Kdo je kriv
| Kdo je kriv? Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Šestindvajset let!
Hm, vsakdo že malo pomaja z ramami o tem številu pri nas ženskih.
Ali – ne vselej! Če ima tako šestindvajsetletno žensko bitje to srečo, da na četrtem prstu desne roke nosi nekaj gladkega, svitlega in okroglega, oj tedaj je prav pikantna mlada soproga, ali še interesantneja udovica: samo če onega zlatega obročka absolutno ni zaslediti, potem se meče krog sebe z laskavimi titulacijami: ponošena devica, stara škatlja, starikava frajla in kar je še tacih duhovitih označenj iznajdljivih ljudi.
In taka nesrečnica je potem res v pravo pohujšanje svojim ljubeznivim bližnjim. Naj se le obleče v nekoliko svitleje krilo, naj se malo glasneje zasmeje – halo! jo vidite staro koketko! In Bog ne daj, da je po naključji pogledala kacemu zastopniku »močnejega« spola naravnost v oči, že trese tacega junaka mrzlica iz same bojazni za svojo dragoceno osebico in če ga je vprašala koliko je ura, ali kako vreme bo jutri, že misli, da mu hoče zadrgniti vrat.
Prav nič se ni čuditi torej, če tako bitje postaja zagrizeno in sovražno proti vsemu človeštvu in če z materinsko ljubeznijo vzgaja in neguje – razne psičke in mačice!
Stara devica je res pravo strašilo vsej družbi; kjer se pokaže; povsod se ji rogajo, norčujejo iz nje, ali pa se je – bojé.
In možki so vedno prvi, vedno pripravljeni lučati kamenje v tako zapuščeno ženišče; prava slast jim je metati razne ošpičene šale in šalice v tarčo, ob jednem pa glosirajo in sklepajo roke nad onimi skrbnimi mamami, ki skušajo vjeti za svojo hčerkico kacega petelinčka, in kričé nad ves ženski svet, da razum mladih lepih sedemnajst do dvaindvajsetletnih punic ni vreden počenega groša, če nima za zaslombo par mastnih tisočakov.
In kdo je kriv, da se ženske boje pred staro devico kakor hudič križa, kdo je kriv tistemu nečastnemu ribištvu skrbnih mamic, kdo zagriženosti osamelih in ostarelih deklet? –
Koliko deklet pa se dandanes še moži radi osebe – prav zelo malo! Samo, da je mož, naj bo potem Peter ali Pavel, Matevž ali Jurij. Če se more, se seveda malo izbira po boljši robi; no, če ne, je vse dobro, še Bog če je kaj! Zato je pa tudi potem toliko srečnih zakonov kolikor belih vran, a prepira in nezadovoljnih žen in mož ko listja na drevji.
Seveda, možki kriče ah in oh nad to žensko sodrgo in zabavljajo čez žene in dekleta in čez vse, kar nosi ženska krila, da se kar iskre krešejo.
Ali, gospoda moja, kdo pa je prav za prav kriv vsega tega? – Naši preljubeznivi zaščitniki in varuhi sami.
– Kje si pa bila? –
– Pri gospici N. in N. –
– Moj Bog, da mi ne greš več k tisti stari škatlji! – zapoveduje soprog svoji ženici, ki res misli, da je ona kakor »gospa« vendar neizmerno več, nego njena nekdanja prijateljica, ki nima nobenega »njega«.
Ali drugikrat je govor o poroki te ali one gospice. –
No, saj ji je bilo že čas! – intonira kak gospodek in drugi ponavljajo za njim:
– Da, zadnji čas! –
Zato pa potem tista gonja za ženine, tisti strah, da ne bi ostale »tako«.
Prihitela je domov vsa razburjena, vrgla mantiljo na stol, odpela klobuk in hitro stopala po sobi semtertja.
O ti ljudje, ti hudobni špičasti jeziki!
Ni bila več v prvi mladosti – kako hitro mine ista ženskam! – a vendar je bila še prikupljive zunanjosti in kar je bilo največ vredno, čutila se je tudi sama še mlado. Ni se mešala med stroge gospe, niti se posebno zanimala za razne osivele gospode.
Bila je premožne rodovine hči in snubačev ji ni manjkalo prej in tudi sedaj se je še vedno oglasil ta ali oni.
Toda ni ji bilo do ženitve. Brat in njegova soproga sta jo ljubila in tako ni pogrešala lastnega družinskega življenja.
Rada se je zabavala in vsako družbo je oživela s svojo živahnostjo.
Danes je bila v obisku pri svoji teti, stari a ljubeznjivi vdovi.
Ker je bilo lepo vreme, so pili kavo na vrtu, potem pa se razpršili po stezah. Njo j e nekoliko glava bolela, za to je odšla prav v zadnji konec vrta, kjer je mej drevjem stala mala lopica. Legla je na pol na vrtno klop in tihota jej je dobro dela. Skoro, da se ji niso zaprle oči, kar je začula govorjenje.
– Kako lep vrt! –
– Da, ta vdova ima lepo posestvo. –
– Hm, stara je. –
– In nič otrok nima. –
– Pač srečen, kdor podeduje to lepo premoženje. –
– Kdo drugi ko njena nečakinja, ta Globelnikova frajla. –
– No, potem ji bo menda vendar kateri všeč. –
– Mislite? Saj vendar vedno trdi, da se ne bo možila. –
– Kaj še! Samo izbirčna je tako. –
– Saj ni ne mlada, ne lepa. –
– Je pa bogata za to. –
– Da, da bogate, si že lahko kupijo katerega. Možki dandanes gledajo samo na denar. –
– Morda pa vkljub svojemu denarju ostane stara devica, če bo predolgo čakala. –
– In si nakupi par ducetov mačk in psov. Ha, ha! privoščiti bi jej bilo! –
– Pa res ne bi bila napačna kakor druga Margita v trgu! –
– S špičastim nosom in z brezzobimi čeljusti. –
– Ha ha. –
Smeh se je čul, nato pa so se koraki oddaljili.
Ona je bila sama v lopici in solze so jej prišle v oči od same jeze.
Druga Margita!
Margita je bila stara gospodična, grda kakor strašilo v prosu, hudobna in prepirljiva. Vse se jo je ogibalo in otroci so bežali pred njo.
Druga Margita!
Vstala je in odšla domov, ne da bi se bila poslovila pri teti.
Zdaj je hodila po sobi in se še vedno tresla od jeze.
– Ti ljudje, ti ljudje! – je mrmrala in stiskala pesti.
In potem je mislila dalje – na prihodnost. Doslej še ni storila tega; življenje se jej je ugajalo tako, kakor je bilo in naprej ni mislila.
Zdaj se jela vzdigati pred njo prihodnjost, temna in grozeča.
Ha ha! stara devica, kdo te pogleda?! Rogal se ji je glas v mislih.
Povsod odveč, povsod na potu!
– In če tudi – je dejala sama sebi trmoglavo, a vendar se ni mogla iznebiti slutenj in solze so ji stopile v oči.
– Ti ljudje, ti ljudje! Kaj res ne puste človeka v miru?! Ali je res taka sramota, tak greh, če se ne omoži, če ostane sama!?
In spomnila se je, kako je kakor otrok poznala ono Margito, prijazno in pohlevno, ki je rada občevala z ljudmi; a spominjala se je tudi, kako so se vedno bolj norčevali iz nje, čim bolj so jej venela lica. O in zdaj, pred kacimi desetimi leti – ona sama je bila tedaj še mlado dekle – je videla Margito na ulici in tropa otrok je kričala za njo:
Sem staro dekle,
Le tri 'mam zobe,
Zato pa ne mara
Nobeden za me.
Oh da, spominja, se kako so vpili po ulicah par dni otroci samo to pesem.
Je potem čuda, če je zdaj taka, če se ogiblje ludij in ščuje svoje pudeljne nad deco!?
In njo, ali res tudi njo čaka taka osoda?
Ne, ne, saj je bogata, ne bodo se upali jo žaliti.
Da, v obraz morda; ali kaj ne bodo za njenim hrbtom zbijali burke in smešili jo, njo – staro devico.
– O ti ljudje, kako jih sovražim! – stokala je v svoji onemoglosti in zdelo se jej je, da že čuje porogljive glasove, da že vidi kazajoče prste: Vidite jo – staro devico! –
Nje brat je vstopil.
– O kako dobro, da prihajaš! – zavpila je in se mu vrgla krog vrata.
– Kaj pa ti je? – vpraševal je v skrbeh radi njene nenavadne nežnosti.
– O kaj mi je? Dosti, dosti! – in hitela mu je pripovedovati vse, vse od prve in tudi od – druge Margite.
– Glej, to sem morala slišati na lastna ušesa! Povej mi vendar, kaj je res nečastno ostati dekle, kaj je res sramota, ne imeti moža? – hitela je razburjeno.
In brat jo je prijel za roko, potisnil jo na stol in jo miril.
– Saj ni tako hudo, ne! Saj še nisi tako stara, da bi ti bilo treba jokati. Ali glej, nekaj bi ti pa vendar svetoval: Mož se že prebije sam tako ali tako in ženska bi se tudi, če bi se drugi ljudje ne vtikali vmes. Ali to je ravno. Stare device, moj Bog, vsak se zaganja vanje, kdor le more. Vsacemu širokoustnežu s prazno glavo in velicim jezikom prihajajo prav kakor hvaležna snov raznim neslanim dovtipom. In saj še ženske same, le poglej, kako malo spoštovanja imajo do tacih osamelih bitij! Vse jih nekam čez rame gleda. Zato bi ti dejal, kakor brat sestri: omoži se! – Ne misli, da te z ženo ne vidiva rada v hiši; saj to sama veš, ali bolje bi bilo za-te, da ne ostaneš tako! –
– Da ne ostannem tako? – vprašala ga je s trudnim glasom.
– Da se omožiš! –
– Omožiti se moram torej – mrmrala je in gledala skozi okno venkaj v vrt, kjer so prvi listi rumeneli na drevju.
In omožila se je.
Neki trgovec jo je zasnubil, ne več mlad, a vendar tudi ne prestar. Nekateri so pravili, da je bogat, drugi, da je zadolžen in da je le zato vzel Globelnikovo Kristino, da se reši konkurza.
No, ona ni vprašala: imaš-li kaj ali nimaš nič? – Vzela ga je.
– Pozno se je, a vendar se je – rekali so ljudje in nekateri, ki so hoteli biti posebno šaljivi, čestitali so trgovcu z anonimnim pismom na njegovem junaštvu, s katerim je devico v srpanu rešil svetega samskega stanu.
Omožila se je torej.
Z nekako dopadljivostjo je poslušala spočetka novi naziv »gospa« in veselo postavljala si razne kapotke na glavo.
Ali kmalu jo je minilo veselje.
Nje mož jo je vzel res samo radi denarja, kakor ona njega samo zato, da ne ostane samica. Zvezali so ju torej drugi interesi, nego nagnenje enega do druzega in njun zakon je bil čisto po tem.
Ona je bila sedaj gospa, a vendar je včasih premišljevala na skrivnem, bi-li ne bilo bolje, da je ostala »tako«. Vedno bolj jo je težilo žalostno zakonsko življenje in včasih je samo sebe zalotila pri misli, ne bi-li vse svoje veličanstvo poštene in častivredne dekliško ime in debeluhaste pudeljne gospice Margite.
Ona je imela svoje privatno premoženje, katerega je, razun obične dote, upravljala sama. Tako je bila dokaj neodvisna, vendar si je nje mož vedno izposojeval denarja od nje. Kadar je bil prav posebno prijazen in ljubeznjiv, je že vedela, da bo treba vzdigniti par stotakov iz šatulje in nazadnje se jej je njegova prisiljena ljubeznjivost tako pristudila, da ga je takoj ob besedi:
– Draga moja ženičica – prekinila z vprašanjem:
– Koliko naj ta dam?! –
In on je bil zadovoljen, da mu ni bilo treba igrati komedije in vesel je imenoval svoto, ki mu jo je vselej izplačala.
Nekoč jej je govoril posebno dolgo o trgovini, o slabih časih in je nazadnje predlagal:
– Veš, kaj bi ti svetoval! Vloži ti pri meni svoj denar, plačam ti po šest odstotkov. Profit boš imela ti in ga bom imel jaz. Ti dobiš večje procente, jaz pa bom imel z denarjem bolj svobodne roke in lahko napravim ugodneje špekulacije. –
– Vse naj ti dam? – vprašala ga je malo nejevoljno.
– Zakaj ne vsega? Mar se bojiš? –
– Torej vse, – je dejala glasno, tiho pa je pristavila:
– Seveda, za gospo sem. –
Dala mu je vse svoje obligacije, hranilne knjižice in zadolžnice, prav vse.
On jej je galantno poljubil roko, s katero je zložila vse to bogastvo predenj in ko je vredil vse v ličen zveženj ter utaknil istega v svojo suknjo, pristopil je k njej in pritisnil svoje trde sivkaste brke na njena usta. Ko pa je on zaprl vrata, šla je ona k umivalniku in z milom izmila mesto, kjer so se dotaknila njegova ustna. Zdelo se jej je, da ima mastne ustnice od njegevih pomadiziranih brk in stresla se je v nervoznem gnjevu.
Od tedaj je ni več nadlegoval z ljubeznivostjo.
Za trgovino se ni zanimala in tudi od ni omenil nikdar proti njej, da-li kupčija gre dobro ali slabo. Kljub temu jelo se jej je dozdevati, da ni vse v pravem redu. Vedno je hodil z doma in če je bil doma, je (kakor je zvedela od posIov) vse noči presedal v komptoaru.
– Skrbi ima – mislila je malomarno, vendar jo je presenetila vest, ko je nekdaj, ko je zopet dejal, da odhaja na svoja trgovska pota, iz Hamburga došla brzojavka, da se je vkrcal na prevozno ladijo v Ameriko. Nekaj dni potem pa so prišli gospodje in zapečatili vse, kar je bilo v hiši.
Ona se je preselila domov k bratu in zopet premišljevala, da-li bi ne bilo morda vendar bolje, da je postala druga Margita, nego pa da je soproga goljufivega trgovca.
No, brat je konečno prevzel konkurzno maso in se poravnal z dolžniki, da ne bi le-ti kleli njegove sestre, ki je bila povsem nedolžna.
Ko je stara nje teta umrla in jej zapustila vse svoje premoženje, so tržani polagoma pozabili na njeno nezgodo in radi so se posluževali njenega gostoljubja.
– Moj Bog, tako nesrečna, a vendar tako prijazna gospa! –
Tako so dobro sodili in govorili o njej, četudi je bila včasih nekam zamišljena in raztresena.
Hkrati pa se je menenje trške gospôde obrnilo, kakor se obrača petelin na strehi, kadar se upre veter vanj.
Necega popoludneva so prišle nekatere sosedne gospe k njej na obično kavo, ali kolena so se jim jela šibi ti, ko so ugledale v kotu na zofi zloglasno Margito z nje psetom. Moj Bog, kako so tedaj ono popoludne ječali naslonjači pod dvojno težo razjarjenih trških gospej. Kavo so komaj izlile v gnjeva polni želodec in cvibak so grizle s tako jezo, kakor da bi bil res najmanje petdeset let star.
– Oprostite – je začela nekdanja Globelnikova Kristina – povabila sem danes tudi Margito k sebi. Tako je sama in dolg čas jej mora biti vedno v njeni sobici. –
Malo je počakala, a, ker so razžaljene trške dame konsekvetno molčale nadaljevala je:
Zadnjič sem šla mimo Klobčarjeve hiše, pa sem stopila gori k gospodični. Tako prijetno ima urejeno in tako prijazna je, da sem jo takoj prosila, naj me ne zapodi čez stopnice, če še kedaj potrkam na njena vrata. No, in danes sem jo vendar spravila in preprosila, da je tudi ona obiskala mene. –
Zopet vse tiho.
– Tako hudo je, če je človek sam, če se nikdo ne zmeni zanj! –
In zopet pavza. Trška ženska inteligenca je molčala trmasto in še le, ko je gospa sodnikova pričela razkladati svoje duhovite nazore o vremenu, prišla je borna konverzacija v tir.
Komaj pa je bila pet, vstale so vse, kakor na komando, in se poslovile pri »ljubi gospej« in »dragi gospodični«, ker jim res ne dopušča čas, da bi dlje uživale njiju »prijetno društvo«.
In ko jih je Kristina izkomplimentirala skozi vrata, zasmejala se jo glasno, objela staro boječo Margito ki se je kar tresla zadrege in veselo plosknila v roki:
– Naj le gredo, le-te gospe plemenite! Radovedna sem res, kako naju bodo obirale okrog. Pa pustimo jim veselje, kaj ne gospodična? –
– Jaz nisem storila prav, da sem prišla k vam – se je oglasila le ta s svojim slabim starim glasom.
– Ne prav?! Zakaj ne? Saj sem tudi jaz bila prej kandidatkinja vašega stanu, katerega se te gospe tako grozno boje. –
– Ali gospa? –
A, vi me hočete spomniti, da imam tam nekje onostran oceana še svojega gospoda moža! To res nič ne škodi, da postanevi prijateljici. Jaz imam sedemintrideset let, vi morda kacih dvajset več, lahko mi torej ostavite kedaj svoje psičke. Kanarčkov in golobkov imam že zdaj, hišno mačko tudi, vidite, da mi ničesar ne manjka. Vas imajo za živega zmaja, jaz pa vem, da ste dobra duša, samo malo bojazljivi ste. No, kdo mi more braniti, da tudi jaz postanem tako strašilo. Saj nisem ne udova, ne žena. Žena brez moža, to je prav v sorodu stari devici. Če se mi s časoma pohlevnost in potrpežljivost obrobita in če kedaj vgriznem koga – kdo bo kriv?! – Ne jaz, ne vi, ampak ta naša »Ijudomila družba, ki ustanovlja »društva v varovanje živali«« in »društva ubožcem v podporo«, zraven pa obira svoje bližnje do kosti in jih obsoja v dno pekla, če ne trobijo v njen rog ali se ne plazijo pred njo po tleh! –