nikoli sit srebra in zlata, kakor dihur ni nikoli sit kokošjih jajc. Tlačanom je nalagal tolikšne dajatve, da jih niso zmogli. Zahteval je od njih dvakratno dačo, kot jim jo je odmeril loški knez. Polovico je odštel knezu, polovico si je krivično prisvojil. Tako utajene srebrnike in zlatnike je štel in štel, ko je kakor pajek vsako noč čemel v starograjskem stolpu. Iz dneva v dan je naganjal svoje hlapce, da so jezdili po obeh dolinah in vdirali v bajte ter kradli kmetom zrnje in sir. Za takšno okrutno izterjevanje tlačanske dače pa je zvedel tudi loški knez. Poklical je starograjskega oskrbnika v loški grad in mu dejal: »Mirna vest je najboljše vzglavje, a težka vest je muhast brič! Odkar pa se tlačani pritožujejo in te preklinjajo, ker izterjavaš od njih previsoko dačo, slabo spim. Ljudje ječe in o tebi slabo govore...« Starograjski oskrbnik pa se je knezu zasmejal: »Kdor vedno ječi, dolgo živi! Kjer pa je mnogo besedi, je tudi dosti laži.« »Mene pa le skrbi, ker pregrdo ravnaš s kmeti!« se je razjezil loški knez. »Pozabljaš, da bi brez orača in kopača ne na tvoji ne na moji mizi ne bilo kruha in kolača. Sramuj se, ker se rediš in bogatiš od tlačanskih žuljev.« »Z lastnimi žulji še ni nihče obogatel!« je zagodrnjal nesramni starograjski oskrbnik in se poslovil od kneza. A namesto da bi se poslej spametoval, je s tlačani še slabše ravnal. Zdaj se ni več zadovoljil z dvakratno, ampak je od njih izterjaval trikratno dačo. Kmetje so v onemoglem srdu stiskali pesti in ga preklinjali: »Stari grad – v njem pa tat!« Tako ga je nekega dne preklel tudi tlačan, ki je z ženo in sedmimi otroki pasel glad v revni bajti pod Lubnikom, ker so mu na oskrbnikov ukaz starograjski hlapci izpraznili kaščo. Vražji oskrbnik pa je nesrečnika prignal na dvorišče Starega gradu, kjer so ga grajski briči premlatili s pasjimi biči, nato pa vsega pretepenega pahnili v grajsko ječo. In ker je oskrbnik pozabil nanj, je siromak v ječi umrl od gladu. Po enem letu je vdova z sedmimi otroki prišla v Stari grad, pokleknila pred oskrbnika in zajokala: »Ker moža ni več med živimi, mi dajte vsaj njegove bele kosti, da jih bom pokopala!« Pustili so jo v grajsko ječo, kjer je nesrečna vdova poljubljala moževe kosti in jih močila s solzami. Naložila si je v predpasnik bele kosti, da bi jih pokopala. Sredi grajskega dvorišča pa jo je pričakal grajski oskrbnik. S pasjim bičem jo je udaril po rokah, da so se kosti raztresle po dvorišču. Nato je požvižgal psom, ki so pograbili kosti in jih raznesli na vse strani. Ko je vdova praznih rok prišla v dolino, je dvignila pesti in zapretila gradu: »Prekleti grad in tisočkrat prekleti oskrbnik! Oba naj pogoltne Lubnik!« Nastal je takšen vihar, da je potres zamajal vrh Lubnika in Stari grad se je sesul v razvaline. Pokopale so oskrbnika in grajske pse, da njihove bele kosti še dandanašnji leže pod skalami. Tamkaj so pokopani tudi srebrniki in zlatniki, ki jih je nekoč prešteval v starograjskem stolpu kaznovani oskrbnik. Če bi kdo rad postal bogat, naj gre na Stari grad razvaline rahljat. Med njimi bo morda le našel zaklad, ki ga je za živih dni nagrabil starograjski tat.

OKAMENELI GRAJSKI LOVCI

V davnih dneh je na Starem gradu živela grofica. Kadar se je razjezila, je bila strupene volje kakor gadica. Svoje tlačane je za kratek čas pretepala s pasjim bičem. Naj je bil mladec ali starec, za vsakega je imela odmerjen udarec. Kadar pa so bežali pred njenim bičem, se je smejala in jih zasmehovala: »Kdor nima v glavi pameti, naj svoje pete nauči bežati!« Nekoč so starograjski tlačani v hosti sekali, da bi oskrbeli Stari grad z drvmi. Med njimi je bil tudi starček, ki je sekal in se med napornim delom odpočival. Ko pa je grofica videla, da njen tlačan sedi, mu je s pasjim bičem zrahljala kosti in kričala: »Leni ptici je tudi perje odveč! Čič ne da nič!« Pretepeni starec pa je zagodrnjal: »Posojilo se veseli vračila!« Graščakinja se je še bolj razjezila. Udarila je starčka z bičem po obrazu, da se mu je izlilo oko. Naslednji dan je grofica odjezdila na lov. S seboj je vzela lovske pse in vso grajsko služničad, da bi ji seganjali divjad. Valptu pa je ukazala naj med gonjače nažene tudi starčka. Rečeno – storjeno! Grajski lovci so izpustili pse in nagnali v hajko tudi starčka. Ta je tekal po hosti, za njim pa je jezdila grofica. Kar je iz goščave planil neresec in podrl starčka na črno zemljo ter ga obdeloval s čekani. »Rešite me! Rešite me!« je vpil starček. » Merjasec me bo pokončal.« Grofica bi lahko napela lok in s strelico ubila divjega prašiča. A tega ni storila. Smejala se je in zavpila: »Ker uporno golčiš, nisi vreden da živiš!« In je prekrižanih rok gledala, kako je neresec obdeloval neoboroženega tlačana. Vsi grajski lovci, ki so stali ob grofici, so se prav tako smejali. Takrat pa jih je umirajoči starček preklel: » Ker so vaša srca kamnita, naj vam še telesa okamene!« Komaj je to izrekel, je grofica okamenela. Z njo vred se je v kamenje spremenila tudi grajska služničad, Stari grad pa je zgrmel v razvaline. Še dandanašnji vidiš ob poti k razvalinam Starega gradu okamenele grajske lovce in lovske pse. Med njimi pa tudi grajsko gospo, ki je bila trdega srca.

DEKLICA KAČA

V Starem gradu je živel graščak, ki je imel hčerko. Imel jo je rajši od vsega drugega na svetu, zato je tudi ni nikomur dal za ženo. Grajska deklica je bila lepa ko sonce. Imela je zlate lase in čiste oči ko jutranja rosa. Tudi ona je imela očeta rajši ko vse drugo na svetu, zato ni nikogar marala za moža, četudi so mladci iz dneva v dan prihajali na Stari grad ženo iskat. Stari graščak pa je bil kvartopirec in je vse dneve in noči prekvartal z hčerkinimi snubci. Nekoč so tri dni in tri noči zdržema kvartali in graščak je vse, kar je imel, izgubil. Zaigral je tlačane, zakvartal živino. Nazadnje pa je izgubil še grad, da je grajska deklica legla na pograd in jokala v bele blazine, ker je postala sirota, kakršne ni bilo po vsem svetu. Takrat pa je graščak v svoji kvartopirski strasti udaril po mizi in zavpil: »Vsega še nisem izgubil! Hčerko imam še in igrali bomo zanjo! Kdor jo bo prikvartal in jo od mene zabarantal, s tistim bo šla v zamož!« Snubači so se razveselili in so vse zlato, prikvartano v treh dneh in treh nočeh, vrgli na mizo in kvartali. Kvartali so, dokler ni starograjski graščak zaigral šđe hčerke. Ker pa mu je bilo deklice žal, je potegnil meč iz nožnice in dejal: »Kdor se je bo dotaknil, mu odrobim glavo!« Zdaj so tudi snubci potegnili meče iz nožnic in kvartači so se bojevali, da je v potokih tekla rdeča kri. A stari graščak je bil korenjak, da je vsem posekal glave. Prizanesel je samo loškemu glavarju. Ta je brž pograbil starograjsko deklico za roke, da bi z njo ubežak v loški grad. Stari graščak pa je hčerko rajši zaklal, kakor da bi jo dal vitezu. V srce ji je porinil meč in zajokal: » Če ni več moja, naj ne bo tvoja!« Grajska deklica je izkrvavela, graščak in loški vitez pa sta se še kar naprej borila in borila, dokler nista drug drugega ugonobila. Tako je ostal Stari grad brez gospodarja in se je sčasoma sesul v razvaline. Zločin starograjskega graščaka pa je priklical kazen nad nedolžno deklico, ki se je spremenila v kačo z dekliško glavico. Deklica – kača se že stoletja in stoletja plazi med razvalinami Starega gradu in čuva zaklad: prikvartane zlatnike, ki jih vsako kresno noč suši med razvalinami. Prekletstva jo bo odrešil tisti pogumni mladec, ki se mu bo deklica – kača zasmilila, da bi jo poljubil na oči. Te oči so še vedno lepe ko jutranja rosa. Za plačilo pa dobi zlato, ki ga čuva deklica – kača, pa še odrešeno grajsko deklico si bo lahko vzel za ženkico.

ZLATA SKRINJA

V rebreh Lubnika je globok prepad, v tem breznu pa je zlata skrinja, zvrhana zlatnikov. Ta zaklad je v turških časih skril v prepad starograjski graščak, da razen njega zanj ni vedela nobena živa duša. Nekega dne pa se je Stari grad sesul v razvaline. Pod njim je našel smrt tudi graščak, ki je bil takšen vrag, da so ga sovražili in prekinjali vsi tlačani. Zlata skrinja, napolnjena z zlatniki, pa je ostala na dnu prepada. Vsi zlatniki, ki so bili tlačanom nasilno odvzeti, pa so bili prekleti. Zaklad, ki je bil kdajkoli prekleti, pa ni kaj prida za ta svet, četudi bi bil kdaj otet. Kdorkoli rešuje zaklad, se mora dela lotiti opolnoči, pei tem pa nja – molči! Če le besedico spregovori, zaklad še globje v brezno zgrmi… Tega niso vedeli nerodneži, ki so v danih dneh reševali zlato skrinjo iz lubniškega prepada. Prvi so se neke noči opolnoči napotili k breznu z zlato skrinjo siromašni Puštalci. Najpogumnejšega možaka so navezali na dolgo vrv in ga spustili v brezno. Komaj pa so ga spet privlekli iz prepada, je že pričel pripovedovati: »Na dnu je res nekakšna skrinja. Vrag vedi, če je resnično zlata, ker je na njej tolikanj blata, da sem se vdiral vanj skoraj do vrata! Po blatu sem brodil do kolen, skrinje se drži pa glen, okrog nje pa sem nekako le navezal vrv. Zdaj pa le pljunite v roke in jo potegnite iz prepada!« »Zlato ostane zlato, čeprav ga vržeš v blato!« so zamodrovali Puštalci in pričeli vleči težko breme iz prepada. Vlekli so in vlekli in vse je šlo po sreči, dokler so molčali. Ko pa so zlato skrinjo odprli in zagledalu dukate, so zakričali: »Velik je bil Stari grad, še večji v njem je živel tat!« Takrat pa se je skrinja sama od sebe zaprla in se pogreznila v prepad. In ubogi Puštalci so se za zlato skrinjo obrisali pod nosom ter praznih rok odšli domov. Drugi, ki so reševali starograjski zaklad, so bili Staroločani. Opremljeni z dolgimi vrvmi so neke noči opolnoči odšli k lubniškemu breznu; in prifarški župan je zamodroval: »Brez muke ni moke, brez potu pa ni medu! Možje, le krepko pljunite v roke! Kadar bom zaklical, da je vse nared, pa potegnite!« Okeog pasu so mu zadrgnili vrv in ga po njej spustili v prepad, da se je na njegovem dnu zaril v blato do nosu. Navezal je zlato skrinjo na vrv, potlej pa zaklical z gromkim glasom: »Možje, zdaj pa le!« A tega bi ne smel reči! Če bi bil molčal, bi bilo vse prav, tako pa so možje potegnili iz brezna samo jezikavega župana, zlata skrinja, ki se je pomuznila iz zanke, pa se je še globje zarila v blato. Nazadnje so zlato skrinjo reševali še meščani Ločani. Privlekli so jo bili že iz prepada, ko pa so jo odprli in zagledali zlatnike, so bolščali vanje kakor voli, potlej pa plosnili z rokami in v en glas zakričali: »Joj in prejoj! Zdaj bo pa vsakdo, ki je v Loki bradat, tudi bogat!« In spet se je zlata skrinja pogreznila v prepad. Našel jo bo, kdor bo dober gospodar, zlata mu pa ne bo mar!

DESETNICA

Pod Lubnikom je Gabrovo. V tej vasi je živela mati, ki je imela devet hčera. Ko pa je dobila deseto hčer, je zajokala: »Še za devet hčera ni kruha! Le kaj boš jedla ti, ki si deseta hči?« Desetnica pa je rasla in rasla. In ko je odrasla v dekle, godno za možitev, ji je mati rekla: »Zadosti si velika. Zdaj pa pojdi v tuji svet srečo iskat!« »Oj, mati, nikar me ne podite z doma!« je zajokala deseta hči. »Bojim se, bojim, tujih ljudi! Rajši bi doma ostala, četudi bi gladovala.« Mati pa zanjo ni imela niti režnja ovsenjaka, zato ji je povezala culo in rekla: »Le pojdi, le pojdi, desetnica! Na tujem boš jedla belo pogačo, z delom pa si prislužila plačo.« In desetnica je odšla iz očetove hiše. Šla je in šla. Dokler ni prišla do Starega gradu, kjer se je udinjala za pastirico. »Vzamem te v službo, če boš jedla ovsenjak,« je rekel skopuški graščak. »Ga bom pa jedla,« je odgovorila pastirica. »Boljši je že ovsenjak kakor prazen zrak. Doma še ovsenjaka nisem jedla.« Tako je ostala v Starem gradu. Naslednje jutro je odgnala rajske ovce past. Ko se je sonce dvignilo nad laz, je iz pastirske torbe vzela ovsenjak, da bi si odteščila glad. Takrat je k njej pritiholazil črni maček. »Mijav – mijav, tako sem lačen, da bi suho skorjico pobral, če bi mi jo le kdo dal!« je zamijavkal. Desetnica je razpolovila ovsenjak in vrgla mačku polovico kruha. Ta ga je pojedel in se zahvalil. »Kadar ti bo potrebna moja pomoč, me pa pokliči! Prišel bom, naj bo dan ali noč.« Ko pa je maček odšel, se je tudi ovsenjak v dekličinih rokah spremenil v pogačo. Naslednji dan je prišel k pastirici črni pes. »Hov – hov! Lačen sem!« je zabevskal. Desetnica je razpolovila trdi ovsenjak in polovico kruha vrgla psu. Glad ima ostre zobe, zato je pes požrl tudi kruh in se zahvalil: »Kadar ti bo potrebna moja pomoč, me pa pokliči! Pritekel bom, naj bo dan ali noč.« Ko pa je pes izginil, se je ovsenjak v pastiričinih rokah spremenil v pogačo. Tako se je ponavljalo iz dneva v dan, dokler ni starograjski graščak zvedel, da pastirica je pogačo. Poslej ji ni več privoščil niti ovsenjaka, in jo nagnal na pašnjo s prazno torbo. Deklica je pasla in pasla, ko pa je sredi dne postala lačna, je zajokala: »Oj, kako sem lačna! Maček, kje si? Psiček, kod hodiš? Zdaj pridita in mi pomagajta!« In že sta se iz bližnje hoste pripodila maček in pes. »Kaj ti je, desetnica?« je vprašal maček. »Zakaj jokaš, pastirica?« je zaradovedil pes. Povedala jima je, kako jo je davi skopuški graščak brez kruha nagnal čez grajski prag. Zdaj sta maček in pes pohitela v Stari grad. Tamkaj je maček skočil graščaku za vrat in mu izpraskal oči, pes pa je ko gladni volk zavijal okrog gradu, da je graščak umrl od strahu. Desetnica, maček in pes pa so se potlej preselili v Stari grad, kjer so složno živeli, dokler ni deklica umrla. Po njeni smrti je Stari grad zgrmel v prepad. Maček in pes pa še vsako kresno noč prihajata na razvaline, kjer maček mijavka, pes pa bavka v črno noč.

LUBNIK

Nekoč sta naloškem ozmelju živela dva brata, oba velikana. Prvi je bil na Križni gori, drug pa na Črnem vrhu. Oba sta bila silaka, da so pred njima trepetali kmetje ob Poljanščici in Selščici. Nič nista delala, a vseeno sta dobro živela. Kmetom sta kradla živino, jo pekla na ražnjih in se redila. Ko pa je v Selški dolini zmanjkalo živine, je velikan s Križne gore, odlomastil v Poljansko dolino in sredi noči vlamljal v hleve ter ubogim kmetom kradel živino. To pa velikanu s Črnega vrha ni bilo po godu, zato je na Črnem vrhu nalomil skale ter jih začel metati proti Križni gori, da bi tekmeca ubil. A četudi je bil velikan močan ko devetindevetdeset medvedov, pa pretežkih skal le ni zalučal tako daleč, da bi dosegle Križno goro; padale so tja, kjer je zdaj gora Lubnik. Velikan s Križne gore pa se je maščeval. S Križne gore je nalomil velikanske pečine ter jih pričel metati proti Črnemu vrhu, da bi tekmeca ubil. A četudi je bil je bil velikan silak in močan ko sto medvedov, pa pretežkih skal le ni zalučal tao daleč, da bi dosegle Črni vrh; padale so tja, kjer je zdaj gora Lubnik. In tako sta velikana nametala na raven med Križno goro in Črnim vrhom toliko skalin in pečin, da je tamkaj zrasla nova gora. Velikan s Križne gore se je prvi povzpel nanjo in zakričal bratu, ki je sedel na Črnem vrhu: »Semkaj pridi, šleva požrešna, da ti zrahljam kosti!« »Ne bojim se niti sedem takšnih, ko si ti!« mu je v odmev zaklical velikan s Črnega vrha, nato pa pohitel na vrh gore, ki je zrasla iz njunih skal. Na vrhu gore sta se spoprijela in se borila sedem dni in sedem noči ter si lomila kosti. Velikan s Križne gore, ki je bil močan ko sto medvedov, je po sedmih dneh in nočeh le premagal brata s Črnega vrha. Ubil ga je, mu odtrgal glavo in jo pustil na vršku, potlej pa izginil kdo ve kam. Skaline in pečine, ki sta jih velikana nametala med Križno goro in Črnim vrhom, in še lobanjo ubitega velikana pa je po dolgem času prekrila črna prst. Tako je na novi gori zraslo tudi drevje, le vrh je ostal gol, kako je še dandanašnji. Ločani in okoličani pa so gori z lobanjskim vrhom vzdeli ime Lubnik. Tako je nastala gora nad Škofjo Loko.

VELIKAN GORJAN

V starih časih so bili Poljanci veliki siromaki. Vsa dolina ni imela kmeta, ki bi kdaj pridelala toliko zrnja, da bi družina imela kruha za vse leto. Redki so bili petki, ko se je v pečeh pekel kruh. Poljanci so ga jedli samo ob velikih svetkih. Gospodinje so tarnale in jokale, ker lačnim otrokom često niso mogle dati kruha. Takrat je v gorah nad Poljanami živel velikan Gorjan. Zasmilili so se mu otroci, ki bi radli jedli kruha, pa ga niso imeli. In rpilomastil je v dolino ter pomagal kmetom orati in sejati. Kdor ni imel vprežne živine, je poklical velikana. Prišel je, se ojarmil pred plug in oral ter oral, dokler ni vseh ornic preoral. Prišlo je poletje in Poljanci so naželi toliko pšenice, da so z zrnjem napolnili vse kašče. In ker so imeli tisto leto kruha na pretek, so se prevzeli. Prevzetnost in napuh že ne vesta, kako se služi kruh! Prevzetni Poljanci so kruh metali psom. V prepirih in tepencijah pa so se obmetovali s hlebi namesto s kamni… Kogar hoče sreča pokončati, ga prej razvadi ko neumna mati! Ko je velikan Gorjan opazil, kaj počno prevzetniki, jih je svaril: »Oj, ljudje, nikar tako! Pomagal sem vam orati in sejati, a ne zato, bi se obmetavali s kruhom. Kruhova pijanost je najhujša!« Prevzetniki pa so se mu smejali: »Zakaj pa imamo tebe? Kadar bomo spet orali in sejali, nam boš pomagal, pa bo zadosti kruha zate in za nas.« A ko je napočil oranja čas, so zaman vabili velikana, naj pride v dolino in jim pomaga orati in sejati. Ker ga ni in ni bilo, so sami razkrili njive, kot so vedeli in znali, in jih zasejali. Ponoči pa je pritacal v dolino velikan Gorjan in vse posevke pomendral. Kamor je zagazila njegova noga, je še dandanašnji sama pušča. Od takrat so njive v Poljanski dolini nerodovitne in v vaseh ob Poljanski Sori večkrat manjka kruha.

VELIKAN HRASTNIK

V Selški dolini je nad vasjo Praprotno obsežna hosta Hrastnik. To ime je gozd dobil po velikanu Hrastniku, ki se je nekoč klatil tod okrog. Prapročani pripovedujejo, da je bil velikan Hrastnik močan teleban, ki pa ga je lahko vsak otrok naplahtal. Kadar stari Prapročani niso sami zmogli težkih del, so na pomoč poklicali velikana Hrastnika. Ker so bili skoraj sami drvarji, so v sečnjo često zvabili velikana. Na njihovo klicanje je prišel iz svojega brloga in zagrmel: »Kar pvejte, kaj želite, da vam naredim! Storil bom prej, preden mi boste skuhali obed.« Za obed si je Hrastnik zmeraj izgovoril tri pečene ovce. Ker je bil požeruh, ni od njegovega obeda nikoli ostala niti ena kost. Neko jesen pa so Prapročani spet zvabili velikana v sečnjo. »Zima bo zdaj zdaj, a mi smo še brez drv,« so tarnali. »Ti pa si močan. Pomagaj nam! tukaj imaš sekiro, ki je največja od vseh, kar jih je skoval kovač iz Stare Loke. Za plačilo ti bomo spekli tri ovce. Odžejal pa se boš v Selščici.«

Velikan Hrastnik je sekiro ogledoval in ogledoval, nato pa jo je vrgel stran in zamomljal: »Balta je zares večja, kot so vse vaše sekire, a zame je premajhna. Tudi brez nje bom zlahka opravil svoje delo.« Nato je objel najvišji in najdebelejši hrast ter ga s koreninami vred izpukal iz zemlje. »Ti si pa hudir!« so od začudenja ostrmeli praproški drvarji. Zdaj tudi sami niso sekali. Hodili so za velikanom in ga gledali, kako je pulil hraste. Tako je bila sečnja opravljena prej, preden bi kokoš znesla jajce. Potlej so drvarji oklestili drevesa, debla in okleščke pa prežagali in nasekali toliko cepanic, da jih je bilo za vso vas dovolj. Ko je bilo vse storjeno, so velikanu Hrastniku spekli tri ovce. Požrl jih je s kostmi vred in odtacal nazaj v temne hoste. Potlej so se prapročani spomnili, da bi si sredi vasi postavili vodnjak s pitno vodo. Ker pa jim je kopanje smrdelo, je župan pedlagal: »Saj nismo krti, da bi rili v globočino, kar velikana Hrastnika povabimo v vas pa mu recimo, naj nam izkoplje vodnjak!« Rečeno – storjeno! Iz hoste so zvabili velikana in mu rekli: »Oj, teleban, ker si močan, nam izkoplji vodnjak! Vsak dan ti bomo dali tri pečene ovce.« »Za takšno delo je pičlo to jelo!« je zamomljal. »Dajte mi vsak dan še svinjski kotlet kaše, pa bom kopal, dokler se ne bom do vode prikopal.« Župan je zatarnal: »Požrešen si ko vrag!« Vendar je privolil v velikanove zahteve. Vaščani so mu nanosili krampov n lopat, da bi si izbral pravšnje orodje. A česar se je dotaknil, je zdrobil. »To ni orodje zame!« je zamomljal in pričel kopati z golimi rokami. Grebel je in ril v globino, a do talne vode je bilo globlje, kot je mislil praproški župan. Zaskrbelo ga je, da bi jim velikan ne požrl vseh ovac. Nazadnje jim je postalo že kaše žal in župan je veščanom svetoval: »Pojdimo k jami in ubijmo velikana!« Nagrabili so kamenja, ki ga je bil Hrastnik nametal okrog jame za vodnjak, ter ga pričeli lučati v globino, kjer je grebel in sopihal velikan. Kamenje je silaku padalo na glavo; ta pa se ga je smao otresal, kakor se kokoš otresa peska. Ozrl se je kvišku in zagrmel: »Kaj pa delate? Saj nisem kura, da mi pesek mečete v oči!« Prestrašeno so se spogledali. Župan se je popraskal za ušesi in zagodrnjal: »Ta je hujši kakor vrag!« Česar ne zmore možki, zmore ženska! Županja je pomežiknila županu in rekla: »Velikan je teleban. Takšno sem uganila, da ga bom zlahka ugonobila.« »Če moreš, pa daj!« je privolil župan. In županja je še tisti večer skuhala poln svinjski lonec kaše. Velikan je prišel večerjat, ona pa se je pred njim junačila, da lahko poje več kaše kakor on. Velikan se je zakrohotal: »Pa se poizkusiva!« In je goltal kašo, prebrisana ženska, ki je jedla z njim, pa jo je metala v kozji meh. Jedla sta in jedla, dokler ni županja vstala in dejala: »Moj trebuh je pol kaše, zato si ga bom izpraznila, da bom lahko še jedla.« In prerezala je kozji meh, s katerim se je prepasala, da se je iz njega pocedila kaša… Velikan je bil tudi kaše sit, a mislil si je: To lahko napravim tudi jaz! In je pograbil županjin nož ter si z njim prerezal trebuh. Odšel je v temno hosto, se zavlekel v svoj brlog in umrl. Prapročani pa še zdaj ne vedo, v katero jamo se je zavlekel velikan, zato so hosti med Selščico in Bukovščico vzdeli ime: Hrastnik.

VELIKAN NA KUCLJU

Na Kuclju se je nekoč potepal velikan, ki ni vedel, kam bi z močjo, pa je trgal z vrha Kuclja skale in jih metal v Poljansko Soro. Poljance je to jezilo, ker je Poljanščica ob deževnih dneh naraščala in se razlivala po obrežnih njivah. Poklicali so velikana in dejali: »Takšno škodo si nam naredil, ker si rečno strugo jezil! V deževnih dneh nič ne odteka voda, ampak preplavlja naše njive. Če boš vse skale, ki si jih nametal v strugo, zmetal na rečni breg, ti bomo spekli vola.« Velikanu je zadišala pečena volovnina, zato se je lotil dela. Ko pa je dodelal, je zahteval vola. A Poljanci so bili zadrgnjenci. Namesto vola so velikanu spekli ovco. Velikan je poržl ovco. Ukana pa ha je tako ujezila, da je vse skale spet zmetal v rečno strugo. Od takrat je rečišče Poljanščice skalovito. Rečnica ob deževnih dneh preplavlja strugo in poplavlja njive ter Poljancem odnaša rodno prst. Tako je velikan kaznoval Poljance, da jim še dandanašnji primanjkuje kruha in so lahko srečni, kadar imajo v skledah – žgance.

VELIKAN NA BLEGOŠU

V zelenih hostah Blegoša je živel velikan, strašanski gorjan. Povsod, kamor je stopil se je pod njim udrla zemlja; zato je še dandanes okrog Blegoša toliko dolin… Na vrhu Blegoša je velikan postavil ognjišče, kjer je pekel malenskim pastirjm ukradene ovce. Ukradene ovce pa je na ražnju pekel samo v zvezdnatih nočeh. Na ognjišče je nanesel dračja, nagrabil v hosti suhega maha, stegnil dolgo roko do zvezd, da se je suhi mah ob njih vnel in zagorel. Nato je goreči mah postisnil pod gomilo – in imel je ogenj za peko. Le žeje si ni mogel nikjer pogasiti. Do Selščice je bilo daleč. Zato je velikan odtrgal z vrha Blegoša dve velikanski skali ter ju zalučal v dolino, da sta se zapičili v ravnino. Tako sta zrasla Mali Blegoš in Koprivnik. Na ta dva vrha se je velikan oprl s kosmatimi rokami, kadar se je pripognil z Blegoša in pil iz Selščice. A naj je bil blegoški velikan še takšen hrust, ljudi ni maral in se je pred njimi skrival v hosteh. Pastirje z Malenskega vrha pa je jezilo, ker jim je teleban velikan kradel ovce. Razmišljali so in razmišljali, kako bi ga nagnali z Blegoša. A kdorkoli je šel nadenj, ga je velikan ubil. Takrat je v debri pod Malenskim vrhom živel oče s tremi sinovi. Vsi trije so bili drvarji, pogumni mladci in so velikanu obljubili pogin. Prvi je šel nad velikana najstarejši brat. S seboj je vzel drvarsko balto, da bi velikanu odsekal glavo. Hodil je po hostah in hodil tri dni in tri noči, dokler ni sredi tretje noči zaslišal, kako velikan smrči. Šel je k spečemu velikanu. A preden se mu je približal, se je gorjan zbudil, pograbil velikansko skalo in jo treščil v drvarja ter ga ubil. Ko po treh dneh in treh nočeh najstarejšega brata ni bilo domov, je odšel drugi brat nad velikana. S seboj je vzel drvarsko balto. Hodil je po hostah in hodil sedem dni in sedem noči, dokler ni sredi sedme noči zaslišal, kako velikan smrči. Približal se mu je in dvignil sekiro, da bi velikanu odsekal glavo. Takrat pa je gorjan v spanju kihnil in sapa je drvarja odnesla visoko v zrak. Ko je priletel na zemljo se je ubil. Minilo je sedem dni in noči. In ker drugega brata ni bilo domov, je najmljaši sin rekel očetu: »Velikan z Blegoša mi je ubil dva brata. Zdaj grem še jaz v blegoške hoste, da ga poiščem in odsekam glavo.« Oče pa je sinu svetoval: »Le pojdi, sin! A s plenkačo velikanu ne boš kos! Poslušaj moj nasvet! Pusti balto in vzemi vrečo, vanjo pa potisni zajca! Kadar boš našel velikana, izpusti zajca iz vreče – in zmagal boš!« Tem besedam pa se je tretji brat smejal in dejal: »Oj, oče, oče, že vidim, da se ti kisa stara pamet! Če se velikan ne bo ustrašil bate, se tudi zajca ne bo bal! Bolj ko na zajca se zanesem na drevnjačo.« »Stori, kakor veš in znaš, ker ne verjameš, da je stara pamet – modra pamet!« je odgovoril užaljeni oče. Tretji brat pa je le ubogal svojega očeta. Preden se je poslovil, je v eno roko vzel balto, v drugo pa vrečo, kamor je potisnil zajca. Hodil je po hostah Blegoša in hodil devet dni in devet noči. Sredi devete noči pa je zaslišal drnjohati spečega velikana, da se je tresel vrh Blegoša. Spomnil se je, kaj mu je naročil oče in izpustil iz vreče zajca, ki je praščil v črno noč. Za bližnjo pečino je zabavkala lisica. Preplašeni zajc jo je ucvrl dir, da bi ji ubežal. Namesto da bi se skril pod grm, je planil pod razmršeno kodeljo spečega velikana. Velikan se je prebudil in pričel otepati po bradi. Zajček je zacvilil, gorjan pa se je tako prestrašil, da je planil na noge in se še ves dremoten in motoglav spustil v črno noč. Trikrat je poskočil in padel v Selščico, kjer je utonil v narasli reki. V Selščici pri Zalem logu še zdaj leži velikanska skala – velikan, ki je v rečnici okamenel, da bi ga ne požrle ribe.

OKAMENELA VELIKANA

V davnih davnih dneh sta živela na Lubniku dva velikana, oba petkrat večja od ljudi. Bila sta mož in žena. Mož se je potepal po lubniških hostah in lovil divjad. Žena pa je v votilini, kjer sta bivala, pekla ulovek. Tako sta se s pečenko mastila in redila. Velikan je imel najraj takšno pečenko, ki je bila zalita s salom, zato je lovil samo rejeno divjad. Ženi pa je vsak dan znova zagrozil: »Za obed mi pripravi meso, ki bo lepo zapečeno, da bo skorjica hrustljala pod zobmi! Gorje ti, če boš pečenko zažgala! Spodil te bom iz votline in nagnal po svetu!« Velikanka pa je vselej rekla: »Če mi bo kar naprej in naprej grozil, da me boš spodil, se te bom zares bala, da bom vse zažgala, kar bo na ražnju.« Neko je v Sori prala moževe hlače dopetače. Pozabila je, da ima v votlini na ražnju nereščeve krače. In pečenka se je zažgala, da je bila črna kakor oglje in trda kakor kamen. Ko je velikan opoldne lačen in utrujen pritacal v votlino, je zagrmel: »Hoj, žena, ali je pečenka že pečena?« Velikanka je zajokala: »Hoj, mož, hud boš, ker ni samo pečena, ampak zapečena! Ko sem na Sori prala tvoje hlače, sem pozabila na prašičje krače.« In postavila je predenj pečenko, zažgano kakor oglje in trdo kakor kamen. Takrat je velikan zbesnel. Izpred votline je izpulil hrast, osmukal z njega veje in je s to hrgavko navalil na ženo, da bi jo ubil. Velikanka je pred jezljivim velikanom zbežala skozi lubniške hoste, za njo pa se je podil njen mož, da se je pred divjo gonjo sleherna žival potajila v svoj lož. Velikan je besnel in grmel, da se je tresel vrh Lubnika. Ko je tako vpil in bentil, da bo ženo ubil, ko jo bo ulovil, ga je slišala tudi gorska vila in ga posvarila: »Oj, velikan, ne bodi vendar teleban! Če boš ženo ubil, boš tudi sebe pogubil!« A velikan je ni poslušal. Drvel je in drvel za velikanko, dokler je ni pripodil v dolino in jo na bregu Sore ubil; zamahnil je po njej z gorjačo in ji odbil glavo. Ubita velikanka se je zvrnila v vodo, njena glava pa je obležala zraven trupla. Gorska vila pa je velikana kaznovala. Preklela ga je, da je okamenel. Zvrnil se je v Soro ter obležal pokraj velikanke, ki je tudi okamenela, da bi je ne požrle ribe. Kdor ne verjame, naj pride v Škofjo Loko, pa bo s Hudičeve brvi videl v Poljanščici dva okamenela velikana.

ČUDEŽNA SKALA

V crnogrobski hosti je skala, podobna naslanjaču. Ločani pripovedujejo, da je na njej posedala ajdovska deklica in se odpočivala. Ajdovske deklice ni več, ostala pa je skala, ki ima bajno moč. Vsak, kdor sede nanjo, raste ko konoplja… V Loki je živela mati, ki je imela devet sinov, devet hrustov. Pod njiovimi nogami se je tresla zemlja. Ko pa se ji je rodil deseti sin, je bil takšen nebogljenec, da ga je že najmanjša sapica vrgla ob tla. Desetnik je jedel in jedel, ker mu je dišala vsaka jed, a zrasel ni niti za ped. Tako je mati nekega dne odnesla nebogljenčka v crnogrobsko hosto, ga posadila na stol ajdovske deklice in rekla: »Če ti tudi ta skala ne bo pomagala, boš ostal vse žive dni majhen ko palček in ljudje se bodo iz tebe norčevali ter te zaničevali. Sedi, sinko, na tej skali, dokler ne zrasteš in svojih bratov ne prerasteš!« Mati se je vrnila v Loko, desetnik pa je obsedel na skali. In glej! Ko ga je mati drugi dan obiskala, ter mu prinesla kruha, je bil njen sin že večji in močnejši. Tako se je ponavljalo iz dneva v dan. Desetnik je jedel materin kruh in rastel in rastel, da je svoje brate prerasel. Takrat mu je mati rekla, naj gre domov, on pa jo je zavrnil: »Pustite me tukaj, mati moja še naj rastem, da bom velik in močan, kot ni še nikdar bil noben Ločan!« »A kdo te bo hranil?« je zatarnala mati, ki ni imela v kašči zadosti moke, da bi sinu lahko spekla tolikšen kruh, da bi se ga najedel pojeduh. »Se bom pa sam preživljal, mati!« je dejal. »Vi le domov pojdite in za moje brate skrbite!« Mati je odšla in pustil sina v crnogrobski hosti. Ta je še in pe posedal na čudežni skali in rastel in rastel, dokler ni zraste – v velikana. Bil je tolikšen, da je lahko videl črez vrhove visokih cerov, kaj se dogaja v Loki. Čudežno skalo pa je zapustil šele tedaj, ko se je pod njim pričela udirati v črno zemljo. Odšel je v loške hribe in vlamljal kmetom v kašče, hleve in svinjake, jim kradel moko, goved in prasad, jo pekel, se mastil in se redil. Še danes ta dan je povsod revščina, kamor je zašel velikan. Če hoče kdo od vas prerasti v velikana, naj gre v crnogrobsko hosto in se usede na skalo ajdovske deklice. In ko bo postal velikan in pojeduh, naj pride v Loko, kjer se tudi za silake peče kruh.

AJDOVSKA DEKLICA

V cerovih hostah Crnogroba je nekoč živela ajdovska deklica. Bila je takšna velikanka, da je lahko pogledala čez najvišji cer. Kadar je na njivi ob bistri Selščici zagledala orača, se je tako smejala, da je vsa hosta trepetala in da se je pred njeno sapo drevje upogibalo ko žitno bilje. Rada bi se igrala z živo igračko – kmetičem. Tega pa ni storila, ker bi kmetič od strahu umrl, če bi se majhen kakor črv znašel na njeni dlani… Ajdovska deklica ni bila izjedljivka, ker je za zajtrk lahko pojedla tri, za obed sedem, a za večerjo devet jancev. Njena čreda se je pasla dan in noč na lokah ob Selščici in je bilo toliko ovac in jarcev, da ni bila nikol lačna. Drobnica se je množila iz dneva v dan. Žejo pa si je tako gasila, da je stopila z eno nogo na vrh Šmarne gore, z drugo na Šmarjetno goro, se sklonila in iz Save pila… Nekega dne je loški glavar zapovedal svojim tlačanom, naj sredi crnogrobske hoste zgrade cerkev. »Takšno cerkve hočem imeti,« je velel, »da ji na loškem ozemlju ne bo para!« In tlačani so šli na delo. Delali so in delali, a zidanju ni bilo konca, ker je loški gospodar, skrnoben in prstjen, vsak dan sitnaril: »Še večja naj bo cerkev!« In tlačani so garali in godrnjali ter preklinjali ošabnega glavarja. Na plečih so nosili težke skale, da so jim krvava pleča. Sredi dela, ko je bila sila največja, jih je obiskala ajdovska deklica. »I, kaj pa delate, črvički?« jih je vprašala. »Cerkev zidamo,« so ji povedali in potožili, kako trpe, ker v dve gube prenašajo skalovje za zidovje. »Če hočete, vam bom pomagala,« je dejala. »Pa nam pomagaj, da bo težke tlake čimprej konec!« Lotila se je dela. Zidarjem je v predpasniku prinašala ogromne skale, a v škafu, ki je bil tolikšen, da bi pod nji štirje mlatiči zlahka s cepci udrihali po snopih, jim je podajala vodo iz daljne Save. Z eno nogo je stopila na vrh Šmarne gore, z drugo na Šmarjetno goro, zajemala vodo iz Save in jo zlivala v korito, v katerem so možje mešali malto. Ko pa je bila cerkev dograjena, je ajdovska deklica umrla. Tlačani so jo pokopali v crnogrobski hosti. Še prej pa so ji odvzeli eno rebro in ga za spomin obesili v cerkev. Tamkaj je še dandanašnji . sedem čevljev je dolgo, sedem palcev pa debelo. Iz njega kane vsako leto kapljica krvi. Kadar pa se bo rebro ajdovske deklice izkapalo, bodo ljudje že tako majhni, da bodo štirje mlatci zlahka mlatili por mernikom.

DIVJA ŽENA

Divja žena je bila velikanka, da na vsem Lubniku ni bilo drevesa, ki bi bilo višje od nje. Podnevi je na jasah in posekih lovila srne ter si jih pekla na ražnju, ponoči pa je v podzemeljski jami spala in smrčala. Kdor pa je zašel v njen brlog, ga je zadavila in pahnila v prepad. Nekega dne je v njeno jamo zašel mlad drvar. Skril se je tjakaj pred nevihto in vedril. Divje žene ni bilo doma. Odšla je na vrh Lubnika, kjer ji je veter razčesaval črne črne lase. V jami je drvar zagledal takšnega srnjaka, kakršnega še nikoli ni videl. Bil je velik kakor jelen. Potožil je drvarju, da ga je divja žena ulovila in otvezila z zlato verigo. »Oj, drvar, reši me!« je prosil srnjak. »Divja žena me jezdi po hosti, dokler ne ulovim srne, ki jo požrešnica odere, speče in požre.« »Kako naj te rešim, kaj naj storim, da še sebe ne pogubim?« je odgovoril drvar. »Divja žena me bo ulovila in mi zavila vrat ter me pahnila v pepad. Tebe pa bo odrla, te spekla in požrla.« »Pretrgaj zlato verigo in zajezdi me, pa ji bova ušla!« je milo prosil srnjak. »Meni boš vrnil prostost. Zbežal bom v gozd, tebi pa bom dal zlato verigo.« Drvar je pretrgal zlato verigo, zajezdil srnjaka in na njem pojezdil skozi gozd v prostost. Za njim pa se je pripodila divja žea in zavpila: »Gorje ti, drvar, hu, gorje! Ko te bom ulovila, ti bom zavila vrat in te porinila v prepad!« Zdaj je drvar zašepetal srnjaku: »Teci, teci ko puščica, da naju ne ulovi čarovnica!« Srnjak je dirjal ko nevihta, drvarju pa dejal: »Utrgaj rdeči šipkov cvet in vrzi ga na zemljo, pa boš otet!« Med drivjo ježo je drvar utrgal rdeči šipkov cvet in ga vrgel na zemljo, da je tamkaj zraslo bodičje in trnovo grmičje. In divja žena se je opraskala, ko je divjala za njim in kričala: »Gorje ti, drvar, hu, gorje! Ko te bom ulovila, te bom ubila!« Že je stegnila roko, da bi zgrabila drvarja in srnjaka - takrat pa se je srnjak pognal ko strela in preskočil strugo, kjer je šumela Selška Sora. Tudi divja žena je skočila, da bi preskočila reko, pa je padla v vodo in utonila. Tako sta ji drvar in srnjak ušla. Srnjak je daroval drvarju zlato verigo in oddirjal v svobodne hoste. Kadar v deževnih dneh naraste Sora, takrat v Soteski pod Lubnikom grozno šumi, ker divja žena v njej rohni.

DIVJI MOŽ NA OSOLNIKU

Blizu Škofje Loke je gora z golim vrhom. Ime ji je Osolnik. Hribovci na Osolniku pa pripovedujejo, da je bila ta gora včasih poraščena z gozdovi, na njenem vrhu pa so bile plodne njive. Takšen je bil Osolnik samo dotlej, dokler je v njegovih hostah živel divji mož. Divji mož je bil hostnik, ki je imel čudežno moč. Pokoravali so se mu: veter, dež, grom in strela. Lahko je napravil lepo ali grdo vreme… V tistih davnih dneh je na vrhu Osolnika, živel kmet, ki je bil reven kot vsi hribovci. Nekega dne pa ga je obiskal divji mož in mu dejal: »Daj mi vsak dan eno ovco, da si jo spečem in požrem, pa boš imel vsega dovolj in še malo povrhu!« »Le kako naj ti dam vsak dan eno ovco, ko pa jih imam samo devet,« je potožil revni hribovec. »Leto pa ima več dni, kot je mojih ovac.« »To skrb prepusti meni,« je zagodrnjal divji mož. »Takšno vreme ti bom pripravil, kakršno si boš želel. Veter in dež sta moja hlapca in me ubogata. To orji, sej in ovce pasi, pa bodo tvoje njive rodile ko nikjer; ovce pa se ti bodo množile, da jih ne boš nikdar preštel!« Spričo takšne obljube je revni kmet prav rad privolil, da b hostniku vsak dan daroval eno ovco. Zmenek z divjim možem pa je kmeta zares osrečil. Iz leta v leto je bolj bogatel, iz dneva v dan se je množila njegova ovčja čreda. Toda čim bolj je bogatel, tem bolj je v njem rasla skopost, da je vsak dan tarnal in s ejezil, ker je moral hostniku dati ovco. In tako je nekega dne divji mož zaman prišel po ovco. Bogati in skopuški met ga je nagnal: »Ka pojdi, od koder si prišel! Več ko preveč si že požrl mojih ovac. Nobene več ne boš dobil! Jaz orjem in sejem in pasem, da se znojim, ti pa se po hosti klatiš in polegaš, da od lenobe kar smrdiš.« Tako je hostnik tisti dan ostal brez ovce. Lačen in užaljen, ker ga je skopuški kmet nagnal, je dejal: »Ker si takšen zdrgnjenec, da mi še ovce ne privoščiš, pa še sam poizkusi kaj je glad!« Zabrlizgal je ter poklical na Osolnik črne oblake. Razdivjala se je nevihta, kakršne nad Osolnikom ni bilo ne prej ne poslej. Treskalo je in grmelo, da se je stresla gora. Šele zdaj se je skopuški kmet zavedel, kakšno nesrečo si je priklical. Pohitel je v ovčnjak, pograbil največjo in najdebelješo ovco ter pohitel z njo za hostnikom. Klical ga je in klical, a divjega moža ni več priklical. Deževalo je vso dolgo noč in nevihta je tako divjala, da je ruvala drevje. Nazadnje je še zagrmelo, da je bobnelo po vsej hosti. V previsno skalo nad kmetijo je priletela strela in raztreščila pečino, da so se skaline zapiknile v njive. Od takrat je gora Osolnik gola, njive pa so slaborodne kakor povsod v hribovskem svetu.

DRVAR IN DIVJI MOŽ

Nekoč je na Ratitovcu živel divji mož, kosmati mož, ki je bil močan ko medved, a počasne pameti. V gozdovih je lovil divjad in perjad ter si z njo tolažil glad. Kadar pa ni nič ulovil, je prišel v Danje in moledoval za latvo mleka in reženj ovsenjaka. Nekega dne pa ga je skoporita gospodinja, ker ji je bilo žal mlekain kruha, ki ga je požrl pojeduh, zgrdila, da je lenuh in potepuh, ki nič ne dela in samo žre. »Kaj pa naj delam, ko nič ne znam, in kamor stopim, vse poteptam?« je zamomljal. »Sosed nima hlapca ne pastirja,« je rekla ženska. »K njemu pojdi služit, pa boš zmeraj sit!« In divji mož je odšel h kmetu ter se pri njem udidnjal za pastirja. Prvi dan ga je kmet poslal ovce past. Ko pa je sredi dne divjega moža uščenila lakota, je zadavil eno ovco, jo odrl, spekel in požrl. Zvečer ga je pred ovčnjakom čakal kmet. Pogrešil je eno ovco in je vzrojil: »Kje pa si eno ovo izgubil?« »Saj je nisem izgubil,« je zamomljal divji mož. »Lačen sem bil, pa sem jo odrl, spekel in požrl.« »Ej, hudir, že vidim, da si slab pastir, zato boš jutri mlatil ječmen,« je rekel kmet. Naslednji dan ga je poslal na gumno. Divji mož je pograbil cepec, a ker je bil tepec, je mlatil in mlatil, dokler ni vsega zrnja zmlatil v pleve. »Ej, vražji pridanič, že vidim, da si slab mlatič,« se je razjezil kmet. »Jutri boš iz hleva izkidal gnoj.« Naslednji dan je divji mož odšel v hlev, od koder je vso živino nagnal v dnjačo, da se je porazgubila. Neto je pograbil vile in kidal gnoj, dokler ni vsega izkidal. Ko pa je kmet prišel pogledat, kako se mu odseda delo, je našel prazen hlev. »Želel sem imeti hlapc, pa sem dobil trapca!« je bentil. »Četudi si jak, si takšen bedak, da naj te odnese vrag!« Tako je divji mož opravil s pastirjevanjem in hlapčevanjem. Odšel je v hosto, kjer je spet lovil divjad in perjad ter si z ulovkom tešil glad. Nekega dne pa je v hosti zagledal mladega drvarja, ki je sekal smreke. »Kaj pa delaš?« je zaradovedil. »I, saj vidiš,« se je zasmejal drvar. »Smreke pulim.« »Smreke puliš?« se je začudil teleban. »Hu, potlej si pa jak ko vrag.« »Močnejši sem že kakor ti, ki si bedak!« se je bahal drvar. Takšen izziv pa je divjega moža ujezil. Zgrabil je drvarja in ga vrgel v zrak, da je izzivač obvisel na vrhu smreke. »Da bi te vrag!« je zaklel drvar. »Že vidim, da si jak, četudi si bedak!« Potlej je splezal s smreke in dejal: »Zdaj sem pa jaz na vrsti, da ti bom zrahljal kosti. Še prej pa pijva, da si žejo pogasiva!« In je hostniku ponudil čutaro, polno žganice. Divji mož je pil in pil, dokler se ni opil in zvrnil. »Zares si me pogrnil!« je zatarnal, ko je vsatl. »A če poredeš smreko, na kateri si obvisel, bom verjel, da si močnejši kakor jaz.« »Jaz bom eno, ti pa drugo!« je dejal prebrisani drvar. »Velja?« »Velja!« je privolil divji mož, objel visoko smreko ter jo podrl, preden bi se človek ozrl. Nato je drvar pograbil drevnjačo in izpodsekal drugo smreko, da je zgrmela na zemljo. »Ti si pa zares hudir!« se je začudil divji mož, ki ni poznal drevnjače, in usmeril kosmate krače v hsto. Nihče ga ni videl nikoli več! Baje ima hosta na Ratitovcu, kamor je takrat izginil divji mož – kosmati mož, po njem ime: Kosmati vrh.

DIVJI MOŽ NA TOLSTEM VRHU

Nad dolino Završnice je gora Tolsti vrh. V njenih hostah se je včasih skrival divji mož, takšen kosmatinec, da je bil poraščen od temena do stopal. Kdorkoli je šel na Tolsti vrh in je srečal divjega moža, se ni nikoli več povrnil v dolino. Divjinec je imel kamnito srce in je vsakogar, ki se pred njim ni skril, neusmiljeno zadavil in trešič v mlamol. A četudi je bil kosmatinec tako močan, da bi se lahko preživljal sam,je kradel zdaj tu zdaj tam. Kadar so se ga najma nadejali, je pritacal na Ovčevnike ali na Rovt, vdiral v pastirske koče in ovčnjake ter pastirjem kradel ovce. Prestrašeno blejanje je pastirje prebudilo sredi noči, a bili so brez moči; nihče se ni upal nad divjega moža. Hostnik bi ga ubil. Za dne so preplašeni pastirji seganjali ovčje čred v globeli in na skrivne frate, divji mož pa je prištramal v izpraznjene pastirske koče, kjer je izpraznil polne latv mleka in se najedel sira. Šlo je že tako zares, da si noben kmet iz doline ni upal iti v les, da bi si nasekal drv za zimo. Takrat se je pri bogatem kmetu v Breznici udinjal za ovčarja mlad pastir. Imle je takšno čudežno piščal, da ja zlahka ovce vardeval. Kadar je zapiskal vanjo, so vse ovce pridrobencljale k njemu. Gospodarju je bil ovčar všeč, vendar mu je dejal: »Na Tolstem vrhu imam pašnike. A čeprav je tamkaj najbolj sočna paša, mojih ovac ne pasi tamkaj!« »Zakaj pa ne?« je vprašal ovčar. »Zato, ker se na Tolstem vrhu klati divji mož, ki je hujši kakor volk. Vsak dan bi eno zadavil in do jeseni vse pospravil.« »Divji mož je požeruh in jeduh, jaz pa tudi nisem od muh!« se je zasmejal pastir. »Ovce bom pasel na Tolstem vrhu, če mi obljubite, da mi boste za pastirjevanje dali letošnjo prirejo ovčje črede.« »Če boš jeseni zares prignal domov vse ovce,« je obljubil gospodar, »ti bom dal vso prirejo in še novce.« Drugo jutro je pastir nagnal ovčjo čredo na Tolsti vrh. Ves dan je piskal na piščal, da so se vse ovce jagmile okrog njega. Ni še minil dan, ko je k njemu pritacal divji mož. Brž ko so ga ovce zagledale, so preplašeno zablejale in se razbežale. Divji mož pa se je za njimi spustil v dir. »Oj, ti hudir!«se je zavzel pastir in brž zapiskal na piščal. In glej! Vse ovce so pritekle k njemu. Pesem pastirjeve čudežne piščali pa je ganila tudi kamnito srce divjega moža. Usedel se je na bližnjo skalo in zagodrnjal: »Oj, pastir, zapiskaj mi še eno pesem! Piskaš pa že tako lepo, da še nikoli nisem slišal tako!« »Ko bo noč, pridi pred pastirsko kočo, pa ti bom piskal na vso moč!« je dejal pastir. In divji mož je praznih rok odšel. Ko pa se je znočilo, je prišel pred ovčnjak, kjer ga je že čakal prebrisani pastir. Najprej je ovčar zavriskal, potlej pa na piščal zapiskal in odšel v črno noč. Za njim se skozi črno črno noč hodil divji mož. Tako sta šla in šla, dokler nista prišla do prepada, kamor je divji hostnik metal svoje žrtve. Pastir se je potajil za pečino in piskal in piskal. V temi pa je divji mož zagazil v prepad in si zlomil vrat. Še tisto jesen je prebrisani pastir dobil od gospodarja det jagnjičev, vso prirejo ovčje črede, ki jo je prignal v dolino, in še poln klobuk bakrenih štirakov.

OKAMENELI HOSTNIK

V lubniških hostah se je skrival hostnik, ki ni nič delal, pa je vseeno dobro jedel. V nastave je lovil divjad, da je gamsjega in srnjega mesa imel zmeraj na pretek. Sploh ni vedel, kaj je glad. Kadar pa se je mesa preobjedel, se je posladkal s hruškami, ki so rastle v lubniškem hruševju. Sladke hruške pa je imel rad tudi neki pastir, ki je pasel ovce na fratah strmega Lubnika. Ko je nekega dne hostnik prištramal v hruševje in spoznal, da je že nekdo pred njim obral sladke hruške, je pobesnel. Zaklel se je, da ne pojde prej iz hruševja, dokler ne bo pričakal tatu. Skril se je za bližnji grm in čakal, čakal, dokler ni pričakal pastirja. Ta je ročno splezal na drevo in obirak hruške. Tudi hostnik bibil rad splezal na drevo, da bi pastirja treščil na zemljo. A četudi je bil divjinec jak ko vrag, na drevo le ni znal splezati. Kadar je prišel hruške jest,je drevo objel in ga potresel, da so se z njega usule hruške. Zdaj je tudi skočil k hruški in jo potresel, da bi z nje stresel pastirja. Ta pa se je držal veje in ves hostnikov trdu je bil zaman. Ponovno se je potlej hostnik skril za grm in čakal, čakal, dokler pastir ni splezal s hruške. Takrat pa je navalil nanj in ga premlatil, da je ubogi pob doma tri dni prešteval buške. Pastir pa se je hostniku bridko maščeval! V svojo ponošeno obleko je nagatil slame, pokrila slamnatega moža s kastorcem ter ga odnesel na vrh hruške. Tam ga je privezal ob veje, da bi ga ne odnesel veter. Ko je naslednji dan prišel hostnik v hruševje in zagledal v vrhu hruške vabnika,je »pastirju« zagrozil, da ga bo ubil, kadar ga bo dobil v pest. Planil je k drevesu, objel deblo in tresel hruško in tresel, da bi z nje stresel tatiča. Ker pa je slamnati možic le bingljal, je hostnik zagodrnjal: »Te bom že ujel! Večno ne boš tam zgorej čepel!« In je počepnil za sosednji grm in čakal, čakal, toda«pastirja« ni pričakal. Prej je v čakanju – okamenel. Kadar boste šli na Lubnik, poiščite lubniško hruševje, koder še danes rastejo visoke hruške. Zraven najvišjega drevesa boste zagledali z mahom obraslo skalo, ki je podobna čepečemu možu. To je okameneli hostnik, nad katerim se je maščeval prebrisani pastirček. Naplahtal ga je, da je tako dolgo ždel tamkaj, dokler ni okamenel, z mahom prerasli kamen pa ozelenel.

POVODNI MOŽ V POLJANAH

Stari Poljanci pripovedujejo, da je ilo nekoč v Pljanah jezero. V jezeru je živel povodni mož, ki je pastirjem kradel ovce in jih žrl s kostmi in runom vred. Poljanci so razmišljali in azmišljali, kako bi se iznebili sluzavega povodnjaka. A nič pametnega si niso izmislili. Tisti čas se je v Poljane preselil telebanasti Žirovec in se širokoustil: »Poljanci, dajte mi tri srebrne novce, pa bom iz jezera pregnal povodnega moža, da boste na bregovih brezskrbno pasli ovce!« »Če to resnično moreš in znaš, pa nam pomagaj!« so mu rekli. »Dali ti bomo tri srebrne novce pa še tri bele ovce.« In Žirovec se je lotil dela. Kopal je v bližnjem hribu zemljo in jo vozil v jezero, da bi ga zasul. Pa ni drugega storil, ko vodo skalil. Njegova hči je vsak dan prala v jezerski vodi. Ko pa je nekega dne spet prišla k jezeru prat, jo je povodni mož potegnil v podvodni grad. Tam je nesrečna dečla česala podvodnemu možu razmršeno kodeljo, mu pekla ribe in jokala. Jezero pa se je posušilo, ko je pričela voda odtekati v Poljansko Soro. Z jezersko vodo vred je splaval v Poljanščico tudi povodni mož, žena pa se je izgubila in utonila. Tako je povodnjak izgubil ženo, da še dandanes nihče nič o njej ne ve. Stari Poljanci pa trde, da se po lokah okrog Poljan v viharnih poletnih nočeh razlega zategli jok žene povodnega moža, ki je izgubila očeta in moža.

POVODNI MOŽ V SORICI

Včasih je bilo v Selški dolini jezero, ki je segalo do Lubnika, do Ratitovca. Jezerski vodi pa je zabranjevala odtok velika pečina v Soteski pod Lubnikom. Takrat je bila Sorica edina vas na bregu jezera. V jezeru je čemel povodni mož, ki je Saričanom seganjal ribe v mreže in sačlje, da so imeli zmeraj ribe v skledi. Nikoli jim ni manjkalo ne ribjega ne ovčjga mesa. Saj so imeli toliko ovac, da so se od njih belile frate na Ratitovcu. Najbogatejši med vsemi Soričani pa je bil kmet, ki je imel toliko ovac, da bi jine preštel tri dni. A četudi je bil tako bogat, je bil lakomen skopuh, da drugega ni jedel kakor kruh. Če je ovco zaklal, je vse meso prodal. Njegov pastir je na lokah ob jezeru pasel ovce. Ena ovca je padla v jezero in utonila. Ovčar pa se je gospodarja bal in se mu je zlagal, da je ovco ukradel povodni mož in jo potegnil v svoj podvodni lož. Lakomni kmet je nagal pasirja, sam pa je odšel na jezerski breg, kjer je bentil in povodnega moža grdil, češ da je ovčji tat. Zmerjavke je slišal povodni mož. Zamerilo se mu je, da ga kmet dolži tatvine. Splaval je na dno jezera, poiskal utopljeno ovco ter jo vrgel na breg, kjer je stl kmet. »Tu imaš ovco, ki je utonila,« je rekel povodnjak. »Jaz je nisem ukradel, ne požrl, saj imam zadosti rib.« Skopuški kmet pa je povodnega moža še kar naprej grdil: »Šentani povodni mož! Ovce kradeš, ribe žreš. Vse nam boš požrl, podavil ribe, ovce odrl.« Užaljeni povodni mož je zdajci odplaval v Sotesko. Porušil je skalo, da je voda odtekla v Soro in jezero je usahnilo. Od takrat je Sorica visoko visoko v bregeh. Tako so Soričani prišli ob ribolov. Selščani pa pripovedujejo, da povodni mož še zdaj čepi v Selščici in se smeji v tolmunu, če vidi Soričana, kadar na bregu Sore v vodo strmi, gleda za ribami in sline cedi.

JARŠKA PEČ

Pod vrhom strmega Lubnika stoji previsna skala. Pod to skalo se je v votlini, ki jo je že prekrila zemlja, skrival divji mož. Razmršena kodelja mu je segala do kolen in še malo čez. Ljudem se ni prikazoval. V temnih nočeh pa je obiskoval ovčnjake, vlamljal v staje in pastirjem kradel jarce in ovce. Tako si je nakradel ovčjo čredo. A četudi je bil hosntik požeruh, da je vsak dan odrl eno ovco in jo požrl, se je njegova čreda večala iz leta v leto. In nekega dne je njegova skvožnja postala tesna za vso prirejo jarcev in ovac. Zato je vsak večer segnal v votlino samo ovce in jagenjce, jarce pa pustil pred njo. Neko noč pa je pred votlino pribrundal medved, ki so mu zadišali jarci. Ta čas, ko je divji mož drnjohal v votlini med ovcami in jagnjiči, je medved podavil jarce in jih odnesel v svoj brlog. Ušel mu je en jarec, ki je zdivjal v votlino, se zaletel v hosntika in ga zbudil. Koje drugo jutro hostnik videl, kaj mu je nahudil medved, si je od jeze skuzmal brado in vs besniv pograbil jarca ter ga treščil v pečino, da ni od njega ostalo drugega ko krvavo runo. Ker čreda ni več imela jarca, so hostniku naslednjo noč ušle še ovce. Divji mož je odšel po svetu, da bi drugje krotil svoj glad. In votlina pod Lubnikom je ostala prazna, kot je še dandanašnji. Okrvavljeni rdečkasti pečini, ob kateri je divji mož ubil jarca, pa do domačini pod Lubnikom vzdeli ime: Jarška peč.

HUDIČEVA JAMA

Če boste kdaj prišli na Krancelj, boste ob Zgornjem stolpu opazili luknjo, ki ji Ločani pravijo Hudičeva jama. Od kdaj ima talšno ome? V revni bajti ob sori je živela mati s svojim sinom. Ko je otrok odrastel v poba, je materi dejal: »Po svetu pojdem, mati, da se naučim rokodelstva!« »Pa pojdi!« je zajokala mati. Bilo ji je hudo, da jo zapušča sinček edinček. Odšel je z doma. Hodil je in hodil in ko je prebredel Soro in se povzpel na Krancelj, je srečal šepavega neznanca. Šepavec je ogovoril mladca: »Kam pa, kam?« »Po svetu, da se naučim rokodelstva,« je odvrnil pob. »Tega se lahko naučiš pri meni,« je rekel tujec, ki je bil sam vrag, a ga mladec ni prepoznal. Neznanec je bil pokrit s kučmo in pod njo je skril roge. »Zakaj pa šegaš?« je vprašal pob. »Kovaški norec mi je padel na nogo in mi jo pohabil,« se je zlagal vrag. »Kaj pa se bom naučil pri tebi?« je zaradovedil pob. »Kar boš želel. Znam tkati, šivati, kovati in tudi čarati. Ne misli, da sem kaki mojster skaza,« je odgovoril hudir. »najraje bi se naučil čarati!« je vzkliknil mladec. »V treh letih te bom naučil! Le pojdiz menoj!« Sta šla in šlater prišla do Šturnove skale ob Sori. Tamkaj pa je vrag izozad zgrabil poba za vrat ter z njim vred skočil v Soro. Pod vodo sta se skobacala v votlino, ki zeva v skalini. Tako je sinko potepinko postal vragov učenec. Tri dolga leta je gledal, kaj in kako čara vrag, mojstru pa lagal, d aje bedak, ki ne razume, kaj je prav, a kaj napak. Minila so tri leta in učenec ni znal pokazati nobene vragolije. Pa se je vrag zjezil in ga zapodil: »Zares si bedak, ker se nisi nič naučil. Le kdo bi se mučil s teboj! Le pojdi, od koder si prišel!« Sinko edinko s eje vrnil k materi in šele zdaj pokazal, kaj vse zna. Čaral je in čaral, da sta oba imela vsega na pretek in še malo povrhu. A vrag je kmalu zaznal, da ga je učenec naplahtal. Nekega dne je prišantal k njemu in dejal: »Vražji fant, že vidim, da si prevarant! Lagali si m, da si bedak, pa čaraš kakor vrag. Z menoj pojdeš v jamo, pa bova skupaj čarala in varala ljudi!« Tako je sinko edinko moral zapustiti mater. Vso pot je razmišljal, kako bi vragu ušel, ker mu ni ugajala njegova družba. In spremenil se je v vrabca ter zletel v zrak. Zdaj se je tudi vrag spremenil v skobca in pohitel za njim. Ko je vrabec spoznal, da skobcu ne bo ušel, se je spremenil v miš, padel na zemljo in se potajil v mišjo luknjo. Vrag se je spremenil v mačka, ki je bil velik kakor vol ter s takšno naglico padel navzdol, da se je zaril v zemljo. Tako je sinko edinko ušel vragu. Vrnil se je k materi in do konca živih dni je čaral srečo zase , za mater in Ločane, zdravil bolne in jim celil rane.

SELŠKA JAMA

Bliu Selc v Selški dolini je jama, ki je bila nekoč škratov dom. Ta škrat je bil tat. Ponoči je vlamljal v kašče in gospodinjam kradel moko. Najraje pa je prihajal krast k Bercetu, bogatemu kmetu. Neko noč pa se je kmet skril v kaščo. Ko je sredi noči prišel škrat moko krast, ga kmet ulovil, mu navil živo uro, zjutraj pa ga je poslal ovce past. Ako je škrat postal ovčar. Pasel je tri dni in tekal za ovcami. Ko pa se je pastirjevanja naveličal, je vse ovce nagnal v podzemeljsko amo. Tam jih je odiral, pekel in jedel. A ni še treh ovac snedel, ko je šel gospodar iskat ovce. Iskal jih je in iskal, dokler ni zašel v jamo, kjer se je skrival škrat. »A, tukaj si, prežgani tat!« je kmet zaklel, ko je škrata ujel. Takrat pa je škrat, bradati tat, s pastirsko palico udaril ob pečino, da je votlino zalila voda ter potopila kmeta in vse ovce. Še dans izvira v tej votlini voda, ki je nihče ne pije. Domačini trde, da je strupena. Selčani pa so studencu vzdeli ime: Bercetov pekel.

STUDENEC SMRTI

Ratitovške vile pogorkine so bile prelepe gorske dečvice. Vsak večer so v ratitovških rovtih pasle rdeče ovčice. V debri por Ratitovcem je še zdaj studenec, kamor so ponoči prihajale pit rdeče ovce. Vodo so pile tudi gorske vile. Za dne pa so se tamkaj lahko odžejali tudi ratitovški drvarji in ovčarji. V strmih rovtah Ratitovca so pasli svoje ovce tdi pastirji. Večkrat so pogrešili kakšno ovco, ker jim je padla v prepad. Star pastir in izkušen ovčar, ki se je bal za ovčjo čredo, pa je ovnu obesil zvonec okrog vratu. Vse ovce so se jagmile okrog ovna zvončarja, on pa jih je varno vodil po fratah, lazih in po rovtih ob prepadih. »Starost je modrost!« so rekli mladi pastirji, ki so vedeli, kako je sivobradi ovčar zavaroval svojo ovčad, da bi mu ne padla v prepad. In so tudi oni svojim ovnom obesili zvonec okrog vratu. Poslej so ovčarski zvonci zvonili in zvonili po ratitovški planini, da so si vile, ki zvonenja niso marale, zatiskale ušesa. Za to zvonkljanje, ki jim je kradlo spanje, pa so se pastirjem kruto maščevale. Neko noč so najmlajšo vilo poslale mimo ovčjih staj in pastirskih koč k studencu, da je vrgla v vodo en sam svoj las. Kamor pa vila vrže svoj las, vse, kar je užitno, zastrupi… Naslednji dan so ratitovški pastirji segnali ovčje črede k zastrupljenemu studencu. Najsprej so pili vodo ovni zvončarji. Še preden so se odžejali, so vsi poginili. Potlej pa ni marala nobena ovca piti iz Studenca smrti. Noben ovčar si tod ni upal pogasiti žeje. Če bi pili, bi se zastrupili, zato so rajši bili žejni dan na dan. Bil pa je vroč poletni dan, ko je mlad drvar, ki je drvahosti,odšel k studencu, da bi se odžejal. Že se je sklonil, da bi pil, ko je zagledal kačo, ovito okrog hrasta. V to kačo se je spremenila vila, da bi gledala, kako bo ovčja čreda pila in se zastrupila. Drvar, ki je imel rad živali, tudi kače ni ubil. V grmu je urezal palico in z njo podrezal kačico, rekoč: »Ker vsaka žival rada živi, pa živi tudi ti!« Takrat se je kača splazila k studencu in pila. Žejni drvar je zagodrnjal: »Ej, s kačo pa že ne bom pil!« In jo je narahlo ošvrknil, da bi jo prepodil. A kako se je začudil, ko je kači odpadla lev. Pred njim je vstala vila z zlatimi lasmi in dejala: »Tvoja sreča, da me nisi ubil! Še večja sreča, da te vode nisi pil!« Komaj je to izrekla, je stekla v gosto hosto, da bi je nihče ne ulovil. Še tisti dan je drvar povedal vsem ovčarjem in drvarjem, kaj je doživel pri studencu. Od takrat noben ratitovški drvar ne pije iz studenca, ki mu gorniki por Ratitovcem pravijo: Studenec smrti.

LUBNIŠKI ŠKRATJE

Ko so se v hostah skrivali še škratje, je v podlubniški vasici Gabrovo živel reven kmet. Imel je deset otrok in ženo, ki je bila skopulja in klepetulja. Mož je oral, kosil in garal, žena pa je vrtela jezik in mlela prazne besede. Kadar je skopulja-klepetulja umesila testo za peko, ji je mož velel, naj poleg hlebov za družino speče tudi majcen majcen hlebček. Tega je gospodar vsak večer pustil na mizi, da so ga ponoči, ko je družina spala, pojedli škratje. Skopulja-klepetulja pa je po vasi razklepeta, da je njen mož potratnež, ker gosti škrate. Le tega ni vedela, sa so škratje vsako noč obdarovali moža. Na mizi, kjer so našli hlebček, so vselej pustili zlatnik. In ker je gospodar vsako jutro prvi vstal, je sam pobral zlatnik. Tako je dobrotni kmet obogtel. Skopuška žen pa je radovedila, od kod dobiva mož zlatnike. Mož pa se je smao smehljal in molčal. Neke noči pa je skopulja-klepetulja vstala ponoči in dačala, da bi pričakala škrate. Na mizi je bi majcen majcenbček, ki ga je tamkaj pustil gospodar, preden je šel spat. Ženo je uščenil glad in je pojedla hlebček. Da bi tega ne storila! V hišo so pršli lubniški škratje. Ko so videli, da je miza prazna, so takoj uganili, da je njihov hlebček pojedla skopulja-klepetulja, ki se skriva pod mizo in se smeji, ker so našli prazno mizo. Takrat se je najstrejši škrat, ki je bil grbast in bradat razjezil in zavpil: »Grda, grda pojeduha, ki nam ne privošči kruha! Zdaj boš postala takšna, kot sem jaz, a nas nikoli več ne bo k vam v vas!« In škratje so odšli, pojeduhi pa je zrasla grba. Tako je kmet postal spet reven in je od žalosti umrl. Njegovi lačni ostroci so odšli v tuji svet srečo iskat. V prazni hiši je ostala je skopulja-klepetulja, ki je do konca živih dni vrtela jezik in mlela prazne besede, na hrbtu pa nosila grbo.

DEKLICA IN PALČKI

Takrat , ko je v Loki razsajal glad in so Ločani jedli smojke, ker niso imeli kruha, je v mestecu bo Sori živela deklica sirotica. Imela ni ne očeta ne matere; oba sta ji umrla od gladu. Da bi ubežala lakoti, je deklica sirotica odšla v Stari grad in se tamkaj udnijala za pastirico. Pastirjevanje pa je bilo prenaporno za ubogo deklico. Vsak dan je od vida do vida tekala po grajskih fratah in seganjala ovce, da bi jih ne požrl volk. In ko je tako tekala in tekala, je nekega dne obupno zavekala: »Oh, saj ne bom nikoli zrasla, če bom zmeraj ovce pasla!« Njen jok pa so slišali lubniški palčki. Prišli so k njej in ji rekli: »Če nam boš kuhala, bomo pa mi ovčke pasli. Mi ne bomo več rasli.« Peljali so jo v skalnato votlino, kjer so imeli svoj grad brez oken in brez vrat. Izpod stropa so viseli žlahtni kamni in razsvetljevali grad, da je bilo v njem svetlo ko v sončnem dnevu. Deklica sirotica je palčkom kuhala žgance in jih začinjala s sladkim medom, palčki pa so pasli starograjske ovce. Vse dneve so piskali na drobcene piščali, da ovčke niso uhajale od njih. Tako so srečno in zadovoljno živeli vse poletje. Ko pa je pod jesen grajske frate pobelila slana, so palčki svetovali deklici, naj ovčke odžene v Stari grad. Potlej pa naj se vrne k njim po plačo, ker jim je kuhala jedačo. Kakor so ji rekli, tako je storila. Odgnala je ovce v Stari grad, kjer je za pastirnino dobila bakren četrtak, nato pa se je vrnila k palčkom. »Zdaj si pa le natlači v pastirsko torbo suhega listja!« so ji rekli. Ubogala jih je. A ko je prišla v Loko ter odprla torbo, je v njej zagledala samo suho zlato. Tako je deklica sirotica obogatela in srečno živela v očetni bajti do konca svojih živih dni.

GRAŠČAKINJA IN ŠKRATELJ

Graščakinja s Starega gradu je sedla v kočijo in se odpeljala v škofjeloški grad, kamor so jo povabili kvartat. Sama je kočijažila, a ko se ji je na strmi in kamniti poti zloilo kočijno oje, je zajokala: »Oh, zakaj nisem vzela s sabo kočijaža! Zdaj pa ni žive duše, ki bi mi pomagala. Sama pa ne znam in ne vem popraviti kočije. Oh, oh, kdorkoli bi zdajle prišel mimo in mi napravil pod kočijnik novo oje, bi mu dala, kar bi zaželel!« Njeno javkanje pa je slišal gozni škrat, ki je dremuckal v svoji skalnati votlini. Skočil je na noge in brž pohitel na gozdno pot, kjer je ob polomljeni kočiji jokala graščakinja. »Če hočeš, ti pa ja popravim kočijo,« jo je ogovoril. »Oh, oh, oh, le kako naj ti verjamem, ko pa si majhen, da mi ne sežeš niti do kolen!« »Četudi sem majhen mož, sem močan ko velik mož!« »Pa mi napravi novo oje, če znaš!« »Kaj mi daš?« je škratelj vprašal po plačilu. »Kar želiš, to dobiš!« je obljubila grajska gospa. »Jutri zarana pridem s Stari grad plačilo iskat. Ali mi obljubiš, da bo moje, kar bom najprej videl na grajskem oknu?« »Obljubim,« se je zasmejala graščakinja, ki je imela na grajskem oknu kletko. V njej je bil slavček, ki je pel od zore do mraka, od mraka do dne, ter njeni hčerki razveseljeval srce. »Saj slavčka lahko drugega dobim,« si je mislila, »ob polomljeni kočiji pa lako tri dni ždim.« Zdajci je gozdni škrat pohitel v svojo votlinico, poiskal baltico, z njo posekal smrečico in napravil novo oje. Preden se je graščakinja odpeljala, je dejala: »Oj, škrat, le pridi jutri v Stari grad plačilo iskat!« Naslednje jutro je ob grajskem oknu stala grajska hči in slavčku, ki je žalostno čemel v kletli govorila: »Oj, slavček, drobni ptiček, zakaj pa danes ne popevaš, zakaj mi s pesmico srca ne ogrevaš?« Takrat je prišel na grajsko dvorišče gozdni škrat. Ko ga je grajska hči zagledala, je veselo plosnila z rokami, pohitela k materi in zaklicala: »Oj, mati, v grad je prišel možiček, ki je bradat in nič večji kot kozliček!« Graščakinja je prebledela in dela: »Gorje ti, hčerka, oj, gorje! To je gozdni škrat, ki te je prišel za ženo iskat!« »Ne maram škrateljna za moža!« je zavekala deklica. »Bom pa jutri prišel, ker si danes žalostna,« je rekel gozdni škrat. Preden pa je zapustil grad, je deklici naročil: »Če boš jutri uganila, kako mi je ime, boš lahko ostala pri materi, drugače pa pojdeš z menoj v moj lož, jaz pa postanem tvoj mož.« Naslednje jutro pa je prisopihal h graščakinji in njeni hčeri grajski pastir, ki je na fratah pasel ovce. Povedal je, da je zagledal davi v gozdu kres, ob kresu pa škrata, ki je plesal in pel: »To je dobro, da ne ve grajska hči za moje ime, da sem čatež, gozdni škrat, ki bo v grad šel ženo iskat!« Komaj je pastir pokazal pete, že je prišel škrat h grajski dečvi vasovat. Takrat pa ga je graščakinja prijela za brado, da je od bolečine zameketal ko kouliček, grajska hči pa je zapela: »To je dobro, da sva obe zvedeli za tvoje ime. Čatež si, brbljavi škratelj! Če bi zrasel še za en vatelj, bi šla s teboj v tvoj lož, ti pa bi postal moj mož! Le pojdi, čatež, gozdni škrat, kam drugam si ženo iskat!« Tako se je škratelj obrisal pod nosom za grajsko hčer. Graščakinja ga je nagnala in za njim zaprla grajsko dver.

ČUDEŽNI HRAST NA MARTINJ VRHU

Na Martinj vrhu so v starih časih imeli starega pastirja, ki je pasel ovce v tamošnjih rebreh. Nič drugega ni imel ko pastirsko palico in usmiljeno srce. Vsako jutro je šel skozi vas in na ves glas piskal na piščal, da so ga slišali vaščani in izpustili ovce iz ovčnjakov. Zbrano čredo je ovčar segnal na ozelenele rovte in tamkaj pasel ovce do večera, ko jih je spet prignal v vas. S pastirsko palico pa stari ovčar ni nikdar udaril niti ene ovce, zato je imela čarobno moč. Vse ovce so šle za njim, če jo je dvignil in zapel: »Ovce, ovčice, le za menoj, da se boste pasle in rasle!« Tako je pasel in pastirjeval, dokler ni od starosti umrl. Potlej je na Martinj vrh prišel za pastirja mlad pob. Vaščani so mu dali pastirsko palico, ki jo je zapustil stari ovčar, rekoč: »To je dar starega ovčarja, ki ni nikdar udaril niti ene ovce. Če boš takšen tudi ti , ti bomo jeseni za pastirjevanje izplačali novce.« Ta pastir pa je bil zlobnež. Na paši je tepel ovce, da so blejale in uhajale v hosto ter se skrivale. Pastirska palica, ki je v roki starega pastirja privabljala ovce in ovčice v čredo, se je v roki mladega pastirja spremenila v zlobo. Česarkoli se je z njo dotaknil, vse je okamenelo. In ko je nekega dne z njo pretepal ovco, ko so se pred njim razbežale v hosto, je vsa ovčja čreda okamenela. Zdaj je zlobni pastir preplašeno bruhnil v vas in povedal gospodarjem, kaj se je zgodilo. Povedel jih je v hosto, da bi jim pokazal okamenelo čredo. Neki kmet pa se je razjezil, potegnil ovčarju iz rok pastirsko palico ter ga z njo oplazil po hrbtišču, da je še ta okamenel. Od takrat na Martinj vrhu nimajo ovac. Čarobno pastirsko palico pa so vaščani zasadili na grob starega pastirja. Že naslednjo pomlad je ozelenela in se do današnjih dni razrasla v visok hrast. Pojdite na Martinj vrh in poiščite v bližnji hosti skale, ki so tam ostale do nekdanje ovčje črede in zlobnega pastirja. Poiščite tudi najvišji hrast, ki je zrasel iz palice starega pastirja! In kdor bi rad postal pastir, naj spleza na hrast in odseka vejico, da si bo iz nje napravil pastirsko palico. S to palico v rokah bo srečno pasel ovce, kot jih je v starih časih pasel stari ovčar, ki drugega ni imel ko pastirsko palico in usmiljeno srce.

SKOPUŠKI MLINAR

Ob Brebovnici v Poljanski dolini stoji prazen mlin, ki iz leta v leto bolj razpada. Skoraj ga je že sama razvalina. Nekoč pa je v njem živel in mlel kmetom zrnje skopuški mlinar. Mlinarji so po navadi debelhi, brebovniški paliskar pa je bil pretegnjen kakor žrd, da so mu hlače dopetače opletale okrog tenkih nog. Trebuha skoraj ni imel. Če je veter le malce zavel okrog vogala, je suhača že zanašalo, da se je precej skril v zavetje. Takšen suhec pa je bil zato, ker je bil velik izjedljivec, zraven pa še skoporitec. Ni si privoščil dovolj jedače; nič čudnega, če so ga bile same prazne hlače. Pri takšni samogoltni trlici noben hlapec ni služil dlje ko sedem dni. Skopuh mu je očital celo kruh, ki ga je fant pojedel, pa čeprav je delal za tri. Nekoč pa se je mlinar le namahnil na prebrisanca, mladega hlapca, ki se je skopuhu udinjal in dejal: »Ej, gospodar, če sem že hlapec, ne mislite, da sem tudi tepec, ki bi težko delal in malo jedel! Za pošteno delo hočem imeti obilno jelo. Ne bojte se, da bi toliko pojedel, da bi vas in mlin zajedel! Če pa bi se kdaj le tako napokal, da bi polne vreče zrnja ne mogel izsuti v grot, pa mi na trebuhu koso sklepajte!« Kaj je hotel skopuški mlinar. Bil je brez hlapca že leto dni, zato se je bal, da bi je še ta ne pobral. Privolil je v se, kar je zahteval hlapec. In da bi se mu vsaj malo maščeval, je dejal: »Hej, hlapec! Če si zadosti močan, vzemi v roke oskrd in oskrdaj vrhnjak!« Hlapec pa se je samo zasmejal, pograbil mlinski kamen, ga postavil na sredino mlina in ga na grobo oklesal. Od začudenja je mlinar kar zažvižgal, ko je videl, da je korenjak težki vrhnjak dvignil s tal in ga z lahkoto privil pod gro, ko da bi dvignil prazen so. »Ti si pa zares jak ko sam vrag!« a je pohvalil. A namesto da bi mu za težko delo dal tudi obilno jelo, je za obed postavil predenj latvo soka, pa še ta je bil neslan. Hlapec se je razjezil in zapustil mlin in mlinarja stradača. Potlej je prijokala k njemu v mlin uboga mati, ki je doma imela sedem otrok – sedem lačnih ust. Prosila ga je skopuškega straduha, naj ji da merico moke, da bo otrokom spekla kruha. »Kdor se na tujo pomoč zanaša, vodo v situ prenaša!« se ji je posmehoval in jo brezsrčno nagnal. Še tisto noč pa je Brebovnica narasla, da je hudournik odnesel vse, kar je bilo v mlinu. Ko je voda upadla, mlinar ni vzdržal v mlinu med praznimi stenami. Odšel je po svetu. Tuji nesreči se je smejal, zdaj pa je svojo objokoval. Ob Brebovnici še zdaj stoji nekakšna razvalina – ostanek nekdanjega mlina.

OKAMENELI GRAŠČAK V RUDNEM

Blizu Dražgoš je vrh Sleme, kjer je il v starih časih majhen grad. V njem pa je živel graščak, ki ni bil ne bogat ne siromak. Vsa dolina ob Rudenščici je bila njegova. A ko so v tej dolini našli bobovec, je graščak zabogatel. Železno rudo je prodajal v Železnike, kjer so jo talili fužinarji. Denar sveta vladar! Komaj je graščak zabogatel, se je prevzel. Postal je petičnež pa takšen betičnež, da je svoje tlačane, ki jih je nagnal delat v rudnike, pretepal. Zapiral jih je v grajsko vozo, če so se upirali, da ne bodo rudaili. Kadar jih je bičal je kričal: »Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se služi kruh!« Včasih je tudi sam odšel v rudnik in ljudi priganjal k delu. Pred kogar se je ustopil, vsakega je z bičem oplazil po hrbtišču in se krohotal: Brez pridnega kopača ni kruha ne kolača! Delaj, tlačan! Kopaj, berač, pa boš vsak dan imel na mizi kolač!« Tako se je iz tlačanov norčeval, četudi je vedel, da še kruha nimajo. Ko pa je nekega dne surovi graščak spet splezal v rudnik in najstarejšega tlačana oplazil z bičem, je tlačan zagodrnjal: »Bolje je jesti krompir v miru, kakor kolač v prepiru!« Te besede pa so graščaka razjezile, da je starčka bičal in bičal, dokler ni izdihnil. Zdajci so vsi tlačani zahrumeli: »Prekleti graščak, hujši si ko vrag! Srce imaš kamnito – še sam postani kamen!« In so dvignili kopače, da se je prestrašil in zbežal iz rudnika. Ko pa je prišel na sonce, je – okamenel. Grad na Slemenu je razpadel, da o njem ni več sledu. Tudi rudnika ni več. Po njem je ostalo samo še ime vasi, ki se imenuje Rudno, v gozdu nad vasjo pa skala: okameneli graščak.

KAČJE BRDO

Nad Poljansko dolino je Malenski vrh, za njim pa Kačje brdo. Na Kačjem brdu je stala revna koča, v njej pa je stanoval oglar, ki je leta in leta napravljal kope in žgal oglje. Četudi je oglar vsa leta garal, ni privarčeval niti božjaka in je pod starost gladoval. Tako je lačen in betežen posedal v oglarski koči in jokal: »Ko bi mi od vsake oglenice ostal vsaj štirak, bi v dolgih letih, kar sem oglaril, toliko denarja priskoparil, da da bi zdaj imel tisočak. Tako pa nimam nič in bom moral umreti od gladu.« V bližnjem dularju je ležala kača. Slišala je Oglarjev jok, pa se je splazila v kočo in dejala: »Ne jokaj, oglar! Od premajhne oglarine nisi nič privarčeval, a zato ne boš gladoval.« »I, kdo pa si?« se je zavzel stari oglar »Jaz sem kačja mati iz kačje vasi,« je zasikala kača. »Se še spominjaš, da si našel moje gnezdo, ko si napravlal kopo? V njem so se sončili kačci, moji otroci. Lahko bi jih pobil, pa si vse pustil, da so rasli in odrasli:« »To je bilo že davno, davno, a spominjam se,« se je nasmehnil oglar. »Brez nesreče tudi ni sreče!« je nadaljevala kačja mati. »Dala ti bom kačjo lev. Posuši o na soncu! Kadar ti bo najhuje, udari z njo po mizi in reci: črna roka – bela pogača!« Nato se je kača olevila in odplazila. Oglar je pobral kačjo lev, jo posušil na soncu in spravil v žep. In kadar je bil lačen, je udaril z njo po mizi in zaželel: »Črna roka – bela pogača!« In glej! Komaj je izrekel čarobne besede, se je na mizi prikazala bela pogača. Tako bi stari oglar lahko srečno živel do konca svojih živih dni. A nekega dne ga je obiskal cigan in potožil, da je lačen. Oglarju se je cigan zasmilil, pa je na mizo pričaral belo pogačo in cigana pogostil. Cigan je cigan. Ukradel je oglarju čarobno kačjo lev in izginil. Ko pa je prišel v cigansko taborišče, kjer so ga čakali lačni otročiči, je s kačjo levjo udaril po črni zemlji in zaklical: »Bela pogača – črna roka!« In ker je – butica neumna – zamenjal čarobne besede, pogače ni pričaral, pač pa si je pričaral črne roke. Od takrat imajo vsi cigani črne roke.

BABA PREDE

Ob poti, ki se vzpenja iz Selc na Topolski vrh, je skala, pod katero izvira studenec. Ta izvirček žubori, kakor da bi kdo predel na kolovrat… Stari Selčani pripovedujejo, da je včasih stalo na Topolskem vrhu lepo gradišče. V njem je živela gradiščanka, grajska gospa in taka skopulja, da je večje škrtavke še ni bilo v Selški dolini. Kadar se je razjezila, jejezljivka s korobačem tepla grajsko služinčad, zato ni nihče, razen valpta in starega pastirja , hotel služiti pri njej. Grajska gospa je bila bogata, četudi ni imela ne srebra ne zlata, pač pa je imela volnene preje za devet ajskih soban. Grajskem stolpu si je uredila prejnico, kjer je od zore do mraka iz dneva v dan sedela ob kolovratu in neutrudno predla, predla. Nikomu pa skopuška predica ni dala ali prodala nobene prejice. Toliko preje tudi sama ni potrebovala, a iz dneva v dan je predkla, ker ji je predenje bilo v veselje. Ovac je imela tudi tolko, da bi jih ne preštela sedem dni. Od njih je dobivala volno za predenje. Njen ovčar, ki je v grajski službi ostarel, je pasel grajske ovce na fratah v topolski hosti. Dokler je bil mlad, je lahkih nog tekal za ovcami in jagenjci; ko pa je ostarel, jih ni mogel več seganjati. Tako je nekega dne izgubil eno runo. Bil je že mrak, ko je prignal čredo v grajski ovčnjak. Graščakinji je povedal, da je izgubil eno ovco. Jezljivka je pograbila korobač ter nagnala starčka v črno noč, rekoč: »Takoj pojdi ovco iskat! Brez nje se mi ne vrni v grad!« In starček je odšel izgubljeno jagnjico iskat. Tri dni in tri noči je taval po topolski hosti, a ovčke ni dobil. Praznih rok se je povrnil v grad in rekel, da je ovca najbrž padla v prepad. »Za samo škodo t imam, prekleti gad!« je zbesnela skopušnica, pograbila korobač ter z njim starega ovčarja bila in bila, dokler ga ni na tla pobila in ubila. Nato je ukazala valptu: »Poberi ta stari meh in ga trešči črez grajsko obzidje!« Valpet je odnesel mrtvega starčka in ga čez gradišče zadegel v prepad, ob katerem je stal grad. Še tisto noč so se nad Topolskim vrhom zbrali črni oblaki in nastal je takšen vihar, da so strele razdejale grad, gradine pa so popadale v prepad, kamor je zgrmela tudi grajska gospa. Od vseh gradin in grajskih razvalin je ob prepadu ustala samo tista pečina, pod katero izvira voda. Globoko pod skalino pa baje še zdaj sedi za kolovratom graščakinja in prede noč in dan, noč in dan. Ker pa nima več ovac, da bi predla volno, prede – vodo. Zato pravijo Selčani in Topolčani temu studencu – Baba prede…

SKALA BABA

Ko v Davči še ni bilo ljudi, se je po tamošnjih hostah klatil velikan, ki je lovil medvede in neresce. Kar je ulovil, je zadavil, na ražnju spekel in požrl s kostmi in dlako vred. Njegova žena mu je segala komaj do ramen – in še je bila večja od najvišje smreke. Baba velikanka ni nič delala, samo svojemu možu je hlače prala v potoku, kjer je danes Zala. Z eno nogo je stala na Jastrenku, z drugo na nasprotnem hribu Kovku. Sklanjala se je in prala v Skočniku tako, da jih je namakala v tem slapu, potem pa z njimi udrihala v skalnato pečino nad Skočnikom kot po perilniku. Medvedi in neresci, ki jih je velikan iz dneva v dan preganjal, po hostah hodil in lovil, bi se radi požrtnika iznebili. Njemu samemu niso nič mogli, zato so se dogovorili, da se bodo maščevali nad njegovo ženo. Kadarkoli je šla velikanova baba hlače prat, so jo zasledovali. In tako so se ji nekega dne približali od zad: trije medvedi z Jastrenka, trije neresci s Kovka. Izpodnesli so ji noge, da je strmoglavila na pečino iznad Skočnika in se na perišču ubila. Velikan je ženo iskal in iskal, dokler je ni našel. Ko jo je zagledal mrtvo, se je razžalostil in izginil iz davških host neznano kam. Skali nad Skočnikom pa so domačini iz Davče in Zale, ki se radi spominjajo velikanove babe, vzdeli ime: Skala Baba.

GORA SKOK

Blizu Dražgoš je gora Skok. Dražgošani pripovedujejo, da je takšno ime vzdel neki pastir, ki je imel v ovčji čredi ovna. Bil je črn in hudoben in mu je bilo ime Skok. Črni ovnač je bil takšen rogač, da je na pastirjev klic: Skok, zdaj pa le v poskok!, skočil na bližajočega se prihajača ter ga podrl. Tako je črni oven odganjal od črede tudi volka, kadar je zasledoval ovce. Nikogar se ni bal, nikomur ni prizanesel. Kdor se mu je približal, se je zaletel vanj in ga prebutal, da se mu je kar kolcalo. Tisti čas se je po dražgoških hostah klatil gozdni mož, ki je Dražgošanom kradel živino. Ponoči je vlamljal v hleve in odgnal tukaj telico, tamkaj kravo, pa je imel mesa zmeraj na pretek. Dražgošani so razmišljali in ugibali, kako bi se iznebili tatinskega hostnika. Spomnili so se na pastirjevega črnega ovna, ki je vsakomur, na kogar ga je naščubal pastir, zrahljal kosti, da se je komaj še živ privlekel domov. »Oj, če divjega moža nihče ne bo zmogel, črni oven ga bo!« so rekli in pastirja pregovorili, da je ovčjo čredo segnal na vrh gorskih pašnikov. Že naslednji dan se je divji mož priklatil v bližino pastirja. Zaklical mu je: »Hoj, pastir! Če mi daš eno ovco, da si bom z njo odteščal glad, bom pazil na tvojo čredo, da je ne bo napadel volk. Če mi pa ovce ne daš, te premlatim, da ne boš nikoli več na vrhu pasel!« Pastir je bil prebrisanec, pa je odgovoril: »Hoj, divji mož! Semkaj pridi in si sam izberi ovco! Če že hočeš jesti dobro pečenko, ti svetujem, da zadaviš in odereš črnega ovnača, ki je največji v ovčji čredi. Rejen je pa tudi, da se ti bo mastno meso kar cedilo okrog ust!« Rečeno – storjeno! Gozdni mož je prišel k pastirju, se približa črnemu ovnu, ga pograbil za runo ter odvlekel an vrh gore. Zdraven brezna je zakuril ogenj, da bi na ražnju spekel ovna. Ko pa ga je hotel odreti je pastir zaklical: »Skok, zdaj pa le v poskok!«  Takrat se je črni oven zaletel v hostnika in ga butnil v globok prepad, kjer se je nenasitnik ubil. Tako so se Dražgošani iznebili divjega moža nenasitneža. Baje so na vrhu na katerem je črni oven Skok ubil požrešnega in tatinskega hostnika, po črnem ovnu dali tudi ime - gora Skok.

KOZLOV VRH

V Selški dolini je blizu Selc gora Kozlov vrh. Na tem vrhu so se včasih najraje pasle divje koze in kozli, ki jih je lovil in streljal oskrbnik loškega gradu. Bil je zloben mož, da so ga sovražili vsi tlačani, najbolj pa drvarji in logarji, ki so bili v grajski službi. Sekira ne dobi po glavi, dokler si ne napravi topora! Tako se je tudi hudobni oskrbnik loškega gradu namahnil na logarja, ki se mu je maščeval za storjene krivice. Kadar je šel loški oskrbnik na lov na gamse, je vzel s seboj tega logarja, da bi mu seganjal gamse na odstrel. Prebrisani logar pa je nekega dne poslal oskrbnika na vrh gore, kjer so se pod visoko pečino najraje pasle divje koze. Oskrbnik je splezal na pečino in čakal in čakal, a tega dni ni pričakal gamsov. Ko pa je hotel splezati s pečine, je gnocal bojazljivo, gnocal in gnocal, vmes pa godrnjal: »Navzgor je šlo, navzdol ne gre!« pod pečino je stal logar in mu dejal: »Kar skočite, oskrbnik! Ne boste se ubili!« »Najprej bom navzdol vrgel puško,« je zajavkal strahopetni oskrbnik. »Če se ne bo razbila, se tudi jaz ne bom ubil.« In je vrgel s pečine puško, ki je priletela na skalino in se razbila. Prebrisani logar pa mu je pokazal svojo puško in zaklical: »Le poglejte jo, oskrbnik! Puška je cela!« Zdajci se je oskrbnik pognal v globino in si razbil glavo. Selčani se še danes smejijo, kadar se spomnijo, kako je prebrisani logar naplahtal oskrbnika. Le tega ne vedo, ali se Klozlov vrh imenuje po divjih kozlih, ki so se včasih tamkaj pasli, ali po oskrbniku, ki je – kozel – verjel logarju, da bo priletel živ z visoke pečine na skaline.

PASJA RAVAN

Pasja ravan je gora v Poljanski dolini. Na njenih senožetih so se nekoč pasle ovce, ki jih je gozdni škrat začaral v pse. Poljanci trde, da ima gora od tod tudi svoje ime. Takole je bilo: Na obsežnih senožetih v rebreh Pasje ravni je živel in kmetoval bogat kmet. Imel je v svojih stajah mnogo mnogo ovac. A čeprav je bil bogat, je bil takšen zadrgnjenec, da svojim ovčarjem ni privoščil niti ovsenjaka, čeprav je imel v kašči zvrhane skrinje zrnja. Bogatinec pa je bil tudi preklinjavec. Preklinjal je, da so se pastirji zgrozili, kadar so ga slišali. Če se je razjezil, je vsakega, ki mu je prišel pred oči, zgrdil: »Izgini mi izpred oči, vražji pes!« Vsako jutro je še pred zoro odpahnil lese ovčje staje, da so se njegove ovce razkropile po senožeti, bruhnil k spečemu pastirju in se zadrl: »Takoj vstani, vražji pes, da boš seganjal ovce!« In ker je imel mnogo ovčjih staj, je pri vsaki tako storil in vsakega pastirja nagnal brez zajtrka na pašo. Nekoč pa ga je mlad pastirček prosil, naj mu da v pastirsko torbo vsaj reženj ovsenjaka. Surovi in brezsrčni gospodar pa je zaklel: »Vražji pes, ali bi me rad zažrl? Ko boš zvečer priganjal ovce v stajo, boš pa večerjal.« Nič čudnega, če pri takšnem zdrgnjencu in preklinjavcu noben pastir ni vzdržal dlje ko tri dni. In kmalu v vsej Poljanski dolini ni bilo poba, ki bi hotel pastirjevati pri njem. Tako so ga vsi ovčarji zapustili in je gospodar ostal sam. Da bi ovce ne poginile od gladu, je hočeš nočeš moral sam segnati svoje črede na senožeti in jih pasti od jutra do večera. Sebi pa je drugače stregel ko pastirjem. Vsako jutro si je napolnil pastirsko torbo z mesom in pogačo. Seganjal je ovce in seganjal, tekaj za njimi, da mu ne bi zašle v prepad. Ko pa ga je pastirjevanje utrudilo, je sedel v senco in pojedel vse, kar je zjutraj zbasal v torbo. Sedel je v senci pod košatim grmom in jedel ter se mastil, ko je prišel k njemu gozdni škrat. »Lačen sem,« je potožil. »Daj mi reženj pogače in košček mesa, pa ti bom pomagal pasti in seganjati ovce.« »Ho, ali bi me rad zažrl?« se je zadrl zdrgnjenec. »Samo nažrl bi se, ovac pa bi ne mogel vračati, ker si premajhen. Kar izgini, vražji pes!« »Če sem jaz pes, pa postani še ti pes in tvoje ovce naj se vse spremene v pse!« Rečeno – storjeno! Vse ovce so se spremenile v pse in se razteple po Poljanski dolini. Tudi surovi preklinajavec se je spremenil v psa. Škrat pa je izginil v jamo, ki je še dandanašnji v rebreh Pasje ravni. Domačini ji pravijo Škratova jama. Poljanci pripovedujejo, da se na kresni večer vselej priklati k Škratovi jami velik, črn pes – začaran kmet, ki tamkaj vso noč bevska in bavka ter prosi gozdnega škrata, naj ga odčara. Baje bo moral pred Škratovo jamo lajati toliko kresnih noči, kolikor je včasih imel ovac. Nihče pa ne ve, kdaj ga bo gozdni škrat odrešil, saj nekdanji zadrgnjenec tudi sam ni vedel, koliko ovac je imel v svojih čredah.

RIBJA KRALJICA

Blizu Škofje Loke izvira potok Suha, a njegova struga je skoraj vedno suha. Najstarejši dedek iz vasi Suhe pa še pomni, da je imel potok Suha pred mnogimi leti toliko vode, da je v nejm kar mrgolelo rib. Ribe v Suhi pa so imele svojo kraljico, lepo postrvico, ki je skrbela, da so se njene sestrice v potoku redile in množile. Bilo je v sušnem poletju, ko je Suha usahnila, ker ni in ni bilo dežja. Vse suške ribe so splavale v Soro, le postrvica, ribja kraljica, je občemela na vroči skali sredi osušene struge ter umirala. Mimo je prišel mlad pastir, ki je na lokah ob Suhi pasel ovce. Ko je zagledal umirajočo postrvico, je pohitel k skali, dvignil ribico in jo poljubil. »Oj, ribica, ubožica, na suhem boš poginila,« je zajokal, ker se mu je postrvica smilila. »Le kaj si mislila, da si ostala tu? Zakaj nisi zbežala v Soro?« Komaj pa je pastirček poljubil ribjo kraljico, se je spremenila v lepo, prepepo deklico. Nasmejala se mu je in spregovorila: »Oj, pastirček, rešil si me smrti! Jaz sem ribja kraljica. Rada bi pri tebi ostala in s teboj vardevala ovce, dokler voda nebo spet narasla. Kadar pa Suha nebo več Suha, se vrnem k ribicam, svojim sestricam.« Pastir se je lepe deklice razveselil in ji dejal: »Pri meni boš ostala in moja ženka boš postala.« In ker se je bal, da bi mu lepa deklica ne ušla, jo je zaprl v stajo, kamor je zapiral ovce. Nobena stvar pa se ne spreminja tako naglo kakor vreme! Neke noči se je ulil dež in natok vode je napolnil potok. Takrat je ribja kraljica zajokala: »Oj, pastir, usmili se me in izpusti me! Na suhem mi ni bítka! Rada bi se v Suho potopila in se v ribo spremenila. Stori mi dobroto, pa boš lahko vsak dan v Suhi ribe lovil in do konca živih dni ne boš vseh polovil. Namesto da bi pasel ovce, boš prodajal ujete ribe in štel novce.« Pastir pa je ni poslušal. In ribja kraljica je od žalosti umrla. Od takrat je struga potoka Suhe skoraj vedno suha. In v njej ni rib niti takrat, kadar je potočina polna vode.

KOVAČ IN DIVJI MOŽ

Blizu Železnikov sta dve gori: Ostri vrh in Kovaški vrh. Na Ostrem vrhu je v temni hosti živel divji mož, ki je v črnih nočeh prihajal v Selško dolino, vlamljal v hleve in kašče ter kradel kmetom ovce in sir. Kmetje so obupavali, a nihče ni bil tak junak, da bi bil v boju hostniku enak; zato so prenašali njegove kraje, samo da bi ne bilo svaje. V Železnikih pa je živel kovač čvekač, ki se je junačil ter bahačil, da bo divjega moža ulovil in ubil. »Če ga zmoreš, pa ga daj! Naženi ga iz naših host, saj vidiš, da je vsiljiv gost!« so ga prosili kmetje. In kovač si je skoval oster meč ter nekega dne komaj za dne odšel na Ostri vrh, da bi poiskal divjega moža in ga zaklal. Hodil je in hodil, da je prehodil dolgo pot. Ko pa se je že znočilo, je zaslišal, da pod Ostrim vrhom v skalnati votlini nekdo spi in v snu smrči. »Tako drnjoha le divji mož. Le počasi, le počasi, pa ga boš!« se je opogumljal in se tiho tiho plazil proti votlini, da bi spečemu hostniku odrobil glavo. A četudi je oprezno tiholazil, je prebudil zajčka, ki je sparl pod grmom. Kratkorepec jo je ucvrl v dir in se na begu zapodil v votlino, kjer je smračl divji mož in se skril v hostnikovi kodeljo. Divjinec se je prebudil in skočil iz votline prav takrat, ko se ji je kovač približal. Zajček je planil iz njegove brade v črno noč, hostniku pa so razkumane baruse silile v nos in ga žgečkale, da je kihnil ... Kihljaj pa je bil močan ko veter. Dvignil je sajavca od tal in ga treščil na sosednji hrib, ki se po kovaču baje še dandanašnji imenuje Kovaški vrh.

GRAŠČAK IN KOVAČ

V Starem gradu je pasel lenobo graščak, ki je bil strasten kvartač. Vsak dan je zajezdil konja in odpeketal kvartat na loški grad. Kadar pa se mu je jahanec izbosil, se je ustavil pred kovačnico v Stari Loki in zakričal: »Hej, kovač, prekuj mi konja! Za vsako podkec ti dam cekin!« In kovač je brž podkoval konja. Ko pa je graščaka opomnil, da mu je za vsako podkev obljubil cekin, je graščak potegnil pasji bič izza štibal, oplazil z njim kovača po iztegnjeni desnici in se zakrohotal: »Danes ti dajem takšen zlatnik, da ne boš rekel, da sem slab plačnik. Ko pa mi boš prihodnjič konja podkoval, ti bom dal cekin, pasji sin!« In je oddirjal. Kovač pa si je mislil: Človek se uči, dokler živi! Po tihem pa je sklenil, da se bo graščaku maščeval. Prišel je dan, ko je graščak spet prijezdil pred kovačnico in zakričal: »Hej, kovač! Moj konj je bos. Hitro mi ga podkuj, ker se mi mudi kvartat v loški grad! Za vsako podkvico ti odštejem cekin!« Kovač pa je zagodrnjal: »Kaj bi meni cekin, ki sem pasji sin! Zastonj vam bom konja podkoval, da vam nebo zlatnika žal.« Koval je in koval in konju podkvice narobe prikoval. In ko se je potlej jahanec prestopil, se je spotaknil in vrgel jezdeca iz sedla. Tako si je surovi graščak zlomil vrat in nikoli več pojezdil na loški grad kvartat.

BROJSKI »PIBER«

Vas Brode stoji ob Poljanščici. Brojci imajo bobra, ki so ga priklenili k skali v gobokem tolmunu, da bi jim ne ušel. A četudi imajo »pibra«, nimajo mostu, zato so se še do nedavnega štuporamo nosili čez vodo. Ločani so se jim smejali in jim to prenašanje čez Poljanščico tako dolgo spodnašali, da so se navsezadnje Brojci le opogumili in si postavili most. Ta most resda ni pravi most, ampak lesena brv. Toda Brojci so na svojo brv prav tako ponosni kakor na »pibra« ... Pa je prišel v Brode ošabni oskrbnik loškega gradu in vprašal Brojce, kje imajo »pibra«. »Če hočete, ga lahko videte!« se je oglasil premeteni Brojec. Zdelo se mu je za malo, da se oskrbnik in grajski prisklednik norčuje iz Brojcev in jih zaničuje. »Z menoj pojdite, pa vas bom nesel štuporamo čez Poljanščico! In videli boste v vodi skalo, h kateri je priklenjen 'piber'.« In oskrbnik je splezal Brojcu na ramena, da bi ga nesel čez Poljansko Soro. Sredi reke pa ga je stresel z ramen in se zasmejal: »Zdaj si pa v tolmunu le oglejte 'pibra'!« Moker kakor cucek se je oskrbnik izkobacal na suho in jo med privoščljivim smehom Brojcev ucvrl v Loko. Od takrat pa nihče, kdor pride v Brode, ne vprašuje Brojcev, kje je tolmun, kjer imajo k podvodni skali priklenjenega »pibra«.

STRAHOVI V BODOVLJAH

Bodoveljci so takšni strahopetci, da si nihče ne upa iz hiše, ko zaide sonce. V Bodovlje pa se je priklatil potujoč plaščur, ki se je junačil, da se ne boji ne vraga ne strahov. Neke noči je opolnoči iz Loke kolovratil v Bodovlje. Sredi zasneženih njiv je za vasjo srečal volka. Plaščur je potegnil z glave klobuk in z njim zamahnil proti volku. Volk se je raztrganca ustrašil in se umaknil v goščavo. Naslednji dan je plaščur v vasi pripovedoval, kako je pregnal volka. Bodoveljci so sklepali roke in od začudenja vzklikali: »Junak pa tak!« In so na ozarah vaških njiv, kjer je plaščur s klobukom pregnal volka, postavili znamenje, ki stoji še danes. Navihani Ločani pa dražijo Bodoveljce: »Pri znamenju v Bodovljah vsako noč straši ... V vseh Bodovljah pa ni junaka, ki bi se upal iti mimo znamenja sredi noči. Bodoveljci so zajci!« Bodoveljški župan pa, jezen, da se Ločani norčujejo in Bodoveljce zasmehujejo, se je neke noči opolnoči odpravil iz doma, da bi se Ločanom pokazal in jim dokazal, da ni zajec. Komaj pa je prišel do znamenja, je videl, da v detelji nekaj poskakuje. Zakričal je, da je odmevalo od hriba Dešna. Ves prepoten od strahu se je vrnil v Bodovlje in se drl, da je pri znamenju videl strahove. Bodoveljci so se prestrašili in zapahnili vse hišne dveri. Navihani Ločani pa še vedno dražijo Bodoveljce: »Pri znamenju v Bodovljah vsako noč straši. V vseh Bodovljah pa ni junaka, ki bi se upal iti mimo znamenja sredi noči. Bodoveljci so zajci. Imeli so župana, ki se je od strahu podelal v hlače. Pri znamenju so se v detelji pasli zajci, pa je pred njimi zbežal, ko da je videl kače!« Če boste kdaj prišli v Bodovlje, ko bo sonce že zašlo, boste našli vse hišne dveri zapahnjene. A nikar naj vas ne zmoti vrag, da bi Bodoveljce ozmerjali z zajci! Četudi pravijo Ločani, da so strahopetci, so v pretepu – krepki dedci.

CIGAN IN TRAPA

V Poljanah je živela trapa. K njej je prišel cigan, ki je bil kovač, in jo vprašal, če ima zanj kaj dela. »Imam ga, imam!« je odvrnila trapa. »Možu bi rada nogavice spletla, pa nimam pletilk. Skuj mi igle, cigan, pa ti dam ducat klobas!« »Če mi daš železo, pa ti jih skujem, da boš z njimi pletla!« je rekel cigan in zamlaskal z jezikom ob misli na klobase. Trapa je po vsej hiši iskala, da bi poiskala železo za cigana. Ker ga v hiši ni dobila, je skočila na skedenj in ciganu pokazala plug, rekoč: »Plug ima železen lemež. Vzemi ga in prekuj ga v pletilke!« Cigan si je naložil plug na grbo in se zasmejal: »Zdaj mi pa le daj klobase, da bom laže koval!« Trapa je odšla v dimnico in vzela iz sušila ducat klobas ter jih prinesla črnemu ciganu. Cigan je klobase zbasal v cigansko torbo in s plugom vred odšel. Nazaj ni nikoli več prišel ... Zvečer je trapa povedala možu, da je za igle pletilke dala ciganu plug in klobase. Nesrečni Poljanec je stekel za ciganom skozi vas, ta pa si je že nabrusil pete in odšel neznano kam. V Poljanah je še dandanes običaj, da pred pomladnim oranjem prenekateri Poljanec postava pred sosedovim skednjem in ogleduje plug. Ko pa sosedu to ogledovanje že preseda, vpraša: »Kaj ga gledaš? Saj ga ni skoval cigan!« Zjalo pa ga zabode: »Gledam ga, kako rijavi. Še od lanskega oranja se ga drži gruda prsti.«

PUŠTALSKA JUHA

V Puštalu pri Škofji Loki je star grad. V njem je živel graščak, ki je bil velik šaljivec, delo pa mu je smrdelo. A da bi lenuha ne požrl dolgčas, je kolovratil po Puštalu od hiše do hiše, obiskoval tlačane ter se iz njih norčeval. Prišel je tudi k ženski, ki je živela v bajti pod Hribovcem. Graščak je prišel s Hribca, kjer je lovil zajce, stopil v bajto in dejal: »Hej, soseda, poldne je! Lačen sem, da mi kruli v želodcu. Nič nisem danes ulovil, pač pa sem se zlakotil, da me obhajajo slabine. Bogato te nagradim, če me povabih k mizi, da se najem.« Bajtarica se je graščakovega obiska razveselila. In je odvrnila: »Kar želite, to dobite! Če hočete vam skuham žgance, zabeljene s tropinami. Če vam pa žganci niso všeč, zakoljem pišče in ga porinem v peč!« »Žgancev ne maram, piščancev sem sit!« se je sprenevedal graščak. »Rad bi jedel mastno juho. Kolikor bo na njej cinkov, toliko ti odštejem zlatnikov!« Bajtarica se je zavrtela in – eden, dva, tri! – je juha zavrela. Graščak pa je vedel, da je ženska takšna zadrgnjenka, da si še žgancev ne zabeli. A kako se je začudil, ko je videl, da je skoporitka pograbila največjo žlico ter izgrebla iz deže toliko masti, da bi je sedem ljudi ne pojedlo sedem dni, in jo vrgla v juho. Ko je bila juha kuhana, jo je iz čadastega lonca izlila v skledo, jo postavila na mizo in rekla: »Juha je kuhana, kosilo nared. Naj vam dobro tekne moja jed, gospod graščak!« Toda joj! Juha je bila premastna in na njej je plaval en sam cink, ki je v skledi prekril juho od roba do roba ... »Kolikor cinkov, toliko cvenkov!« se je zasmejal šaljivi graščak, ki je bajtarico ujel v past. Vrgel je na mizo en sam zlatnik in odšel v puštalski grad lenobo past.

UČENI OSEL

V puštalskem garadu je zdehal zdolgočasen graščak. Imel je takšno hčer, ki se ni nikoli zasmejala. Zato je hčerko obljubil tistemu snubaču, ki bi jo spravil v smeh. »Za doto pa bo hči dobila grad,« je graščak obljubil vsakemu, ki je prestopil grajski prag. In mladci, godni za ženitev, so prihajali v puštalski grad. Uganjali so norčije, a grajske kislice ni znal nihče razvedriti, da bi se zasmejala. V bljižnih Bodovljah je tisti čas služil pri bogatem kmetu mlad pastir, ki je ob Sori pasel ovce, krave in osla. Ta pastir je bil šaljivec, kakršnega ni bilo ob Poljanščici ne prej ne poslej. Z oslom sta uganjala že takšne vragolije, da se je ljudem kar kolcalo od smeha. Ko je pastir zvedel, kaj obljublja puštalski graščak, je gospodarju odpovedal pastirjevanje. Za triletno zvesto službovanje pa si je izgovoril osla. Gospodar mu ga je dal, vendar mu je dejal: »Le vzemi osla in pojdi v puštalski grad srečo iskat! A povem ti, da si osel tudi ti, ker ti je zadišala grajska hči!« »Pa z bogom, gospodar!« je pozdravil pastir. »In zahvaljeni za osla! Osel on – osel jaz, oba pojdeva v puštalski grad srečo iskat! Ko pa bom graščak, me pridite obiskat, da vam razkažem grad!« In zajezdil je osla ter z njim odpeketal v Puštal. Srečal je grajsko hčer, ki je stala na grajskem pragu in prodajala dolgčas. »Kam pa jezdiš osla?« ga je vprašala. »Ker drugega pač nima posla – osel jezdi osla...« ji je zapel v odgovor. »Pa si zares osel, ker se za prazen nič smejiš in režiš, da imaš usta do ušes in še malo čez!« ga je zavrnila grajska kislica. »Kaj bi se ne smejal, ko pa imam tako učenega osla, da zna brati!« se je režal pastir. »Pa pokaži, če je res!« je bila radovedna grajska hči. »Če le nisi malo čez les?« je podvomil graščak, ki je tisti trenutek prihlačal na grajski prag. »Dajta mi koš sena, pa bosta videla, kaj moj osel zna,« se je bahal pastir. In radovedna grajska hči je sama pohitela v senik ter prinesla poln oprtni koš sena. Pastir je iztresel sladko seno v dve kopici, med njiju pa je položil odprto knjigo. Osel je osel! Gledal je prvi kup sena, gledal je drugega, ovohaval oba, a ker ni vedel, katerega naj poje, je zarigal: »I-a! I-a!« »Dve črki že pozna,« se je zasmejal pastir. Za njim pa je prhnila v smeh še grajska hči, ki jo je pastirjeva prebrisanost razveselila. »Zdaj mi pa le dajte hčer za ženo!« je pastir opomnil graščaka, ki se je smejal in krohotal. Kaj je hotel graščak? Dal mu je hčerko in grad.

OB ENAJSTIH – POLDNE

V starih časih je Poljansko dolino obiskal glad. Otroci so vekali in jokali ter matere nadlegovali, naj jim dajo jesti. Poljanci pa so tisto zimo poznali samo kosilo, zajtrka in večerje pa ne. Pri Svetem Križu nad Poljanami je živel kmet, ki je imel osem otrok, hrane pa komaj toliko, da bi nasitil enega. Kadar je njegova žena kuhala kosilo, se je otepala lačnih otrok ko nadležnih muh. Otroci pa so jokali in stokali, da so lačni in prosili, naj jim brž brž skuha kosilo. »Počakajte, da bo zvonilo poldne, pa boste jedli!« jih je mirila in tolažila. Lačni otroci pa le niso mirovali in so mater prosili in nadlegovali, naj jim da kosilo. Takrat je žena rekla možu: »Pojdi pod zvonik in zazvoni poldnevu, da bom otrokom dala jesti!« In kmet, ki so se mu lačni otroci smilili, je pohitel pod cerkveni zvonik ter zazvonil poldnevu, četudi je bila ura šele enajst. Od takrat pri Svetem Križu nad Poljanami še vedno zvoni poldnevu že ob enajstih.

LOŠKE SMOJKE

V srednjem veku je v Škofji Loki razsajal glad. Lačni meščani niso imeli kruha niti toliko, da bi si z njim zapolnili škrbine v piškavih zobeh, kajti suša je požgala vse posevke. Ljudje so gladovali, da še nikdar tako. Takrat je glavar loškega gradu ukazal grajskemu kaščarju, naj grajsko kaščo odpre na strežaj. Tako so Ločani nekaj dni jedli kruh, a zrnja je zmanjkalo tudi v grajski shrambi. Potlej je vsak Ločan dobil vsak dan eno osmojeno repo, da si je z njo potešil glad. Osmojenim repam so meščani rekli: smojke. Če hoče kdo dandanes užaliti Ločana, mu lahko reče vse, pa se mu nebo zameril, le »loška smojka« ne! Zapomnite si torej, da ne boste nikdar in nikoli nobenemu Ločanu rekli »loška smojka«! Če boste na to pozabili, kadar boste prišli v Loko, se vam bo zgodilo, kakor se je nekoč pijanemu Žirovcu. V Loki se je napil žganice, nato pa se je ustavil sredi mesta, se razkoračil na široko in srčno zatulil: »Kje ste Loške smojke?« In veste kaj se je zgodilo? Na kup so pridrveli vsi Ločani in ga odgnali na Kamniti most. Tamkaj mu je birič najprej s hrgo poravnal grbo, da mu je pretipal vsako kost. Nato pa so ga loške smojke za cepelige in roke zgrabile in poujčkale ter štele: en, dva, tri! Ko pa jim je zavrela kri, so Žirovca za pokoro vrgli – v Soro...