Kateri je pravi?
| Kateri je pravi? |
Besedilo ni v celoti digitalizirano, konec manjka.
| |||||||||||||
Gospod Nicefor Zvoniček sedel je v svoji sobi. Da je sedel ni nič čudnega. Bil je umirovljeni svétnik deželnega sodišča, in kot tak je imel tudi dosti prilike, do dobra priučiti se vedenju v tej lastnosti svoji.
Gospod svétnik je torej sedel ter čital pismo, kar tudi ni nič čudnega, ker je lahko pismo čitati, ako človek katero dobi.
Njemu nasproti slonela je v naslonjači gospa svétnikova, in tudi to ni nič čudnega, ako je človek debel ter ljubi priložnost. A gospa svétnikova, pazno gledajoč v svojega ljubljenega soproga, je molčala, — in toje jako čudno. Pet minut je že minilo, ker je gospod svétnik gledal v pismo, a gospa svétnikova še ni izpregovorila. Bilo je to nekaj v istini nenavadnega, in obseg lista moral je biti zelo važen, da gospod svétnik tega ni opazil. Celó kričavi kanarček, ki je svoji gospé tako rad in tako glasno pritrjeval, je umolknil ter resno krožil z glavico, kot da se je gospé zgodila kaka nesreča —
A zakaj je molčala gospa? Čakala je, in to je zopet jako čudno, da gospod svétnik sam prične, ker je vedno zelo rad pričenjal, naj že bo pri toni ali onem. Čakala je, a zaman, in zato jo je naposled minila potrpežljivost, kar zopet ni nič čudnega.
»Kaj pa piše?« vprašala je konečno.
Kdo piše, to je vedela, ker je bil gospod svétnik, pogledavši naslov, veselo vskliknil: »Ah, od prijatelja Šrouba!«
Gospod svétnik nič ne odgovori.
»Kaj pa piše tisti tvoj prijatelj, te vprašam že drugič«, vpraša z ostrejšim glasom gospa svétnikova še jedenkrat.
A gospod svétnik tudi ta pot ni odgovoril, marveč se je zamislil ter zagodrnjal: »Hm, iz toga bi utegnilo kaj biti.«
To je bilo gospé svétnikovi malo preveč; že se je pričenjala razvnemati, kar zopet ni nič čudnega, ter dejala:
»Zvoniček, ne jezi me. To je jako žalostno, ako te mora žena, pravim ti, lastna žena opominjati, da bi jej prečital pismo, katero utegne biti važno.«
Kanarček neha krožiti z glavo ter prične gospé svétnikovi na vse grlo pomagati.
»No, no, iz tega bode nekaj«, pravi gospod svétnik sam zase, ne zmeneč se niti za kanarčka, niti za svojo gospo.
»Ali, za Boga, iz česa pa?« zazveni iz njenih ust s tako ostrim glasom, da se gospod svétnik slednjič vspametuje.
»Ti si tukaj, Leokadija? Dobro!« zakliče veselo. »Čuj; kaj bi ti rekla na to, ako bi ti povedal, da se naša Julika morebiti kmalu omoži?«
Leokadija skoči kvišku, kakor bi jo bilo nekaj pičilo. A to tudi ni nič čudniga; kajti tudi menj skrbna mati nego gospa svétnikova bi bila to storila, zagnavši od sebe svojo šivanje, in to izenadenje osupnilo bi bilo - tudi vsako drugo materinsko srce.
»Kaj,« vzkliknila je, »naša Julika naj bi se omožila?! — In to stoji v tem pismu?«
Gospod svétnik se šegavo, dejal bi diplomatično nasnehne — iz tega je bilo spoznati, da je umirovljen c. kr. svétnik — ter odgovori z važnim glasom, v katerem se je javila njegova, že tolikokrat pokazana duševna nadmoč:
»To sicer ne stoji v pismu, a kdor ima tu-le« — gospod svétnik pokaže na svojo čelo, kajti gospa svetnikova imela je čelo nenavadno nizko — »in kdor zna kombinovati, in sicer dobro kombinovati more govoriti tako, kakor sem ravnokar govoril jaz.«
»Čitaj torej!«
Da gospa svétnikova ni hotela sama čitati, temu je bilo uzrok, ker ni imela pri roki očal. Vrhu tega čitala je samo nemške črke.
»Leokadija«, povzel je gospod svétnik, mesto da bi čital, »gotovo poznaš že iz mojega pripovedovanja starega prijatelja mojega Jeremijo Šrouba.«
»Dobro ga poznam; saj sem ti morala vedno praviti, da nikar ne govori o njegovih neumnostih vpričo Julike,« odgovori Leokadija nepotrpežljivo.
»No vidiš,« očita jej gospod svétnik, »to ni bilo prav, saj ni bilo tako hudo, samo — «
»Ali že zopet začenjaš? Molči in beri.«
»No dobro.« Gospod svétnik se nasmeje. »Dobro pazi,« pravi, a to bi si bil lahko prihranil, kajti gospa svétnikova je bila poosebljena pozornost, kar pa zopet ni nič čudnega.
Gospod svétnik čita:
»Dragi Fran! Najdražji prijatelj mladosti moje! Z veliko prošnjo obračam se k Tebi. Kakor veš, imam sina Karla, izvrsten dečak, tih, a malo trapast. To me žali. Zaradi tega sem sklenil, poslati ga za nekaj časa v Prago, da se malo obrusi, ako že ni prepozno. Tebe pa prosim, da bi ga vsprejel v svojo hišo. Prišel bode isti dan, ko dobiš to pismo, in nadejam se, da bodeš skrbel zanj po očetovski. Z izdatki ne štedi, vse ti z veseljem povrnem, kar boš potrošil. Izroči moje pozdrave dragi soprogi svoji. Tebe pa poljubuje Tvoj iskreni prijatelj Jeremija Šroub.«
Prečital je ter zmagoslavno dostavil:
»No, kaj praviš na to?«
»Le naprej,« sili gospa svétnikova nepotrpežljivo.
»Zakaj naprej?«
»Beri naprej.«
»Kaj naj berem?«
»To pismo.«
»Saj sem jo že prebral.«
»Prebral?« začudi se Leokadija.
»A kje stoji zapisano, da se Julika morebiti kmalu omoži?«
»Zapisano?« pojasnjuje gospod svétnik »Nikjer! — Leokadija, ali me ne umeješ?«
»Aha, ti bi morebiti rad ta dva mladiča — «
Gospod svétnik zamežika, nabere ustne ter dvigne kazelec desne roke. To je storil vselej, kadar je hotel reči: »To se umeje.«
Gospa svétnikova se zamisli, gospod soprog pa se zmagoslavno smehlja.
»Ali Zvoniček«, izpregovori naposled ona, »kak mora biti ta človek, ko njegov lastni oče pravi, da je trapast? Sicer nič ne škodi, ako je soprog malo trapast,« — pristavi ter se po strani ozre na gospoda svétnika, ki pa se za to niti zmenil ni, iz česar se da sklepati, da je Leokadija govorila iz lastne skušnje.
»Kaj neki misliš,« seže jej v besedo, »on ni trapast. Oče je moder, razumem človek, in otrok se vrže zmirom po očetu; to vidiš na naši prebrisani in okretni Juliki.«
Ta dokaz na gospo svétnikovo ni prav nič uplival, zato mi ni mogoče povedati, ga je li imela za resnico ali ne.
»Kaj pa,« pravi čez nekaj časa, »ako Julika no bode hotela? Meni se zdi, da jej tisti mladič z leda še zmirom roji po glavi.«
»Kakšen mladič?« vpraša gospod Zvoniček začuden. Gospod svétnik je to gotovo pozabil, kar pri takem starem gospodu zopet ni nič čudnega.
Leokadija mu to takoj pové.