Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti
| Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
(pričujoče razmišljanje se navezuje na naslednji ukrep Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–2016: postaviti transparentne modele za smiselno vključevanje tujih študentov in univerzitetnih učiteljev s kakovostnimi vzporednimi programi in izbirnimi moduli, posebej oblikovanimi za izmenjavne študente, katerih predmete bi lahko izbirali tudi domači študenti)
Pri sedanjem stanju vloge tujih jezikov (beri: angleščine) v bitju in žitju slovenskega visokega šolstva in znanosti nikakor ne gre samo za vprašanje narodnega ponosa in samozavesti, kot bi lahko površno sklepali iz naslovne trditve Koseskega. Gre za mnogo več: za preživetje slovenstva in slovenske države, ki smo si jo mukoma in skozi stoletja ustvarili, vendar jo lahko tudi zelo hitro izgubimo.
Vedno pogosteje se dogaja, da v Republiki Sloveniji, kjer je državni in uradni jezik slovenščina, predavatelj zaradi peščice Neslovencev predava javnemu zboru Slovencev v angleščini. In ga ni junaka, ki bi protestiral, in ga ni upornika, ki bi zahteval prevajalca. Ne samo, da gre za narobe svet, gre za okrnjeno suverenost in stanje, ki vsaj deloma spominja na okupacijo.
Premalo se zavedamo, da ima taka praksa dolgoročne in zelo škodljive posledice. Ne samo, da s širjenjem angleščine in zanemarjanjem slovenščine na akademski ravni trpi razvoj slovenske znanstvene stroke, da se ožita njen domet in njeno obzorje, na ta način se znižuje tudi kakovost naših univerz in inštitutov, saj ne predavatelji ne študenti v tujem jeziku ne morejo dati in sprejeti toliko in takšnega znanja, kot bi ga lahko v materinščini.
Namesto ustvarjalnega mišljenja, ki ruši obstoječe in vodi k iskanju pravih rešitev, se z uporabo nematernega jezika spodbuja ponavljalno mišljenje, ki ne omogoča nobenega preboja v zagatnem družbenem položaju. Namesto raznovrstnosti jezikov in ohranjanja korenin se z nekritično uporabo angleščine pospešujeta enoličnost in brezobličnost, namesto kulture in umetnosti na domači tržnici pa se ponuja amerikanizirana zabava duhovnih veletrgovcev.
Naj se tisti, ki molče opazujejo sedanje pogubno dogajanje v slovenskem visokem šolstvu in znanosti, ki mu ne nasprotujejo ali ga celo podpirajo, zavedajo, da je slovenščina vendarle njihova materinščina. In ne daj Bog, da bi se jim zgodilo tako kot premnogim Slovencem, ki so v preteklosti v Italiji, Avstriji, Avstraliji, Argentini in Kanadi hote pozabili na jezik svoje matere in učili svoje otroke čebljati samo italijansko, nemško, angleško, špansko ali francosko. In ti starši so na smrtni postelji, ko jih je doletela starostna pozaba, za pogovor z lastnimi otroki potrebovali prevajalca!