Kazen po smrti
| Kazen po smrti Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Imela je mati sinčka, katerega je ljubila čez vse.Vedno ga je nosila na rokah po noči in po dnevu.Dopustila mu je vse, za nobeno napako ga ni kaznovala.A sinko se je temu privadil, bal se ni svoje matere, če je tudi kaj napačnega storil. Vse mu je mati morala spolniti in če se ni njegova želja izpolnila, vzdignil je majhno roko nad materjo in udaril jo je po lici. Mati je trpela in ni ga odvadila tega.A dolgo to ni trpelo, sin je umrl. Hudo je žalovala mati po njem, po noči in po dnevi je točila bridke solze, kajti bil je jedini otrok. Sedaj je bila čisto zapuščena, njen up, da bi kdo v starosti skrbel za njo, bil je pokončan. Prosila je vedno Boga, da bi jo vzel k njenemu edinemu otroku. Na majhno, z zeleno trato pokrito gomilo je hodila vsak dan klecat,povzdigovala je oči proti nebu in točila je bridke solze.Dolgo je klečala necega dne na gomili in molila.Ko je mislila splakana se vrniti domov, začuje nek otročji stok pod zemljo in nek šum. Zemlja se odpre in iz gomile se prikaže otročja roka. Mati jo je takoj spoznala. Zelo se je prestrašila in hitela je s pokopališča naravnost h župniku vprašat za svet,kaj hoče storiti in kaj vse to pomeni. Župnik, moder mož, ji reče, da se je s kako rečjo pregrešila.Malo začne premišljati in jo vpraša, če jo je morda sinko kedaj udaril, in če ga ni za to kaznovala. Žena pripozna in župnik ji svetuje, naj vreže brezovo šibo in naj bije tako dolgo po roki, da izgine zopet v črni zemlji, kajti otrok mora trpeti kazen na unem svetu,katere ni prejel na zemlji. Žena je storila tako, kakor ji je svetoval župnik in glej — roka je izginola zopet. Sin je bil rešen. J K Poljanec.