Hvala ti, o gospodine bog, —
da živim brez stisk in nadlog;
da mošnja moja vedno polna je;
da ne sejem nič, a žanjem vse!—
Hvala za dividende, lep profit,
za moj do zlata stalni apetit . . .
Imam rov — hvala ti, o bog!
in petsto jih imam, ki mi kopljejo premog.
Vsak dan jih poženem petsto v rov,
in vsako uro mi pade tisočak nov.
A ko naokrog mesec zbeži,
moj zlati kup se za milion pomnoži.
Enkrat — res — rov se je vnel:
Za boga, rešite mi premog!—sem velel...
In rešili so ga, hvala ti, o bog! —
delavci so mi rešili premog.
Ostalo jih je res v jami par sto,
pa kaj se jaz brigam zato ! —
Ti, bog, veš, da delavec je »cheap«;
novo blago iz Evrope dobim vsak hip.
In sodnika si kupim — kakor sem že,
pa bo stvar pozabljena, vse O. K.
Zato ti hvala, o goepodine bog,
da me tako lepo čuvaš vseh nadlog!
Bodiva prijatelja, saj delo nama itak ne diši,
midva, gospoda teh krasnih dni . . .
Delajo naj drugi, ki so že zato —
kakor si ti uredil tako pa naj bo . . .
Še nekaj te prosim, gospodine bog:
daj, da delavec, ki koplje premog,
in vsak drugi, ki nam zida profit,
ostane vedno neumen in zabit!
Z lažjo ga odevaj, resnico skrij;
čut človeka v njemu ubij;
delati mora, a misliti ne —
za zadnje sva midva, a delavec ne!
To naredi — in hvala ti! —
redila se bova nemoteno do konca dni . . .
