Kapelški punt
| Kapelški punt. Ožbolt Ilaunig |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1 2 3 4 • dno |
1.
urediReberško žegnanje.
Prišel je v grad mlad lep kancelir, sto zlatih je služil dvakrat štir.
Od nekdaj že je stara navada naroda, da obhaja žegnanje pri farnih cerkvah na Koroškem na prav slovesen način. To je poseben praznik, ki se slavi nič manj veličastno kakor največji prazniki v letu, da, se bolj sijajno, ker takrat je prangunje in streljanje s topipi, da se sliši daleč okrog po gorah in ravninah.
Na to se veseli staro in mlado, to pa še najbolj, ker tedaj je tudi godba in ples. Marsikaterega srbi že davno v petah in marsikatero dekle podari vasovalcu najlepši šopek duhtečih cvetlic v upanju, da jo popelje na dan žegnanja h godcem, kjer se more naplesati za celo leto; zakaj takih prilik je bilo le malo v časih, ko se vrši naša povest.
Tako je bilo tudi z žegnanjem na Reberci leta 1785.
God sv. Jerneja, farnega patrona na Reberci, je bil ravno na nedeljo. Bilo je krasno jutro v največje veselje vseh župljanov; pretekli teden je že marsikateri obupaval, zakaj od juga sem je tiščal silen veter črne oblake; grmelo je in bliskalo ter lilo kakor ob vesoljnem potopu. A potegnil je sever in silno prodiranje oblakov od juga je bilo ustavljeno. V soboto je pogledalo zlato solnce skozi raztrgane oblake in poljubljalo s svojimi žarki ohlajeno naravo in jo vzbujalo k noremu življenju.
Na Reberci je bilo že zgodaj vse po koncu. Ko je odzvonil mežnar Kolar juternieo, zagrmeli so že prvi streli iz topičev, postavljenih nekoliko nad cerkvijo pod razvalinami nekdanjega pustega grada. Varčiti s smodnikom pač ni bilo treba, kajti Bukovnikov Pavlej, ki je bil poveljnik strelcev, je nabral skupno s Pevcarjevim Lukejem po celi župniji in tudi v sosednih toliko denarja, da bi lahko kupil smodnika za razstrelbo cele trdnjave. — Vsak je rad podaril nekaj, in če naprošeni tudi ni ravno lahko dal, vendar je našel še kakšen zeksej, saj za čast božjo se mora vse storiti, in če je tudi bil nekdo bolj trd pii izdajanju petice, eno je vendar le dal; še celo Adamov Francej je spustil celo cvancgarco v svinjski mehur, obrobljen z zelenim trakom, ki ga je držal šaljivi Lukej. Pavlej ter Lukej sta bila vesela, saj za trud bosta plačala cerkvena ključarja Mihevc in Ofnar nekaj meric vina, za prigrizek pa prijazna Grajnarca. Zato sta začela streljati z vso vnemo že rta vse zgodaj, da je grmelo po podjunski dolini in naznanjalo, da je danes na Reberci žegnanje. Imela sta bele predpasnike, suknji sta obesila na bližnjo smreko. Za pomagače sta imela še nekaj odraslih fantov, — Pavlej je gledal na to, da nihče ni pil, ker on bi bil odgovoren za vse. Če bi se pripetila nesreča, bi moral za nekaj časa iti pihat kašo v Ženek v temno luknjo, in pri prihodnjem žegnanju bi določila stroga ključarja drugega poveljnika. Zato pa bi bilo škoda; »večer je vendar le prijetno, ko sedi pri Kovaču ali Grajnarju in tolaži utrujeno telo s sladko kapljico in mastno pečenko.
Doli na vasi pa se je tudi že začelo veselo življenje. Treba je bilo saditi mlade smreke in breze pri cerkvi in tam, kjer se je bral sv. evangelij.
Že od nekdaj je bila navada, da je bil prvi evangelij za komendovsko pristavo, drugi pri Baštinovem križu, tretji sredi vasi pred Grajnarjevo, zadnji pa pod košato lipo, staro več sto let, na dvorišču veličastne komende tik pred vhodom na pokopališče.
Že nekaj dni prej so pletla vaška dekleta velike vence za okras dreves in križa, kjer se ustavi procesija. Fantje so zasajali na vse zgodaj drevesa, dekleta pa so razprostirala vence in skrbele, da je bilo vse kolikor mogoče lepo. Vse je bilo veselo, zakaj vreme je bilo lepo; in cela slavnost obeta se izvršiti kar najbolj slovesno.
Zgodnjo mašo je imel komendator Pavel Rohrmeister že ob šestih, da je imel potem proste roke, ker dosti skrbi ga danes še čaka.
Pri cerkvenih vratih v mali veži sta sedela cerkvena ključarja Mihevc in Ofnar ter pobirala žito in surovo maslo, ki so ga darovali ljudje, in sicer žito, da se ne pripeti nesreča pri živini, maslo pa za večno luč, zakaj tako je bilo od nekdaj, da je gorelo pred glavnim oltarjem vedno maslo kot večna luč. In stare navade se ne smejo odpraviti, pravijo stari župljani.
Po maši je sla večina ljudi domov, posebno gospodinje, ki morajo danes skuhati že kaj boljšega. Posebnost je goveja juha, v katero je narezan suh domač kruh, dobro popoprana in rumena od žafrana, nato pa govedina, narezana na krompirjev močnik.
Skoro vsaka hiša ima danes gosta, ker sorodniki, prijatelji in znanci pridejo iz sosednih župnij in te je treba pogostiti, ker se to prihodnjič vrne, ko obhajajo žegnanje v drugi župniji.
Le nekaj ljudi je šlo h Grajnarju in Kovaču v gostilno. Tam se dobi dobra običajna kisla juha, ki je dobra podlaga, da pijača prehitro ne škoduje.
V zvoniku je začelo zvoniti, prihajale so procesije. Prva se je ustavila pri Kovačevem križu in je prišla iz Žitare vasi, kateri so se pridružili tudi verniki iz Št. Lipša in iz Proboja. V Št. Lipšu ni bilo duhovnika in vernikom iz Proboja je Št. Vid predaleč, na Reberci pa je več maš in več veselja.
Bila je zbrana že precejšna množica, ki je čakala samo na prihod župnika Franca Tacol. Radovedno so že gledali nekateri doli po bregu, če se bliža njihov dušni pastir. In res, ravno sedaj se je pokazala njegova visoka postava. Poleg njega je stopal mežnar Fttrm ki je nosil talar in koretl, oboje zavito v veliko modro barvano ruto, ter mali Tesnov Silvester kot ministrant. Zbrana množica spoštljivo pozdravi gospoda župnika, ki si je brisal z visokega čela potne srage, ker pot je precej strma in solnce je tudi že pripekalo sem čez šentlipške rute.
Stari možje, ki so si privoščili vsak pipo tobaka, so stresli pepel na tla in spravili priljubljeno spremljevalko v notranji žep suknje. Množica je snela klobuke in začela se je pomikati procesija proti vasi. Urbanov oče so stopali za Vrenovim Tomejem, ki je nosil križ, in na glas molili rožni venec. Litanije so opravljali gospod župnik, ker so stari in jim že sapa nagaja.
Sprevod se je približal cerkvi. Pri vratih je čakal procesijo komendator, poškropil vernike in župniku ponudil kropilnik, v znak duhovnega bratstva, da se ga ta dotakne s tremi prsti in pokrila.
Od Baštlnovega križa se pomika pod Šimanovo goro po precej skalnati poti procesija iz Galicije. Glasno moli župnik Rohrmeister litanije. Kar za njim je prišla letaš šentvidska procesija z župnikom Kašparjem Hajnžičem, ker so prišli tudi Reberčani poleti v Št. Vid s procesijo.
Zadnja procesija pride iz Kaple. Videti so spredaj moški, katerim se pozna takoj« navadne kmetske noše. na postavi, da so doma iz goratih krajev. Široke klobuke držijo v rokah, na sebi pa nosijo močno obleko iz volne, temne ali sive barv a na nogah pa okorne in težke čevlje. Skoro vsak nosi na levi strani šopek z nagelčkom, povezanim V rožmarin, muškat in roženkravt; zelena peresca pa so povlečena z drobnimi kosci zlate pene. Nekateri nosijo v ušesih uhane, male in tanke, navadno srebrne, bogatejši pa tudi zlate.
V sredi stopa župnik Valentin Prunner, mož v najboljših letih, lepe, velike, močne postave. Prijazno gledajo njegove oči, na obrazu se mu vidi neka posebna odločnost in samozavest. Čeravno gre v breg proti cerkvi, vendar moli na glas rožni venec z lepim, izvanredna močnim glasom. Za njim pa stopa ženski spol, mladi in stari. Večina nosi klobuke na glavi, pod katerimi je ruta pisane barve, ostala obleka pa je iz domačega sukna. Le nekatere imajo obleko iz finejšega blaga, ki so tudi bolj prilega telesu, na glavi pa samo klobuke z različnimi okraski iz suhih rož. To so ženske iz trga Kapla, ki ne poznajo več navadne kmetske noše.
V vznesenih besedah je slavil kapelski župnik na prižnici pomen današnjega dneva. Pozorno je poslušala zbrana množica ognjevite besede, in če je bil kedo še, tako utrujen od dolge poti in dela prejšnjega dne, mu vendar niso padle oči skupaj.
Medtem je imel mežnar Kolar velijo opravka. Izbral je osebe, ki so imele nositi pri pranganju bandera. Največje je vedno nosil Jerin, mož krepke, trdne in visoke postave; Šoštar, Črnezelj, Tonic in Blagoja so bili določeni, da nosijo nebo, Bukovnik pa križ, ki bi ga imel nositi pred procesijo. Za ministranta sta bila Pirčarjev Matej in Markovčev Tonej, dva brihtna fanta, a ravno tako tudi poredna.
Najsvetejše je nosil župnik Rohrmeister iz Galicije, mož že sivih las, častite resne postave, z zlatimi očali pod visokim čelom. Z jasnim glasom je zapel Pange lingua in sprevod se je jel pomikati iz cerkve doli po poti do komendovškega gospodarskega poslopja. Moški so stopali lepo po dva in dva neposredno pred duhovniki in pevci; današnji pevski zbor so ojačili kapelški ženske iz trga Kapla, ki ne poznajo več pevci. Za njimi so stopale ženske, najprej mlada dekletca v belih oblekah in z venci na glavi, nato večja dekleta, nazadnje pa dorasle ženske, ki so se vsule kakor ovce za pevci. Večkrat jih je pozval komendator, da naj drže red in se strnejo v pare, a kmalu so se razpršile in hodile kakor prej.
Že so došli po prvem evangeliju do Bastlnovega križa. Z močnim glasom je pel evangelij župnik Prunner, množica pa je stala daleč naokrog in verno poslušala. — Ajda na njivah je bila v najbujnejšem cvetu, neštevilne čebelice so srkale iz svežega cvetja sladek med, vmes pa so letali pisani metulji. Lahen veter je pihal sem od juga in hladil čela razoglavim vernikom. Veličastna je bila ta svečanost v prosti naravi. Nad križem, okoli katerega je bila zbrana verna množica, se je dvigala Šimanova gora proti sinjemu nebu; ob njenem vznožju spominjajo razvaline nekdanjega gradu na slavo reberških vitezov. Na vzhodu se dviga Žitrajska gora s sivo ploščo Olinov o peči, proti jugu pa vrhovi s temnimi gozdovi. V ozadju pa se ozira Ojstrica iz kraljestva Savinjskih planin proti severu na divno Koroško.
Minul je evangelij in duhovnik je blagoslovil množico, klečečo pred njim v travi.
Zagrmeli so topiči, zadoneli zvonovi in sprevod se je jel pomikati dalje. Okoli enajste ure se je šele ustavil v cerkvi.
Zadonele so orgle, začela se e slavnostna levitna maša, ki jo je bral župnik iz Galicije ob asistenci župnikov iz Št. Vida in Kaple. Ubrano so peli pevci in Kolarjev Jakej je napel vse moči, da se izkaže kot izurjen organist. Z močnim glasom je zapel župnik Prunner "Ite missa est" in dal zadnji blagoslov. Topiči so zagrmeli kar po vrsti, ker Bukovnikov Pavlej je natrosil smodnika od enega topiča do drugega, nazadnje pa je sprožil še največja dva, da se je stresla cela cerkev in so zašklepetale vse šipe.
Množica se je vsula iz cerkve, prejšnja tišina se je spremenila v živahno govorjenje in vrvenje. Stari znanci so se pozdravljali in pripovedovali eden drugemu svoje dogodljaje. Na komendovškem dvorišču so se ustavili fantje in možje. Prvi so gledali za brhkimi dekleti in marsikatera je dvignila za trenutek oči, da vidi, če je njen izvoljenec z duhtečim šopkom med njimi. Možje pa so govorili o vremenu in izražali svoje veselje, da se obeta dobra žetev. Tudi žganjkov bo dovolj, saj ajda cveti v mirnem in zadnji jug je ni osmodil, namočeno pa je dovolj.
Nazadnje so prišli duhovniki iz Žitare vasi, Kaple, Galicije in Št. Vida. Spoštljivo so se vsi moški odkrili; nekateri so celo poljubili svojemu župniku roko. Vedno veseli šentviški župnik se je pošalil s svojimi župijani, da je nastal občni smeh. In marsikdo je rekel: šentvidski gospod so pa res fletni, tako so za marnvanje in vedno kaj povedo, da spravijo človeka v smeh.
Komendator Pavel Rohrmeister je čakal svoje goste že pred vratmi, na katerih je bil velik križ, spomin na nekdanje viteze reda svetega Jurija. Komendator je bil mož nad petdeset let star. Sivi lasje so kazali, da je že nastopila jesen življenja. Prijazno lice in rahel smehljaj okoli usten je bil odsev blagega, plemenitega srca. Imel je, ker je veliko potoval, obširno duševno obzorje in mnogo skušenj.
Na Reberci je bil že dolgo let, najprej kot kaplan od leta 1760 pri svojem stricu dr. Valentinu Rohrmeistru, ki je v zadnjih letih vsled starosti rabil duhovne pomoči. Po stričevi smrti leta 1775 pa je postal komendator. Ljudje so ga imeli radi, enako tudi njegovi duhovni sobratje. Zato so prišli danes vsi, da počastijo svojega prijatelja. Doma so ostali samo kaplani Marko Sturm v Zitari vasi in Ivan Toffan v Kapli. Vedeli so tudi, da je komendator gostoljuben, posebno ob slavnOstih. Tedaj se je šibila miza pod obilico dobrega, in še vedno so šli gostje prav zadovoljni domov. K temu je pomogla največ komendatorjeva sestra Treza, ki je slovela kot najboljša kuharica po celi dobroljski dekaniji in so jo tudi vedno prosili ob novih mašah in drugih slavnostih, da je prevzela v kuhinji regiment.
Posebno je razveselilo komendatoria, da se je odzval vabilu tudi trški sodnik iz Kaple, Volbenk Hagen. Bila sta si prijatelja že iz študentovskih časov in srečen slučaj je hotel, da sta se znašla v poklicu tako blizu eden poleg drugega. Trški sodnik je bil ljubeznjiv človek, ni imel nič prevzetnega na sebi, z vsakim je rad govoril in pomagal, kjer je le mogel. Spoštoval je stare navade ljudi in globoko vkoreninjeni verski čut ljudstva, ter je sam dajal v tem ozira najlepši zgled. Zato so ga ljudje še bolj spoštovali in mu zaupali. Težilo ga je že precejšnje število let. Ostal je samec, prej pa mu je gospodinjila mati, katero je ljubil nad vse in se tudi njej na ljubo ni oženil. Po njeni smrti je imel pri sebi daljno sorodnico.
"Prav srčno me veseli, da si prišel," pravi komendator sodniku, "težko bi mi bilo, če bi se kujal doma." Po teh besediih ga prime pod pazduho in ga pelje po stopnicah in obrnivši se nazaj, pozove svoje duhovne tovariše ter cerkvena ključarja Mihevca in Ofnarja, češ, da je že odzvonilo opoldne in bi se kuharica kremžila, če bi se ji prismodila vsled čakanja pečenka. Stopili so vsi v prostorno dvorano, ki je služila nekdaj vitezom sv. Jurija kot obednica in se je tudi sedaj rabila v ta namen. Po kratki molitvi so se vsedli. Častno mesto je zavzel gališki župnik, ki je bil po letih najstarejši in danes pel slavnostno mašo. Poleg njega je sedel na desni trški sodnik, ostali gospodje pa kakor so prišli s procesijami. Ob koncu mize sta sedela cerkvena ključarja, ki nista nič govorila. Mislila sta si, da naj imajo danes drugi besedo, češ, midva le glejva, da poskusiva vse dobrote, ki prihajajo kuhinje. Saj je samo enkrat v letu navada, da se povabi tudi ključarja.
"Kje pa je ostal župnik Wieser iz Jezeiskega?" vpraša žitrajski župnik; "saj so prišli Jezerjani vsako leto na Reberco?
"Res, škoda, da ga ni," odvrne komentator; "še posebej sem ga vabil, ko sem bil na Ožboltovo na Jezerskem v komendovški planini. A nič gotovega mi ni obljubil, češ, da se boji sitnosti, če pride tako daleč s procesijo."
"Preveč je natančen," poseže v pogovor gališki župnik; "boji se odredb, ki so jih izdale oblasti, odkar je cesar Jožef na vladi."
"Že mogoče, da se je zbal," meni komendator, "žal mi je. Jezerjani so prihajali vedno radi k nam in prinesli tudi dosti sirovega masla za razsvetljavo. Cesar Jožef strogo zahteva, da mora goreti pred glavnim oltarjem večna luč, in tudi župljani se branijo, da bi se odpravila ta stara navada, ki jo je vpeljal vite? Schrottenbach, ko je premagal Turke."
"Je res križ s temi Jožefovimi naredbami," potrdi župnik Prunner; "ženeški flegar Reitrer me že tudi gleda po strani, ker smo šli zadnjič s procesijo k sv. Marjeti in Lenartu ter na Jezersko. Župljani že nikamor ne bi smeli več, niti v sosedne cerkve. Tako vendar ne more, iti dalje."
"Imaš prav," pravi župnik Tacol, "tudi na božja pota že ljudje ne smejo več. Vsako leto so se zbrali ljudje iz naše fare, ki so romali na sv. Višarje skupno s Štajerci. Tudi letos so hoteli iti o Binkoštih, a naenkrat prijezdi flegar iz Ženeka in mi strogo zapove, da pusti vsakega zapreti, ki gre na božjo pot."
"Kako pa je to zvohal," vpraša gališki župnik ves začuden.
"Tisti flegarjev škric, Robert Hubman, mu je prinesel na nos, On je pisar pri ženeški sodniji, zadržuje se pa navadno v Kapli, kjer tudi stanuje. Sedaj hodi okoli in določuje, koliko morajo kmetje plačevati davkov. Nihče ga ne mara."
"Imaš prav," poseže vmes Valentin Prunner, "prava šiba božja je za kmeta, neusmiljeno iztirjava davke in prav nič mu ni na tem, če mora posestnik golih rok od hrama. Vrh tega je brez vsake vere, božje stvari zasramuje in se iz njih norčuje, tako da se že vse pohujšuje nad njim."
"Pa kako si tako upa odirati ljudi?" vpraša šentvidski župnik svojega tovariša iz Kaple.
"To je čisto lahko, saj je javna tajnost, da je pisar Hubman nezakonski sin ženeškega flegarja. V mladih letih, ko je bil še ves divji, ni bila nobena ženska varna pred njim. Zalezoval je neko sobarico in ji tako dolgo obetal vse mogoče, da jo je spravil v nesrečo. Ker pa je mati umrla, je moral sam skrbeti za otroka in mu pozneje pripomogel do te službe. Pa jabolko ne pade daleč od debla, tudi sin se rad lovi za ženskami; sedaj je spridil tako pridno dekle, Hribernikovo Anko, v Kapli."
"Je pač škoda," meni komendator; "tako pokvarjajo ti škrici poštena dekleta in jih spravijo v sramoto."
Cerkvena ključarja sta do sedaj zvesto poslušala. Pokrepčala sta se in dobra kapljica je jela siliti v glavo. To ju je ojunačilo, da se oglasi kot prvi Ofnar.
"Prosim za odpuščanje, gospod komendator, če vprašam, ali je res, da se sedaj ne bo smelo več zvoniti, če se bliža huda ura. Včeraj je nekdo hodil iz Celovca in je to slišal."
"Da, imaš prav, ravno včeraj sem dobi! ukaz, da je tudi to prepovedano."
"Vso vero hočejo odpraviti," ojunači se sedaj tudi Mihevc, "sedaj nimamo ničesar več, da bi se branili pred točo."
"Jaz sem dobil ta ukaz že pred enim tednom," pravi župnik iz Galicije; "no, moj mežnar tako ni rad zvonil, sedaj je pa prav vesel, češ, saj tako nič ne pomaga."
"O, že pomaga," poseže vmes Ofnar; "lani je prišla silna nevihta od Celovca, pravijo, da je ušla študentom v črni šoli, naš mežnar je začel hitro zvoniti s srednjim zvonom, ki je v ta namen blagoslovljen, zato pa so se vlekli vsi črni oblaki čuz Belo, v Žitaii vasi pa je vse pobilo, ker ni bijo mežnarja doma, da, bi bil zvonil, drugi se pa tudi ni zmislil na to."
"Pa to še ni najhujše," oglasi se župnik Hajnžič; kamenski župnik Pavel Miklavc je dobil preči štirinajstimi dnevi ukaz od komisarja Pauerja v Celovcu, da mora takoj odvzeti lepo obleko, ki jo nosi novi kip pobožne Hildegarde."
"To nam je novo," rečejo začudeno vsi župniki; "povej nam kaj več."
"To še ni vse," nadaljuje Hajnžič; "komisar je tudi zahteval, da ne sme jo na dan sv. Agate metati kruhovih hlebčkov med množico, češ, da uganjajo ljudje s tem samo prazno vero."
"To že ni res," poseže vmes Ofnar; "ti blagoslovljeni hlebčki imajo veliko zdravilno moč, kadar kako živinče zboli. Lani je mojo kravo na naši napihnilo, bržkone je požrla zeleno žabo, ničesar ni pomagalo, tedaj pa, je prinesla Kolarjeva Urša takšen hlebček, ki ga je dobila lani v Kamenu in mi rekla, naj to dam kravi v sladko mleko zdrobljeno. Hitro sem to storil, in glej čudo, naenkrat je kravi odleglo, letos je že imela najlepše tele, ki ga hočem tudi rediti."
"No, kaj pa so rekli Kamenčani na, ta ukaz?" vpraša župnik Prunner tovariša.
"Prihrumeli so v župnišče ter odločno povedali župniku, da kaj takega ne dovolijo na noben način. Iz Celovca je prišel tudi škric, ki bi naj nadzoroval, če se je to povelju tudi izvršilo. Ko so kmetje to zvedeli, so ga pograbili in nagnali. To bi morali videti, kako se je lovila suknja okoli njega, ko je pihal doli proti tinjskemu mostu. Tako naglo še nihče ni jemal slovesa od Kamena."
"Kako pa je bilo v Mežici?" vpraša gališki župnik Prunnerja.
"Tam je bilo precej razburjenja," odgovori vprašani; "pravil mi je zadnjič neki rudar, ki koplje tam svinec, da se je župniku Antonu Preglu skoro slabo godilo. Pa je bil tudi nepreviden, zakaj čim je dobil ukaz od oblasti, da mora odstraniti vse tablice in Bog ve še kaj, je hotel to takoj storiti. A Mežičani so to zvedeli in vdrli v cerkev, ko je mežnar pobiral tablice. Pograbili so ga ter zunaj pošteno naklestili. Ko je prišel župnik v cerkev, da bi napravil red, ga je napadel neki hlapec ter ga udaril po glavi, da je bil ves krvav. Seveda so ljudje pozneje to obsojali, a pomagati se ni dalo več. Prosili so župnika odpuščanja in dobrohotni pastir je o tem molčal napram oblastem."
"Tedaj je stvar še dobro končala," pripomni župnik Tacol, "saj meni bi se kaj takega tudi lahko pripetilo, ko bi hotel izvajati ta ukaz, toda dal sem ga v koš in stvar je rešena. Tudi župnik Franc Lederwasch v Črni je storil tako, zato pa ima še vse zdrave ude in mu ni treba celiti ran."
In zasmejali so se vsi, dvignili kupice, katere je dal napolniti gostoljubni komendator z najboljšim vinom, starim že dvajset let; trčili so in si nazdravljali.
"Ti se lahko smejiš," povzame besedo župnik Prunner; "želim si, da bi tudi tako lahko rešil stvar, toda flegar Reitner ima name piko, ker sem okregal njegovega pankerta, ko je stal zunaj pred cerkvijo, se norčeval iz božjih stvari in nagajal dekletom. Dvorni dekret z dne 29. aprila 1781, razposlan vsem župnijskim uradom, bi naj veljal tudi za naš kip Device Marije v Trnju. Že je prirohnel zadnjič flegar k meni, češ, kdaj dam vendar enkrat odstraniti vse tablice in odvzeti kipu oblačilo, 'tisti šemi', kakor se je izrazil. Sveta jeza me je prijela, da bi ga najrajši potisnil skoži vrata!"
"No, k sreči se je prenaglil," meni trški sodnik; "pozabil je namreč na dvorni dekret z dne 10. septembra 1784, ki dela izjemo glede tistih Marijinih podob, h katerim: roma množica v posebno velikem številu. Ko sem to povedal flegarju, mu je kar sapo zaprlo in odšel je z dolgim nosom."
"Vedno sem vam hvaležen, gospod sodnik, da ste me rešili iz zadrege," reče župnik Prunner ves ginjen; "bal sem se že vedno tega trenutka, ker vem, da bi se ljudstvo razburilo in sitnosti bi imel le jaz."
"Upajmo, da poteče vse mirno," tolaži sodnik. "Vem, da je flegat hud, a vsemogočen tudi ni; meni kar ne more odpustiti, da sem mu tako pokadil. Ker mi drugače ne more do živega, si je nekaj zmislil, da so v trgu tu in tam ponoči nemiri, ko se pijanci vračajo domu. Napravil je iz tega celega slona, češ, da vlada v trgu velik nered in da človek ni več varen življenja. Bil sem zadnjič v Celovcu pri predsedniku visokega apelacijskega sodišča in ta mi je pokazal vlogo flegarja v Ženeku, ki zahteva, da se mora sodnik v Kapli prestaviti k deželski sodniji v Ženeku, mene pa poslati v pokoj. No, zaenkrat do tega še ne bo prišlo, ker sem pojasnil predsedniku, kaj je resnica."
Vsi se začudijo, ko slišijo te besede in ne morejo zadosti izraziti svojega ogorčenja, nad takim početjem.
"Seve, to bi mu prijalo," meni komendator, "da bi imel še večjo oblast in še večje dohodke, pa do tega ne sme priti."
"Tako je," pritrdijo vsi gostje; "dokler je še kaj pravice, flegar Reitrer ne bo sodnik čez Železno Kaplo."
Solnce se je že nagnilo čez Staro goro, znamenje, da je že pozno popoldne. Kuharica Treza je pa tudi že poslala vse na mizo, kar je izdelala za to slavnost.
"Kmalu bo zvonilo večernico," meni gališki župnik, "pot je še dolga, star pa sem tudi že, pripeljati pa se tudi nisem mogel, ker je konj malo šantav."
"E, boš že še prišel," meni ljubeznjivo komendator, "sedi še in pij, saj Bog v«, kdaj bomo spet tako skupaj.
"Imaš prav," pritrdi mu župnik Tacol; "le ostanimo še, meni se sicer najmanje mudi, ker imam najbližje."
In obsedeli so še in se pomenkovali, dokler ni stalo solnce že nad Apačami.
Komendator je odprl okno, ker je postalo že soparno v sobi. Gostje so pridno kadili prijetno duhteče smodke ih tudi cerkvena ključarja se nista dala prositi; kadila sta, da sta bila v enem dimu.
"Slišiš no," pravi komendator proti župniku iz Kaple, "tidl, tidl, dum, ga že imajo, zopet je godba pri Kovaču in Grajnarju tako bo celo noč, jutri pa bo bolela marsikoga glava in mošnja bo suha; kako so ljudje vendar abotni."
"Mladost je norost," meni šentvidski župnik, "ko pa se človek postara, se že spametuje."
"Že res, pa včasih še stari dedje skačejo tam po plesišču kot mladi kozli, dekleta se jim pa smejijo."
"Je vedno bilo tako, pa še bo, eden ima na stara leta že čisto počasno kri, drugim pa rojijo še potem, ko je že videl Abrahama, muhe po glavi."
Vsi so se zakrohotali nad besedami šentvidskega župnika.
"Čas je, da odrinemo," opozarja gališki župnik. Rekši, stisne komendatorju roko in se zahvali za gostoljubnost. Njemu so sledili vsi drugi, cerkvena ključarja «ta pa kot slednja spoštljivo poljubila svojemu župniku roko. Komendator je spremljal goste do vrat in se od njih prisrčno poslovil. V kuhinji pa je bila gospodinja Tre za prav dobre volje, saj vsak gospod je dal kot napitnino srebrnjak in to ni vsak dan. Bo pa spet zaloga za lepo naglavno ruto in pisan predpasnik.
Doli na vasi je bilo v obeh gostilnah živahno življenje. Pri Kovaču je piskal na klarinet Baštlnov Jozej, tisti, ki je bil tudi tedaj navzoč, ko so nesli cesarico Marijo Terezijo v grobnico pri kapucinih. Na eno oko je bil napol slep, a to ga ni oviralo, da je z drugim poškilil po gostih, kje bi še bil kak poln kozarec, zakaj čutil je ;vedno žejo v svojem grlu. Ljudje so ga imeli radi in če je včasih le predebelo lagal, kako je bilo pri vojakih, in je ta ali oni majal z glavo, se je pridušil, češ, santa Marjeta, če ni res, pa idi vprašat. Seveda nihče ni hodil vprašat, verjeli pa mu tudi niso vsega.
Jozej je torej pritiskal danes na svoj klarinet, poleg njega pa je bil Truden, ki je vlekel harmoniko, da je kar hreščalo po sobi. Mladi parčki so se gnetli na plesišču in takorekoč tiščali eden drugega, zakaj o kakem plesu ni bilo govora. Nekateri, posebno gorjanci, so še celo poskakovali in gorje, kogar je zadel debelo okovani čevelj; ta se je še dolgo spominjal reberškega žegnanja.
Veselo življenje je bilo tudi pri Grajnarju. Spodaj v pritličju so bili bolj odlični gostje, zgoraj v prvem nadstropju pa so se sukali mladi pari, katerim so štirje godci iz Dobrlevasi pihali na trobente, kar je sapa dala.
"No, Anka, zakaj pa nič ne plešeš?" nagovori Piskernikov Tomej krasno dekle, ki je sedelo v postranski sobi v kotu v družbi svojega brata Andreja.
"Me nič ne veseli, bolijo me noge," odvrne mu dekle; "saj je drugih deklet dovolj."
"To je prazen izgovor," meni Tomej, "včasih si rada plesala, danes se pa držiš, kot bi ti bila kura kruh pojedla. Pojdi no, da se zasučeva!"
Prime jo za roko, da bi jo odvede! na plesišče, a ona se mu iztrga in se vsede nazaj na stol.
"O, tako ponosna, glej jo, Anko; le čakaj, to si zapomnim, sedaj vem, da ti je zmotil oni zeleni škric glavo, le glej, da ti ne bo žal."
In odšel je brhki fant, a ne na plesišče, ampak doli v pritličje, se stisnil v kot in se tolažil pri vinu. Bolelo ga je, da mu je to. napravila Anka, ki jo je videl tako rad in katero bi tucji-zasnubil. Bila mu je vedno prijazna, a sedaj naenkrat je vsa drugačna. Kako vendar to?
Pa poglejmo nazaj v pretekle dni. da izvemo, zakaj je dala Anka takšen odgovor.
Predno prideš po široki državni cesti v trg Kapla, zagledaš ob desni strani blizu ceste malo, prav čedno hišico, s škriljicami pokrito. V oknih so postavljeni lončki z raznovrstnimi cvetlicami, pri hišici je majhen vrt z lično ograjo, zraven pa mala njivica. Zadaj za hišo je skromno gospodarsko poslopje s prostorom za dve kozi in kakega prešička.
V tej hišici je stanoval Urban Hribernik s svojo ženo Klaro. Bil je nekak nadzornik pri rudarjih, ki so kopali svinčeno rudo visoko pod Obirjem. Imel je lep zaslužek in dobro se je godilo obema. Klara je osrečila svojega moža z dvema otrokoma, Andrejem in Anko. Bila sta pridna in delala veselje svojim starišem. A sreča na svetu ni stalna. Bilo je pred devetimi leti v neki hudi zimi. V pondeljek, ko je šel Urban kakor navadno od domu v rudnik, je bilo vreme jasno, a na noč je bila burja in začel je neprenehoma padati sneg. Potegnil je jug in plazovi so drveli iz vseh vrhov v dolino. V soboto bi se moral, kakor navadno, vrniti mož, toda Klara ga je čakala zaman. V pondeljek so prinesli štirje rudarji na nosilnici mrtvega Urbana v prej tako srečni, tihi dom. Zasul ga je plaz, ko je hodil v soboto domov.
Neskončna je bila žalost vdove Klare. Sama je ostala z dvema otročičema v starosti 14 in 12 let. Težko je bilo za njo, ker je odpadel lepi zaslužek, ki ga je prinašal oče domov. Z malo pokojnino ni mogla izhajati.
A čas celi vse rane. Nesrečni materi sta bila v tolažbo Andrejček in Anka; prvi je stopil v službo pri županu, pozneje pa je šel k rudarjem na Obir, Anka pa se je učila šivati. Ker je bila spretna, je postala tako izurjena, da so ji nosile kmalu vse tržanke obleko v delo. Tako je imela opravka dovolj in mati Klara je bila v sredi svojih pridnih otrok prav srečna in je le želela, da bi ostalo tako.
Piskernikov Tomej iz sosedne hiše je bil tudi rudar na Obirju. Hodil je vedno s Hribernikovim Andrejem na delo in skupno sta se vračala. Vsak pondeljek sta si natovorila koše z živežem za cel teden, naložila težko breme na močne rame, v eni roki sta držala to in ono, kar ni bilo za koš, v drugi pa močno palico.
Sešla sta se vedno pri Hriberniku zgodaj zjutraj, srčno je bilo slovo in Tomej je še posebno pogledal na Anko, ki je stala med vratmi in se pošalil z njo, ter ni odšel prej, dokler ni dobil lepega šopka v spomin na dolgo pot.
In zavriskala sta, ko sta bila že visoko na hribu in se ogledala še enkrat nazaj na mili dom. Mati in Anka sta še stali pred hramom in odzdravljali, dokler nista zginila krepka rudarja v temnem gozdu. Med delom je minul hitro teden, v soboto pa je pripravljala mati Klara opoldne dober obed za Andreja, ki se vrne iz rudnika. Šla je nekaterikrat gledat oziroma poslušat. In če je slišala vriskanje som od hribov, tedaj je vedela, da se vrača in hitro je pripravila vse, da ni bilo treba dolgo čakati lačnemu Andreju, ki se je veselil okusne jedi. Med tednom je pač kuhal po svoje, včasih sta se ječmen in polenta malo prismodila in tudi iztžgankov se je včasih napravil "grof", kar je povzročalo pri tovariših mnogo smeha; žganki se niso dali razdrobiti in se je vleklo celo testo kakor lim.
Zvečer je prišel Tomej k Andreju in pomenkovali so se o preteklem tednu in se smejali. Pri tem je Tomej kaj rad pogledoval po strani na Anko, no, in priznajmo, tudi Anka je skrivoma upirala oči v brhkega fanta.
Bili so srečni dnevi. Mati Klara si je želela, da bi ostalo vedno tako, v Tomejovera srcu pa je tlelo srčno nagnjenje do pridne Anke in sanjal je že, kako bo srečen, ko si vstvari svoje ognjišče in mu postane Anka zvesta družica. Toda prišlo je drugače. Da poznejše razumemo, poglejmo nekoliko v zgodovino.
Cesar Jožef II. je odpravil podložništvo. Kmet je postal prost in se podal, mor ga je vleklo srce; njegov prejšnji go-% spod mu je moral prepustiti zemljo proti primernemu plačilu. Da si pa ohrani država vire dohodkov, je bilo treba, da plačujejo vsi lastniki zemlje enakomerno po velikosti posestva zemljiški davek. Vsled tega se je v tozadevnem patentu iz leta 1785 Odredila nova izmeritev zemljišč in ugotovitev dohodkov iz posestva. To delo so imeli izvršiti predvsem zemljemerci; ker pa teh ni bilo v zadostnem številu, so se določile tudi druge osebe.
V Zeneku je bil tedaj za flegarja Ivan Reitrer, ki ga že poznamo iz pogovora gostov v komendi. Bil je z dušo in telesom zavzet za korist svojega gospoda, grofa Franca Hosenberga, ki je bil tedaj lastnik obširnih ženeških posestev. Zato se mu pa ni smilil kmet in ga je pritiskal, kjer je le mogel. Bil je samec in resnica je bila, da ženske niso imele miru pred njim. In tako je bil tudi Robert Hubman sad takega razmerja, za katerega je moral prevzeti vso skrb po materini smrti. Robert je bil drugače brihten fant, zato ga je dal oče v šolo v Celovec. Po dovršenem uku je pomagal očetu pri vodstvu oskrbništva, posebno v pisarni. Kakor nalašč mu je prišlo tedaj, da so rabili sposobne osebe za merjenje zemljišča. Robert Hubman bi moral v Kapli in okolici izvršiti svoj posel, katerega je tudi prevzel spomladi leta 1785. Stanoval je navadno v Kapli na glavnem trgu. Oče ga je sicer vabil, naj stanuje pri Vrbniku v Lobniku, kjer je prostorna in enonadstropna hiša in ga nič ne stane, ker je last ženeške gospode. Flegar sam je vedno tam stanoval, kadar je imel posle v tem kraju, toda Robert je bil rajši v trgu, ker je ljubil družbo, posebno žensko, in zaradi tega je bilo življenje v Lobniku predolgočasno.
Robert je najprej meril zemljišča proti Obirskem. Hodil je mimo Hribernikove hišice čez potok Bela in dalje po soteski na svoj opravek. Tako je naneslo, da je videl večkrat Anko, sedečo pri oknu. Pogledal jo je vedno pozorno. Anka se je sicer prvotno umaknila, pozneje pa se je zgodilo, da je vzdržala njegov pogled, in ko se je Robert že nekoliko oddaljen obrnil, je opazil, da je gledala Anka za njim in pri tem zarudela. Nekoč jo sreča na poti proti domu blizu njenega doma. Po pozdravu je dala ena beseda drugo in znanje se je začelo. Robert je bil vitke postave, črnih las in temnih oči, imel je vsekakor tako zunanjost, ki dekletom ugaja. Znal pa je tudi gladka in sladko ter tako prepričevalno govoriti, da se je ulovilo neizkušeno dekle v njegov« mreže.
Tako je bilo tudi pri Anki. Srečala sta se večkrat, govorila vedno več. Robert je vedel povedati to in ono, napeljal je govor na ljubezen in namignil, da ima lepo službo in bi Anko tudi poročil, če bi ga marala. Neizkušenemu dekletu je donelo to kakor sladka pesem in je smatrala vse za resnično. Izginila je iz njenega srca podoba poštenega Tomeja, nič več ga ni pogledala in se ga izogibala. Mati in brat sta to opazila in jo svarila, a Anka je vedno zatrjevala, da verjame Robertu, ker govori tako iskreno.
Znanje je trajalo že nekaj tednov. Skrbi so se polastile matere Klare, ko je videla, da se je podala njena hči na nevarno pot."
Nekoč je izostala Anka pozno v večer. Imela je sestanek z Robertom, ki ji je prinesel lep prstan. Anka je bila vsa omamljena od lepega daru, nikdar ni imela kaj takega.
Verjela mu je vse, kar ji je pravil o bodoči sreči, ko bosta združena, za večno. Robert jo je imel popolnoma v svoji oblasti.
Vsa razburjena od dogodkov tega večera je prišla Anka domu. Našla je mater vso objokano. Vedela je, da je ona povzročila te solze, objela je mater in jo tolažila, češ, Robert govori resnico, in pokaže zlati prstan. A mati je dvignila karajoče prst, otožno pogledala razburjeno Anko in rekla: "Anka, Anka, zapomni si, da se boš kesala, a tedaj bo prepozno."
Tisto noč Anka ni zatisnila oči. Pred seboj je videla vedno Robertovo podobo, ki ga je vzljubila z vso močjo prve deviške ljubezni, a zraven je morala gledati resen, otožen materin obraz. A ni se zmenila za njene opomine, sila mlade ljubezni jo je gnaja k ljubljenemu, saj on ji je bil vse.
Minul je lepi maj, osulo se je cvetje in nastopilo je poletje. Anka se je sestala večkrat z Robertom. Pri nekem takem sestanku mu je sramežljivo priznala, da ni več sama, in prosila Roberta, da jo naj reši sramote. Robert je osupnil in jo tolažil, a o kaki poroki ni hotel nič slišati, češ, sedaj še ni na to pripravljen in naj tedaj čaka.
Neizmerna, žalost se je polastila njenega srca, a vendar je še upala, da se reši sramote. Robert je prihajal vedno redkeje na sestanke, nazadnje je docela izostal. Škodoželjna tovarišica ji je neki dan pošepetala uho, da naj nikdar ne čaka na Roberta, ker on je našel pri Mažarjevi Faniki svojo uteho.
In tako je tudi bilo. Robert se je naveličal Anke, na kaj resnega nikdar ni mislil. Začel je zahajati bolj pogosto v Mažarjevo gostilno. Bila je ena tistih mnogoštevilnih gostiln, ki so nastale v Kapli, ko se je pomikal ves promet čez Jezerski vrh skozi Kaplo na Koroško in v daljne dežele.
Mažarjeva Fanika je bilo živahno dekle, gizdavo, Ivi ni vedelo, kaj bi vse storilo, da bi bolj ugajalo fantom. Sukala se je kakor vrtavka med gosti, za vsakega je imela zapeljiv pogled in sladko besedo. Zato je bilo tam tudi vedno v-se polno gostov, posebno mladih.
Tudi Roberta je vleklo tja. Ker je bil gosposki, so si šteli Fanikini stariši v čast, da so pridobili takega gosta. Zato je imela hči še bolj proste roke; peljala je Roberta v posebno sobo, da mu ni bilo trebiti med drugimi gosti. Fanika, ki je poznala vse umetnosti zapeljive ženske, je kmalu tako omrežila Roberta, da je pozabil na Anko, posebno, ko mu je natvezla še laž, da je prej rada gledala sosedovega Tomeja, ki sedaj piha od jeze, da ga Anka ne mara več. Pisar je zahajal k Mažarjevim vsak dan in ostajal tam dolgo v noč.
S svojim pretkanim vedenjem je vedela Fanika privezati Roberta popolnoma nase, dobrikavala se mu je in ga vzbujala k strasti, a zopet se mu je umikala in nalašč privoščila tudi drugim zapeljiv nasmeh. Vse to pa je delala s prebrisanim namenom, da zadobi čez Roberta vso moč, zakaj ženitev s takim ljubimcem bi ne bila napačna. Ona bo imela gostilno, on pa bo služil gotov denar, poleg tega pa bo še imela vedno zabavo, ako ji bo mož predolgočasen.
Bližalo se je reberško žegnanje. Da bi se mogla Fanika pokazati tudi v javnosti s svojim častilcem ter zadati Anki najhujšo srčno rano, je pregovorila Roberta, da gre z njo na Reberco in jo pelje tudi na ples kot svojo izvoljenko. Robertu sicer ni bilo dosti do tega, toda njenim zapeljivim besedam se ni mogel ustavljati. Tako je prišel na Reberco, sicer ne s procesijo, ampak pozneje, zakaj za božje stvari mu ni bilo dosti mar. Kjer je le mogel, je zabavljal čez cerkvene obrede in se iz njih norčeval. Sešel se je s Faniko po dogovoru pri kapelški muti. Bila je kaj gizdavo oblečena, svetlo krilo se je ovijalo njenega vitkega telesa, na prsih je imela obleko globoko izrezano, da je tembolj mamila svojega čestilca. Na nogah pa je nosila najnovejše čeveljčke, katere si je med potom večkrat popravljala in kazala pri tem drobne nožice, tako preračujeno, da je še bolj vzbujala v poželjivem Robertu strast ljubezni.
Prišla sta na Reberco, ko je že minula glužba božja. Šla sta h Grajnarju. Kmetski fantje in dekleta se niso brigali dosti za ta dva gosposka, češ, to ni navada, da bi se taki umešavali med nas, tembolj pa se jih je razveselil gostilničar, videč, da pride k njemu grajski pisar kot gost.
Odkazal njima je posebno sobico, kjer sta se stisnila v kot in lahko kramljala po svojem. Fanika je bila dobro razpoložena, saj je videla Anko z bratom in le tej je hotela danes pokazati, da si je sedaj ona osvojila njenega ženina.
Minula je popoldanska služba božja. Komaj so stopili prvi ljudje iz cerkve, so že prijeli godci za inštrumente in zagodili za uvod veselo koračnico, nato pa sladko zazibajoče valčke in tudi poskočne polke.
Faniko ni vzdržalo več v soparni sobi, zvabila je Roberta na plesišče, tesno se mu je privila in zazibala sta se po gladkih tleh, da ju je bilo veselje gledati.
Tudi Anka je prišla s svojim bratom Andrejem na žegnanje. Tomej ju je videl odhajati od doma in neka sila ga je vlekla za njima. Anko je gledal še vedno rad in smilila se mu je v tem položaju, ko jo zvedel, da jo je zapeljal lažnjivi Robert, v sramoti pa zapustil.
Po maši je šla Anka z bratom h Grajnarju, da se malo okrepča. Tomej je prisedel k njuni mizi. Nič ni bilo pravega razpoloženja in tistega veselja kakor nekdaj. Andreju se je smilila sestra, Tomej pa je mislil na nekdanje lepe dni in postal je otožen, ko je videl, da so njegove nade uničene. Anka je postala nemirna. Zapazila je skozi odprte duri Roberta s Faniko, ko sta prišla na plešišče. Kako se mu Fanika smehlja in nekaj šepeče, sedaj se je celo prezirljivo obrnila sem na njo. Robert pa se stiska k njej in oko- mu žari od strasti. Kakor oster meč je presunil Anko ta prizor, videla je na svoje oči, da se ji je Robert izneveril in je prepuščena sramoti. V teh mislih je prosil Tomej Anko za ples in razumljivo je, da je odklonila. Tomej je hotel namenoma plesati z Anko, da bi pokazal Robertu, da je kljub temu ni pozabil in jo še spoštuje. Potrt na duši pa je odšel sedaj iz sobe, da bi našel v pijači utehe.
Robert in Panika pa sta sukala med med drugimi plesalci in nista zamudila nobenega plesa. Po daljši godbi so godci odnehali in zdajci so odhajali razgreti plesalci iz plesišča.
[nejasno] položaju se nahaja njegova sestra. Kuhalo je v njem od jeze, zato je zvonil nagloma nekaj kozarcev vina vase, da bi umiril razburjenost, a bilo je ravno nasprotno. Trepetal je na celem telesu in mikalo ga je, da bi nezvestemu Robertu pošteno premikastil kosti.
Priložnost se je kmalu nudila. Fanika, vsa razgreta, se je ovila Roberta in stopila nalašč v sobo, v kateri je bila Anka. Prezirljivo jo je pogledala in se porogljivo nasmejala. Robertu je bilo to neprijetno, hotel je hitro oditi iz sobe, pri tem pa se je zaletel v Andreja, ker se je spodtaknil ob stolu. Le-ta je nastavil ravno kupico, da jo izprazni, vsled sunka pa je padel kozarec na tla in se razletel na drobne kosce, vino pa se je razlilo po novi obleki Kakor bi ga pičil gad, se dvigne Andrej ves razkačen in stopi pred odhajajoči par, jima zastavi pot in strupeno pogleda Roberta.
"Kaj mi zastavljaš pot, ti kmetski tepec." zarohni nad njim Robert ves rudeč.
"Kaj me boš psoval ti, gosposki škric, mlečnozobi fantalin," vikne Andrej ves besen; "glej, da ti ne polomim vseh kosti, gizdalin zeleni!"
Rekši, stopi čisto pred njega in dvigne roke. Robert videč, da je osamljen, zakriči: "Pusti me na miru, s teboj nimam nič opraviti." S tem hoče oditi in potegne Faniko seboj, ki se je rogala Anki, ko je hotela svojega brata pomiriti.
Toda Andrej si ni dal nič reči, ves iz sebe zavpije:
"Kaj, ti praviš, da nimaš z menoj nič opraviti, ti goljuf, zapeljivec, ki si spravil mojo sestro v sramoto, sedaj pa se vlačiš s to ciganko, proklet bodi!"
Robert, že tudi razgret od zavžite pijače, hitro poseže po nož, vzdigne roko, da bi sunil Andreja v prsi. Anka strašno zakriči in pade onesveščena na tla. V tem trenutku zagrabi od zadaj Tomej za nož in ga izvije Robertu iz rok. Andrej videč, kaj je nameraval Robert, se ni mogel več brzdati. Z vso silo je udaril s sključeno pestjo izzivalca v obraz, da se mu je pocedila kri iz nosa. Tudi Tomej priskoči na pomoč, prime skupno z Andrejem Roberta in ga tirata doli po stopnicah in bilo bi se mu slabo godilo, da ni posegel vmes Grajnar in napravil red.
Pisar Robert si popravi obleko in osnaži lice. Obrne se proti Andreju in Tomeju, ki sta stala v gruči drugih fantov, pripravljenih za boj, in pravi:
"To se bo vama še drago vrnilo, zapomnita si."
Rekši izgine s Faniko, ki je bila vsa razburjena, iz gostilne ter jo ubere po strmi poti proti Kapli. Glasno krohotanje vaških fantov je spremljalo pisarja, ki je bil ves bled od jeze. Bil je danes brez moči, a v srcu je koval črne naklepe.
Tudi za Anko ni bilo veš obstanka, šla sta z bratom domu. Tomej pa je sedel že pozno v noč pri vinu, med potom pa se je še ustavil na Boštejevi pristavi, kjer so se tudi sukali neutrudljivi plesalci. Ko je že luna zašla, se je vlegel k počitku, a zaspati še dolgo ni mogel.
Tako se je končalo reberško žežnarijo leta 1785.
II.
urediNa dan Šimanovega sejma.
Cerkvica bela ti na višavi,
Kako prijazno mi tu stojiš.
Posvetni hrup je pod tabo v nižavi,
Ti mimo, pobožno v nebo moliš.
Pobožnost te je z veliko težavo, -
Zgradila tukaj bližje neba,
Kraljici nebeški v čast in slavo,
Ki božje dete v naročju ima.
Stritar.
Kdo ne pozna prijazne cerkvice Device Marije v Trnju? Ko prideš iz zgodovinsko znane soteske Tabre, odpre se ti ozka dolinica; pred seboj gledaš trg Kaplo in ob vhodu na levi strani na griču znano romarsko cerkev.
Po mnogoštevilnih stopnicah, vsega skupaj jih je 191, prideš do cerkve, odkoder se ti odpre prijazen pogled na trg in na raznovrstne vrhove s temnimi gozdovi pokritih gora.
Ni posebno velika cerkev, a slovi daleč okoli kot romarska, saj v glavnem oltarju je čudodelna podoba Device Marije.
Marijino obličje je kaj nežno, ljubeznivo gleda božja mati s črnimi očmi tja v daljavo. Kip ima le desno roko, katera drži žezlo. Roka je videti ožgana. Leva sploh manjka od rame naprej popolnoma in Jezušček je nataknjen na žebelj.
Pripovedka ve povedati, da je bilo na mestu, kjer stoji sedaj cerkev, v starodavnih časih samo trnje. Večkrat se je zgodilo, da so ušle pastirjem ovce, našli so jih na prostoru sedanje cerkve, ko so tam klečale. Vsako mlado soboto se je prikazovala na tistem mestu Devica-Marija v beli obleki, ki je hodila med trnjem, a nihče je ni mogel prijeti. Ti dogodki so kazali na to, da je tu svet kraj in volja božja, da se na tem mestu časti Marija. Zidali so torej cerkev, ki so jo tudi kmalu dogotovili. Toda manjkalo jim je prave Marijine podobe za oltar. Stari Boštej, katerega hiša je najstarejša v Kapli, je imel gostilno in vozil vina iz laške dežele. Ko so nekoč naložili Boštejevi vozniki vino na voz, pride neki neznani človek, ki položi na voz kip Device Marije in prosi voznike, da naj peljejo podobo tja, kamor jo bodo hoteli konji sami peljati. Ko pridejo vozniki domu in odložijo vino, potegnejo konji voz, na katerem je bil kip, ter peljejo naravnost proti cerkvi. To je bilo znamenje, kam je namenjen kip. Kapelčani vzamejo spoštljivo čudodelno podobo in jo postavijo v oltar.
Kdaj se je zidala cerkev, se ne da ugotoviti. Iz listine z dne 19. oktobra 1386, ki jo je pisal oglejski patriarh in kardinal Franciscus lastnoročno, ko je bival v Kapli, je povzeti, da je stala že tedaj cerkev, ker dobi vsak 80 dni odpustka, kdor sprejme na dan posvečenja cerkve pri D. M. v Trnju svete zakramente. Bržkone je kardinal ta dan cerkev posvetil.
Dne 24. septembra 1473 so prihrumeli krvoločni Turki skozi Kokro preko Jezerskega vrha in iz Solčave preko Št. Lenarta v Kaplo, ki so jo požgali. Kapelčani so zbežali v skalovje v Tabrih in od tam valili kamenje na Turke, jih tako 17 ubili in zajeli 200 konj. Ker so Turki večkrat vpadali v te kraje, so sklenili Korošci, da se zavarujejo. Sezidali so 1. 1479 v kapelški soteski trdnjavi, ki se imenujeta Tabri. Od teh trdnjav se vidijo še sedaj na obeh straneh Bele na strmih skalah razvalino. Trdnjavi sta bili med seboj zvezani z visokim zidom, ki je segal čez Belo. Na cesti pa so bila železna vrata. Ko so dogotovili tabre, so bili ljudje tako veseli, da je nastala celo narodna pesem, od katere pa so znane le dve vrstici:
O ti preljuba kremlica,
Ti si naša zabranica.
Narodna pripovedka ve povedati, da so pridrli 1. 1783 Turki sem od Podjunske doline. Njim na čelu je bil Ahmet-paša. Turek je požgal Reberco in:
Z junske doline če v Kaplo predroti,
v cerkvi Marije hlev konjski imeti.
Toda Kapelčani zajezijo Belo v Tabrih, voda nastopa tako visoko, da stoji že do podnožja D. M. v Trnju. Paša stopi na goro v skalovje in ko Zagleda odtod Kaplo in romarsko cerkev D. M., zagrozi, da potopi Kapelčane v krvi, cerkev pa spremeni v konjski hlev. Ali v nebeški zarji se zasveti tedaj Marijino ime, iz jasnega neba trešči strela v turškega pašo, slap zruši pečevje in stisne podobo turške glave v skalo, jez se podere in poplavi Turke, ki se potopijo v Beli. Turški sultan je nabil pozneje v globoki Turčiji železna pisma, da ne pride več v ušive Luče, lažnjivo Solčavo in železno Kaplo. Od tistega časa se imenuje Kapla železna, Luče pa je označil ušive, ker so baje Turke uši snedle, Solčavani pa so sovražnika ob gosti megli zapeljali v prepad "Peklo", kjer so se vsi pobili.
Do Matere božje v Trnju je imelo ljudstvo veliko zaupanje in ljubezen. Od daleč so hodili romarji tu sem na božjo pot v tolikem številu, da je bilo koncem XVIII. stoletja na binkoštni praznik 7000 ljudi pri obhajilu. Dogajali so se tudi čudeži, kar kaže še sedaj 25 votivnih podob iz prejšnjega stoletja.
Tako je postala ta cerkev znana daleč okoli po Koroškem in tudi na Štajerskem noter do Gornjega grada. Vsako leto so romali ljudje k tej cerkvi, posebno pa na veliko in malo Gospojnico ter na praznik Marijinega imena.
A reforme cesarja Jožefa II. tudi tej cerkvi niso prizanesle in to je povzročilo dosti Razburjenja. Začetek pa je bil na dan Šimanovega sejma v Kapli leta 1785.
Ta sejem je eden največjih posebno radi tega, ker je treba nakupiti stvari, ki se rabijo preko zime.
Že osem dni prej je dal trški sodnik Hagen pri rotovškem oknu postaviti leseno roko z mečem v roki v znamenje, da je od tega časa vsak, ki pride v območje trga, podvržen postavam in uživa tudi zaščito trške oblasti.
Že dan pred sv. Šimanom so se pripeljali trgovci iz daljnih krajev, tako iz Celovca, Velikovca, Pliberka. Po gostilnah je postalo življenje živahno, gostilničarke so potiskale kar po cela teleta in svinje v veliko peč, da drugi dan ni toliko dela.
Pri Bošteju in Koceljnu so se že napolnili prostori in vsa prenočišča so bila oddana. Trgovci in kramarji so sedeli po skupinah skupaj in se živahno pogovarjali, saj je vsaki upal, da bo drugi dan prodal kolikor mogoče veliko blaga. Še dolgo v noč je trajalo živahno življenje, posebno še pri Mažarju, kjer so se zbirali mladi fantje. Prišel je tudi slepi Gregej in raztegoVal svojo harmoniko, da je hreščalo daleč naokrog. Toda to ni oviralo mladih ljudi, da bi se ne zasukali z dekleti, ki so jih fantje kmalu privedli iz sosednih hiš.
Fanika se je veselo sukala med mladimi gosti, temu in onemu je dala prijazno besedo in ga malo podražila. Roberta danes ni bilo, ker se je bal krepkih fantov, ki mu niso bili posebno naklonjeni, zlasti od tega časa, ko je imel prepir z Andrejem in Tomejem. Faniki se je tudi nekoliko zameril, zakaj posebno junaško se ni obnašal, popihal jo je kakor zajec, in ona bi bila vendar tako rada pokazala njegovi prejšnji nevesti svoje zaničevanje in jo še bolj trpinčila. Toda preveč ni smela dati Čutiti Robertu svoje jeze, da se ji ne izneveri, ker bi bilo vendar škoda takega ženina.
Odbilo je že pol noči. Nočni čuvaj Nacek je že zatrobil dvanajsto uro in zaklical:
Lahko noč, lahko noč!
Bog vam daj svojo pomoč!
Imel je staro trobento, privezano na črnožoltem traku, v eni roki pa je nosil staro helebardo, že čisto zarjavelo. To je bil znak njegove oblasti. Imel je gledati na to, da se ni potikal noben sumljiv človek po trgu, istotako je imel dolžnost paziti na to, da so bile vse gostilne o polnoči zaprte.
Danes se je malo nategnilo, saj duhovi so se vedno bolj razvnemali in težko je bilo pustiti sladko kapljico. Boštej in Kocelj sta gledala na red, zato tam Nacek ni imel dosti opravka. Toda pri Mažarju je bilo še vse v najboljšem razpoloženju. Ko je stopil Nacek v pivnico, vso zakajeno, da skoro nobenega ni mogel zagledati, se niti zmenili niso zanj. Fanika mu je hitro dala frakeljček boljšega, poznala je že njegove želodčne težave. To ga je potolažilo, da se je smela mladina še nekaterikrat zasukati. Toda spomnil se je nazadnje le na svojo službo, dvignil je helebardo kvišku in zapovedal, da je sedaj konec.
"Saj še ni čas," vpili so fantje; "na Nacek, tu pij, pa za svojo staro tudi nesi nekaj s seboj." In Nacek je še izpraznil velik kozarec in vtaknil steklenico z vinom v žep. Tako so zopet ukanili Naceka, kateremu se je nos danes že precej svetil, še za veselo poskočnico.
Pa vsake stvari je nekdaj konec in na tretji Nacekov opomin ni pomagalo nič, morali so zapustiti gostilno in si poiskati svoja ležišča. Kmalu je nastal mir, le Nacekovi koraki so odmevali po ulicah in oznanjevanje posameznih ur. Piri tem pa je postal le-ta žejen, potegnil je steklenico in napravil iz nje nekaterikrat močne požirke. Utemeljeval pa je to s tem, da njegova Špela itak spi, in tedaj tudi kakega okrepčila ne rabi.
Napočilo je jutro; še je bila tema in že se je Slišalo od daleč škripanje težko obloženih voz, klicanje, voznikov, ki so pokali z biči.
Mežnar Jožef Probart je že Odzvonil juternico, najprej pri fari, potem pa Se v cerkvi D. M. v Trnju. Nebo je bilo jasno in mrzel sever je pihal od Suhe skozi Tabre.
Od Jezerskega so prignali cele črede ovac, velike, z debelo volno pokrite, saj tam je posebna pasma in Jezerjani so na to ponosni. Razpostavili so jih ob koncu trga na sejmišču za živino; kmalu so se jim pridružili kmetje iz Kort in Obirskega, ki so prignali koze, male in velike, z rogovi in brez rog. Poljanci pa so prignali živino, da jo spravijo v denar, ker na dom ne pride itak noben kupec. Na glavnem trgu so razpostavili došli trgovci svoje blago na stojala, ki jih imajo pripravljena za take prilike. Trgovci s šuknom so vpili, vzdihovali blago, ga potegovali, hoteč pokazati, kako je močno, da se lahko nosi sedem let, noč in dan. Zopet drugi so ponujali blago za ženske, predpasnike, rute, od navadne do svilene, v vseh različnih barvah, različne trakove za zarobljenje ženskih kril. Kupci so radovedno gledali blago, ponujali dosti manj, kakor je zahteval trgovec, in se pogajali tako dolgo, da se je nazadnje dosegla cena, ki je bila obema po volji. Včasih pa se je radi enega krajcarja tudi razbila kupčija, ker kupec ni hotel nič primakniti, prodajalec pa ne odnehati.
Tu je zopet mož, ki ima v kletki kanarčke, baje prinašajo srečo. Za dva krajcarja potegne kanarček iz koritca listič, na katerem je številka, ki se mora staviti v loteriji, in gotovo je, da pridejo pri prihodnjem srečkanju vse rdeče, in denarja je dovolj.
Zviti lastnik takih vedeževalcev si misli: Tačas, ko do tega pride, sem že čez vse gore, denar je pa le varno v žepu; če nič ne zadene, ne bo letel za mano.
Ribničanje tudi niso manjkali s svojo suho robo, ponujali so ženskam različno blago, ki se rabi v kuhinji.
In tako je bilo vse naprodaj, česar si je človek želel, od najpotrebnejšega pa do nepotrebnega, še kresilno gobo je prodajal Stokov Tomej, ker tudi to se rabi za vžiganje na ognjišču, posebno, pa so to rabili stari tobakarji, ki brez gobe, kresilnega noža in kamna niso mogli živeti.
Množica ljudi se je pomikala počasi gori in doli, vsak si je hotel pogledati razloženo blago. Če je bilo življenje živahno že na trgu, je bilo še bolj živahno po gostilnah. Povsod je bilo vse nabito polno, vsak je prišel od daleč, in je hotel zadostiti svojim telesnim potrebam. Pri Koceljnu so se zbrali odlični kmetje, mogočni Jezerjani: Štular, Mlinar, Roblek, Makek, Anko, ki so napravili dobro kupčijo z ovcami, a nakupili za ta denar marsikaj, kar bo delalo veselje domačim. Še na kavo se ni pozabilo, ki se bo srebala v najožjem krogu, če drugače ne, pa v kleti, da hlapci in dekle kaj takega ne ovohajo.
Iz Kort je prišel bogati Pristovnik, ki je sedel za široko mizo. Bil je dobre volje; prodal je lepo število koz, zato je rad požvenketal s srebrnim denarjem in naročil marsikateri bokal. In hvalili so ga vsi, češ, kako imeniten gospodar je in bogat, in to mu je prijalo. In vedno več pivcev je imel okoli sebe, ki so radi pili zastonj.
V drugi sobi so sedeli Tomaž Vegi iz Lobnika, ki je bil tedaj župan za belski okraj. Bil je mož močne postave, resnega, odločnega obnašanja, da je imel pred njim spoštovanje vsak, kdor ga je poznal. Bil je brihtne glave in znal brati in pisati, imel je odkrito obnašanje in tudi pred gosposko se ni ustrašil, ampak povedal vsakemu svoje pravo mnenje. Zato pa so mu tudi vsi zaupali, in njegov nasvet je bil odločilen. Že več let je županoval in vodil ta posel v občno zadovoljnost. Bil je najbolj ugleden izmed vseh kmetov in tudi župnik Prunner ga je tako spoštoval, da ni začel z božjim opravilom, dokler ni prijezdil Vegi, kakor je imel navado, v trg.
Poleg njega sta sedela Pankracij Sadovnik iz Remšenika in Jurij Pavlič iz Bele, ki sta bila tedaj cerkvena ključarja in ne malo ponosna na to službo. Že od 1. 1690 niso več volili cerkvenih ključarjev iz sredine tržanov, ampak samo iz sredine kmetov belskega okarja, a ta okraj je bil velik in mnogo jih jo bilo, ki bi radi imeli to čast, pa. le dva sta bila izvoljena.
K tem kmetom so prisedli tržani svečar Karol Podgornik, ki je imel navado, da je šel dopoldne na malo južino k sosedu, ali Bošteju ali pa h Koceljnu. Istočasno so prišli usnjar Ivan Fleischhaker, mizar Jakob Bicajnar in Krieger Mabtija, po poklicu krojač.
To je bila četveroperesna deteljica, ki je bila vedno skupaj. Dražili so se med seboj in smejali, ko so dogotovili svoje delo. Med njimi pa je hodil gostilničar Nikolaj Kocelj, mož precejšnjega obsega in žilavih rok. Velika srebrna verižica je segala čez telovnik, na sredi je visel velik srebrnjak Marije Terezije, in srebrni gumbi na telovniku, vsega skupaj dvanajst, so se svetili kakor solnce. Na glavi, ki je kazala sive, bolj redke lase, je nosil zeleno že precej oguljeno čepico. Kocelj je veljal za bogataša in je bil tudi najvplivnejši mož v trgu, zato je bil tudi prvi svetovalec; in kadar je sodnik Hagen sodil, je sedel poleg njega in odločeval o usodi obtožencev. Zato pa so k njemu prihajali le odlični gostje, ker tam je bil red, in kdor je hotel razgrajati, je smuknil kmalu čez stopnice na cesto, da ni vedel, kako bi prej ko mogoče pobral svoje kosti in jo krenil kam drugam, kjer mu ne odkupijo tako hitro korajže.
Kocelj je bil dobre volje, gostov je imel veliko in tudi strežajev dosti, da se mu ni bilo treba samemu truditi. Prisede k tržanom in nagovori Jakoba Bicajnarja: "No, Jaka, že nekaj dni te nisem videl; na Šimanovo te je vendar privlekel veter, si pa že bil na trgatvi v Žitari vasi in si dosti nabral?"
"Da, bil sem, pa se nič ne morem hvaliti; bilo je še precej, toda bolj kislo je; je pač tako, kakor ga nam je Bog dal!"
"Seve, sovo, lani ste ga pa sami pridelali," poseže vmes usnjan Fleischhaker, "ko ste imeli tako dobro in sladko grozdje."
"Vidiš ga no," zasmejali so se vsi in tudi Vegi in tovariši pri drugi mizi.
"Pa še niti pokusiti ga nam nisi prinesel," podraži ga svečar Podgornik; "sediš na svojih sodih kakor mačka na peči, še kapljice ga nam ne privoščiš."
"O ti spaka švedrasta," huduje se navidezno Bicajnar; "čakaj, ko bo prišla tvoja žena v kratkem v tisti položaj, da ji bodo morali kuhati juho iz starih kur in boš zopet moral pestovati, ti pošljem čutaro lanskega, da ne opešaš in zaspiš pri zibanju, ko nosiš že šest križev, pa še nimaš miru."
Glasen smeh je udaril po sobi in stari Kocelj se je smejal, da se je tresel okrogli trebušček.
"Da, da, srečen tisti, ki ima vinograd, ima še vsaj nekaj dohodkov," pravi krojač Krieber; "jaz pa moram vedno vbadati iglo in gledati, kako si prislužim kak denar."
"Nikar ne zdihuj tako, ti suhi komar," zasmeje se Podgornik; "tebi tako ni treba jesti, ko si tako debel, da bi lahko zlezel skozi šivankino uho."
"Ti pa tudi ne prideš v nebesa," odvrne mu krojač; "ko stopiš pred svetega Petra, boš moral še tiste žaklje s srebrnjaki pustiti zunaj, ker nebeška vrata so zelo ozka."
In zopet so se zasmejali gostje na glas.
"Saj dobro, da pusti denar zunaj," oglasi se župan Vegi, ki se je rad pomešal med pogovor tržanov; "bomo vsaj lažje plačevali davke, ki jih ham hoče zopet naprtiti na naš hrbet gosposka."
"Da res," oglasi se Pavlič, "sedaj zopet merijo po Beli zemljo; tisti škric, ki ga flegar toliko čisla, hodi že cel teden po mojem posestvu, gleda in gleda na tiste, inštrumente; da bi mu zlodej prevrgel vse skupaj dol v grapo."
"Pa kako siten je," pripomni Sadovnik iz Remšenika; "zadnjič pride v mojo hišo, ko smo ravno molili angeljsko češčenje, misliš, da se je ta pokveka gosposka odkril? Stal je pri vratih s klobukom na glavi kot bi imel vrabce pod njim in se porogljivo smejal. Najrajši bi mu bil pripeljal takšno okoli ušes, da bi videl tri solnca."
"Je popolnoma brezveren "človek," pritrdi počasno Vegi in potegne iz kozarca krepek požirek; "nikoli ga ne vidim v cerkvi, ne odkrije se pred duhovniki, kjer le more, se norčuje iz božjih stvari."
"In taka spaka naj nam meri grunte in določuje davke, tristo medvedov, to pa že ne," razsrdi se Pavlič; "če še enkrat pride, naženem ga s palico, da se bo kar kadilo za njim" Rekši udari na mizo, da odskočijo kozarci.
"No, no, Jurij, pomiri se," tolaži ga Kocelj, ki ni imel rad poloma v svoji hiši; "saj bo ta škric že šel odtod, večno to merjenje tudi ne bo trajalo."
"O dober dan, častita gospoda," pozdravi zbrane pivce novo došli gost, ko še ni prav stopil v sobo.
"O Lukej, kje pa ti hodiš, ali si se rešil vrvi, na kateri te ima pripetega tvoja Katra," podraži ga Podgornik in mu ponudi napolnjen kozarec, da pije.
Lukeja je sicer malo pogrelo, a mislil si je: pogoltni jezo. In to je tudi storil, nastavil velik kozarec z rdečim vinom in v treh požirkih je stekla vsa tekočina po grlu in ž njo vsa jeza.
Bralec je gotovo radoveden, kdo je novi gost, ki si tako praktično razlaga, kaj vse mora človek na svetu pogoltniti.
To je trški birič, Lukej Hudopisk. Nekdaj je bil kot bajtarski sin blizu Kaple pri vojakih in se je naučil nekaj nemščine ter brati in pisati. Ko je prišel domu, je ravno umrl prejšnji birič Bobej. Ker je imel Lukej vojaški nastop in dobro nabrušen jezik, ga je sprejel trški sodnik v službo, da je klical ljudi k sodniji ter iztirjeval kazni, zapiral obsojence in jim tudi našteval po neizrekljivem delu telesa v sodbi izrečeno število udarcev, da je marsikateri vriskal, a ne od veselja, in si želel, da bi birič ne bil tako močan.
Služba takega biriča je bila v tistih časih kaj važna. Bil je imenitna oseba in bali so se ga bolj kakor sodnika. Zato je pa skušal vsak biti v dobrih odnošajih z njim. In tako je sčasoma postal pijanček, zakaj ta in oni mu je dal piti, če je imel kaj opravka pri sodniji.
In Lukej se ni branil. Dostikrat je čudno zadišala, če je stopil v dvorano, in sodnik Hagen je potegnil skozi svoj fini nos in resno pogledal Hudopiska iznad očali ter dvignil karajoče prst:
"Hudopisk, Hudopisk, pa si že zopet pil tisto zlodejevo žganje, smrdiš kakor dihur, poboljšaj se — oženi se!"
In Hudopisk je stal ves skesan pred sodnikom in zatrjeval, da je to zadnjikrat, ter dvignil tri prste, kakor bi hotel priseči pred strogim, a vendar dobrini sodnikom.
"Bomo videli," meni dobrohotno sodnik, "a pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne."
"O milostljivi gospod sodnik, ne sodite me preostro, čisto gotovo postanem najtreznejši človek."
Sodnik se je malo nasmehnil, ker na tako prisego ni dosti držal, in imel je prav; še dostikrat je dišal Lukej Hudopisk po žganju in vinu in oči so se mu svetile, kakor bi imel mrzlico.
A nazadnje je le našel zdravilo zoper to slabost. Nikogar ni imel, ki bi gledal nanj: obleka je bila ponošena in tista kapa, ki jo je nosil v znamenje svoje službe, se je svetila kakor steklo in brke so mu visele navzdol kakor kakemu Kitajcu.
Andrej in Tomej sta bila vedno skupaj, in to je bilo obema v tolažbo.
Dospeli so do rimskih utrdb pri mestu Pešaniji. Vojakov je bilo vse polno, da je kar mrgolelo daleč na okrog. Bilo je pa tudi potrebno, saj Turek je dovajal vedno več krdel od vseh strani. Ogleduhi so ugotovili, da se pripravljajo Turki na napad. Bilo je letanja sem in tja, vlačili so topove na posamezne postojanke, zadaj pa so vlekli konji težke vozove s strelivom. Pešci so se razvrščali v večjih oddelkih v smeri, kjer so stale avstrijske čete.
Bilo je nekega toplega večera. Solnce je že davno zašlo, rudeča zarja se je pokazala na zapadu in se razširila visoko na nebo, da je bilo vse kakor v krvi.
Tomej in Andrej sta bila v svojem šotoru. Videla sta rudeče nebo, dolgo sta ga gledala, ne da bi bila spregovorila. Oba sta bila zatopljena v misli na milo domovino.
"No, Andrej, zakaj si tako tih? v prekine molk Tomej, ki se je ravno pripravljal k počitku.
"E, vesel človek ne more biti," meni Andrej, "saj veš, da me skrbi, kako je doma. O ta prokleti pisar, ta je vsega kriv!"
"Bo tudi dobil svoje plačilo, le čakaj," tolaži ga Tomej; "če je še Bog v nebesih, mora sprejeti ta hudobnež zasluženo kazen."
"Kaj mi to pomaga," pravi žalostno Andrej, "ko moram biti tukaj, in slutim, da se ne vrnem."
"Pojdi no, kaj si boš s tem belil glavo; jaz ne mislim na to; če je krogla namenjena meni, naj bo, dokler me pa še ni pošegetala, si pa ne bom delal težkega srca.
"Ti se lahko smejiš, a zame je drugače," pripomni Andrej
"Le počakaj, vse mine in tudi tega bo konec; Turka naklestimo, potem pa Majdi domov v Kaplo in vse bo dobro."
"Da bi le bilo, a nekaj mi pravi v srcu, da bo drugače. Sanjalo se mi je, da sem hodil po motni vodi in trgal ob bregu zrele, modre slive — in to pomeni smrt."
"Beži, beži, sanje so sanje, jaz nič ne verjamem na to; še nikoli nisem zadel v loteriji, če sem stavil na kitko številko, o kateri se mi je sanjalo."
Tako sto se pomenkovala oba prijatelja.
Noč je razprostrla svoja krila na prostrano taborišče, kjer je spalo toliko vojakov, mogoče to noč zadnjikrat. Saj so kazali vsi znaki, da pride jutri do odločilne bitke. Kmalu je potihnilo vse, le korakanje straže je bilo slišati v tihih nočnih urah.
Minula je noč. Jutranja zarja se je prikazala na vzhodu. Dolgi krvavi žarki so segali vedno dalje in dalje na nebo. Že se je svetlikalo in s tem je nastalo življenje tudi v taboru; glasno trobentanje je vzbudilo vojake iz trdnega spanja, ta in oni si je mel zaspane oči, počasi se je opremljal z orožjem. Razvrstili so se po četah in krdelih in kmalu so bili pripravljeni na boj.
Večjemu oddelku Korošcev je poveljeval Franc grof Rosenberg, tedanji ženeški gospod. Vojaki so ga imeli radi, saj je bil dobrosrčen poveljnik, ki je ljubil svoje vojake. Bil je sam hraber in se ni bal nobene nevarnosti. Vzpodbujal je svoje vojake k pogumu. Navdušeno so mu odgovarjali: Mi gremo z veseljem v boj!
Tudi v turškem taboru je postalo kmalu vse živo. Pel je boben in slišalo se je od daleč kričanje in ropotanje voz.
Kakor je bilo pričakovati, so Turki res udarili na avstrijske čete. Grof Rosenberg je stal s svojim krdelom ob rimski utrdbi. Grozno se je tresla zemlja, ko so dirjali Turki na čilih, malih konjih proti utrdbi. Bili to že čisto blizu in Avstrijcem bi se bilo slabo godilo, zakaj Turkov je bilo ko listja in trave.
Topovi so grmeli, krogle so švigale, tu in tam je padla granata in razmcsarila vse, kar je bilo v bližini. Tu je padel vojak, zadet od krogle, tam so dirjali konji brez jezdeca, glasno hrakali in begali čez trupla mrtvih in tudi še na pol živili vojakov, ki so stokali od strašnih bolečin. Bilo je krvavo klanje; že so bili Avstrijci potisnjeni čisto v zagato, še trenutek in izgubljeni bi bili vsi, neusmiljeno bi jih bili posekali in postrelili Turki. Toda čuj, naenkrat zadonijo od strani izza nekega hribčka trobente. Z veliko silo uderejo huzarji grofa Aichelburg pešcem na pomoč. S silnim krikom se zaženejo med prodirajoče Turke, neusmiljeno sekajo po turbanih, da so padalo glave kakor bi sekal mak. Turki so prestrašeni obstali, avstrijski pešci so se mogli oddahniti in umakniti proti taboru po precej ozki poti. Ob straneh pa so bila močvirna tla. To je opazilo krdelo turških jezdecev. Hitro se odcepijo od glavne čete ter zdirjajo za bežečimi Avstrijci.
Med temi pešci sta, bila tudi Tomej in Andrej. Hrabro sta se borila ves čas, marsikateremu Turku sta upihnila luč življenja, stala sta vedno v prvih vrstah, kjer so najbolj švigale krogle. Ko je došla pomoč, sta bežala z drugimi tovariši po ozki poti.
"Tomej, to je naša nesreča!" pravi Andrej. "Turki nas potisnejo v močvirji."
"Sva dosedaj srečno odnesla pete, jih bova še tudi zanaprej," ga pogumno tolaži, Tomej. <--221--> "Neka temna slutnja me navdaja, vem, da najdem tu svoj konec. Pozdravi mi Anko in bodi ji zaščitnik, saj je sedaj sirota!"
"Andrej, vse storim zate, saj veš, da sva si bila vedno dobra, in tudi Anko sem ljubil."
"Bog te obvari!" reče še Andrej in v tem trenutku nastane strašen krik. Turki so na urnih konjih dosegli bežeče Avstrijce, ki so se gnetli naprej po ozki cesti. — Zdajci so pridrli Turki med nje in sekali na vse strani. Da so se Avstrijci rešili, so krenili v stran, a to je bila njih poguba. Vsled močvirnih tal so se začeli pogrezati. Vedno bolj globoko so lezli v zemljo. Ko so Turki to zapazili, so jezdeč na konjih gekali po nesrečnih vojakih.
Tomej je bežal naprej in se srečno preril na suho, odkoder je mogel "bežati proti taboru. Izgubil je Andreja izpred oči. Ravnokar so pridrveli štirje jezdeci za gručo, v kateri je bil Andrej. Rešitve ni bilo druge, kakor skočiti v stran. Tako je storil tudi Andrej — a gorje — ni mogel dalje; komaj je hotel dvigniti desno nogo, se je pogreznil z levo tem bolj globoko. Vihtel je z rokami, da bi se dvignil iz močvirja, toda nikamor se ni mogel ganiti. V tem pridirja Turek bliže njega. Andrej se mu postavi nasproti in hoče nastaviti puško v obrambo, a pregloboko je tičal v močvirju, da se ni mogel dosti hitro kretati. Bliskoma zavihti Turek meč ter udari Andreja poplavi, da se skloni z vzklikom: Jezus, Marija, ves okrvavljen na tla in v kratkem za vedno zatisne svoje oči.
Tako je našel Andrej smrt daleč od svoje domovine in ljubljene sestre kot žrtev pisarjevega maščevanja.
Prepozno je prišla tem vojakom pomoč. Ko so se skoraj že vsi pogreznili v močvirju in so jim posekali Turki neusmiljeno glave, so šele pognali topničarji sovražnika v beg.
Cesar Jožef, ki e imel v bližini svoj tabor, je moral vse to gledati. Silno vznevoljen vsled tega poraza in bolehen se je vrnil na Dunaj.
Le neznatno Število je bilo onih, ki so srečno odnesli pete pred ljutim Turkom. Med temi je bil tudi nas Tomej. Vesel, da si je rešil življenje, je bil vendar potrt, ker je izgubil svojega najboljšega prijatelja; ni imel nobenega veselja več in tako mu je bilo zelo všeč, da se je boj proti Turkom še nadaljeval.
Cesar Jožef je imenoval v tem času pri vojakih toliko priljubljenega generala Laudona za vrhovnega poveljnika cele vojske, ker je uvidel, da je le on pravi mož za vodnika vojne proti Turkom. Nastalo je silno navdušenje med vojaki, vriskali so veselja in se objemali. Tudi koroški polk je odkorakal h glavni vojski ob Donavi, zakaj Laud on je imel namen zavzeti Belgrad.
Vojna sreča se je tudi res obrnila na bolje; meseca septembra 1789 je zavzel Laudon slavni Beli grad in med tistimi, ki so korakali v zavzeto mesto, je bil tudi Tomej. Prepevali so vesele pesmi, posebno o Laudonu, ki jo je zložil vesel narodni pevec takoj, ko je bila zavzeta znamenita trdnjava.
Stoji, stoji tam Beli grad ...
Daleč po svetu je prišel Tomej pozneje še kot vojak. Mislil je na svojo domovino in na Anko, ki jo je še vedno ljubil, in dvomil, ali jo še vidi kedaj.
Pol leta po Andrejevi žalostni smrti je sprejela Anka pismo od Tomeja, v katerem ji sporoča žalostno usodo ljubljenega brata. Neizmerna je bila njena žalost, saj je vedela, da je vse to zakrivila ona sama v vsled razmerja pisarjem. V tolažbo ji je bil edinole mali Bogdanček, lot je zagledal med tem časom luč sveta. Koliko ur je se dela ob njegovi zibelki in točila bridke solze, saj je bila tako osamljena; samo kadar se je nasmehljalo dete in prožilo nežne ročice proti nji, zaigral je lahek nasmehljaj okoli njenih usten.
Bili so to solnčni trenutku sredi temnih dni.
IV.
urediPri komisarju v Celovcu.
Po udih tresel ga je mraz.
Od jeze bil mu bled obraz.
Jenko.
Minulo je dve leti od Šimanovega sejma. Prvotno razburjenje se je poleglo. — Ljudje se niso dosti zmenili za cesarske odredbe, zakaj zdele so se jim pretirane, nekatere celo smešne: Stara ukoreninjena navada pri kmečkih ljudeh se ni dala odpraviti. Tako so hodili zopet v procesijah po bližnjih župnijah kakor nekdaj: Obirčani so bili na žegnanju v daljnih Selah, kjer so praznovali farnega patrona sv. Urha, iz Sel so prišli romarji v Žitaro vas na petek D. M. sedem žalosti, iz Kaple in Roberte je šla procesija, in sicer prav mnogoštevilna, na dan Najdenja sv. Križa v Žitaro vas, Kapelčani so prišli kakor navadno na križevo sredo na Reberco. Jezerjani so se tudi ojunačili, češ stare procesije se morajo obdržati, in župnik Martin Wiser, ki se je dosedaj bal zamere pri oblasti, se je udal ponosnim, a obenem vernim Jezerjanom. Tako se je zbrala na dan sv. Ane leta 1787 velika množita ter šla črez Jezerski vrh v Kaplo častit sv. Ano, ki je imela v posebni.kapelici svoj oltar. Zato pa so zopet Kapelčani vrnili procesijo na Jezersko, kamor je došel tudi župnik iz Kokre.
Kakor vsako leto so Kapelčani na dan sv. Ožbolta, ko je bilo žegnanje na Jezerskem, tudi letos prav slovesno cerkvovali pri podružnici sv. Marjete v Remšeniku. Mnogov vernikov je prišlo od vseh strani. Kaplan Toffan je kaj ganljivo govoril vsem iz srca in nato je bila peta sv. maša. Pa je bilo tudi nekaj lepega. Iz jasnega neba je sijalo zlato solnce in ogrevalo mater zemljo, ki se je pokazala v najlepšem poletnem sijaju. Tisočero pestrih cvetlic je bilo razprostranih po s61nčnatih travnikih, in po lipah se je slišalo veselo šumenje pridnih bučelic, ki so srkale sladek med iz bujnega cvetja, ki je razširjal daleč naokoli opojen duh. In pevci iz Kaple so pod spretnim vodstvom Haderlapa peli tako lepo, mirno in ubrano, da bi moral imeti srce iz kamna, kdor bi ne čutil tiste miline, ki te navdaja ob tako svečanih trenutkih, ko zreš slavo vsemogočnega stvarnika.
Ljudje so bili dobro razpoloženi. Ker je bil vroč dan, so kmalu posušili sodčke, ki sta jih pripeljala Boštej in Kocelj in jih točila pri Mežnarju, ki je postregel tudi kaplanu z dobrim zajutrkom. Zato pa so udarili vsi tisti, ki so začutili žejo, dol h Kupica, kjer je bila že tedaj gostilna. Zasedli 80 kmalu vse prostore v sobi in tudi zunaj na trati je bilo v kratkem času vse polno. Kmetice so se zbrale v sobi pri dolgi mizi. Tam je sedel Vegi s svojo ženo Uršo in s svojim sinom Francetom. K temu sta prisedla cerkvena ključarja Matevž Makež in Simen Lipuš. V tej družbi so se nahajali tudi Urban Skorbir, ki je prišel kot 841eten starček s svojim prijateljem Antonom Razpotnikom, ki je imel tudi že osem križev na hrbtu. Tudi kramar Anton Brandeis je prisedel, ko je enkrat razprodal pri Marjeti svoje blago, saj za polič vina bo vendar še seglo.
Že se je razvilo veselo življenje. Zunaj na trati so zapeli cerkveni pevci nekaj prav lepih narodnih pesmi in še kaplan je pomagal s svojim'krepkim glasom.
Toda glej, kdo prihaja sem iz gozda? Ali ni to flegar? Vsi gostje pogledajo naenkrat v dotično smer. Postalo je vse tiho, le polglasno šepetanje je šlo od ust do ust: Kaj išče ta človek danes tukaj? Naj bi ostal rajši v Zeneku in ne vohal tukaj okrog. — Flegar se ni zmenil za radovedne Kapelčane, niti ni odzdravil na spoštljiv pozdrav moških, ki so sneli svoje široke klobuke in jih držali v rokah, dokler ni izginil flegar v notranje prostore Kupičeve hiše.
Kako so se spogledali Vegi in vsi drugi gostje, ko je stopil naenkrat flegar v sobo. Kupičeva žena, po imenu Barba, ki je bila še v najboljših letih, je takoj pripravila prostor pri mali mizi ob oknu, in flegar se je vsejel ter brisal pot s čela, zakaj vroče je bilo in on je hitro stopal.
Prej tako živahen pogovor je takoj zastal. saj nihče ni pričakoval tega obiska.
"No, Vegi, kaj delaš tukaj," nagovori flegar ponosnega kmeta iz Lobnika; "pa toliko ljudi je danes tukaj zbranih. Kaj pa to pomeni?"
Vegi zarudi, saj je vedel, da flegar nalašč tako vpraša, dvigne nekoliko klobuk ter pravi: "Gospod flegar, pri sv. Marjeti smo bili na žegnanju kakor vsako leto."
"Tako, tako, pa ste šli s procesijo?"
"Kajpak, pa še toliko ljudi je bilo," odgovori Vegi predrzno; "pa je bilo tudi lepo. Tako imenitnega žegnanja že davno nismo imeli."
Flegar se nemirno giblje na svojem sedežu in suče kozarec med prsti, zakaj predrzni odgovor ponosnega kmeta ga je razjezil. Zato pravi:
"Pa ne veste, da je to prepovedano od cesarja?"
"Mi se držimo tega, kar nam gospod župnik v cerkvi oznanijo, ker to je cerkvena stvar, in tega se mi držimo."
In Vegi je pogledal po bližnjih gostih; njegove pogumne besede so ojunačile tudi druge in glasno so začeli pritrjevati.
"Res je tako," povzame besedo stari Urban Skorbir; "veliko let sem že preživel, a bilo je vedno tako in mislim, da ostane stari Bog, novega pa ne maramo!"
"Glej, glej starca," razburi se flegar; "misli rajši na smrt!"
"Gospod, zame se ni treba bati, le glejte, da bo vaša srečna!"
Glasno pritrjevanje se slišalo od vseh strani in nazdravljali so staremu Urbanu, češ, iz srca si nam vsem govoril.
"To je cel puntarski duh v vas," sikne jezno flegar; "dobro je, da vem, kakšnega mišljenja ste."
"Kar je pravično, se sme vedno povedati," reče Vegi čisto mirno, "in Boga častiti nam nihče ne more braniti, ker on je naš zaščitnik."
Flegar se prezirljivo nasmeje in porogljivo pravi: "Da, Bog, tega kličete, ko ste na varnem in vas oblast ščiti; kdo vas je pa tedaj branil, ko so prišli Turki čez Sv. Lenart in Jezerski vrh? Ali niso bili vitezi, ki so se postavili Turkom v bran?
Ali jih ni že ženeški Ivan Ungnad leto dni prej zadrževal skupno z vitezem Viljemom Ostrovrharjem, da niso že tedaj pridrveli v naše kraje, ko ste vsi še mirno spali, he — he, to ste bržkone že pozabili?"
"O, dobro to vemo," pravi Vegi; "a kaj bi počeli vitezi sami, če bi ne bilo kmetov, ki so vendar največ trpeli, dosti pa je tudi takih plemenitašev, ki so se skrivali za zidovjem."
"To je laž!" razhudi se flegar.
"No, le poglejte viteze sv. Jurija v Milštatu. Saj sem bral v zgodovini, da so za zidovjem na varnem gledali, kako so Turki pustošili po okolici in ropali blago ter morili uboge prebivalce."
Flegar je divje pogledal, saj je Vegi povedal resnico; videl je, da mu ni kos, ker so vsi proti njemu. Zato zagrabi klobuk, izpije hlastno ostanek vina in gre k izhodu. Pri vratih se še enkrat obrne ter reče proti Veglu:
"Le zapomni si, ti napuhnjeni kmetavzar, kar si danes govoril!"
"To si le vi zapomnite, jaz imam druge skrbi!" odvrne Vegi ves rudeč v obrazu.
Glasen smeh je sledil tem besedam.
Flegar jezno zaloputne vrata in hitro koraka po potu, ki pelje ob potoku proti Kapli. Sram ga je bilo nekoliko in pihal je od jeze, da je moral tako oditi. A kar je nameraval, to je dosegel. Komisar Pauer mu je namreč naročil, naj poizveduje, kako se upoštevajo cesarske naredbe, da ve dati stroge ukaze, če bi se ne ravnali po tem, kar hoče imeti. Flegar se je hotel na svoje oči prepričati, ali se res še vršijo procesije; zato je šel danes sem. Kaj je videl in slišal, smo ravnokar izvedeli. Bilo mu je povoda dovolj, da to takoj sporoči v Celovec.
Ves divji je prišel v svoje stanovanje pri Vrbniku, kamor je ob istem času prišel tudi pisar Robert.
"Ravno prav, da si tukaj," pravi flegar še ves razburjen; "vsedi se in piši!" Robert pogleda svojega očeta, ki je bil ves razvnet, vzame pero in piše, kakor mu je narekoval flegar.
Pismo je bilo dolgo, zakaj popisano je bilo vse, kako Kapelčani in sploh vsi župljani omalovažujejo cesarsku odredbe. Kip D. M. je še vedno kakor prej v oltarju, romarji prihajajo zopet od daleč kakor nekdaj in še bolj častijo ta okinčani les, tudi procesije se.vršijo kakor prej. Vsega tega je kriv župnik, ki noče tega ljudem prepovedati, ampak se udaja njih volji. Podpira ga pri tem celo trški sodnik. Namesto da bi kaznoval osebe, ki se pregrešijo proti odredbam, jih še zagovarja in sam hodi na take procesije. Med prebivalci se širi puntarski duh in skrajni čas je, da se uporabi vsa strogost ter kaznuje nemirneže in puntarje.
Globoko se je oddahnil flegar, ko je končal to poročilo.
"Tako, sedaj sem gotov," meni flegar; "takoj zapečati pismo in ga pošlji po zanesljivem hlapcu v Celovec komisarju, da bo ta posvetil tem puntarjem."
"Mislim," pritrdi pisar, "da treba enkrat pošteno podregniti v to zalego; ni dosti, da smo jih priškrili pri davkih, še ne dajo miru in so vedno bolj predrzni."
Tako sta si pritrjevala oče in sin, saj sta bila oba istega mišljenja; in to je ugajalo flegarju, ker bi se drugače čutil osamljenega, vedoč, da ima vse prebivalce zoper sebe.
Posledice pisma, ki ga. je sprejel komisar Pauer od flegarja, so se kmalu pokazale. Bilo je že pozno v jeseni, listje je padalo od dreves in mrzel veter je pihal od severa. Župnik Prunner je sedel v svoji sobi pri peči ter se pripravljal na pridigo za prihodnjo nedeljo. Prijetna toplota se je razširjala po sobi. Župnik je odložil knjigo ter se zamislil v dogodke v preteklih dneh. Mir je zopet vladal v trgu in po celi župniji se je poleglo tisto razburjenje, ki je nastalo na dan Šimanovega sejmu pred dvema letoma. Zopet je on tisti, ki ga župljani nad vse spoštujejo in ljubijo. Uvideli so, da je bil vedno ž njimi in da se je le vsled sile moral ukloniti komisarjevim odredbam. Bil je sam s seboj zadovoljen in želel si je, da bi ostalo tako.
A ravno tedaj, ko je vse mirno, nastane naenkrat vihar in začne se novo divjanje. Tako je bilo tudi tokrat.
Po stopnicah udarjajo težki koraki, ki se bližajo vratom, sliši se, kako nekdo pokašljuje, in nato potrka. Ko se župnik odzove, vstopi v sobo hlapec Jurij, ki je prispel iz Ženeka. Po dostojnem pozdravu izroči župniku, ki začudeno pogledal, debelo, lapečateno pismo z naznanilom, da mu je flegar naročil izročiti to pismo kapelškemu župniku. Hlapec Jurij se okorno pokloni in odide.
Župnik Prunner nič dobrega sluteč hlastno odpre pismo, stopi k oknu in čita. A dalje ko je bral, bolj so se mu tresle roke in tem bolj je postajal bled. Nazadnje odloži pismo, ga položi na mizo in se nasloni na stol.
"Tako tedaj, komisar Pauer ne miruje; se mi je sanjalo, da nekaj pride. Zopet zahteva, da se mora odvzeti Marijinemu kipu oblačilo in tudi vse procesije se morajo ustaviti; mrličev tudi ne smemo več pokopavati v lesenih rakvah, ampak jih moramo položiti v platnene vreče. Ali je to pametno? Znova se začenja križev pot."
Bilo je le malo gostov tam, kar je bilo Robertu tem ljubše. Sedel je v posebni sobi. Fanika poleg njega; zunaj je stregla mati. Oče je šel že spat, ker se ni počutil dobrega.
"Kje pa si hodil ves čas?" vpraša Fanika in se dela, kakor,bi bila užaljena.
"Saj si vendar slišala, da sem bil v Celovcu."
"Si se pa že zagledal v kako lepo Celovčanko, da te ni bilo nič blizu!"
"O, kako me moreš tako sumničiti; važne posle sem imel, zato nisem imel časa!"
"Moški imate vedno kak izgovor, prav nič ti ne verjamem," pravi Fanika in napravi hudo lice ter se dela, kakor bi ji bilo na jok.
"Saj sem vedno mislil na te."
"O da, še o Božiču nisi nič prišel k nam; si se pa mogoče pri Anki mudil in pomagal pestovati; le počakaj!"
Robert je imel slabo vest, saj res nič ni bil pri Mažarju in vzroka za to tudi ni mogel navesti. Izgovarjal se je, da je bil uradno zadržan, v resnici pa se je nekoliko bal, da bi ga ne napadli ljudje, ker se je izvedelo, da je tudi on bil v Celovcu in da je vohun.
"V Celovcu si bil, pa še ničesar mi nisi prinesel," ga kara Fanika; "nič me ne ljubiš. Zakon si mi obljubil, pa mi še prstana ne daš, da bi se mogla pokarati ljudem kot tvoja nevesta."
"Saj ti vendar beseda zadostuje," meni Robert v zadregi.
"Le nikar se ne igraj z menoj; misliš, da si ti edini, ki me pozna? Imela sem že več snubačev; pred nekaj dnevi je bil celo posestnik kislega vrelca v Beli tukaj in se zanimal za me. Ta ima denarja dovolj in poleg tega je on še krasne postave."
"To ni mogoči," vzkipi Robert; "kaj takega ne pripustim!"
"Le počasi, dragec moj; najprej ti dokaži, da imaš resnico, prinesi mi prstan in daj mi ga kot nevesti, drugače, saj veš, lahko prideš na mojo poroko, a ne kot ženin."
In pogledala ga je nagajivo in napol resno, tako da je bil Robert ves zmeden.
"In kaj je potem, če ti dam prstan?" vpraša Robert ves razvnet.
"Potem, dragec moj, sem tvoja nevesta, potem dobiš oblast čez me in udana sem ti v vsem!"
"Ali res, Fanika?"
"Res, dragi Robert, na tebi je, ako me imaš rad!"
"Pa kje naj vzamem prstan sedaj?"
"To se že dobi; pa lep mora biti, saj si gosposki," pravi Fanika in položi roko Robertu okoli vratu; "kaj navadnega ne maram, zakaj ponašati se hočem s tvojim darilom."
"Ko bi le vedel, kakšen prstan bi li najbolj ugajal," pravi Robert ves v zadregi.
"Boš že našel pravega. Vidiš, takšen bi bil lep, kot ga nosi D. M. v Trnju na roki; tisti se sveti, kaj takega si želim in nazadnje je že vseeno — če mi tistega prineseš.
In Fanika se privite s svojim telom k Robertu, ga pogladi po licu in pogleda zapeljivo s svojimi velikimi svetlimi očmi. Robert je ves razburjen, prime Faniko za roko in jo stisne, ona mu je ne umakne, ampak ga gleda še bolj žareče.
"In če ti ga danes prinesem?" reče Robert ves v ognju.
"Tedaj sem že danes tvoja!"
Robert ves prevzet od strasti hoče zapeljivko objeti, a ona se mu spretno umika in mu kaže, češ prinesi prstan, potom ti verjamem.
Robert hlastno ppije vino, pograbi klobuk in stisne Faniki roko ter ji reče: 'Kmalu se vrnem, čakaj me!"
"Čakam te, dragec, če mi izpolniš mojo željo!"
"Izpolnim, Fanika," vzklikne Robert ves vzhičen ter odide s hitrim korakom. Nemirno mu je bilo srce, strast ga je popolnoma omamila, ni vedel prav, kaj dela in kam gre. Ura je odbila že enajsta. Po ulicah je bilo že temno, samo iz gostiln je še svetila motna luč.
Isti večer je bil tudi mežnar Probarl v velikih skrbeh; saj v ti noči bi moral izvršiti župnikovo povelje glede odvzetja tablic in oblačil. Nemirno je hodil po sobi gor in dol, se zopet vsedol in nemirno čakal, da pride pozna nočna ura ...
Ravno je odbila ura deset, nebo je bilo na pol jasno, luna se je že skrila za gore. Zdajci vzame cerkvene ključe ter zapusti svojo sobo, v kateri je prebival kot samec, previdno se ogleda na vse strani ter previdno stopa nato po najtemnejši poti proti cerkvi v Trnju.
Hitro zleti po stopnicah, pogleda še enkrat na vse strani, nato odpre vrata in vtakne ključe k sebi. Grobna tišina je bila v cerkvi, le večna luč je medlo razsvetljevala glavni oltar in okolico. Pobožno poklekne mežnar, nato prinese malo lestvico in jo postavi od zadaj na oltar.
S trepetajočimi rokami se dotakne Marijinega kipa in mu odvzame dragoceno obleko in namesto te obesi drugo, navadno. Pustil pa je na roki dragoceni prstan, češ, to bi bil rop, ki bi se izvršil na sveti podobi.
"Bog mi odpusti grehe in Devica Marija bodi mi milostna," tako je na pol tiho molil; "jaz nisem kriv, ampak tisti, ki mi je to ukazal."
Previdno stopa po lestvici dol in pobere v naglici še vse tablice, ki so visele na steni blizu oltarja. Ker se je bal, da bi ga med potjo ne zasačil kdo in videl, ko nosi večjo butaro, je spravil vse v zakristiji v poseben predal in ga zaklenil. Kakor je prišel, tako je zopet Odšel. Ko je bil že blizu duri, sliši šum in zdelo se mu je, kakor bi nekdo zunaj hodil. Četudi je bil mežnar hraber in. večkrat po noči v cerkvi, ga je vendar spreletel strah, misleč siv da ga je vendar kdo zalezoval. Zato skoči hitro k vratom, in jih odpre in gre dol po stopnicah, ne da bi zaklenil vrata za seboj. Ko je bil že na cesti, se je ogledal, a ni videl nikogar. Šele sedaj se je spomnil, da ni zaklenil cerkvenih vrat, toda ni se upal vrniti. Tolažil se je, da itak zgodaj vstane, ko, gre zvoniti juternico, tačas pa vendar nihče ne pride v božji hram.
Pisar Robert je imel v svojih mislih vedno le Fanikine besede. Polastilo se ga je neukrotljivo poželjenje in bil je brez vsake volje. Pred očmi mu je bilo vedno njeno lice, videl je v duhu njene krasne oči in njeno vitko telo, po ušesih so mu zvenele njene sladke besede, in čutil je njen dih na svojem licu.
"Prstan hoče imeti in potem uživam vso srečo. Da, Fanika, za te storim vse, samo, da se mi ne izneveriš. Sedaj je ugodna prilika, da grem v cerkev. Ravno Marijin prstan ji hočem prinesti, zakaj to bo njeno največje veselje. Lesenemu kipu v cerkvi je itak nepotreben!"
Od veselja in razburjenja pospeši svoje korake. A medpotoma mu pride na misel, da je cerkev zaklenjena. Nič ne de, saj ima doma dovolj ključev, z enim že odklene vrata, če ne, pa jih odpre s silo. Hitro stopi domu in vzame ključe, jih vtakne v žep ter stopa ob hišah proti cerkvi. Že je v njeni bližini, ob desni in levi so grobovi, debel sneg pokriva posamezne hribčke. Toda Robert ne gleda na nobeno stran. Nekako mrzlo mu je pri srcu, zato stopa urno naprej. Zdajci obstoji ter posluša. Ali ni sedaj nekdo zaprl cerkvena vrata? Ali ne stopa nekdo po stopnicah? Toda naenkrat je vse tiho; saj ni nič, misli si, strahopetnež si. Sedaj je prilika, le hitro, drugače ne bo nič. Fanika nestrpno čaka.
Le nekaj korakov še in že stoji pred cerkvenimi vrati. Hlastno seže po ključih, privleče največjega, ga pomerja, toda ta ni prijel; vzame drugega, tudi ta ni pravi; seže po tretjem, poskuša, toda duri-se ne odklenejo. Ves razburjen pritisne na kljuko m glej — vrata se odpro. Kako je to mogoče, si misli Robert, toda kmalu se pomiri, češ, mežnar je pozabil zakleniti vrata. Polagoma stopa v cerkev; vse je mirno, ničesar sumljivega ni videti ali slišati. Večna luč brli pred oltarjem, v slabem svitu vidi Robert Marijin obraz. Resno ga gledajo trde oči, ja, skoro karajoče, in Robertu se zdi, kakor bi mu kazala z roko; Ne dotakni se me, hudobnež, tvoja nesreča je in še nekoga! Toda Robert si za trenutek zatisne oči; noče gledati tega obraza. On ima odprte oči le na prstan, katerega kamni se svetijo v odsevu večne luči. Zdajci vzame lestvico, po postavi h kipu in stopa po njej navzgor.
Kaj zapazi? Marijin kip nima več svojega prejšnjega oblačila, navadno belo obleko nosi, — tako tedaj, župnik je zopet ravnal na svojo pest! Ravno prav, kdor je vzel obleko, snel je tudi prstan, mislil si je.
Hitro stegne roko po prstanu, da bi ga snel, toda trdo se je držal prsta.
"Stoj!" pravi mu neki tajinstveni glas; "še je čas, da odnehaš od oskrumbe, zapusti božji hram, reši se!"
"Le vzemi, sedaj imaš priložnost, potem nikoli več! Kdo ve, da si ti vzel prstan," šepeče mu nekdo od druge strani.
"Božje stvari kradeš, odrevenele ti bodo roke, izgubljen si!"
"Nič ne premišljuj, zgrabi, potegni, kako se bo veselila tvoja izvoljenka, razprostrla bo roke in v njenem objemu boš srečen!"
Strašno prevzame Roberta, še enkrat stegne roko, čuti, kakor bi ga nekaj vleklo nazaj, zopet od druge strani ga tišči bliže. Zdajci se zasveti prstan, tako je lep, ni mogoče ga pustiti. Fanika bo vsa iz sebe in za ta dar dobi on njo. Hlastno zagrabi prstan in ga potegne z roke, sedaj ga ima med prsti.
"Gorje tebi," sliši Robert iz višin, "proklet si!" —
Naglo stopi na lestvici dol, ne upa si pogledati v kip. hitro zapusti cerkev ter beži mimo nje med grobovi. Neka tajna groza ga objame — vse je mirno. Zdajci udari polnoči, otožno se razlegajo udarci po temno tihi noči. Toda Robert, stopa urno naprej, ne upa si pogledati ii" na desno, ne na levo in ne nazaj. Tam pred vhodom vidi grob, svež grob, ne pokriva ga še sneg. Kaj je to? Ali se ne dviga nekaj iz njega, vedno više in više, bela postava, ki stega roko vedno bliže njemu in mu grozi?
"Beži," pravi mu neki glas; "ukradel si Marijin prstan, mrtvi vstajajo, da te zasledujejo, zakaj strašen je ta zločin!"
Iz groba se dvigne cela postava in Robertu se zdi, kakor bi stopala proti njemu.
Obide ga strah in naglo zbeži preko grobov proti spodnjim vratom ter skozi nje na cesto. Trepetal je na celem telesu in ni se upal pogledati nazaj.
Krčevito je držal prstan v žepu in naglo stopal po stranskih potih do Mažarja.
"Tepec si bil, da si se tako bal," tolaži se Robert; "mislil si, da je bila postava, ali se nisi mogel spomniti, da je nad grobom vrba, ki jo pokriva sneg. In to si ti imel za strah!"
In globoko se je oddahnil, ko je pogledal nazaj in se prepričal, da res ni bilo nič. Prstan pa le ima, o kako je lep; le urno k nevesti, lepo plačilo te čaka.
Kmalu je pri hiši. V Fanikini sobi je še luč. Rahlo potrka, nemirno mu bije srce. Nekdo se zgane v sobi, sliši korake in odklepanje duri, ki se rahlo odprejo. Med njimi zagleda Faniko, zavito v belo ruto. da se vidi samo njen dražestni obraz.
"Prinašam ti prstan," zašepeče ves razvnet.
"Res,"Robert? Tedaj me res ljubiš!"
In objela ga je in tiho sta stopala proti njeni sobi. Fanika odloži ruto in stopi k luči, Robert pa Vzafne iz žepa prstan in ga pokaže radovedni Faniki.
"Kako je lep!", vzklikne ta; "kaj takega še nisem videla. Kje pa si ga dobil?"
"Ne vprašaj, saj veš, kaj si mi rekla!"
"Tedaj si ga vzel Devici Mariji v cerkvi?"
"Tako je, kaj bi ga ona nosila, tebi se poda: ti imaš živo roko, tam pa je mrtev les."
"O, Robert, nisem mislila tako, a sedaj vem, da si ti tvegal vse zame. O kako krasno se bleskeče, toliko je žlahtnih kamnov."
In Robert prime Faniko za levo roko, vzame prstanec in natakne nanj bleščeči prstan. Vsa razburjena gleda Fanika na lepi dar in se čuti že kot žena pisarja Roberta.
Toda kaj je to? Naenkrat prebledi, v srcu jo je zabodlo, neskončno bolečino začuti v prsih, obraz postane bled kot stena in vse se suče okoli njenih oči. Z rokami maha po zraku, kakor bi se hotela ujeti, a ne najde opore, opoteka se sem in tja in nazadnje pade vznak.
Robert se prestraši, vidi Fanikin bledi obraz in posluša njeno težko hropenje.
"Kaj ti je, Fanika?" vpraša Robert ves prestrašen.
"Reži, nesrečnež; oh, kako to peče na prstu, odvzemi, oh, kako pošasti grabijo po meni, proč, proč od mene, kako me vlačijo za roko, ta prstan hočejo imeti, oh, kako to skeli!"
Robert je stal ves zmeden pred Faniko, ki se je zvijala od hudih bolečin, iz njenih ust so stopile pene in blazno je gledala s svojimi očmi.
"Pomagaj, prstan me žge, o te pošasti!" Robert se skloni k Faniki ter vzame njeno roko, na kateri je imela prstan, ga urno sname, hiti ž njim k oknu, ga odpre, in hlastno vrže usodepolno darilo v potok, ki je imel ravno pred hramom precejšen prepad.
Fanika obleži nezavestna na tleh, težko hropenje prihaja iz njenih prs, vedno bolj pojema sapa. krčevito stiska roke, zavija oči, naenkrat se strese po celem životu in bila je — mrtva.
Robert gleda ves okamenel na pjizor. čutil je, kakor bi ga držala nevidna roka za grlo. Ves prestrašen gleda nekaj časa v ta mrtvi obraz, ki postaja vedno bolj črn. Ne more več vzdržati v tem prostoru, hlastno pograbi klobuk, zapusti sobo ter zdirja domu. Vrže se na posteljo, a pred seboj ima vedno sliko mrtvega, strašnega obraza. Tako leži dalje časa, dokler od prestalega strahu in vsled utrujenosti ne zaspi.
Novo leto 1788 je nastopilo. Pri Košteju in Kocelju so ga dočakali. voščila so se običajna voščila in zatrdila prijateljstva ter sporazuma. Potem pa so se gostje porazgubili domu in marsikdo je dolgo spal tja v prvi dan novega leta, in nazadnje vstal s težko glavo.
Zato pa je tem prej vstala sveta Mojca. Bivala je v zadnjem času pri naši znanki Anki, ki je bila po smrti svoje matere čisto zapuščena. Vesela je bila Mojce, ki ji je pomagala uri vsem, ker sama vsled tega, da je morala negovati malega Bogdana, ni mogla shajati.
Mojca je vstala ob času, ko bi -imelo zvoniti juternico, ter šla po navadi v cerkev in sicer v Trnje, kjer bi moral imeti kaplan jutranjo mašo. Našla je cerkev nezaklenjeno. Še je bila tema; stopila je bližje k oltarju, da bi opravila tam svojo pobožnost. Ko tako moli, dvigne oči proti Marijinemu kipu. Naenkrat glasno zakriči, zakaj zapazila je, da ima kip drugo obleko. Skoro ni mogla verjeti, da bi to bilo mogoče, zato stopi čisto blizu; zdajci zapazi lestvico. V razburjenosti stopi nanjo in v svoje še večje začudenje zapazi, da manjka tudi prstan.
Vsa zbegana od tega odkritja zbeži iz cerkve. Ravno pred vrati pa sreča mežnarja, ki je prišel šele sedaj, ker je utrujen od nočne poti zaspal in ga nihče ni budil. Takoj mu pove, kaj je zapazila. Mežnar se dela, kakor bi mu ne vedel; da je zmanjkal tudi prstan, bilo mu je seve popolnoma novo.
"Pa kdo bi to mogel storiti?" vpraša Mojca vsa zasopljena.
"Bog ve," meni mežnar in gre v cerkev, da pogleda, kaj se je zgodilo.
Mojca gre urno dol po stopnicah in se zasuče proti svojemu stanovanju. Anka je ravno vstala in se pripravila na pot v cerkev. Vsa razburjena ji pripoveduje prijateljica, kaj je ravnokar videla.
"Premišljevala sem že sem in tja, kdo bi mogel to izvršiti, a nimam nobenega pojma," meni Mojca vsa razburjena.
"Biti je moral nekdo, ki je vedel, da se odvzame v kratkem obleka," pravi Anka; "da je seve pri ti priložnosti vzel tudi prstan, to je grozen zločin!"
"O, ti buča zabita!" vzklikne naenkrat Mojca in skoči s svojega sedeža; "ali sem tako kratkovidna? Kdo pa je vedel o vsem tem, kakor oni brezverni škric, ki je toliko zasramoval vse, kar je božjega!"
"Mogoqe imaš prav," pritrdi Anka, "toda ne sodi, če nimaš dokazov."
"O, ti zaslepljenka, ti ga še zagovarjaš, ko ti je povzročil toliko gorja — kaj rabim dokazov, — on je bil, nihče drugi! Pa le čakaj, sedaj mu posvetim, temu posvetnjaku, da se bo spomnil!"
"Bodi pametna in previdna," svari jo Anka.
Toda Mojca je ni več poslušala, bila je že zunaj na cesti. Njena najbližja pot je bila k prijateljici Luciji Stopar, ki je prebivala v svoji mali hišici skupno z Nežiko Grubelnily. V naglici jima je pripovedovala, kaj je danes zjutraj videla. Obe ženski sta sklepali roke ter tarnali, češ. kaj tako strašnega se še ni zgodilo!
"Kaj tarnate," razvname se Mojca; "gremo nad pisarja in ga prisilimo, da vrne obleko in prstan!"
"To je predrzno; pomisli Mojca, on je gosposki; lahko nas zaprejo," boječe odvrne Neža.
"Kaj mene briga ta škric, božja stvar gre rez vse," huduje se Mojca in prigovarja tako dolgo obema prijateljicama, da se nazadnje udata in odideta z Mojco. Le-ta skoči med potom še h Kozamurnikovi Lizi in jo tudi vzame s seboj.
"V pisarjevo stanovanje gremo," napove Mojca, "in tega zločinca zavlečemo v cerkev, da popravi svojo hudobijo!" In urno so korakale proti pisarjevemu stanovanju.
Robert ilubman je imel hude, težke sanje. Bil je na nekem hribu, samo skalovje je bilo okoli njega, nedaleč od njega je zijal grozen prepad, iz njega pa so stegovale velike kače svoje strupene jezike, in ni se mogel ganiti od tega mesta. Zdajci pridejo štiri pošasti iz tega brezna, vse goreče kakor ogenj. Grozno ga pogledajo, nato pa se vržejo s silnim krikom nanj, ga zagrabijo za roke in noge in ga vlečejo proti prepadu. Vedno bolj se bližajo breznu, krčevito se brani Robert, a ne more se ustavljati, zakaj pošasti so močne. Že je na robu in kače stegujejo voje grde glave proti njemu. Zdi se mu, kakor bi se hotela ena izmed njih že oviti okoli njegovega telesa. V tem trenutku grozno zakriči in se zbudi.
"Ali te imamo, ti hudodelec, ti tat," kriči Mojca nad pisarjem, katerega so ravno opisane štiri žensko napadle v postelji, ko je spal in v spanju mahal z rokami okoli sebe.
Robert si menca oči in šele sedaj vidi ženske pred seboj.
"Kaj hočete!" zakriči in se urno dvigne; "kakšno pravico imate, da me tukaj napadate? Proč, stare babe, svetulje šemaste!"
"Kaj, ti nas še psu ješ, zgaga brezbožna," zarohni Mojca in sune pisarja, da se je opotekel in udaril z glavo ob zid.
"A tako, vi ste celo ruzbojnice!" Rekši, vzame raz mizo nož in hoče napasti Mojco, toda ženske so bile hitrejše. Urno prime Neža Grubelnik pisarja za roko. Lucija Stopar pa mu izvije nož in ga vrže pod posteljo.
"Sedaj te imamo, ti cerkveni tat, ki si ukradel Mariji obleko in prstan, sedaj pojdeš z nami, da popraviš krivico. Hajdi — le urno!"
In prijele so ga za roke in noge in ga vlekle iz sobe po stopnicah v pritličje ter na cesto. Velik ropot, ki je nastal vsled tega, je privabil več, radovednežev. Pisar je kričal na pomoč. V tem trenutku pride tja Škopnik, ki je slišal polom. Ko vidi, kaj se godi, skoči takoj po Koclja in vojake, ki so bili se vedno v kapli na straži. Poklicani so takoj prišli na lice mesta, kjer so ženske pisarja trdo držale in ga tirale po cesti dalje. Množici je ta prizor ugajal, zakaj nihče ni maral pisarja, ki jo zasramoval vero in se vedel predrzno. Zato tudi nihče ni hotel kaj storiti v njegovo obrambo.. Pisarju bi se ne godilo dobro, ko bi ne prišla v tem trenutku pomoč. Kocelj skoči k razjarjenim ženskam ter jim reče, naj odnehajo od tega razsajanja. Toda te so bile preveč razvnele, tako da niti uglednega tržana niso več poslušale. Šele ko so priskočili vojaki in iztrgali pisarja iz rok razburjenih žensk, je bil konec mučnega položaja, v katerem se je nahajal pisar.