Kaznovana pohotnost
| Kaznovana pohotnost Josip Suchy |
| |||||||||||||
(Staroindijska pripovedka)
Nekoč je živel mlad brahman, ki je bil izvrsten lokostrelec.
Njegov učitelj mu je dal svojo hčerko za ženo.
Brahman se je ž njo napotil v Benares. Medpotoma sta
prišla v pokrajino, kjer radi preobilice divjih slonov nista ugledala žive duše. Sicer so ju ljudje že prej opozorili
na to, toda mladi lokostrelec se ni brigal za nevarnost.
Sredi gozda sta srečala slona. Brahman je izstrelil puščico in, sredi čela zadet, je slon mrtev obležal na tleh. Šla sta dalje ter prišla v drug gozd. Tam pa je taborilo petdeset roparjev. Sedeli so ravno pri kosilu. Ko so ju zagledali roparji, se je vsem pohotelo po nakitu in lepi obleki brahmankini. Roparski glavar pa je takoj spoznal, da je prišlec nenavaden človek ter tovarišem ni dopustil, da bi se ga dotaknili. Brahman je poslal k njemu ženo, da si izprosi raženj mesa. Glavar je to dovolil, roparji pa so menili: »Zakaj bi onadva jedla, kar smo mi pekli?« Dali so ženi raženj nepečenega mesa. Lokostrelec se je strašno razjezil, ker ni dobil pečenega mesa. Roparji pa so ga začeli ogrožati, češ, kaj smo mi babe in on edini mož. Lokostrelec je z 49 puščicami usmrtil 49 roparjev. Za glavarja pa ni imel nobene puščice več. Vrgel je tedaj roparja ob tla, mu pokleknil na prsi ter si dal po ženi izročiti meč, da mu odseka glavo. V tistem trenutku pa se je ženi pohotelo po roparju. — Dala je pač možu meč, toda tako, da je držaj dobil v roko ropar, nožnico pa mož. Ropar je potegnil meč ter strelcu odsekal glavo. Potem je vzel njegovo ženo s seboj. Medpotoma mu je pripovedovala, da je hčerka svetovnoznanega učitelja v Takkasili[1] in da jo je njen oče raditega poročil z lokostrelcem, ker je bil ta kot njegov učenec ravnotako spreten umetnik v lokostrelstvu kakor njen oče-učitelj. — Tedaj pa si je mislil ropar: »Svojega prvega moža je usmrtila. Enako bo storila tudi z menoj. Zapustil jo bom.«
Na nadaljnem potu sta prišla do reke, ki je bila sicer zelo plitva, takrat pa je valovila njena voda: »Draga,« ji je rekel, »v tej vodi živi strašen krokodil. Kaj hočeva storiti?« — »Gospod, zveži culo iz mojega vrhnjega krila, spravi noter nakit ter ga ponesi na drugo stran reke. Potem pa pridi pome!« »Dobro,« je rekel ropar, spravil njen nakit v culico, stopil v reko ter delal, kakor bi hotel uiti krokodilu. Ko je prebrodil reko, je odšel svojo pot dalje. Ona pa je kričala za njim: »Gospod, ti odhajaš, kakor da me hočeš zapustiti. Zakaj to? Vrni se in vzemi me s seboj!c Ropar pa ji je odvrnil: »Gotovega prijatelja si zamenjala za negotovega. Radi mene si zavrgla staro ljubezen in tako bi najbrže storila tudi z menoj. Ne, jaz grem naprej!«
In odšel je z njenim nakitom. Ona pa se je v svoji žalosti bridko jokala.
Ravno takrat pa se je Sakka[2] razgledoval po svetu ter zagledal brahmanko, ki jo je zapeljala pohotnost, da je izgubila moža in ljubimca. »Hočem ji predočiti nje greh ter jo osramotiti,« je rekel ter v spremstvu Mâtali-ja in Pandjasikha-ja stopil raz nebes. Ko so vsi trije dospeli na obrežje reke, je rekel Sakka: »Ti, Mâtali[3], postani riba, ti Pandjasikha ptič, jaz pa se spremenim v šakala ter stopim pred brahmanko z mesom v gobcu. Potem skoči ti, Mâtali, iz vode ter padi predme. Jaz bom izpustil meso iz gobca ter poskočil, da ugrabim ribo. V tistem trenutku pa zagrabi ti, Pandjasikha[4], za kos mesa ter odleti v zrak in ti, Mâtali, skoči v vodo!« »Dobro, gospod!« sta rekla. — Mâtali se je spremenil v ribo, Pandjasikha v ptiča, Sakka pa je v podobi šakala z mesom v gobcu stopil pred ženo. Riba je skočila iz vode ter padla pred šakala. Ta je izpustil iz gobca meso ter planil na ribo; riba pa je skočila v vodo. Ptič je zgrabil za meso ter odletel. Šakal je nato ves potrt sedel na tla ter zrl v grmovje. Ko je prizor videla žena, je rekla: »Željan izmenjave, si prišel ob meso in ribo,« ter se glasno zasmejala. Šakal pa je rekel: »Kdo se tu smeje iz vsega grla? Mari bi se jokala!« Ona: »Tvoj dovtip je bil slab, šakal; ob meso in ob ribo si, revež!« Šakal: »Lahko se vidijo pogreški drugih, ti pa svojih ne vidiš. Ob moža si in ob ljubimca! Meni se zdi, da tebi še manj cveto rože!« Ona: »Tako je, plemeniti šakal! Sedaj razumem, kaj si hotel reči.« Šakal: »Kdor ukrade ilovnato skledo, ukrade bržčas tudi kovinasto. Kakor si storila sedaj, boš storila tudi prihodnič!«
Ko jo je tako osramotil, se je vrnil na svoj božanski prestol.