Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade
| Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade: Dogodba iz najnovejšega časa. Anonimno |
| |||||||||||||
»Ali si ti, France? Odkod pa prideš?« povprašuje
na pragu stoječ gostilničar, čvrstega kmeta,
ki se bliža hiši. — »Iz mesta grem; vendar sem
enkrat svoje vole prodal,« pravi France. — »Ali
drago?« »No, bo že, za dvesto petdeset goldinarjev.«
»No, zdaj ga pa bote en polič na dobro kupčijo.«
»Saj sem ga tudi potreben,« pravi kmet in vstopi
v gostilnico.
Kmalu sedita France in gostilničar pri poliču močnega vina, in France je vedno bolj zgovoren; veselo pripoveduje, kako bo s tem denarjem hišo popravil in svojim otrokom napravil potrebne obleke, bil je moder gospodar in skrben oče.
»Zdaj moram iti,« pravi France, »stemnilo se je že in domu imam še dve uri.« »E, eno merico ga bova še, če vi ne daste zanj, ga bom pa jaz trpel,« pravi gospodar. »Torej hitro ga prinesite,« reče France, ki sam pošten in pravičen nič hudega ne sluti. Gostilničar gre iz hiše, glasno zažvižga in hitro sta pri njem dva odraščena sinova. Tiho jima reče oče: »France ima denar, šel bo zdaj domu, skoz bližnji gozd mora iti — menim, da sta me razumela, torej le hitro od doma.« »Le hitro, hitro, oče, meni se mudi,« kliče France. »Sem že tukaj, na zdravje oče, veseli me, da se vam je kupčija tako obnesla.«
Kake pol ure je preteklo. France se v temni noči bliža gozdu; pijan ni bil, vendar toliko ga je čutil, da je prav vesel in lahko hodil. Kar naenkrat ga v sredi gozda napadeta dva roparja. Prvi zgrabi ga za vrat, oba ga vržeta na tla in skrbno preiskujeta njegove žepe; vse pregledata, a denarja ni nikjer. S silno jezo Franceta bijeta, da ves omamljen obleži ob potu ... Kmalu je vse tiho, roparja sta ubežala, le France jel je glasno stokati. Ker je bil naš znanec železne natore, se kmalu zave, strašno ga vse boli, komaj se postavi na noge in hitro zopet omahne.
»Kaj mi je storiti,« si misli France, »do doma imam še poldrugo uro, in ves sem polomljen, težko da bi se privlekel, najbolj mi kaže v gostilnico nazaj, da si do jutri odpočijem in pokrepčam.« Kmalu leze Franca proti gostilnici. V hiši je vse tiho, le luč še gori v hiši. S težavo potrka na vrata. »Za božjo voljo, France, kaj si ti? Kaj pa te je prineslo nazaj? Kakošen pa si?« pravi hudobni gostilničar. »Roparji so me napadli, strašno sem zdelan; mojega denarja so se polaknili, vendar hvala Bogu, niso ga dobili.« Kmalu sta v hiši in France pripoveduje, kaj da se mu je zgodilo, nazadnje pristavi: »Stari tatovi pa to niso mogli biti, vse so preiskali, le klobuka ne, kjer imam spravljen denar.« »No, da ste saj denar rešili, udarce bote že pozabili, ker ste močni.« — »Kaj pa, ali ste roparje kaj poznali?« vpraša gospodar. »Kaj jih hočem poznati v tej temni noči, toda pustiva to, jaz ne morem biti več po koncu, dajte mi nekaj oija in peljite me v spalnico, da si odpočijem.«
Kmalu je France sam v zgornji sobi, slabost ga premaga, da sloni nekaj časa pri mizi in se nič ne zave. Vzbude ga pekoče rane na životu; olja hoče vzeti, da bi si polajšal bolečine, a ni ga nikjer, v naglici ga je pozabil gospodar v spodnji sobi. Ker je bila spečenina vedno hujša, leze France sam bos — čevlje so mu sezuli — po stopnjicah doli, da bi vzel iz mize posodo z oljem. Toda, ko se približa vratom, zasliši tiho govorjenje, nekaj časa posluša ter čuje besede: »No, na vaju se pač ni prav nič zanesti; bebca, še klobuka nista preiskala, kjer ima kmet denar; no dobro, da je norec sam nazaj prinesel denar,« pravi oče. »Kaj je tukaj?« vprašata sinova. »Da, zgorej v sobi,« reče oče. »No, sedaj ne bo težko ...« začne eden sinov. »Ja, da mi zopet zmedeta štreno, sedaj bom jaz to sam opravil. Pojdita na vrt in na koncu skopljita globoko jamo. Ali sta si zapomnila? Jaz kmalu dovršim svoje delo in potem ga vržem skozi okno, bota že vedela kaj je ž njim storiti.«
Franceta spreletava smrtna groza, ko to šepetanje posluša. »Jezus, Marija! pomagajta mi, kaj mi je storiti; bežati ne morem, ker sem ves potolčen in če tukaj ostanem, umreti mi je strašne smrti. Braniti se hočem, toda kako? Nož svoj imam sicer pri sebi, roparji so mi ga v naglici pustili, toda umoriti človeka, ali to ne gre ... Vendar braniti se smem, ker uteči ne morem.« In opravičen srd se ga polasti. »Pobili so me skoraj do smrti in sedaj se starec pripravlja, da me konča, sinova pa že kopljeta jamo, kamor me zasujejo. Ne, tako lahko to ne bo šlo, branil se bom, moja stvar je pravična, Bog vé, da storim prisiljen, kar storim.« Tako premišljuje France, ko zopet tiho prileze v sobo na vrh. Vstopi se za vrata in v smrtnem strahu čaka, kdaj da se mu približa morilec. Kmalu zasliši tihe korake, vrata se rahlo odpró in v sobo stopi gostilničar ter se z nožem v roci obrne naravnost proti postelji ...
Ne bom popisoval, kaj se je potem zgodilo. Čez malo minut je ležal gostilničar mrtev na tleh, méra hudobij je bila polna in zadela ga je pravična roka Gospodova. France se groze in slabosti trese po vsem životu, kar začuje korake pod oknom. Hitro se zave strašne nevarnosti, ogrne gostilničarja s svojo obleko ter ga spusti zavitega skozi okno ...
»Sedaj pa hitro,« pravi France, »mlada lopova se bota mudila s pokopom, hitro iz te strašne hiše.« Novih moči mu dá ta grozni strah in kmalu je na varnem.
Na vse zgodaj zjutraj prideró žandarmi v hišo in seboj pripeljejo skrivaj tudi Franceta.
»Kje je vaš oče?« prašajo orožniki.
»Ne vemo prav nič, sinoči so roparji nekega človeka napadli, ki je k nam pribežal, morda ga je sedaj oče spremil na dom, ker je bil zelo slab,« lažeta brezbožna sinova.
»Tako,« pravi orožnik, »no, mi vam bomo že pomagali, da bodete našli očeta,« tedaj zgrabijo orožniki sinova: »Alo, na vrt z nami! Kje sta po noči izkopala jamo?« In vpričo žandarmov morata jamo zopet odkopati. Ravno se je prikazalo solnce izza gora in ko sinova odkopljeta jamo in mrliča položita na travo, spoznata v njem — svojega mrtvega očeta. In v tem trenotku, se kakor maščevalec prikaže France ter zagrmi: »Brezbožneža, poglejta in spoznajta zlati nauk: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Molita za dušo svojega očeta, da bi ji bil Bog milostiv, a po stopinjah očetovih nikar ne hodita, ker Bog je neskončno pravičen.«
Tako gre glas o tem zločinu v okolici mesta Viterbo na Laškem, kjer se je to zgodilo pred kratkim časom.