Na trgu tam v Celovcu
Kamniten mož stoji,
Klobuk drži svoj v roci,
Pred njim bedanj leži.
Kaj pa ta mož pomeni?
Se prašajo ljudje; —
V povesti izročeni
Se to-le nam pove:
V Celovcu bil menih je,
Pobožen mož in svet,
Za Božjo čast in slavo,
Za rod slovenski vnet.
Ta gre na trg po ribe;
Nek ribič tam je stal,
Menihu se odkrije, —
Bi rad bil kaj prodal.
Menih slovensko praša,
Po čem da ribe dá,
Pa ribiča s tem zdraži,
Ki samo nemško zna.
„Povejte to po nemško,“
Srditi ribič dé,
„Proklet slovenski jezik!
Ta v glavo mi ne gre.“
Menih ga je posvaril,
Podučil ga takó:
„Ne kolnite, prijatelj,
To v srečo vam ne bo.
Namesto te kletvine
Bi jaz ta svet vam dal:
Slovensko se učite,
Ne bode vam nič žal!“
Nad to besedo ribič
Se je še bolj razgrel,
In vnovič je meniha
Preklinjati začel:
„Naj tebe vrag odnese,
Slovence vse s tebó,
Saj v petdesetih letih.
Nobenga več ne bo!“
Menih ga zdaj pogleda
In to mu govori:
„Nesrečni ribič, vedi,
Kaj mož ti star velí:
Le Bog osodo vodi,
Le On prihodnjost zna;
Kar revni človek blodi,
Pa malo le velja.
Za tvojo kletev kazni
Pa več ne ubežiš,
Ostal boš na tej skali,
Na kterej zdaj stojiš;
Boš v kamen se spremenil
In tu na trgu stal,
Dokler bo kak Slovenec
Še todi stanoval!“
Besede te izreče,
Glej, čudo se godi:
Predrzni ribič z bednjem
Se v kamen spremeni!
Let petdeset preteče,
Preteče tri sto let,
Pa čas še priti neče,
Ko ribič bo otét.
Le Bog osodo vodi,
Le On prihodnjost zna;
Kar revni človek blodi,
Pa malo le velja.
Zato še zdaj v Celovcu
Kamniti mož stoji,
Klobuk drži svoj v roci,
Pred njim bedanj leži.
