Kazen za predrznost
| Kazen za predrznost Pavel Flerè |
| |||||||||||||
Ivan Ženko, ki je bil drugače profesor na neki srednji šoli na Kranjskem, se je šel letos poletu – kakor se pravi pri nas – v Ljubljani vojake. Bil je na orožni vaji, na »zadnji«, kakor je sam vedno pristavljal z nekakim zadovoljstvom, in potrkal je profesorski poročnik s sabljico tam po mestnem tlaku. Kadar je pa le mogel, je delal ekskurzije, to je: obiskoval je svojo troglavo družinico tam v svojem gnezdu. Pa če je že dobil prosto ali če je to ukradel.
Da, tudi ukradel!
V tem je bil mož precej predrzen, ker nič se ni zmenil – – Pa kaj bi o tem na dolgo! Naj vam pripovedujem rajše povest, kako se je zgodila.
Vzlic temu, da je bil avgust, da se je moral začeti prav pasje poleten dan, se je izprehajala in vlačila po ljubljanskem polju megla, da, celo v mesto samo si je upala s svojo tančico. V to meglo, ki se je dvigala gostejša in gostejša, kakor bi hotela »vojskovodjem« prekrižati vse načrte s signaliziranjem in drugimi takimi komedijami, so marširali naši fantje, prav nič zaspani vzlic zgodnji uri.
Pred svojo kompanijo je koračil lajtnant Ženko, zraven njega pa sama kompanijska mati, narednik Poženel.
»Torej, če le pojde, Poženel!« je pravil oficir naredniku.
»Brez skrbi! Saj navadno vodim kompanijo sam nazaj domov.«
»Prav! Gospod stotnik mi je dovolil.«
Dovolil mu pravzaprav gospod stotnik ni čisto nič, ampak Ženko, Ivan Ženko, si je zmislil celo zvijačo takole. Ob pol dvanajstih da vozi vlak na njegovo stran, in s tem se lahko odpelje, naj že trpi potem vaja ravno do enajstih ali pa tudi par minut čez. Če ostanejo v Kosezah, kakor se je reklo, jo popiha on ob desetih od tam – po stezicah seveda, da ga kdo ne izvoha – kompanijo pa prevzame narednik Poženel, ker stotnik je bil v razsodišču in se ni utegnil brigati za take zadevice, kdo je ravno na čelu stotnije. Ker je bilo tudi določeno, da služi za rezervo, je sto proti eni, da bi mogli razviti v teh par uricah manever tako, da bi nastopila tudi rezerva. Sicer pa – bomo že videli! Če pojde, če ne pa moram počakati do štirih.
In videlo se je. Kompanija, ki je prišla tam čez Vič, pa okolu Rožnika noter proti Kosezam, je še ob osmih sedela in »počivala« tam za Večno potjo. Sedeli so, ležali, smejali se in šalili, gledali meglo, ki se je poslavljala, pa kleli visoko mokro travo, četudi so imeli vsi proti predpisu puške prav pošteno omaščene. Zdaj pa zdaj je pridirjal hornist ali kak adjutant, vprašal, kaj delajo, nakar je dobil reden odgovor, da »čakajo« – pa je bilo zopet vse mirno.
Ivan Ženko je sedel na posekanem hrastu, opiral brado ob sabljo in mislil zadovoljne misli.
Svoji ženi je obljubil, da pride že z opoldanskim vlakom za njo, ki se je prav danes odpeljala iz »mesta« gor v vznožje Triglava, prav na njegovo severno stran, v znano letovišče, kamor se tudi poletu lahko vzame s seboj kožuhe. In on se pelje za njo, da uredita skupaj poletno stanovanje že kar danes, jutri pa, ko je nedelja in itak prost, pa preživita skupaj prvi dan. Mislil in zamislil se je, kako ...
Tedaj je zatrobilo pozor in adjutant je pridirjal s poveljem: »Rezerva naprej! Za Šiško – direktiva: Dravlje do te in te meje; tam pa ...« In tako dalje; saj veste, kako se razvija rezerva.
Šli so lepo počasi, ker zelo se ni mudilo, in kar po sredi polja tudi ne smejo, ko ni zares vojska, ovinki pa vzamejo časa, a prišli so še ravno prav, da je izstrelil iz zasede vsak svoj magacin papirnatih nabojev. Vse je šlo lepo naprej – samo da Ivanu Ženku ura prehitro. Devet je že. Če beži kar skozi Šiško pa tam za gorenjskim kolodvorom domov na Dunajsko cesto, potem pa na južni kolodvor, potrebuje ravno poldrugo uro, torej ...
»Gospod poročnik! Hitro naprej!«
»Za menoj!« in šlo je kakor za zaresnim sovražnikom.
Spet so obstali. In vse je kazalo, da tu obstoje. Ampak svojo pozicijo so prestavili še najmanj za četrt ure proti Dravljam, in če hoče Ivan Ženko priti pravočasno, se mora poprej lepo izgubiti. Vsaj četrt ure prej.
Oh, pa kako nerodno je bilo tole, da je stal za cesto na odprti točki. Sovražnik mu seveda ni mogel nič, ampak kako jo bo pobrisal lajtnant Ivan Ženko, da ga ne vidi kako nepotrebno oko. Kaj je dezertiral? Ali je bo pamet? Ali –? Ali –? Vse polno takih-le! »Ali –?« se lahko porodi za tistim nepotrebnim očesom, pa vsi so enako neprijetni!
Še četrt ure!
»Poženel!«
»Gospod poročnik!«
»Prevzemite oddelek! Za zdaj recite, da sem na oni strani, kjer tudi bom; na poti domov pa povejte, če kdo vpraša, da sem se poslužil dovoljenja gospoda stotnika, da mi ni treba s stotnijo v vojašnico, ker daleč prvi stanujem.« In izginil je res na drugo stran. Tam je namreč videl, da odide prav lahko za visokim plotom do same cesarske ceste, tam pa je že blizu šišenska šola in pa razne ulice in uličice, da pride na Dunajsko cesto prav za Činklovo tovarno. – Ej, dobro je, če človek pozna ljubljansko okolico še iz dijaških let!
In zgodilo se je vse po volji Ivanu Ženku, da je še ravno v zadnjem trenutku vstopil na južnem kolodvoru (v Šiško na kolodvor ni bilo varno hoditi) v lepi uniformi iz onih časov, ko je junačeval še po poljskem Krakovu, ker po zatrdilu njegove soproge mu je pristojala ta za deset domobranskih, v kakršni je bil poprej na vaji.
Vlak se je pomaknil in pomikal proti severu. Zadovoljno se je muzal lajtnant Ženko, ko je gledal na levi skozi okno, kako kaj manevrirajo; tupatam je videl domobranca na konju, ki je v diru nesel važno poročilo ali povelje. Drugega ni videl – predaleč je bilo.
Naslonil se je v blazine nazaj in se zagledal v ta lepi, jasni dan. In ta pokrajina, kjer se je vozil! Široko Posavje se je zožilo, Šmarna gora se je postavila na koncu za kanton – pa spet naprej, po rodovitnem Sorškem polju in naprej ob Savi, ki je bobnela, delala skalne soteske – in še naprej v mrzel svet ledenih orjakov prav tja na sever od Triglava, v ozko dolinico, obdano z visokimi gorami in temnimi lesovi ... Vse to je videl, ko se je premikal vlak naprej, pa se ustavljal na postajah in postajicah, na večih so izstopali romarji, verno slovensko ljudstvo, ki je šlo na odlične božje poti, da počasti Pomočnico, svojo Mater Marijo ...
Pa vse to je videl Ivan Ženko le tako z napol očesom. Veselil se je dneva v krogu svoje družinice, ki mu je bila nad vse – pa veselil se je, da jih je tako nabrisal.
Tedaj pa je že zdavnaj minilo, da se je zgodilo prav pred gostilno »Pri kameniti mizi,« kjer pravi uzidana plošča, da se je rodil itd. Valentin Vodnik, to-le:
Vmes med drugimi je korakala stotnija, ki bi jo imel voditi poročnik Ivan Ženko, veselo so pele trobente premagancev in zmagovalcev in s šaljivo besedo so dražili vojaki mlekarice, ki so se vračale iz mesta, s šaljivo besedo so se jih branile in se jim smejale. Tedaj pa prijezdi do stotinje čisto brez potrebe njen stotnik Robe, pogleda in vpraša:
»Narednik, kje pa je gospod lajtnant?«
»Javljam pokorno, gospod stotnik, da se je poslužil vašega dovoljenja, predal meni stotnijo in odšel po bližnjici domov.«
»Hm, tako, tako. Po bližnjici?«
»Da, tako je rekel, gospod stotnik.«
»Že prav! Vodite stotnijo, Poženel!«
Počaščenega se je čutil nanovo Poženel pred moštvom, stotnik pa je zaostal, si vihal brke in mrmral nekaj o tem, katera je vendar tista bližnjica iz Šiške pa na Dunajsko cesto. Nasmehnil se je, priljubil se mu je Ženko in ni maral sitnariti.
Vendar pa ni ostalo pri tem. Na koncu ceste Marije Terezije si je dal napraviti polkovnik mimohod in tedaj je njegovo oko nekaj zapazilo. Poklical je stotnika Robeta, pomenila sta se nekaj, tudi polkovnik se je nekaj nasmehljal, obrnil konja in odjezdil v Sodnijsko ulico, kjer je stanoval, stotnik Robe pa je jezdil dalje po Dunajski cesti ter delal na konju svoje bravure ...
»Ampak zastonj ti ne bo!« je mrmral polkovnik, ko je stopil s konja ter dajal vajeti hlapcu. –
In ni mu bilo zastonj, namreč Ivanu Ženku.
Vesel in zadovoljen se je vrnil v nedeljo opolnoči. V ponedeljek mu ni rekel stotnik nič, muzal se je sicer malo, pa le samo muzal. In muzal se je večkrat.
Mirno in tiho so tekli dnevi v enoličnosti vojaškega življenja, v ljubljanskem mestnem prahu in pod tivolskimi kostanji. Minevali so v hrepenenju po dopustu.
In prišel je torek, ko naj bi oznanilo polkovno povelje, da odrinejo rezervni častniki na dopust že v sredo, 14. avgusta, namesto šele na praznik. Dopoldne je srečal lajtnanta Ženka na stopnicah polkovni adjutant pa mu je dejal:
»Eh, nekaj sem vam mislil še povedati, gospod tovariš, pa sem pozabil. Sluga!«
Razšla sta se in pobočnik se je smehljal, ker ni pozabil. Pa zakaj naj bi on oznanjal nesrečo. Saj je zvedel Ivan Ženko, ki je že vse pripravil za jutršnji odhod, popoldne pri povelju sledeče:
»Zaradi pomanjkanja aktivnih g. častnikov, odidejo rezervni g. častniki le deloma že 14. t. m. na dopust ...« In njegovo ime ni bilo pri teh, ampak na drugem mestu, da prevzame 14. t. m. opoldne za 24 ur inspekcijo.
Kaj si je hotel?