Katka
| Katka. J. J. Renauld |
| |||||||||||||
Naslednji dan sem v težki provencalski vročini kosil v parku velike restavracije blizu Catalana, tik ob zalivu, katerega rdečkaste skale so enakomerno oblivali leni valovi. Jedi so močno dišale po žafranu in česnu, v vinu so plavali koščki ledu, italijanski, godci s kitaro in pevkami so nam stregli s svojimi popevkami, in če je petje za čas utihnilo, se je z bližnjih polj, ki jih je žgalo solnce, slišal šum škržatov ... Grčava oljka je razširjala svojo revno senco, preko meje so se stiskale ogromne kakteje, aloje in prašne palme ...
Nenadoma sem opazil Parengueta, komisarja marseilleske varnostne straže, ko je počasi pohajal med mizami, kakor bi nekoga iskal.
Parenguet je bil dolg in suh, z rumenim, žolčavim obrazom človeka, ki je dolgo živel v kolonijah. Dejansko je bil daleč po svetu in je rad pripovedoval o svojih pustolovščinah. Od njega sem dobil gradivo za mnogo mojih povesti.
Ni mi bilo treba, da bi mu pomignil. Komaj me je opazil, je prišel naravnost k meni. Počastil me je s tem, da je sprejel skodelico kave. Ko so mu postregli, mi je smehljaje dejal:
"Tak tako ... vi skrivate v svoji sobi hotelske podgane?"
Kakor rečeno, se je smehljal, toda njegov pogled se je ostro upiral vame.
Hotelske podgane? ... Ali sem v svoji dobrodušnosti le nasedel? ... Požuril sem se in Parenguetu povedal vse podrobnosti svojega nočnega pustolovskega doživljaja. Pomolčal je nekoliko, potem pa mi svetoval:
"Drugič, ljubi gospod, pustite, da policija opravi svoje delo, to tudi tedaj, če tega ne loti posebno taktno ... Drugače ... pa utegne biti zgodba o zavratnici resnična. Ta smešna mala je hči Malajke in plačilnega mojstra na nekem angleškem prekomorskem parniku ... Poznam samo njeno ime, Katka ... Ni simpatičpa, nasprotno! Toda vse, kar stori, je presenetljivo ... Mislim, da v njeni glavi ni vse docela v redu. Zbral sem o njej cel zveženj aktov. Kajti bila je že večkrat obsojena — v Vzhodni Aziji, toda vselej radi takorekoč častnih dejanj, ki ne pričajo slabo za njen značaj: tihotapljenje z zdravili, ki jih je porabila za nego domačinov, podžiganje na upor med izkoriščanimi, razžaljenje oblasti, ki tam doli niso vedno brez graje ... Nazadnje je Katka — sedaj se boste smejali! — v tej družbi piratov, težakov in banditov ustanovila podružnico zveličavne armade! Da ... Katka je pridigala po pristaniških krčmah, pridigala je pijanim mornarjem zmernost in čednost! ... Toda šla je tudi v odlične hotele in pridigala v krasnih dvoranah, kjer je bogatim farmarjem in častnikom očitala njihovo razkošnost ... Ob neki taki priliki se je seznanila z Benoit-jem, ki ga imenujejo "Kvartaški angel", ker je naj pretkanejši kvartaški slepar, specialist v pokerski igri, ki se igra na krovu nekih velikih parnikov ... Berioit je neprestano na potu med Marseilles in Yokohamo, med Bordeaux-jem in Buenos Airesom, mod Cherbourgom in New Yorkom ... Velikanska spretnost! Niti enkrat ga nismo mogli zasačiti. Kar se tiče Katke, si je bila vbila v glavo, da mora Benoit-ja izpreobrniti ... da! izpreobrniti in napraviti iz njega poštenega človeka- ... in tako je prišlo, da se je slednjič vanj zaljubila ..., pa tudi on jo je vzljubil in jo poročil, da ... Katka ga obožuje, čeprav je podoben rojenemu, robatemu normanskemu kmetu, kar je za njegove soigralce posebno zapeljivo in obenem nevarno. Nekaj je res tudi že dosegla pri njem: ne da bi bil opustil sleparjenje pri kartah, pač pa si izbira sedaj svoje žrtve samo med tistimi, ki to zaslužijo, namreč med oderuhi in špekulanti."
"Potemtakem tradicija nekdanjih rokovnjačev ..."
"Da, ki so pa vseeno prišli na vislice ... Ta Benoit je, kakor že rečeno, neverjetno spreten. Njegova zvijača je v tem, da vrlino karto, ki je znana, pridrži zase ali za svojega tovariša, spodaj ležečo pa odda. Običajno je treba za to umetnijo obeh rok. Benoit pa izvrši to zgolj z levo roko, in to docela nevidno. Dela skoraj vedno sam, nima pomočnikov, dočim delajo njegovi tovariši te stroke vedno po trije — štirje skupaj. Včasih se na taistem prekomorskem parniku nahajajo Mitchellova tolpa, tolpa Holandca Schmidta in naš Benoit. To vam je pretkan lopov! Nekega dne so začeli štirje igralci, ki so neprestano izgubljali, sumiti in se vrgli nanj, da bi ga preiskali. Ravnodušno se je dal preiskati ... In seveda niso nič našli in so se morali opravičiti. In Benoit je menil z dobrodušnim smehljajem: 'To nič ne de ... Saj je čisto umevno, gospodje, da ste se razsrdili zaradi moje sreče, a sedaj igrajmo dalje! Le da mi morate sedaj zaupati!' ... Stava je bila zelo visoka in topot je imel deliti Benoit ... Postregel jim je po knežje ... Ej, to preiskavo so gospodje drago plačali!"
"Toda ali ni na ladjah predpisov, da bi se to preprečilo?"
"Potnikom se ne more prepovedati igrati v svojih nah ... ali pa tudi v salonu za pušenje. In nabita opozorila, da se je treba paziti pred neznanci, ne pomagajo, nič. — Ravno pred tednom dni je dospel semkaj parnik iz Colomba in zvedel sem, da je razvajen edinec pustil vse svoje premoženje v krempljih Holanca Schmidta. Obiskal sem mladega moža v njegovem hotelu in ga pozval, naj vloži tožbe. Toda odvrnil je, da so bili njegovi soigralci pravi genlemani, in da bi bil gotovo opazil, ako bi bil kateri sleparil! ... Naslednji dan pa si je pognal kroglo v glavo ... Lahko si mislite, da je dal vse, če bi mogel spraviti to tolpo na varno, Benoit je prav tak kakor drugi.