Kanonizacija dr. Žlindre

Kanonizacija dr. Žlindre. Resnična dogodba, ki se bo šele vršila. Neznani avtor

Izdano:	Slovenski narod 9.avgust 1902 (35/182), 1–2
Viri:	dlib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odkar je škofom odvzet »potent«, da bi smeli »delati« svetnike in svetnice ter si je tako pravico pridržal samo pa­pež, se vedno redkeje doživi ceremonija, kako se asentirajo pokojni zemljani za nebeško armado. In ker je papež tako daleč, se baje dogajajo krivice onim, ki zorijo na svetu za svetnike v oddaljenih deželah, kakor n. pr. dr. Žlindra na Kranj­skem. Ako bi bil živel ta »bogoljubni« mož v prvih petih stoletjih po Kristusu, ko so še imeli škofje pravico proglašenja, in če bi bil že tudi sedel na ljubljanskem škofijskem sedežu njegov najboljši prija­telj Bonaventura, ne imela bi naša stolna cerkev tujega svetnika za patrona, temuč »pristno kranjsko grčo« dr. Žlindro.

Da se mu je zgodila krivica, ker je prišel z Jegličem za petnajst sto let pre­pozno na svet, to uvidi tudi Šusteršič sam ter si je mislil: »Bescheidenheit ist schöne Zier, doch in den Himmel kommt man ohne ihr«, ko se je nedavno na Je­senicah kar na lastno roko proglasil svet­nikom.

Pobožne tercialke so samega veselja zarezgetale, ko se jim je dalo tako za­nesljivo upanje, da še bodo vendar doži­vele proglašenje svetnika ter se bodo tudi v cerkvi lahko držale gesla »Svoji k svojim.« 

Čeravno nam je neprijetno, da mo­ramo podreti to upanje, dolžni smo kot vestni časnikarji v pomirjenje povedati, da tega veselja ne bodo doživele, ker prvič še hoče svetnikom zapečateni dr. Šusteršič nekaj časa mešati posvetno žlindro, drugič pa se pred 50 leti po nje­govi smrti sploh ne sme izvršiti niti beatifikacija, t. j. proglašenje blaženim. Le ako bo škof posebno siten, bi se smela kmalu po 50 letih smrti izreči nad njim beatifikacija, a tedaj pa še vedno ne bo svetnik, temuč le »blaženi«, kateremu se smejo kvečjemu priporočati v varstvo in priprošnjo metuljave ovce, (seveda tudi Šinkovčevi koštruni), nadušljivi konji in okužene svinje.

Da pa ne bodo goreče ožlindrane tercijalke ob ves užitek, hočem jim po­vršno opisati, kako se bo čez kakih sto let vršila kanonizacija dr. Žlindre, ker se po tem receptu sploh delajo vsi svetniki. Takoj pa moram pripomniti, da tudi dr. Šusteršiču najbrž ne prizanese sv. Mihael s svojo tehtnico. In ako bo zvalil potem na eno stran dobro rejenega moža, prišla bo tudi skoraj gotovo v poštev 18odstotna žlindra, ki se ga na debelo drži, potem pa bodo »dobra« dela v nasprotni skledici sfrčala previsoko v zrak.

Pa recimo, da se mu bo tudi pri božji sodbi posrečilo, potrositi sodnikom peska v oči, kakor to dela na zemlji na­pram škofu, svojim volilcem ter zadnjič celo napram naprednim poslancem v de­želnem zboru, čakajo ga še vseeno dolge ceremonije, preden se bo posadil tako komodno na svoj sedež v nebesih ter kazal liberalcem fige raz istega, kakor je zagrozil nedavno v Jesenicah.

Že za beatifikacijo je treba, da se dogodijo na priprošnjo čudeži, a za to še ne zadostuje, da se napravi iz 16% žlin­dre 18% ali iz vode vino v »Vinograd­niškem društvu«. Po kanoničnih določbah tudi ni dovolj, da o čudežih samo govorijo ljudje ter iste izpričujejo »lahkomi­selne, razdražljive, nevedne osebe ali pa take, ki so na sumu, da iščejo pri tem lastnih koristi«, kakršne osebe so Šusteršičevi volilci. Tu bodo morali govoriti ne­pristranski in razsodni ljudje, kakršni so n. pr. — liberalci.

Potem dobi posebnega zagovornika, ki se imenuje »Advocatus diaboli« ali po naše »hudičev odvetnik«. Takoj pa moramo povedati, da se Šusteršič ne bo smel sam zagovarjati, čeravno bi čutil vse zmožnosti in sposobnosti »Advocata diaboli« v sebi. Šele, če se to vse izteče zanj ugodno ter če se bodo do tačas že pozabile njegove sleparije z žlindro, se bo do tedaj zagr­enjena njegova podoba razkrila ter jo bodo »pokadili«.

Kakor rečeno, s tem pa se bo postal komaj titular-svetnik, varuh in zaščitnik »nedolžni« živinici. Na kanonizacijo bo treba zopet še več let čakati. Med tem časom se mora blaženi namreč vsaj v enem kraju tako udomačiti, da ga splošno častijo. Vrhu tega pa se morata zgoditi vsaj dva čudeža. Od kod pa bo ta vzel dr. Žlindra, ko ne bo več niti načelnik »Gospodarski zvezi«, niti vodja analfabetov? To, to bo »belilo« Žlindri čez sto let glavo!

In zopet bo prišel »Advocatus diaboli«, ki bo ex effo in brez vsakega ekspenzarja skušal potlačiti moža. Priti pa morajo tudi izkušeni zdravniki, kirurgi, matematiki, ki morajo čudeže proglasiti za prave in nadnaravne. Samo to bo še Šusteršiča tolažilo, da ne bo v tej sitni komisiji tudi — kemika, ki bi se spoznal na mešanje žlindre.

Kanonizacija se izvrši v cerkvi sv. Petra v Rimu, ki je vsa ogrnjena karmezinasto rdečim žametom. Slike v zlatih okvirjih, izreki z zlatimi črkami na desno in levo pojasnujejo besede in zvišena de­janja svetnika. V ozadju oltarja pa je zopet zastrta slika svetnika, kako gre v nebesa, glava obdana z glorijo. Na vsaki strani oltarja so pozlačeni sedeži za kardinale. In še druge krasote so videti. Potem otvori papež procesijo s svetnikovo po­ dobo, prisotniki mu poljubijo nogo, nakar pristopi komisija ter prosi trikrat papeža za proglašenje svetnika. Dvakrat papež odkloni prošnjo, češ, da si tega ne upa storiti brez pomoči sv. Duha (no ta Šusteršiču ne bo delal zaprek, ker sta si tako »domača«), zato zapoje najprej litanije vseh svetnikov, potem pa himnus. Nato še le izreče celo ceremonijo. Za­poje se Te deum in slika svetnikova se odgrne. Zvonovi zadonijo, trompete in pavke zabučijo in streli odmevajo.

No, ceremonija še ni končana, začne se darovanje. Prvi kardinal prinese dve veliki voščeni sveči, odposlanik one de­žele, kjer je bil svetnik doma, prinese eno voščeno svečo in dve živi grlici v pozlačeni kletki; drugi kardinal daruje dva velika kruha, en pozlačen, en posrebren, tretji odposlanik velik hleb in dva bela goloba v pozlačenem in posrebrenem »foglovžu«; tretji kardinal dva sodčka vina, in tretji zastopnik vo­ščeno svečo in pisan »foglavž« poln raz­ličnih živih ptičev. To je približno vsa ceremonija, ki čaka po lastnem izreku dr. Žlindro.

Kakor vidimo, igrajo golobje v »foglovžih« posebno vlogo, in Šusteršiča že gotovo greva, da je odklonil od Kamničanov mu poslan »foglovž« z golobom.