Kdaj bomo že na morju?

Kdaj bomo že na morju? Cvetka Sokolov

Spisano:	Uredila Mojca Jesenko
Viri:	Sokolov, Cvetka (2005). Kdaj bomo že na morju?. Ljubljana: Cicido.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vsako leto nestrpno pričakujemo dan, ko se bomo po dolgi zimi in deževni pomladi spet odpeljali na morje. Ampak kaj, ko nismo edini!

To pomeni, da je na cesti dolga kolona avtomobilov, ki se nikamor ne premakne.

»Kdaj bomo že na morju?« vpraša Gašper.

»Kmalu,« mu odvrne mama.

»Kmalu?« vpraša ata. »Kako to misliš kmalu?« Z glavo pomigne proti reki avtomobilov, ki se vije, kamor seže pogled.

»Hočem reči, kmalu potem, ko bo promet stekel.«

Ata ne odgovori. Oglasi se Anže: »Kdaj bo to? Kdaj bo promet stekel?«

Hm. Kdo bi vedel?

Gašper zakliče: »Komaj čakam, da vidim morje!«

»Jaz tudi!« mu pritegne Anže.

Kolona vozil se premakne.

»Hura!« vzklikneta fanta.

Kolona vozil se ustavi.

»Kako daleč je še do morja?« vpraša Anže.

»Ni več daleč,« mu odgovori mama. »Ampak zaradi gneče se bomo vozli še kar nekaj časa.«

»Koliko ur?« vpraša Gašper.

»Sedem pesmic,« reče mama.

»Sedem pesmic?« se začudi Gašper. »Kakšnih pesmic?«

»Najdaljših, kar jih poznata,« pojasni mama.

»A tako dolgih kot je Barčica po morju plava?« vpraša Gašper.

»Barčica po morju plava je čisto kratka!« odvrne Anže.

»Vseeno jo hočem zapeti,« reče Gašper.

»Pa zapoj več kratkih namesto ene dolge,« predlaga ata.

»Lahko mi pomagate,« reče Gašper in začne peti.

Kolona vozil se premakne. Gašper, Anže, mama in ata pojejo. Drevesa se priklanjajo.

Kolona vozil se ustavi. Gašper, Anže, mama in ata še vedno pojejo.

Kolona vozil se premakne. Gašper, Anže, mama in ata pojejo že drugo morsko pesmico. Ta je nekoliko daljša. Tudi v njej nastopa barčica. Pravkar je zaplula na sredo morja. Tistega, ki ni več daleč, čisto zares ne.

Kolona vozil se ustavi. Gašper, Anže, mama in ata še vedno pojejo drugo morsko pesmico. Še malo in barčica iz pesmice bo priplula nazaj.

»Kdaj bomo že na morju?« vpraša Gašper.

»Čez šest pesmic in pol,« reče mama. »Znata še kakšno morsko?«

Kolona vozil se premakne.

»Sinji galeb, Sinji galeb!« zakliče Anže.

»A bodo tudi v našem morju zlate ribice?« vpraša Gašper, ko je pesmi konec.

»V morju ni zlatih ribic!« odvrne Anže.

»Ja, pa so, ja, pa so!« mu oporeka Gašper in še enkrat zapoje: »… ribice zlate ponuuujaaa …'«

»To se samo tako reče,« vztraja Anže.

»Boš že videl, ko bom eno ujel. Ampak tebi za kazen ne bo izpolnila nobene želje. Še prav ti bo, še prav ti bo!«

Kolona vozil se ustavi. Mama začne peti »Le sekaj, sekaj smrečico«. Gašper, Anže in ata se ji pridružijo.

Kolona vozil se premakne.

»Kdaj bomo že na morju?« vpraša Gašper. »Čez koliko pesmic?«

Mama začne šteti na prste. Nenadoma jo prekine vzklik: »Morje!«

Res je! Pod nami se v daljavi razteza morje.

»Je tudi letos slano?« vpraša Gašper.

»Seveda,« se zasmeji ata.

Ko se cesta spusti do ravnine, promet končno steče gladko.

»Še štiri pesmice, najdaljše, kar jih poznamo, pa bomo tam!« reče mama.

Še dobro, da se je malo uštela. Četrto smo peli že na plaži, kjer se ponavadi kopamo.