Kekec na hudi poti

Kekec na hudi poti. Planinska pripovedka. Josip Vandot

Izdano:	Zvonček 1. 1. 1918 (19/1–2) — 1. 12. 1918 (19/12)
Viri:	dLib 1-2, 3, 4, 5, 6-7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mali Reji Elsbacherjevi poklanja to pripovedko kot božično darilce pisatelj.

1.

Začudil se je Kekec tisti dan, prvič v svojem osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utalknil v usta, pa se je čudil. Kar ihipoma se je domislil tega, in čudno se mu je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogavarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na misel, da bi io povprašal. »Hej, Keza kezarsta! Povej in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi povej!« — O, še nikoli se ni domislil Kekec tega. Domislil se je šele danes, ko je prignal kozo s paše in je obstal sredi hleva. Kar začudil se je Kekec, pa je stopil h kozi. Prst je vzel iz ust, pa je pograbil kozo za rog.

»Mekeke.« je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti, Keza,« jo je nagovoril Kekec in jo stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo ... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila od strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da, bi se branila ... Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam? Daj, zganii se, Keza, pa mi odgovori.

»Mekeke.« je odgovorila koza in je pokimala z glavo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni bil zadovoljen z njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval. »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi? — O, kar lepo odgovorim: Striček, zato, da voham vašo strd, ki jo imate v čumnati, in zato, da kihnem, ker bi rad strdi, striček! — In ti, Keza, pa ne veš, zakaj nosiš rogove na glavi? O, čudno, čudno ...«

In Kekec je majal z glavo in se je še vedno čudil. Koza ga je gledala in je meketala. Trudna je bila, pa bi se bila rada zleknila po mehkih tleh. A Kekec je ni izpustil, ker je še vedno premišljal o njenih rogovih. Ti rogovi, o, ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita koza, ko jih pa vendar ne rabi? Saj pravim — čudma reč. Pa ko bi vsaj ta nesrečna Keza znala lepo povedati lepo besedo! Pa ne zna in ne zna, in če dregaš še tako in jo še tako stresaš za rogove! Govori ji lepe besede — a odgovarjala ti bo vedno in vedno in te gledala neumno: mekeke! Saj pravim — in Kekec stoji še vedno pred njo in ugiblje zaman in premišlja. Kekec bi tako rad vedel vse; a koza ne zna govoriti, resnično ne zna govoriti.

Še dolgo bi bil Kekec ugibal in bi se čudil, da se ni prikazala tedaj na pragu sestrica Jerica. Velika je bila Jerica in je štela enajst let. Zato jo je spoštoval Kekec, zato. ker je bila starejša in je znala jako pametno govoriti. Obstala je na pragu, pa je zaklicala. »Jest pojdi, Kekec! Kosilo stoji že na mizi, in dolgo te že čakamo.«

Kekec se je obrnil k njej in je zmajal z glavo. »Jerica, ali slišiš.« je dejal in je pokazal s prstom na kozo. »Pametna si in vedno govoriš pametne besede. Zato te pa vprašam, Jerica: ali veš, čemu ima koza rogove? Ne rabi jih, ker se ji ni treba bati volka; pa tudi pretepa se ne kakor sosedov oven. Pa vendar ima rogove. Čemu in zakaj? — Veš, to te vprašam, Jerica.«

Jerica se je nasmejala na glas. »To te spet skrbi, Kekec.« je odgovorila. »Pa da ne moreš imeti nikoli miru! Saj pravim — vsak dan si utepeš nekaj neumega v glavo. Bog že ve, zakaj je podaril kozi rogove. Kaj misliš, da jih nosi kar tako zaradi lepšega? — Kekec, Kekec! Pusti kozi rogove in pojdi rajši h kosilu!«

»To znam tudi jaz,« je dejal Kekec. »Ni mi treba praviti tega. Mislil sem, da si pametnejša nego jaz. Zdaj pa vidim, da veš ravno toliko, kolikor jaz ... Hm, povprašam koga drugega.«. — Kekec je pokimal z glavo. Še enkrat se je ozrl po kozi in je zmigal z rameni. Potem pa je stopil za sestrico iz hleva. Napotil se je v hišo, kjer sta sedeli mati in mala Tinka že za mizo. Ker je bil Kekec lačen, se je naglo lotil pohlajene jedi. Urno je zajemal s svojo veliko, leseno žlico in je pozabil na kozo in njene rogove.

Po kosilu je rekla mati. »Vzemite iz omare posodice, pa pojdite trgat gori za Krivi plaz močnic! Rabim jih, da si skuham: zdravila za svojo bolezen. Jako slabo mi je danes, in ongava Minara mi je rekla, da naj pijem vodo iz kuhanih močnic. Pa mi pomaga. Zato pa pojdite, pa natrgajte polne košarice! Ti, Jerica, lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Ali si slišala?«

»Sem, mati.« je odvrnila Jerica in je vzela iz omare tri košarice. Pletene so bile iz vrbovih šibic in so bile bele. Samo košarica male Tinke je bila nekoliko pobarvana z rdečo barvo; naslikan je bil na njej na sprednji strani rdeč petelinček. Lepa je bila košarica, da jo je mala Tinka kar gledala. Skrbno jo je držala v roki in jo je ogledovala od vseh strani. »Mhm,« je rekla in je pocuknila bratca za rokav. »Ali jo vidiš, Kekec? Ali vidiš petelinčka?«

»Vidim.« je odgovoril Kekec. »Ali hočeš, da ga primem za rep? Lepo dvigne glavo in zavriska: Kikiriki!« — In resnično se je dotaknil Kekec rdečega petelinčka in je zakikirikal na glas. Zasmejala se je mala Tinka in je stisnila košarico k sebi, da bi skrila petelinčka. A Kekec je že odprl vrata in je stopil v vežo. Za njima sta odšli obe sestrici. Mati je še potegnila Jerico na pragu za trenutek nazaj. Pogledala jo je neprijazno in ji je dejala trdo. »Na otroka pazi! Da ne bos zijala kakor po navadi in ju zanemarjala! Le glej, da bo vse v redu! Saj me poznaš ...«

Jerica je zardela in je povesila glavo. »Pazila bom, mati.« je odvrnila pohlevno. Velike, modre oči so ji postale rosne, in ustna so se ji stresla za hip. A že v naslednjem trenutku je dvignila glavo in se je nasmehnila. Stopila je vun na dvorišče, kjer sta že čakala Kekec in mala Tinka. Prijela sta se sestrice za krilo, in naglo so speli preko dvorišča do poti, ki se je vila med vrtovi skozi zagorsko vas. Držala je tista pot iz vasi; preko širokega pašnika je držala in se je izgubila kar hipoma visoko tam gori med zelenimi smrekami.

Lepo je sijalo poletno solnce z modrega neba. Tuintam se je vozila po modrini bela meglica. Lahno se je zibala tam gori in se vlekla do belih snežnikov, ki so se smehljali tam v ozadju. Bili so polni belega snega, ki se je skril v jasnih žarkih in je svetil v dolino, polno poletnega veselja in mira. Sredi tega miru pa je počivala zagorska vas. Spala je in sanjala sredi krasote in božjih žarkov, ki so se usipali od vseh strani nanjo.

Jerica, Kekec in Tinka so dospeli do zelenega travnika. Sredi tam na gladki trati so zagledali kopo otrok, ki so se igrali. Držali so se za roke; vrteli so se in so peli veselo pesem. Kekec jih je zagledal, pa se je spustil v tek. Obstal je kraj njih in se jim je zasmejal na ves glas. — »Kaj, kolo plešete, pa niti godbe nimate? Saj pravim — ali ste narobe svet.« — Tako je govoril Kekec. Smejal se je na ves glas in se je tolkel z rokami po kolenih.

Otroci so prenehali peti. Obstopili so Kekca, pa so pričeli klicati. »Kekec, o, Kekec! Daj, zapiskaj nam, da se zavrtimo lažje ... O, lepo piščalko imaš, pa znaš tako lepo piskati. Ali si slišal? Daj, Kekec, o, daj! Lepo te prosimo, Kekec, o, Kekec!«

Kekec se je zasmejal še enkrat. A vendar je potegnil iz žepa dolgo! in tanko piščalko, ki je bila poslikana samo na debelem koncu z nekimi čudnimi rjavkastimi črtami. Vtaknil jo je v usta, pa je pričel piskati. Glasovi so bili čisti in so zveneli tako lepo in ubrano, da bi jih človek poslušal kar dolge ure. Otroci so se prijeli spet za roke in so se zavrteli. Zapiskal jim je Kekec pesem, in otroci so zapeli za njim.

»Vija — vija — vaja,
pod goró sred gaja
vila nam Škrlatica
odpre zlata vratica,
nas povede v grad,
da nam biser, da nam zlat ...«

Otroci so peli in se vrteli. Kekec pa je piskal lepše, vedno lepše. Ej, lepa je bila piščalka, in pesmi, krasnejše kot škrajnčovke, so bile skrite v čudoviti piščalki. Sam oče, ki je bil drvar visoko tam gori v divjih gorah, jo je izrezal in jo je delal štiri nedelje. Ko je bila gotova, pa jo je podaril Kekcu. Kekec pa je piskal nanjo tako dolgo, da je znal piskati vse lepe pesmi, ki so jih prepevali po zagorski vasi. Čudili so se mu ljudje; a Kekec jim je piskal, da jim je prihajalo mehko okrog srca.

»Daj nehaj, Kekec!« ga je prosila Jerica in ga je prijela za roko. A Kekec je samo pokimal z glavo, a odnehal ni, dokler ni odpiskal vse pesmi. Ko je bila pesem končana, je vtaknil Kekec piščalko v žep in se je ozrl po otrocih. »Ha, ali ste videli, kako je šlo vse lepo.« jih je vprašal. »Samo zapiskati vam je bilo treba, pa ste zapeli kakor škrjančki na polju. Ali ste videli?!

»Kekec, zapiskaj nam še eno!« so prosili otroci in so ga hoteli spet obstopiti. A Jerica ga je potegnila naglo za roko in ga je odvedla preko travnika. Kekec se je okrenil še trikrat in se je zasmejal otrokom, ki so vpili za njim in so ga prosili pesmi. A Kekcu je bilo dosti piskanja. Saj je vedel, da nima dosti časa. Dolga je še pot do Krivega plaza, in košarice močnic človek ne nabere tako hitro, kot bi trenil. Kekec je vedel vse to. Zato pa je stopal naglo s sestricama proti gozdu, ki se je pričenjal že onkraj pašnika. Črn je bil gozd in se je vzpenjal visoko ob gori. Do samega sivega skalovja in večnega snega se je vzpenjal in je prenehal tam gori, kot bi ga odrezal.

Krenili so v gozd po poti, ki je bila nastlana z mehkim mahom. Jerica je molčala. Zato pa je tembolj čebljala mala, debelušna Tinka in je izpraševala po sto in sto rečeh. Toda ker je uvidela, da ji odgovarja Jerica le s kratkimi besedami, se je oprijela Kekca. Kar njegove roke se je oklenila, pa ga je vprašala kar naravnost. »Kekec, kaj si piskal tisto pesem o Vili Škrlatici? Hm, lepa je bila — nemara je tudi Vila Škrlatica tako lepa? Ali si jo že videl, Kekec ? Vsak dan paseš kozo za Gmajnico. Pa si nemara že videl Vilo Škrlatico?«

»Hm,« je odvrnil Kekec. »nisem je še videl. Daleč stanuje Vila Škrlatica, daleč tam pod belimi gorami. Enkrat jo poiščem in potrkam na zlata vrata njenega gradu. Lepo jo pozdravim in jo poprosim za cekin, da si kupim na sejmu citre. Kaj misliš, Tinka, ali mi podari cekin? Kaj misliš? — Nemara me pa zapodi ...«

»O, ne, Kekec,« je dejala mala Tinka vsa prepričana. »Veš, kar lepo snemi klobuček z glave. Zapiskaj na piščalko krasno pesem, ki jo znaš samo ti. Pa te bo poslušala Škrlatica in ti bo dala še celo tri cekine. O, kar meni verjemi, Kekec!«

»Seveda,« je pokimal Kekec z glavo in se za zamislil za trenutek. Ej, lepo bi bilo, če bi imel cekin in bi si kupil citre. Tako krasno in sladko bi igral na zveneče strune, da bi se ljudje kar ustavljali na cesti. Kekec bi pa sviral od jutra do mraka svoje najlepše pesmi. O, seveda, ako bi imel cekin, da bi si kupil citre na sejmu! A brez cekina ne dobi ničesar. Brez cekina je dobil samo piščalko. No, pa tudi piščalka ni kar brez vsega. Zapiska nanjo in zapoje najlepšo pesem. Ali morda ne?

Nehote se je ustavil Kekec. Iz žepa je potegnil piščalko in je pričel piskati. O Vili Škrlatici je zapiskal tako krasno, da je mala Tinka kar sklepala z rokami. »Ovbe, kako lepo!« se je čudila mala Tinka in je poslušala z odprtimi usteci. »Ovbe, Kekec!« Še nikoli nisi piskal tako lepo.«

Kekec pa je piskal, da je odmevalo širom okrog po zelenem gozdu in so se budile ptice, samevajoče po temnih sencah. Saj pravim — krasna je bila pesem, ki jo je piskal Kekec, Sam si jo je bil izmislil, ko je pasel dan za dnem kozo tam v samoti. Kar poslušal bi jo bil človek in bi se čudil Kekcu in njegovi piščalki.

»Vila, vila zlata,
odpri bela vrata,
odpri beli grad,
daj cekin mi zlat ...«

Tudi Jerica je obstala in je poslušala. Prijazno se je smehljala Kekcu in je čakala, da neha piskati. Kekec je končal in je zavriskal na ves glas, da se je razlegalo visoko gori do strmih pečin. Smejal se je veselo in je vprašal Tinko, če ji ugaja njegova pesem.

»Mhm,« je odvrnila mala Tinka. Pa tudi Jerica ga je pohvalila. — Nato pa so speli naprej po zelenem gozdu. Pot je zavila navkreber v hrib. Šli so naglo, da bi čimprej prišli do Krivega plaza, kjer je vse polno rdečih močnic. Jerica in Kekec sta hodila lahko. Samo mali Tinki je bilo nekoliko nerodno. Že je pričela pomalem sopsti, in na čelu so se ji prikazale potne srage. Njena debelušna ličeca so postala še bolj rdeča. Za trenutek je postala in si je obrisala znoj z obraza. »Ali pridemo kmalu do močnic?« je vprašala. »Oj, meni je tako vroče!«

»Potrpi, Tinka!« ji je odgovorila Jerica. »Glej, kmalu bomo tam gori. Še tri grmovja in prikaže se Krivi plaz.« — Prijela jo je za desnico, in Kekec jo je prijel za levico — pa so šli spet navkreber po strmini. Steza je prenehala hipoma, in morali so se plaziti skozi gosto grmovje, ki se je razprezalo vse naokrog. Bilo ni več smrek okrog; le krivenčasti, napol podrti borovci so rasli med nizkim, grbavim rušjem. In nevisoko nad sabo so zagledali golo skalovje, ki je štrlelo proti nebu. Videli so sneg, ki se je svetil med skalovjem v širokih razpokah in dolgih plazovih.

»Juhuhu — Krivi plaz!« je zavriskal Kekec in se je vrgel na trato, ki je bila vsa rdeča zaradi zrelih močnic. Mala Tinka se je zasmejala na ves glas in je kar sedla, pa je pričela počasi trgati sočne močnice. Seveda — eno v usteca, dve pa v svojo lepo košarico. In Tinka je bila vsa zadovoljna. Niti ozrla se ni po bratcu in sestrici. Videla je samo močnice in je čutila, kako so dobre in sladke. Bilo jih je toliko na trati in tako goste so bile, da se je košarica kar vidoma polnila.

Kekec se je oddaljil najbolj. Šel je naravnost do skal in je izginil kar hipoma onkraj rušja. Čulo se je samo njegovo veselo in glasno žvižganje. Jerica je trgala nedaleč od Tinke in je molčala. Minila je ura, in tedaj je bila Jerici košarica polna. Dvignila se je, pa je stopila k Tinki pogledat. Ovbe, Tinki je bila košarica še napol prazna! Zakaj močnice so bile tako dobre, da ni dajala Tinka več dveh v košarico, eno v usteca, ampak narobe. No, Jerica ji je pomagala, in kakor bi trenil, je bila tudi Tinkina košarica polna do vrha.

Nato sta deklici sedli na trato. Mala Tinka je postala utrujena in zaspana. Položila je kodrasto glavico Jerici na kolena in je kar zaspala. Jerica je gledala nekaj časa njen okrogli, rdeči obrazek in njena malce odprta usteca. Potem pa je vzdihnila bridko in se je zazrla v dolinico, ki je ležala globoko tam doli. Videla je zagorsko vasico sredi zelenega polja in je razločila vsako hišo. Tam med zelenjem se je svetila njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa. Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici! Tako prijetno je bilo in veselo od jutra do večera! Saj je živela takrat še njena mamica. In mamica se je vedno smehljala in jo je božala. Majhna je bila Jerica še takrat. Komaj da je znala že dobro hoditi in čebljati. A lepo je bilo vendar in veselo. Saj se ji je smehljala in jo je pestovala. — A umrla je mamica, kar nenadoma je umrla. Zvečer se je še smehljala, a v jutru je že ležala v veliki izbi, in krog nje so gorele debele sveče. Pokopali so jo — in Jerica ni imela več mamice ... In potem je prišla druga mamica. A ta mamica ni bila tako dobra in vesela kot prva. Ni se smehljala in tudi prepevala ji ni. Prišel je bratec Gregec, ki so ga poimenovali vsi za Kekca; prišla je sestrica Tinka. Rada ju je imela Jerica, pa tudi bratec in sestrica sta imela njo rada, da se kar ločiti nista mogla od nje. A kaj vse tisto! Jerica ni imela svoje mamice. Zato pa je bila žalostna. Mačeha je vedno bolj bolehala in je prihajala vedno bolj osorna z Jerico. Očeta ni bilo domov tedne in tedne, ker je drvaril visoko v gorah. Jerica je delala doma in na polju, delala trdo, a z veseljem. Pa vesela ni bila, ker ji mačeha ni privoščila prijazne besede. Nevoljna je bila mačeha vedno in jo je zmerjala. In zgodilo se je večkrat, da jo je udarila v svoji nevolji. To pa je bolelo Jerico. Na podstrešju je jokala ponoči na svoji borni posteljici in je klicala mamico. Mamico je klicala iz nebes, da bi prišla k njej in jo pobožala samo še enkrat kakor nekoč. Lepo bi se ji nasmehljala mamica — in Jerici bi bilo tako prijetno v mladi dušici ...

Vzdihnila je Jerica na trati visoko v gori. Solze so ji prišle v oči, da ni videla več zagorske vasice in rodne hišice. V srcu ji je bilo tako hudo, da bi bila zajokala na glas. Zakaj ne živi mamica? Glej, prinesla bi ji zdaj košarico močnic. Na pragu bi stala mamica in bi se ji smehljala že od daleč. — »Oj, mamica! Ali vidite močnice? Vam sem jih prinesla, samo vam, mamica!« bi rekla Jerica, in mamica bi bila vesela, o, tako vesela! Bolest je stisnila mali deklici mlado srce, da je kar zaječala. Komaj je zadržala glasen jok, in solze so se ji ulile po licih. »Mamca!« je zaklicala na glas in je dvignila roke. Tinka se je zganila v spanju in je odprla oči. Začudena je gledala sestri v obraz. A ko je videla solze, se je dvignila naglo in se je je oklenila okrog vratu.

»Ali te je kača?« je vprašala Tinka vsa v strahu. »Hm, kača ie huda, pa ima strupene zobe ... Ali te je, Jerica? Ali te je?«

Jerica si je obrisala brž s predpasnikom obraz in se je nasmejala. »Ni me kača — ne boj se, Tinka,« je odvrnila. »Veš, samo vroče mi je ... Kam neki se je skril Kekec? Kar izginil je, pa ga ni več ... Kekec, ho, Kekec! Ali slišiš?«

»Ho-ho, slišim,« je odgovoril Kekec iz daljave. Tedaj ga je pa Jerica zagledala in se je prestrašila. Splezal je bil Kekec preko skal do sneženega plazu, ki se je vil onkraj skalovja strmo navzdol do nevidnega prepada. Hm, zagledal je bil Kekec strmi plaz, pa je pomislil. »Bog ve, kako se neki drsa poleti? Ej, to mora biti nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi koza rogove. A zdaj bom zvedel, kako se človek drsa poleti po snegu. Hej — hm ...«

Pobral je Kekec dolgo prekljo, ki je ležala med rušjem. Splazil se je preko skal in obstal na zmrzlem snegu. Zagledala ga je Jerica in se je vsa prestrašila. »Ali mi greš nazaj!« je zavpila in se je stresla po vsem životu. A Kekec se je samo zasmejal. Naslonil se je ob palico, je zastavil svoje okovane čevlje in je zavriskal. Kakor blisk je šinil po strmem snežišču in se je smejal venomer.

Jerici in Tinki je zastala samega strahu kri v žilah. Prestrašeni sta gledali smelega Kekca, ki je drvil proti prepadu. Že sta videli nesrečo, in lasje na glavi so se jima ježili. — »Joj, o, joj!« je klicala Tinka. »Kekec, pusti, o, Kekec!« — Jerica je hotela planiti do snežišča, a nog ni mogla zaradi strahu premakniti. Stala je tam in je vila roke. Videla je pred sabo strašno nesrečo, in mraz jo je stresal. Kekec je zdrknil že globoko doli po plazu; naglo kakor ptič v zraku je drsel navzdol. Še enkrat se je čul njegov veseli vrisk — in tedaj sta zakričali obe deklici in sta se prijeli v divjem strahu za glavo.

Kekcu se je hipoma prelomila palica. Padel je vznak na gladki, trdo zmrzli sneg. Toda obstal ni. Valil se je po strmini navzdol kakor kos lesa; zdaj so bile noge od spredaj, zdaj glava. Zaman je krilil z rokami okrog sebe. Nikjer ni mogel zgrabiti trdne stvari, da bi se je oprijel in se ustavil v svojem divjem teku.

Prifrčal je do konca plazu. Zavpil je še enkrat, da sta ga slišali sestrici prav razločno. Še enkrat se je prikazal vrh snega — potem pa je zdrkniil hipoma ob prepadu in je izginil, kakor da bi se pogreznil v zemljo.

»Kekec, o, Kekec!« je zajokala mala Tinka na ves glas in se je vrgla na trato. Jerica pa se je prijela za glavo, pa sama ni vedela, kaj bi storila. Strah jo je prevzel popolnoma. S široko odprtimi očmi je strmela tja dol, kjer je izginil Kekec za belim snegom. In bila je prepričana, da je Kekec že mrtev. Ubil se je tam v prepadu in nič več ne bo piskal na svojo piščalko lepih pesmi, oj, nič več!

»Joj, o, joj!« je zatarnala obupana Jerica. Zgrudila se je na tla k Tinki in jokali sta obe, bridko jokali v strahu in nesreči ...

2.

Toda naposled se je Jerica vendarle zdramila iz svojega strahu. Dvignila se je naglo, pa je pohitela do snežišča. Ni ji bilo mari ostrega ruševja, ki jo je zbadalo v roke in noge. Urno je letela preko peščevja in je obstala kraj zmrznjenega snega. Hotela se je ozreti v črni prepad, toda ni mogla priti do njega. — Zakaj tla so bila kroginkrog pokrita z gladkim ledom, in vedela je dobro, da se ji spodrsne, ako stopi tja. Zato je obstala tam in je gledala vsa plaha v črno temo, ki se ji je režala iz prepada.

»Kekec, o, Kekec!« je zavpila na ves glas, da je odmevalo stoglasno od pečin in iz prepada.

In čuj — tedaj se je oglasil od nekod čuden glas, podoben petelinjemu kikirikanju. Jerica se je sklonila, pa je poslušala. Toda glas je utihnil hipoma, in globoka tišina je zavladala spet kroginkrog. — »Kekec, o, Kekec!« je zaklicala Jerica še glasneje. Tedaj pa se je oglasilo iz črnega prepada zopet tisto kikirikanje, in Jerica je spoznala tisti glas. Bil je Kekec, ki je klical na ves glas iz prepada. »Kikiriki! Kekec v prepadu sodi ...«  Jerica se je oddahnila in se je kar zasmejala v svojem velikem veselju. Glej, ni se ubil Kekec! Lepo sedi nekje doli v prepadu in se smeje. Pa prav nič se ni pobil, o, prav nič! Vzel bo še celo piščalko iz žepa, pa bo zapiskal veselo pesem, da le kaj! O, hvala Bogu, da se je zgodilo vse tako lepo in da ni bilo nesreče! — In Jerica se je kar smejala. Srce ji je bilo tako veselo, kakor še nikoli. Gledala je v prepad in je klicala neprenehoma. »Kekec, o, Kekec!«

Še enkrat se je zasmejal Kekec in je zaklical. »Kikiriki! Kekec v prepadu sedi!« — Nato je umolknil; toda samo za trenutek. Zakaj hipoma se je oglasila iz prepada vesela in lepa pesem, da le kaj! Kekec je piskal tam doli svojo najlepšo pesem. Prihajala je pesem globoko iz prepada in je bila tako krasna, da bi se človek kar smejal. Saj pravim — ta Kekec! Nihče na vasi ni imel take piščalke, pa tudi takih pesmi ni znal nihče razen Kekca.

Poslušala ga je Jerica vsa vesela in je skoro pričela skakati v svoji radosti. »Kekec, o, Kekec! Pridi iz prepada, da gremo domov! Ali slišiš, ljubi Kekec? Pridi iz prepada!« je klicala in ploskala z rokami.

Kekec je nehal piskati. Začulo se je votlo ropotanje v prepadu, kakor bi se trgalo kamenje in bi se valilo po strmini. In ni minilo deset trenutkov, pa se je že prikazal iz prepada Kekčev rdeči obraz. »Hoho!« je zavpil Kekec, ko je zagledal Jerico. Zasmejal se je veselo in se je pognal z vso močjo navzgor. In kakor bi trenil, je stal pred Jerico in je otepal z rokami okrog sebe. »Ha, ali me vidiš,« je rekel. »Gotovo sem se stokrat prekopicnil. Hm, kar metalo me je — hop-hop-hop! — Pumf! In ležal sem tam doli, v mehkem snegu sem ležal, kakor doma v postelji. Saj pravim — da se mi ni zlomila tista preklicana palica, pa bi ne bilo tega. O, lepo se je drsati poleti, lepo, ti rečem, Jerica. Kar še enkrat bi šel poizkusit ...«

Toda Jerica ga je kar pograbila z obema rokama za rame. »Ali boš tiho,« je rekla in je bila vsa huda. »Glej, da se hitro spraviš od tod! Še tega se mi manjka, o, samo še tega! Ti si velik nepridiprav, Kekec, to ti povem. Koliko skrbi in straha sva prebili s Tinko! Ti pa govoriš tako in se smeješ. Ali te ni sram.«

»Hm,« odvrne Kekec in umolkne ves prestrašen. Šele sedaj vidi, da mu je obleka vsa raztrgana. Hlače so bile preklane in vse razcefrane; jopič pretrgan in srajca polna luknjic. Samo klobuček je bil cel, in tudi petelinje pero je še tičalo za klobučkom. A vse drugo — ovbe, ovbe! — In prestrašil se je Kekec, da mu je kar vroče postalo. Matere se je domislil in dolge šibe v njeni roki. Pa ga je minilo vse veselje, in razigrana volja ga je minila. Glavo je sklonil na prsi in je bridko vzdihnil. Pa še skoro zajokal bi bil, da ga ni bilo sram Jerice.

Pa tudi Jerica je zagledala raztrgano obleko in se je prestrašila. — »Oh, kakšen si!« je zatarnala. »Pa kaj reče mati? O, Kekec, da si tako neroden! Kaj je bilo treba vsega tega? Kaj reče mati, Kekec.« — Zaskrbelo je to Jerico. Pregledala je Kekčevo obleko in jo je poizkušala zravnati.

A bilo je vse zaman. Obleka je zevala na vseh koncih in krajih, pa naj je tarnala Jerica, pa naj je Kskec zdihoval še tako bridko.

Kekec se je splazil molčé po svojo polno košarico. O, niti Tinke ni pogledal, ki ga je klicala tam ob rušju im je ploskala z rokami. Samo namrdnil se je Kekec, pa jo je pocedil po strmini. Skrbela ga je njegova nesrečna obleka in je bil ves žalosten in pobit. Resnično — ne zaradi sebe! O, zaradi sebe se Kekec ni bal matere. Čemu tudi? Zaslužil je pet gorkih, ker je bil tako neumen, da se je šel drsat na zmrzli sneg. Prenesel bi tistih pet gorkih, lepo bi jih prenesel in bil samo dvakrat zajavkal. A zaradi Jerice je bil Kekec žalosten in potrt. Saj je slišal, kaj je rekla mati opoldne Jerici. »Lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Posebno pa na Kekca pazi!« — Tako je rekla mati. Kekec pa je šel; podrsal se je po strmem snegu in se je prevrnil v prepad. Vso lepo obleko si je raztrgal, da ne bo za nobeno rabo več ... O, Jerica ni niti utegnila paziti, pa je že napravil neumnost. Saj pravim — Kekec, o, Kekec! Čemu si storil to, da bo zdaj Jerica doma tepena zaradi tvoje norčavosti? Čemu, o, Kekec?

In Kekcu je bilo v srcu tako hudo, da je stisnil ustna. Bežal je skozi grmovje, bežal je skozi zeleni gozd in se ni ustavil niti enkrat. Jerica, uboga Jerica! Zaradi njega bo tepena in zmerjana. A Jerica ni ničesar kriva. Vsega je kriv samo Kekec; vsega je kriva samo njegova norčavost ... Kekec, o, Kekec! Čemu si storil vse to?

Kekec je pridirjal do pašnika. Tam se je vrgel v travo in je zajokal. Na glas je zajokal, ker ga je tako hudo bolelo v srcu. Zakaj je bil tako neumen, o, zakaj? Pustil bi naj bil zmrzli sneg, pa bi bil rajši zapiskal lepo pesem na piščalko, pa bi ne bilo nesreče. In Jerici bi ne bil napravil tega zla, tega velikega zla, ki jo čaka doma zaradi njega. O, resnično ....

Kekec je zavpil še enkrat v svoji veliki bolesti in je zaril obraz med travo. Potem pa se je naglo dvignil in je letel na vso moč preko travnika. Med vrtovi je tekel proti domu, ker ga je bilo sram ljudi. Za trenutek mu je šinila v glavo misel, da bi se potuhnil pred materjo. Toda odločno je zmajal z glavo in je stopil urno preko praga. Mati je sedela v veliki izbi za mizo in si je podpirala glavo z rokami. Bila je vsa bolehna in slaba.

Kekec se ni obotavljal. Košarico je postavil na mizo in je stopil tik pred mater. »Poglejte me, mati!« je rekel in je stisnil ustna. »Radoveden sem bil, kako se človek drsa poleti po snegu. Pa sem podrsal, pa sem se prevrnil v prepad ... Joj, pa se je raztrgala obleka! Samo klobuček je cel in pa petelinje pero, o, mati!«

Mati ga je pogledala in se je vsa razsrjena dvignila. Za trenutek jo je posilil kašelj, da se je prijela za prsi. Potem pa je zavpila. »Kakšen si, ti nepridiprav, o, kakšen si! Kdo ti je rekel, da se drsaj po snegu? Ha? Kaj ti je rekla Jerica, ta malopridnica? Kje je prodajala zopet svoja zijala? — Pa sem ji rekla, naj pazi nate. O, lepo je pazila, lepo! Saj pravim ...«

»Saj ni imela časa, da bi pazila name,« je odvrnil Kekec pogumno. »Ničesar ni kriva Jerica. Jaz sam sem vsega kriv. Naskrivaj sem se izmuznil, pa sem šel na sneg ... Jaz sam sem kriv, mati. O. le vzemite palico! Veste, pet gorkih sem zaslužil. Ne bom zajavkal, mati, niti enkrat ne bom zajavkal ... A Jerico pustite! Ničesar ni kriva ...«

»O, le tiho bodi, nepridiprav!« ga je prekinila mati v svojem srdu. »Hitro se preobleci v staro šaro, pa ženi kozo past! A z Jerico, to malopridnico zijalasto, že obračunam ... Na polici je palica — prinesi jo sem!«

Kekec se je oddahnil. Mislil je, da zdaj dobi svojih pet gorkih in razveselil se je. Nato se je splazil na peč in je vzel s police palico. Dal jo je materi in se je postavil pred njo. Glavo je sklonil in se je nasmejal. »Zaslužil sem jih — o, dajte mi jih, mati, ker sem jih resnično zaslužil! Samo Jerico pustite, mati, ker ni ničesar kriva ...«

»Ali mi nisi tiho?« je zavpila mati nad njim in mu je odmerila prvo gorko. Ovbe — neprijetno je zaščemelo Kekca po hrbtu; toda zajavkal ni. Še bolj se je sklonil, da bi mati lažje merila, in je čakal. A čakal je zaman. Mati je položila palico na mizo in ga je pahnila od sebe. »Kaj stojiš in zijaš? Preobleci se in ženi kozo na pašo!«

Kekec je izprevidel, da se mora ravnati po materinem ukazu. Molče se je oblekel v staro, oguljeno obleko, ki mu je bila napol prekratka. Nato je stopil še enkrat k materi. Proseče je dvignil roke in je moledoval. »Ne storite Jerici žalega, mati! Ničesar ni kriva — o, resnično ... Vsega sem kriv jaz, samo jaz, o, mati ...

A mati mu je pokazala duri, in Kekec je moral iti. Glasno je meketala koza v hlevu, ker je bila lačna in je hotela na pašo. Kekec jo je pognal molčé v strmo reber in se ni pogovarjal z njo kakor druge dni. Tam ob goščavi je legel na trato! Roke je podložil pod glavo in je strmel na visoke snežnike, ki so se kopali v svetlih solnčnih žarkih. Bilo je mirno in tiho vsenaokrog. Le tam doli med belim prodom je pošumeval gorski potok, kakor da bi se smejal in pitajeno hihital. Druge dni je Kekec prepeval in piskal na ves glas. A danes se mu ni ljubilo, ker ga je skrbelo zaradi Jerice. Bolelo ga je v srcu in peklo nekaj čudnega in bridkega, da mu je šlo skoro na jok. Saj je vedel: Jerica bo tepena in zmerjana danes zaradi njegove norčavosti. Uboga Jerica pa se je Kekcu smilila. Saj je bila dobra; govorila je vedno lepo in se mu je smehljala. Rada ga je imela in je vedno pazila nanj, da mu ni ničesar zmanjkalo.

»Ovbe!« je zaklical Kekec v svoji bolesti. »Čemu me mi mati nabila? Seveda — ščemelo bi me zdaj še nekoliko. Pa vseeno bi piskal na piščalko in bi pel lepo pesem. A zdaj me boli v srcu, tako jako me bdi! Pa čemu je bilo vsega tega treba? Čemu, te vprašam, ti Kekec.«

In Kekec je bil ves žalosten in pobit. Strmel je nepremično na bele snežnike, ki so bili vsi lepi in mirni. Pa Kekca niso zanimali. Zanimal ga ni niti črn hrošč, ki je prišel kdove odkod in se je plazil po njegovi nogi. Imel je dolge in svetle tipalke in je bil tako krasen, da bi se mu bil človek kar čudil. A Kekec ga je samo brcnil, da je odletel v grmovje. Pa je spet gledal nepremično na snežnike, in v srcu ga je bolelo.

Solnce se je bližalo goram. Tedaj pa je Kekec vstal in je šel po kozo, ki je ležala mirno tam gori ob skalovju. Molče jo je pognal po hribu navzdol in ji ni privoščil prijazne besede. Počasi je stopal za njo proti domu. Skoro bal se je doma. Saj je vedel, da bo zagledal Jerico vso objokano in žalostno. Dobro je vedel, da zdihuje zdaj nekje na dvorišču in se joče, bridko joče samo zaradi njega. Oj, in Kekcu bi bilo neprijetno vse to. Saj je bil prepričan, da zajoče tudi on na glas, če bi videl, da se Jerica joče. In bila bi bolest še stokrat hujša, še stokrat hujša.

Pognal je kozo naravnost na dvorišče. Sam pa se je splazil od strani k hlevcu. Samo, da bi ne zagledal Jerice, se je potuhnil na vso moč. Nikogar ni bilo na dvorišču. Vse je bilo tiho. Samo petelin je pel tam, gori ob plotu. Kekec se je oddahnil in je stopil v hlev za kozo. Za trenutek je povesil glavo in je pomislil, kaj naj ukrene. A tedaj mu pride hipoma na uho pritajeno ihtenje. Prestrašen dvigne glavo in se ozre okrog sebe. In tam v kotu kraj jasli zagleda majhno deklico, ki se stiska k zidu in bridko ihti. Pa to ni bila Jerica; to ni bil nihče drugi nego mala Tinka.

Kekec se začudi. Stopi bliže, pa se dotakne Tinkinega ramena. »Ti si, Tinka,« izpregovoril in se še vedno čudi. »Pa zakaj se jočeš, ti Tinkara? Ali me slišiš? Zakaj se tako cmeriš? Ali ti je pojedla mucka punčko? Ali slišiš, Tinkara.«

Tinka dvigne glavo in pokaže svoj objokani obrazek. »O, Kekec!« pravi in zajoka nanovo. »Strašno je bila Jerica tepena, o, strašno! Pa ni jokala, prav nič ni jokala ... Tepena je bila zaradi tebe, Kekec. Veš, zato, ker si ti hudoben ... Pa mama ji je rekla, da mora od hiše. Služit mara nekam daleč. Pa je rekla Jerica, da pojde jutri zjutraj ... O, Kekec! Jerica pojde stran. Pa je ne vidim nikoli več ...«

Mala Tinka je zajokala na ves glas. Kekec pa se je kar stresel samega strahu. »Ali je res, Tinka?« vpraša. »Ali je res, kar praviš?« — A Tinka mu ni mogla zaradi joka ničesar odgovoriti. Samo z glavo je pokimala in se je stisnila še tesneje v kot. Kekec jo je gledal še nekaj časa. Potem pa se je okrenil naglo in je zbežal iz hleva. Hitel je naravnost v hišo, da bi poiskal Jerico. Dobil jo je na podstrešju. Zavezovala je drobno culico in se je nasmehnila, ko je zagledala Kekca.

Kekec jo je nekaj časa gledal in je molčal. Nato pa je stopil tik nje in jo je vprašal ves pobit. »Ali greš res od hiše? Ali greš res služit? — O, Jerica, zakaj greš? Pusti culico in ostani doma!«

A Jerica je zmajala z glavo. »Moram stran,« je odvrnila žalostno. »Glej, mati mi je rekla tako, in zato moram od hiše. Že sem povezala culico. Jutri navsezgodaj pa odidem čez gore. K teti Nežari grem služit. Saj veš, onkraj gorá ima domačijo. Služit grem k njej, ker hoče tako mati.

Jerica je povesila za trenutek glavo in je vzdihnila. Kekca pa je pričelo v grlu dušiti, da ni mogel izpregovoriti besedice. Samo za roko jo je prijel in jo je gledal ves žalosten. »In jaz sem vsega tega kriv,« je izpregovoril naposled. »Uboga Jerica, ti pa moraš trpeti zaradi mene. Ali si huda name, Jerica? Huda zaradi te nesreče?«

»Prav nič nisem huda,« je odgovorila Jerica in se je nasmehnila. »Mati me je tepla. Pa nisem huda nanjo. Saj sem zaslužila, ker nisem pazila nate. Mati je bolehna in je sitna in zlovoljna zaradi tega. O, prav nič ji ne zamerim, da me je spodila od hiše. Saj vem, da bi itak morala danes ali jutri. No, čimprej, tem bolje ...«

Kekec jo je poslušal. A kar hipoma ga je zbodlo v srcu nekaj tako bridkega, da je zajokal na ves glas. Oklenil se je Jerice in je ponavljal neprestano. »Ne pojdeš od hiše — ne pojdeš od hiše! Jaz sem kriv vsega, samo jaz! Zato pa pojdem jaz od hiše ... Ali sliši, Jerica? Jaz pojdem od hiše, jaz, ki sem kriv vse nesreče ...«

»Ne bodi neumen, Kekec,« mu je prigovarjala Jerica in mu brisala solze z lic. A Kekec je zamahnil z roko in je udaril z nogo ob tla. »Jaz pojdem od hiše, jaz!« je ponovil uporno. »Služit pojdem k teti Nežari. Ti, Jerica, pa ostaneš doma. Resnično ostaneš doma, to ti povem ...«

In Kekec je šel naglo s podstrešja. Iztikal je po kuhinji in izbi, a matere ni našel nikjer. Zagledal jo je šele na vrtu, kjer je rezala muljavo za prešiče. Pogumno je stopil pred njo. Z rokavom si je obrisal oči, pa je rekel. »O, mati,! Ali vas nisem prosil, da nikarte tepsti Jerice? Lepo sem vas prosil. A vi ste vendarle tepli nedolžno Jerico in ste jo še celo zapodili od hiše. Že si je zavezala Jerica culico in jutri zjutraj pojde služit k teti Nežari za gore. A Jerica je nedolžna, mati. Vsega sem kriv jaz ... Zakaj niste pretepli mene in me zapodili od hiše? — A jaz vam rečem, mati — Jerica ostane doma. Jaz pojdem od hiše, jaz pojdem služit k teti Nežari! Zato, ker sem kriv vsega, pojdem z doma. A Jerica ostane doma, mati ...«

Mati ga je vsa začudena gledala. Srp je položila v travo, pa ga je gledala. Roke je stisnila k prsim in mu ni odgovorila dolgo časa ničesar. »Kaj govoriš neumnosti,« je dejala potem. A vendar ni bila nevoljna in neprijazna. »Kar sem rekla, sem rekla. Jerica gre od hiše — pri tem ostane. Zakaj me pa ne posluša? Zakaj je tako zijalasta? — Glej, samo za las je manjkalo, pa bi se bil ti ubil za Krivim plazom, o, samo za las! In vendar sem ji naročila, naj pazi nate. — O, naj le gre med svet k tujim ljudem! Pri teti Nežari se bo že naučila, pa ne bo več zijalasta ...«

»A vendar je Jerica nedolžna,« je ugovarjal Kekec. »Jaz sem bil zijalast, jaz, mati. Zato pa pojdem od hiše, da se odvadim zijalosti. Dobro mi bo podkurila teta Nežara, in v treh tednih bom zdrav, mati. A Jerico pustite, mati ker Jerica niti malo ne pozna zijalosti.«

»Tiho!« je velela mati osorno. Pobrala je nažeto muljavo in se je obrnila proti domu. Zasukala je Kekca in ga je pognala proti hiši. »Da si mi tiho!« je govorila. »Če ne, boš še klečal vso noč. Kar sem dejala in napravila, to je moja stvar. A Jerica naj gre, da se priuči pameti in reda. Ali si slišal?«

Kekec ni več govoril. Glavo je sklonil in je molčal vso pot. V izbi se je spravil za peč in si je podprl glavo z rokami. Strmel je v tla in je premišljal. Tiho so se odprle duri, in v izbo se je priplazila mala Tinka. Boječe in plaho je stopila k peči in se je dvignila trudoma na klop. Potem pa se je stisnila v kot in je ždela tam. Prst je vtaknila v usta in je gledala vsa plašna k mizi, kjer je pripravljala mati večerjo.

Nobenemu ni teknila tisti dan večerja. Kekec in Tinka sta se vedno ozirala v vrata in sta pričakovala, da pride Jerica. A Jerice ni bilo od nikoder. Molčé so povečerjali, in potem je spodila mati otroka spat. Nekaj časa sta se obotavljala, a naposled sta vendar šla. Toda dolgo, dolgo nista mogla zaspati. Strmela sta skozi nezagrnjeno okno na visoke snežnike, ki je za njimi zahajalo solnce. Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vzhajajoča zarja. Preko nebotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Izginil je sneg, in vseokrog trepetal je samo živ plamen in je objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in so se smehljale v mračno, temno dolinico ...

Tisti čas je spela Jerica preko polja. Tuintam se je sklonila, pa je utrgala lepo rožo. Že je imela nabran velik šopek, da ga je komej držala v rokah. Zavila je med njivami in je stopila na pokopališče, ki je stalo sredi polja. Iz gozda se je oglašal zapoznel kos in je drobolel veselo pesem v tihi večer. Jerica je obstala kraj nizke gomile, ki je bil vanjo vsajen nizek, lesen križec, ovenčan z že napol uvelimi rožami. Ves grob je bil posajen z živimi, lepo venjaječimi cveticami. Jerica je pokleknila in je pritrdila šopek na leseni križ. Sklenila je roke in je povesila glavo.

»Mamica,« je zaklicala, in v oči so ji stopile solze. »Prišla se k vam po slovo. Zapodila me je mačeha z doma, in v jutru grem služit v tuji svet ... O, mamica! Sama bom in zapuščena, kakor bo zapuščen vaš grobek ...«

Deklica je zaplakala na glas in se je sklonila, da se je dotikala z obrazom groba. A grob ni bil mrzel; bil je poln rožic in mehke tolažbe. Samo tih je bil, tako tih in mrtev! — Jerica je jokala in je klicala mamico. A nihče ji ni odgovoril glasne besede. Samo rožice na grobu so se tresle v večernem vetrcu, ki je pošumeval nad pokopališčem. Šepetale so tiho in lepo in so se sklanjale nad grobovi. Jerica je slišala ta šepet in se je polagoma pomirila. Dvignila je obraz in je gledala na mrtvi grob. — »Mačeha me je zapodila z doma,« je rekla. »Pojdem in se nemara več ne vrnem. Pa kdo bo skrbel za vaš grobek, mamica? Kdo bo prilival rožam, da ne usahnejo sredi poletja? O, kdo, mamica?«

Rože so se stresle in so na glas zašumele. Jerica se je nasmehnila in jih je pogladila z roko. »O, saj vem, kaj mi hočete povedati,« je dejala. »Glejte, nebo vam pošlje roso, ko boste žejne in boste pričele hirati. Resnično — Bogek je nad nami, in Bogek nam je dal dobre zvezde, ki čuvajo nad nami in nam kažejo lepo pot. Bogek bo skrbel za vas, rožice, kakor bo skrbel tudi zame. O, resnično ...«

S tihimi, gorkimi besedami se je poslavljala Jerica od mrtve mamice. Noč je že legala na dolino in bele gore. Zvezde so se užigale po nebu. Bile so velike in svetle. Mirno so gledale na zemljo in so se prjazno smehljale. Bile so kakor tihe oči, ki gledajo nekam daleč, daleč; v tisto deželo gledajo, kjer se smeje lepa sreča. Vesela je sreča; zato pa se tudi smehljajo nebeške zvezde in so vse vesele. Jerica je gledala zvezde in se je smehljala. V srcu ji ni bilo več žalosti in strahu. Ni ji bilo več bridko v duši, ker mora z doma. Saj je bila prepričana, da se ji ne bo godilo slabo, ker se bodo smehljale nad njo božje zvezde. Lepo ji bodo kazale pot v neznano deželo. Za njimi pojde, kamor jo bodo vodile. Pa nemara zagleda v neznani deželi tiho srečo. Pa se bo smehljala in bo vesela, kakor so vesele božje zvezdice na nebu ...

3.

Jutro je pogledalo skozi nezagrnjeno okence v izbico, kjer sta spala Kekec in Tinka. In tedaj se je Kekec zganil in je odprl oči. Videl je, da snežniki že žaré v jutranji zarji, in iz oči mu je izginil ves zaspanec. Naglo se je pokrižal in je skočil s postelje. Oblekel je svoje irhaste hlače dokolenke in si je obul nakovane čevlje. Bil je tiho kakor miška, da bi ne prebudil sestrice. A Tinka ga je vendar slišala. Kar oči je odprla, pa ga je gledala nekaj časa vsa začudena.

Kam se že napravljaš, Kekec,« je vprašala in se je napol dvignila. Kekec je položil prst na usta. »Pst, Tinka!« je rekel potihem in se je ozrl na zaprta vrata. »Pst, Tinka! Veš, da ne sliši mati ... Jerica gre z doma. Najbrž je že vstala. Veš, pa pojdem z njo tja do gozda, da ji ne bo žalostno in hudo. A mati ne sme tega vedeti ...«

Tinki se je razžalostil obrazek. Zamahnila je z roko, pa je dejala. »Če greš ti, pa pojdem tudi jaz. Kar hitro se napravim in grem z vama. Lepo bom govorila Jerici, da ne bo jokala. O, kar vstanem, pa pojdem ...«

Tinka je res vstala in se je naglo napravila, pa najsi je Kekec še tako ugovarjal. Ni si dala prav ničesar dopovedati. Pa še najlepše krilce je oblekla in najlepšo šlabankico (jopico). Na noge pa si je nataknila močne čeveljčke in volnene nogavice. O, Tinka se je napravila, kakor da bi resnično šla na visoke gore trgat belih planik. Pa je hotela samo spremljati Jerico na težki poti z doma in ji govoriti lepe in mehke besede. A Tinka ni znala, kako dolgo pojde z Jerico. Hm, nemara pa stopi res na gore, če ne bo predaleč in če je ne bodo bolele preveč nožice. A do gozda pojde gotovo. Do gozda pa je daleč, in prav je storila, da si je obula močne čevlje.

Bratec in sestrica sta se zmuznila v izbo. Obstala sta na pragu, ker sta se bala matere. A matere ni bilo v izbi. Na mizi se je kadil zajtrk, in tri žlice so ležale kraj sklede. Kekec in Tinka sta se začudila in sta stopila k mizi. Sedla sta na klop, pa sta pričela molčé jesti. Vrata so se odprla, in prišla je Jerica s culico v roki. Bila je vsa bleda, a vendar se je smehljala, ko je stopila k mizi.

»O, Jerica!« je vzdihnil Kekec, ko jo je zagledal. »Glej, zajtrk že čaka nate. Pa tudi brašno stoji pripravljeno zate na mizi. Mati je pripravila vse zate ... Pa midva sva vstala in se napravila, da te pojdeva spremljat do gozda. O, Jerica, ne hodi stran! Kar lepo ostani doma! Saj mati ne bo vedno huda. Glej, saj ti je pripravila brašno, da ne boš lačna na poti.«

Jerica je zmajala z glavo. »Moram, Kekec, stran moram!« je odvrnila. »Saj poznam mater. Kar je rekla, je rekla, in pri tem ostane. A kje je mati? Iskala sem jo že povsod, da bi se poslovila od nje, a je ne dobim nikjer.«

Kekec ni odgovoril ničesar. Gledal je skozi okno na vrt, kjer se je ravno zasvetila rosa v jutranjem solncu. Tinka pa je srebrala iz skodelice in je gledala neprenehoma Jerico, ki je jedla mirno in ni bila prav nič žalostna. Ko so použili zajtrk, je vzela Jerica brašno in culico. Še enkrat se je ozrla po izbi in se nasmehljala. Potem pa je stopila k durim in jih je odprla. Šla je skozi vežo in je obstala na dvorišču. Pogledala je kroginkrog, da bi videla mačeho. A mačehe ni bilo nikjer. Zato je krenila Jerica na polje. Molčé in brez besed sta šla za njo Kekec in Tinka. Gledala sta v tla, pa se nista upala govoriti. Šli so preko polja, ki je bilo vse rosno in še vse zaspano, zakaj solnce je komaj pogledalo izza belih snežnikov.

Naposled pa se je Kekec vendarle oglasil. Pokazal je s prstom do njive sredi polja. »Glej, Jerica!« je rekel. »Tam gori stoji mati ...«

Jerica jo je zagledala, pa je pospešila korake. Šla je prav do mačehe in ji je ponudila roko. »Prišla sem, da vam rečem zbogom, mati!« je dejala mirno in prijazno. »Zdaj grem k teti Nežari za gore ... Zahvaljujem se vam za vse dobrote, mati! Odpustite mi, če sem vas kdaj razžalila! In ne bodite hudi, mati! ...«

Mačeha je gledala vstran. Zdelo se je, da Jerice niti ne posluša. A ko je Jerica umolknila in je še vedno prožila roko, se je okrenila. Za trenutek je pogledala svojo pastorko in ji je podala roko. »Hodi srečno,« je rekla. »Pa pozdravi teto Nežaro!«

Nato se je obrnila in je šla preko polja. Jerica je gledala za njo, kakor da bi pričakovala, da izpregovori mačeha še eno besedo. Dobro je vedela, da je šla mačeha samo zaradi tega na polje, da se izogne pastorki in je ne vidi več, ker ji je nemara že hudo, da jo je zapodila z doma. Saj je znala, da mačeha v srcu ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako sitna in razburljiva. Zato pa je gledala zdaj Jerica za njo in je mislila, da izpregovori mačeha še eno besedo. A mačeha se ni več ozrla. Naglo je šla ob njivah proti domu. Kekec je stekel za njo in zaklical. »Mati, ali smeva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do gozda ... Ali smeva, mati?«

Mati mu je pomignila z roko in je stopila za visoko žito. Izginila je in Jerica je ni videla več. Kekec se je vrnil. Šli so do pašnika onkraj vasi in so zavili po kolovozni poti proti gozdu. Od vseh strani je prihajalo glasno ptičje petje. Solčni žarki so plavali vseokrog, in rosa se je svetila po zagorski dolinici. Na zelenimi gozdovi pa so stali beli snežniki in so zrli smehljale se iz sinjih višav. Na njihovih temenih in strmih skalah se je lesketal sneg, ki ne skopni nikoli, ampak je vedno čist in bel, pa najsi pripeka poletno solnce še tako silno.

Kraj gozda so se ustavili. Jerica je segla Tinki v roko in jo je pogladila po razmršenih laseh. »Vrnita se,« je rekla. »Zadosti daleč sta že prišla. Sama pojdem naprej in nočem, da bi se vidva utrudila.«

A Tinka je kar zajokala. Oklenila se je Jeričine roke in je ni hotela izpustiti. »O, še grem s tabo — samo košček pota še,« je govorila. »Prav nič nisem trudna. Pa tudi noge me ne bolé ... Samo košček pota še, Jerica!«

»Hm,« je dejal Kekec in je iztrgal Jerici iz rok culico. Vrgel jo je preko ramena in nadaljeval. »Še nekoliko časa greva s tabo. Veš, da te ne bo strah v gozdu in da ti ne bo dolg čas.«

Jerica ni mogla nič drugega, nego da se je vdala. Šli so zato dalje po tihem gozdu. Razvezal se jim je jezik, in pričeli so govoriti. Kekca je minila tista žalost in pobitost, ki ga je tlačila že od sinoči. Tuintam se je še celo veselo zasmejal, da bi razvedril Jerico. Iz žepa je potegnil svojo lepo piščalko in pričel piskati radostno pesem. Nasmejala se je Jerica, in še celo mala Tinka je obrisala solzna lica in se je zahihitala.

»Škoda, da greš, Jerica,« je dejal Kekec, ko je prenehal piskati. »Glej, v nekaj dneh si izmislim novo pesem. Lepa bo tako, da bodo ptice kar umolknile, ko jo bodo zaslišale. Čudile se bodo, pa se pridejo k meni učit. Kaj meniš, Tinka? Ali mi verjameš? Na rame mi bodo sedle ptice in bodo kar strmele. Polovim jih in jih zaprem doma v kletko. Pa boš imela dosti zabave, Tinkara!«

Kekec se je zasmejal na glas in je dregnil Tinko. Tinka pa je strmela in je sklepala z rokami. »Ali res?« je vprašala vsa začudena. »O, Kekec, to bo veselje! Lepo mi bodo peli ptički. Hm, najlepše bo pa prepeval kos. Veš, zlat kljun ima: zato pa poje tako lepo. Le kmalu si izmisli tisto pesem, Kekec! Le kmalu jo zapiskaj, pa mi prinesi ptičke!«

No, Tinka je imela rdeča, okrogla ličeca in je bila majhna. Zato pa je verjela vse, in še na misel ji ni prišlo, da se bratec samo šali. Kekec pa se je znal šaliti, ker je imel jeziček namazan, a v glavi polno porednih muh, ki mu niso dale miru. — »Hm, seveda si jo kmalu izmislim,« je nadaljeval. »Samo v travo ležem, pa pogledam v nebo, in že imam tisto pesem, o, resnično, jo že imam. Kar poslušaj, Tinka, in odpri oči!«

Kekec je vzel zopet piščalko in je zapiskal. Zapiskal je pesmico, ki je Jerica in Tinka nista še nikoli čuli. Pa je bila pesmemca resnično lepa, da se deklici kar nista mogli načuditi. Tinka je kar gledal okrog sebe in je pričakovala, da prileté zdajpazdaj drobne ptičice in sedejo Kekcu na ramena. A pričic ni bilo od nikoder. Molčale so nekje sredi gozda, pa so poslušale. Samo samotna sinica je čebljala tam v grmovju, kakor bi poslušala Kekca.

»Pa si rekel, da pridejo ptičice,« je očitala potem Tinka Kekcu, ko so šli dalje v zeleni gozd. »Pa ni bilo nobene. Samo sinica je čivkala in je klicala: Fuj-fuj!«

»Ti si trepica, Tinka, trepica kakor sinica,« je odvrnil Kekec. »Ali veš, zakaj niso prišle zdaj ptice k meni? Veš, zato niso prišle, ker si ti trepica. O, iz grmovja so gledale ptice. Pa so rekle: Ne gremo se zdaj h Kekcu se učit. Zato se ne gremo, ker je pri njem Tinkara. Tinkara pa je trepica. Če bi šle h Kekcu, pa bi bile tudi me trepice, kakor je Tinkara ...«

Kekec se je smejal na ves glas. Tinka pa se je namrdnila in nakremžila. Obrnila se je v stran in ni hotela več pogledati bratca. Kekec pa jo je dražil še naprej. A ko je videl, da je Tinka resnično že huda, jo je prijel za roko. »Kar nič mi ne zameri, Tinka,« je rekel. »Saj sem se samo šalil. Saj nisi ti trepica. Veš, trepice so samo ptice, ki nočejo k meni, da bi se naučile lepih pesmi.«

Tinka se je potolažila in se je pričela zopet smehljati. Prijela je Jerico za roko in je stopala kraj nje po hrapavi poti, ki se je vila vedno bolj navkeber. Za trenutek so umolknili vsi in so se zatopili v svoje misli. A tedaj se je oglasila zopet Jerica. »Pojdita nazaj — prišla sta že itak predaleč. Kar lepo pojdita domov ...«

A Kekec je zamahnil z roko. »Kaj to!« je odvrnil. »Še majhen košček pojdeva in potem se vrneva ... Toda povej mi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore k teti Nežari? O, dolga mora biti kakor do morja in strma in visoka kakor do neba. Ali ni res?«

»Seveda je dolga in strma,« je odgovorila Jerica. »Ves dan bom hodila. Toda preden zaide solnce, bom že za gorami pri teti Nežari. Samo dobro moram stopiti.«

»Hm, pri teti Nežari,« je menil Kekec. »O, dobro se je še spominjam. Pred dvema letoma je bila pri nas. Prinesla mi je konjička, ki sem lahko nanj piskal. Če si pihnil vanj, pa je zacvilil: Fij-fi-fi ... O, dobra je teta Nežara in se rada smeje kakor naša Tinka. Saj pravim, kar s tabo bi šel — k teti Nežari bi šel s tabo, Jerica.«

»Pa kdo bo doma pasel kozo?« je odgovorila Jerica. »Vesta, vidva morata ostati lepo pri materi! Pridna morata biti, da ne bo mati žalostna zaradi vaju! Zame bo pač bolje pri teti Nežari. Saj jaz nimam mamice ...«

Jerica je povesila glavo in je postala žalostna. A Kekec ni videl njene žalosti. Obstal je hipoma in je tlesknil z rokami. »Pa kaj bo rekel oče?« je zaklical kar hipoma. »V soboto pride domov, pa ne bo videl več Jerice. Pa kaj bo rekel?«

»Saj mu povem jaz vse,« je rekla Jerica. »Veš, pot k teti Nežari drži mimo gozda, kjer dela oče. Pa stopim k njemu in se poslovim od njega. Vse mu povem, da ne bo nič žalosten zaradi mojega odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služit k teti Nežari. Stara sem zadosti.«

Dospeli so do razpotja, kjer se je cepila pot na tri strani. Jerica je obstala in je premišljala. »Tale pot bo prava,« je rekla naposled in je pokazala pot, ki se je vila na levo. »Zdaj pa kar pojdita domov! Stopiti moram naglo, če hočem še pred nočjo dospeti k teti Nežari. Ostanita lepo zdrava in se spomnita časih name!«

»Samo še košček pota, o, samo še košček pota!« sta prosila Kekec in Tinka, ker se kar ločiti nista mogla od sestrice. Pa sta prosila tako lepo in presrečno, da ju Jerica ni mogla kar zapoditi. Šli so naprej in so prispeli zopet do razpotja. Zdaj pa je Jerica še bolj premišljala, po kateri poti naj krenejo. Videlo se ni nič drugega kakor temne smreke, ki so bile tako visoke in košate, da se je prikazal le tupatam majhen košček neba izza vejevja. Jerici se je zdelo, da je srednja pot prava. Zato so krenili po njej in so se pričeli zopet glasno pogovarjati. Toda pot je prenehala hipoma: samo ozka, malo izhojena steza se je vila naprej med gostim grmovjem.

Jerica se je začudila. Vedela je, da je izgrešila pot, in zato ji je bilo neprijetno. Obrnili so se, da bi prišli nazaj do razpotja. A hodili so in hodili; dolgo uro so hodili, pa vendar niso prišli do razpotja. Samo do konca poti so prišli in so videli zopet pred sabo stezo, ki je držala v gosto grmovje. — »Čudno,« je dejala Jerica in je bila vsa v skrbeh. »Saj je držala samo ena pot do razpotja po sredi. Zdaj pa ne najdemo niti razpotja.« — In Jerico je skrbelo vedno bolj. Ne zaradi sebe, ampak zaradi Kekca in Tinke. Hitela je nazaj po poti, pa je prišla zopet do grmovja in ozke steze; tekla je naprej — a tam je zagledala zopet grmovje in stezo. Pa se je Jerica čudila, in skrbelo jo je, da ji je stopil mrzel znoj na čelo. — »Izgrešili smo pot in zašli,« je rekla naposled, ker si ni znala več pomagati.

Kekec se je zasmejal in je tlesknil z rokami. »O, prav, da smo zašli,« je menil in se ni prav nič ustrašil. »Prav, bomo saj dlje časa skupaj. Nič se ne boj, Jerica! Pa tudi tebi, Tinka, se ni bati ničesar. Jaz vem dobro, da je tu po gozdu vse polno škratcev. Kar poklicati jih je treba, pa pridejo in pokažejo pot. Počakajta! Na piščalko zapiskam in zapojem. In kar iz zemlje zraste škratec in nam pokaže pravo pot.«

Resnično — Kekec je vtaknil piščalko v usta in je potem zapel. Trikrat je zapiskal svojo pesem in je gledal naravnost v goščavo.

»Pridi, pridi, škratec,
škratec, ljubi bratec!
Krono srébrno imaš,
poti v gozdu vse poznaš —
pridi, deco nas poglej,
pot pokaži nam, povej!«

Kekec je piskal in pel. Tinka se je stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaj pride škratec s srebrno krono. Naravnost iz grmovja stopi in se zasmeje. A mala Tinka se boji škratcev, ker je slišala, da so vsi hudobni. Dolge brade imajo in dolge roke. In smejejo se, samo smejejo in kimajo z glavo. A vendar so hudobni, ker kradejo malo deco, zapirajo jo v črne votline, in deca jim mora preštevati noč in dan rumene cekine. A škratci se jim smejejo in jim ne privoščijo niti močnika ... Ovbe! Zdaj-le pride škrat; zdaj-le stopi iz grmovja in tleskne z rokami, ko zagleda malo Tinko. Ovbe, ovbe! — In Tinka se stisne še tesneje k Jerici in se trese po vsem životu. Kekec piska in poje, da je že kar rdeč po obrazu. A od nikoder ni škratcev, da bi jim pokazali pravo pot. Naposled se Kekec naveliča piskanja. Jezno utakne piščalko v žep in trikrat zasope.

»Ni jih, nikjer jih ni,« reče zlovoljen. »Nemara slišijo, pa se zanalašč nočejo pokazati. O, da bi prišli, prismuke! Lepo pesem bi jim zagodel, da bi skakali od samega veselja. A nočejo, te prismuke se nam nočejo prikazati ... Saj pravim, Jerica, nič drugega nam ne preostaja, kakor da gremo naravnost po stezi. Nekam že pridemo. Tu v gozdu ne smemo ostati, ker zdaj niti ne vemo, ali gremo naprej ali nazaj.«

Jerica je prikimala. In šli so dalje po ozki stezi med gosto goščavo. V vrhovih dreves je pričelo šumeti bučno in glasno. Vzdignil se je veter kdovekje, pa je prišel vršeti nad gozdom. Smreke so se pripogibale in so ječale z nekim čudnim, zategnjenim glasom, da je bilo Tinko skoro strah. Ozirala se je krog sebe in se držala vedno Jerice za roko. Dolgo so speli po ozki stezi, a goščave še vedno ni bilo konca. Videli niso niti solnca niti neba; zato pa niso vedeli, kako pozno je že. Šli so kar slepo naprej in so molčali ves čas. Tudi Kekca je pričelo skrbeti, zato je postal slabe volje. Vedno in vedno se je jezil na škrate, ki so tako hudobni, da jim nočejo pokazati prave poti. A Tinka je že obstala tupatam in je zastokala, ker so jo pričele noge boleti. A steza se je vzpenjala še više, vedno više in je prihajala vedno bolj strma.

»Kaj bo, oj, kaj bo,« je pomislil Kekec sam pri sebi in se je popraskal za desnim ušesom. »Gremo in gremo; že celo večnost hodimo, pa ne pridemo nikamor. Čudno, zares čudno!« — In Kekec je zmajeval z glavo in je premišljal. A kar hipoma je tlesknil z rokami. Vrgel je klobuček s petelinjim peresom na tla in je stopil k visoki, debeli smreki, ki je bila vsa porasla z dolgimi lišaji. Še preden sta deklici utegnili pomisliti, je že splezal na smreko in izginil med vejami.

Deklici sta stali pod smreko in sta zaman ugibali, zakaj je splezal Kekec na visoko drevo. A dolgo nista čakali, zakaj Kekec je priplezal kmalu nazaj. — »Prav vrhu smreke sem bil,« je pripovedoval ves zasopel. »Hotel sem videti, kje se nahajamo. A videl nisem ničesar. Kamor sem pogledal, povsod samo skalovje. Do neba se dviguje, naravnost do neba. Pa tudi solnce sem videl. Oj, že davno je prešlo sredino neba, oj, že davno ...«

Kekec se je sklonil, pa pobral klobuček. Pogledal je sestrici in je bil ves v skrbeh. Tinka se je spustila v jok in je sedla na mah. Oj, bila je trudna in lačna. Pa drobne nožice so jo bolele, da le kaj! Saj ni bila navajena tako hudih potov, resnično ni bila navajena. Zato pa ni mogla naprej. Nedaleč tam je žuborel vrelec, in Tinka je kar sklonila glavico, pa je pričela srkati mrzlo vodo. A tudi Kekec in Jerica sta sedla poleg nje. Jerica je razvezala culico in je podala Tinki kos kruha. Lačna Tinka pa je kar zgrabila ta kruh in je pričela hlastno jesti.

Kekec in Jerica sta ugibala, kaj bi ukrenila. A ugibala sta zaman, ker se nista domislila ničesar pametnega. Naprej ne znajo, pa tudi nazaj ne. A vseeno je bil Kekec za to, da naj gredo naprej, samo naprej. — »Hm,« je rekel. »steza mora nekam držati. Kar tako ni tako dobro izhojena. Kar pojdimo naprej! Nemara pridemo še celo do tete Nežare ali pa k očetu, ki dela tu blizu nekje.«

Pa so šli zopet dalje. Veter je pihljal vedno močnejši in je bučal nad zelenim lesom. Vseokrog je ječalo in stokalo. Smreke so se kar tresle in so se pripogibale globoko h grmovju. Steza je zavila naravnost kvišku. Bila je tako strma, da so šli komaj, komaj navzgor. Smreke so izginjale vedno bolj. Gosto rušje je raslo kroginkrog in je bilo tako visoko, da so otroci kar izginili med njim. Sredi rušja pa so se dvigali iz ostrih, razmetanih črnih skal, napol pokvečeni borovci.

In Tinka je zopet omagala. Zgrudila se je na zemljo in je zajokala bridko na ves glas. Kekec in Tinka sta morala sesti k njej, da sta jo potolažila. — »Ne joči se, Tinka!« ji je prigovarjala Jerica. »Glej, saj bomo kmalu iz gozda. Lepo bomo počivali in se potem vrnemo domov. Samo jokati se ti ni treba.«

Pa se je Tinka vendarle potolažila. Bridko je vzdihnila in si je obrisala z rokavom rdeči obrazek. Trudoma se je dvignila in se je pričela plaziti po vseh štirih po strmini, Vzdihovala je vso pot in je klicala mamico. — Rušje je raslo vedno redkejše in nižje. Bilo že ni več borovcev. Samo visoke, razmetane skale so ležale kroginkrog, da se ni videlo nikamor. Le nebo se je prikazalo, in bele meglice so plavale preko neba. Otroci so se oddahnili, ko so zagledali nebo nad sabo. Saj so vedeli, da je konec strašnega gozda in da vidijo v nekaj trenutkih daleč okrog sebe. Spoznali bodo, kam so zašli, in se vrnejo naglo domov, še preden pride večer.

Resnično — dospeli so do peščenega obronka in so tam obstali. Pred njimi se je razgrinjala zelena senožet, polna pisanih rož in živih metuljev. Murni so se oglašali od vseh strani in so glasno prepevali. Tam kraj senožeti pa je stala prostorna, lesena koča. Dim se je dvigal nad njo, a širom okrog ni bilo živega človeka.

Kekec je zavriskal na glas. — »Ali vama nisem rekel,« je govoril sestricama. »Hm, dejal sem, da pojdimo vedno naprej. Pa smo šli — in glejta, prišli smo do ljudi, ki nam pokažejo pravo pot. Ali vama nisem rekel? Hej!« — In Kekec je tlesknil z rokami in je poskočil v svojem velikem veselju. Zavriskal je še enkrat na ves glas in je stekel preko zelene senožeti.

»Juhuhu!« je odmevalo od vseh strani s strmih snežnikov, ki so se dvigali že onkraj senožeti. Razločno so se videli že črni prepadi in beli sneg, ki je pokrival gladke skale. Kekec je tekel na vso sapo preko senožeti. Čutil ni nobene utrujenosti več. Še celo na glavo se je postavil sredi senožeti in je zavriskal vnovič.

»Juhuhu!« je odmevalo zopet od visokih, zasneženih skal. Kekec se je zasmejal in je zdirajal naravnost proti koči.

4.

Mala Tinka je bila vsa zasopla. Zaradi prebitega napora so se ji tresle drobne nožice, da ni mogla več niti prestopiti. Sedla je v visoko trava in se je na vso moč oddihovala. Jerica je počenila kraj nje in ji je brisala znojni obrazek. Govorila ji je lepe besede, da bi jo nekoliko osrčila. — »Poglej, Tinka, tisto-le kočo poglej!« je govorila Jerica. »Ljudje stanujejo v njej. Dim se dviga iz nje. O, gotovo kuhajo tam dobro večerjo. Dado nam jesti in nam pokažejo pravo pot ... Veš, Tinka, samo žalostna ne smeš biti. Saj bo še vse dobro. Samo malo potrpi, Tinka ...«

Tinka je stokala in je zaman poizkušala, da bi vstala. O, ni šlo, resnično ni šlo, ker so ji bile nožice vse odrevenele. Zato pa je mala Tinka zastokala in je odgovorila vsa žalostna. »Ne morem, Jerica, ne morem ... O, noge so mi umrle, pa jih ne morem niti premakniti. Pomagaj mi, Jerica, pomagaj mi!«

Tisti čas se je prikazal na pragu samotne koče Kekec. Mahal je z rokami in je klical na ves glas. »Hoj, hoj! Pridita sem, pridita sem!« — Pa Kekec ni čakal odgovora. Zavrtel se je na peti, pa je izginil zopet v kočo. Jerica je pomišljala nekaj trenutkov. Potem pa se je sklonila in je prijela z rokami stokajočo Tinko. Dvignila jo je in jo je nesla na rokah preko senožeti.

»Ovbe, ovbe!« je tarnala mala Tinka in se je oklepala Jeričinega vratu. A Jerica se ni menila za njeno tarnanje. Hitela je na vso moč med visoko travo in se ni ustavila prej, dokler ni dospela do koče. Vrata so bila odprta na stežaj. Prvo, kar je videla Jerica, je bil Kekec, Sedel je za črno, dolgo mizo. Vilice je držal v roki in je hlastno jedel z lesenega krožnika. Bilo ni nikogar v koči. Bila je razna in pusta. Samo tam na visokem kroginkrog ograjenem ognjišču je tlela žerjavica.

Jerica je stopila k mizi. Posadila je Tinko na klop in je naglo izmaknila Kekcu vilice iz rok. — »Ali te ni sram?« je vprašala vsa ogorčena. »Kar polastiš se polnega krožnika, pa niti vprašal nisi, ako smeš. Sram te bodi, Kekec, ker ne moreš pustiti pri miru tujih reči!«

Kekec je položil vilice na mizo. Namrdnil se je, pa je odgovoril. »Hm, kaj morem za to? Lačen sem bil, pa sem kar pričel jesti prekajeno meso, ko sem ga zagledal na krožniku. Kaj morem za to? Ali naj mari umrem lakote?- No, saj sem mislil prositi, pa ni bilo nikogar, da bi ga prosil. Na ves glas sem zavpil, ko sem stopil v kočo: Prosim malo kruha! — Jerica, ne jezi se! Resnično sem zavpil na ves glas, pa mi ni nihče odgovoril ...«

Jerica se je ozirala po koči. Bila je vsa iz lesa, in napol prepereli strop je bil sajast, sajaste so bile tudi lesene stene. Samotna je bila vsa prostorna izba in brez sledi človeškega življenja. In Jerica se je čudila, ko je videla žerjavico na ognjišču. Nekdo mora stanovati v tej koči. Še ne pred dolgo časa je moral kuhati in jesti, zakaj tam za ognjiščem so stale lončene posode še nepomite. Jerica se je čudila vedno bolj. Toda dolgo časa ni mogla ugibati, zakaj tam na klopi je pričela mala Tinka zopet na ves glas tarnati.

»Kaj ti je?« je vprašala Jerica in se je sklonila k njej. A Tinka je stiskala roko k ustom in niti oči ni odprla. »Ovbe, ovbe!« je stokala mala Tinka. »Moje noge, oj, Jerica! Ves hrbet me boli ... Oj, Jerica, pomagaj mi, pa me nesi v posteljo! Tako boli, tako boli!«

Jerica jo je dvignila s klopi. Držala jo je na rokah in se je ozirala kroginkrog, če bi zagledala nemara kaj postelji odobnega. Toda ozirala se je zaman. Zato je šla ven pred kočo, da bi položila Tinko v mehko travo. — »Pojdi z nama, Kekec!« je rekla bratcu, ker se je bala, da prične Kekec v svoji radovednosti zopet iztikati po koči. Kekec je zamrmral nekaj nerazločnega in je stopil za sestro iz koče. Šel je naglo na drugo stran koče in je pritekel kmalu nazaj. — »Hej, Jerica!« je rekel..« Na oni strani je šupa. Polna je suhega sena. Tja položi Tinko! Pa bo spala in počivala kakor doma na postelji.«

Jerica je šla res za njim. Zagledala je prostorno šupo in seno, ki je bilo razmetano po šupi, pa se je razveselila. Lepo je položila Tinko na seno in jo je pokrila s svojim predpasnikom. Tinka je globoko vzdahnila. Še enkrat je pogledala bratca in sestrico — potem pa je kar zaspala.

»Ti, Kekec!« je rekla Jerica tiho. »ti moraš ostati tu pri Tinki. Jaz pa grem nazaj v kočo. Nemara pride človek, pa nam pove, kod naj gremo nazaj v vas. Povedem vaju domov, a potem šele se napotim k teti Nežari za gore. Ali si slišal, Kekec?«  Kekec je sedel na seno in se je naslonil s hrbtom ob leseno steno. »Sem,« je odvrnil zaspano, zakaj tudi njega se je loteval zaspanec. Zaradi dolge hoje in velikega napora je bil utrujen in da ga ni bilo sram Jerice, bi se kar zleknil po mehkem senu in zaprl oči. »Slišal sem, Jerica,« je ponovil še enkrat in je zazehal na glas. »Kar pojdi! Bom že jaz gledal in pazil na Tinko.«

Jerica je odšla nazaj v kočo. Za trenutek je postala na pragu in se je ozrla na snežno skalovje, ki se je dvigalo onkraj senožeti navpično proti nebu. Jasno in razločno so se videle bele stene med črnimi razpokami, ki so segale od rogljatih vrhov pa do podnožja, pokritega z visokimi zamazanimi snežnimi plazovi. Ogromni so bili ti snežni skladovi in so se kopičili drug na drugega, tako da so se dotikali s svojimi belimi glavami modrega neba. Bilo ni videti nikjer ozke stezice, ki bi držala preko tistih gladkih sten, pa tudi živega bitja ni bilo videti nikjer. Veter, ki je šumel še pred kratkim vseokrog, se je polegel. Le lahna, hladna sapica je vela sem od snežnikov, in tam na senožeti so črikali murni. A vse drugo je bilo tiho.

Še enkrat se je ozrla Jerica na snežnike. In tedaj je zapazila na visoki steni tropo divjih koz, ki so bežale na vso moč preko skalvja. Zdelo se ji je, da se ne dotikajo skla, ampak leté kar po zraku. Oglasil se je ropot, ki je odmeval stoglasni med skalovjem, in razločno je videla kamenje, ki se je valilo po stenah in je padalo z velikim truščem na zmrzli plaz. Hipoma je zagrmelo tam gori — in grom se je valil od stene do stene; bučal je vseokrog in je odmeval dolgo, dolgo nad zagorskim svetom. In Jerica je videla, kako je omahnila nad strmim prepadom dvija koza. Še enkrat je poskočila — potem pa se je zvrnila v prepad.

»Lovec jo je ustrelil,« je dejala Jerica sama sebi. »Nemara stanuje v tej koči. Pa pride in nas vzame s sabo ...«

Stopila je v kočo in se je pričela zopet ozirati okrog po izbi. Videla je umazano posodo in si je kar zavihala rokave. Vzela je škaf, ki je bil poln vode, in je pričela pomivati posodo. O, bila je navajena tega že z doma, pa si je mislila, da ji bo hvaležen tisti, ki prebiva v koči. Nasmejal se ji bo in ji pokaže rade volje pot v dolino. Saj je vedela, da se jezi zdaj mačeha doma nanjo, ker misli, da je iz hudobnosti zavedla Kekca in Tinko. V skrbeh je zdaj in vsa obupana, ker se otroka ne vrneta. Resnično — pa bo mislila, da ju je spravila Jerica iz same hudobnosti s sabo. A Jerica ni kriva ničesar. Samo tisto nesrečno razpotje je krivo vsega ... Zato pa mora gledati, da privede otroka hitro, hitro domov. Da bi le kmalu prišel človek nazaj v kočo, da bi ji povedal za pravo pot!

In Jerica je pomivala in je bila vsa vznemirjena ob delu. Že trikrat je stopila k mali odprtini in je pogledala na snežnike. Pa se je prestrašila, da ji je pomivalka zdrknila iz rok. Videla je, da snežniki niso več beli. Za trenutek so postali popolnoma temni. A potem so se pokrili z neko čudno, vijoličasto barvo, ki je prihajala vedno svetlejša, dokler se ni izpremenila v čisto, rdečkasto. Zagorele so vse skale kakor v živem, ognjenem plamenu in so svetile vseokrog ...

Jerica je strmela vsa prestrašena na lesketajoče snežnike. Saj je vedela, da zahaja solnce, ki ga ni mogla videti nikjer. Čez nekaj trenutkov se že razgrne noč nad zagorskim svetom, a noči se je Jerica bala. Kaj, če ne pride človek in ji ne pokaže pota v dolino? Kaj naj počne z bratcem in sestrico na samotni gorski senožeti? — O, da bi bila s Kekcem sama, bi se ne bala ničesar. A kaj naj stori z malo, onemoglo Tinko, ki ne more niti noč več premakniti? — Pa kaj poreče mačeha, če ne prideta otroka pred nočjo domov? O, to bo jokala in jo bo skrbelo!

Jerica je zajokala v svojih skrbeh in obupu. Solze so se ji ulile po licih, in z rokami si je zakrila obraz, da bi ne videla noči, ki je že prihajala iz črnih gozdov ... A hipoma so jo prebudili neznani glasovi. Slišala je škripajoče stopinje in je pogledala k vratom. Zagledala je pet moških, ki so prihajali preko senožeti. Na hrbtih so jim viseli puški in težki nahrbtniki.

Deklica jih je zagledala in se je razveselila. Globoko se je oddahnila in je pričela naglo brisati zadnjo posodo. Stemnilo se je v koči, da se ni skoro več razločevalo posameznih predmetov. Jerica je sedla na klop in je čakala ljudi. Glasno ji je utripalo srce, a v duši ji ni bilo strahu. Vedno bliže so prihajali koraki, in kar hipoma so stopili ljudje v kočo. Vrgli so nahrbtnike na tla in so prislonili puške k steni. Postalo je že tako temno, da jim Jerica ni mogla videti obrazov. Stisnila se je k steni in čakala, da jo tujci zagledajo.

Nekdo je vrgel na tlečo žerjavico suhega dračja. Hipoma se je pokazal na ognjišču velik plamen. Šinil je proti stropi in je razsvetlil črno kočo. In tedaj je videla Jerica razločno obraze tujcev in se je stresla samega strahu. Tujci so nosili dolge brade in brke; obleka jim je bila razcefrana in oguljena. A to ni prestrašilo Jerice. Prestrašili so jo samo divji obrazi, ki so bili nagosto pomazani s črnim ogljem. Ti obrazi so bili tako grozni, da je Jerico obšel mraz. Z rokami se je zakrila obraz in je zavpila na glas.

Možje so se zganili in so jo zagledali. Začudeni so stopili bliže, pa so jo vprašali. »Kdo si? Kaj iščeš tukaj?«

Jerica je zdrknila na kolena in je dvignila roke. »O, ne storite mi nič žalega!« je prosila. »Sirota sem — k teti Nežari sem hotela za gore ... Pa sem izgrešila v gozdu pot. Prišla sem do koče, pa sem čakala na vas, da mi pokažete pravo pot ... On, ne storite mi nič žalega, dobri ljudje!«

Možje so se spogledali. A največji in najmočnejši je zamahnil z roko. »Ne boj se, Jerica!« ji je rekel prijazno. »Kar lepo vstani in nam povej vse po pravici. Poznam te, Jerica, ker sem te že večkrat videl na vasi. Samo to nam moraš obljubiti, da ne poveš nikomur, da si nas videla v tej koči. Pa te povedemo jutri zjutraj na pravo pot. Ali nam obljubiš, da ne izdaš nikomur našega bivališča?«

»Obljubljam vam, vse vam obljubil,« je odgovorila Jerica in je vstala. »O, kaj je meni mar, kje vi stanujete! Saj vas niti ne poznam. Molčala bom in ne povem nikomur!«  »Dobro!« je rekel črni mož in jo je pogladil po laseh. »Jerica, vem, da si sirota. Kajne, da te je pognala mačeha od hiše? Zato pa si sirota ... Pokažem ti jutri pravo pot. Samo dane besede se moraš držati, zakaj drugače ti ne bo dobro na svetu. Ali si slišala? — Sama si prišla v kočo in samo ti znaš za njo. Ali ni res, da si prišla sama?«

Jerica je že odprla usta, da bi povedala o Kekcu in mali Tinki. Toda še o pravem času se je domislila, da bi nemara to ne bi bilo dobro za Kekca in Tinko. Znabiti bi se razhudili možje, pa bi pograbili Kekca in Tinko. Bog zna, kaj bi storili z njima? Nemara bi ju še celo umorili, ker bi bili prepričani, da ju izdata. Saj Kekec ni znal nikdar molčati in je gobezdal vedno in vedno. — Vse to je prišlo Jerici na misel. Zato pa je samo pokimala z glavo in odgovorila. »Sama grem čez gore ... Zapodila me je mačeha, in zdaj grem služit k teti Nežari ...«

»Prav, prav!« je dejal črni mož in je sedel na klop k tovarišem. Pričeli so govoriti potihoma, da deklica ni slišala niti ene besede. Jerica jih je gledala od strani, pa se ni več bala. Za Kekca in Tinko se je bala, ker je mislila, da pojdejo črni možje iztikat v šupo. A bala se je brez vzroka. Možje so zaprli vrata in so porinili v veliko luknjo ob vratih močan zapah. Nato so spet sedli k veliki mizi. Iz nahrbtnikov so vzeli velike hlebe kruha, in izza ognjišča je potegnil oni mož, ki je bil govoril z Jerico, debelo gnjat. Krožnike je razpostavil po mizi in se je čudil. »Glejte si no,« je govoril. »Kako lepo so pomiti krožniki in vilice! Pa kdo neki jih je pomil? Nemara si jih pomila ti, Jerica? Hm, hm ...«

Mož je pokimal z glavo in se je prijazno ozrl po Jerici. Deklica je zardela in je povesila glavo. — »No, no — le ne bodi sramežljiva!« je nadaljeval mož in je postavil poln krožnik pred Jerico. Urezal ji je velik kos rženega kruha in ji je stisnil v roko vilice. »Le jej! Saj si zaslužila, ker si tako lepo pomila posodo. Pa vem, da si lačna. Nič se ne boj! Izgledamo res kakor divji možje. Pa ne storimo nikomur nič žalega, še najmanj pa tebi, Jerica, ki si pridna in sirotna.«

Jerica je pričela jesti, ker je bila resnično lačna. Tuintam se je ozrla po možeh, ki so jedli hlastno in molčé. Videla je ob steni prislonjene puške in debele nahrbtnike, in v glavo ji je šinila hipoma misel: to so divji lovci. Glej, počrnili so si obraze, da bi jih nihče ne spoznal in ovadil. Stanujejo v tej samotni koči, ki zanjo ne ve nihče. Čez noč spijo tu: a v ranem jutru se splazijo v visoko skalovje in prežé ves dan na divje koze. O resnično — to so divji lovci. Ljudje so, ki se skrivajo pred gozdarjem in njegovimi lovci in hodijo skrivaj na lov. O kolikokrat je že slišala praviti na vasi o divjih lovcih! Govorili so to in ono; a poznal jih ni nihče, ker so se počrnili obraze, ko so šli na gore. Bili so pretkani in so se znali potuhniti pred gozdarjem, da jih ni nikdar zalotil.

5.

Radovedno je gledala Jerica može in se jih ni več bala. Saj je bila prepričana, da ji ne storé ničesar žalega. Nehala je jesti in je vtaknila polovico svoje večerje v culico, ker se je domislila Kekca in Tinke. O, gotovo sta lačna! Posebno pa še uboga, mala Tinka, ki jo je hoja tako utrudila. Skrbno je spet zavila svojo culico in se je ozrla po možeh. Vsi so bili že povečerjali in nekateri so že legli kar po tlwh. Nahrbtnike so položili pod glavo in so se obrnili v steno, da bi zaspali.

Tedaj se je vzdignil izza mize tudi oni veliki mož. »Pri nas boš spala, Jerica!« ji je rekel. »Tam za kočo je mala šupa, polna listja. Tja pojdi, pa lezi v listje! Jutri zarana te zbudim in ti povem doli na pravo pot. Samo spominjaj se dane besede! Dokler se boš držala tiste obljube, ti bomo prijatelji!«

Mož je potegnil debeli zapah in je odprl duri. Jerica je vzela svojo drobno culico in je voščila glasno. »Lahno noč, dobri ljudje!« — Stopila je pod milo nebo in se je globoko oddahnila. Vrata so se za njo glasno zaprla, in potem je bilo vse tiho. Jerica je šla skozi visoko travo in se je ozrla za trenutek okrog sebe. Noč je ležala širom okrog po zagorskem svetu. Izza škrbastih snežnikov se je bil dvignil jasni mesec. Velika svetloba se je razlivala kroginkrog, in med nemim skalovjem se je svetlikal večni sneg. Mrtva tišina je ležala po vsem gorovju. Le odnekod je prihajalo votlo šumenje, šumenje gorskega potoka, ki je padal v visokih slapovih preko silnega skalovja. Jerico je stresel mraz, zakaj s snežnikov je zavel hladen veter, da so se sklonile visoke, rosne trave. Jerica je stekla naglo preko trate in se je splazila v ozko šupo. Skozi veliko lino je sijal mesec naravnost v šupo. Jerica je zagledala Kekca in Tinko, ki sta spala mirno in trdno na mehkem senu. Potihoma se je splazila k njima in ju je gledala. Tinki je svetil mesec naravnost v obraz. Njene oči so bile zaprte, in sopla je naglo, trudoma. Pokrita je bila z Jeričinem predpasnikom, vrhu njega je razgrnil Kekec tudi svoj jopič. A njena lica niso bila rdeča kakor po navadi, ampak so bila bleda, tako jako bleda! — Kraj nje je spal Kekec. Ves se je bil zaril v seno: samo glava je gledala iz njega, a obraz je bil pokrit s klobučkom.

Jerica se je sklonila k njemu. »Kekec!« je poklicala s tihim glasom. Kekec je dvignil glavo in je odprl oči. Zdrsnil je z obraza klobuček, in Kekec si je pomel zaspane oči. »Kaj je?« je vprašal. »Ali si ti, Jerica?«

»Pst, Kekec, da ne zbudiš Tinke!« je odgovorila Jerica tiho. »Jaz sem. Prišli so bili ljudje v kočo, in govorila sem z njimi. Zjutraj mi pokažejo pravo pot. Veš, obljubili so mi to in so mi dali tudi večerje. Za vaju sem prihranila nekaj, da ne bosta lačna. A ljudem se ne smeta pokazati, zakaj v koči stanujejo divji lovci, veš, Kekec, divji lovci. Obraze imajo črne in so hudi, Kekec! Zato pa se ne smeta pokazati. Zatajila sem vaju, ker sem se bala za vaju. Zato pa bodi priden, Kekec, in nikar ne hodi iz šupe. Zjutraj mi pokažejo pot. Pa se vrnem takoj in vaju povedem domov ... Ali si slišal, Kekec?«

Kekec se je skobacal iz sena. Gledal je Jerico in je zmajal z glavo. »Ali je res, kar mi praviš?« je vprašal. »Ali misliš, da se bojim divjih lovcev? O, motiš se, Jerica! Veš, zjutraj pojdem kar k njim v kočo. Namažem si obraz s sajami, pa jih poprosim za puško. Z njimi pojdem streljat divje koze, o, resnično, Jerica! Kaj misliš, da sem strahopetec? Ne bojim se divjih lovcev, prav nič se jih ne bojim.«

»Tiho, Kekec!« ga je posvarila Jerica, ker se je res bala. O, poznala je dobro Kekca, pa je vedela, da Kekec gotovo stori tako, kakor je govoril pravkar. Zato pa se je bala in ga je pregovarjala. »Neumno govoriš, Kekec,« je dejala in je bila skoroda jezna. »Ako se prikažeš divjim lovcem, te kar pograbijo in ubijejo. Poznajo te, Kekec, dobro te poznajo. Tvojo gobezdavost poznajo in vedo, da jih izdaš, ko prideš na vas. Zato te pa gotovo zgrabijo ... Ali nič ne pomisliš, Kekec? — Rečem ti, da ostani lepo v šupi in pazi na Tinko, dokler se ne povrnem. Samo divjim lovcem se ne smeš pokazati. Ali mi obljubiš, Kekec?«

»Hm,« je odgovoril Kekec in se je zamislil za trenutek. Potem pa je pokimal trikrat z glavo. — »Prav praviš, Jerica,« je nadaljeval. »Ostanem lepo pri Tinki. Saj bo najbolje tako.« — Zazdehal je na glas in se je pretegnil. Zakopal se je v seno in si pokril obraz s klobučkom. Nobene besede ni rekel več. Hipoma ga je premagal zaspanec, in Kekec je spal trdno kakor pred pol ure. Tudi Jerica je legla tam blizu vrat. Dasi ji je bilo srce polno skrbi in žalosti, je vendar kmalu zaspala. Naporna pot in dolga hoja sta jo bila utrudila tako, da se je čutila popolnoma utrujeno. Spala je dolgo in prijetno. Ko se je prebudila, je šinila naglo na noge, zakaj domislila se je, da jo pride divji lovec klicat. A tega ni hotela Jerica, ker je vedela dobro, da divji lovec zasači tudi Kekca in Tinko, ako pride v šupo. Zato pa je naglo vstala in je stopila pred šupo. Bil je še mrak kroginkrog. A vendar so se že svetili vrhovi snežnikov v škrlatni zarji. Bilo je mrzlo, da je Jerico kar streslo. Šla je preko rosne trate in se je približala leseni koči. Pred vratmi je obstala, pa je poslušala. Slišala je govorjenje v koči in je vedela, da so divji lovci že vstali. Tiho in boječe je potrkala na zaprte duri.

Odprl ji je tisti veliki in močni mož, ki je bil sinoči z njo tako prijazno govoril. Začudil se je mož, ko jo je zagledal in je tlesknil z rokami. »Raca na vodi! Glejte jo, Jerico!« je dejal. »Pa je že vstala in pride kar sama k nam. Glejte jo!« — In mož se je namuznil in se je zasmejal. Prijel je Jerico za roko in jo je odvedel k mizi. Posadil jo je na klop in ji je prinesel skodelico gorkega mleka in velik kos kruha. — »Jej, le jej, Jerica!« ji je prigovarjal. »Pot do tete Nežare je še dolga in naporna. Zato pa se najej do dobrega, da ne onemoreš sredi pota!«

In Jerica je jedla. Možje pa so si oprtili puške in nahrbtnike. Pomigali so velikemu tovarišu in so odšli iz koče. Pa tudi veliki mož je bil že napravljen za na pot in je čakal samo še Jerico. Deklica je vtaknila v culico kos kruha, ki ji je ostal od zajtrka. »Pripravljena sem,« je rekla nato in je stopila k vratom. »Stric, še enkrat vas prosim, da bi mi pokazali pot. Resnično — hudo mi je, ker ne znam sama odtod ...«

Mož je zamahnil z roko. Vrgel je puško preko rame in je odgovoril. »Pokažem ti pot, kakor sem ti obljubil sinoči. Kar pojdi za mano in ne boj se ničesar!«

Šla sta preko mokre senožeti. Zdanilo se je bilo že, in gori vrhu strmega skalovja je že sijalo solnce. A gozd tam doli je bil še mračen in je še spal. Živega glasi mi bilo čuti širom okrog po zagorskem svetu. Le potok je šumel nekje med razritimi skalami in je pel jutranjo pesem. Še enkrat se je ozrla Jerica na kočo in šupo in se je nasmehnila, zakaj dobro je vedela, da spita tam Kekec in Tinka še v globokem snu. Lepo se naspita in spočijta do tiste ure, ko pride nazaj, da ju povede domov. In čila bosta in vesela, pa se bosta smejala na ves glas. O, saj daleč ne more biti do prave poti. Samo košček gozda in dva strma, visoka jarka, po katerem se peni gorski potok — pa pride do ravne in gladke steze, ki drži naravnost v zagorsko vas. Saj bo trajalo samo nekaj časa, mogoče samo dve uri, dokler se ne povrne sem na skrito senožet. Do tistega časa pa se Kekec in Tinka popolnoma odpočijeta.

Jerica se je še enkrat nasmehnila, pa je vprašala divjega lovca. »Koliko časa morava hoditi do pravega pota? O, povejte mi, stric, ker me resnično skrbi!«

»Hm,« je rekel mož in je potegnil iz žepa pipo čedro. Nabasal jo je s tobakom. H kresilu je pritisnil gobico, pa je pričel kresati. Užgala se je gobica, in mož jo je potisnil v čedro. Pričel je puhati goste dime in je govoril. »Hm, dolga ni pot — tako-le dve uri bova hodila navzdol. Pa ne boj se ničesar! Pot je složna in lahka. Prav nič te ne bo utrudila, prav nič ...«

Mož je umolknil in je pričel zopet puhati gosti dim predse. Zavila sta v tihi gozd, ki je molčal daleč naokrog in se je širil v nepreglednost. Mož je molčal vso pot in je delal velike korake. Naglo je spela Jerica za njim in se ga ni upala več vprašati. Hodila sta že dolgo navzdol. Gozd se je bil že prebudil, in tuintam je že pela samotna ptica vrhu visokega drevja.

Prišla sta do širokega jarka, ki je bil poln ogromnih skal. Preveslala sta drvečo vodo, ki je skakala s skale na skalo in je glasno šumela. Splazila sta se nato po strmini navzgor in sta obstala tam gori vsa zasopla. Jerica si je obrisala znoj z obraza in se je zagledala v strme snežnike, ki so se dvigali pred njo, samo za streljaj oddaljeni. Bili so beli kakor srebro in polni solčnih žarkov.

Divji lovec je pokazal z roko tja v dolinico, ki se je raztezala pod belimi snežniki. »Ali vidiš tisto belo črto onkraj potoka?« je vprašal. »No, tisto je pot, ki drži preko Vršiča za gore k teti Nežari. Ni daleč od tod — samo pol ure boš hodila, pa dospeš k njej. Meni se mudi nazaj. Zato te pa pustim samo. Kar naravnost pojdi po tej stezi. Izgrešiti ne moreš več, ker ni nobene druge steze daleč naokrog ... Še enkrat ti rečem, da se spominjaj dane besede! Ne izdaj me nikomur, pa tudi mojih tovarišev ne in našega bivališča. Ali si slišala, Jerica?«

»O, nikoli, stric!« je odvrnila Jerica. »Hvaležna sem vam, da ste me privedli na pravo pot. In kako naj vas izdam, ko ste mi pa vendar storili samo dobro? Oj, lepa hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili, Nikoli ne pozabim ...«

Mož jo je pogladil po laseh in ji je stisnil roko. Nato se je naglo okrenil in je kar hipoma izginil med goščavo. Jerica je pogledala za njim in se je globoko oddahnila. Počakala je še nekaj trenutkov. Potem pa se je obrnila in se je spustila naglo v jarek nazaj. Preveslala je vodo in je hitela navkreber po ozki stezi. Glej, dve uri sta hodila z divjim lovcem od samotne koče na senožeti. Še ni pozno — jutro je še, in solnce še ni visoko. Če hiti na vso moč, pride kmalu do Kekeca in Tinke, ki še gotovo sladko spita. O, samo podvizati se mora, pa bodo še popoldne doma. Gotovo je mačeha že v silnih skrbeh in joče za otrokoma. Zato pa mora hiteti, da pride čimprej nazaj na senožet ... In Jerica je hitela navkreber. Znoj ji je lil curkoma z obraza, in sopla je težko. Culico je položila kraj velike, z mahom obrasle skale, da bi je preveč ne ovirala. Odvezala si je z glave robec in je slekla Šlabankico, da bi lažje hitela navzgor. A steza se je vlekla, vlekla tako strmo po gori in je ni hotelo biti konca. Jerica je bila že vsa zasopla. Noge so se ji pričele tresti, da ni mogla več naprej. Sedla je na mahovito trato, pa je počivala. Brisala si je znojni obraz in je gledala na solnce, ki je kukalo izza gostega vejevja naravnost na njo. Bilo je že precej visoko, in to je Jerico prestrašilo. Naglo se je dvignila in je stekla po strmini. O, prej, ko sta šla z divjim lovcem navzdol, se ji je zdela vsa pot lahka in kratka. A navzgor je bila huda in dolga, tako dolga, da je ni bilo nikoli konca. Gotovo hodi že več kot dve uri, a senožeti nikjer! Kekec in Tinka pa čakata tam gori in sta vsa v strahu, ker sestrice ni nazaj. Čakata in čakata, in Tinka joče na ves glas, ker bi rada k mamici, da bi pila svoje mlekce in jedla svoj krajček kruha. A Jerice ni, od nikoder je ni, pa najsi joče Tinka še tako bridko!

Jerica je bila vnovič vsa zasopla! A ustavila se ni. Napela je zadnje moči in je tekla po strmini. Prišla je v goščavo in nič več ni videla solnca. In tedaj je spoznala, da je blizu senožeti. Oddahnila se je, in težek kamen se ji je odvalil od srca. Hvala Bogu — še ta košček goščave, pa pride do Kekca in jokajoče Tinke. In konec je trpljenju in velikim skrbem ... Jerica je tekla na vso sapo skozi goščavo. Niti toliko ni postala več, da bi si odsopla in si obrisala znoj s čela. Hitela je, samo hitela in je mislila na jokajočo Tinko. Zašla je v vedno večjo goščavo, a steza je bila precej široka, in goste veje je niso ovirale. A hipoma se je zredčila goščava: drevje je izginilo, in Jerica je vzkliknila na glas, zakaj pred sabo je zagledala širno senožet.

Stekla je naravnost do šupe in je pogledala vanjo. — »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zaklicala na ves glas. A nihče ji ni odgovoril. In Jerica je stopila v šupo in je brskala po listju. A Kekca in Tinke ni bilo nikjer.

Jerico je zaskrbelo, da je kar zastokala. Toda potolažila jo je misel, da sta bratec in sestrica nemara v koči. Zato je stopila tja in je hotela odpreti vrata. A bila so zaprta in se niso ganila, pa najsi se je trudila še tako. In domislila se je, da jih je zaklenil divji lovec z velikim ključem davi, ko sta stopila iz koče. Pa je pričelo Jerico zopet skrbeti. Stekla je na sredo senožeti in se je ozirala kroginkrog. — »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je klicala na ves glas, da je jekalo doli z visokih snežnikov. A Kekca in Tinke ni bilo nikjer.

In Jerica se je prestrašila tako, da je zajokala na glas. Hitela je tja gor na porobje in je klicala bratca in sestrico. A nihče ji ni odgovoril. Samo njen glas je jekal stoterno od gladkih, belih pečin, ki so se smehljale v toplih, solčnih žarkih. Jerica je nehala klicati. Saj je vedela, da je vse zaman. Sesedla se je tam gori na porobju in si je zakrila obraz z rokami. Bridko je ihtela in jokala. O, saj je vedela, da Kekca in Tinke ni več. Bog ve, kaj se jima je pripetilo? Nemara so se vrnili divji lovci. Zasačili so otroka, in kdo zna, kaj so napravili z njima? — Ali pa sta odšla v gozd, ker se ona ni tako dolgo vrnila. Zašla sta, Bog ve, kje zdaj tavata in kod bosta tavala, dokler ne onemoreta in pogineta lakote ...

»Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je ponavljala Jerica kakor brez uma. Na ves glas je jokala in je vila roke. V duši ji je bilo tako težko in bridko, da je mislila, da ji poč zadajpazdaj srce. — »Oj, Kekec, oj, Tinka! Kam sta šla? Zakaj me nista počakala? Oj, povejta!«

Čuj — tedaj se je Jerici zazdelo, da je slišala čuden glas, ki je prispel od nekod daleč na samotno senožet. Nehala je ihteti in tarnati, pa je posluhnila. Lahen vetrec je vel gori iz ozke zagorske dolinice in je prinašal s sabo tiste čudne glasove. Jerica se je dvignila in je poslušala. In kar hipoma je spoznala tiste glasove in se je razveselila. Glej, ti glasovi prihajajo naravnost iz Kekčeve piščalke. Sedi Kekec nekje sredi gozda, pa piska lepo pesmico ... O, resnično — Jerica pozna zdaj to pesem, ki jo je piskal Kekec še včeraj. Tam doli v goščavi jo je piskal, ko so izgrešili pot in je klical bratca — škratca.

»Pridi, pridi škratec,
škratec, ljubi bratec!
Krono srébrno imaš,
poti v gozdu vse poznaš -
pridi, deco nas poglej,
pot pokaži nam, povej! ...«

Vedno razločnejša je prihajala pesem. Jerica je razločila že posamezne glasove in se je zasmejala od srčne radosti. Glej, še sta živa bratec in sestrica. Tam doli nekje sredi gozda sedita zdaj, pa čakata na Jerico. O, kar naglo bo hitela tja doli; kar za glasovi pojde, pa ju najde in povede na pravo pot ... In Jerica je stekla v goščavo. Hitela je za glasom skozi gosto grmovje. Prav nič ni bila utrujena. Kaj tisto! Saj je vedela, da jo čakata bratec in sestrica. Bratca-škratca kličeta na pomoč, ker mislita, da ne pride več sestrica. A Jerica ju dohiti, gotovo dohiti in ju povede domov k jokajoči mamici.

A hipoma so utihnili glasovi Kekčeve piščalke. Tiho je postalo po prostranem gozdu. Samo vetrec je šelestel rahlo in pritajeno. Jerica se je ustavila in je poslušala, če se nemara zopet ne oglasi piščalka. Dolgo je stala tam in je čakala. A piščalka se ni oglasila več ... »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila Jerica. Mislila je, da se zdaj bratec in sestrica gotovo oglasita. A čakala je zaman. Od nikoder ni bilo živega glasu, in Jerica ni vedela več, v katero smer naj gre, da dohiti Kekca in Tinko, ki sta se gotovo zopet izgubila v črnem gozdu.

»Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila še enkrat, in glas ji je bil že popolnoma hripav. Naslonila se je na debelo smreko in je poslušala, kdaj se zopet oglasi Kekčeva piščalka. A piščalka se ni več oglasila. Le samotna sinica je priletela od nekod. Šinila je mimo nje in je sedla ravno nad njo na široko vejo. In sinica je pričela čivkati, in listje na drevesih je šelestelo v prijaznem vetrecu, ki je vel naravnost iz zagorske dolinice ...

6.

Jako pozno se je prebudil Kekec tisto jutro. Dregnil je klobuček z obraza in je strmel potem s široko odprtimi očmi krog sebe. Skozi veliko lino je sijalo solnce, naravnost v šupo je sijalo in na obraz zaspanega Kekca. In Kekec se je dvignil, pa je otresel bilke s sebe. Prvi trenutek se niti zavedel ni, kje je pravzaprav. A zagledal je Tinko, ki je še vedno spala in se je težko oddihovala. In tedaj se je udaril Kekec s prstom po čelu. — »Aha!« je rekel sam pri sebi. »zdaj vem, kje sem ... Pa sem že mislil iti po kozo, da jo poženem na pašo ... Ovbe, to bo gledala Keza, ko me ne bo! Pa bo sitnarila ves dan in se drla v hlevu ... Ti pribita stvar!« — In Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je pričel godrnjati sam s sabo. — »Kaj naj storim?« se je vprašal. »Ali naj tičim tu v šupi kakor kos v kletki? Oj, ne, oj, ne! Kekec ni kos, pa ne bo tičal v kletki. Pa tudi zaprt ne bo kakor naša Keza v hlevu. Oj, saj res — naša Keza ... To bo gledala danes, ko me ne bo in je ne bom povprašal, zakaj ima rogove na glavi. Pa bo imela danes časa zadosti in bo nemara iztuhtala, zakaj ji je Bog podaril rogove. Saj pravim ...

In Kekec se je domislil koze in se je zasmejal na glas. Z roko se je udaril po kolenih in se je ozrl po speči Tinki. — »Hej, Tinka, Tinkara! Ali me slišiš? Zbudi se in vstani, ker je že čas!«

Tinka je glasno vzdihnila. Odprla je malce oči in je pogledala bratca. »Še malo naj spim ... O, Kekec, tako sem trudna!« — Še enkrat je vzdihnila Tinka, pa je zaprla oči. In čez trenutek je zopet zaspala.

»Hm,« je rekel Kekec in je stopil k nizkim durim. »pa jo pustim, naj spi še nekaj časa. Jerica se itak še ne vrne ... Bog ve, ali so divji lovci še v koči? Tako rad bi jih videl, pa četudi samo od daleč. Jerica je rekla, da so strašni. Če so res? Tudi Bedanec je strašen, a strašnejši je Prisanek. Pa se ne bojim — niti Bedanca niti Prisanka se ne bojim. Pa bi se bal divjih lovcev, ki imajo obraz samo počrnjen kakor dimnikar na vasi? Oj, ne, oj, ne!«

Kekec se je zasmejal vnovič in se je splazil iz šupe. Dobro se je bil naspal in spočil čez noč. Zato pa je bil dobre volje in vesel, pa še na misel mu ni prišel strah. Kaj pa šele skrbi! — Ej, saj sije zunaj beli dan; vsa širna senožet je pokrita s pisanim, dehtečim cvetjem, in murni črlikajo v veseli dan po lepi senožeti. Še celo beli snežniki se smehljajo, ker se kopljejo v toplih solčnih žarkih. In vse širno, modro nebo se smehlja in gleda veselo na zagorski svet. Pa bi se Kekec ne smejal? Kekec, ki mu je Bog dal veselo srce in dobro voljo? — Ej, resnično — bilo bi čudno, če bi ne bil Kekec vesel. Saj mi še na misel niso prišli več trudi in težave včerajšnjega dneva. Vse je že pozabil in je videl samo dan, ki se je razgrinjal tako lepo in veselo nad tihim, zagorskim svetom.

Kekec je obstal za trenutek pred šupo in je pogledal na kočo. A ker ni videl nikogar, je kar šel preko trate proti koči. Pozabil je, kar je bil obljubil sinoči Jerici. Pa je bil obljubil, da bo lepo ostal v šupi in bo varoval Tinko. A tega se Kekec ni več spominjal. Hotel je samo do divjih lovcev, da jih poprosi skodelice mleka in kosa kruha, zakaj Kekec je začutil, da je lačen, ker ni bil jedel včeraj prav nič poštenega. Zato je stopil naravnost do kočnih vrat in jih je hotel odpreti. A vrata so bila trdo zaprta.

»Hej, ljudje!« je zavpil Kekec in je butnil trikrat v lesene duri. A nihče se mu ni oglasil. To pa ni bilo Kekcu všeč. Na vse moči je poizkušal, da bi odprl duri. A njegov trud je bil zaman. To pa vendar ni spravilo Kekca v slabo voljo. Šel je kroginkrog koče, da bi dobil vsaj majhno odprtino, skozi katero bi se splazil v kočo. A iskal je zaman. — »Odšli so in so zaprli kočo,« je pomislil Kekec in je odšel naravnost do studenca, ki je žuborel nedaleč tam v senci široke bukve. Kar s prgiščem je zajel hladne vode in jo je hlastno srkal. — »Ovbe!« je dejal sam pri sebi, ko se je napil. »Doma sem dobil za zajtrk skodelico gorkega mleka. A tu moram piti mrzlo vodo, pa še brez kruha! Ovbe!«

A Kekec se ni jezil in hudoval zaradi tega. Samo nasmejal se je, pa je pregnal za trenutek lakoto, ki se je oglasila, ko se je domislil gorkega mleka. Nato si je umil obraz in se je obrisal kar z rokavom. Napotil se je nazaj do šupe, da bi pogledal, kaj dela sestrica. A Tinka je še vedno spala in se ni hotela predramiti, dasi jo je klical Kekec na ves glas. »Oj, Tinka! Oj, Tinkara! Ali slišiš? Čas je že, da vstaneš, ti Tinkara!«

A Tinka je samo vzdihnila in se je obrnila na drugo stran. Kekec je skomignil z rameni in je šel nazaj na senožet. Splazil se je po strmini in sedel visoko tam gori na parobju na zeleni mah. Tja je sijalo solnce, in videlo se je daleč naokrog. Še celo v globoko dolinico se je videlo, in Kekec je natanko razločil tam doli beli prod in mokro vodo, ki je tekla sredi proda. Spoznal je snežnike, ki so se dvigali tam v ozadju. Saj jih je gledal vsak dan iz vasi in se je čudil njihovi višini. Bili so pokriti s snegom in so bili tako visoki, da so se dotikali s svojimi glavami naravnost modrega neba.

Z visokega parobja jih je zagledal zdaj Kekec, pa je tlesknil z rokami. »O, glejte!« je zaklical na glas. »Tam so snežniki, ki sem jih videl že tolikokrat. Tisti strmi, grozni skladovi — to je Škrlatica. Zelen gozdič se širi pod njo; tam je lepi gaj, kjer domuje vila Škrlatica. A tam na desno se dviguje Prisanek. Glavo ima povešeno, kakor da bi spal. A pod njim so razmetane visoke skale kroginkrog. Ej, tam stanuje divji mož Prisanek. Stokrat mi je že pravil oče o njem. Oj, ne bilo bi dobro, če bi prišel njemu v pest, resnično bi ne bilo dobro ...«

Kekec se je veselo zasmejal in je počil z rokami. A pogled mu je obvisel na ozki dolinici globoko tam spodaj. Videl je potok, in zdelo se mu je, da sliši razčločno šumenje vode. — »Hej, to je Pišenca!« je zaklical kar hipoma na ves glas in je poskočil na noge. »Saj vidim pot, ki se vije onkraj proda ... To je naša pot, ki drži naravnost v vas ... O, pa smo bili neumni včeraj, joj, tako neumni! Zakaj nismo stopili sem gor? Pa bi bili videli, kam naj gremo, da pridemo domov. Joj, kako smo bili neumni!«

Kekec je bil od samega veselja ves iz sebe. Zdrvil je po strmini, naravnost v šupo je tekel. — »Tinka, oj, Tinkara!« je zavpil nad deklico, ki se je prebudila vsa prestrašena. »Dobil sem pot, dobil sem jo! Pa nama ni treba čakati Jerice. Lepo greva navzdol in opoldne bova že doma pri kosilu ... Le meni verjemi, Tinka! Kar hitro vstani, pa pojdi z mano, da ti pokažem pot!«

Tinka se je dvignila trudoma in je stopila na noge. Zatranala je bridko, ker jo je zaskelelo nekaj v gležnjih. Sedla je nazaj na listje in se je nakremžila. »Boli, Kekec, tu v gležnjih me boli,« je rekla in je vzdihnila vnovič.

»Kaj tisto!« ji je odvrnil Kekec. »Bo že prešlo, ko prestopiš dvakrat ali trikrat. Boš videla, da bo res tako. Hoj, lepo stečeva po gori navzdol in prideva ravno h kosilu domov. Le meni verjemi in se nikar ne kremži! Veš, to ni lepo. Kremžijo se samo otroci, ki so še v zibelki. A ti si že velika, joj, tako velika!«

Tinka se je bridko nasmehnila. A vendar je pustila, da ji je bratec obul čeveljčke. Nato se je dvignila in se je počasi skobacala iz listja. Pač jo je še zabolelo tupatam v gležnjih, a ne več tako hudo. Počasi je šla za Kekcem po strmini. Čimbolj je hodila, tem manjša je bila bolečina v nogah. In ko je prišla Tinka na visoko parobje, je že niso več noge bolele. Kekec ji je kazal dolinico in snežnike. Pa tudi pot ji je pokazal, ki se je vila onkraj belega proda. — »Jej,« je rekla Tinka in se je razveselila. »Poznam to pot — z očetom sva šla tam pretekli mesec. Oj, na tistih skalah tam je trgal oče mežikeljne. Hhm, velik šopek jih je natrgal ... Jej, poglej, Kekec ...«

»Tinka, ali se upaš z mano doli na tisto pot?« jo je vprašal Kekec, ki je bil ves vesel, da sestrica ne tarna več. »Ali si upaš, Tinka? Glej, skozi to goščavo morava. Mogoče bova hodila samo eno uro. Spotoma srečava tudi Jerico, ki je odšla z divjimi lovci tja dol. Pa pridemo na lep način domov. Samo, če si upaš, ti Tinka?«

»Mhm,« je odvrnila Tinka, ki je še vedno strmela tja v dolinico. »Zakaj bi si ne upala? O, Kekec, tako rada bi že bila doma pri mamici! Veš, mamica bi mi dala skodelico mleka, ker sem lačna. A tukaj nimam niti koščka kruha. Pa sem lačna, resnično sem lačna.« — In Tinki se je nakremžil obrazek. Roke je prislonila k licu, pa je pričela zdihovati.

»Ne tarnaj mi spet, Tinkara!« ji je rekel Kekec in se je skoro razjezil. »Tudi jaz nisem še ničesar jedel. Samo vodo sem pil. Pa ne javkam prav nič. Saj vem, da bom opoldne že doma pri kosilu in se bom najedel kar za dva dni. Čemu bi potem javkal, te vprašam, ti Tinkara? — Potrpi malo, ker boš še danes sita.« — Kekec se je nasmejal kar nenadoma. Z roko se je udaril po čelu in je zaklical. »O, kako sem pameten! Saj imava jesti zadosti. Pa da sem mogel pozabiti! Kaj ni pustila Jerica v šupi kruha in svinjine? Oj, resnično — sinoči je prihranila za naju, ker je vedela, da bova danes lačna. Pa da sem pozabil!«

Kekec se je zaprašil po strmini. Čez nekaj trenutkov se je vrnil s kruhom in svinjino. V klobučku pa je prinesel vode, da se Tinkara napije. Tinka je pričela jesti in se je smehljala vsa zadovoljna. Kekec jo je gledal in se je tudi smehljal. Dasi je bil sam lačen, je vendar privoščil sestrici vse. Pa Tinka ni hotela pojesti vsega. Polovico je dala Kekcu, ker se je domislila, da mora biti tudi on lačen. A Kekec se je branil in ni hotel. A ker sestrica ni odnehala, je že hotel vtakniti kos kruha v usta. A premagal se je, ker se je spomnil, da bo pot še dolga in bo Tinka še večkrat lačna. Zato je spravil svinjino in kruh lepo v žep, da bi ga ne nadlegovala še enkrat izkušnjava. — »Ali greva, Tinka?« je rekel sestrici, ki je hlastno pila vodo iz njegovega klobučka. »Veš, čimprej greva, temprej sva doma. Ali greva?«

»Počakajva še malo — znabiti pride Jerica,« je odgovorila Tinka in se je zleknila vsa zadovoljna po trati. »Oj, Kekec! Pa mi še nisi pravil ničesar o divjih lovcih. Dejal si, da je šla Jerica z njimi, da ji pokažejo pravo pot. Pa si jih videl ti? O, povej mi, ali so bili strašni?«

»Kaj jaz vem!« je dejai Kekec. »Nisem jih videl. Veš, v šupi sem moral sedeti in stražiti tebe, da te ne vzamejo divji lovci. Hej, čepel sem tam in čakal, da pridejo. Kar za vrat bi jim bil skočil kakor mačka. Pa bi se bili ustrašili in bi bili bežali.«

»Joj, Kekec!« se je začudila mala Tiinika im je tlesknila z rokami. »Pogumen si, Kekec, resnično si pogumen. Ti bi se ne ustrašil niti divjega moža Prisanka. Kaj, Kekec?«

»Čemu bi se ga bal?« je odvrnil Kekec malomarno. »Saj mu nisem storil še ničesar hudega. In divji mož me niti ne pozna. Kaj naj mi hoče potem?« — In Kekec je pravil nato o Jerici in divjih lovcih. Vse je povedal, kar je vedel in Tinka se je čudila. Gledala je v dolinico in je poslušala bratca. Ko je Kekec umolknil, se je dvignil in jo je opomnil vnovič. »Ali naj greva? Čas je že, če hočeva priti domov h kosilu. Solnce je že visoko, in Jerice še ni od nikoder.«

»Počakajva še malo!« je odvrnila Tinka, ki se ji kar ni ljubilo vstati. »Jerica je rekla, da pride nazaj. Zato pa pride gotovo ... Povej mi, Kekec, ali je resnično tam zdolaj gaj Vile Škrlatice? Ti boš vedel zagotovo, ker ti veš vse. Pa mi povej, da bom vedela.«

Kekcu ni kazalo nič drugega, kakor da je sedel nazaj na trato. Z roko je pokazal na bele snežnike, ki so se dvigali tam v ozadju. — »Ali vidiš tiste visoke stene nad snegom,« je govoril. »Veš, tisto je gora Škrlatica. Z glavo se dotika samega neba. Še nihče ni splezal tja gor, ker gora je strma in visoka, da nobena ne tako na svetu. Globoko pod snegom, v lepi dolinici vidiš lepo zelenje. To je gaj Vile Škrlatice. V zlatem gradu stanuje tam in prepeva noč in dan. O, lepo je tam, Tinka, tako lepo kakor nikjer na svetu!«

»Seveda mora biti lepo,« je menila Tinka. »A vila mora biti krasna in oblečena v zlato obleko. Kaj, Kekec? — A vendar bi se jaz bala Vile, o, tako bala! Pa četudi je lepa, pa četudi je vsa zlata. Kar skrila bi se pred njo in bi zbežala.«

»Ti si prismodica, Tinkara,« jo je zavrnil Kekec. »Kaj pa ti hoče vila Škrlatica, ha? Zakaj se je bojiš? — O, ne rečem, če bi se bala divjega moža Prisanka, zakaj mož je res strašen. Velik je kakor gora in ima brke dva vatla dolge. Njega se boj, Tinkara! A pred Vilo Škrlatico ti ni treba imeti strahu.«

Tinka se je stresla po vsem životu. Stisnila se je k bratcu, pa ga je prosila. »O, ne govori o divjem možu! Saj me je strah, joj, tako strah! Ljubi Kekec, lepo te prosim, molči! Pojdiva rajši Jerici naproti. Tako rada bi že bila pri mamici doma. Kar pojdiva, Kekec ...«

Kekec si je poveznil mokri klobuček na glavo. Še enkrat je pregledal natanko pobočje gore in dolinico tam doli. — »Naravnost skozi to goščavo morava,« je rekel in je prijel sestrico za roko. Šla sta nazaj preko senožeti in sta zavila v grmovje, ki ni bilo posebno gosto. Tla so bila mahovita, da se je hodilo prijetno in složno. Čudno — Tinke niso bolele zdaj noge nič več. Lepo je stopala z bratcem skozi goščavo in je bila vsa vesela. Saj je vedela, da bo kmalu doma pri mamici. Dobila bo skodelico sladkega mlekca, po katerim se ji je tako tožilo. Prijetno bo sedla za mizo in se bo smehljala, o, samo smehljala, ker je zopet doma. Pa bo pozabljeno vse, kar je morala prebiti v teh dveh dneh ... Tako je mislila mala Tinka in je bila vsa vesela. Čebljala je in govorila venomer. Kekec pa jo je poslušal in se je smejal sam pri sebi. Zadovoljen je bil, da Tinka ne tarna in zato je bil prepričan, da srečata kmalu Jerico in da kmalu pridejo do dolinice in varne poti.

Tuintam sta se ustavila in sta zaklicala v prostrani gozd. »Hoj, Jerica, hoj!« — A nihče ni odgovoril. Niti odmeva ni bilo od nikoder. A to ju ni vznemirjalo. Saj sta bila prepričana, da srečata zdajpazdaj Jerico. In šla sta naprej med nizkim grmovjem, pod visokimi smrekami. Hodila sta že več kot eno uro, ko sta dospela do globokega jarka, ki jima je presekal složno pot. Obstala sta vrhu njega in sta se spogledala.

»Ojoj,« je rekla Tinka. »Kako pa prideva na ono stran? Poglej, Kekec, kako je jarek globok in strm! Pa tudi voda teče po njem ... Kako prebredeva vodo?«

Kekec je zamahnil z roko, pa je odgovoril. »Kaj ta jarek! Če bi imel dolgo palico, bi ga kar preskočil. Veš, lepo se podrsava navzdol do vode. Preko vode pa te ponesem štupa-ramo ... Ta jarek — to ni nič, ti rečem, Tinkara.«

Lepo sta se podrsala navzdol. Seveda — Kekec je držal Tinko za obleko, da se ji ni spodrsnilo. Tam doli pa se ga je prijela Tinka okrog vrata. Kekec jo je dvignil in jo je nesel preko vode. Na oni strani pa sta splezala nakvišku med skalami, ki jih je bil poln globoki jarek. Ustavila sta se na vrhu in sta se oddahnila. Tinka se je ozrla v jarek pod sabo in je tlesknila z rokami. »Pa sva le prišla preko njega!« se je zasmejala. »Nisem vedela, da pojde tako lahko.«

»No, vidiš,« se je namuznil Kekec. »Ali ti nisem rekel? Dokler si z mano, se ti ni treba bati ničesar. Kar hipoma bova v dolini na ravni poti.«

»Pa da Jerice ni od nikoder,« je zaskrbelo Tinko. »Že bi jo bila morala srečati ... Kaj praviš, Kekec?«

»Hm,« je odvrnil Kekec, pa se je potuhnil, ker je tudi njega samega pričelo skrbeti. »Srečava jo, resnično jo srečava. Samo naprej morava.«

In sta šla dalje. Toda — joj! Na tej strani jarka niso bila tla več pokrita z mehkin mahom. Bilo ni več visokih smrek, ampak kroginkrog so se raztezale košate in široke bukve. Tla so bila polzka; zakaj pokrita so bila s suhim, opolzkim listjem. Pod listjem pa je štrlelo skrito skalovje. Pri vsakem drugem koraku se jima je spodrsnilo, da sta se morala oprijemati vej. Utrudile so se jima noge in Tinka je jela kmalu pešati. Zatarnala je že tupatam, in v nogah jo je pričelo zopet zbadati.

»O, zakaj nisva počakala Jerice ne senožeti!« je zajokala. »Lepo bi bila naju Jerica povedla po poti, ki so ji jo pokazali divji lovci ... Pa si se zmotil ti, o Kekec! Sem v goščavo si me zavedel ...«

A Kekec ni izgubil dobre volje. Nasmejal se je sestrici na glas in ji je odgovoril. »Čemu tarnaš že zopet, ti Tinkara? Mar bo zato pot lepša? — O, kar potrpi malo! Kmalu sva v dolini, kmalu ... Le lepo stopi naprej in pazi, da ne zdrsneš po listju.«

»Aha,« se mu je začudila Tinka in je dvomila. Stopila je naprej in je izpustila vejo, ki se je zanjo držala. A tedaj je padla vznak. Kar hipoma je zdržala po listju navzdol. — »Kekec, joj, Kekec!« je zavpila na glas. Kekec je hotel priskočiti, a bilo je prepozno. Tinka je že izginila onkraj skalovja in bilo ni slišati niti njenega glasu. Kekcu so se lasje kar naježili samega strahu. Prijel se je za glavo in je strmel tja dol, kamor je izginila sestrica. — »Tinka, oj, Tinka!« je zavpil. »Ali si še živa, Tinka? Daj odgovori, Tinka!«

A Tinka ni odgovorila. Samo tiho ječanje se je slišalo sem gor iz grmovja. Kekcu so se ježili lasje vedno bolj, pa tudi kolena so se mu pričela tresti. Joj, kaj se je zgodilo Tinki? — O, gotovo se je pobila, ko se je drsala naglo med ostrim skalovjem. Nemara ji je še celo slabo postalo in ne bo mogla več naprej? In kaj potem, oh, kaj potem? — Kekec je zastokal v svojih skrbeh in se je spustil kakor veter po strmini. Tam dol pod visoko, debelo bukvijo je našel Tinko. Ležala je tik debla in je bridko ječala.

»Kaj se je zgodilo? Oj, kaj ti je, Tinka?« je vprašal kar v eni sapi in je pokleknil k sestrici. »Ali si se kaj pobila, Tinka? Ali te kaj boli? Daj, povej mi, Tinka!«

Tinka je odprla oči in je zastokala bolestno. Stisnila je ustna in ves obrazek se ji je nakremžil. Z roko je pokazala na desno nogo in je zašepetala. »Noga, oj, Kekec ... Boli me, skeli me — nad gležnjem me boli ...Oj, Kekec, pomagaj ...«

Kekec se je sklonil k njeni nogi. Pa je videl, da je noga okrog gležnja in nad gležnjem vsa rdeča in otečena. Potipal jo je; a Tinka je zakričala tedaj na ves glas zaradi bolečine. — »Hm,« je pomislil Kekec. »boli jo, resnično jo boli. Vem, da si ji izvinila nogo. Rdeča je noga in otečena, kakor je bila meni, ko sem si jo izvinil lani za Gmajnico. Pa je bolelo in skelelo ... In Tinka si je izvinila zdaj nogo. Pa ne bo mogla dalje, kakor tudi jaz nisem mogel lani iz Gmajnice ... Pa kaj naj storim zdaj, ovbe, kaj naj storim?«

V težkih skrbeh je povesil glavo. Že mu je šlo kar na jok in že je hotel zatarnati na glas. A hipoma se je premagal in se je zjezil sam na sebe. Z nogo je udaril ob zemljo in je stisnil zobe. — »Naka,« je rekel sam pri sebi. »Čemu bi tarnal in javkal? Saj še za Gmajnico nisem javkal, ko se mi je izvinila preklicana noga ... Naka!« je rekel še enkrat in je nadaljeval na glas. »Ne boj se, Tinka, in nikar ne zdihuj! Saj ni nič hudega. Samo malo si se oprasnila. Še malo časa te bo bolelo, potem bo pa kar prenehalo. Veš, lepo ti sezujem čeveljčke, da te ne bo preveč stiskalo v gležnjih. Samo potrpi, samo potrpi! Glej, glej, Tinka ...«

Naglo je razvezal jermene in je potegnil čevelj z noge. Tinka se je kar stresla, ker jo je zabolelo na vso moč. Zavpila je — a Kekec je že držal čeveljček v rokah. »Ali ga vidiš, Tinka?« je govoril in se je smejal obenem. »Tako hitro sem te sezul kakor še nikoli ... Kar počakaj še malo. Grem iskat vode, da ti umijem nogo. Boš videla, da ti potem kar odleže. Boš videla, Tinka ...«

A Tinka ni odgovorila ničesar. Z rokami se je prijela za bolno nogo in je zaprla oči. Kekec pa se je splazil v grmovje, da bi poiskal vodo. In ni se pomišljal. Kar srajco je pretrgal in je odtrgal od nje velik kos. Namočil je platno v mrzli vodi in je napolnil klobuček z bistro tekočino. Nato se je vrnil k sestrici. Previdno je ovil mokro platno okrog Tinkine noge in je govoril. »Kaj ne, da je dobro, Tinka? O, čez nekaj časa boš že lahko skakala kakor janček na paši. Le meni verjemi, Tinka, pa se ne boj ničesar!«

Resnično — Tinki je odleglo, da ni več stokala. Dvignila se je celo in je sedla, ko je pila iz klobučka mrzlo vodo. Kekec je sedel kraj nje in jo je božal po livih. — »Ali si lačna? Ali bi rada košček kruha?« jo je vprašal in je izvlekel iz žepa kruha in ostanek svinjine. »Na, vzemi, Tinka, pa jej, da ne boš lačna. Vem, da ti je hudo. A potrpi malo, Tinka, potrpi malo, ker bo kmalu bolje!«

Tinka je jedla in pila. A Kekec je vstal in je psilonil dlani k ustom. »Jerica, hoho, Jerica!« je zavpil na vse strani. Ker mu ni nihče odgovorila, je sedel nazaj k Tinki, pa je rekel. »Jerice ni nikjer ... Že davno bi jo bila morala srečati. Nemara je ne izpuste divji lovci. O, skoro gotovo jo vodijo naravnost preko gorá k teti Nežari. Zato pa se ne more vrniti k nama. Na tak način jo lahko čakava še leto dni. O, resnično!«

»Zato pa pojdiva kar domov,« je menila Tinka. »Tako rada bi že bila doma. Veš, mamica čaka s kosilom in ne bo ji všeč, če ne prideva. Huda bo, joj, tako huda! — Pojdiva domov, Kekec! Lepo te prosim — pojdiva domov!«

»Hm,« je dejal Kekec in je pogledal od strani sestrico. A Tinka se je uprla z rokami ob zemljo in se je hotela postaviti na noge. A zakričala je tako glasno, da je Kekca kar izpreletelo. — »Joj, kako me zopet boli!« je tarnala Tinka. »O, moja noga! O, moja noga!«

»Hm,« je dejal Kekec še enkrat, pa je nadaljeval. »Ne kriči tako, Tinkara! Čimbolj boš vpila, tembolj te bo bolela noga ... Saj greva domov, resnično greva domov. Nesel te bom skozi goščavo, če še ne moreš hoditi. A preden prideva v dolino, bo tvoja noga že zdrava ...«

In Kekec se ni dolgo pomišljal. Rahlo je prijel sestrico in jo je dvignil na svoje močne roke. Tinka se ga je oklenila okrog vrata, in tako jo je nesel Kekec po strmini navzdol. Seveda je šlo počasi, ker je moral Kekec paziti, da se ne spodrsne po polzkem listju. Previdno je stopal in še mari mu ni bilo, da mu je pričel znoj curkoma teči z obraza. Težka je bila Tinka: a Kekecu se vendar niso utrudile roke. Ustna je stiskal, da bi se preveč ne zasopel. A sam pri sebi je ponavljal vedno in vedno. »Prinesem jo domov ... Resnično jo prinesem, da ji pozdravi padar Tonček nogo. Pa če je do kosila ne prinesem, do večerje pa prav gotovo ... Uboga Tinkara! Boli jo in skeli, kakor je mene skelelo lani za Gmajnico ...«

Tinka se ni ganila. Le potihoma je ječala in je stiskala glavo h Kekčevim prsim. Kekec pa je stopal enakomerno navzdol med skalami, in vedno huje mu je lil znoj z obraza. — »Ne bom se upehal, naka, pa še zanalašč se ne bom upehal,« je govoril uporno. »Kakor hitro pridem iz tega gozda, se odpočijem. Potem pa jo nesem naprej — naravnost do vasi jo ponesem. A upehal se ne bom, pa čeprav naj nesem Tinko v samo deveto vas!« — In stopal je še previdneje naprej. Skale so prihajale bolj redke, in listje ni bilo več tako gosto. Drevje se je razmikalo, in solnce je že kukalo skozi veje. Kekec se je spustil skoro v tek, zakaj zaslutil je, da je konec gozda in hude poti.

In resnično — čez nekaj trenutkov je že stal na robu širnega pašnika, ki se je raztezal složno tja dol do samega belega proda. Srebrno se je svetil gorski potok in je šumel lepo pesem.

Kekec je položil Tinko na mehka tla. Klobuček je snel z glave in ga je zavrtel trikrat po zraku. Zavriskal je na ves glas in je skakal po travi v svoji veliki radosti ...

7.

Kekec je mislil, da je konec bridkosti in hudega pota. Zato pa je bil tako vesel. Toda ko ga je minilo prvo veselje, je pričel natanko gledati po okolici. Tja do belega proda ni bilo daleč, o, samo desetkrat mu je bilo treba poskočiti, pa bi bil tam. A Kekec je videl tik pred sabo bele gore. Ogromno skalovje se je dvigalo tik za pašnikom visoko, visoko, da ni mogel videti nikjer belih vrhov. In skalovje je bilo strmo in gladko. Le tupatam je zevala široka, črna razpoka, in le tupatam se je pokazala majhna, ozka planotica, ki pa je bila vsa pokrita z belim snegom. Ob znožju teh silnih sten so še rasli nizki, pokvečeni borovci, in zeleno rušje se je razprostiralo daleč naokrog. A med rušjem so se kazale nizke skale. Vse so bile pokrite z rdečim ravšjem, čigar prijetni, blagodejni vonj se je šitil po vsem gorskem kraju. Vetrec je pihal sam od zmrzlih snežišč in je raznašal vonj rušja daleč naokrog — po vsem širnem pašniku, kjer so šumele divje čebele med pisanim cvetjem, ki je pokrivalo ves pašnik.

Vse to je videl Kekec. V prvem trenutku so se mu oči kar zasvetile, ko je videl toliko krasote. Z rokavom si je brisal znojni obraz in je še vedno videl toliko krasote. Toda iz zadivljenosti ga je prebudila Tinka. Tinka je vzdihnila na glas in je rekla jokavo. »O, povej mi, Kekec, kam sva prišla pravzaprav? Ali imava še daleč do doma?«

Kekec jo je pogledal in se je zavedel. — »Hm,« je odgovoril in se je ozrl na vse strani. »Tam je prod, in Pišenca teče tam doli. Pa tudi ravna pot bo tam za prodom. Seveda — preveč na desno sva zašla. Pa to ne de nič. Bova stopila desetkrat več ... Glej, Tinka, ta gora je Prisanek. Ravno pod njo sva. In od tu ni več daleč do vasi. Samo uro hodá še. Tinka, samo uro hodá ...«

Tinka je bridko vzdihnila in je zakrila obrazek z roko. — »A mene boli noga vedno bolj,« je rekla in je zajokala. »Pa si rekel v gozdu, da mi odleže. Pa si se mi nalagal, Kekec ...«

»Saj sem ti rekel, da potrpi, Tinkara,« je odgovoril bratec. »Glej, zdaj grem po vode, da ti zopet obvežem nogo. Pa ne boš čutila več bolečine. Mogoče boš še popolnoma ozdravela, Tinkara, in se boš smejala.«

Kekec se je zasmejal prisiljeno in se je splazil v goščavo. Vrnil se je s polnim klobučkom vode. Namočil je platno in je zopet obvezal Tinki nogo. Pa je Tinki odleglo, da se je bratcu nasmejala. — »Ali vidiš?« ji je govoril Kekec. »Kaj ti nisem rekel, da ti odleže? — Glej, natrgal sem ti v grmovju poln žep debelih močnic. In košček kruha sem še prihranil zate, da ne boš lačna, Tinkara. O le jej, le jej! Saj jaz nisem prav nič lačen. Toliko močnic sem pojedel ravnokar tam v grmovju! Veš, toliko, da ne bi šle niti v tvojo košarico, ki je na njej naslikan rdeč petelinček.«

Kekec se je zasmejal in se je lagal. Oj, Kekec je bil lačen, joj, tako lačen! Pa ni maral pokazati tega Tinki. Da bi mu ne bilo treba misliti na svojo lakoto, je govoril, govoril kar naprej. — »Domislil sem se, Tinka, onih škratcev, ki bivajo po gozdih. Vsega imajo zadosti. Pa radi pomagajo otrokom. Samo poklicati jih je treba znati. Pa tudi voziček imajo. Kar srne uprežejo vanj in se vozijo po gozdu. Kaj, če bi jih poklical? Pa bi te peljali lepo domov. O, to bi bilo krasno! Kaj, Tinkara, če bi jih poklical?«

»O le!« je dejala Tinka tiho. »Saj se ne bojim škratcev nič več. Samo včeraj sem se jih bala, ko si jih klical, pa jih ni bilo. A danes se jih ne bojim več ... Le pokliči jih, da me popeljejo domov. Veš, da se ne boš trudil ti toliko z mano.«

Kekec je vzel iz žepa piščalko. Zapiskal je tako lepo in milo, da je pozabila Tinka na svojo bolečino in ga je poslušala vsa zamaknjena. Ko je Kekec odpiskal, se je obrnil proti gozdu, pa je pričel peti s svojim močnim glasom:

»Pridi, pridi, škratec,
škratec, ljubi bratec!
Zlat voziček ti imaš,
pa voziti dobro znaš —
pridi, pridi — pelji nas
daleč, daleč v zlato vas ...«

Kekec je odpel in je poslušal pozorno, če bi se nemara kaj zganilo sredi gozda. Zazdelo se mu je, da čuje od nekje daleč glas, ki kliče njega in Tinko. Pa se je razveselil, da prihajajo škratci z zlatim vozičkom. Zašumelo je nekaj glasnega v goščavi in čez nekaj trenutkov so se prikazale tri srne kraj pašnika. Obstale so tam gori in so gledale s svojimi lepimi, mirnimi očmi na bratca in sestrico.

»Ovbe!« je zavpila Tinka in je zakrila obraz z rokami. Mislila je že, da so prišli škratci z zlatim vozičkom. Prestrašila se je, pa se je pričela tresti po vsem životu. — »Ne boj se, Tinka!« jo je tolažil Kekec. »Saj ni nič hudega. Samo tri srne so prišle iz gozda. Gledajo naju in se naju bojijo ... O, glej — že so se obrnile in so izginile nazaj v gozda ...«

Tinka se je stresla še enkrat in je pogledala skozi prste. A srn ni bilo nikjer več. In zopet je bilo tiho vse naokrog. Le čebele so šumele po širnem pašniku, in divji gorski potok je pel tam doli sredi belega proda. Samo enkrat se je zazdelo Tinki, da čuje zamolkel krik, ki se je oglasil nekje med gorsko samoto. — »Ali slišiš, Kekec?« je vprašala vsa plašna. »Nekdo je zavpil ... Nemara je zavpila Jerica?«

Kekec je zamahnil z roko. Tudi on je slišal tisti krik, pa tudi on se je prestrašil. A Kekec ni mislil na Jerico. Saj je bil prepričan, da je Jerica že daleč onstran gorá. Kekec je mislil na vse kaj drugega, ko je slišal tisti krik. Ozrl se je po visokem, gladkem skalovju in se je domislil očetovih povesti iz prejšnje zime. Sedel je oče za pečjo, pa je pravil o divjem možu Prisanku, ki domuje nad goro Prisankom. Strašne reči je pravil oče, da so se Kekcu tupatam lasje kar naježili. Seveda, Kekec se je smejal doma za pečjo in se je muzal. Pa se ni bal divjega moža, a vendar ga je izpreletelo tupatam nekaj mrzlega. Hej, če bi stopil divji mož v izbo in bi sedel kraj tebe za peč, kaj bi rekel ti, Kekec? Ha, kaj bi rekel? Ali bi se še muzal in smejal? Ha, Kekec? — A Kekec se je vendarle smejal. Saj je vedel, da divjega moža ne bo, dokler sedi oče pri Kekcu za pečjo. Zato se je smejal Kekec, samo zato, ker je vedel, da je na varnem. Divjemu možu se je smejal in kurji polti, ki ga je oblila tupatam, ko je poslušal očetove povesti.

A danes je vse kaj drugega. Danes vidi Kekec tik pred sabo goro Prisanek. Če iztegne roko, pa že lahko zgrabi bele skale. In pod to goro je nekje domovanje divjega moža Prisanka. Mogoče za onim rušjem, mogoče za onim razmetanim skalovjem ... In Kekec je slišal tisti čudni krik, ki se je razlegnil preko mirnega gorskega sveta. Pa je vedel, pa je bil trdno prepričan, da je zavpil ravnokar divji mož Prisanek. Stopil je bil na skale in je zagledal Kekca in Tinko. Zasmejal se je na ves glas in je zaklical, češ, počakaj, Kekec! Pa tudi ti, Tinkara, počakaj! Še danes vaju pojem ...

Kekec se je zganil in se je ozrl na vse strani. Še celo na strme gore se je ozrl, pa ni videl ničesar. Solnce se je pogreznilo za škrbaste skale in dolga, temna senca je legla preko vsega pašnika ... »Ovbe!« se je prestrašil Kekec, in obraz mu je kar zbledel. »Ali je že tako pozno? Kaj bo že spet noč? Ovbe, pa če pride resnično divji mož Prisanek? Pa kaj naj storim? Ali se bom tudi smejal, kakor sem se pozimi za pečjo?«

Tinka je videla, da je bratec v skrbeh. Zato pa je dvignila ročice in je zatarnala. »Kaj ti je, o, Kekec? Ali te je strah kakor mene? — O, tako rada bi tekla do samega doma! Pa ne morem, ker me noga boli ... Poizkusi, Kekec, pa me nesi pa malo! Samo do proda me nesi, ker me je tu strah, o, tako strah!«

Kekec se je zavedel, pa je premagal svojo bojazen. — »Pa česa se zopet bojiš, Tinkara,« je vzrojil, ker ga je bilo sram samega sebe in je bil jezen na samega sebe. »Tam gori v skalovju je zavpil samo jastreb. Pa se že bojiš, Tinkara ... Saj te bom nesel, pa četudi do samega doma. Kaj misliš, da sem tak slabič? Kaj misliš, da me je strah vsakega murna, če sede pred luknjico in zaškrta: čigav si, čigav si ti? — Ha, Tinkara? Ne bojim se niti divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogovili po gorah. O, resnično!«

Kekec je tlesknil z rokami in je udaril z nogo ob tla. Pa je dvignil sestrico in jo je nesel na rokah po pašniku navzdol. Začutil je za nekaj trenutkov toliko moči v sebi, da bi se pograbil z vsem svetom. Sramoval se je samega sebe, da se je prestrašil tistega krika in divjega moža, ki domuje nekje doli med skalovjem. Stopal je naglo in trdno navzdol. A komaj je stopil sto korakov, so se mu pričele roke tresti. Zaman je stiskal zobe in ustna — sapa mu je pričela pojemati, in pred očmi so mu začele plesati neke čudne, rdeče lučce. — »Saj ni čudno,« je zasopel Kekec na vso moč, a se vendar ni ustavil. »Že od včeraj zjutraj nisem jedel prav ničesar poštenega. O, ni čudno ... Pa omagal ne bom, naka, še zanalašč ne bom opešal! Samo, da bi ne prišla noč prezgodaj — ta preklicana, prebita noč!«

Senca preko pašnika se je vedno bolj temnila. Dvigala se je po gorah, ki so stale onkraj dolinice, vedno više, vedno više. Dospela je do snežnih skal in je obstala tam. Skale pa so se zasvetila, najprvo v modrikasti svetlobi, a potem v rdečem ognju, ki je šinil hipoma preko vseh skalnatih vrhov ... »O, joj!« je zavpil Kekec nehote na glas. »Pa je resnično že prišla noč, ta preklicana, prebita noč!«

Napel je zadnje moči in je stekel preko mehkih trat. — »Kaj je? O, Kekec! Kaj je?« je izpraševala Tinka in je pričela jokati na ves glas. A Kekec ji ni odgovoril. Tekel je, da mu je lil znoj curkoma z obraza. Sopel je težko, trudoma. A nič več ni mogel stiskati ust, zakaj vsa sapa mu je bila pošla. Tekel je dalje in se je skoro zapletel v goste grmiče rušja, ki je cvetelo tam doli kraj pašnika. Kekec je postal za trenutek in je pogledal predse. Pa je zagledal beli prod in vodo, ki je šumela med gladkim kamenjem.

»Do proda sva prišla,« je rekel razveseljen. »Ali vidiš Pišenco, Tinka? Kako šumi ...«

Tinka se je ozrla po produ; s svojimi solznimi očmi ni videla nič drugega nego mrak, ki je legal kroginkrog po zemlji. »Kekec, ali ne vidiš, da se dela že noč? O, Kekec?«

Kekca je obšla taka slabost, da ni mogel več držati sestrice. Položil jo je med rušje in je pričel naglo sopsti. Gledal je na žareče snežnike in na gozdove, ki so že počivali v večernem mraku, pa je spoznal, da ne more več naprej. Zaradi slabosti se je tresel po vsem životu, in noge so se mu kar šibile. — »Da bi imel samo košček kruha, pa bi zdražl do samega doma ... Pa ne morem, ne morem ...«

In zjokal se je skoro, ker je spoznač svojo slabost. A vendar ga ni še zapustil pogum. Gledal je kroginkrog, kam bi se obrnil, da bi prenočil. Dobro je vedel, da mora stati nekje pastirska koča, četudi popolnoma zapuščena: zakaj kjer je pašnik, tam je blizu tudi koča, kjer prenočujejo pastirji. To je Kekec dobro vedel. Ker je znal, da nocoj ne more nikamor več, je pričel iskati varnega prenočišča. Pa ni se oziral dolgo okrog sebe. Izza grmovja tam nad prodom se je svetilo nekaj belega. V prvem trenutku je mislil Kekec, da je to ogromna skala, ki leži kraj proda. Toda ko je pogledal natanko tja, je videl, da je to obširna koča, sezidana iz samega belega kamenja.

»Jej, tam bova lepo prenočevala,« se je razveselil Kekec. »Čemu je treba prezgodaj tarnati? Saj pravim ... Samo, da bi dobila tam košček kruha in požirek mleka.« — Pa je bil Kekec zopet dobre volje. Dvignil je stokajočo sestrico, ki že ni mogla govoriti in izpraševati, pa jo je ponesel z zadnjimi močmi do kamnite koče. Odprl je vrata in je stopil v temno izbo. Izprva ni videl ničesar razen žerjavice, ki je tlela tam daleč v kotu. Položil je sestrico kar na tla in se je splazil do žerjavice. Tipal je okrog sebe in je zagrabil naposled za suho dračje, ki je ležalo na tleh. Vrgel ga je na žerjavico in jo je naglo razpihal, da se je vnelo dračje in je šinil visok plamen z ognjišča.

Tedaj se je ozrl Kekec po širni izbi. Velika miza je stala tam sredi, okrog nje pet stolov. Še celo ogromna omara je bila prislonjena tja v kot. Kekec je stopil k mizi. Na njej je stala dolga, debela sveča, in Kekec jo je kar prižgal ob plapolajočem ognju. Postavil jo je na mizo in je posadil Tinko na stol. Tinka se je vsa tresla in se je ozirala prestrašena okrog sebe. — »Kaj, če so doma tudi tukaj divji lovci?« je govorila s tresočim glasom. »O, Kekec, bojim se.«

»Ni se ti treba bati ničesar,« je odvrnil Kekec, ki je pričel iztikati po izbi. »Tu ne domujejo divji lovci, ker je koča preveč v dolini. Tu prenočujejo samo pastirji. A pastirji so dobri in naju pogosté ... Glej no, Tinka! Glej no! Mleka sem našel.« — In Kekec je dvignil veliko golido, ki je bila do vrha napolnjena z mlekom. Kar zasmejalo se mu je v srce, in zgrabil je ponvico, pa jo je pristavil k plapolajočemu ognju. Dobro mero mleka je vlil vanjo, pa je zaklical. »O, pastir! Ali slišiš? Prosim te za to mleko, ker sem tako lačen. Pa še bolj je lačna Tinkara, ki je povrhu še celo bolna, pa ne more naprej. Ali slišiš, pastir? Lepo te prosim ...«

Kekec je poslušal in je čakal odgovora. Toda, ker mu ni nihče odgovoril, se je zasmejal in je zavpil. »Bog ti povrni, dobri pastir! Hvaležen ti hočem biti za podarjeno mlekce, o, tako hvaležen!« — In Kekec je iztikal naprej po izbi. Na polici je našel velik hleb rženega kruha. Pa se ga je kar polastil in ga je položil na mizo. — »Dobro se bo nama godilo, Tinka, dobro, kakor še nikdar. Le počakaj, da zavre mlekce.«

A Tinka je ugovarjala. »Pa si kar vzel in nisi vprašal nikogar,« je rekla. »Veš, Kekec, to ni lepo ...«

»Kaj?« je vzrojil Kekec. »Saj sem vprašal za dovoljenje. Ali nisi slišala, kako sem vpil na ves glas? Kaj morem jaz za to, če ni nikogar doma v hiši? Prosil pa sem vendarle. Ali si razumela, Tinkara?«

»Hm,« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro pa je jedel Kekec, ki je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi pa je postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo, da mora spet prenočevati v tuji koči, ne vedoč, kdo je gospodar te kamnite hiše. Iztikal je spet okrog velikega pograda, ki je bil nastlan s slamo in pogrnjen z debelo, volnato odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo vstopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrnjeno z rdečo odejo: pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil. »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas ... Ali slišiš, Tinkara?«

Ker mu Tinka ni ničesar odgovorila, je stopil nazaj v veliko izbo. Zagledal je Tinko pri mizi. Glavico je bila naslonila ob mizo, pa je spala v globokem spanju. — »No, saj pravim — pa že spet spi,« je zagodrnjal Kekec. »Zdaj naj jo budim, kakor hočem — iz spanja je ne prebudim nocoj nič več ... Hm, naj jo pustim za mizo? O, tam se ne bo spočila ... Kar prijel jo bom, pa jo nesem v sobo na posteljo. Tam se bo lepo naspala. Ko pa pride pastir, pa ga že poprosim, da ne bo zamere ...«

Kekec je prijel Tinko in jo je dvignil. — »Jerica je šla,« je zablebetala Tinka in se je samo napol prebudila. »O, kam je šla Jerica? ... Hudo je v gozdu, hudo ... Pa poti ni nikjer ...«

Kekec jo je položil na posteljo. Razgrnil je odejo in je sezul in slekel sestrico. Popravil je zglavje, da je Tinka lepo naslonila glavico nanjo, in jo je pogrnil z gorko odejo. In Tinka je pričela spati svoje globoko spanje. Niti trenila ni več, in noga jo je nehala boleti.

Kekec je šel nazaj v izbo. Ogenj na ognjišču je ugasnil. Samo žerjavica je še tlela tam. Na mizi je gorela sveča, in Kekec je sedel na stol. Ni se mu več ljubilo iztikati po izbi. Čutil se je tako utrujenega, da bi najrajši kar legel na pograd. Oči so ga pričele ščemeti, da je le še komaj gledal. A vendar je še vztrajal in je čakal, kdaj pride gospodar te kamnite koče. Čakal je dolgo, a zaman. Dvignil se je, pa je stopil na prag. Ozrl se je v nebo, ki je bilo gosto posejano z velikimi, jasno gorečimi zvezdami. Snežniki so se pač svetili srebrno v beli mesečini, a v dolino je zakrival črni mrak, da se ni videlo nikamor. Kekec je spoznal, da mora biti že pozno. Zato je šel nazaj v kočo in je sedel za mizo. Z roko si je podprl glavo, pa je pričel misliti. Jerice se je domislil, Jerice, ki spi nocoj že daleč za gorami. Pa se je domislil, da je ne vidi tako kmalu. V srcu se mu je dvignilo nekaj težkega, da je vzdihnil na glas. »O, Jerica! Zakaj si šla od nas? Glej, zdaj bo tako žalostno na našem domu ... Čemu si morala iti, Jerica?«

Žalostno je povesil Kekec glavo, in oči so ga pričele vedno bolj ščemeti. Mislil je na Jerico in hudo mu je bilo po njej. Mislil je na Tinko in njeno bolno nogo in razžalostil se je tako, da je naslonil glavo na mizo. A njegova utrujenost je bila večja nego njegova žalost. Naj se je upiral, kolikor se je hotel, zaspanca vendar ni mogel premagati. Trepalnice so mu kar same od sebe zaprle oči in Kekec je zadremal.

Prebudil ga je ropot, ki je nastal hipoma tam pri vratih. Prestrašen je dvignil Kekec glavo in si je pomel oči. Pogledal je k vratom in kri mu je zastala v žilah. Čez prag je stopilo nekaj velikega in temnega. Za trenutek se je motovililo ob vratih in je nato stopilo v izbo. Ker je sveča le slabo razsvetljevala prostorno izbo, ni mogel Kekec natanko videti človeka, ki je prišel v kočo. Samo to je videl, da je veliko, veliko in grozno tisto, ki ga je prebudilo iz spanja. Obšla ga je kurja polt in sapa mu je kar zastal. — »To je Prisanek ... O, resnično — to je Prisanek,« ga je izpreletelo, da se je tresel po vsem životu. Še enkrat je pogledal tja k vratom in se je prekrižal.

Toda že v naslednjem trenutku se je potuhnil in je šinil neslišno pod mizo. Gledal je od tam, kako se je divji človek ustavil sredi izbe. Zaslišal je mrmranje in godrnjanje in divji človek je cepetnil z nogo ob pod, pa je izpregovoril. »Saj pravim — kdo je že zopet iztikal po mojem stanovanju? Ha, vprašam?«

Kekec se je vgriznil v ustna. Po hrbtu pa mu je kar zagomazelo, in noge so se mu pošibile, da ni mogel več čepeti. Kar sedel je pod mizo in je molčal, molčal. Čakal je, kdaj ga zagleda divji mož in ga potegne izpod mize. A divji mož ga ni zagledal. Stopil je k pogradu in je sunil odejo s slame. — »Ni ga, tu ga ni,« je govoril s svojim težkim, bučnim glasom. »Skril se je v sobico, pa leži na postelji ... O, ti kavka nabrita! Saj pravim ...«

Mož je šel mimo mize proti ognjišču. Kekcu je postalo vroče ob misli, da zdajle divji mož zasači spečo Tinko. O, to se bo prestrašila uboga Tinkara! Kar jeknila bo in nemara umre samega strahu, ko zagleda divjega moža ... Prestrašil se je Kekec te misli, da mu je stopil mrzel znoj na čelo. Vgriznil se je še enkrat v ustna, da ga je zabolelo. Iz srca mi je izginil hipoma ves strah in ni se bal več divjega moža. Videl je, da je sestrica v nevarnosti, in v duši ga je kar zabolelo. Šinil je izpod mize, da se je zadel ob noge divjega moža. Naglo se je zravnal pred njim in mu je zastopil pot.

»Tu sem, o, tu sem,« je zasopel. »Kaj želiš od mene, divji mož? Ustrašil sem se te, ko sem te zagledal, pa sem se skril pod mizo ... A zdaj se te ne bojim več ... Tu sem, tu sem ...«

Mož je obstal in se je napol sklonil. Gledal je mladega dečka in se je čudil. — »Ha, ti si,« je izpregovoril potem in se je zasmejal obenem. »Ti si? Glej, glej! Pa kdo si ti?«

Kekec pa se ni bal prav nič več in je odgovoril. »Mežnarčev Gregec sem. Toda povsod me imenujejo samo za Kekca. Kaj jaz vem, zakaj! Še celo mati mi pravi vedno Kekec ... In iz Kranjske gore sem doma. Pa sva šla s Tinko, da spremljava Jerico, ki je šla služit čez gore k teti Nežari. Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tinka si je izvinila nogo in prinesel sem jo sem, pa sem jo položil na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel in dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisanek, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«

Mož je prekrižal roke na prsih in ga je gledal. Bil je velik, da mu je segal Kekec komaj do pasu. Oblečen je bil v sivo lovsko obleko, ki pa je bila vsa oguljena. Na glavi mu je tičal zelen klobuk, za njim je bilo zataknjeno pero planinskega orla. Bil je velik in močan. A nič divjega ni bilo na njem, razen dolge, goste brade in velikih brkov, ki pa vendar niso bili dva vatla dolgi.

»Glej, glej — kaj mi praviš,« je dejal mož in se je še vedno smejal. »Znaš pa gobezdati, resnično znaš. Povej mi, kdo ti je tako dobro namazal jeziček? — Kaj misliš, da ti verjamem? Potepuh si in si se priklatil kdove odkod. Čakaj, čakaj, ti pobič! Veš, prišel si pravemu v roke. Jaz ti preženem vse potepuške misli, jaz, ti pobič! — Čakaj, naj pogledam še tvojo sestrico. Bom videl, kako si je izvinila nogo!«

In mož je stopil korak naprej proti vratom ob ognjišču. A tedaj mu je Kekec vnovič zastopil pot. Kekec je dvignil roke, pa je prosil in moledoval. »O, pustite Tinko! Lepo vas prosim, stric Prisanek, pustite Tinko! Če vas zagleda, pa umre samega strahu ... Lepo vas prosim, stric Prisanek!«

A mož ga je kar odmaknil in je prijel za kljuko. Tedaj pa je vzkipelo v Kekcu vse. Kar kri mu je šinila v obraz in pesti so se mu skrčile same od sebe. Pa niti pomislil ni, kaj dela. Kar hipoma je skočil na ognjišče in se je zaprašil v divjega moža. Z desnico ga je prijel za gosto brado, z levico za dolge brke, pa ga je pričel mikastiti. — »Ti boš strašil našo Tinkaro, ti,« je sopel in govoril. Pa še celo jokal je v svojem razjarjenju. »Pusti jo v miru, ti rečem! Ali jo boš pustil? ... Nogo si je izvinila uboga Tinkara, in bolelo in skelelo jo je ves dan na vso moč. Pa zdaj jo hočeš še strašiti, da bo umrla samega strahu ... O, ne boš je, ne boš je, ne boš je ...«

»Ovbe!« je zavpil mož, ker ga je resnično bolelo. »Izpusti, pobič, rečem ti, izpusti!«

A Kekec ni izpustil, ampak ga je mikastil še huje. Možu je bilo naposled zadosti vsega. S svojimi velikimi rokami je zgrabil Kekca okrog pasa, da je deček kar zastokal. Izpustil je brado in brke in je zagrabil za roke, ko so ga stisnile tako neusmiljeno. Mož ga je postavil trdo na tla, da je Kekec kar zacepetal. — »Glej ga, no — tega potepuha poglej!« je godrnjal mož in se je gladil po bradi in brkih. »Kar šinil mi je v obraz kakor mačka. O, ti potepuh! Čakaj, čakaj! Vzel bom pilo, da ti popilim kremplje, da ne boš več praskal. Samo malo še počakaj, ti Gregec, ki ti pravijo Kekec. O, samo malo!«

Mož je vzel svečo z mize, pa je odprl vrata, še preden se mu je mogel Kekec postaviti na pot. Stopil je v sobico in je dvignil svečo. Zagledal je malo Tinko, ki je spala na postelji. Tinki je bil obrazek ves bled. A vendar se je smehljala lepo in presrčno. Saj je sanjala, da je zopet doma pri svoji skodelici belega mleka. Mucika stoji pred njo z dvignjenim repkom in lepo mijavka. »Mijav, mijav, Tinka! Dobro je mlekce — prav prav!« — Pa Tinka se smehlja, ker je zopet doma in je ne boli več ta grda noga ... Gledal jo je mož in se ni ganil. Kekec se je priplazil za njim in je stopil kraj postelje, da bi branil sestrico. Ustna je striskal in v očeh mu je bilo polno solzá.

»Hm,« je dejal mož, a nič drugega. Obrnil se je, pa je šel iz sobice. Kekec se je stisnil še bolj k postelji, misleč, da je šel divji mož po nož, da zakolje njega in sestrico, pa ju speče za večerjo. A divji mož ni prišel z nožem. Samo debelo odejo je prinesel in jo je vrgel na tla. — »Zavij se dobro vanjo in lezi kar ne tla,« je rekel z zamolklim glasom. »A jutri se pogovoriva naprej, ti potepuh grdi!«

Mož je zaprl duri in nastala je globoka tišina. V sobici je bilo tako temno, da Kekec ni videl niti roke, ki jo je držal pred očmi. — »Kaj bo zdaj?« je premišljeval sam pri sebi. »O, lepo sem ga zmikastil, da bo pomnil, kdaj je hotel Tinki, da jo prestraši ... Pa je rekel, da obračunava jutri. No, noč je še dolga in lahko se naspim, ker sem resnično tako truden kot še nikoli. Pa naj le poizkusi in naj le pride še enkrat v sobico! O, saj ne spim tako trdo, da bi ne slišal ničesar v spanju. Pa naj le pride, pa ga zopet zmikastim ...

Kekec se je zavil v debelo odejo in je legel pod posteljo na tla. Še nekaj trenutkov je gledal v črno temo in je poslušal moža, ki stoka zunaj v veliki izbi. Potem pa ga je premagal zaspanec. In Kekec ni slišal in videl ničesar več ...

8.

Ves dan je blodila Jerica po črnem gozdu in je iskala Kekca in Tinko. Klicala je tako dolgo, da je postala popolnoma hripava in ni mogla več vpiti. Šla je naravnost v tisto smer, od koder so prihajali glasovi Kekčeve piščalke. A zaman je iskala kroginkrog. Našla ni niti najmanjšega sledu za bratcem in sestrico. Zato pa je bila vsa obupana. Nase niti mislila ni — o, skoro je pozabila, da jo je pognala mačeha z doma in da mora čez gore k teti Nežari. Plazila se je med grmovjem in skalami, da je bila že vsa opraskana po obrazu, rokah in nogah. Raztrgala si je bila že vso obleko; a vendar ni nehala iskati. Plezala je po skalah, ki so ji zastopile tupatam pot: trudoma se je plazila preko globokih jarkov, ki jih je bil poln razsežni gozd. Zdelo se ji je, da je pretaknila že vsak kotiček po divjem zagorskem svetu. A Kekca in Tinke nikjer! — In Jerica se je razžalostila. Sedla je na trato, pa si je zakrila obraz z rokami. O, mislila je na mačeho in njeno bolest; mislila na skrbi, ki tarejo zdaj mačeho, ker ni Kekca in Tinke že dva dni od nikoder. Pa je Jerica dobro vedela, da misli zdaj mačeha, češ, samo Jerica je vsega kriva. Glej, v svoji hudobnosti je izvabila malopridna Jerica Tinko in Kekca v gore, pa ju je pustila tam, da sta zašla kdovekam. Vse to je storila Jerica, da bi se maščevala, ker so jo zapodili od hiše. Jerica je vedela dobro, da misli mačeha tako grdo o njej. Zato pa jo je bolelo, tako jako bolelo, da je na glas zajokala sredi gozdne trate.

»Oj, Kekec! Oj, Tinka! Zakaj sta mi napravila to, zakaj? Zakaj nista počakala, kakor sem vama naročila? Pa bi bila vaju lepo privedla domov in ne bilo bi zdaj te žalosti, oj, ne bilo ...«

Tako je govorila Jerica in je jokala. Dolgo, dolgo je sedela na trati, pa ni vedela, kaj bi storila. Prepričana je bila, da ne najde Kekca in Tinke nič več. Sam Bog ve, kaj se jima je pripetilo, da je nista počakala tam gori na senožeti? Najbrže je vsega kriv samo Kekec, ta nesrečni Kekec, ki je tako nepotrpežljiv in trmast. Na svojo roko je šel s senožeti v gozd in je zavedel tudi Tinko. Na, pa ju išči zdaj, če veš, kam sta šla! Nemara pa sta našla pravo pot, pa sta že doma? Hm, mogoče! Kekec je pač zijalast in neroden; a srečo ima, povsod ima srečo, pa se izmuzne iz vsake nezgode. Kaj, če se mu je tudi zdaj posrečilo in je našel pravo pot? — Jerica se je domislila tega, in odleglo ji je. Obrisala si je oči in je vstala. — »Pojdem, naravnost do doma pojdem,« je sklenila sama pri sebi. »Mogoče sta Kekec in Tinka že doma. A če ju ni, povem vse ljudem, in pojdejo ju iskat.«

Tako je sklenila Jerica. Naglo se je spustila navzdol po črnem gozdu. Slišala je že šumenje gorskega potoka in zato je vedela, da ni več daleč dolinica. In resnično — čez pol ure je že stala kraj proda. Mračilo se je že, in vrhovi belih gorá so že goreli v jasni rdečici. A Jerica se ni bala noči. Sezula si je čevlje, pa je prebredla deroč potok. Nato se je splazila skozi gosto rušje, ki se je širilo onkraj proda daleč gor do belih snežišč. In še preden je legla noč na zagorski svet, je stala Jerica že na poti, ki se je vila skozi rušje.

»Hvala Bogu — na poti sem!« se je oddahnila Jerica in je sedla na velik kamen, ki je stal kraj poti. Hotela je počivati, ker je bila jako trudna in bolele so jo noge. Zvezde so se že užigale po visokem nebu in po ozki gorski dolinici se je vedno bolj temnilo. Jerica je videla to. Zato je naglo vstala in hitela po poti. Krenila je mimo ovinka, pa je stopila v gozd. A pot skozi gozd je bil raven in gladek, da se ni spotaknila niti enkrat vkljub temi. Vse je molčalo po širnem gozdu in je mirovalo. A Jerice ni bilo strah. Hitela je samo naprej in se je veselila ob misli, da bo kmalu doma. Drevje se je razdelilo, in Jerici se je zdelo, da je stopila na mehko trato. Vseokrog je zadehtelo v prijetnem vonju, kakor da bi cvetelo tod okrog tisoč in tisoč grmičev rdečega ravšja. Jerica je obstala za trenutek. Nedaleč pred sabo je zagledala svetlo luč, ki je svetila jasno v črno temo.

»Ljudje stanujejo tu,« se je razveselila. »Mogoče so drvarji ali pa pastirji. In mogoče vedo kaj o Kekcu in Tinki. Pojdem v kočo, pa jih povprašam.«

Stekla je tik do luči in je postala kraj velikega poslopja, ki je črno strmelo v noč. Potrkala je trikrat na razsvetljeno okence. A ker se ji ni oglasil nihče, se je splazila ob zidu do velikih vrat. Odprla jih je, pa je stopila v vežo. Ker je bilo v veži temno, je tipala ob zidu, dokler ni prišla do lesenih vrat. Zoper je trikrat potrkala in je stopila v razsvetljeno izbo.

Toda obstala je vsa začudena na pragu in je strmela v krasno sobo, ki je stala pred njo. Deset velikih luči je gorelo na zlatem lestencu, ki je visel s stropa. In v tej luči se je svetila vsa soba, da je Jerici kar jemalo vid. Vsa krasna oprava se je lesketala, in po vsej sobi je dehtelo, kakor da so svetla tla vsa posejana s pomladnimi mežikeljni ... Jerica je sklenila roke, pa se ni upala naprej. Še vedno je stala na pragu in je strmela s široko odprtimi očmi v krasoto, ki se je bleščala pred njo.

Iz tega strmenja jo je prebudil glas, ki je izpregovoril kar hipoma sredi tišine. »Kdo si in kaj strmiš in zakaj stojiš na pragu?«

Jerica se je ozrla v ono stran, odkoder je prihajal glas. Zagledala je posteljo, ki je bila pregrnjena s svilnato odejo. Na belem zglavju je počivala tam ženska glava, in Jerica je videla natanko bele lase, ki so obkrožali to glavo. Stopila je dva koraka naprej in je izpregovorila z boječim glasom. »Mežnarčeva Jerica sem ... Izgubila sem v gozdu bratca in sestrico. Ves dan sem ju zaman iskala. Pa grem zdaj domov povedat, da sta zašla ... Ali ju niste nič videli? Hm, da — morala sta tod mimo, če sta šla domov. Pa ste ju morali videti ... Prosim, povejte mi, če ste ju videli. Tako me skrbi ...«

Ženska je glavo napol dvignila in je pogledala Jerici naravnost v obraz. In Jerica je vztrepetala, ko je zagledala tiste krasne, mile oči, ki so zrle vanjo. »Oj, povejte mi, če ste ju videli!« je rekla še enkrat in je sklenila roke. »Lepo vas prosim — povejte mi!«

»Nisem ju videla,« je odgovorila ženska. »Nisem ju mogla videti, ker ležim že sedem dni. Bolna sem, Jerica, tako jako bolna! A nimam nikogar, da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena ...«

Ženska je vzdihnila tako bridko, da se je Jerici zasmilila do sna srca. — »Bolni ste, pa nikogar nimate, da bi vam postregel,« se je zavzela in je stopila bliže. »O, kako se mi smilite! Kar pri vas bi ostala, pa bi vam stregla, dokler ne okrevate. O, resnično! Hudi mi je, ker vam ne morem pomagati. Pa moram v vas po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko, če nista že prišla domov. Da ni tega, bi kar ostala pri vas in bi vam lepo stregla.«

Ženska se je nasmehnila in jo je pogledala še enkrat. — »O, Jerica, kar ostani pri meni!« je rekla z milim, prosečim glasom. »Saj sta tvoj bratec in sestrica že davno doma. Le meni verjemi! Pojdi, pojdi na prag! Poglej v nebo, če gori velika zvezda ravno nad goro, ki stoji pred tabo! Pojdi, pojdi pogledat! In pridi kmalu nazaj!«

Jerica se je začudila. A vendar je slušala in je stopila ven na prag. Ozrla se je v nebo, pa je zagledala zvezdo ravno nad goro. Zvezda je bila velika in jasna in je svetila in se je lesketala. Jerica jo je videla, pa se je vrnila v sobo. »Videla sem jo — zvezdo sem videla. Jano gori in je velika, joj, tako velika in krasna!«

»Ali vidiš,« je rekla ženska. »Le meni verjemi, da sta tvoj bratec in tvoja sestrica zdrava in na varnem, zakaj kadar se zgodi kakemu človeku nesreča, potem potemni zvezda in ugasne. In jaz vem takoj, da se je zgodila nesreča. Zato pa se ni danes pripetilo nič hudega tvojemu bratcu in tvoji sestrici, ker gori zvezda tako jasno. Le meni verjemi, Jerica, in ostani pri meni! Samo toliko časa ostani, da okrevam. Jutri gotovo ozdravim, če mi pomagaš ... Zato pa ostani, Jerica, lepo te prosim, ostani!«

»Hm,« je pomislila Jerica in je sklonila glavo. Če gre zdaj v vas, pojde šele pozno do ljudi. In preden jih skliče, bo že davno jutro. Skoro bolje bi bilo, če ostane pri tuji ženi čez noč in ji postreže. A zarano se napoti domov po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko. A če sta nesrečna otroka že prišla domov, pa se itak ne mudi, in zato je najbolje, da ostane tukaj. — Tako je premišljala Jerica in se je kar hitro odločila. »Bom pa ostala pri vas čez noč!« je rekla in je stopila tik postelje. »Veste, da ne boste tako sami, ker ste bolni. Bom pa ostala in vam bom stregla.«

Ženska se je prijazno nasmehnila. — »Dobro dete si, Jerica!« je dejala in jo je prijela za roko. »Vzemi stol in sedi sem k postelji!« — Jerica je storila tako, kakor ji je velela ženska. Sedla je na stol in je pričela pripovedovati o nesrečnem Kekcu in o mali Tinki. Pa tudi o svoji mamici je pripovedovala in o grobu, ki bo zdaj tako zapuščen. Pravila je o mačehi, ki jo je zapodila z doma in jo je poslala služit k teti Nežari onkraj gorá. Pa je postala Jerica zopet žalostna, ko se je domislila vsega tega. Bridko je vzdihnila in si je podprla glavo z roko.

»Ne bodi žalostna, Jerica,« jo je tolažila ženska. »Glej, vse bo še dobro. Pomagala ti bom, pa boš videla, da boš zopet vesela. Jaz sama ti poiščem bratca in sestrico. Samo ozdraveti moram, samo ozdraveti ... Pojdi, Jerica, pa stopi v kuhinjo! Pristavi k ognju lonec, ki je v njem juha. Ko bo gorka, pa mi jo prinesi. V kuhinji je vsega zadosti. Nič se ne boj in ne sramuj! Kar vzemi, kar ti ugaja. Saj vem, da si lačna, da komaj stojiš na nogah!«

Resnično — Jerica je bila lačna, da je bila že kar slaba. Potihoma je odšla iz sobe, skozi temno vežo je šla in stopila v razsvetljeno kuhinjo. Na lepem, svetlem ognjišču je še gorel ogenj. Nato se je ozrla radovedno krog sebe. Na mizi je stalo vse polno krožnikov; a vsi krožniki so bili polni sladkega peciva. Velik kos pečenke je stal tik pred Jerico in vse po kuhinji je dišalo tako prijetno, da je Jerica šele zdaj začutila, kako je lačna. Noge so se ji pričele kar tresti, in zaradi slabosti se je komaj držala pokonci. Pa se ni mogla več premagovati. Urezala si je kos mrzle pečenke in belega kruha, pa je pričela hlastno jesti.

»Saj mi je rekla, da naj kar vzamem,« se je mislila. »In jaz sem tako lačna! O, saj ji povrnem vse. Lepo ji bom stregla vso noč in niti zaspala ne bom. Dobra ženska je in ima zlato srce ...«

Ko se je Jerica najedla, se je začela šele prav ogledovati po kuhinji. Vedno bolj se je čudila in zavzemala. Vsa kuhinja se je kar lesketala, kakor da bi bila zidana iz samega srebra. Še celó ognjišče se je svetilo in ni bilo na njem niti najmanjšega madeža. Vsa posoda v belih omaricah je žarela, in Jerica je bila prepričana, da je samo zlato vse tisto, kar vidi po omarah. Pa je sklenila v svojem začudenju roke in je strmela. — »Kdo je ta ženska?« se je povprašala. »Znabiti je bila kraljica, ki se je skrila pred sovražniki sem pod gore? O, znabiti ... Pa čudno — še nikoli nisem slišala na vasi besedice o njej. Čudno, čudno ... Ovbe, da nisem mogla uganiti takoj, ovbe!«

Jerica je tlesknila vsa prestrašena z rokami. Hipoma se je domislila vsega in je spoznala, kdo je ona ženska, ki leži bolna tam v krasni sobi. Kar stresla se je Jerica, ko se je tega tako hipoma domislila. Prestrašila se je, da je kar sedla na stol ... »To je Škrlatica — to je vila Škrlatica,« je izpregovorila na glas. »O, nihče drugi ni ona ženska nego vila Škrlatica. Bel dvorec ima v gaju pod gorami, a v ta dvorec sem prišla jaz nocoj. Resnično sem prišla, pa sem pri vili Škrlatici!«

Deklica je bila prvi trenutek vsa omamljena. Zbala se je Vile Škrlatice in najrajša bi bila kar zbežala v noč. Že se je ozrla v bela vrata in je vstala. Tri korake je že napravila proti durim, a takrat je zašumelo nekaj za njo. Preplašena se je okrenila, pa je videla, da juha že vre. In tedaj se je zopet domislila bolne ženske, ki leži zapuščeno tam v sobi in ki ji je obljubila, da ji bo stregla vso noč. Pa je premagala Jerica ves svoj strah. Nasmehnila se je in je stopila k ognjišču. Juho je vlila v bel krožnik in je vzela z mize zlato žlico. Pač je postala še enkrat in se je stresla še enkrat v svoji plašnosti. Toda že v naslednjem trenutku je odprla pogumno vrata in je stopila v sobo.

Ženska se ji je nasmehnila in ji je mignila z roko. A Jerica je povesila glavo. Zrla je v tla, ker se ni upala pogledati Vili v obraz. Lepo in varno je postavila na posteljo polni krožnik. Ženska pa je pričela srebati gorsko juho. A dolgo ni srebala, ker ji je glava zdrknila nazaj na mehko zglavje. — »Ne morem več, Jerica, ne morem več, ker sem vsa slaba!« je zastokala. »O, bolna sem, pa nimam niti zdravil doma. Samo eno zdravilo mi pomaga. A kje je človek, ki bi mi ga prinesel, kje je?«

Jerica je sedela tiho na stolu in je še vedno gledala v tla. Ko pa je slišala, da vila stoka tako bridko, je dvignila oči. — »O, gospa, rada vam pomorem, iz srca vam rada pomorem,« je dejala in je vstala. »Samo povejte, kje imate spravljeno tisto zdravilo. Pojdem, pa vam ga prinesem.«

»Ne moreš, Jerica, nocoj ne moreš,« je odgovorila ženska. »Daleč je tisto zdravilo, visoko na strmi gori. Pot je težka, in ti je ne zmagaš podnevi, kaj šele ponoči! Visoko na skali rastejo tri mežikeljni; dva sta rumena, a zadnji je rdeč. Da bi imela tisti rdeči mežikelj, pa bi ne bila več bolna. Samo da poduham tisti mežikelj, pa sem zdrava ... A kdo mi ga prinese? Jerica, kdo mi naj ga gre trgat, kdo?«

»Jaz ga pojdem trgat, jaz, gospa!« je rekla Jerica, ki se je osrečila hipoma, ker se ji je bolna ženska vedno bolj smilila. Nič več ni mislila, da leži pred njo vila Škrlatica, in tudi bala se ni več. »Jaz vam prinesem tisti mežikelj. Na goro ga pojdem trgat zarano. Samo za pot mi povejte, gospa!«

»Onkraj rušja, Jerica,« je šepetala babica s slabim glasom. »onkraj rušja zagledaš stezo, ki drži naravnost v skale. A v skalah se izgubi — tam ni več steze. Po strmih stenah se moraš plaziti, dokler ne priplezaš do ozke planotice. Potem še dve steni ... Vrhu druge rastejo mežikeljni ... O, Jerica, ti ne zmoreš te strašne poti, ne zmoreš ...«

A Jerica se je nasmehnila. — »Poizkusite, gospa,« je rekla. »Pa vem, da najdem mežikeljne. Saj ne bo tako hudo ... Poizkusim jutri zjutraj in splezam na skale.«

Ženska je zamahnila še enkrat z roko in je dejala trudoma. »Ne pojdeš, Jerica, ne pojdeš ... Glej, zdrsne se ti lahko na visoki steni, pa padeš v prepad ... Ne pojdeš, Jerica ...«

»A poizkusim vendarle,« je odvrnila Jerica. »Glejte, gospa! Sprejeli ste me v svojo hišo, dali ste mi bogato večerjo in ste tako prijazni z mano. Pa naj bi vam ne bila hvaležna? — O, gospa! Zato pa pojdem trgat mežikeljne. Veste, da vam poplačam vse. Stregla vam bom do jutra. A v jutru se napotim na goro. Samo to mi morate obljubiti, da mi poiščete bratca in sestrico, ko ozdravite. Samo za ti vas prosim, gospa!«

Bolnica je prikimala z glavo in je zaprla trudoma oči. Jerica se je odmaknila nekoliko od postelje in je čakala, da prične bolnica zopet govoriti. A čakala je dolgo. Ko ji je pogledala natanko v obraz, pa je videla, da že spi. Potihoma je Jerica vstala in je šla k mizi. Sedla je na stol in se je podprla s komolcem ob mizo. Nepremično je gledala na posteljo, da bi videla takoj, če se bolnica prebudi, da bi ji bila pripravljena takoj postreči. In Jerica je premišljala in je ugibala. Videla je bolnici naravnost v bledi obraz, pa tudi bele lase je videla, ki so obkrožali tisti obraz. In znala je, da to ni nobena mestna gospa, pa tudi nobena kraljica, ki se je skrila pred sovražniki pod bele gore.

»Škrlatica je, vila Škrlatica je!« je ponavljala sama pri sebi. »Tam v postelji leži vila Škrlatica. Pa se je ne bojim ... In čemu bi se je bala? Jutri zjutraj pojdem na goro po tisti rdeči mežikelj. Najdem ga, gotovo ga najdem, in vila bo zdrava ...«

Tako je premišljala Jerica in je gledala nepremično na posteljo, kjer je spala vila v težkem snu. Tiste trenutke je pozabila na dom; pa tudi na Kekca in Tinko je pozabila. Samo to je mislila, da leži tam na postelji vila Škrlatica, da ona sama čuva pri Vili in ji bo stregla vso noč. A v jutru pojde po zdravilo, da ozdravi Vilo in se ji prijazno nasmeje.

In Jerica se je smehljala tako dolgo, dolgo in je mislila lepe misli. Vila je spala mirno in se ni zganila niti enkrat. Svetlo so gorele luči na lestencu, da so pričele Jerico ščemeti oči. Zaprla jih je in je nehoté zadremala. Glava ji je zdrknila na mizo in Jerica je zaspala ...

9.

Kar nenadoma se je Kekec prebudil in je skočil na noge. Samo enkrat je šinil z roko preko zaspanih oči. Ozrl se je na posteljo, pa je videl Tinko še tam. Zato se je oddahnil in strah mu je izginil iz srca. Saj je mislil v prvem trenutku, da se je priplazil divji mož ponoči v sobico. Tinko je pograbil in jo je pojedel. A Kekec je spal, kar naprej je spal in ni slišal in videl ničesar. Zato se je tako prestrašil, ko se je prebudil. No, njegov strah je bil prazen. Tinka je še vedno ležala tam na postelji. Zbudil se je ravnokar in je gledala Kekca, ki si je stresel zaspanec z oči.

»Kaj je, Kekec?« je vprašala Tinka s tihim glasom. »Ali veš, kje sva? Ali si govoril sinoči s pastirjem? Veš, jaz sem kar zaspala. Tako sem bila trudna ... A danes me zopet boli noga. še huje me drega po členku kakor včeraj. O, kako prideva domov?«

Tinka je pomolila izpod odeje nogo. Kekec se je prestrašil, zakaj noga ni bila več rdeča, ampak višnjeva in tako hudo zatekla. — »Hm,« je odvrnil in si ni znal pomagati v svojih skrbeh. »Bom že moral spet namočiti platno v vodo in ti obvezati nogo. Nesel te bom na rokah kakor včeraj. Samo če naju divji mož pusti iz hiše?«

Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji. — »Divji mož praviš, Kekec,« je vprašala. »Kaj govoriš o divjem možu? Saj sva pri pastirjih. Ali ni res, Kekec?«

Kekec je izprevidel, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da stopi zdaj zdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato ji mora povedati vse. — »Divji mož, da, divji mož Prisanek,« je rekel ves nevoljen in je skrčil pest. »Ti misliš, da sva pri pastirjih. Pa se motiš, Tinkara! Pri divjem možu sva, v njegovi hiši sva. Govoril sem bil sinoči z njim. Premikastil sem ga tako, da bo še dolgo pomnil. Kar ustrašil se me je, ko sem ga zgrabil. In mikastil sem ga, mikastil, da je bilo veselje. Tinka, ali slišiš? Divjega moža sem premikastil sinoči.«

Tinka ga je vsa prestrašena gledala. V svojem strahu je pričela naglo sopsti in sklepati roke. — »Bojim se, Kekec, bojim se,« je zatarnala. »Ali sva res pri divjem možu? Pa ti si ga nabil? O, Kekec, Kekec! Lažeš se ...«

Kekec je pričel hoditi po izbi gor in dol. Stiskal je pesti in je bil ves razdražen. Naposled se je ustavil pri postelji in je pomolil Tinki pest pod nos. — »Ali jo vidiš?« je dejal. »S to-le sem ga premikastil, da joj! Zato pa ne javkaj in ne tarnaj! Ali misliš, da ti kaj pomaga? Dokler sem jaz pri tebi, se ne boj ničesar! Najmanj pa še divjega moža. Če te le grdo pogleda, pa ga zgrabim. Zmikastim ga, kakor sem ga sinoči zmikastil. Ali misliš, da se ga bojim? O, bolj se bojim mucike doma, kakor pa divjega moža tukaj ... Le meni verjemi, pa nikar ne javkaj!«

»Ovbe, ovbe!« je javkala in tarnala Tinka in se je skrila vsa pod odejo. A tedaj je zaropotalo nekaj zunaj v izbi. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal Prisanek. — »No, ali sta že pokonci?« je vprašal s svojim bučnim glasom. »Čakam že vaju. Le hitro pridita ven!«

Kekec ga je pogledal izpod čela in mu ni odgovoril ničesar. Sam pri sebi pa si je mislil: »Seveda, ven naj greva, da naju pograbi in zakolje. Seveda, seveda ... A Kekec je pametnejši nego divji mož, pa ostane lepo v sobici.« — Tako se je mislil Kekec in se niti ganil ni. Mož pa je stopil v sobico in se je ozrl po postelji. Iztegnil je roko, pa je odmaknil malce odejo, da se je prikazal Tinkin prestrašeni obrazek.

»Ovbe!« je zavpila Tinka na ves glas. »Kekec, kje si?« — A takrat se je že zaprašil Kekec na posteljo. Z obema rokama je zgrabil moža za gosto brado in jo je pričel mikastiti. — »Pusti Tinko! Rečem ti, da jo pusti!« je sopel in oči so se mu kar zalile s solzami. »Pa te spet premikastim kakor sinoči ... Ali boš pustil Tinko? Ha, ali jo boš pustil?«

Mož se je zasmejal na glas in je stopil dva koraka od postelje. Kekec je izpustil tedaj njegovo brado in je zdrknil na tla. Stal je tam, pa je pihal kakor mačka. Mož ga je gledal in se mu je smejal. — »Čuden si ti, Kekec, resnično čuden!« je govoril mož. »Prišel sem te klicat k zajtrku, pa pihaš kakor mucek. Glej, zajtrk stoji na mizi. Kar hitro pridita jest, da se mleko ne shladi.«

Kekec ga je debelo pogledal in se je popraskal za desnim ušesom. Glej no — pa je napravil spet neumnost. Mislil si je, da ga hoče divji mož zaklati. Na, pa ga povabi k zajtrku, prav prijazno ga povabi. Pa če je tudi res? — In Kekec se je popraskal še enkrat za ušesom, pa je poškilil za možem, ki je že odšel iz sobice, Resnično — tam na mizi se je kadila velika skleda žgancev. Prav lepo rumeni so bili žganci in so dišali tako prijetno naokrog, da so se Kekcu kar sline pocedile. Saj Kekec je imel rad žgance; najrajši je jedel rumene žgance, zabeljene z debelimi ocvirki.

»Glej no, Tinkara!« je rekel sestrici in je mlasknil z jezikom. »Saj je res skuhal zajtrk za naju. Žganci se kadé na mizi in mlekce. Glej no, Tinkara!« — Kekec je mlasknil še enkrat z jezikom in je že stopil čez prag. »Saj se ne bojim divjega moža. Lahko grem k mizi in jem brez skrbi. Saj me je povabil z lepimi besedami ... Pa kar pojdiva!« je rekel nato in se je obrnil k sestrici. »Kar pojdiva jest! Veš, zameriva se mu, če ne greva ... Kar hitro se napravi, Tinkara!«

A Tinka je jokala in se je obotavljala. Siloma jo je oblekel Kekec in jo je kar dvignil in nesel k mizi. Tinki je zakrila obraz z rokami in se je oklenila bratca. In jokala je, na vso moč je jokala, ker jo je bilo strah. Kekec jo je posadil za mizo in ji stisnil leseno žlico v roko. A Tinka ni hotela, resnično ni hotela. Glavo je naslonila na mizo, pa je jokala kar naprej. Kekec jo je pričel zmerjati, a vse ni pomagalo nič, prav nič.

»Jej, Tinka, jej!« ji je prigovarjal tudi Prisanek. A Tinka je jokala, kar naprej je jokala in niti pogledala ni belega mlekca. A tedaj je divji mož zažvižgal. In kar hipoma je pritekla v izbo bela, majhna mucika. Lepa je bila mucika in je imela krog vrata privezan rdeč trak. Zamijavkala je in pogledala na mizo. A potem je kar skočila: naravnost Tinki na kolena je skočila in je mijavkcnila dvakrat. Tinka je dvignila glavo, pa je pogledala muciko. O, lepa je bila ta mucika, veliko lepša nego njena doma. In Tinka jo je kar pobožala in se je nasmehnila. Z rokavom si je obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati gorko mlekce. Mucika pa se je stisnila k njej, pa je mijavkcala, o, tako prijazni in lepo mijavkcala, da se je morala Tinka smehljati.

Mož se je namuznil in si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, in vse strah mu je izginil iz srca. — »Saj ni hudoben,« je mislil sam pri sebi in je otepal z vso slastjo rumene žgančke. »Saj če bi bil hudoben, bi se ne muzal in smejal ... Hm, nemara sem storil slabo, da sem ga sinoči in danes premikastil? Zameril sem se mu, pa mi vse povrne.« — In Kekec je pričel kašljati. Pa je položil žlico na mizo; ozrl se je možu naravnost v obraz in je rekel. »Glejte, stric Prisanek, glejte! Dvakrat sem vas zmikastil, dvakrat sem vam hudo storil. A vse zaradi tega, ker ste hoteli storiti Tinki hudo ... No, ne rečem, da ni bilo prav; a tudi ne rečem, da je bilo prav. Saj veste, stric Prisanek. No, saj ste obljubili sinoči, da obračunate danes z mano. Ali ni res, stric Prisanek?«

Mož ga je pogledal, prav grdo ga je pogledal in je odgovoril. »Kekec, ali misliš, da sem pozabil, kar sem ti obljubil? O, ne uide ti kazen. Še danes jo občutiš, počakaj, še danes, ker si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pri meni. Moje divje koze mi boš pasel tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepuh? Divje koze mi boš pasel dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo zmanjkalo, toliko dni več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh?«

»A? Kaj pravite, stric Prisanek?« se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. »Divje koze naj vam pasem? O, stric, saj to je nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po skalah kakor mačke ... Lepo je pasti našo Kezo za Gmajnico, in človeku ni treba delati nič drugega nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, stric, divje koze! Kako naj jih pasem, ko jih pa ne morem? — O, stric! Rajši me nabijte, ker sem vas zmikastil. A divjih koz ne grem past — o, resnično ne grem past!«

»Bomo videli!« se je zasmejal mož in je vstal. »Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!« — Nato je stopil k Tinki, ki se je bila pričela igrati z belo muciko. Pa se je namuznil in ji je rekel prijazno. »A Tinka je pridna deklica. Ubožica, pa nožica jo boli. A nič ne maraj, Tinčica! Glej, vzeli bomo iz omare škatlico, iz škatlice belo mazilo, pa bomo namazali bolno nožico. In Tinke ne bo bolelo več, prav nič je ne bo bolelo več.«

Mož je odprl omaro in je vzel iz nje belo škatlico. Namočil je v vodo beli platno in je stopil k Tinki. — »Pokaži tisto grdo nožico, ki te tako boli,« je rekel. Tinka se je obotavljala, ker se je še vedno bala divjega moža. A noga jo je pričela zopet boleti, da je kar stiskala ustna. Pa se je domislila, da jo nemara divji mož res ozdravi. Zato mu je pomolila oteklo nogo in je zakrila obrazek z rokami. — »Ovbe!« je rekel mož in je pokleknil na tla. »To je pa hudo ...«

Prijel je Tinko za bolno nogo in jo je stisnil, da je deklica zavrisnila bolečine. A mož se ni zmenil za to, ampak jo je stisnil še enkrat. Nato je umil nogo s platnom in jo je namazal z belim mazilom. Skrbno je zavil vse stopalo gor do členka in je vprašal potem. »Ali še boli, Tinčica? Kajne, da ne boli več? O, zdrava bo, kmalu bo zdrava ta grda noga. Veš, kar lepo boš ležala na posteljici, in se boš igrala ves dan z muciko. Pa ti bo kratek čas.«

Mož je dvignil Tinko in jo je nesel v sobico ter jo je položil na posteljo. Bela mucika je tekla za njima in je skočila kar na posteljo. Mijavkcala je tako lepo in je dvigala košati rep, da se ji je morala Tinka na glas smejati. Bolečina v nogi je prenehala in Tinke ni bolelo več. Zato pa je bila vsa vesela in je gladila muciko, ki je skakala po postelji semtertja. Govorila ji je lepe besede in mucika ji je odgovarjala mijavkajoč in božajoč s svojimi belimi, mehkimi šapkami.

Mož se je povrnil v izbo h Kekcu, ki je sedel za mizo in je premišljal o veliki kazni, ki mu jo je hotel naložiti stric Prisanek. Hm, pa tudi ni lahka stvar pasti divje koze po skalovju. Kekec je to dobro vedel. Zato pa se je držal tako kislo in si je grizel kazalec desne roke. Pa je že celo mislil. »O, ne pojdem past divjih koz, pa naj se postavi stric Prisanek na glavo! Ne pojdem ... A če me bo hotel prisiliti, se mu zaprašim v obraz in ga zmikastim kakor sinoči in davi. O, le naj poizkusi!«

Toda mož je zgrabil samó malho ter je vrgel Kekeca preko ramena. Dolgo palico mu je potisnil v roko in je rekel osorno. »Ali, potepuh! Čaj je že, da greš past. Koze že čakajo, ker bi rade jedle zelišče, dokler je še rosa na njem. Alo, gobezdalo prismuknjeno, alo!«

Kekec se je nakremžil in se je hotel obotavljati. A mož ga je kar potisnil skozi vrata. In tedaj je Kekec videl, da ne pomaga vse nič. Pa tudi na to ni več mislil, da bi premikastil divjega moža. Kar minila ga je vsa upornost in naglo je pričel stopati po gorski stezi navkreber. Šla sta skozi rušje in sta prišla na zeleno planotico, ki je bila kroginkrog zagrajena z visokim, lesenim plotom. In po tej planotici je ležalo polno divjih koz. Mož je zažvižgal presunljivo v prste in tedaj so poskočile koze na noge. Pričele so se gnesti okrog lesene lese in so bile vse nemirne, ko so zagledale nepoznanega dečka. Mož je odprl leso in koze so se usule iz ozke staje. Kakor mačke so jele plezati po strmem skalovju in so hitele više, vedno više. Kekec se je praskal za desnim ušesom, ko je gledal za njimi in postajalo mu je vroče. — »Kako naj jih pasem, ko pa bežé kakor blisk po gori,« je zajavkal. »Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«

»Ne bo tako hudo, kot si misliš,« mu je odvrnil mož in se je namuznil. »Potepuh, da si me dvakrat premikastil — o, za to si imel poguma zadosti. Da bi pa pasel le dva dni moje koze, za to pa ti manjka poguma? Kaj, ti potepuh malopridni?«

Kekec se je ugriznil v ustna, pa ni odgovoril ničesar. Molčé je stopal za Prisankom po strmem gramozu, ki je ležal onkraj planotice daleč naokrog tja do samih belih sten. Prišla sta do zmrznjenega snežišča in sta šla kar naravnost preko njega. Nato sta se pričela plaziti po gladkem skalovju za kozami, ki so bile že visoko tam gori. Počasi sta se premikala kvišku, ker sta morala biti previdna in sta morala paziti, da se ne prevrneta v globoki prepad, ki je zijal pod njima. Oprijemala sta se ostrih robov in tuintam sta se morala dvigniti kar z rokami, ker jima niso našle noge varne opore. In tako sta visela za trenutek med nebom in zemljo. Da bi se bil odkršil ostri rob, ki sta se zanj držala z rokami, pa bi se bila prevalila naravnost v črno globočino ... Kekecu je lil znoj z obrzaa; a bal se ni. Niti z očmi ni trenil, ko se je ozrl tupatam v grozni prepad pod sabo. Enkrat je še celo zavriskal, ko je zagledal pred sabo veliko, belo planiko. Utrgal jo je, pa jo je zataknil za klobuk poleg petelinjega peresa.

»Glej ga, no!« se mu je namuznil Prisanek. »Kaj se ne kisaš več? Pa kdo te je naučil, da znaš tako lepo vriskati? Mislil sem, da se znaš samo širokoustiti in togotiti. No, zdaj pa vidim, da znaš tudi vriskati.«

Kekec je postal na ozki polici in se je ozrl na moža, ki je stal nad njim. — »Stric Prisanek!« je rekel. »Kdaj sem se širokoustil pred vami? Povejte mi, kdaj sem se togotil? Saj vam nisem hotel storiti nikoli žalega. Zakaj niste pustili Tinkare pri miru? O, nikdar bi vas ne bil premikastil, če bi bili pustili Tinkaro pri miru. Pa tudi te zamere bi ne bilo, in tudi meni bi ne bilo zdaj treba, da pasem divje koze. Resnično, ne bilo bi potreba.«

»O, glej ga no!« je dejal Prisanek še enkrat in se je zasmejal na glas. Pa sta se plazila spet naprej. Stena ni bila več tako huda, zakaj dvignila sta se do široke police in sta šla po njej, dokler nista dospela do ozkega žleba. Po njem pa sta splezala zložno do široke planote, ki se je raztezala od ene stene do druge. Vsa planota je bila pokrita z belim snegom, ki se je lesketal srebrno v solčnih žarkih. Le tam po obronkih je zelenelo tudi tupatam ubožno zelišče med kamenjem in tam se je že pasla čreda divjih koz.

»No, tu sva na kraju najine poti,« je rekel Prisanek. »Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza ... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične solnce zahajati za vrhove gorá, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in mi privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ...«

»Stric Prisanek, ali mislite, da še nisem nikoli pasel,« je odvrnil Kekec. »Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«

Mož se je zagrohotal, da se se mu dolgi brki kar tresli. Potrepljal je Kekca po rami in mu je dejal. »Ne boj se, Kekec! Tinkari ne skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna deklica. A ti si potepuh, ti, Kekec! Le glej, da te ne pograbim enkrat prav pošteno. Potem boš pa zaman iskal po glavi, kje so ti rasli nekoč lasje. Le glej, Kekec!«

»Hm.« je rekel Kekec in je gledal za možem, ki je pričel plezati po žlebu navzdol. A kar hipoma mu je izginil onkraj široke police izpred oči. Kekec se je oddahnil, ko je bil sam. Napotil se je preko širokega snežišča, ki je bilo trdo kakor kamen. Škripalo je pod njegovimi nakovanimi čevlji, da se je Kekca kar polastila srčna radost. Onkraj snežišča je sedel na visoko skalo. Prijetno ga je ogrevalo solnce in Kekec je gledal po divjih kozah, ki so se pasle mirno po skalnatih obronkih. — »Hej, saj ne bo sile!« se je razveselil. »Lepo bom sedel tu na skali in gledal, kako se pasejo koze. Še jutri bom sedel; a pojutrišnjem bom že doma ... Hi-hi, to bo gledala Keza, ko stopim pred njo! Od skrbi bo izgubila nemara te dni še celo rogove. Pa naj jih! Saj jih itak ne rabi ...«

Kekec se je zasmejal, ko se je domislil Keze. A v tistem trenutku je poskočila za skalo divja koza. Zdirjala je na vso sapo preko snežišča in je izginila kar nenadoma nad sivim skalovjem. — »Ovbe!« je zavpil Kekec. »Ali slišiš koza? Kam bežiš? Ali mi greš hitro nazaj? — Ovbe, ali slišiš, pribita stvar kozja?«

A koza ga ni poslušala. Kekec je stekel preko snega in je obstal pred visoko, strmo steno, kamor bi se ne mogel splaziti živ človek. — »Ali slišiš, koza pribita,« je vpil tja gor. A koza se ni vrnila, pa najsi je vpil še tako na glas. Le enkrat je počilo nekaj visoko tam gori v skalovju in trije kamenčki so se prikotalili dol na sneg.

»Ušla mi je, pa je ne bo več nazaj,« je zatarnal Kekec, ko se je vrnil na svojo skalo. »Na, en dan več bom moral pasti to divjo zverjad ... Ti preklicana stvar! Kako bi napravil, da bi mi prišla nazaj? Saj bi jo šel iskat. A kje naj jo najdem, ko se mi lahko skrije za vsako skalico ... Saj pravim — ta pribita stvar kozja! Da mi more napraviti toliko skrbi in bridkosti!«

In Kekec je javkal še dolgo in je tarnal. Praskal se je za desnim ušesom in je zmerjal divjo kozo, ki se je pasla že nekje visoko nad snežnim vrhom visoke gore ...

10.

Dolgo bi še bil Kekec na svoji skali, da se ni hipoma ozrl tja v zeleno dolinico. Gledal je in gledal, a koče divjega moža ni mogel zagledati nikjer. Videl je beli prod, pa tudi gorski potok je videl in je še celo slišal njegovo šumenje. A domovanja divjega moža ni videl nikjer. Samo kamenit zid je videl, in tisti zid je segal od proda pa do samih strmih sten skalnate gore. Visok je bil zid, in Kekec je bil prepričan, da ga ne more nikdar preplezati. Pa se je Kekec čudil in je ugibal, čemu vse to? In ugibal je, kje pač stoji kamenita koča. Pa naj je ugibal in gledal še tako, koče vendarle ni videl nikjer. — Naposled se je naveličal ugibanja in iskanja. Pogled mu je hitel preko zelenih gozdov in mu je obvisel na polju, ki se je širilo onkraj gozdov. In kar hipoma je Kekec zavriskal in je pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele hišice je videl; sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil na noge in je strmel in vriskal. Gelj, saj ni daleč od doma. O, samo dobro uro hodá, pa je doma pri materi in Kezi. A kaj pomaga vse to, ko pa mora služiti pri divjem možu, ki ga ne izpusti izlepa. Še tri dni mora služiti in še tri dni ne more domov.

Kekec je postal žalosten, da je povesil glavo. Iz žepa je privlekel svojo ljubo piščalko, da bi si zapiskal v svoji žalosti. A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v solčnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tiste strašnem skalovju.

»Kaj ni ta gora Škrlatica?« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično — to je Škrlatica, in na Škrlatico ni še nihče priplezal. O, in kako tudi? Niti jaz bi si ne upal, niti jaz, ki se ne bojim divjega moža Prisanka. In tam doli je log, zeleni log vile Škrlatice. Kaj, če bi jo poklical, da mi da cekin? Za cekin pa si kupim citre. In sviral bom, od jutra do mraka bom sviral ... Kaj, če bi jo res poklical?«

In Kekec se ni dolgo pomišljal. Že je vtaknil piščalko v usta in že je hotel zapiskati. A tedaj je pogledal še enkrat na strašne stene visoke Škrlatice in je vzel piščalko iz ust. Pa se je začudil, na glas se je začudil. Zagledal je tam nad ozko planotico, pokrito z belim snegom, nekaj črnega, ki se je plazilo po gladki, navpični steni. — »Ali je to divja koza ali kaj?« je pomislil Kekec in je pogledal še natančneje na divjo Škrlatico. In tedaj je spoznal, da se tam ne plazi divja koza, ampak človek. — »Ovbe!« je izpregovoril Kekec na glas. »Pa kdo se plazi tam gori? Kdo je tako pogumen? Ovbe! Omahnil bo, pa se bo prekotalil v globočino!«

A človek tam gori se je plazil naprej. Iz daljave se niti razločevalo ni, ali je velik ali majhen. Samo to se je videlo, da je človek. Počasi, počasi se je plazil po steni in se je ustavil tupatam, kakor bi se hotel oddahniti in spočiti od truda in napora. A potem je plezal spet dalje, počasi, počasi kakor polž.

Kekcu so se naježili lasje na glavi, ko je gledal to vratolomno plezanje. »Prekotali se, resnično se prekotali,« je ponavljal vedno in vedno v svojem strahu. »O, ti tepec, ki plezaš po Škrlatici! Kaj ne veš, da še nihče ni prišel do vrha? Prekotališ se, prekotališ ...«

Človek tam na Škrlatici je ravno preplezal steno. Obstal je za trenutek na visočini; a potem je izginil kar hipoma. — »Ha, kaj se je prekotalil?« je vprašal Kekec in mraz ga je stresel. Še natančneje je pogledal v skalovje, a tedaj je spet zagledal človeka, ki se je že plazil po drugi steni. To pa je razjezilo Kekca tako, da je kar stisnil pesti in je zavpil. »Ali mi greš nazaj, tepec? Kaj se plaziš tam gori? Ali ne vidiš, da se prekotališ? O, tepec, tepec, ki hočeš na Škrlatico, kamor ne upa niti Kekec, ki je dvakrat premikastil divjega moža Prisanka ... Ali mi greš nazaj!«

A človek tam gori ga ni mogel slišati, ker je bil predaleč in previsoko. Kekec je videl zdaj, da se tisti tepec ne premika več počasi, ampak naglo, naglo, kakor da bi se mu mudilo. Kar zagomazelo mu je po hrbtu in nič več ni mogel gledati tistega drznega plezanja. Obrnil se je vstran in si je zakril oči z rokami ... Ko se je nekoliko pomiril, se je spet ozrl tja gor na Škrlatico. Zagledal je človeka že vrhu stene. Stal je mirno tam, kakor da bi počival po trudapolnem potu. A že se je obrnil in začel plezati navzdol.

»Ha, kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor?« je zavpil Kekec in si je oddahnil. »O, nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišel nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Prisanek ... Le hitro nazaj, ti tepec, in pazi, da se ne prekotališ!«

Kekec je skočil s skale in je zavriskal. A tedaj je zabrlizgnila nedaleč tam na obronku divja koza in se je zaprašila preko snežišča. — »O, joj!« je zavpil Kekec in je pričel teči za njo. A divja koza je bežala kakor blisk. Hitel je po skalovju in je kar hipoma izginila med razpokami. Ves upehan je obstal Kekec onkraj snežišča in je gledal po skalah. A divje koze ni videl več. Pa je pričel spet javkati in stokati. Z lepimi besedami je klical kozo nazaj. A koza ga ni poslušala, pa tudi vrnila se ni. — »Dva dni več bom moral služiti divjemu možu. Bog ve, koliko mi jih uide še danes? In jutri in pojutrišnjem ... O, nikoli ne bo konca moje službe, o, nikoli!«

Ves obupan je sedel na skalo in se je nakremžil. A tedaj se je domislil človeka, ki je bil lezel na Škrlatico. Ozrl se je na divje pečine in je zagledal človek, ki se je plazil že globoko doli pod planotico. Kar nenadoma mu je izginil izpred oči, zakaj splazil se je bil v globok žleb, ki se je vil med skalovjem prav dol do zelenega rušja. — »O, ni se prekotalil!« se je zasmejal Kekec, ker je bil vesel, da se ni dogodila nesreča. »Še o pravem času je slišal moj glas, pa se je vrnil. Kaj hoče na Škrlatici? Saj ne pride do vrhi, nihče ne pride do vrha. Samo Kekec lahko pride, samo Kekec, ki je že dvakrat premikastil divjega moža Prisanka. Pa mora pasti zaradi tega divje koze, te preklicane koze, ki bi jih najrajši podavil!«

Kekec se je zasmejal še enkrat in je pogledal na Škrlatico. Še enkrat je zagledal predrznega človeka. Ravnokar je priplezal iz globokega žleba. Toda hipoma je izginil med gostim rušjem in Kekec ga ni videl več.

Kekec se je zleknil po skali. Prijetno ga je ogrevalo solnce, ki se je smejalo z modrega neba. Smrtna tišina je vladala med divjim skalovjem. Čulo se je samo pritajeno šumenje gorskega potoka, ki je tekel tam doli med kamnenitim prodom. Kekec se je solnčil kakor martinček. V ustih mu je tičala njegova lepa piščalka in Kekec je piskal. Svoje najlepše pesmi je piskal, pa je pozabil na divjega moža in na svojo težko službo ...

Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se je nasmejala. — »Pa sem ga le utrgala!« je rekla tedaj. »O, huda je bila pot preko tistih groznih skal! A vendarle sem prišla do mežikeljna in sem ga utrgala. Pa bo zdaj vila ozdravela ...«

Bila je Jerica, ki jo je bil videl Kekec na Škrlatici. V ranem jutru je zapustila Vilin dvorec, pa je splezala na goro. Strašne so bile skale in prepadi tako grozni! A Jerica jih je premagala, pa se ni bala. Kadar se je pričela tresti nad strmim prepadom, pa se je kar pokrižala in je poklicala svojo mamico iz nebes. In minil jo je strah in nič več se ni tresla. Tako je našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bolni Vili, ki jo gotovo že težko čaka doma.

In Jerica je tekla še hitreje skozi rušje. Stopila je v hladni log, kjer je prepevalo tisoč in tisoč glasnih ptičev. Izza zelenja se je zasvetil beli dvorec in Jerica je stekla preko žive trate. Stopila je v vežo in je prišla vsa zasopla in znojna v krasno sobo, kjer je ležala na beli postelji bolna vila Škrlatica.

»Našla sem ga in sem ga utrgala,« je zasopla Jerica in je dvignila roko z rdečim mežikeljnom. »Ali ga vidite, gospa? ... Prinesla sem ga ...«

Vila se je dvignila v postelji in se je nasmehnila. S tresočo roko je prijela rdeči mežikeljn in ga je pritisnila k ustom. Kri ji je šinila v bledi obraz. Beli lasje so se zasvetili in so postali zlati. Jerica jo je gledala in je strmela. Glej, saj ni videla več postarane gospe, ampak mlado deklico, ki se ji je smehljala, o, tako lepo smehljala! — In čudila se je Jerica, tako dolgo čudila, dokler je ni poslala Škrlatica v kuhinjo po vode. Ko pa se je vrnila, je zagledala Vilo že popolnoma zdravo. Stala je pri oknu. Oblečena je bila v belo obleko in na glavi je nosila šapelj, ki je bil zlat in se je svetil. Vila je bila tako krasna in lepa, da je Jerica kar obstala in sklenila roke.

A Vila je stopila k njej. Prijela jo je za roke in jo je odvedla k mizi. Sedla je na mehki stol in je pritisnila deklico k sebi. Poljubila jo je na lice in jo je gladila po razmršenih laseh. — »Zlato dekle si ti, Jerica!« je govorila vila. »O, kako naj se ti zahvalim za to, da si mi prinesla zdravila in si tvegala svoje mlado življenje? In s čim naj ti poplačam, Jerica?«

Jerica se je še tresla od napora, ki ga je prebila na strmi poti. Trudna je bila, da se je le še komaj držala pokonci. A vendar se je še premagovala. — »O, saj ni bilo hudo, saj ni bilo hudo,« je odgovarjala. »Kaj tisto! Samo če najdem spet Kekca in Tinko, pa sem zadovoljna ... Saj ste mi obljubili sinoči, da ju poiščete. Tega vas prosim tudi danes. Mačeha se bo žalostila in obupovala. A mačeha je ubožica, ker je bolna ...«

»Poiskala bom Kekca in Tinko,« je odvrnila Škrlatica. »Le bodi brez skrbi! Še danes ju poiščem in ti povem potem vse. Nemara sta že doma pri materi.«

Jerica je še slišala te besede. A potem se je začela tresti tako, da ni mogla več stati na nogah. Pred očmi se ji je naredila tema. A še se je hotela premagovati. Z rokami je zakrilila, da bi se oprijela mize. A bila je preslaba in zdrknila je na tla. In tedaj so jo zapustile vse moči. Oči je zaprla, pa ni vedel več, kaj se godi okrog nje.

Vila se je sklonila k njej in jo je rahlo dvignila. Sedaj šele je zapazila, kako je deklici obleka vsa raztrgana in roke vse razpraskane in krvave. Pa se je vila bridko nasmehnila. Še enkrat je poljubila Jerico na rdeči, od solnca ves ožgani obraz, in jo je ponesla na rokah v sosedno sobo. Tam jo je slekla in jo je položila na belo, mehko posteljo. Pogrnila jo je z lepo odejo in je sedla kraj postelje na stol. In Jerica je spala, dolgo je spala in se ni prebudila niti enkrat ... Ko je odprla oči, je pričela gledati vsa začudena okrog sebe. Bila je sama v sobi. Globoka tišina je vladala kroginkrog. Čulo se je samo pritajeno petje ptičev, ki so prepevali zunaj po samotnem gorskem logu. In Jerica se je čudila in v prvem trenutku niti vedela ni, kje pravzaprav biva. Toda polagoma se je domislila vsega. In tedaj jo je bilo sram, da ji je postalo slabo. Sram jo je bilo Vile in zato je kar skočila s postelje in se je naglo opravila. Oblekla si je svojo raztrgano obleko in svoje težke, nakovane čevlje. Sedla je na stol in je čakala, ker ni upala iz sobe. Samo enkrat je stopila tja k oknu, da bi videla, če še sije solnce. Odgrnila je težko zaveso, pa je videla, da se bliža solnce že visokim goram. Nato je sedla na stol in je čakala. Spanje ji je bilo prineslo spet vse moči in Jerica se je čutila čilo in zdravo.

Toda dolgo ni čakala. Hipoma so se odprla vrata neslišno in v sobo je stopila Škrlatica. Nasmejala se je deklici, ko jo je zagledala že pokonci. »O, ali si že vstala?« je govorila Škrlatica. »Glej, glej — kako hitro si vstala!«

Jerica je povesila glavo in je postala vsa rdeča. A Škrlatica je že stopila k njej in jo je pričela božati po licih. — »Le nikar se me ne boj!« ji je govorila in se je prijazno smehljala. »Nisi se me bala, ko sem ležala bolna na postelji. Zato se me pa tudi zdrave ni treba bati. Saj nisem hudobna. Še nikomur nisem storila nič žalega. Ali pa tudi veš, kdo sem jaz? Ali veš, Jerica?«

Deklica je dvignila glavo in ji je pogledala v krasni obraz. »Škrlatica ste, gospa, vila Škrlatica ste,« je odgovorila tiho in je spet povesila glavo. A tedaj jo je dvignila vila Škrlatica, kar na roke jo je dvignila in jo je poljubila. — »Da, vila Škrlatica sem,« je rekla. »Pa zato se me nikar ne boj! Veš, jaz sem tvoja prijateljica. Vsekdar ti bom hvaležna, ker si mi pomagala v bridki sili in si tvegala zame življenje. Ali se me bojiš, Jerica? Povej mi lepo, ali se me bojiš?«

Jerica se je nasmejala. — »O, ne bojim se vas, resnično se vas ne bojim,« je odgovorila. »Saj vas imam rada ... Če hočete, grem še enkrat na visoko goro po mežikeljne ...«

»O, tega ne bo treba več,« je rekla vila in jo je postavila nazaj na tla. »Veš, jaz zbolim samo vsakih sto let enkrat in sem potem bolna vse leto, če mi dobra duša ne prinese tistega rdečega mežikeljna s skal. Zdaj bom spet zdrava in vesela dolgih sto let. Zato mi ni treba več tistega mežikeljna.«

In vila je prijela Jerico za roko. Odvedla jo je v drugo sobo in jo je umila tam z mrzlo vodo. Lepo jo je počesala in jo je oblekla v belo obleko, ki jo je vzela iz velike omare. Obula jo je v bele, žametne čeveljčke in jo je zavezala dolge lase s svileno pentljo. Jerica se je kar tresla od radosti, da ima novo, lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi sram jo je bilo, ker ni imela še nikoli take obleke. Niti v zrcalo se ni upala pogledati, ko ji je rekla vila, naj pogleda, kako lepa je. Naposled pa se je vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila roke. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa, da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala več pogledati v zrcalo.

Škrlatica se ji je smejala in ji je ravnala zlate lase. — »Ali vidiš, Jerica?« je govorila Škrlatica. »Ali vidiš? Pa si zdaj lepa, o, še lepša kakor jaz. Da bi te videla zdaj mačeha, pa bi te ne spodila več od doma. Ne upala bi se, Jerica, prav res bi se ne upala.«

Nato jo je odvedla v veliko izbo; sredi nje je bila miza pogrnjena z rdečim prtom. Miza je bila polna najslajših jedi, da se je kar šibila. Škrlatica je posadila Jerico kraj sebe za mizo in pričeli sta jesti tiste sladke in dobre jedi. Vila je pripovedovala mnogo, mnogo med jedjo. Pa tudi o Kekcu in Tinki je pripovedovala. Popoldne ju je iskala krog po gozdu in je našla njune sledove, ki so držali naravnost do kamenite hiše divjega moža Prisanka. A ker ima mož svojo domačijo ograjeno z visokim zidom, preko katerega ne more nihče, ni mogla k divjemu možu. Poklicala ga je k zidu in mož ji je povedal, da sta Kekec in Tinka v njegovi hiši.

»Ovbe!« je zaklicala Jerica in se je prestrašila, da ji je padla žlica iz roke. »Pojedel ju bo divji mož, Kekca in Tinko bo pojedel ... O, pomagajte, gospa! Lepo vas prosim, pomagajte!«

»Ne boj se, Jerica!« jo je tolažila Škrlatica. »Saj Prisanek ne stori nič žalega Kekcu in Tinki. Lepo ju bo gostil nekaj dni. Potem pa ju izpusti domov. Le verjemi mi, Jerica! Saj poznam Prisanka in vem, da ne stori nikomur nič žalega. Čuden mož je in godrna vedno. Vsako leto podre na enem kraju svoje zidovje. Kdor pride tisti dan v njegovo hišo, se mu godi dobro. Ravno včeraj je podrl zidovje, a danes ga je že spet zgradil. In ravno včeraj sta zašla Kekec in Tinka k njemu. Zato pa se jima bo dobro godilo.«

Jerica ji je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjemu možu Prisanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno roko izruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno in vedno ji je govoril, da jo ljudje izkoriščajo in jo kličejo na pomoč tudi tedaj, ko bi jim ne bilo treba. A za hrbtom se ji posmehujejo, ker je tako milosrčna in dobra. In ljudje naposled niso hoteli več delati. Potuhnili so se, pa so poklicali k vsakemu delu Vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila vila tako kratkovidna, da ni opazila tega. Pa je napravila ljudem vse ... To je divjega moža tako razjezilo, da je prihrumel v svoji jezi k njej. Vse ji je povedal, vse o potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo v vasi iz Vile Škrlatice. A vila mu ni verjela in se mu je smejala ... Pa je udaril Prisanek z nogo ob tla, pa je rekel. »Ker si taka in ker si slepa, pa ti odpovem prijateljstvo. O, vila Škrlatica! Visok zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, vila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa! — Še enkrat je udaril mož z nogo ob tla, potem pa je šel razjarjen in jezen. In še tisti dan je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.

Vila Škrlatica ga ni več videla. Pa tudi njej so se odprle tiste dni oči in je spoznala, kako so jo zlorabljali ljudje. Silna jeza jo je navdala in tisti dan je prisegla, da ne pomaga živemu človeku več. Zaprla se je v svoj dvorec in nič več ni hodila v dolino. Pa so jo klicali ljudje. »O, pridi, vila Škrlatica! V sili smo in potrebi. Pomagaj nam!« — A Škrlatica jih ni slišala in od tistega dne ni pomagala nikomur več. Niti onemu, ki je bil v resnični potrebi. Tuintam je stopila k visokemu zidu in je zaklicala. »Oj, pridi, Prisanek! Lahko podreš zdaj svoj zid, ker ne maram več pomagati ljudem. Hudobni so ljudje in so me imeli za norca. Oj, Prisanek! Ali slišiš?« — A Prisanek je samo godrnjal za zidom. — »Še ni prišla živa stvar skozi zid. Hodi, Škrlatica, in me pusti pri miru!« — Tako je zavpil divji mož Prisanek in je odšel v svojo hišo.

Tudi danes je bila pri zidu in je poklicala Prisanka. — »Oj, Prisanek!« je zaklicala. »Mežnarčev Kekec in Tinka sta pri tebi. Iskala sem ju po gozdu in sem našla sled, ki drži naravnost v tvojo hišo. Oj, Prisanek! Izpusti ju, ker ju išče sestrica, ki je resnično dobra deklica. Ali slišiš? — Oj, Prisanek! Izpusti ju, pa ju izroči meni!«

»Hm, kaj kričiš spet,« je zagodrnjal mož onkraj zidovja. »Daj mi že enkrat mir! Da, pri meni sta Kekec in Tinka! Izpustim ju, kadar se meni poljubi ... Ni še šla živa stvar skozi moj zid. Zato nočem imeti opravka s tabo, vila Škrlatica!« — Mož je zagodrnjal še nekaj, potem pa je odšel v svoje domovanje ...

To in še mnogo drugega je pripovedovala vila Škrlatica Jerici. In Jerica jo je poslušala in se je čudila. Pa jo je skrbelo, kaj bo s Kekcem in malo Tinko. O, za Kekca se ni bala. Prepričana je bila, da Kekec ni žalosten in potrt. Hm, nemara sedi lepo v hiši divjega moža in piska na piščalko svoje najlepše pesmi. Pa še mari mu ni divjega moža, ki godrnja tam za mizi in ga grdo gleda. Za Kekca se Jerica ni bala: bala se je samo za ubogo Tinko. Gotovo joče ubožica in kliče mamico na pomoč. Še v sanjah joče in izteza svoje male ročice ... Tako je mislila Jerica in je bridko vzdihnila.

Škrlatica jo je pogledala, pa je vedela, zakaj Jerica zdihuje. — »Pojdiva!« je rekla po jedi. »Greva v zeleni gaj in odtam do zidovja, ki obdaja Prisankovo domovanje. Pokažem ti vse, in nemara se mi posreči zdaj, da omečim divjega moža.«

In šli sta. Po lepi poti sta šli, po mehkem mahu skozi senčnati log. Solnce je stalo tik nad belimi snežniki in njegovi zadnji žarki so poljubljali tiho zagorsko dolinico. Od vsepovsod so se oglašali glasni ptiči in so peli svojo veselo, drobolečo večernico. Lahek veter je pošumeval med zelenim listjem, da je drhtelo in pelo s tihim glasom. Prijeten, sladek vonj se je razlival po vsem logu. Saj so rasli na vsaki trati gosti grmi rdečega ravšja in ob potu so bili vsepovsod nasejani gorski nageljni in so dehteli, dehteli ...

Škrlatica in Jerica sta molčali vso pot. Iz loga sta prišli na beli prod in do šumečega gorskega potoka, ki se je penil med kamenjem in skalovjem. Preko ozke brvi sta šli čez potok in sta zavili v gosto rušje, ki se je širilo onkraj proda prav do snežišča pod belimi stenami. In kar hipoma sta stali pred visokim, visokim, kamenitim zidom in nista mogli naprej.

»Ali vidiš?« je izpregovorila vila Škrlatica. »To je Prisankov zid, in preko tega zida ne pride nihče. Niti jaz, ki sem vila. Onkraj tega zida stoji Prisankovo domovanje. Tam sta Kekec in Tinka ... Še enkrat pokličem Prisanka in ga poprosim za tvojega bratca in sestrico. Toda ti ne smeš ostati tukaj, zakaj Prisanek zavoha takoj človeka. Pa ga ne bo in naj ga kličem še tako.«

Jerica se je odstranila molče. Šla je ob zidu daleč, daleč. Šele tam ob snežišču se je ustavila. Sedla je na kamen, pa je mislila na Kekca in Tinko. Na mačeho je mislila, ki zdaj doma zdihuje in joče po izgubljenih otrokih. In Jerici je postalo v srcu hudo, tako hudo, da so ji stopile solze v oči. O, kako naj reši Kekca in Tinko? Kako naj ju privede domov in kako naj razveseli ubogo mačeho? O, kako? Ko pa niti vila Škrlatica ne more pomagati?

Jerica je vzdihnila in je povesila glavo. A hipoma je vstala, pa je jela poslušati. Preko visokega zida so se oglasili neki čudni glasovi. Ti glasovi so prihajali vedno razločnejši in so se vedno bolj bližali. Že je razločila piskanje piščalke. Že je spoznala veseli glas, ki je prepeval radostno pesem:

»Pastirček na gore gre,
poje gredé,
vriska po gorah tam:
holadijé ...«

»Kekec!« je zavpila Jerica na ves glas. »Ali me slišiš, oj, Kekec!« — Glas onkraj zida je utihnil, toda samo za trenutek: zakaj že v naslednjem hipu je Kekec zavpil preko zida. »Hoho — slišim, slišim ... Pa kdo me kliče?«

»Jerica sem, Jerica!« je odgovorila deklica vsa vesela. »Kako se ti godi, Kekec? Kaj dela Tinka? Povej mi brž, Kekec, povej mi brž!«

Kekec se je zasmejal onkraj zida. »Kako se mi godi? I, nu — divje koze pasem pri Prisanku. A divje koze so zverjad, ti rečem, Jerica! O, naša Keza je res prav pohlevna stvar. Nikoli več je ne bom zmerjal, nikoli več ... Tri koze so mi ušle danes, sam Bog ve, kam. Pa bom moral služiti Prisanku pet dni. Dva zato, ker sem ga dvakrat prav hudo premikastil; tri zato, ker sem mu izgubil tri koze ... O, to bo robantil v hiši! Pa se ga ne bojim, naká, ne bojim se ga. Le naj poizkusi! Pa prasnem spet vanj in ga premikastim ...«

In Kekec se je zasmejal vnovič. Jerica pa je v svojem strahu kar sklepala z rokami. A Kekec je nadaljeval. »Ni mi hudo drugače. Veš, Prisanek zna skuhati dobre žgančke, da le kaj! Pa mi je dobro ... Lepo pretolčem teh pet dni pri njem, a potem se vrnem s Tinko domov. Da ne pride še več dni zraven, za to bom že poskrbel. Saj sem Kekec, a Kekcu je mogoče vse. Še celo divjega moža sem zmikastil, pa bi se bal? Naka ... Veš, Jerica, Tinka si je zvinila nogo. Zato ne more domov. A Prisanek jo ozdravi. Saj je rekel davi tako. Na postelji leži, a poleg nje bela mucika. In mucika mijavkca in Tinka se smeje, pa ji je dobro ... A ti, Jerica, kaj delaš tu? Kaj nisi šla čez gore k teti Nežari? Ha, Jerica?«

»Iskala sem vaju, o, ves dan iskala,« je odgovarjala Jerica. »Pa sem zašla k Vili Škrlatici in sem zdaj pri njej. O, Kekec! Zakaj me nista počakala na senožeti, kakor sem ti naročila? Pa bi ne bilo te žalosti in bridkosti ... Divji mož bo vaju obdržal za vedno za tem zidovjem. Saj je rekla vila Škrlatica, da divji mož tako dolgo ne podre zidovja, dokler ne pride živa stvar skozenj!«

»Hm, da,« je rekel Kekec. »Živa stvar, praviš, Jerica? Ne boj se! Če se drugi ne bo splazil skozi zid, se bo pa Kekec gotovo, o, gotovo! Le meni verjemi! — Toda beži, Jerica! Prisanek prihaja — beži, Jerica ...«

Jerica se je potuhnila, pa je naglo hitela skozi rušje. Tam doli se je ustavila, pa je poslušala. A nič več ni slišala Kekčevega glasu. Globoka tišina je ležala po gorskem svetu. Vrhovi orjaških snežnikov so goreli vseokrog v večerni zarji. Mrak je legal na ozko dolinico in mir, večerni mir, se je smehljal povsod, kamor je pogledalo oko ... Jerica je gledala še vedno na visoki zid, kakor da bi čakala, kdaj se prikaže vrhu njega Kekec. A Kekca ni bilo. Samo vila Škrlatica je prišla k njej in jo je prijela za roko.

»Pojdiva domov!« je rekla in se je nasmehnila. »Dolgo sem klicala Prisanka: a ni se oglasil. Niti njegovega godrnjanja nisem slišala ... Pa to ne dene nič. Le bodi brez skrbi, Jerica!«

Jerica se ji je nasmehljala, pa ji je povedala vse, kar ji je ravnokar pravil Kekec. — »Ali vidiš?« je dejala Škrlatica. »Saj sem ti rekla, da ne bo nič hudega. Lepo odpase Kekec svojih pet dni in v tem času se ozdravi Tinki noga. Pa ju tedaj Prisanek izpusti in vrnete se lepo domov ...«

»Da, Kekec in Tinka se vrneta domov,« je zavzdihnila Jerica žalostno. »A jaz ne smem domov, ker me je zapodila mačeha od hiše ... A rada bi bila doma. Saj počiva tam blizu mamica. V grobu počiva in je sama, tako sama ... Pa niti rožic ji ne bo sadil nihče več na grobek, ker mene ne bo več doma ...«

In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A vila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...

11.

Kekec se je postavil kraj lesene lese in je gledal, kako so se zgrinjale divje koze po staji. Že so polegale po rosni travi, ko je prišel Prisanek. — »Dober večer, stric Prisanek!« ga je pozdravil Kekec. »Lepo sem jih prignal domov. Prav pridno so se ves dan pasle. Hm, zadovoljen bi bil z njimi, da ni bilo onih treh preklicanih nebodijihtreba. A kaj bi se zdaj jezil? Saj ne pomaga prav nič. Iščite, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice, iščite! Kaj morem za to? Ušle so mi, vam rečem, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice so mi ušle. Kar poskočile so — frk! In bilo jih ni nikjer več ... To vam povem že zdaj, stric Prisanek. Vem, da ne bo zamere.«

Kekec je zasadil palico v zemljo in je prekrižal roke na prsih. Pa je čakal, da zarohni Prisanek in ga zgrabi, ker je izgubil tri koze. A Prisanek ga je samo pogledal in je odvrnil prav mirno. »Hm, že prav! Boš pa pasel tri dni več!« — Pričel je naglo preštevati svoje koze. Ko jih je preštel, je zaprl leso in se je napotil proti hiši. Kekec je stopal za njim in se je čudil na vso moč, da ga ni divji mož prav nič oštel. Šla sta ob visokem zidu in tedaj je šinila Kekcu v glavo lepa misel, da se je kar namuznil. — »Stric Prisanek!« je rekel kar nenadoma in je pokazal z roko na zid. »Ali je res, da podrete ta visoki zid, kakor hitro pride živa stvar skozenj? Ali je res? Glejte, na vasi pripovedujejo tako ljudje. Pa jim ne verjamem ...«

»Res je, res!« je odgovoril Prisanek. »Tako sem prisegel pred sto leti in svoje prisege ne prelomim nikdar. Pa čemu vprašuješ, paglavec? Kaj misliš, da se boš splazil ti skozi zid? Hehe, Kekec, hehe!«

Prisanek se je posmejal na glas. A Kekec ga je pogledal od strani in se je še enkrat namuznil. Glej ga no — Prisanka! Pa še ne pozna Kekeca, resnično ga ne pozna. Če bi ga poznal, bi se zdaj ne smejal tako glasno. A Kekec mu že pokaže svojo prevejanost in navihanost. Pa bo strmel Prisanek, tako bo strmel, da bo pozabil smejati se ... In Kekec se je zasmejal sam pri sebi. Hipoma je obstal in je pokazal na kamenček, ki je bil vzidan v zid in se je svetil, kakor bi bil zlat. — »Oj, stric Prisanek!« je zaklical Kekec in se je sklonil h kamenčku, da bi ga iztrgal iz zida. A kamenček se ni ganil. »Glejte, zlat kamenček v zidu! Dajte ga meni, da si kupim na semnju citre! Oj, stric Prisanek! Lepo vas prosim ...«

»Saj to ni zlato!« je odgovoril Prisanek. A vendar je iztrgal iz zida tisti lepi kamenček in ga je dal Kekcu. »To ni zlato, to je samo navaden kamen, ki se sveti samo od zunaj. Na, tu ga imaš! A koristil ti ne bo prav nič!«

»Hvala lepa, stric Prisanek!« je rekel Kekec in se je pričel spet muzati. In muzal se je prav do kamenite hiše. Vrgel je torbo na stol in je prislonil k zidu svojo dolgo palico. Stopil je v sobico k Tinki, ki je sedela na postelji in se je še vedno igrala z belo muciko. Njen obrazek ni bil več bled, ampak rdeč. — »No, Tinkara, ali te je pojedel Prisanek?« jo je nagovoril Kekec. »Povej mi lepo in naravnost: ali te je tepel? Ali te je pogledal samo enkrat grdo? Ha, Tinkara? — Kar hitro povej, ker sem mu obljubil, da ga zmikastim, če bo grdo ravnal s tabo!«

»Oj, ni,« je odgovorila Tinka. »Veš, lepo je govoril z mano in z muciko, da sem se mu morala smejati. Pa tudi mucika je mijavkcala ... In dobre in sladke reči mi je dal, da sem jih jedla ... Veš, Kekec, saj ni hudoben in grd. Že mi je skoro ozdravil nogo. Kar nič me ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo. Oj, Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru. Pa ne smeš ga več mikastiti.«

Kekec se je čudil, pa ni mogel verjeti. Z glavo je majal, pa je gledal Tinko. A tedaj je stopil Prisanek v sobico. Kar z rokami je prijel malo Tinko in jo je dvignil. — »Jest gremo, Tinčica!« je govoril prav sladko. »Pripravil sem mlekca zate in dobrih mlincev. Da boš vesela, Tinčica!« — In Tinka se je nasmejala in se ni prav nič bala Prisanka. In kako tudi? Saj sej je igral Prisanek ves dan z njo in ji je govoril prijazne stvari. Pa še celo dobrih sladkarij ji je prinesel, da se je mala Tinka malo posladkala in oblizala. Pa se ga naj zato boji?

Kekec se je še vedno čudil in je zmajeval z glavo. Ker nič več ni poznal sestrice, ki je prej že jokala, če ji je kdo pokazal samo prst. Glej jo no — Tinkaro! Pa se ne boji Prisanka. A davi se je kar drla samega strahu, ker je morala sedeti s Prisankom za mizo. A zdaj pa pusti, da jo nese divji mož k mizi in se še celo smeje. Čudno, čudno ... Kekec je šel za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavkcala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.

Ko se je stemnilo, so šli spat. Kekec se je spet zavil v debelo odejo in je legel tam v kotu kar po tleh. Tinka je ležala lepo na svoji posteljici. A Prisanek se je premetaval zunaj v veliki izbi po pógradu. Pa je ječal, bridko ječal, ker ni mogel zaspati. Njegovo ječanje sta slišala tudi bratec in sestrica v sosedni sobici, pa nista mogla zaspati. — »Ali slišiš, Kekec.« je vprašala Tinka potihoma. »Ali slišiš, kako ječi zunaj Prisanek? Pa zakaj ječi tako?«

»Kaj jaz vem!« je odvrnil Kekec in je zazdehal obenem. »Mogoče ga tlači môra. Môra je pa huda in strašna. Na nogah ima velike copate in hodi — vsk — vsk ... Pa tlači zdaj Prisanka in tudi sinoči ga je tlačila, ker je ječal tako glasno. O, slišal sem ga, pa tudi hudo môro sem slišal, ko je šla po izbi — vsk — vsk ...«

»Ovbe, Kekek!« se je prestrašila Tinka. »Kaj govoriš o hudi môri? O, molči, molči, Kekec, da ne pride tudi k nama! — Veš, Kekec, piščalko imaš in znaš lepo piskati nanjo. Kar zapiskaj lepo pesem! Slišala jo bo huda môra, pa bo kar zbežala. O, huda môra ne more slišati lepih pesmi. Ušesa jo bolé: zato pa zbeži, če sliši lepo pesem ... Zapiskaj, Kekec, zapiskaj lepo pesem na piščalko!«

»Hi-hi,« se je posmejal Kekec. A vendar je vzel iz žepa piščalko in je pričel piskati. Tisto pesem je piskal o Vili Škrlatici, tisto pesem, ki je bila tako lepa, da je človek kar strmel. Potihoma je piskal Kekec, o, tako milo piskal, da je človek pozabil na vse in je poslušal, samo poslušal ... Ko je Kekec odpiskal pesem, je poslušal še dolgo, če bi pričel Prisanek spet stokati. A slišal ni nobenega glasu in bil je prepričan, da je Prisanek že zaspal. Poklical je Tinko, a tudi Tinka je že spala. Kekec se je zasmejal. Zavil se je v tesno odejo, pa je zaspal, kot bi trenil ...

Zjutraj pa je vprašal Kekec Prisanka. »Ali slišite, stric Prisanek? Zakaj pa ječite tako ponoči? Ali hodi k vam huda môra? Povejte mi, stric Prisanek!«

Prisanek pa je odgovoril. »O, ne tlači me huda môra. Samo težke sanje imam in v sanjah ječim, da je strah. Hm, nerodno mi je, ker spim tako slabo ... A nocoj sem spal prav dobro. Pokaži mi tisto piščalko, ki si nanjo piskal sinoči! Veš, nekaj časa sem te poslušal sinoči. A potem sem kar zaspal in sem spal tako lepo kot še nikoli. Vsak večer mi boš moral zdaj piskati, ti Kekec! To ti rečem že danes ... Pokaži mi piščalko!«

»O, kajpak! O, seveda! Da mi jo vzamete, stric Prisanek!« je odgovoril Kekec, ker se je zbal za svojo piščalko. Kar jopič je zapel, pa je stopil dva koraka nazaj. A Prisanek mu je prigovarjal toliko časa, da je naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel. »Ti, Kekec — ti mi boš prodal to piščalko. Zapiskam si nanjo vsak večer, pa bom lepo zaspal in ne bom stokal nič več. Kar hitro mi povej, koliko zahtevaš zanjo!«

Kekcu je stopil samega strahu znoj na čelo. Skočil je k Prisanku in se je obesil za njegovo roko. — »Oj, ne stric Prisanek!« je zavpil. »Ne prodam piščalke. Za ves svet je ne prodam ... Dajte mi nazaj piščalko, mojo lepo piščalko mi dajte nazaj!«

A Prisanek je stopil k veliki omari in jo je odprl. Vzel je iz nje zabojček in ga je postavil na mizo. Odprl je pokrov, pa je rekel. »Vidiš, Kekec, to ti dam, če mi podariš piščalko. Poglej, Kekec!«

Kekec se je zagledal v zabojček in oči so se mu kar zasvetile. V zabojčku so bile lepe citre. Svetile so se strune, kakor bi bile zlate. Oj, citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bliščalo pred očmi. Iztegnil je roko in se je s prsti dotaknil zlatih strun. In citre so zapele, tako lepo so zapele, kot ne poje nobena ptica v samotnem gozdu ... »Ali je res, stric Prisanek?« je govoril Kekec ves omamljen. »Ali mi res daste citre za piščalko? Oj, stric Prisanek, če se ne norčujete?«

»Res, res — kar vzemi jih! Citre so tvoje!« je odgovoril Prisanek. Kekcu so so tresle roke, ko je vzel citre iz zabojčka. Z drhtečimi prsti je pričel igrati. A ni mu šlo dobro, ker Kekec še ni bil vajen citer. A vedel je, da bo znal kmalu igrati; v nekaj dneh bo pa že znal svirati najlepše pesmi. Samo, da ima citre, samo, da ima citre! Vse življenje je že hrepenel po citrah. O, ničesar drugega si ni želel na svetu razen citer. Zdaj pa jih ima. Zlate strune imajo in pojejo tako lepo kot nobena ptica. Sam Prisanek mu jih je podaril za piščalko, sam Prisanek!

Kekec je poskočil v svojem veselju in je zavriskal. Kar na mizo je poskočil in se je oklenil Prisanka okrog vratu. — »Oj, stric Prisanek, oj, dobri stric Prisanek!« je govoril. »Nikoli več vas ne zmikastim, nikoli več ...«

»No, no!« je zamrmral Prisanek in ga je postavil na tla. Zasmejal se je in je nadaljeval. »Kekec, ali vidiš solnce? Čas je, da poženeš koze na pašo. Kar pojdi v stajo in odpri leso. Saj poznajo že same pot. Kar lepo pojdi za njimi. Pa pazi, Kekec! Saj znaš, da te stane vsaka koza en dan ... Danes je nedelja. Priženi domov opoldne! A popoldne si prost!«

Kekec je zavriskal še enkrat in je stekel iz hiše. Tekel je vso pot. Samo tam ob zidu se je ustavil, kjer je bil sinoči Prisanek odluščil tisti zlati kamenček. S svojo dolgo palico je pobezal v luknjico. — »Pojde, pojde!« se je zasmejal. »Ej, stric Prisanek! Podarili ste mi citre in ste dobri kot nihče. A vendar vas bom prekanil, oj, lepo prekanil!« — In Kekec se je smejal do staje. Odprl je leso in divje koze so se zaprašile po skalovju. Kekec je zažugal s pestjo za njimi. — »Pa tudi vas bom prekanil. O, le čakajte! Samo štiri dni vas bom še pasel. A potem nikoli več ... O, le počakaj, ti divja zverjad! Ti še ne poznaš Kekca!«

Kekec je pobral velik šop slame in ga je zvezal z vrvjo. Pritrdil ga je k svoji malhi in tako se je pričel plaziti po skalovju za divjimi kozami. Tam na planotici pa je pričel naglo vezati slamo. Na štiri šope jo je razdelil in jo je trdo zvezal. Nato je šel preko zmrznjenega snežišča in je postavil na vse štiri strani šop slame in ga je pritrdil z debelim kamnom k skali. Nato je šel nazaj in je sedel na svojo skalo. Gledal je tja gor, kamor je bil postavil tiste štiri šope slame. Glej, pa se je še celo njemu zdelo, da sedé tam gori štirje možički. Zavriskal je, da je poskočila nedaleč vsa prestrašena koza. Zaprašila se je preko snežišča in je hotela v skalovje. A hipoma je obstala, ker je mislila, da sedi tam na skali človek. Obrnila se je, pa je bežala v drugo stran. Pa tudi tam je sedel možiček; ravno tako na tretji in četrti strani. Koza je videla, da ne more nikamor. Zato je šla nazaj po snežišču, pa se je pričela mirno pasti.

Kekec se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. — !Ali vidiš, prismuka kozja,« je govoril. »Prekanil sem te, kot te še ni nihče prekanil. Pa uidi zdaj, če moreš! O, le uidi! Zdaj poznaš Kekca in se ga boš spominjala vse življenje ... Hehe, le pojdi v skalovje! Le pojdi!«

Ko se je Kekec naveličal smeha, je pričel vriskati in peti, da je odmevalo vseokrog od visokih snežnikov. Saj ima zdaj citre, najlepše citre ima na svetu. Vse svoje življenje bo zdaj sviral lepe pesmi, da bodo ljudje kar strmeli. Saj pravim — Kekec, ta Kekec! Prevejan ti je in navihan, pa ima srečo povsod, kamor pride. Še celo divjega moža je prekanil in ga je ociganil za zlate citre. Saj piščalka ni vredna dosti; mogoče dve piškavi dvajsetici. A za citre bi že moral šteti cekine, če bi jih hotel kupiti. Pa jih je dobil skoro zastonj. Piškavo piščalko je prodal, pa je dobil citre ... Saj pravim — Kekec, ta prebiti Kekec, ki se mi smeje sreča, kamor le pogleda.

In Kekec je vriskal in prepeval v svoji radosti. Samo enkrat je utihnil. Zaslišal je ubrano zvonjenje, ki je prihajalo iz daljne dolinice. Pa se je Kekec domislil, da je danes nedelja. Poslušal je zvonjenje, ki je prihajalo tiho in lepo k njemu na visoke snežnike. Snel je klobuček z glave. Prekrižal se je, pa je poslušal, poslušal ...

Tisto lepo, ubrano zvonjenje je poslušala tudi mala Tinka. Sedela je na trati pred kamenito hišo in se je igrala z belo muciko. A kar hipoma je začula tisto zvonjenje. Nekaj trenutkov je strmela in se je čudila. A potem se je domislila, da je danes nedelja. O, ob nedeljah jo je mamica vedno oblekla v lepo obleko. V rdečkasto šlabankico jo je oblekla in krog vrata ji je zavezala svileno rutico. Pa sta šla s Kekcem k maši. Pri maši pa je bilo tako lepo, o tako lepo! — Glej, pa tudi danes je nedelja. A danes ne gre k maši, ker mora biti daleč od doma pri Prisanku. Bog ve, kaj dela zdaj mamica? Že dolgo časa je ni videla, o, tako dolgo že ne ... Tinka je povesila glavico. V mladem srčecu jo je zaskelelo nekaj bridkega, da je vzdihnila na glas.

»Mamica! Mamica!« je zaklicala potem in je zajokala. Bela mucika je mijavkcnila in je dvignila rep. Stisnila se je k Tinki. A Tinka je ni videla več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča. — »Kaj je, Tinčica? Kaj je?« je izpraševal in se je sklonil k njej.

A Tinka mu ni odgovorila, ampak je jokala vedno huje. Prisanek ji je prigovarjal z lepimi besedami. A vse ni pomagalo prav nič. Tinka je jokala venomer in je klicala mamico. Prisanek si ni znal pomagati več. Prijel je jokajočo deklico, pa jo je ponesel v hišo. Ponujal ji je sladkarije in je govoril lepe besede. A Tinka ni marala prav za nič. Niti poslušala ga ni, ampak je jokala, da se je kar tresla.

»Hm,« je godrnjal Prisanek, ker si ni znal več pomagati. »Kaj naj storim, da jo potolažim? Kar naprej se joče ta nesrečni otrok in noče odnehati ... Kaj naj storim? Najbolje bo, da počakam Kekca. Kekec ti zna vse, pa bo tudi znal potolažiti Tinko. Pribita reč! Če se bo zdaj kremžila tako vse dni? Pa kdo bo poslušal ta vrišč, kdo? Hm, najbolje bo, če pošljem oba domov, še preden odpase Kekec svojih pet dni. Pa sem se veselil, da sem prišel tako lepo do pastirja. No, pa bom moral spet sam pasti, ker ne prenesem tega vrišča in stokanja. O, resnično ne prenesem ...«

Prisanek se je praskal za ušesom in je godrnjal. A Tinka je sedela tam na posteljici in je bridko jokala. Z rokami si je zatiskala rdeči obrazek in je klicala mamico, samó mamico. Prisanek pa je mrmral in si je zatiskal ušesa. — »Oj, Tinčica, ali slišiš?« je zaklical tupatam prav sladko. »Ne joči, Tinčica, ker je tako grdo, če jočeš! Saj pojdeš k mamici. Še danes te ponesem k njej. Samo da ne boš več jokcala. Ali slišiš, Tinčica?«

Bilo je vse zaman. Tinka ga niti slišala ni, ampak je jokala na ves glas, da je bila že vsa hripava. Prisanek je zmajeval z glavo in odšel iz hiše. Stopil je na trato, pa je pogledal solnce, če bo že kmalu poldne. Komaj je že čakal, kdaj prižene Kekec koze z gorá. Saj Kekec je navihan in zna vse. Pa bo znal tudi potolažiti nesrečno Tinko, ki se dere tako grdo tam v hiši. Samo da bi že prišel! A solnce še ni prišlo do srede neba. Kekca še ne bo tako kmalu ...

* * *

Lep je bil vrt, ki se je širil okrog belega dvorca Vile Škrlatice. Bilo je vse polno gredic, posejanih z najlepšimi gorskimi cveticami. Prijeten, blagodajen vonj se je širil kroginkrog, da se je Jerica kar smehljala, ker ji je bilo tako prijetno v srcu. Poslušala je ptice, ki so prepevale po širnem logu in se je čudila temu krasnemu petju. Sedela je na klopci sredi čudovitega vrta, pa se je smehljala, samo smehljala, ker je pozabila sredi te krasote na vse — na skrbi in na svojo grenko žalost.

A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo daleč tam iz zagorske vasi. Jerica se je zganila in je poslušala. In hipoma se je spet domislila Kekca in Tinke ter uboge mačehe, ki vzdihuje zdaj doma po otrokih. Zabolelo jo je v srcu, da je vzdihnila na glas ... Kaj dela tukaj pri Škrlatici? Ali ne bi bilo prav, če bi se napotila domov, pa bi povedala mačehi vse? In mačehi bi odleglo, ker bi vedela vsaj to, da sta Kekec in Tinka še živa ... O, resnično — kar domov se napoti. Razveselila se je bo mačeha, da le kaj! Pa ji pove Jerica vse, kje sta Kekec in Tinka. Še enkrat vzame slovo, potem pa se napoti čez gore k teti Nežati in tam bo služila, tako dolgo služila, da bo prav teti Nežari.

Tako je sklenila Jerica in je vstala. Hotela je v dvorec, da se lepo zahvali Škrlatici za dobroto in prijaznost. Poprosi jo za tisti rdeči mežikelj, da ga ponese domov mačehi. Z njim se je pozdravila Škrlatica, pa se pozdravi tudi uboga mačeha, ki je tako bolna. Saj Jerica ni bila huda nanjo, prav nič ni bila huda, čeprav jo je spodila mačeha od doma. Jerica je bila prepričana, da mačeha ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako zadirčna in nagla. Nemara ji je zdaj celo žal, da je spodila pastorko od hiše, pa se kesa. Nemara ...

Še preden je Jerica napravila tri korake, je prišla Škrlatica iz dvorca. Deklica ji je povedala, da hoče domov k mačehi. Lepo jo je poprosila za tisti rdeči mežikelj, ki ga je prinesla z gore. — »Bolna je mačeha, pa se mi smili,« je dejala. »Lepo vas prosim, gospa! Saj vi ga ne rabite več. Jako bi vam bila hvaležna, če bi ozdravila mačeha ...«

Škrlatica jo je pobožala po laseh. »Pridna deklica si, Jerica, in imaš zlato srce!« je odgovorila. »O, rada, prav rada ti dam tisti mežikelj. Saj je tvoj, ker si ga utrgala ti. A počakaj še malo! Popoldne pojdeš v vas. Nočem ti braniti. Samo kosila moraš še počakati ... Lepo boš ostala doma in ne bo ti treba k teti Nežari. Verjemi mi, da te bo imela zdaj mačeha rada. Saj ve, da jo je kaznoval Bog, ker te je zapodila tako grdo od hiše. Bog jo je kaznoval s tem, da sta ji izginila Kekec in Tinka. O, le verjemi mi, Jerica, da te ne pusti mačeha več od doma. Obdržala te bo pri sebi in te bo imela rada.«

»O, da bi bilo res!« je vzdihnila Jerica. »Tako rada sem doma! Že zaradi mamice, ki počiva že tako dolgo v grobu. O, da bi bilo res!«

In Jerica je vzdihnila še enkrat. A vendar ji je vstala v srcu radost. Skoro verjela je Škrlatici. Saj Škrlatica je vila, pa se ne more lagati. Mogoče res ostane doma in ji ne bo treba iti služit v grenko tujino? O, mogoče! Pa bo veselo zopet doma. Živela bo pri Kekcu in Tinki, ki ji ima tako rada. In oče bo zadovoljen in mačeha je ne bo grdo gledala, ampak jo bo ljubila kakor Kekca in Tinko ... O, da bi bilo tako, kor pravi Škrlatica! O, da bi bilo res!

Jerica je šla za Škrlatico in se je vsa vesela in srečna smehljala ...

12.

Desetkrat je že stopil Prisanek na prag in je pogledal po solncu. Oj, hvala Bogu! Že je prešlo solnce sredino neba in že se je slišal Kekčev vriskajoči glas sem dol z visokih pečin. Prisanek se je globoko oddahnil in se ni več praskal za ušesom. Pa mu je bilo tudi resnično nerodno. Mala Tinka se je drla še vedno tam v sobici, tako grdo drla, da je še celo mucika zbežala od nje. Skrila se je mucika pod mizo; šapke si je umivala, pa niti mijavkcnila ni več. Prisanek je bil resnično sit Tinkinega strašnega petja. A kaj si je hotel? Saj si ni znal pomagati, pa najsi je ugibal in ukrepal na vse strani. — »Samo Kekec me lahko še reši!« je dejal naposled sam sebi in je pričel hoditi gledat, kako visoko je že solnca. »Kekec je prevejanec in navihanec, pa ukroti to gagajočo kokoško. O, da bi bil že tukaj! Kar po ušesih me že ščiplje, tako se dere ta kokoška. — Resnično — takoj po kosilu spodim oba domov. In imel bom mir in mi ne bo treba poslušati tega stokanja ... Da bi bil Kekec že tu! A ta prismuknjeni maték zanalašč noče priti. Čakaj, navijem ti ušesa, da te bodo srbela deset let ...

A naposled je Kekec vendarle pritekel, na vso sapo pritekel. Obraz mu je bil rdeč in ves znojen. V roki je držal majhno škatlico, narejeno iz smrekovega lubja in je skakal z ene noge na drugo. Prisanek je iztegnil roko, da bi ga pograbil za uho. — »Kje si se potepal tako dolgo,« je dejal osorno in je pogledal grdo dečka. »Čakam te, čakam — pa te ni od nikoder. Ali ne slišiš, kako grdo se dere tvoja sestrica? Šment misli, da imam kamenita ušesa ...«

Kekec je zamahnil z roko. — »Naj joče!« se je nasmejal. »Samo, da je niste nabili, pa je dobro. Veste, Tinka mi pove vse in vi veste tudi, da znam dobro mikastiti. Zato le glejte, da je niste nabili ... A nekaj drugega, stric Prisanek, nekaj drugega! Pojdite z mano, stric Prisanek, pojdite z mano! Videli boste nekaj, česar še niste videli ... Pojdite z mano, stric Prisanek!«

In Kekec je prijel Prisanka kar za roko in ga je vlekel s sabo. Prisanek se je čudil, pa je mislil, da se je dogodilo kozam nekaj posebnega. A Kekec se je ustavil ob zidu, ravno tam, kjer je bil izluščil včeraj Prisanek tisti lepo kamenček. — »Stric Prisanek!« je izpregovoril Kekec in se je postavil moško pred Prisanka. »Včeraj ste mi dejali na ravno tem mestu, da ne pride živa stvar skozi vaš zid. Tako ste mi rekli in ste se mi še celo posmehovali. A jaz vas vprašam še enkrat, stric Prisanek: ali je res, da poderete ta zid, ako pride živa stvar skozenj? Dejte, stric Prisanek, povejte mi še enkrat, če je res?«

»Hm!« je odgovoril Prisanek in se je čudil na vso moč. »Res je ... Vili Škrlatici sem prisegel tako in svoje prisege se bom držal.«

Kekec je kar poskočil in se je zasmejal. »Zdaj boste videli nekaj, stric Prisanek. Nekaj boste videli, kar zna napraviti samo Kekec. Samo glejte dobro, pa boste videli!« — In Kekec se je sklonil in je potegnil iz zida svojo dolgo palico. Prisanek ga je gledal in je strmel, pa si ni mogel razložiti, kaj hoče Kekec pravzaprav. A Kekec se je samo smejal in muzal. Previdno je odprl malo škatlico in jo je prislonil k luknjici v zidu.

»Ali vidite, stric Prisanek?« je vprašal Kekec in je pokazal na škatlico. Pa je Prisanek zdaj videl: majhno miško je videl, ki je skočila iz škatlice in je zbežala naravnost v luknjico. — »Kaj hočeš, Kekec?« je vprašal Prisanek in je pogledal grdo dečka, ker je mislil, da se norčuje z njim. »Pobič, pobič — pazi, da te ne zgrabim enkrat prav pošteno! Veš, roka me že srbi ...«

A Kekec ga je pograbil za roko in je pričel skakati, kakor da bi bil nor. — »O, stric Prisanek!« je vpil ves iz sebe. »Zdaj morate podreti ta zid. Zdaj ga morate podeti, ker je šla živa stvar skozenj ... Stric Prisanek, ravno zdaj-le je šla živa stvar skozi vaš zid ...«

Prisanek je gledal še vedno debelo, pa ni mogel umeti dečkovih besed. A Kekec se je pričel vrteti okrog njega in je vpil še glasneje. »Stric Prisanek, kaj gledate tako debelo? Saj je šla resnično živa stvar skozi zid ... Pa recite, če morete, da miška ni živa stvar! O, le recite! Ravno zdaj je stekla miška skozi vaš zid. Le pojdite pogledat na ono stran, pa boste videli, da priteče miška iz zida. Veste, s palico sem prevrtal vasš zid ravno tukaj, kjer ste izluščili včeraj tisti kamenček. O, zanalašč sem vas prosil, da mi ga podarite. Samo zato sem vas prosil, da ste ga izluščili in ste napravili v zid precej veliko luknjico. Pa sem vrtal prej-le, prav lahko sem izvrtal luknjo skozi ves zid. Miško sem ujel in sem jo spustil v luknjo. Pa je šla miška skozi zid — živa stvar je šla skozi zid ... O, le recite mi zdaj, da ni res! Le recite, da miška ni živa stvar! Hehe, stric Prisanek, če morete, če morete ...«

Zdaj je prasnil Prisanek v glasen smeh. Kar z rokami se je tolkel po kolenih, tako se je smejal. Zgrabil je Kekca in ga je dvignil visoko v zrak. — »Prevejanec si ti, Kekec!« je govoril in se je smejal. »Kdo bi si mislil, da si tako velik prevejanec. Pa bom moral zdaj podreti zid, zaradi tebe ga bom moral podreti ... Smejala se bo Škrlatica. Zdaj bom moral postati spet njen prijatelj. Ti šment, ti Kekec! Pa da se ti je zasvetilo kaj takega v glavi! Da si mi moral napraviti to!«

Smejala sta se oba, na ves glas sta se smejala. — »Takoj grem k Škrlatici, takoj ji grem povedat!« je dejal Prisanek in je stekel proti svoji hiši. Pa je še celo pozabil, da bi postavil Kekca na tla. Kar na roki ga je nesel vso pot. V hiši pa je pograbil tudi jokajočo Tinko in tako je nesel oba preko proda, preko šumečega gorskega potoka in skozi rušje. Delal je velike korake in kar hipoma je stal pred belim dvorcem vile Škrlatice. A ni se obotavljal niti za trenutek. Naglo je prestopil prag in je šel naravnost v krasno, bleščečo sobo. — »Dober dan, Škrlatica!« je pozdravil in se je obenem na ves glas zasmejal.

Škrlatica in Jerica sta ravno sedeli za mizo pri kosilu. Tako sta se začudili, da sta kar položili žlici na mizo in sta strmeli. Tinka je zagledala Jerico in je zavpila v svojem veselju. Pričela je brcati na vse strani, da jo je moral Prisanek postaviti na tla. In Tinka je švedrala naravnost k mizi do Jerice. Kar oklenila se je je in je govorila v eni sapi. »O, Jerica — o, Jerica! Pa sem te zopet našla! Pa domov gremo zdaj ... k mamici gremo, Jerica!«

Škrlatica se je na vso moč čudila. — »Kaj se je zgodilo, Prisanek, da si prihrumel v moj dvorec?« je izpraševala. A Prisanek se je še vedno grohotal, da je imel oči že vse solzne.. »Poglej tega paglavca! Poglej ga, Škrlatica!« je dejal naposled in je dvignil Kekca do stropa. »Prevejanec ti je, da ga ni pod solncem njemu enakega. Prekanil me je — Prisanka je prekanil ... Napravil ti je luknjico skozi zid in je pognal miško skozenj. Pa me je pograbil za rokav in mi je rekel: Stric Prisanek, živa stvar je šla skozi vaš zid. Ali ste jo videi, stric Prisanek? — Podreti bom moral zdaj zid in bom moral spet postati tvoj prijatelj. Pa kdo je napravil vse to? Nihče drugi nego Kekec ... Ali ga vidiš, Škrlatica? Ali vidiš prevejanca?«

Prisanek se je zagrohotal še enkrat in je postavil Kekca na tla. — »Zdaj ne kaže nič drugega, kakor da si seževa v roke in postaneva spet prijatelja, kakor sva bila nekoč. Upam, da si se že izpametovala in si spoznala ljudi, ki so se norčevali s tvojo dobrotljivostjo in so te izkoriščali. Kaj, Škrlatica? Ali naj si seževa v roke zdaj, ko moram zaradi tega prebitega Kekca podreti zid? Kaj praviš, vila Škrlatica?«

O, Škrlatica je bila tega jako vesela. Kar vstala je, pa je segla Prisanku v roko. — »Zakaj naj bi ne bila prijatelja kot nekdaj?« je govorila in se je prijazno smehljala. »Saj sva soseda in jako grdo je, če ni med sosedi prijateljstva. No, hvala Bogu, da je prišlo danes tako ... Kekec, ti si resnično prebrisan dečko! Kdo bi si bil izmislil kaj takega kot ti? Res, pameten dečko si. Bog daj, da bi ostal vedno tako pameten!«

Kekcu je ugajala ta hvala: a še bolj mu je bilo všeč, da ga je Škrlatica pobožala po laseh. Od začetka je sicer čutil v srcu neko bojazen, ko je gledal Vili naravnost v obraz. Glej Vilo Škrlatico! Tolikokrat si je želel, da bi jo videl samo enkrat: tolikokrat je piskal in pel lepe pesmece o Vili Škrlatici in je nosil v srcu željo, da bi jo videl, samo enkrat videl. — A danes jo vidi, tik pred njo stoji danes. Vila ga boža z mehko roko in se mu prijazno smehlja. In vila je krasna, joj, tako krasna! Čemu bi se je bal? Čemu bi ne govoril z njo, ko pa se mu vendar tako lepo smeje?

In Kekec se je namuznil in je zamahnil z roko. — »O, gospa!« je odvrnil pogumno. »Saj ni vredno, da bi govorili o tistem, resnično ni vredno! Veste, kar tako mi je šinilo v glavo, kakor tiste pesmece, ki sem vas v njih prosil za zlat cekin. Rad bi si bil kupil citre. No, zato sem vas prosil za cekin ... A zdaj mi ni treba cekina. Stric Prisanek mi je proda davi citre za mojo piščalko. A rečem vam — tudi piščalka je bila več vredno, nego piškava dvajsetica ... Zato, gospa, nikar ne mislite, da sem prišel po tisti cekin. Saj mi ga ni treba, resnično mi ga ni treba. Da boste vedeli, gospa!«

Vila se je smejala, pa tudi Prisanek se je smejal. A najbolj se je še smejal Kekec, zakaj vila je povabila vse tri na kosilo. Kosilo pa je bilo tako dobro in imenitno, da Kekec še nikoli ni sanjal o boljšem. Dobro je zajemal in niti govoriti ni utegnil. Gledal je samo na krožnik, a krožnik je bil vedno poln, ker je skrbela Škrlatica zanj. Tinka je sedela kraj Jerice. Seveda se ni upala prav nič govoriti. Samo smehljala se je, pa je gledala Jerico in se ji je čudila, ker je bila Jerica oblečena v belo obleko in je bila skoro tako lepa kakor vila Škrlatica. Samo enkrat je dvignila glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!«

Zunaj pri vratih je pričelo nekaj praskati in mijavkcati, lepo mijavkcati. Pa je vedela Tinka, da stoji pred vrati mucika in bi rada k njej. Pritekla je bila za njo, in zdaj ji je hudo, ker ne more v sobo. Pa jokca zdaj ... Zato je Tinka zaklicala na glas. A Vila je vstala in je odprla vrata. In pritekla je mucika v sobo, naravnost na kolena je skočila Tinki in je mijavkcala, tako lepo mijavkcala, da se je Tinka kar smejala.

Dolgo so se gostili in dobro imeli pri Vili Škrlatici. A po gostiji je rekla Škrlatica Prisanku. »No, kaj bo zdaj z otroki? Ali jih izpustiš domov? Glej, starši morajo biti v velikih skrbeh, ker jih že štiri dni ni domov. Veš, Prisanek, najbolje je, če jih pošljeva kar zdaj domov. Ali ni res?«

»Seveda!« je odvrnil Prisanek. »Kar gredo naj! O, še zdaj mi brenči po ušesih. Tako mi je pela vse dopoldne tista-le kokoška. Pa se mi kar nič več ne ljubi, da bi jo spet slišal. Šment, saj nimam kamenitih ušes ... O, kar gredo naj! Jaz jim ne branim nič več. Seveda, Kekec bi mi moral odslužiti še tri dni. Toda ker me je prekanil danes tako imenitno, ga nečem siliti več, da bi mi pasel koze. Kar gre naj! Samo pod tem pogojem, da mu ni ušla danes nobena koza. Niti prešteti jih nisem utegnil ... Hej, Kekec. Kar po pravici mi povej, koliko koz si izgubil danes?«

»Nobene, stric Prisanek!« se je odrezal Kekec. »Sto jih še lahko pasem, a v vseh sto letih mi ne uide niti ena. Kaj mislite, stric Prisanek? Prekanil sem vas, pa tudi vaše divje koze sem prekanil. Štiri možičke sem napravil iz slame, pa sem jih postavil po skalovju. Zdaj si ne upajo koze s planotice, hehe, ne upajo. Lepo se pasejo, stric Prisanek!«

Prisanek se je zasmejal in ga je pograbil za uho. »Saj sem ti rekel, da si prevejanec!« je dejal. »O, kar hitro domov! Veš, tebe se kar bojim, ker si tako navihan. Lahko se zgodi, da me prekaniš še celo za mojo domačijo. Pa kam naj grem jaz potem? Ha, Kekec? — O, najbolje je, da greš kar domov ... Zdaj grem po tvoje citre in ti jih prinesem. Potem pa kar pojdi, kar pojdi!«

Prisanek je odšel iz dvorca in se je kmalu vrnil s citrami in s polno, usnjeno malho. Vse je dal Kekcu in je rekel. »Zdaj pa glejte, da se spravite od tod, da vas spet ne zasači noč in zopet ne zaidete. Čas je že, da pridete enkrat domov. Predolgo se že potepate po svetu, predolgo ... Ti, Kekec! Tu v malhi je nekaj zate, da ne boš govoril, da si mi zastonj služil. Pa pogledati smeš šele doma v malho. Ali si slišal in razumel?«

Kekec je prikimal molče z glavo, ker je gledal ravno svoje zlate citre. Vila je podarila Jerici lepo verižico, ki se je lesketala kakor solnce. Poljubila jo je in se je poslovila od nje. — »Kadar boš v sili, pa pridi sem in me pokliči trikrat. In pridem k tebi in ti pomagam.!« — Pa tudi od Tinke se je poslovila in ji je tudi podarila zlato verižico, svetlo kot solnce. Pobožala jo je po bolni nogi, in čudno — Tinka ni čutila nobene bolečine več. Spet je lahko hodila in skakala. Pa noga je ni bolela nič več ...

Daleč je že bil samotni gaj Vil Škrlatice. Otroci so se ozrli nazaj, pa ga niso več videli. Samo visoke gore so videli in razdrto skalovje, ki je kipelo nad dolinico visoko, visoko proti modremu nebu. Otroci so se spogledali in so vprašali drug drugega. »Ali je res, kar smo doživeli te dni? Hm, pa če to niso bile samo sanje, samo hude sanje.« — Toda videli so darila, ki so jih nosili s sabo, pa so morali verjeti, da je bilo vse resnica, sama resnica.

Naglo so šli po poti. Zavili so mimo strmega hriba in so šli čez leseno brv preko gorskega potoka. In tedaj so zaklicali na glas in so zavriskali, zakaj onkraj pašnika so zagledali domačo vas. Spustili so se v tek in so tekli, tekli. Vsi zasopli so prihiteli do doma in so kar planili v izbo. Toda na pragu so obstali kakor prikovani. Zagledali so na postelji mamico. Kraj postelje pa je sedel oče in je jokal.

»O, mamica!« so zaklicali in so stopili k postelji. Bolnica se je nasmehnila, ko jih je zagledala. Toda bila je tako slaba, da ni mogla niti rok premakniti.

»Nesrečni otroci, kod se potepate?« je rekel žalostno oče. »Žalostila se je mamica zaradi vas, ker je mislila, da ste že pomrli. Pa je zbolela, hudo zbolela ... Svečko bomo morali zdaj prižgati, ker mamica umira, umira ...«

Jerici je postalo tako hudo v srcu, da je zajokala na glas. — »Mamica!« je zaklicala. »Ali me slišite, mamica? Prišla sem nazaj, da ostanem pri vas. Imam zdravilo za vas. Ozdraveli boste, mamica, resnično boste ozdraveli ...«

Bolnica je uprla vanjo svoje gasneče oči. Gledala jo je, kot bi je ne poznala več. Njeno belo obleko je gledala in zlato verižico, ki se je svetila Jerici okrog vratu. — »Tudi ti si umrla, Jerica,« je šepetala s komaj slišnim glasom. »Pa si postala angelček ... Odpusti mi, Jerica! Hudo sem delala s tabo in sem te zapodila od hiše ... Odpusti mi! Bog me je kaznoval zaradi tega, pa mi je vzel Tinko in Kekca ... Jerica, Jerica ...«

A Jerica ni mogla več poslušati. Sklonila se je k njej in ji je pritisnila napol uveli mežikelj na usta. In tedaj se je zgodilo čudo. Smrt, ki je že prežala tam iz kota, je zbežala iz hiše. Bolnici so se vračale moči v začetku počasi, a potem naglo. In ni pretekla niti ura, pa je že vstala in je bila zdrava kakor še nikoli.

O, to je bilo veselje tisti dan na Mežnarčevem domu! To je bilo pripovedovanja in radovanja! Smejali so se in so še celo vriskali! Mačeha se kar nagledati ni mogla Jerice. Stiskala jo je k sebi, pa je govorila venomer. »O, Jerica! Nikoli več ti ne rečem grenke besede. O, nikoli več ...«

Otroci so kazali darove, ki so jih dobili od Prisanka in Škrlatice. Pa se je domislil Kekec malhe, ki mu jo je dal Prisanek. Razvezal jo je in jo je postavil na mizo. In tedaj so sklenili vsi roke in so se čudili, zakaj malha je bila polna cekinov, samih rumenih cekinov. — »Ovbe!« je zaklical Kekec. »Ali vidite, oče? O, zdaj smo bogati, kakor ni nihče na vasi ... Te cekine poglejte, oče! Dal mi jih je Prisanek za to, da ne bom govoril, da sem mu pasel koze zastonj. O, oče pozimi ste mi pravili strašne povesti o Prisanku. Kar lasje so se mi ježili, ko sem vas poslušal ... Pa ste govorili neresnico. Saj ni hudoben Prisanek. Dal mi je polno malho cekinov in lepe citre. Pa še mislil ni na to, da sem ga prekanil in sem ga dvakrat prav pošteno zmikastil. Veste, zdaj mi je že skoro žal, da sem ga zmikastil. O, resnično ...«

V tistem hipu pa je popraskali nekaj na vrata. Zamijavkcnilo je trikrat prav milo in žalostno. Tinka seje kar prijela za glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!« — Naglo je skočila s stola. Letela je k vratom in jih je naglo odprla.

Resnično — bila je bela mucika! Rdeči trakec je imela okrog vratca in je bila lepa, oh, tako lepa! Tekla je bila vso pot za otroki. Do vrat je prišla, pa je praskala in mijavkcala. Ko je Tinka odprla vrata, ki je kar skočila na rame. Stisnila se je k njenemu obrazku in je mijavkcala, oh tako lepo mijavkcala! ...

* * *

Kekec je citral, kadar je le mogel. Pa je tudi znal, kakor nihče ne po daljnem svetu. Izmislil se je tisoč pesmi. Pa tudi o Prisanku si je izmislil lepo pesem. Vsak dan jo je desetkrat pel in citral. Tista pesem je bila najlepša, kar jih je znal Kekec. Pa prepeval in citral jo je tudi tako lepo, da so se ljudje kar ustavljali na cesti in so strmeli, hm, da — in poslušali.

»Tisoč divjih koz ima
Prisanek tam vrh gorá ...
Pridi past jih vrh višin,
dá za vsako ti cekin,
oj, cekin rumen je, zlat,
kupiš zanj si zlati grad ...«

Tako je Kekec citra in prepeval. A nikoli več ni šel tja daleč pod bele snežnike k Prisanku. Hm, čemu tudi? Saj in je že pasel Prisankove koze; saj njemu je že dal Prisanek polno malho cekinov. Oče je kupil za tiste cekine lepo hišo in veliko, veliko polja. Resnični — Kekcu ni več potreba, da bi šel k Prisanku past divje koze. Mogoče vam, otroci? — Hm, če vam je res sila, kar pojdite pod bele snežnike! Pokličite Prisanka in recite mu, da bi radi pasli njegove divje koze. O, prav rad vas sprejme Prisanek. Toda, otroci, ali znate pasti divje koze? Če jih ne znate, je bolje za vas, da ostanete kar doma pri mamici, zakaj lahko se vam zgodi, da jih izgubite vsak dan sto. Pa pomislite, otroci, da morate za vsako izgubljeno kozo pasti en dan več. Pa če jih izgubite vsak dan sto, joj, otroci! Kdaj pa odpasete Prisanku in kdaj dobite tisto obljubljeno malho cekinov? Kdaj, vas vprašam, otroci?

O, le lepo premislite vse to! Potem pa že lahko greste k Prisanku past divje koze ...