Kdo naš je gospodar?
| ← Ohrani Bog te v cveti | Kdo naš je gospodar? Poezije 4 Simon Gregorčič |
Narave svatba (Gregorčič 1908) → |
| |||||||||
Črv je človeštva gospodar,
mi šibka, nična stvar!
S teboj se tvoja smrt rodi
in smrti kal ti zaplodi:
ob uri tvoji žitja prvi
rodé s teboj se smrti črvi,
od rojstva pa ti tja do groba
črv kralj, kraljica je trohnoba, —
črv naš je gospodar,
mi nična stvar.
Črv vlada vso naravo;
če še nikdó nikdar,
zapojem jaz naj črvu slavo:
črv naš je gospodar!
Črv jedel tvoje je botrinje,
ti v žitji spremlja vse stopinje,
on skrben tvoj je grobokop
in s tabo, zvest ti, stopi v grob;
on bo ti na sedminah prvi,
gostitelj ti, a gostje — črvi.
Črv je sveta vladar:
on zgrize vse in vse razmrvi ...
Krepkó tam borov gozd je stal,
po leti, zimi ves zelen,
podoba nevmrljivosti;
kdo pač podere ga do tal?
Saj nikdar mu vihar noben
ne vniči nevpogljivosti!
Pa glej!
Ta gozd zelen, krasan poprej,
zdaj hira in umira.
Kdo moč življenja mu razdira?
Nasloni úho na drevo,
čuj, notri kljuva nekedó:
hrošč borov je in črv njegov,
ki rije v njem pri rovu rov,
ko v rudniku vešč rudokop,
po sredi, v desno in na levo.
Potrt zrem ta razdor, to revo:
ves gozd bo hrošču, črvu v rop,
za borom bor tam izumira,
črv huje seka ko sekira ...
Kot borov gozd i naš je rod:
črv njemu je in nam gospod.
Naš rod je gozd krasnó rastoč,
ne vrastel, vedno se gibljoč.
Kako krasan, kako močan
se zdi v mladosti rosni;
a pride dan, ko pokončan
ta rod bo krasni in ponosni:
le hip je moči, krasu dan.
Ko mimo grem jaz starček strti,
na vseh beležen vidim smrti:
njej slednji nas je posvečèn
in slednji njej gotov bo plen.
Položi roko na srce,
nekdo tam notri pika, kljuva,
ko v boru črv — gorje!
Srce po tebi vsem kri suva,
a v slednji kaplji krvi
so smrti trosi, smrti črvi
in slednji tvoj srca udar
ti tih, počasen je grobar.
Je v srci smrti glavni rov;
ko v rudniku, ko v bori
pa stranski se vijó predori.
A črvu rov noben ni nov,
mu vsak je znan;
na desno, levo rije stran,
on pot ti najde do možgan,
na senci, vrat, na roke, noge
te kljuva, ti rodeč nadloge; —
črv naš je car,
dokler srca nam bije vdar,
on naš je car in naš grobar.
Mi stari moramo pač pasti;
saj padajo še bori, hrasti,
kaj bi ne borni starčki mi!
Pa tudi ti, bahati cvet,
pač večnih ne dočakaš let:
črv moj je in pa tvoj gospod!
In prav! Naj rodu rod se vmiče!
Prostòr! Če boljši vstane rod,
mi radi gremo med mrliče;
za nami pridete pa vi:
kar se rodi, za smrt zori. —
Črv naš je gospodar,
razgloda stare on in mlade,
ne neha prej, da vse razpade, —
črv naš je car, mi nična stvar.
A krivca zraven še mori
najhujši črv, — to črv vesti,
grizoč ga vedno in kljujoč
ter noč in dan ga vničujoč. —
Črv naš je gospodar:
on zmelje žezlo in prestòl
in kralj in car
se zvrne slednji z njega dol;
razje on sukno in škrlat
in dostojanstva vsak ornat,
naj nosi kralj ga, naj prelat.
Kaj njemu to je mar?
Črv naš je gospodar!
A človek, »krona ta stvarjenja«,
tu gode iz nevoljnih strun
in carja smrti in življenja,
Boga poživlja na račun:
»Oj, ti mogočnik gori,
na vserazglednem tam prostori,
ki vse umeš
in te krivice zreš,
zaori, glasno odgovori:
Kdo v tvojega stvarjenja zbori,
li človek ali črv,
kdo stvar je tebi prva?«
Najéži večni Bog obrv:
»Pred mano ti in on sta — črva!«