Kdor zna, pa zna!

Kdor zna, pa zna! Povest. Ivo Trošt

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (53. zvezek), 1901
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Belčevka se je za trenutek ustavila pred Mihičevo prodajalnico v Zaborju. Pazljivo, kakor da ne verjame lastnim očem, je prečitala napis, da se tam prodaja raznovrstno blago, žganje in pivo po najnižji ceni. Ohrabrivši se za velevažno delo, je slednjič še zagodrnjala samozadovoljno: »Pokazati hočem Petrinki, mhm, ali res ni nikjer nič dolžna; mhm, še danes bode!«

Držala je za kljuko, in še predno je ponovila v spominu skrbno sestavljeni načrt maščevanja in lakomnosti, kako hoče pokazati Petrinki, je že zapel zvonček nad vrati: cin-cin, cin! Skoro ustrašila se ga je. Zakaj neki? Trgovec je ne pozna; saj ni bila še nikdar v njegovi prodajalnici. Kdo jo sploh pozna? Ali ni vsega snovala domá že več nočij in več potov v Trst in iz Trsta?

Montari tudi nekaj zna! Ali so njegovi nauki za nič? Zdaj je gotovo bogat mož, ki je nagrmadil premoženje tako, kakor je svetoval tudi Belčevki.

»Tinca, naprej!« je na tihem velela sama sebi.

Za prodajalno mizo sloni mirno mož srednje dobe in srednje dolge brade z nekoliko daljšo pipo dolgocevko v ustih. Nos se mu je v ostrih črtah ločil od redko porastlih obrvij, prijaznih očij in odločno zaokroženih ustnic.

»Kaj bomo?«

Zopet je Belčevka v zadregi. Pogledala je v ceker ter izvlekla steklenico starega poliča, boječe zahtevajoč za pet vinarjev olja. Ker je Mihič ni poznal, se tudi ni na glas začudil toliki steklenici in tako malemu naročilu.

»Kaj še drugega, prosim!«

»Pa za pet vinarjev jesiha — na vrh.«

»Nič drugega?«

»I — nič! — — Seveda bi še marsikaj, pa — a —.«

In z zadnjo besedo je tako srčno vzdihnila, da je s tem povedala že dobršno polovico vsega, kar bi še rada.

»Manjka denarja, denarja, kaj, mamica?«

»O, manjka, manjka. Kaj pomaga vse drugo, če ni tega. Mi imamo v Dolenji vasi veliko posestvo, več glav v hlevu, pašnike in gozdove, a kje naj vzamem — uboga reva, mož mi je na orožnih vajah, pomlad pa za kmeta najslabši čas! O Dio!«

Glas je Belčevki donel prepričevalno milo in proseče.

Mihič je dvignil dolgocevko skoro v vodoravno lego in prek nje opazil, da ima ženska črne lase, črne oči, nekoliko finejšo kožo, finejšo ruto in starosti blizu toliko, kakor on sam.

»Povsod, povsod je sedaj trda za krajcar.«

»I, seveda, pa si vsaj pomagajo kakorkoli. Ali naj jaz ugriznem kamen? Naj li otrokom odtrgam kos hišnega ogla, če mi nikdo ne upa?«

»Kako? Nikdo ne upa? Če ste Petrinka, kakor pravite, če imate res v Dolenji vasi posestvo, vam upa vsak.«

»Saj bi vprašala, veste, gospod, pa me je sram,« mu je zašepetala v gosto medlo brado. »Tako le skrivaj moram, da ne zvedó ljudje. Kako naj si pomagam drugače!«

»Meni je žal. Dolenja vas je od tukaj pičle tri in pol ure, jaz vas zadosti ne poznam, ne morem upati.«

»O, lepo vas prosim, gospod!«

Videč, da sta sama, sklene roke proti trgovčevi pipi, na kateri se je šalil tirolski lovec z mlado planšarico, in ponavlja: »Kakor se le Bog prosi, gospod Mihič! Saj se lahko prepričate, da je vse res, kar pravim. Še nikdar nisem lagala.«

Poslednja trditev se je zdela Mihiču nekoliko pretirana, zato je Belčevko vnovič premotril s pipo v ustih od nog do glave. Vendar si je mislil: Moja trgovina utegne pridobiti to-le njeno trdno hišo in še katero iz Dolenje vasi, kamor hodijo od nas po bližnjici od sodišča ali od glavarstva.

»Koliko bi pa radi?«

»Ne dosti, gospod. Saj bom vse plačala, ko se vrne mož od vojakov in prodam zgodnji grah.«

»No, dobro! Nekaj vam že upam. Le povejte, kaj in koliko!«

»Lepa hvala! Bog povrni!«

Toda onega, samozadovoljnega nasmehljaja ob njenih ustih ni videl Mihič, sicer bi bil svojo najnovejšo odjemalko sedaj le pogledal še pazljiveje.

Njej je pa šumel po glavi laški slepar Montari. Ugibala je, kaj bi on počel v tem položaju, ko se ji odpira svet ...

Začela se je ozirati po predalih kave, riža, cveb, moke, fižola in pšeničnega zdroba ter vzela vsakega nekaj. Ko je dvignila oko na osrednje police, ji je zopet obviselo na raznovrstnih cikorjih, svečah, slaščicah, na dobrem pecivu in prekajeni slanini. No, sram jo je bilo, zahtevati več. Ozrla se je samo še v strop in pod stropom na najvišjo polico ter izbrala nekaj krtač in metlo.

Račun ni bil preskromen.

»Kako se pa pišete?«

»I, Franca Markič,« pove mirno Belčevka ime svoje sosede Petrinke.

Privoščila si je še »šilce« brinjevca za bodljaje, pa je odšla s težkim cekrom in vendar lahkimi petami; zakaj v svesti si je bila, da se je vrlo maščevala Petrinki in odprla sebi za nekaj časa vir živil — brez denarja.

Belčevki ni bila Dolenja vas nič preveč oddaljena od Zaborja, da ne bi prišla naslednji teden zopet k Mihiču celó dvakrat in pozneje še večkrat.

Mesec april je otepal z repom, razsipal sodro in sneg, dež in solnčne žarke, po hribih in dolinah so pa navzlic muhastemu aprilu žgoleli krilati pevci, narava se je ogrinjala v slavnostno odejo. Vse to ni bilo Belčevi Tinci nič, še manj ko nič. Mož jo mora hvaliti, da je kmalu obdelala vse zemljišče, potrosila pa bore malo navzlic vsestranskemu pomanjkanju v hiši.

Neko popoldne je zopet dvigala pete k Mihiču po živež.

A ta dan ni bilo za prodajalno mizo moža z mirnim, vse preiskujočim pogledom in gosto, medlo brado; bila je njegova soproga, sloka ženica, tudi z bolj medlimi, rumenimi lasmi, a modrih, z velikimi vejicami osenčenih očij, v vsem drugem večinoma nasprotje svojega moža.

»Kaj bomo, mamica?« — »O, dober dan!« — »No, Bog daj!« Na toliko pozdravov hkrati bi se zdrznil seveda še kdo drug, ne le Belčevka.

»Prosim, kaj ni vašega gospoda danes tukaj?«

»Ne, pa če želite, pošljem ponj; kako treba reči, da bo vedel, kdo ste?«

»I — — Franca Markič! — Kmalu bi se ne bila spomnila. Pa iz Dolenje vasi — prosim, če ste tako dobri.«

Velela ji je sesti, pomolila peto kruha in »šilce« tistega, ki ga hoče. Vse to pa v isti sapi, ko je napisala in oddala skrbno zavit listek za soproga nekemu dečku na cesto, da je tekel z njim k Mihiču na drug konec vasi.

»Zdaj, zdaj bo tu!«

Belčevka se je ozrla, če res že prihaja; tačas ji je pa Mihička napolnila »šilce« s tistim dišečim brinjevčkom, ki tako uspešno preganja bodljaje.

»Prosim, gospa, ali je to-le moje?«

»O, seveda! Čigavo pa! Kar izpijte!«

Bosonogi deček je bil kmalu nazaj z drugim listkom, a brez gospodarja. Belčevka je slišala, da jo poznajo, razveselila se je, pohvalila redko dobroto, da ji še upajo, ter si velela natočiti jedno, pa še drugo »šilce«. Res, da potčm ni prav dobro vedela kaj izbrati za ceker in vrečo.

No, Mihička ji je pomagala: »Boste še kave in cukra?«

»E, prosim, gospa!« Pa je dobila.

»Boste salame in slanine?« Pa je dobila.

»Slaščic za otroke?«

»Ši, ši, digo!«^[1] In zopet je dobila.

Izbrala je še marsikaj, napolnila vrečo in ceker ter se odpravljala domu, skoro jokaje, da ni moža tako dolgo od vojakov. Mihička se ji je na skrivnem posmehovala, ker je dobro vedela, da, kdor stisne sedem »šilc«, joče tudi zato.

Račun se je Tinci zopet nategnil, in Mihička jo je opozorila, da ni več majhen.

»Ko prodam v Trst zgodnji krompir — se digo — vam pošteno plačam do vinarja. Ne bojte se!«

»Že prav, že! Saj je moj mož zvedel, da niste napačni. Dolenjevaščani so vas pohvalili.«

»E, digo mi; saj ne morejo drugače. Ali morda lažem?«

Mihička, pristna Kranjica, nevajena njeni laški mešanici, ni mogla več zadrževati smeha. Obrnila se je v stran, prisilno kihnila in natočila Belčevki še jedno »šilce«; zató ji je ta še nekekrati zagodla: digo, digo!

Kakor veter je brzela Dolenjevaščanka potém domú, kamor je dospela vsa razbeljena s težkim bremenom »šilc« in še s težjo zalogo živil ...

Deset dnij pozneje — bil je že majnik — je odvihrala zopet v Zaborje, a sedaj z jerbasom.

Mihič je bil zopet sam v prodajalnici in je osorno vprašal predrzno žensko: »Kdaj se pa vrne vaš mož?«

»Ne vem, zakaj ga še ni. Drugi so prišli, mojega ni.«

»Morda je pa zaprt zaradi kake kazni.«

»Ne verjamem; sicer bi bil kaj pisal.«

Molčé je razgrinjala različne zvežnje: za moko, riž, zabelo, slanino, sol in drugo. Poleg tega se je še ozirala, ali se spomni danes tudi on, dasi je zeló neprijazen, da tisti brinjevček v človeški notranjščini tako dobro dene. Toda nič.

Mož potegne po pipi dolgocevki, nato po bradi, potém pa reče: »Ne morem več! Veste, jaz tukaj plačujem najemnino, plačujem davek, prihodnino in vsega zlomka. Ne morem več!«

»I, kaj pa bo?«

»Prav nič, kaj bo? Še danes vam dam na upanje, potém nič več. Prinesite plačat to, pa dobite drugo.«

»Bom, gospod, prav gotovo, ko prodam zgodnji krompir; tudi preklarja fižola imam prav zgodnjega.«

»No, le glejte, da bo. Brez denarja mi ne hodite več!«

Belčevka je odšla brez »šilca«, vendar zadovoljna, češ, vi glejte sedaj in pa Petrinka, kako se pobotata, jaz sem opravila.

II.

Tinca Belčeva je že v rani mladosti nosila mleko v Trst. Zjutraj zgodaj jo je mati vzbudila, ji pripravila posode in jo poslala v božjem imenu še prej, nego so drugič peli petelini v Dolenji vasi. S seboj je vzela kos domačega kruha, odmerila od izkupička groš za krožnik »mineštre« — ričeta s fižolom in kislo repo — nazaj gredé na polu pota, ubrala cesto pod noge in računala, kdaj bo zopet doma z mnogimi zavojčki utihotapljene kave, svile in dragocenih čipek za sosednjo trško gospodo.

Iz Dolenje vasi rabijo peš v Trst slabe tri ure, in Tinci se ni zdela ta pot še nikdar predolga.

Ko ji je umrla mati, ni nehala hoditi po navajeni poti z mlekom, zgodnejšimi poljskimi pridelki, zlasti s sadjem v Trst, z utihotapljenimi stvarmi pa iz Trsta. Nekolikokrat so jo sicer tudi zasačili stražniki in jo kaznovali, da je pomnila; zato pa je prihodnjič po drugi poti unesla toliko več, dokler je niso spoznali in vsakokrat kaznovali, tako da končno ni mogla več tihotapiti.

V mestu se je bila seznanila z nekoliko boljšo rodbino delavca Montarija, kamor je dajala mleko. Gospodinja je bila Kraševka, nje soprog Italijan iz Kalabrije. Govorila sta med seboj in z otroki italijanski. No, Tinca tudi ni bila tako slabe glave, da si ne bi bila v malo ne tri sto in petdesetih kratih na leto v Trstu zapomnila tri sto in petdeset laških besed. V petih, šestih letih je znala tega jezika že mnogo več, kakor za vsakdanjo potrebo.

Pri Montariju pa se ni navadila samo laškega jezika. Umela je tudi, ako ji je on pravil, kako si mora pomagati, da bo kot bogata Katarina kmalu nehala romati v Trst in iz Trsta.

»Mi smo vsi reveži,« ji je razlagal. »Kaj se pozna bogatinu, ako mu vsak dan od njegove obilnosti odškrbimo toliko, da živimo laže, da živimo nekoliko bolj človeški. Ali je to greh? O ne! Greh je, ako mi stradamo, a oni se tam v razkošnih palačah mastijo dan za dnem nad telesno potrebo.«

Nekaj časa je zmagovala Tinčina vest in materini mladostni nauki, da je ugovarjala, češ, to je tatvina.

»E, kaj tatvina! Tatvina je še le potčm, ko jo spoznajo. Toliko previdna pa moraš biti, da te ne zasačijo. Kdor se dá ujeti, ni za ta posel; on naj strada.«

»Pa vest, signor Montari?«

»Vest je za tiste, ki imajo vsega dovolj, in pa za tiste, ki hočejo po sili stradati. Ali ne vidiš, kako gonijo danes male tatove vklenjene, a veliki, gosposki sleparji se vozijo v kočijah?«

Gospodinja ji je pripovedovala sto in sto primer iz najnovejših dogodkov tržaških, kjer so si spretni uzmoviči lastili na prepovedan način tuje blago in niso prišli v roke pravici. Take dogodke sta poznala Montarijeva tako natančno, kakor da sta z njimi v kaki zvezi.

Polagoma izdolbe voda kamen; polagoma so se tudi Tinci zdeli ti nauki prijetni. Slednjič je morala Montariju pripoznati, da ne uči slabo.

»Bravo, Katina!« jo je pohvalil, a njegova soproga se je ponosno ozrla po lepem stanovanju, napolnjenem s krasnim pohištvom. In Belčeva Tinca je začela misliti, da ti ljudje samo ob pičlem zaslužku ne morejo izhajati tako izvrstno, kakor izhajajo.

V njej se je vzbudila želja, čim prej napolniti svoj mošnjiček. Razodela jo je svoji rojakinji, ženi Montarijevi, tajno, zaupno.

Montarička je vedela, da je dekle dovolj prekanjeno, in da bi lahko pomagalo »tajni zvezi«, zatorej reče:

»Potrpi, Tinca! Moj mož je rekel, da mu boš kmalu pomagala prenesti nekaj blaga. S tem zaslužiš lepo svotico, potem pa vsak teden več. Ti si za to.«

Tinca je objela svojo prijateljico, obžalujoč, da ni domá signora Montarija; češ, prav rada bi ga bila zahvalila za to ponudbo.

Še nikdar ni Tinca tako lahko stopala črez Opčino domú. V duhu je bila že bogata Katarina, govorila laški in se posmehovala drugim.

Baš je ugibala neki dan, dvigajoč pete v četrto nadstropje, kje je tisto blago, s katerim bo zaslužila lepih novcev, kar zvé na stopnicah, da njenih nekdanjih znancev ni več v tem stanovanju. Hišnik ji je povedal, da je policija prišla na sled veliki tatinski družbi; tista noč potém pa je vzela tudi Montarijeve.

»Pa moje novce za mleko — so li pustili?«

»Hm! Meni nič!«

»Ka-aj? Kam so jo pa potegnili?«

»Če sem slišal prav, naravnost v Ameriko.«

»Oh, oh! In moji lepi novci!«

»Ne žaluj, dekle! So jih unesli drugim še več in še lepših. Kdor zna, pa zna. Samo ne verjamem, da bi jim tudi teknili. Addio!«^[2]

Tinca je odšla jokaje.

Domú gredé se je spomnila zdravila, kakoršno ji je Montarička nasvetovala, če jo zadene nesreča: Ako te kdo oslepari za tri krone, glej, da ti njega ali pa koga drugega za šest, sicer je izguba.

Montarijevih denarcev res da ni imela v mošnjičku, tlel ji je pa v srcu trden sklep, okoristiti se s prvo najlepšo priložnostjo, da nadomesti izgubo. Če je sklep nepošten, krivičen, kaj? — O tem ni nikoli vprašal Montari.

Po materi je podedovala Tinca malo, zadolženo posestvice, ki je komaj redilo družino in par kravic. Temu premoženju primerno se je tudi omožila; njen soprog je prinesel k hiši le malo stotakov, toda pridne roke in pošteno srce. Krivičnega vinarja ne bi vedé trpel pod streho, a da bi mu kdo pošteno zasluženega utrgal, pa tudi ne.

Iz dolgov nista mogla, kakor ne more marsikateri, sicer priden kmetovalec, a živela sta le po dohodkih in razmerah v Dolenji vasi.

Toda Dolenjevaščanke so vedno češče tožile, da je tukaj zmanjkalo jajec, tam nekaj piščet, ondi je bil požet zgodnji radič, špargli, salata, pozneje grah, krompir, sadje, fižol.

In kdo je bil vsega tega kriv? Nemarnost poljskega čuvaja Matije! Sum je letel seveda na Belčevko, ker jo je marsikdo videl, da je take stvari prodajala v Trstu. A kje jih je dobivala? Kdo ji more očitati kaj naravnost, ko je kupovala tako drobnjavo, kjer ji je kazalo? Vendar je včasi stopil čuvaj Matija resnega obraza k Belcu, ko je bil sam domá, in mu tožil, kako so ga ženske vzele na piko. Matija je svoj čas služil pri finančni straži ter se naučil marsikaj, tudi gladke in zvijačne govorice.

In sam Belec mu je pomagal, toda uganila nista ničesar.

»A-a. Ptič si ti, Belec, ki ne poveš,« si je mislil dobrovoljno čuvaj, »pa ptič sem tudi jaz, ki vem, kdo krade;« toda rekel mu tega ni. Zato je pa tem pazljiveje zalezoval pota in kupčijo njegove žene.

Belec res ni vedel ničesar, a čuvaj je bil Belčevki vedno za petami.

Lepe, rumene hruške, kakoršnih ne zmore vsa ostala Dolenja vas, je imela na vrtu soseda Petrinka. Kar klicale so o solnčnih popoldnevih: Pridite, ljudje božji, in uživajte!

In res! Prišla je nepričakovano neznana roka, jih obrala in odnesla uživat — kdo vé kam?

Še prej nego Petrinka je zvedel čuvaj Matija, da ni več hrušek, in srečno dognal po stopinjah v rosni travi, da niso romale nikamor drugam nego k Belčevim. A gospodinje ni bilo več domá. Belec je rekel, da je šla v Trst, pa tudi nič več. Matiji se je zdela o tem vsaka beseda odveč, pa tudi nevarna. Kako naj dokaže očitno tatvino?

Čuvaj Matija ni zinil besedice; vzel je »potni les« in jo ubral za Belčevko v Trst. Ali pot se mu ni posebno odlegala. Želel si je peroti. Namesto perotij pa ga je došel po državni cesti zakasneli pivški senar. Njemu se je skobacal na voz, pa je šlo hi-i-i! kakor na perotih na opčinski vrh, odkoder je hitel po bližnjici peš v mesto. Niti zahvaliti se ni mogel prijaznemu Pivčanu.

Pa se mu je tudi res mudilo na »lesni trg«, kjer je takoj zvohal Petrinkine hruške. Belčevke pa ni dobil, da si je bilo solnce komaj pogledalo v mesto. V dokazilo je kupil tistih hrušek za dva groška in se podvizal domú, veselo misléč: Ne bo mogla tajiti; to so Petrinkine hruške, pa so!

Tudi Petrinovi so se razveselili, in vsa vas je hvalila Matijevo bistroumnost in službeno spretnost, češ, zdaj bo zmikanja konec.

A Belčevka ni bila zastran tega prav nič v zadregi.

»Bog vedi, kje so rastle te hruške. So podobne, so, vašim. Toda koliko je v Trstu sadja, ki je vašemu podobno! Ko bi bilo tisto vse vaše, ehej, gran Dio!«^[3]

»Ljuba moja,« reče Petrinka, »kam pa naša jajca iz gnezda?«

»Kaj? Kuna jih je pobrala kakor meni. Ali naj jo grem tožit?«

»Pa tisti cukrasti grah?«

»Slab človek ga je obral — slab človek, ne drug.«

»Torej nam je tudi krompir izkopal in ga v Trst prodal slab človek?«

»Nihče drug!«

»In ti prodajaš te reči v Trstu tisti dan, ko nam zmanjkajo. Kje jih jemlješ?«

Belčevka jo pogleda, da bi jo prodrla z očmi: »Kaj vam mari? Vam jih ne jemljem!«

Petrinka je izrekla svoj in vse vasi sum o njeni poštenosti. Belčevka je vzrojila in ji očitala ošabnost, a Petrinka njej dolgove, katerih Petrinovi nimajo in ne bodo imeli, dokler bo ona gospodinja, če bo božja volja.

Belčevka se je penila od jeze in že tedaj kovala naklep za naklepom, da se bo maščevala Petrinki.

Petrin pa je ovadil tatvino sodišču, in sodišče je bilo o Petrinovih hruškah drugačnih mislij, kakor Belčevka. Ker ni mogla dokazati, kje je kupila tiste hruške, in ker sta Petrin in Matija potrdila, da v Trstu prodane hruške niso bile nikogar drugega nego Petrinove, in ker sta dokazala tudi sled v rosni travi od Belca in nazaj, tedaj je morala plačati hruške, poravnati tožne stroške in bi morala še nekaj dnij sedeti v temnici; toda Belec je prosil, da ji — nekaznovani še — dovolijo namesto zapora položiti toliko petakov, kar se je zgodilo, ne brez jeze in ne brez izposojenega denarja.

Poleg maščevanja je imela zdaj Belčevka še dvojno izgubo, katero je izkušala poravnati po Montarijevih nasvetih.

Zaman se je trudil tisto jesen čuvaj, da bi jo kje zalotil in se maščeval za očitanje, da je ni nikdar dobil, ko je obirala hruške.

»Ti moj Bog, kako brezvestni so ljudje!« se je jezila na čuvaja in Petrinove. V tej navidezni nedolžnosti, katero je verjel, kdor je hotel, je tekala v Trst in iz Trsta. Ni je ustavila niti po zimi najhujša burja. Otročiči so hoteli jesti, in brez zaslužka ni bilo grižljaja.

Na pomlad potém pa jo je bilo še huje stisnilo zastran živeža, otročje obleke in neporavnanih obrestij. Belec se je lotil marsičesa, da bi zamašil toliko potreb, pa zamašil ni mnogo. Treba je bilo orati, kopati, sejati, saditi — pa kaj deti v lonec.

Ko je Mihič v Zaborju pomagal Petrinki, je še le utihnilo nekaj najhujših potreb.

Po letu se je obrnilo nekoliko na bolje.

Tinca je prodala grah, kupljen od Petrinke, ki je bila že pozabila tisto jezo. Tudi zgodnji krompirje v Trstu spravila v denar, a Mihič ni dobil od dobička niti vinarja, in od fižola preklarja mu ni prinesla ničesar; vse je šlo sitnim upnikom v usta, in še premalo je bilo.

Bližala se je jesen naglih korakov. Mihič je začel za zimo urejevati svoja naročila in plačila, poterjal tega in onega, ki je hotel biti slep in gluh, ter med drugimi tudi opozoril za Belčevkin dolg — Petrinko, kakor je imel zapisano.

To je bil polom tisti večer pri Petrinu. Otroci so jokali, gospodar je razgrajal, in Petrinka ni hotela priznati, da bi bila kdaj vzela kaj »na upanje« ne pri Mihiču, ne kje drugod.

Gospodar ji je očital, da laže, metal po mizi Mihičev opomin in robantil, kakor še nikdar. Huda je pela Petrinki in njeni resničnosti, dokler ni prihitel čuvaj Matija in potolažil moža do jutra, ko se sam lahko prepriča pri Mihiču, če ni kaka pomota. To ga je umirilo.

Petrinka je pa govorila še drugi dan, da se za svojo pravico ne boji ne Mihiča in ne nikogar; a mož je godel svojo.

III.

»Saj vam pravim, da jaz vas ne poznam,« se je izgovarjal drugi dan Mihič mirno ter samosvestno zajetnemu možu iz Dolenje vasi.

»Jaz vam pravim pa, da sem Petrin; jaz sem Petrin in ostanem. Moja hiša do danes ne pozna dolgov. Imam hlapca, imam deklo, imam več glav živine, nad petdeset ovac ...«

»Vse mogoče, toda vas nimam zapisanega v dolžni knjigi, marveč vašo ženo. Njo pripeljite, pa vam povem, če ste dolžni, ali niste.«

»Pa kaj še domú nazaj? — Pa moram? — Pa spet v v Zaborje?«

»Ni drugače!«

»Ti preteta sleparija!«

Nič prav. ljubeznivo se poslovivši, je odkorakal trdo, nevoljno. Na koncu Zaborja, kjer se začenja bližnjica v Dolenjo vas, sreča Matijo, katerega radovednost ni vzdržala domá. Hotel je biti navzoč, ko se pokaže Belčevka v svoji zlobnosti, in ji v zadostilo zaklicati: Pa tako znaš, Tinca?

Moža se nista dolgo dogovarjala.

Matija, postrežljiv in lažjih pet, jo je drage volje odbrusil v Dolenjo vas, a Petrin je natlačil pipo, zažgal tobak in stopil za ta čas v najbližjo hišo se gret.

Mihič je tarnal, ko ga niso motili prihajajoči in odhajajoči vaščani, ter pometal smeti z dolgim omelcem izpod tehtnic: »Kaj pa, Če je ne najdem. Na nosu nima nobena zapisano, da je meni dolžna!«

Prav nemirno se mu je zibala brada, in pipa dolgocevka mu je ugasnila, da sam ni vedel, kdaj.

»Ti prešentana reči Ljudje so danes navihani, navihani.«

In zopet je ugibal, kako bi jo dobil.

Nekoliko ur pozneje zapoje zvonček nad vrati, in v prodajalnico stopi tuja ženska ter položi predenj plačilno vabilo, vprašujoč: »Kaj ste mi tó-le poslali? Za pol vinarja nisem vzela jaz pri vas še nikdar na upanje. Tudi bila še nisem v vaši prodajalnici, to morate potrditi, če imate kaj duše.« V tem času se je približal za njo tudi Petrin in za njim veselega, nekoliko od burje obritega lica poljski strah iz Dolenje vasi — Matija.

»Ali vidite? Ali vidite, vi Mihič?« pomaga Petrin.

Mihič bi bil najrajši zopet potegnil po bradi in po dolgocevki, tudi »ta prešentana reč« bi bil izustil, da ni bil v tako sitni zadregi. Segel je za uho in se odrezal:

»Resnično, vam nisem dal še nikdar za vinar ‚na upanje‘. Ali jaz imam zapisano Petrinko! Tukaj mora biti pomota. Ne zamerite, prosim; vas ne poznam.«

Spogledali so se, in Matiji se je obraz razjasnil, pa tudi Petrinu, a Petrinki je šlo na jok.

»Morda se pa ona, ki je vzela pri meni več blaga, piše tudi — Franca Markič,« pozveduje Mihič.

»Ni mogoče! — Katera bi se tako pisala kakor jaz?« vpraša moža in za njim režečega se čuvaja, ki jo je kmalu uganil.

»Ajte, no! Franca bi bila še marsikatera, ali Markič, Markič pa ne.«

»Samo mi smo tega priimka v vasi.«

»Katera bi pa bila?« želi vedeti Mihič in se potiplje po laseh na tilniku.

»Tega vam mi ne moremo povedati. Opravili smo; pa z Bogom!« To izrekši, hoče oditi Petrin.

»Čakajte no, ajte! Kaj se ne bomo ogrešili s tistim-le slivovčkom ali tropinovčkom; tudi po brinovčku se mi cedé sline. Hitro sem hodil kakor pes, ali ne, Franca?« opomni zdaj naglo Matija.

»Nate, nate en požirek!« mu ponudi Mihič. »Morda boste tudi vi, Petrin? Vam bo vsaj to za pot.«

»Jaz ne; zahvalim. Tukajle moja žena je razgreta. Pa ga ti potegni, Franca!«

Branila se ga je res, a potegnila ga je vendarle.

Ko jim štacunar ponudi še kruha, pomežikne Matija na desno oko, pogleda Petrinko, potčm Petrina, nazadnje Mihiča:

»Pa kakšna je bila tista, ki vas je ociganila?«

»Kakšna? — Ne velika; črnkasta v lase in oči; ne baš lepa, a tudi ne, da bi rekel, grda; bolj fine kože, finega jezika ...«

»Aha! Ajte!« Matija bi bil rad nekaj potrdil, pa je samo zinil, da je založil kruha.

»Prodaja grah, zgodnji krompir, fižol preklar, in kaj vem, kaj mi je še pravila, da me je prepetnajstila.«

»Ajte, no, ajte! — To je — —.«

»Pa mož njen je bil spomladi na orožnih vajah.«

»Ali vidiš, kako je znala uganiti; ti si bil res spomladi pri vojakih!«

Petrinka je obrnila »šilce« in čakala, kaj poreče mož.

»Ajte! Pa grah prodaja, je rekla? V Trst?«

»Mislim, da; tukaj je še nisem videl prodajati ničesar.«

»Saj sem rekel: pa imate vraga v škatlici!« In Matiji sta se zjasnili obe lici, ko je govoril: »Moja glava, moja častitljiva glava ni prazna, ker vlečem penzijon, da jo nosim. Toda svojo penzijonsko glavo stavim, da to ni nihče drug, nego Belčevka.«

»Pa res! To je Belčevka!«

»Nobena druga, ajte! Saj pravim, maščevala se je za tiste hruške.«

Mihič je pogledal zadovoljno na levo in desno, pohvalil svojo modrost, da je te ljudi pristavil pod streho, segel po svinčnik in vprašal naglo, kakor ni bila njegova navada: »Kako se pa piše?«

»Katarina Petrač; prej se je pisala Belec, pa še sedaj pravimo tam pri Belcu,« pojasni Petrin.

No, Mihiča ni zanimalo, kako se je pisala prej. »Katarina Petrač« je napisal na listek papirja in ga spravil v knjigo in natočil čuvaju posebno »šilce«. S tem je bil Matija, nekdanji financar, bas zadosti počaščen, kar je sam najbolje čutil in tudi razodel:

»Aha, zdaj pa zdaj!« Pogledal je Mihiča hvaležno in začel praviti o Katarini Petračevi in o svojem brezuspešnem zasledovanju.

Štacunar je zataknil svinčnik za uho, pripravil pipo dolgocevko in ponudil Petrinu tobaka.

In zmenili so se še marsikatero, a nobene ne v prid Belčevi Tinci.

Solnce je samo še s poslednjimi žarki pozdravljalo kraške robove in daljne gore, ko so se pomikali trije zadovoljni in zgovorni Dolenjevaščani po znani bližnjici iz Zaborja domu. Še najmanj zadovoljen, pa najbolj glasen je bil poljski čuvaj. Jezilo gaje, da ni on sam mogel Belčevki dokazati sleparstva. Skoro žal mu je bilo, da so jo ujeli tako na lahko.

Burja je pihala od notranjske strani, zvezda za zvezdo je upirala oko na mrzlotno zemljo. Podvizati so se morali zaradi bližajoče se noči. Zato je včasi zastajala beseda celó zgovornemu Matiji, ki je snoval proti današnji premagalki uničujoč načrt, da se mu je smejal celó resnobni Petrin.

Nastala je kmalu noč, in slovesni mir je potém objemal zemljo.

A te tihote niso nocoj uživali v Dolenji vasi.

Belčevka je še pred mrakom pridrobnela za drugimi k studencu po vodo za večerjo in pomagala premlevati najnovejšo novico, da ni mogel Petrin sam opraviti v Zaborju.

»Mora biti že nekaj resnice, mislim, ši!« potrdi Belčevka in zadene škaf na glavo. A tovarišica jo zavrne:

»Jaz pa ne verjamem; staro žito, star fižol in staro zabelo imajo še sedaj, pa bi jemali na upanje?«

»Jaz tudi ne morem misliti kaj takega,« potrjuje druga. »Kaj hoče jemati v štacuni, ko ima brez soli in kofeta vse domá?«

»Le molčitel Mož je bil pri vojakih, ona se mu je pa hotela s tem prikupiti, da bo rekel, ko se vrne, kako je dobra gospodinja. Digo mi!«

»Pa bi šla zato delat dolgove! Ha, ha! — Pojdi no, Tinca, saj si pametna! — Pa res! — Pa res!« so se ji posmehovale, a ugnale je niso.

»Ali ne poznate gospodinj tudi v naši vasi, ki po letu kupujejo maslo in sir, da jeseni pokažejo možu več izkupička?«

»Katera je taka, povejte! — Povej! — Iz jednega žepa jemati, pa v drugega devati, ni modro!«

»Kakor sedaj kaže, tudi res ni bilo modro, pravim tudi jaz.«

»Kako pa to ti veš, malopridnica?« se oglasi za njo čuvaj Matija tako grozovito, da so se ženske razmaknile, kakor čreda ovac, ko vržeš med nje svojo suknjo. Tudi Tinca se je zganila in mu vrgla škaf z vodo pod noge: »Še veliko bolje vem, nego ti, ki si trdil, da sem jaz kradla Petrinove hruške.«

Matija se je vzdramil in čutil, kakor bi mu kdo z reso poščegetal pod nosom. Vendar se ni vdal.

»Počasi, počasi,« je rekel slovesno, »Belčevka, danes še ni vseh dnij konec.«

Zdaj se oglasi za čuvajem Petrinka:

»Prej ko jih bo konec, zvemo tudi tisto žensko iz naše vasi, ki je letos spomladi jemala na moje ime pri Mihiču v Zaborju.«

»O soseda! jaz jo že poznam.«

»A-a-a! Poznate? Poznaš? Katera pa?«

»I, Petrinka, digo mi!«

In zopet je zagodel vmes Petrin: »To ni res! Mihič sam je danes to potrdil.«

»Če je potrdil, pa naj išče drugo. Vsaka ne bo tako neumna, da plača tuje dolgove. Lahko noč! Meni se mudi. Addio!«

Pobrala je po sreči nerazbiti, le nekoliko oskrbljeni škaf, natočila vode in zbežala. Za slovo ji je še zaklical čuvaj:

»Mihič ti je sporočil pozdrav, hi, hi!«

Zdaj se je pa Belčevi Tinci hkrati nehalo muditi domú. In ona slovesna tihota, ki je sicer tako zložno kraljevala po vsej okolici, je preminila kar hipoma. Tinca je namreč vzkipela, pritekla izza ogla, reglala in klepetala, zmerjala in se rotila, razlivala vodo in zopet točila, da so ljudje na drugem koncu stali na vratih in ugibali, kaj mora vendar to biti!

»Če je to res,« je rekel Belec tisti večer mirno svoji preglasni ženici, »potém se pa le pripravi! Jaz sem iz poštene hiše! Prvič zaradi hrušek sem ti skoro napol verjel, da trpiš po krivici, a sedaj ti ne bom verjel ne tega, ne onega, poplačal pa za vse krati. Varuj se me! — Nekaj se mi dozdeva. — Pojdem in pogledam sam. A potém?«

Tinca je klepetala ter se opravičevala, in še le pozno v noč se je sklonil mir tudi na Dolenjo vas, a najkasneje na Belčevo hišo.

Naslednji dan popoldne je bila Tinca že iz Trsta, ko je prikrevsal k Belčevim prav ponižno in mirno, kakor da ne zna do pet šteti, poljski čuvaj Matija. Pred njo na ognjišče je položil nekaj v modrem zavitku, na čigar gornjem robu je bil tiskan naslov: Ludovik Mihič v Zaborju, pod naslovom pa z razločnimi, zanesljivimi potezami, kakor da velja vsaka krono: Katarina Petrač v Dolenji vasi, štev. 34.

Belec se je osuplo dvignil in odšel godrnjaje, da se ona ni upala niti žugniti. Vesel, da mu ni treba odgovarjati na različna sitna vprašanja, jo je čim prej odkuril tudi čuvaj gledat na bližnji hribec, kaj se bo godilo sedajle pri Belčevih.

Malo pozneje je z doma drobnela Tinca, napol praznično oblečena, s cekrom na roki, morda še nekoliko preveč zavita okoli glave. Glasno in preglasno se je pomikala proti Zaborju:

»Jaz mu že pokažem, kdo sem. Vsem moram pokazati, koga sumijo! — Boste že videli! Maledetti ...«

Od vzadi pa ji je krilo mogočno odletavalo na desno in na levo.

»Ajte, ajte!« si je mislil Matija, »kakor da ji res ne moremo priti do živega! Vendar ne verjamem, da ji bo nazaj gredoči tudi tako odletavalo krilo.«

In varno, škodoželjno, kakor mačka za mastnim plenom, je stopal v primerni daljavi za njo v Zaborje.

IV.

Toliko, da se nista srečala na pragu Mihičeve prodajalnice Belec in njegova žena. On je odšel naglo, grdo je gledal in grdo klel, kar ni bila njegova vsakdanja navada, tudi ni krenil po bližnjici domú, marveč po cesti v bližnji trg.

Ona je prišumela v prodajalnico k Mihiču vsa zasopla, srepo gledajoča in zavita v razna ogrinjala, da je Mihič videl samo konec njenega nosú. Belčevka je govorila tiho in hripavo, kakor da jo je med potom pozdravil medved.

»Za grošek olja, prosim!« In segla je v ceker, Mihiču že nekako znan, po steklenico, katere se je — menda po nesreči — držalo Mihičevo dopoldansko vabilo in padlo na tla.

Hlastno ga je pobrala in stlačila v ceker.

Prodajalničar je odložil pipo in si mislil: »Aha! Vabilo je sprejela! Zdaj bo morala priznati.« Od veselja je skočil in raztegnil ustnice, in vznemirjen je ženski nameril olja — za dva groška.

Ona je pogledala olje in potčm Mihiča, čigar oči so vedno razodevale zadovoljen smeh: »Kaj gledate? Meni se zdi, da sem vam že meril olje v tisto-le steklenico.«

»Ni, ni — mogoče!«

»Saj ste vi Katarina Petrač.«

»Kaj pa da sem, ali me poznate?«

»No, poznam? — — Ali niste prejeli vabila?«

»Seveda; pa jaz vam nisem nič dolžna. To je morala biti druga.«

»Druga, druga — je samo zapisana v moji dolžni knjigi. Petrinka ni meni nič dolžna. Vi ste lagali; pa ne zamerite, da vam povém.«

Še tesneje si je popravila Belčevka ruto na usta in na oči in se začudila:

»Jaz lagala? Še nikoli!«

»Pri meni vselej. Saj vas imam že v pesteh. — Tukaj, tukaj pri meni!«

»To mora biti druga!«

»Nobena druga ko tista, ki prodaja grah v Trst, pa krompir in fižol — vsak dan mleko in smetano in kaj vem še kaj.«

»Petrinka prodaja, jaz ne!«

»Petrinka vam, vi drugim v Trstu. Mari mi utajite! Kaj pa s čuvajem Matijem?«

Mihič jo je gledal in se ji smehljal.

Čutila je, da se ji izpodmlevajo tla pod nogami. Nos in čelo se ji je skremžilo, kakor bi jo pičil gad, ob zavesti: Tukaj so me ujeli. Ali res?

Montari pomagaj!

»Petrinka nisem bila še nikdar.«

»A Belčevka pa — Katarina Petrač vsak dan.«

»Tako je!«

»Samo spomladi ni bilo tako — v moji štacuni — in v moji dolžni knjigi, ko ste jemali —.«

«Jaz nikdar. Pa me tožite! Prisežem —!«

Mihič je mirno zapalil tobak in se ji zopet smehljal, misleč si: Prešmentana reči Ta je pa res trdovratna. Jo li uženem ali ne?

»Kaj? Vi — vi prisežete? Le pomislite, kaj se pravi priseči! Vaš mož je bil ravnokar pri meni in sam priznal, da ste bili spomladi v stiski za živež, da je vedel, da jemlje žena nekje na upanje, pa je vam verjel, da jemljete drugod. Prosil me je, naj počakam, in šel vprašat tja, kjer ste doslej jemali za denar in na upanje. Ne vem, kje. V trgu ali kje?«

»Pa on je to rekel?«

»On sam; saj se mu pozna, da je pošten.«

»Kaj pa on vé? Zaradi njega kupujem lahko tudi v Benetkah! To je morala biti druga!«

Zadnjo trditev je izgovorila že bolj mirno, manj samosvestno, zakaj mislila si je: Ti neumni dedec, ti si me pokopal. Plačati bo treba! Ne bo drugače.

Ceker je postavljala na prodajalno mizo, pa zopet z mize, zavijala si nos, oči in usta ter se zagovarjala, kakor bi se bil jedva — sam Montari.

»Čakajte, pošljem po svojo ženo!«

Tinci je zasvetil žarek upanja: »A, me vendar še ne pozna! Njo uženem še laže. E, Montari!«

Začel se je prav nestrpen molk, ki je pa kmalu minil, ker ni bilo treba Mihičke čakati.

»Kaj pa tako hudega?« vpraša, ko je še zvonec brnel nad vrati.

»Nič posebnega; ta-le žena bi se rada nekaj pomenila s tabo.« Belčevka zavije nos še bolj v ogrinjalo. Mihič pa zopet pogleda ženo in ji reče v tujem jeziku: »Saj veš, kako sva se menila sinoči.«

»Kaj takega, mamica?«

»I — nič, gospa,« hohnja Belčevka skoz ogrinjalo.

»Pa odgrnite se vendar! Tukaj imamo toplo!«

Potém se je izgovarjala, da jo bolč zobje, a Mihička je zahtevala, da se razgrne, ker je ne pozna in ne razume. In Belčevka si je nekoliko razgalila oči ter se ozrla po prodajalnici.

»O, Petrinka, vi ste zopet tukaj! Kaj ste nam prinesli? Kmalu bi vas ne poznala!«

»Saj me tudi sedaj ne, gospa! Nisem Petrinka, sem Petračevka.«

»Morda res prav ne vidim, ali zdi se mi, da ste vi zapisani tam-le v grešnih bukvah za nekaj malega. O, ste, ste!«

Tinca je molčé odkimavala in se branila z obema rokama, zakaj Mihička je trdila zdržema: »Vi ste Petrinka, in vas poznam za Petrinko, pa bodite zastran mene tudi ne vem kdo. Saj ni tako dolgo, kar sem vas videla, in ne samo enkrat ...«

»Še nobenkrat, verjemite mi!«

»Tudi to je kaznivo, da si je izbrala drugo ime,« začne počasi trgovec.

»Pa res! Prava ptica mora biti,« mu pomaga ona bolj zase; »zakaj tako nas ni ociganila že davno nobena ... Ali bi jo morda vi poznali! Iz Dolenje vasi je; pa naj bo katerakoli.«

»Jaz bi nekaj plačal, da jo najdem.«

»Montari zmaguješ! Tudi plačati ne bo treba! Oba sem ugnala,« si je mislila zdaj Tinca.

In ta srečna misel jo je tako omotila, da je čutila v glavi neko pijanost, kaj pa še le zavest, da pokaže domá vsem obrekovalcem in obrekovalkam — figo.

»Pa čujte, Belčevka — ali kaj ste, ko trdite, da niste Petrinka — ali pije Petrinka rada žganje? Ko sem jo jaz videla poslednjič, se ga je nalezla do živega?«

Z gotovo zmago v pesti odgovori Tinca, ne marajoč za ves svet in pozabi vsi vse ozire: »E, digo mi, da ga pije, pa še kako rada!«

Mihička je sicer težko zadrževala smeh, Mihič ga pa ni mogel. »Saj sem pravil, da nobena druga ni, kakor ta!« je rekel nató ženi. Obrnjen proti tujki, pa nadaljuje:

»Sedaj ne morete več tajiti. Jezik vas je razodel. Digo, digo! Kaj se pravi: digo, digo? Ali se ne spomnite, kdaj ste pri nas godli: digo, digo, in praznili »šilce«? He, he!«

O — — —! Ah! — — —« Sramotno je povesila oči in začela ihteti. Temelji Montarijevih naukov so se omajali.

Dolgo je ihtela in vzdihovala: »Ah! Ti moj Bog! —« Dvakrat je zaporedoma dvignila glavo, da bi odgovorila; toda kaj? Ali hoče zopet tajiti? Kaj bi pomagalo?

Cin, cin, cin! zabrni zvonček, in kakor bi padel z neba, prihrumi noter poljski čuvaj Matija: »Ali je niste še izročili orožnikom, ajte? Ta vas še namaže, da ste vi njej dolžni, ne ona vam. Še danes zjutraj so mi pripovedovale naše poštene sosede v Dolenji vasi, da so jo večkrat videle, ko je letos spomladi nesla ceker, vrečo in tudi jerbas iz Zaborja po bližnjici. Odkod drugod je nosila olje, moko in take v reči? — Prifrigana škarjica, he-he! Sedaj sem te ujel, he! Čakaj, drevi ti pokažejo!«

Belčevka je pogledala čuvaja, kakor bi pogledala samo živega vraga; solz pa ni mogla ustaviti.

»Ah, prosim, ne zamerite! Vse poplačam! Samo sodišču ne naznanite, da sem jemala na Petrinkino ime.«

»Pa jaz naznanim, Tinca!« se hudomušno ponudi čuvaj.

»Nekaj lončene posode bi rada izbrala,« reče jokaje in tišči Mihiča v sosednjo zalogo. Nevoljno se je pomikal tja. To videč, se podviza tudi Matija za njima, da izbere, kakor je trdil nalašč, dve skledi za — Petrinko.

Belčevka ga menda ni videla, zakaj prišedši v zalogo, se je takoj zgrudila pred trgovca na koleni, dvignila obe roki proti njemu in ječala: »Kakor resnično je Bog svet — vas prosim, gospod, prosim, potrpite, da —.«

»Potrpeti ne morem. Vidite, to so velike sitnosti in pota záme, za mojo ženo in za Petrinove. Ne gre gladko. Kaj takega ne sme pripustiti noben trgovec. Kam pa pridemo?«

»Nič, nič! Ajte, to je res. Zakaj je pa goljufala. Le v luknjo z njo!«

Vzela je brez pomisleka dve kozici in hitela nazaj v prodajalnico.

»Ali ste jo dobili, gospodi«

»Zvita ptica to; ni šlo rado. Ali na svetu pride vse na dan. Vsekako jo naznanim sodišču zaradi zamenjave imena.«

Tinca je odšla jokaje k Mihički prosit, naj pregovori svojega moža, da ne bo tožil. Jokaje se je tudi vrnila, prosila in moledovala.

»Naj bo!« se slednjič omaje tudi Mihič, da se reši njene nadlege; »ako vas ne bo tožila Petrinka, vam prizanesem tudi jaz zaradi goljufije; denar mi pa pripravite v štirinajstih dneh.«

»Oh! — Ah, ko bi ga imela kje vzeti!«

»To je vaša skrb. Tudi Petrinko prosite sami. Če vam ona ne prizanese, boste imeli z nama obema opravila pri sodišču.«

Trde so bile te besede, a Belčevki se je dozdevalo, da bi utegnil biti še trši njen mož; zato je obljubila vse in odšla ne posebno težko brez — »šilca«.

Toda težko je stopala proti domu, dasi ni bila toliko naložila kakor drugekrati. Veličastna večerna zarja se je dvigala iznad daljnih gor. V gori je dolgočasno bavskal lisjak, in brinjevka v goščavi je, preletavajoč z veje na vejo, iskala toplejšega prenočišča. Tudi to noč je bilo mrzlo, a Belčevkino čelo je rosil obilen pot; zbirala je besede, da z njimi omeči Petrinko. Hoteč ji objasniti ves položaj, kamor je došla, in potožiti svoje resnično trpljenje, se je njej sami dozdevalo vedno bolj očitno, da ni vredna milosti, ker je vse zakrivila sama.

V duhu je videla dolgo vrsto iznenadenj, katerih je bil začetnik tisti Montari s svojim naukom. O, gotovo je tudi njega že srečala roka pravice! — In jaz reva sem mu verjela!

»Vsega tega ni bilo treba!« je ponavljala in za nekaj časa pristavila: »Vsega tega mora biti konec!«

Kolikor bliže je bila Dolenja vas, toliko trdnejši ji je postajal ta sklep.

»Pa še s kako zvijačo so me ujeli!«

Spoznavala je, da je sama sebi preveč zaupala; in kolikor bolj se je bližala domu, toliko bolj ji je bilo vroče. Ko je došla v vas, se ji je zdelo, da sliši, kako razbija in razgraja njen mož po hiši, otroci jokajo, kravici se oglašata v hlevu. »O, ti uboga, uboga hiša! Niti luči nimajo!«

Hitela je k Petrinki. Tema je bila, in nihče je ni opazil. Plašno in s pritajenim glasom jo je poklicala na pragu. Petrinovi so bili že izmolili rožni venec in še nekoliko časa molčé strmeli v ugašajoči pepel na ognjišču. Petrinka, radovedna, kdo jo išče tako pozno, hiti k vratom in ostrmi. Belčevka!

»Lepo vas prosim, Franca, odpustite mi! Sam vrag me je zmotil. Lepo vas prosim, za pet ran božjih! Mene mož ubije domá, ako me bosta tožila z Mihičem. Franca, pa saj ne boste, Francka?«

Zbrane se Petrinki niso zdele te besede, pa govorila jih je tako milo in prepričevalno, kakor še nikdar.

»Ne morem, ne morem; saj veš, plačati ne morem záte. Ali odpustiti, to pa hočem, to je krščansko.«

Petrin je tudi proti svoji navadi ta večer po molitvi natlačil še jedno pipo, se približal k vratom, hoteč nekaj ugovarjati, pa žena gaje potegnila za rokav in mu šepnila: »Tiho! Mogoče, da se res poboljša!«

Vendar bi bil rad Petrin še nekaj govoril zastran poti v Zaborje, ali Tinca ga je prehitela:

»Bog povrni, Franca! Saj sem vedela, da ne boste taki! Lahko noč!«

Lahno je odbrzela nekaj korakov, pa takoj obstala: »Joj, joj! Kaj je pa to?«

Tudi Petrin in Petrinka sta prihitela na prag, za njima otroci in dekla. Pred Belčevo hišo so bobnali kotli, ponve, pokrivače; ropotali so škafi, kositraste škatle od petroleja in vaškega črednika rog; vmes pa so odmevali mogočni kriki iz mnogih grl: »Kdor zna, pa zna! Kdor ne zna, naj bo domá! Ha, ha, ha! Belčevka zna! Belčevka zna!«

Prav lahko je vsakdo spoznal med množico Matija čuvaja grlo, ker je rjul najhuje: »Ha, ha, ha! Belčevka zna, kakor oni, ki je s svedrom kravo drl!«

Tako so razgrajale vaške ženske pred Belčevo hišo, da pokažejo svojo nevoljo nad sosedo, v hiši pa je rohnel Belec, da je bilo joj.

* * *

Petrin sam je šel tolažit razžaljene vaščanke z novico, da Belčevke še ni domá; naj torej ne vznemirjajo vasi z mačjo godbo.

Belčevka je ostala tisto noč pri Petrinu. Tudi so ji Petrinovi po mnogih prošnjah in obetih posodili toliko denarja, da je poravnala dolg v Zaborju. Ko je Mihič prejel novce, je odložil pipo dolgocevko, se pogladil po bradi in rekel samemu sebi: Dandanes se pač ne sme verjeti vsakemu rokovnjaču, ki pravi, da hoče osrečevati ljudi.

V nekoliko dneh sta se poravnala tudi Belec in Tinca, seveda ne prav zlepa. Naposled se je pomiril celó čuvaj Matija, ko je slišal, da vaščanke ne tožijo več o tatvini na polju. Rad se je ponašal, rekoč: »Vendar sem jo ugnal, ajte! Takrat se mi je posrečilo. Kdor zna, pa zna!«

1. Da, da, pravim.
2. Z Bogom!
3. Veliki Bog!