V slovenski vasi med gorjami
Živel je nekdaj mož z ženo,
Ljubezni vez ju ni vezala;—
Pa kdo bi vjedal se za to!
Lisičje duše ženka bila,
Še bolj od nje je mož bil zvit:
Jezična ona klepetulja,
A mož bil včasih srborit.
Korenje, repo brez zabelje,
Krompir s kožuhom omotán
Možú ženica huda kuha
Se sveto jezo dan na dan.
I ta navada še opušča,
Za móža žena ne skrbi,
Pogosto kočo mi ostavlja,
Ko treba móžu je jedi.
»Kam zleta stara, črna kavka!«
Tako je revež večkrat klel,
»Vze zopet ognja ni pri hiši,
Da zlodejbi hudirja vzel!«
Takó pogosto mož rentačil,
Da bil je ves od jeze bled,
Nazadnje vendar po naključji
Prišel je ženki sam na sled.
J, k svetemu je Vidu drla
V svetišče staro za vasjó,
K svetniku roke je stezála,
Molila k njemu prav srčnó:
»O sveti Vid, zaščitnik vida,
Kaj duša moja si želi,
Odvzemi možu dar pogledá,
Odvzemi možu luč oči!«
Nekdáj se splazi mož v svetišče«,
Skrbno se skrije za oltar,
In tudi starka zopet pride
In moli, kakor prej vsikdár:
»O sveti Vid, zaščitnik vida,
Kaj duša moja si želi,
Odvzemi možu dar pogledá,
Odvzemi možu luč oči!«
Jezi se starec za oltarjem
In misli v srcu: Baba, čaj!
Če Vid ti srca ne odkléne,
Odprem ti jaz ga na stežáj!
V oltarju lej, svetnik se maje,
In ženi kima glej, z glavó,
Navidezno celó se smeje
In začne praviti takó;
»Kaj pravim ti; pobožna žena,
Če hočeš, da se to zgodi,
Od zdaj naprej ti dajaj móžu
Klobas, slanine in masti!« —
Presrečna vsa in pa vesela
Hiti domóv in žačne koj
Kuriti, kuhati in peči,
Da rine jej od čela znoj.
Klobás, slanine in zabelje
Vže pol iz dimnika je preč,
Nazadnje vendar žena skuša,
Če nima mož pogleda več.
Pod dimnik v kotu ga postavi
In zvito ga povpraša zdaj:
»Povej, povej mi mož predragi,
Če vidi ti okó še kaj?«
Otožno mož pogleda v dimnik
In pravi žalostno takó:
»O, žena blaga, žena moja,
Le malo vidi še okó.«
Že zadnjo kračo nese v lonec
In zopet opraša moža zdaj:
»Povej, povej mi mož predragi
Če vidi ti okó še kaj?«
Otožno mož pogleda v dimnik
In pravi žalostno takó:
»O žena blaga, žena moja,
Nič več ne vidi mi okó!«
»Predragi mož, nesreča tvoja,
Do dna srcá me res boli; —
Hodiva malo ven na prosto
Očem to menda v škodo ni!«
In šla iz koče sta počasi
Naprej ženica, mož za njo
Držeč se palice debele
Kot slépec, z žuljevo roko!
Dospela sta na rob pri reki
In žena pravi: »Mož, postoj,
Jaz grem pogledat tu me čakaj,
Saj vrnem zopet se takoj!«
Od daleč se v moža zažene,
Da bi zvrnila ga črez rob,
Pa mož se urno jej, umakne
In žena najde v vodi — grob.
