Kavkaz mogočni, glej: prišel je k tebi
iz daljnih krajev sem popotnik smeli!
Ko sina sprejmi ga in vzemi k sebi,
nikdar ne zapusti ga duh veseli,
in ko črez zadnjo sočno gre dobravo
v svoj rodni kraj, on nese tvojo slavo!...
Še kot otrok o tebi prvo vest je
on čital v knjigah pesnikov, že davno
poskušal predočiti si prelest je
gor tvojih divjo in dolin mikavno:
s slastjo je slušal vse Lermontovljeve
in Puškinove tebi slavospeve.
In zdaj je tu. Že iz daljave snežno
mu kaže glavo Elbrus preponosni,
planinski vetrček pihlja že nežno
in briše s čela ves mu pot neznosni
in kmalu, kmalu bodo ga objele
vse hčerke tvoje in v naročje vzele.
Mrakovi bodo ga tesnic zastrli,
od vseh strani bobneli mu slapovi,
vabljivo nanj ledniki bodo zrli
in pozdravljali ga vrhov snegovi,
— on pa presrečen sredi njih obstane,
hvaleč, Kavkaz, te za naslade dane. —