Karlinca, beli konjič in otroci
| ← Karlinca, beli konjič in otroci | Sladka smetana Branka Jurca |
Če se otroci selijo → |
| |||||||||||
Metka je hodila v šolo, dobivala tam južine brez plačila, doma pa je kuhala bratom in sestri.
V ponedeljek je kuhala kislo zelje, v torek kislo repo, v sredo spet kislo zelje, v četrtek spet kislo repo...
Otroci so bili lačni in so vedno vse dočista pojedli. Ali pri¬šla je pomlad — in kislo zelje in kisla repa nista nič več dišala!
Helenca, najmanjša, si je želela sladke smetane in Metka ji je obljubila, da ji bo kupila smetano za njen rojstni dan, že od zime sem je hranila za smetano deset dinarjev.
Na Helenčin rojstni dan se je prebudila in si pomencala oči — danilo se je. Spomnila se je na Helenco, na njen peti rojstni dan in jo zbudila.
»Helenca, vse najboljše za tvoj peti rojstni dan!«
Helenca je sedla v postelji, bila je prepolna veselega pri¬čakovanja, in vprašala Metko:
»Metka, bo smetana?«
»Vstani in obleci se, pa hitro —- greva po smetano!«
Vstali sta, se oblekli in že sta odšli v slaščičarno.
Metka je dala prodajalki z belo kapo deset dinarjev in slaščičarka ji je dala majhen kupček smetane,
Helenca se je vzpela na prste, zagledala je smetano in že bi jo tudi pojedla, da ni Metka dvignila desnice in ji rekla, da jo bosta odnesli domov.
Helenca je bila kar malo nesrečna.
Doma pa je Metka sedla na pručko in stresla tisti mali kupček smetane v medeninast kotliček — Helenca je zagledala na dnu kotlička tisto majčkeno kepico smetane in bila je do kraja razočarana.
»Tako malo je je,« je rekla in zavzdihnila.
»Za deset dinarjev pač!« je odgovorila Metka.
Snela je stepač z zidu in začela stepati ta neznatni kupček smetane.
Majčkena kepica je postajala večja in vse večja, smetane je bilo več in več. Že je je bilo toliko kot gosjega jajca, že je je bilo toliko kot za jabolko kanadko, že je je bil poln kotliček.
»Smem zdaj polizati?« je vprašala nestrpno Helenca.
»No, zdaj smeš,« ji je dovolila Metka.
Obe sta vzeli žlički in poskusili; nista in nista se mogli načuditi — v kotličku je bila prava bela, penasta, dišeča, sladka smetana! Jedli sta in jedli.
Prišel je brat. Pogledal ju je — obe sta bili belo popacani po ustih in po licih.
»Bi smetano?« ga je vprašala Metka.
Brat je pogledal v kotliček — a na dnu tega kotlička je ostalo komaj za troho smetane, komaj za deset dinarjev.
»Saj sta vse snedli!«
»O, kmalu je bo več!« je povedala Metka.
Brat ni verjel.
»Zares je bo — poln kotliček je bo!« je vzkliknila Helenca.
Metka je vzela kotliček v naročje in začela step stepala je in stepala, smetana pred njihovimi očmi pa je raščala in naraščala. Zatem je postavila kotliček pred br in rekla:
»Na, najej seje še ti!«
Brat je sedel in se pogostil.
»Čudovita smetana,« si je mislila Metka.
Zmislila seje na otroke in poslala Helenco ponje.
Otroci pred šolo so bili takoj za sladko smetano in ste] so za Helenco. Znenada so se vsi hkrati ustavili; pogledali se — bilo jih je precej — zbali so se, da jih bo preveč.
»Bo sladke smetane za vse?«
»Vsi se je boste najedli!« je povedala Helenca.
Metka je začela vpričo otrok s stepanjem. Smetana je n< raščala, že je je bil zvrhan kotliček, že je silila čez rob. Otroc so začeli s pojedino.
Metka jih je gledala in gledala, zatem pa se spomnila, d, bi se lahko s to sladka smetano oddolžila v šoli za vse tisti malice, ki jih je kdaj tam dobila.
»Pojdimo v šolo z njo!« je zaklicala Metka, otroci pa:
»Saj smo jo do kraja pojedli!«
»Toliko je je še vedno, da seje bo kaj nateplo!« je povedala Metka — in šli so.
Metka je nesla kotlič in stepač, za njo pa so šli Helenca in otroci. Odšli so po zavitih stopnicah, po sredi ulice, čez trg in v šolo. Ves čas so pomakali prste v sladko peno in jih lizali —- niso in niso se je nalizali.
Prišli so v razred in Metka s kotličem in stepačem je sedla na učiteljičin stol, otroci pa na svoje stolčke.
Metka je stepala, Helenca pa je polnila lepenkaste krož¬nike. Ta sladka smetana, to je bilo čisto nekaj drugega, kakor ' so bile njihove malice! Zalizali so se v smetano in naenkrat je postalo v razredu tako tiho, da bi slišali, če bi kdo zalistal.
Potem je Metka vstala in naredila iz te sladke smetane grad s premnogimi vitkimi stolpi.
Takrat je prišla pred razred učiteljica. Zazdelo se ji je, da je nekaj narobe: zastala je s korakom, nikakršnega glasu ni bilo slišati iz razreda — ko da za vrati sploh ne bi bilo otrok! Odprla je vrata in se zdaj še bolj začudila: vsi do zad¬njega so bili v klopeh in vsakteri s sladko smetano v roki! Metka pa je stopila pred njo, z belim gradom, in rekla:
»Ta grad je pa za vas!«
Učiteljica je bila očarana: nad gradom z vitkimi stolpi, nad Metko in nad otroki.
V razredu je završalo. Kmalu je bilo tako vpitje, da so se stene tresle. Učiteljica ni vedela, kaj bi, da bi jih pomirila, zatem pa je rekla Metki: »Metka, Metka, naredi trobento!«
Eden, dva, tri in trobenta je bila narejena!
Učiteljica je dvignila zavito trobento in zbrala sapo. Za¬trobila je na dolgo in otroci so potihnili.
Takoj zatem pa trobente že ni bilo več — razpršila se je z glasom vred po otrocih, po klopeh, po zraku...
Otrok ni nihče več pomiril — trobente ni bilo več, učite¬ljica se je lahko samo še žalostno ozirala po belih kepicah, te kepice pa so otroci lovili na lepenke in jih jedli.
Metka se je zagnala med klopi, da bi otroke pomirila. Pustila je kotliček, otroci pa so se zrinili h kotličku in toliko časa namakali prste v smetano, da so kotliček do kraja po¬brisali.
»Joj, smetane ni več!« je zavpil eden izmed njih — in v razredu je nastala tišina.
V resnici — kotliček je bil prazen.
Metka je pritekla h kotličku, obrnila je vse žepe, da bi našla kak dinar, a dinarjev ni bilo več!
Našli pa so denar drugi otroci; stekli so do slaščičarne in prinesli za deset dinarjev smetane.
To smetano so vrgli v kotliček in Metka je začela vnovič s stepanjem.
Stepala jo je in stepala, a bolj ko jo je stepala, manj je je bilo: smetana se je raznesla po kotličku, po zraku, razpršila se je v drobne kepice in kmalu je ni bilo nikjer več!
Metka si je pomencala oči, da bi bolje videla in — se pre¬budila. Pogledala je okoli sebe, začudeno, ko da sama sebi ne bi verjela. Zunaj je vstajal svetel pomladni dan, zraven nje pa je spala Helenca, ali Metka je znova videla sladko smetano, še in še je naraščala.
»Helenca, si se najedla smetane?« je poklicala sestrico.
Helenca se je zbudila in jo začudeno pogledala. Zatem pa je zaklicala:
»O, rojstni dan, Metka! Smetano, boš kupila!«
Metka je bila čisto zmedena. Skočila je s postelje, odprla omaro in segla v žep zimskega plašča — tam je bil še vedno kovanec. Vzela ga je in stekla k Helenci.
»Obleci se, obleci, a hitro — greva po smetano!«
»Po smetano! Po smetano!« je začela vzklikati Helenca, znenada pa je rekla: »Ampak jaz jo bom tokrat, za rojstni dan, sama pojedla!«
Metka jo je pogledala in rekla: »Uh, lahko — jaz sem je sita!«