Katul 17

← Katul 16

Pesmi (Katul) - XVII Katul

Katul 18 →

Prevedel Jelena Isak; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na mostu bi, mestece, rado plesalo.

Slovesno opravo imaš, ne pa nade,

da staro stebrovje tvoj ples bo zdržalo,

le strah, da v močvaro se zruši, ko pade.

Naj tebi na ljubo nov most se postavi,

ki vzdržal bo praznikov hrupne parade,

pred tem pa še meni veselje pripravi:

dovoli, da vržem z mostu someščana,

na glavo pogrezne se naj do podplata,

kjer najbolj smrdi in je gosta, postana

svinčena sivina močvirskega blata!

Soli nima v glavi ta človek nobene,

ne misli prav nič, kakor speč otročiček:

soprog mlade deklice, cvetke zelene,

(ki krhka je bolj kakor nežen kozliček

in nege potrebna je več kakor trta),

prav vse ji dovoli, ne zmeni se zanjo,

ponoči ne vstane, kot jelša podrta,

kot klada leži, ki je padla v kotanjo,

in toliko čuti kot trhla ograja.

Otrplež zabiti! Ne sliši, ne gleda,

ne ve niti, kdo je, in ne da obstaja.

Zato hočem z mosta pognati soseda,

če moč je senilnega tipa zbuditi

in v blatu pustiti dremljivost pradeda,

kot mula v njem podkev pusti pod kopiti.