Kazen nesprave
| ← Sv. Katarina mučenica | Kazen nesprave Slovenske legende Anton Medved |
Školastika → |
| |||||||||||||||
Kazen nesprave
Sapricij, svečenik, in Nicefor,
kako sta si bila iskreno vdana!
Družila ju je sladkonežna vez,
kot mlada Davida in Jonatana.
Živela vkupe vefino bi oba,
skrivnost ju ni razdvajala ni ena;
pretresala nikdar ni nju srca
ni radost, niti žalost nedeljena.
Skrivaj se je sešel kristjanov zbor
na domu vernega patricija.
Prišel je tudi k zboru Nicefor,
čakali so samo Sapricija.
V pridušenih so glasih med sebo
zatrjevali Kristusu zvestobo.
Za uro je minila ura koj —
o polnoči Saprioij stopi v sobo.
Srce se Niceforju vzradosti —
a poln Ijubeče, svete nejevolje
prijatelju resnobno le veli:
"Izgovore pustiti je najbolje!"
0 kaksna tema leže na obraz
pobožnemu Sapriciju v tern hipu!
Takjoj zamrje v prsih mu izraz,
obstane bledemu podoben kipu.
Ne dolgo. Nagloma se proč obrne
brez milega pozdrava: Hvaljen Bog!
Vsi skočijo za njim... on se ne vrne.
Potrt razide se kristjanov krog.
Prečuta mine noč, posveti zor.
Skesan in tožen vstane Nicefor.
Kaj naj stori! - Ne prejde ure pol,
pred drugom svojim že izliva bol:
"Sapricij moj, Sapricij. dragi, mill,
nenadoma sem zalil te — odpusti!
O znaj! Beseda odleti na krili,
zastonj jo kes lovi, ko se izusti.
Sam Bog, ki naji enkrat izveličaj,
sam Bog, ki vsem tako odpušča rad,
Mesija, najin Rešenik, mi pričaj,
da nisem mislil hudega takrat!"
Molči Sapricij . . . Nioefor utihne . . .
Razpelo gleda s stene ju molče . . .
"Odpusti!" Nicefor še enkrat vzdihne.
Zastonj — ponudi roko mu in gre.
Gorje, gorje ti posehmal, kristjan!
Iz mesta beži! Ven iz Carigrada!
Kako besni glavar Valerijan!
Kako mučencev rod pod mečem pada!
In ti se ne bojiš, Sapricij, nič?
Ne veš, da si izdan od stotin prič?
Morda že danes bodeš kruto zvezan,
pretepan jutri, paljen in natezan.
"Jaz nič!" Po mladi duši je zvenel
Sapriciju odgovor mil in smel. *
"Kako zaslužim pač ime kristjana,
će sam ne stopim pred Valerijana?"
In predenj stopil je in nanj pogledal:
in prostodušno mu v obraz povedal:
"Jaz tudi sem učenec Kristusov,
v življenju, smrti in po njej njegov!"
Valerijan zbledi, zakliče: "Ha!
Zvežite ga, vrzite ga na tla!
Pod bridkimi udarci naj začuti,
kako se mi njegova vera skuti."
In žvižgal je nad svečenikom bič,
a bolečin on ni pokazal nič;
s krvavim, trdo zvezanim telesom
udan oči obračal je k nebesom.
In grožnje vse in sladki vsi obeti
ne morejo ga za malike vneti.
Sam natezalnice peklenski stroj
rodi mu misel: "Jezus, jaz sem tvoj!"
Kar stopi na cesarski svetli dvor
Sapricijev prijatelj — Nicefor.
Ko muke druga svojega zagleda,
zastane za trenutek mu beseda.
Presrčno ga objame in poljubi.
"0 srečna duša! Že te Kristus snubi.
Zdaj pa mi odpustiš. — Na rajski vrt
povede skoro te zmagalca — smrt!"
"Ne!" glas mučencev zaječi
v obraz udari mu zavrela kri.
"Kadila položite mi na dlan,
rešite me! Jaz nisem več kristjan!"
Kot črnega oblaka silni grom
ta glas podere Niceforja k tlom:
"Sapricij! V zadnjih hipih zdaj, vsaj zdaj
nikar od sebe krone ne pehaj!"
A zamrmra Sapricij: "Zdaj sem prost!
Ponočnih shodov več ne bodem gost."
Zakliče: "Cevs s teboj, Valerijane!"
Pokloni se in odide iz dvorane.
V solzah glavarju reče Nicefor:
"Nebesom vzel mučenca je razpor.
Kaj čakate! Mar mislite krvniki,
da tudi jaz trepečem pred maliki?"
Raztegne roke. Kot udano jagnje
trpi. Besede žale ne izusti.
Na udih vseli razklenjen glavo nagne
in vzdihne zadnjikrat: ,"Moj brat, odpusti!"