Kaznovana predrznost
| Kaznovana predrznost. Anonimno |
| |||||||||||||
Pust je bil v živahni stolici zelene Štajarske, v Gradcu. Že so se ga bili naveselili skoro do sita, ko je razposlal nazadnje še beneški poslanik, signor Foscarini, vabila na bal z italijansko maškarado. Priprave za veselico so bile velike: da je bilo več vrat, predrli so nekatera okna in prenaredili je za duri; ker so se bali, da bo premalo prostora, pristavili so k krasni palači še leseno zgradbo, v kateri so bili spodnji deli odločeni za kuhinjo, zgorenji pa za krasno dvorano in hodnik. Nalašč je prišel iz Laškega umetnik, ki je sobe okraševal in razsvitljeval: kuharje so dobili iz Laškega in Francoskega: najizbraniša jedila so bila pripravljena na mizah; godba je bila z Dunaja. Brez števila lučij je gorelo v palači, da je bilo svetlo, kakor po dnevu.
Gostje so bili že zbrani, le ene še ni bilo, katero so vsi pričakovali. Kar pridrdra voz, služabnik priteče naznanit, da se je pripeljala Amalija grofica Rajnaška. Kmalu nato vstopi sama; vsi občudujejo njeno lepoto, njeno krasno obleko; odločijo jej prvo mesto v dvorani! Grofica je bila kar prevzeta od veselja, ko je videla, da je ona prva med vsemi. Prilizovalci so jo kar obsipali s hvalo in častjo; zlasti pa se je sukal okrog nje tajnik poslanikov, Fossetta, in si znal pridobili njeno naklonjenost.
Splošno veselje je vladalo med gosti — kar zagrmi strel z grada; na levem bregu reke Mure je gorelo nekaj hiš z mogočnim plamenom.
Vsi gostje so skočili po koncu in so se gnjetli na ono leseno zgradbo, ki je bila pristavljena k palači; od tam namreč so ogenj dobro videli. Kmalu pa je bila lesena dvorana napolnjena z ljudmi. Kaj storé nekateri, ki niso mogli več noter? Ne premišljujejo dosti in hajdi pod streho, od koder se je še boljše videlo. Toda naenkrat poči tanki strop, leslenec (luster), viseč na stropu, se odtrga in pade spodaj stoječim gostom na glave. Sveče, ki so padle z lestenca, zažgó klobuke, obleko, cvetlice. Vse je začelo goreti. Gostje pa so prestrašeni zavpili: »Gorí, streha se podira, pod nami se lomijo tla!« Nastala je velika zmešnjava. Eni so hiteli skozi duri zopet nazaj v palačo, drugi so jo udrli po lesenih stopnicah doli, a stopnice so bile preslabe, vdale so se pod preveliko težo in se podrle in za seboj potegnile vse, ki so bili na njih. Čez eno uro so se gostje pomirili; spoznali so, da ni bilo take sile, le strah jim je šinil prehitro v kosti, pa brez škode vendar ni bilo: štiri osebe so bile mrtve, drugi pa bolj ali manj ranjeni. Amalija, grofica Rajnaška, zlomila si je bila roko.
Pripeljali so jo domov. Zdravnik je naznanil, da se bo roka kmalu zopet popravila in zacelila, ker je grofica še mlada in močna. Prihitela je k bolniški postelji Amalijini tudi teta njena, pobožna gospa Doroteja, z namenom, da bi bolnici stregla kakor mati. — Amalija je hotela kaj brati; teta jej je ponudila svoje bukve, življenje svetnikov in druge svete knjige. Amalija pa je vihala nos, teta pa jej je z nova priporočila, naj bere kaj pobožnega, ker tako branje človeka najbolj tolaži v bolezni.
Amalija je molčala. Brala je raje druge knjige. Tajnik Fossetta jo je namreč večkrat obiskal in prinesel sabo raznih romanov in malovrednih povestij in pa novic vse polno. Za take stvari je marala grofica Amalija, življenje svetnikov jej ni dišalo. Teti je to sevé hudo délo; toda kako se je oddahnila, ko čez nekaj dni napové zdravnik, da mora Amalija za nekaj časa iti na deželo, ven iz mesta. Poslovila se je torej od priliznjenega tajnika Fossetta, obljubivšega jej večno zvestobo in odpotovala je, ker starišev ni imela več, k stricu svojemu in varuhu na grad Lankovec.
Stričeva pobožna hči Hildegarda prišla jej je na proti prav do križa, stoječega pred Lankovcem. Bil je pa križ ves na novo pobarvan in okrašen, in venci viseči na njem so pričali, da je morala biti tukaj kakšna slovesnost.
»Kaj pa ste imeli tukaj?« vprašala je Amalija.
»Molili smo za te, zvedevši za tvojo nesrečo, in zahvaljevali smo Boga, ko smo slišali, da si ozdravela.«
»Prav ste storili, da ste molili,« odgovorila je Amalija smejoč se, »kajti jaz nisem mislila niti na molitev niti na zahvalo. Zahvaljujem vas za to prijaznost, toda ne pričakujte od mene, da bi tudi jaz molila za vas.«
»Komaj si ušla nevarnosti,« pristavi Hildegarda, »pa si že zopet prav tako trdovratna in brezbožna, kakor prej.«
Amalija se zaničljivo posmeje. Hildegardo pa zbode ta zasmeh, da reče: »O nikar se ne norčuj z usmiljenjem božjim.« Dalje pa ni govorila, ampak je molčé šla poleg nje do grada.
Čez dva dni je prišel tajnik Fossetta, in Amalija je začela zopet kakor prej živeti. Nekega dné padla je Hildegarda na kolena pred njo ter jo s solzami prosila, naj vendar gre v sé in se obrne zopet k Bogu. Kakor bi jo bil gad pičil, skočila je Amalija po koncu. »Poberi se od mene, neznosna neumnica,« zavpila je srdita ter šla v svojo stransko sobo. Hildegarda pa je vstala ter s povešeno glavo bežala vén.
Uro pozneje je šla Amalija mimo Hildegardinega stanovanja ter slišala notri več molečih ženskih glasov. Radovedna je vstopila in videla stara cerkvena ključarja in nekatere kmetske žene in dekleta, ki so na tleh klečale in molile, med tem ko je Hildegarda na mal Marijin kip, splošno češčeno, čudodelno podobo lankovško, devala oblačila vezena z zlatom in biseri.
»Kaj vidim?« — zaklicala je Amalija — »ali ni ta Marijin kip iz cerkve?«
str. 128: nejasno
kakor rana, in ta rana se je vedno večala, ker je žgoč strup razjedal meso. Amalija je bila bleda kakor smrt in je povedala, da je že dve noči trpela hude bolečine. Pisala je Fossetti, naj pride takoj prihodnji dan in pripelje seboj onega spretnega ranocelnika, ki jej je bil ozdravil roko. Hanocelnik pa je prišel sam in prinesel pismo od Fossette, v katerem je naznanil Amaliji, da odpotuje v Genovo.
Ranocelnik je preiskal rano, ki je bila vedno hujša, in je zapisal zdravila.
Čez štiri dni, ko je zopet prišel, videl je, da je rana še globočja, in zato je menil, da jo bo treba rezati in žgati z razbeljenim železom.
Amalija se je prestrašila, da bi bila skoro omedlela. »Za Boga, kako mi hočejo obraz izpriditi« — vpila je in letala po sobi kakor nora. Zdaj je ranocelnika imenovala mazača, zdaj mu jé obetala kraljevo plačilo, če jo obvaruje popačenja njenega obličja.
Toda bolečina se ni zmenila za nobeno zdravilo. »Tako mlada, tako bogata, tako ljubljena, in vrh tega še nevesta — in tako nesrečna!« Tako je obupavala Amalija; Hildegarda pa je jokala. »Pusti bogastvo, pusti lepoto in možitev« — prosila je Hildegarda — »pa poboljšaj se!«
»To je tolažba« za oglodane kosti,« zavpila je Amalija, »ne pa za cvetočo nevesto, ki je polna življenja, ki ima le to nesrečo, da jej nevednež-zdravnik ne zna odpraviti niti male bolečine. Pa naročila sem, da pride jutri šest najimenitniših zdravnikov iz naše stolice.«
Zdravniki so prišli. Posvetovali so se, pa prišli so do istega sklepa, kakor ranocelnik. Rana je bila razjela že en del ustnice. To se ni dalo več popraviti. Spoznali so za najbolje, če rano izrežejo ali izžgo.
Zlo je vidno rastlo. Ko je Amalija bila tako vedno čmerniša vsled svoje nezgode, zasveti se ji nekoč nova misel v glavi. »V ustnico,« zavpije — »zbodla sem kip Marijin, in na istem kraju moje ustnice je začelo mene peči in razjedati. Hildegarda, Hildegarda!«
Prišla je.
»Prav si imela,« reče jej Amalija, »da si se prestrašila, ko si videla mojo razposajenost proti mali Mariji. Strašno me je kaznovala.«
»Ne ona, ampak Bog, ki se ne dá zaničevati v svojih svetnikih, on li je poslal poskušnjo.«
»Glej, tebe ima mala Marija gotovo rada,« reče Amalija. »Pojdi k njej, prosi jo, prinesi jej darov, obljubi ji še več, dá, verovati hočem v njeno mogočnost, nič več je ne zaničevati, le ozdravi naj me.«
»Kako pregrešno govoriš,« dé na to Hildegarda − »pošlji po mašnika, spravi se skesano in spokorno z Bogom in pristopi k mizi Gospodovi, da se združiš ž njim.«
»Čudež hočeta imeti, ki bi me rešil, zdravila za vest ne potrebujem: moja vest je mirna: nemir in žalost mi dela le spak, ki mi pači obraz.« — — —
Prišlo je pismo iz Genove. Fossetta je v njem obetal, da dospe osem dni pred poroko. Štiri strani pisma so bile polne sladkih nad. — »O, kakšno boš dobil svojo Amalijo!« − vzdihovala je nevesta »in vse to zaradi male razposajenosti, katero sem storila kipu! Ali naj počakam, da bora gledala tvojo prestrašenost, tvoje žalostno osupnenje? Ali naj vidim, kako boš bežal pred popačeno podobo mojo? Ne, te sramote ne prenesem. Umreti hočem. Kakoršno me je ženin videl, tako naj me vidi zadnjikrat. Objokovana hočem biti od njega, ne pa s studom obžalovana! Glej, Hildegarda, toliko poguma imam še, da hočem prostovoljno umreti in sama hočem ukazati, kakšen mrtvaški oder in mrtvaško oblačilo naj mi napravijo.«
»Amalija, hudoba te hoče s tvojo ošabnostjo pripraviti ob srečno zadnjo uro in ob zveličanje. Imej raje boljši pogum, živi v trpljenju, in odpovej se posvetnosti in skrbi Ie za dušno zveličanje. Če začneš »pokorno živeti, lahko umrješ še kot spokornica.«
»Pusti mi moj pogum,« rekla je na to Amalija, »ni mi ga dala tvoja mala kraljica, ki se tako strašno maščuje nad menoj, ampak imam ga sama od sebe. Jaz zaničujem svet in njegove modrijane, njegove razsvetljence in pobožne duše, nič ne maram slišati o njih naukih, tolažbah in čudežih. Svobodna hočem biti do smrti.«
Amalija je zapustila žalostno Hildegardo samo; nobene zdravniške pomoči ni hotela več: poslala pa je po kiparja in voščarja in po lepotičarico iz Gradca: dala je po sliki upodobiti svojo glavo in roke v vosku pa vse v mrtvaški bledoti. Lepotičarica jej je morala preskrbeti mrtvaško obleko; tapetnik je dobil nalog, naj ozaljša mrtvaško sobo in postavi mrtvaški oder. V desetih dneh bi moralo biti vse dokončano.
Kmalu po tem ukazu zgrabila je Amalijo huda mrzlica; obraz je bil žareč kakor ogenj in je otekel, da ga ni bilo poznati; na životu so se prikazovale rudeče lise, ki so pa hitro dobile višnjevo barvo. Bile so znamenja prisada. Hiidegarda je mnogo molila in tudi druge prosila, da so molili z njo pred čudodelnim kipom Marijinim.
Bližal se je dan, ko so imele priti iz Gradca vse naročene stvari: voščene podobe, mrtvaško oblačilo in oder. Po silovitem nočnem dežju je bila voda Rainah stopila čez bregove in težki voz se je prevrnil v soteski pri Krems-u v šumeče valove. Povedali so Amaliji to novico prav rahlo.
»Tudi to mi je zabranjeno,« šepetala je, »kakor beračico me hočejo spraviti s svetá.« Hildegarda je bila prosila župnika Edelschrott-skega, naj pride bolnico malo obiskat. Izbrala si je bila tega, ker ga je Amalija še dokaj trpeti mogla zbok njegove veselosti. Prišel je in Amalija ga je sprejela z zadovoljnostjo. Precej časa se je govor sukal le o splošnih stvareh; a govorila sta vedno tiše; Amalija je imela župniku toliko naročiti, on pa marsikaj povprašati. Slednjič so drugi zapustili sobo. Hildegarda je šla v svoje stanovanje, padla na koleni in s solzami prosila blagoslova za to uro, v kateri sta se nebo in pekel tako rekoč zadnjikrat vojskovala, čegava bode duša Amalije. Milost pa je zmagala. Čez dolgo časa je župnik prišel iz bolniške sobe in je velel, naj hitro pride kak oče frančiškan s sv. popotnico. Ura je bila polnoči. Amalija je bila zelo presunjena in je prejela sv. obhajilo z zaprtimi očmi, iz katerih pa so tekle solze kesanja. Ko je oči zopet odprla, zagledala je Hildegardo poleg postelje. Podala jej je roko: »Odpusti mi in moli za-me!« Poslovila se je še od strica in domače družine: »Ah, molite za-me, ker nisem vredna velike milosti, katero mi je skazal Gospod.«
Ko se je delal dan, bila je Amalija v zadnjih izdihljejih; kmalu po solnčnem vzhodu je ni bilo več; — kazen za greh je bila pretrpela!